DANIJEV NAGOVOR

On je glavni

Ko se je nama rodila prva vnukinja, sva kupila veliko škatlo kock. (To so tiste velike kocke. Niso LEGO.) Kdo bi mogel prešteti, koliko stolpov, hiš, živali, pištol, tovornjakov, avtomobilov in drugega je bilo v teh letih narejenih iz teh kock!

Pred nekaj dnevi je vnuk zopet ustvarjal svojo mojstrovino iz omenjenih kock, ko ga je Vilma vprašala: »Kaj pa ti misliš, kdo je Jezus?« In iz šestletnika je butnilo kot iz topa: »On je glavni!« Niti za trenutek ni pomislil, da bi bilo kaj drugega sploh mogoče. Si predstavljate, kako je to delovalo na Vilmo? Ostala je brez besed. Vnuk ji je predstavil najpomembnejšo resnico v življenju, po kateri je še bolj utrdila prepričanje, da mora imeti vsaka hiša, tudi tista iz kock, trdno podlago (trden temelj), na katero »zidake« (kocke) zlagamo in pritrjujemo. Kako pomembno je to za hišo, v kateri bivamo ali nameravamo bivati, pa nima smisla izgubljati besed!

Gradimo na trdnih temeljih

Starejši se spominjamo, koliko »zidarjev« je še bilo v naši mladosti. Vsak, ki je znal uporabljati »kelo« (zidarska žlica), »fandl« (zidarska ponev), »plajbo« (svinčnica), zmešati malto in narediti faže (zidne poravnave za nanos malte), je bil zidar in je »na fuš« zidal (sebi, prijateljem …). Danes tudi »zidarija« ni več to, kar je bila. Zakonodaja je stroga, potrebni so jasni načrti (prostorski, gradbeni, elektro …), soglasja, dovoljenja … Danes gradijo (smejo graditi) le še kvalificirani gradbinci, mojstri, inženirji, podjetja … Mimogrede, ste vedeli, da je tudi Družina in Življenje (DiŽ) »gradbeno podjetje« J? Naš moto in naše poslanstvo je: »Gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej«.

Že že, pomislite, vendar se vam ob tem zastavljajo razna vprašanja: »Katere odnose pa gradijo pri DiŽ-u, kako in na kakšnih temeljih jih gradijo, kakšni naj bi ti odnosi posta(ja) li, kako dolgo traja ta gradnja, kako je z »dovoljenji«, sredstvi in »materiali« za gradnjo …?« Hvaležni smo vam za taka vprašanja. So nujna, saj nam nastavljajo ogledalo, če smo še na pravi poti, če še hodimo v pravo smer in proti pravemu cilju. Pravi cilj so namreč nebesa, tu na zemlji pa globoka edinost med možem in ženo.

Prav zaradi tega se vsa naša »gradnja« vrti okoli odnosov. Vpetost v odnose je za človeka neizbežno dejstvo – ali kot je zapisal Thomas Merton: »Nihče ni otok.« Že pred rojstvom smo bili vpeti v odnose. Kako tesen odnos smo imeli z mamo, ko nas je 9 mesecev nosila pod srcem (posredno tudi z očetom, če je bil prisoten ali ne). Osebno pa sem prepričan, da smo imeli, še preden smo bili spočeti in smo se rodili na ta svet, zelo poseben in tesen odnos tudi s Stvarnikom: »Moj zarodek so videle tvoje oči, in v tvoji knjigi so vsi zapisani, dnevi so določeni, preden je bil eden izmed njih« (Psalm 139,16). Kar osupnem, ko pomislim, kako prepletena so naša življenja z odnosi: starši, sorojenci, sorodniki, prijatelji, sošolci (vrtec, šola: osnovna, srednja in fakulteta), učitelji, simpatije, sodelavci … Niso pa vsi odnosi enaki oziroma »nimajo enake teže«. Nekateri nas bolj zaznamujejo, drugi manj, nekateri so težji, drugi lažji, nekateri prijetni, drugi neprijetni, nekateri v nas povzročajo zmedo, jezo ali celo obup, drugi nam prinašajo veselje, mir, zadovoljstvo, uteho …

Zame sta najpomembnejša dva odnosa

Na prvem mestu je moj odnos z Bogom. Hvaležen sem mu, da mi je bila vera položena v zibko ter da mi je

Dani Siter, skupaj z ženo Vilmo ustanovitelj društva DiŽ

dal priložnost, da sem, ko sem odrasel, otroško vero nadgradil z osebno odločitvijo (o tem sem večkrat že pisal), ko sem pri 22 letih Jezusa povabil, naj me spremlja skozi življenje. On je vabilo z veseljem sprejel in odtlej se vsak dan druživa – včasih 10 minut, največkrat pa vsaj pol ure, pa tudi več. Tako jaz preko vsakodnevnega druženja gradim odnos z najpomembnejšo Osebo mojega življenja.

Drugi odnos, ki ga gradim, je odnos z ženo, ki jo ljubim. Njej sem pred 43 leti obljubil, da ji bom ostal zvest v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, da jo bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja. Kmalu sem spoznal, da ohranjanje dane obljube ženi ni »mimogrede«, pač pa gre za nenehno in aktivno delo na sebi in na najinem odnosu. To delo (gradnja) je lahko včasih zelo naporno in težavno. Mnogi pri tem delu omagajo in odnehajo. Zakaj? Mislim, da je to zaradi nevednosti pa tudi zaradi nepripravljenosti enega ali obeh zakoncev. Gradnja odnosa v zakonu terja privolitev in aktivno držo obeh.

Bojno polje

Ko rečem, da je lahko ta gradnja tudi težka, se sprašujem, ali kdo uživa, ko midva trmariva in se prepirava med seboj? Odgovarja mi apostol Peter, ki pravi, da uživa »naš nasprotnik hudič« (1 Peter 5,8), ki tudi »krade, kolje in podira« (Janez 10,10a). Kaj torej želi ukrasti in podreti v najinem odnosu? Najin mir, veselje, medsebojno naklonjenost, ljubezen in spoštovanje … Vsi, ki smo dlje poročeni, vemo, da edinost v zakonu ne pride sama od

sebe, pač pa je to Božji dar, ki nama ga sicer daje v obilju, če sva pripravljena z Njim sodelovati – graditi z roko v roki in skupaj z Njim.

Ste opazili, da se gradnja edinosti večkrat dogaja sredi »bojnega polja«? Ko sva si pred dnevi vse povedala (zmetala v obraz), kar je bilo treba in kar ni, sem naslednje jutro »na kavi z Jezusom« poročal: »Veš, Jezus, danes sem čisto »razrušen«. Sinoči sem spet izgubil bitko. Hudič me je dobil v kremplje. Vem in jasno mi je, zakaj sem doživel poraz. Sam sem se hotel boriti z njim – s svojimi močmi. Pa sem že tisočkrat ugotovil, da ta boj ni moj, ampak je Tvoj. Ne vem, zakaj to delam, zakaj se ne obrnem k Tebi. Še najbolj bedasto pa je bilo, da sem bil prej celo pri spovedi in se iskreno spovedal. Potem pa tak poraz. Prav režal se je ta zoprnež, ko naju je imel v krempljih in naju je metal ob tla najine sebičnosti, ranjenosti in zaverovanosti v svoj prav. Nisva bila sposobna presekati občutkov in besed, ki so zbadale in prebadale. Bila sva v ognju. Vse je zgorelo, ostale so samo ruševine zablod, nemoči in ponižanja. Skratka, poraz na celi fronti. Za nameček pa še to: po določenem času sva se »KAO« spravila! Ti veš, zakaj KAO, ti veš, kako si želim, da bi se naučila zares vstopati v bolečino drugega in iz srca reči: Dovoli, da jočem s teboj ob tvoji odprti rani in začutim, kako močno so te prizadele moje besede in moja brezbrižnost.«

Ko sem Jezusu vse to povedal, sem ga prosil, naj mi tudi on kaj blagodejnega pove. In mi je. Povabil me je v knjigo Razodetja in mi pokazal vrstico: »Zatem sem videl veliko množico …, stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v rokah« (Razodetje 7,9). Sprva nisem vedel, kaj mi hoče s temi besedami sporočiti in sem nadaljeval z branjem: »Ti, ki so oblečeni v bela oblačila … so prišli iz velike bridkosti ter so oprali svoja oblačila in jih očistili v Jagnjetovi krvi« (Razodetje 7,13–14).

Rekel sem Jezusu: »Gospod, rad bi bil med tistimi, ki stojijo pred teboj (pred Jagnjetom) in pred prestolom, pa so moja oblačila žal umazana in raztrgana in ne sodim tja. Kot vidiš, sem še vedno sredi velike bridkosti.« In Jezus mi je rekel: »Tudi ti lahko svoja oblačila opereš in očistiš v moji krvi, če to želiš.« In sem odgovoril: »Da, Gospod, zelo si želim.«

Zgodilo se je v trenutku. V mislih in po veri sem se znašel pred prestolom in pred Jagnjetom in sem vzklikal s svetimi: »Hvala in slava in modrost in zahvala in čast in oblast in moč našemu Bogu na vekov veke. Amen« (Razodetje 7,12). Po nekaj minutah sem se znašel tudi v ženinem objemu in tokrat se nisva le »KAO« spravila, pač pa je bil »najin oprosti« izrečen iz vsega srca in najin dan je zablestel v vsem svojem sijaju.

To se mi/nama je lahko zgodilo, ker je On alfa in omega, začetek in konec, ker je On že premagal zlo in smrt, ker njemu zaupam, saj je vendar ON GLAVNI. Naj bo glavni tudi v tvojem življenju. ●