40
Danijev nagovor
Družina in Življenje
On je glavni Ko se je nama rodila prva vnukinja, sva kupila veliko škatlo kock. (To so tiste velike kocke. Niso LEGO.) Kdo bi mogel prešteti, koliko stolpov, hiš, živali, pištol, tovornjakov, avtomobilov in drugega je bilo v teh letih narejenih iz teh kock!
P
red nekaj dnevi je vnuk zopet ustvarjal svojo mojstrovino iz omenjenih kock, ko ga je Vilma vprašala: »Kaj pa ti misliš, kdo je Jezus?« In iz šestletnika je butnilo kot iz topa: »On je glavni!« Niti za trenutek ni pomislil, da bi bilo kaj drugega sploh mogoče. Si predstavljate, kako je to delovalo na Vilmo? Ostala je brez besed. Vnuk ji je predstavil najpomembnejšo resnico v življenju, po kateri je še bolj utrdila prepričanje, da mora imeti vsaka hiša, tudi tista iz kock, trdno podlago (trden temelj), na katero »zidake« (kocke) zlagamo in pritrjujemo. Kako pomembno je to za hišo, v kateri bivamo ali nameravamo bivati, pa nima smisla izgubljati besed! Gradimo na trdnih temeljih Starejši se spominjamo, koliko »zidarjev« je še bilo v naši mladosti. Vsak, ki je znal uporabljati »kelo« (zidarska žlica), »fandl« (zidarska ponev), »plajbo« (svinčnica), zmešati malto in narediti faže (zidne poravnave za nanos malte), je bil zidar in je »na fuš« zidal (sebi, prijateljem …). Danes tudi »zidarija« ni več to, kar je bila. Zakonodaja je stroga, potrebni so jasni načrti (prostorski, gradbeni, elektro …), soglasja, dovoljenja … Danes gradijo (smejo graditi) le še kvalificirani gradbinci, mojstri, inženirji, podjetja … Mimogrede, ste vedeli, da je tudi Družina in Življenje (DiŽ) »gradbeno podjetje« J? Naš moto in naše poslanstvo je: »Gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej«. Že že, pomislite, vendar se vam ob tem zastavljajo razna vprašanja: »Katere odnose pa gradijo pri DiŽ-u, kako in na kakšnih temeljih jih gradijo, kakšni naj bi ti odnosi posta(ja)
li, kako dolgo traja ta gradnja, kako je z »dovoljenji«, sredstvi in »materiali« za gradnjo …?« Hvaležni smo vam za taka vprašanja. So nujna, saj nam nastavljajo ogledalo, če smo še na pravi poti, če še hodimo v pravo smer in proti pravemu cilju. Pravi cilj so namreč nebesa, tu na zemlji pa globoka edinost med možem in ženo. Prav zaradi tega se vsa naša »gradnja« vrti okoli odnosov. Vpetost v odnose je za človeka neizbežno dejstvo – ali kot je zapisal Thomas Merton: »Nihče ni otok.« Že pred rojstvom smo bili vpeti v odnose. Kako tesen odnos smo imeli z mamo, ko nas je 9 mesecev nosila pod srcem (posredno tudi z očetom, če je bil prisoten ali ne). Osebno pa sem prepričan, da smo imeli, še preden smo bili spočeti in smo se rodili na ta svet, zelo poseben in tesen odnos tudi s Stvarnikom: »Moj zarodek so videle tvoje oči, in v tvoji knjigi so vsi zapisani, dnevi so določeni, preden je bil eden izmed njih« (Psalm 139,16). Kar osupnem, ko pomislim, kako prepletena so naša življenja z odnosi: starši, sorojenci, sorodniki, prijatelji, sošolci (vrtec, šola: osnovna, srednja in fakulteta), učitelji, simpatije, sodelavci … Niso pa vsi odnosi enaki oziroma »nimajo enake teže«. Nekateri nas bolj zaznamujejo, drugi manj, nekateri so težji, drugi lažji, nekateri prijetni, drugi neprijetni, nekateri v nas povzročajo zmedo, jezo ali celo obup, drugi nam prinašajo veselje, mir, zadovoljstvo, uteho … Zame sta najpomembnejša dva odnosa Na prvem mestu je moj odnos z Bogom. Hvaležen sem mu, da mi je bila vera položena v zibko ter da mi je
Dani Siter, skupaj z ženo Vilmo ustano vitelj društva DiŽ
dal priložnost, da sem, ko sem odrasel, otroško vero nadgradil z osebno odločitvijo (o tem sem večkrat že pisal), ko sem pri 22 letih Jezusa povabil, naj me spremlja skozi življenje. On je vabilo z veseljem sprejel in odtlej se vsak dan druživa – včasih 10 minut, največkrat pa vsaj pol ure, pa tudi več. Tako jaz preko vsakodnevnega druženja gradim odnos z najpomembnejšo Osebo mojega življenja. Drugi odnos, ki ga gradim, je odnos z ženo, ki jo ljubim. Njej sem pred 43 leti obljubil, da ji bom ostal zvest v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, da jo bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja. Kmalu sem spoznal, da ohranjanje dane obljube ženi ni »mimogrede«, pač pa gre za nenehno in aktivno delo na sebi in na najinem odnosu. To delo (gradnja) je lahko včasih zelo naporno in težavno. Mnogi pri tem delu omagajo in odnehajo. Zakaj? Mislim, da je to zaradi nevednosti pa tudi zaradi nepriprav ljenosti enega ali obeh zakoncev. Gradnja odnosa v zakonu terja privolitev in aktivno držo obeh. Bojno polje Ko rečem, da je lahko ta gradnja tudi težka, se sprašujem, ali kdo uživa, ko midva trmariva in se prepirava med seboj? Odgovarja mi apostol Peter, ki pravi, da uživa »naš nasprotnik hudič« (1 Peter 5,8), ki tudi »krade, kolje in podira« (Janez 10,10a). Kaj torej želi ukrasti in podreti v najinem odnosu? Najin mir, veselje, medsebojno naklonjenost, ljubezen in spoštovanje … Vsi, ki smo dlje poročeni, vemo, da edinost v zakonu ne pride sama od
