28
Družina in Življenje
On je varnost tvojih časov (Iz 33,6) N
aj vam najprej namenim tolažbo, ki pa ni Bog ve kaj. Niste sami. Sploh ne v današnjem času. V teh dneh smo ljudje zmedeni, negotovi, prestrašeni in jezni. To opažam ob prebiranju objav na družbenih omrežjih, to prihaja na dan v pogovorih, to se da razbrati z obrazov mimoidočih – kolikor ti niso pokriti z maskami – in ja, takšna občutja vsaj občasno zaznam tudi v samem sebi. Zadnje čase opažam, da mi – iz čiste potrebe! – pogled pogosteje zaide na svetopisemski citat, ki ga imava v angleščini izpisanega pred vrati najine spalnice: “He shall be the stability of your times” (Izaija 33,6). Hvala Bogu, da je tam in me spomni na dejstvo, da je On tisti, ki ima pod nadzorom tudi ta naš nori čas, v katerem smo se znašli. Išče se pravični V tem času me še posebej boli, ko opazujem, kako se nove in nove delitve stopnjujejo med nami, kristjani; delitve, ki si jih še pred letom in pol ne bi znal niti predstavljati. Ob njih mi prihaja na misel Pavlov citat iz Pisma Rimljanom, kjer tudi on navaja Staro zavezo: »Ni pravičnega, niti enega, ni razumnega, ni ga, ki bi iskal Boga. Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega.« (Rimljanom 3,10–12). Gre za občutek (ali pač dejstvo?), ki so ga očitno ljudje imeli že v davnih časih. Težava je, da smo ljudje skozi vse čase in turbulentna obdobja v veliki meri isti in se iz zgodovine res težko kaj naučimo. Nesluteni tehnološki razvoj digitalnih komunikacijskih kanalov v zadnjih desetletjih nas v našem bistvu ni nič spremenil; le še potenciral je vse, kar so ljudje v negotovih razmerah počeli že pred stoletji.
Zdaj imamo še toliko več možnosti iskati občutek varnosti v tem, da smo »na tekočem« z najnovejšimi novicami ter v tem, da se postavljamo na okope enega ali drugega tabora, kjer prepričujemo drugo stran, kako nima prav. Razlika je le v tem, da so naše trenutno bojišče računalniške miške in tipkovnice; upam, da pri tem tudi ostane. H komu naj torej gremo? Ob pisanju teh vrstic in ob tem, ko si skušam predstavljati vas, ki tole berete, se sprašujem, koliko nas, kristjanov, katoličanov, ki smo se bolj ali manj redno duhovno hranili na seminarjih v Njivicah, Veržeju, na Rogli ali pač v zadnjem obdobju preko spleta, kjer smo znova in znova slišali vabilo k rednemu prebiranju Božje besede, k darovanju stotinke dneva za Gospoda … koliko nas je takih, ki smo se morda ob eni takih priložnosti odločili in naročili Besedo med nami ali Magnificat in se odločili preživljati čas z Gospodom. Vem, veliko vas je, mnogi ste si to navado ustvarili, jo ohranili skozi leta in vas v tem divjem času vzdržuje. Hvala Bogu, aleluja! Marsikomu pa so različne življenjske okoliščine, obveznosti, otroci, pomanjkanje spanca ali pa preprosto duhovna naveličanost in lenoba odvzeli pogum in že vzpostav ljena navada je začela pešati. Naj skušam potolažiti tudi vas. Tudi vi v tem divjem času niste sami. Pomembno je, da si ob tem ne “nabijamo krivde”, se ne skušamo prisiliti v to, da bi morali začeti, pač pa se iskreno vprašamo oziroma raje spomnimo, kje najdemo tisti pravi mir, za katerim tako besno hlastamo. Kako se izviti iz duhovne praznine? Dejstvo je, da iz prisile ni in ne more
Foto: osebni arhiv
Se tudi vam kdaj zgodi, da ste jezni, zafrustrirani, morda že malček depresivni; na površje vam prihajajo občutki nemoči, jeze, zamer, strahov in negotovosti?
priti nič dobrega; prisila ni Božja kategorija. To je naš, človeški način, ko želimo »biti kakor Bog« in uravnavati življenja svojih bližnjih, saj mi edini vemo, kako bi bilo zanje najbolj prav. Tudi prisila do samega sebe nas dolgoročno ne pripelje prav daleč. Božji način pa je svoboda in je ljubezen in je vabilo. Bog nas preveč ljubi, da bi nas silil v odnos s seboj, obenem pa si odnosa z nami želi bolj, kot smo mi sposobni spoznati. Ker nas ljubi preveč, da bi nas pustil tam, kjer smo, nam pripravi tudi manj prijetne življenjske izkušnje. »Bolečina je Božji megafon,« je rekel C. S. Lewis. Odločitev, kako se bomo nanjo odzvali, pa je še vedno v naših rokah. Le skozi boleča izkustva imamo priložnost, da sestopimo s svojega namišljenega »trona« samozadostnosti, vsevednega dokazovanja svojega prav in navideznega obvladovanja situacije, ki je v resnici tako ali tako le krinka; je zgolj igra, za katero se skrivata naša negotovost in strah, da nas bodo »odkrili«, da nas ne bodo sprejeli, da nas nihče ne bo imel rad … V časih, kot je današnji, je priložnosti, da pred Bogom priznamo svojo temeljno nemoč, še več kot običajno. Prej ko sestopimo iz začaranega kroga iskanja gotovosti v svetu, v udobju, ki nam ga ta nudi, in želje po priznanju ter se obrnemo k svojemu stvarniku, bolje bo za nas.
