Ustvarjanje mojstrovine

Vilma Siter, skupaj z možem Danijem ustanoviteljica društva DiŽ

V zadnjem času zelo redko najdem čas za slikanje, čeprav si tega močno želim. Želim si ustvarjati, rada bi razvijala talente, se izpopolnila v risbi, ki je ne obvladam dobro, rada bi šla na kakšen tečaj, skratka rada bi nekaj več. Pa mi ne gre, ker imam preveč drugih stvari, ki so pomembnejše od tega mojega »postranskega talenta«.

Vživljenju se namreč učim postavljati stvari na pravo mesto. Pri tem mi najbolj pomaga Slomškov rek: »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse drugo na pravem mestu.« Tako vem, da je na prvem mestu Bog, Kralj vesolja, ki ga želim namenoma postaviti tudi za Kralja mojega srca. Takoj za Njim je moj mož, njemu pa sledijo najini otroci in najini bližnji, potem poslanstvo in nazadnje tudi moj konjiček. Tak vrstni red mi pomaga prepoznati, kaj je v določenem trenutku dneva zame Božja volja.

In ker smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi, smo bitja za odnose. V odnosih se uresničujemo in izpopolnjujemo. Odnose je v nas vgradil Bog in naša najpomembnejša odnosa sta prav z Bogom in z bližnjimi. Zato tako rada premišljujem in pišem o odnosu z Bogom in mojem odnosu s človekom (največkrat je to moj mož). In pogosto pišem o »zatikanju med nama in najinih napakah«, o tem, kako naju Bog rešuje, če mu dovoliva. Ko pomislim, kako si želim, da bi se izpopolnila na slikarskem področju, mi je jasno, da je izpopolnjevanje na področju odnosov še pomembnejše. Na področju odnosov bi morala zahrepeneti po odličnosti in bi bila to moja pot posvečevanja, ali kot pravi apostol Pavel: »Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje« (1 Tes 4,3), brez posvečenja pa ni mogoče priti v nebesa.

Zakon – najprimernejša učilnica

Bogu sem iz srca hvaležna, da me je sprejel v najboljšo šolo, v šolo odnosov, saj napredovanje na področju odnosov prinaša rezultate, ki sežejo v večnost.

Tolaži me dejstvo, da je ponavljanje mati učenosti, in postane mi jasno, da imava midva zato »na zalogi« toliko primerov, ob katerih rasteva, se izpopolnjujeva in pomagava drugim J. Le naj bo tako!

Dnevnik pripoveduje

V svojem duhovnem dnevniku sem zapisala primer, ki sva ga doživela poleti na morju. Takole berem: »Sprašujem se, kaj bi morala storiti, namesto da sem moža (spet) opomnila v zapovedovalnem tonu? In to celo na dopustu, ko bi nama res bilo lahko lepo. Zmotilo me je to, da je po moje preveč časa preživel s telefonom, ko pa sem si jaz želela na sprehod. In to takoj. In kaj je zmotilo njega? Ton mojega glasu. Sicer sva malo kasneje res šla na sprehod, vendar vsak po svoji poti. Žalostna in objokana sem hodila po lepi in samotni poti proti morju. Lepota stvarstva me ni ganila tako kot prejšnje dni. Notranji samogovor je okupiral ne le moj razum, pač pa tudi moje srce. Bila sem zaslepljena in zvezana z obsodbami, žalostjo in prepričanjem v svoj prav, češ, da bi moral moj mož sam prevzeti odgovornost za svoje počutje, tudi takrat, ko ga jaz prizadenem s svojim napačnim tonom. V tistem trenutku si nisem hotela priznati, da tudi jaz, ko sem prizadeta, delujem enako kot on in nisem torej nič bolj zrela od njega.«

Čeprav sva se spravila še tisto popoldne, sem naslednje jutro ob Božji besedi obnemela, saj je jasno zarezala v sredo mojega srca: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo.« (Jakob 1,22)

Poslušalka ali uresničevalka

Pomislila sem, kako bi potekal najin dan, ko bi bila jaz uresničevalka Božje besede, ne le njena poslušalka, ki zjutraj Besedo prebere, čez dan pa nanjo pozabi. Le kako bi bilo, če bi v trenutku, ko je moža prizadel ukazovalni ton mojega glasu, v srcu rekla: »Dani ni moj sovražnik. On je moj ljubljeni mož. V tem trenutku je le ranjen otrok, ki potrebuje nežno besedo in objem!« Bi bila v tem primeru uresničevalka Božje besede? Spoznala sem, da čez dan vse prevečkrat pozabim, kar sem zjutraj pri molitvi prebrala. Pa to še ni bil konec. Tisti dan je Božja beseda še ostreje nadaljevala: »Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna«. (Jakob 1,26)

Tudi teh besed nisem mogla spregledati, saj je bilo očino, da so bile napisane zame. Že dolgo namreč vem, da Sveti Duh kara mene in meni predstavi moj greh, ne moževega. Zato ob takem spoznanju nisem več žalostna, pač pa je to zame znak, da Sveti Duh resnično deluje tudi v meni. Naučila sem se z veseljem sprejemati Njegov poduk, greh priznati in se ga pokesati. In ko sem tisti dan moža še enkrat prosila, naj mi odpusti, je bil najin dan ves nov in lep.

Še o nečem sem se tisti dan spraševala: »Je bila moja pobožnost v času prizadetosti res prazna, čeprav sem po poti proti morju v solzah zmolila cel rožni venec? Bi bilo bolje, ko ga ne bi? Je dobro tudi v takem stanju moliti? Vem, da je molitev tudi v takem razpoloženju na mestu, saj zavaruje moje misli pred še večjim prepadom. Če bi jim pustila prosto pot, bi se sprehajale po še globljih grapah obtožb in se zadrževale med trnji samopomilovanja. Sem bila takrat v molitvi zbrana? Niti ne! Še najbolj sem bila podobna ovci, ki se zaplete v trnje, ko tava po brezpotjih. Še dobro, da Jezus pozna svoje ovce, jih išče in kliče po imenu. On je tisti, ki me najde, mi previdno odstrani trnje, me vzame v naročje, čeprav smrdim po potu, in me jezno in prestrašeno odnese na varno. Hvala ti, Jezus, da me iščeš in najdeš tudi v takih razpoloženjih, me vedno znova očiščuješ mojih grehov (trnov) in me vedno znova oblečeš v belo obleko.

Najina skupna umetnina

Ko sem se tako v teh dneh končno le lotila nove slike, sem prišla do novih spoznanj. Za motiv sem izbrala angela, ki v rokah drži hišo in s tem sporoča svoje poslanstvo, ki je v tem, da čuva nas in naša prebivališča. Navdih sem dobila pri nekem neznanem umetniku in dodala nekaj svojih zamisli. Ko sem hotela narisati posebno hišo, ki jo bo angel držal v rokah, sem vedela, da bo to zame težak zalogaj. Spomnila sem se, da je moj mož bolj spreten v risbi kot jaz in da bi ga lahko prosila za pomoč. Seveda sem se vprašala, kdo se bo potem podpisal pod sliko, in pomislila, da bi se lahko oba. To bi lahko bilo najino skupno darilo prijatelju. Res pa je, da je nenavadno, če se pod isto umetnino podpišeta dva. Kaj pa umetnina najinega zakona, se vprašam. Pri gradnji edinosti med možem in ženo pa ni nenavadno, če se »podpiševa oba« – celo morava biti dva.

Molim, da bi se veliko zakoncev skupaj podpisalo pod mojstrovino svojega odnosa in bi ta mojstrovina mnoge nagovorila. Še posebej je to pomembno sredi zmede današnjega dne.

Opogumlja me dejstvo, da svetost ni življenje brez greha, ker potem nihče ne bi prišel v nebesa, še najmanj mi zakonci. Svetost je v tem, da smeva računati na glavnega Umetnika, ki »najino mojstrovino« kar naprej popravlja in nama daje moč, da se zmoreva spoprijemati z najinimi napakami in verjeti, da sva prav takšna drug drugemu podarjena kot najboljši dar. Ta moč, ki nama jo Jezus daje na razpolago, je njegov Sveti Duh, zato nisva prepuščena sama sebi. Brez Jezusa in njegove na križu prelite krvi, s katero naju kar naprej očiščuje, midva ne bi zmogla stopati po poti svetosti. Zaradi tega svetost ni življenje brez greha, pač pa je nenehno priznavanje napak in nemoči ter prošnja po ponovni napolnitvi s Svetim Duhom. Tudi če je to potrebno »70×7« na dan. To je tisto »novo«, kar Jezus dela, in prav to svetu prinaša novo upanje. In midva, ki se vsak dan znova namenoma odločava za gradnjo edinosti, sva vpeta v to veliko poslanstvo, ki se razteza v večnost. ●