On je varnost tvojih časov

On je varnost tvojih časov (Iz 33,6)

Se tudi vam kdaj zgodi, da ste jezni, zafrustrirani, morda že malček depresivni; na površje vam prihajajo občutki nemoči, jeze, zamer, strahov in negotovosti?

Naj vam najprej namenim tolažbo, ki pa ni Bog ve kaj. Niste sami. Sploh ne v današnjem času. V teh dneh smo ljudje zmedeni, negotovi, prestrašeni in jezni. To opažam ob prebiranju objav na družbenih omrežjih, to prihaja na dan v pogovorih, to se da razbrati z obrazov mimoidočih – kolikor ti niso pokriti z maskami – in ja, takšna občutja vsaj občasno zaznam tudi v samem sebi.

Zadnje čase opažam, da mi – iz čiste potrebe! – pogled pogosteje zaide na svetopisemski citat, ki ga imava v angleščini izpisanega pred vrati najine spalnice: “He shall be the stability of your times” (Izaija 33,6). Hvala Bogu, da je tam in me spomni na dejstvo, da je On tisti, ki ima pod nadzorom tudi ta naš nori čas, v katerem smo se znašli.

Išče se pravični

V tem času me še posebej boli, ko opazujem, kako se nove in nove delitve stopnjujejo med nami, kristjani; delitve, ki si jih še pred letom in pol ne bi znal niti predstavljati. Ob njih mi prihaja na misel Pavlov citat iz Pisma Rimljanom, kjer tudi on navaja Staro zavezo: »Ni pravičnega, niti enega, ni razumnega, ni ga, ki bi iskal Boga. Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega.« (Rimljanom 3,10–12). Gre za občutek (ali pač dejstvo?), ki so ga očitno ljudje imeli že v davnih časih.

Težava je, da smo ljudje skozi vse čase in turbulentna obdobja v veliki meri isti in se iz zgodovine res težko kaj naučimo. Nesluteni tehnološki razvoj digitalnih komunikacijskih kanalov v zadnjih desetletjih nas v našem bistvu ni nič spremenil; le še potenciral je vse, kar so ljudje v negotovih razmerah počeli že pred stoletji. Zdaj imamo še toliko več možnosti iskati občutek varnosti v tem, da smo »na tekočem« z najnovejšimi novicami ter v tem, da se postavljamo na okope enega ali drugega tabora, kjer prepričujemo drugo stran, kako nima prav. Razlika je le v tem, da so naše trenutno bojišče računalniške miške in tipkovnice; upam, da pri tem tudi ostane.

H komu naj torej gremo?

Ob pisanju teh vrstic in ob tem, ko si skušam predstavljati vas, ki tole berete, se sprašujem, koliko nas, kristjanov, katoličanov, ki smo se bolj ali manj redno duhovno hranili na seminarjih v Njivicah, Veržeju, na Rogli ali pač v zadnjem obdobju preko spleta, kjer smo znova in znova slišali vabilo k rednemu prebiranju Božje besede, k darovanju stotinke dneva za Gospoda … koliko nas je takih, ki smo se morda ob eni takih priložnosti odločili in naročili Besedo med nami ali Magnificat in se odločili preživljati čas z Gospodom.

Vem, veliko vas je, mnogi ste si to navado ustvarili, jo ohranili skozi leta in vas v tem divjem času vzdržuje. Hvala Bogu, aleluja! Marsikomu pa so različne življenjske okoliščine, obveznosti, otroci, pomanjkanje spanca ali pa preprosto duhovna naveličanost in lenoba odvzeli pogum in že vzpostavljena navada je začela pešati. Naj skušam potolažiti tudi vas. Tudi vi v tem divjem času niste sami. Pomembno je, da si ob tem ne “nabijamo krivde”, se ne skušamo prisiliti v to, da bi morali začeti, pač pa se iskreno vprašamo oziroma raje spomnimo, kje najdemo tisti pravi mir, za katerim tako besno hlastamo. priti nič dobrega; prisila ni Božja kategorija. To je naš, človeški način, ko želimo »biti kakor Bog« in uravnavati življenja svojih bližnjih, saj mi edini vemo, kako bi bilo zanje najbolj prav. Tudi prisila do samega sebe nas dolgoročno ne pripelje prav daleč.

Božji način pa je svoboda in je ljubezen in je vabilo. Bog nas preveč ljubi, da bi nas silil v odnos s seboj, obenem pa si odnosa z nami želi bolj, kot smo mi sposobni spoznati. Ker nas ljubi preveč, da bi nas pustil tam, kjer smo, nam pripravi tudi manj prijetne življenjske izkušnje. »Bolečina je Božji megafon,« je rekel C. S. Lewis. Odločitev, kako se bomo nanjo odzvali, pa je še vedno v naših rokah.

Le skozi boleča izkustva imamo priložnost, da sestopimo s svojega namišljenega »trona« samozadostnosti, vsevednega dokazovanja svojega prav in navideznega obvladovanja situacije, ki je v resnici tako ali tako le krinka; je zgolj igra, za katero se skrivata naša negotovost in strah, da nas bodo »odkrili«, da nas ne bodo sprejeli, da nas nihče ne bo imel rad …

V časih, kot je današnji, je priložnosti, da pred Bogom priznamo svojo temeljno nemoč, še več kot običajno. Prej ko sestopimo iz začaranega kroga iskanja gotovosti v svetu, v udobju, ki nam ga ta nudi, in želje po priznanju ter se obrnemo k svojemu stvarniku, bolje bo za nas.

Tudi danes nas vabi, naj »ne zakrknemo svojih src« (Hebrejcem 4,7)

Ko smo v krču hlastanja za stabilnostjo in varnostjo, se takim občutkom negotovosti in strahu rad pridruži še hudi duh, ki nam prišepetuje, da nas Bog v takšnem stanju ne sprejema; da On v tako grozni situaciji pa že ne more biti prisoten. In tako nas pelje še bolj stran od Boga.

Vendar nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Bog je z nami tudi v najtežjih trenutkih, mi moramo le zaupati, da so njegovi nameni z nami dobri. Ne glede na vse.

Pred kratkim me je zelo nagovorila zgodba Nizozemke Corrie Ten Boom, ki je s svojo družino med 2. svetovno vojno skrivala judovske ubežnike. Ko so jih nacisti odkrili, so jo skupaj s sestro Betsy zaprli v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer sta se Corrie in njena sestra Betsy soočali z grozljivimi razmerami.

V tem ženskem delovnem taborišču so bile stanovalke barak stisnjene v tri visoke pograde, postlane z gnilim senom. Zaradi prenatrpanosti in pomanjkanja osnovne higiene so se v njih pojavile uši in množične okužbe z bolhami. Corrie se je spraševala, kako bosta s sestro v tako grozljivih razmerah zdržali, Betsy pa se je v molitvi obrnila na Boga in nato sestri povedala, da se morata »zahvaljevati v vseh okoliščinah« (Prim. 1 Tesaloničanom 5,18). Corrie je to težko sprejela; kako naj bi bila vendar hvaležna za uši in za bolhe?

Nekaj tednov kasneje so v njihovo barako poslali enega od paznikov, da bi preveril govorice, da se Betsy ukvarja z nedovoljeno dejavnostjo. Vendar pa si je paznik premislil, ker je bilo ravno v tej baraki preveč bolh in uši. Betsy je sestro spomnila, da so jima prav bolhe omogočile dovolj svobode, da sta lahko vzpostavili vezi z drugimi ženskami, z njimi molili in jih poučevali o Jezusu in so se tako številne spreobrnile v krščanstvo. Takrat je Corrie spoznala, da je lahko hvaležna tudi za bolhe.

Bog ima vrhovni nadzor

Ta zgodba me opominja, da moram tudi v najtežjih trenutkih svojo varnost iskati pri Bogu. Ne glede na vse ima on nadzor nad stvarmi; vidi dlje – tudi »za ovinek«, v večnost – in nas zmore iz še tako slabe situacije privesti do dobrega. On nadzoruje vse – od velikih do najmanjših stvari; celo do uši in bolh.

Zato ponovno vabim: izberimo upanje! Tudi v težkih razmerah se na Boga obrnimo s slavljenjem; zavestno se odločimo, da bomo namesto »hrupa« spletnih prepirov in zavzemanja strani več časa preživeli z Bogom v tišini – v prisluškovanju Njegovemu glasu. Učimo se ga poslušati, da bomo znali prepoznavati, kdaj nam govori Bog, kdaj hudič in kdaj se v naši glavi prepirajo naše lastne misli.

Odprimo Sveto pismo, prosimo Svetega Duha, da nas razsvetli, preberimo odlomek in dajmo Bogu čas, da se nas odlomek dotakne. Svoje pričakovanje Božjega dotika izrazimo s tem, da imamo pri sebi pisalo in dnevnik, v katerega bomo zapisali Besedo, ki nam jo da Bog tisti trenutek razumeti, doživeti. Verjemite, splača se. Mir, ki ga Bog daje na tak način, je otipljiv in ga »svet nikoli ne more dati« (Janez 14,27).

Tudi čez dan si lahko nastavimo opomnike in se ustavimo v molitvi; pa naj bo to molitev Angelovega češčenja opoldne ali kako drugače. Časi niso enostavni, vendar to pomeni ravno to, da moramo pomnožiti svoj čas z Gospodom, da moramo več moči črpati tudi iz zakramentalnega življenja. In tudi če ob vsem tem še vedno ne bomo čutili Božje bližine, vztrajajmo. Kajti prišel bo milostni trenutek, kairos, ko se bo na nas izlila vsa milost, ki jo potrebujemo. K temu nas vabi tudi apostol Pavel: “Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.” (1 Tesaloničanom 5,17–18). ●