Upokojitev, kaj pa sedaj?

V svojem delovnem obdobju sem se občasno vprašala o tem, kdaj bo prišel tisti čas, ko bi lahko šla v pokoj, toda zelo konkretno sem se srečala s tem šele, ko se je pred sedmimi leti upokojil moj mož. Takrat sem ugotovila, da »čez dolgih sedem let se bova vid’la spet«.

Znjegovo upokojitvijo se je najin način življenja spremenil – nisva se več vozila skupaj v službo in domov, nisva skupaj vstajala. On je bil do pold ne lahko doma, jaz sem prišla vča sih domov ob »normalni uri«, včasih pa pozno in večkrat sem imela občutek, da je pozabil, da sem jaz po službi lahko utrujena.

Zadnji dan v službi sem res doživljala kot slovo. K temu so svoje dodali sodelavke in sodelavci, ki so me zelo presenetili z zborovsko pesmijo in besedami zahvale. Vse to dogajanje pa je v meni vzbujalo predvsem veliko zahvalo Bogu, da mi je ves čas dajal dovolj moči in modrosti ter ljudi, s katerimi sem delala. Dal mi je tudi moža in družino, ki so razumeli in sprejemali včasih čudne urnike dela v službi in za službo. S hvaležnostjo za vse, kar mi je dano, in z nekaj solzami ob slovesu sem letos proti koncu julija začela še zadnji letni dopust in s septembrom dočakala upokojitev.

Spremembe

Vedela sem, da bom doma, da ne bo treba vstajati ob peti uri zjutraj, da ne bo več napetosti in misli na številne odprte zadeve, ki jih je potrebno rešiti. Ničesar nisem prav natančno načrtovala – kaj bom delala, kam se bom vključila, kako zapolnila čas. Z možem imava doma nekoliko kmetije, v hiši imamo še njegovo 93-letno mamo in v najini bližini sta družini dveh najinih sinov, ki jim kdaj pa kdaj babi, ki je doma, tudi prav pride.

Po skoraj štirih mesecih opažam, da res ne pogrešam službe (tu in tam bi se za kakšen klepet srečala s katerim od sodelavcev) in da še nisem uspela postaviti ritma, ki bi si ga želela. Tudi z možem še nisva ujela nove situacije – biti ves dan skupaj. V sedmih letih se je on ravno toliko navadil živeti po svoje, da mu sedaj sprememba dela težavo, jaz pa še nimam izdelanega urnika in zato imava nekoliko več pogovorov vseh vrst. Seveda sva se v teh letih zakona in dela na odnosu le nekaj naučila – takrat, ko ne zmoreva sama, povabiva v situacijo Jezusa. To nama da moči, da se lahko v povsem drugačnem duhu pogovarjava in pogovoriva. Sedaj res imava čas, da več moliva, in vidim, da ta čas nikoli ni izgubljen.

Čudovito je, da lahko tudi v dopoldanskem času kam greva skupaj, da lahko kakšno stvar, ki je ne morem narediti danes, naredim jutri … V tem času sem začela po hiši nekatere stvari spravljati v red – uredila sem si kotiček za šivanje, pri kuhanju skušam uporabiti čim več stvari, ki jih imam doma, z možem skupaj pogledava kakšen fi lm. Do kvačkanja in rednega branja knjig pa še nisem prišla.

Biti na razpolago

Bilo je v začetku septembra, ko je naš župnik oznanil, da se začenja veroučno leto in spraševal, če bi se našel še kakšen katehist ali katehistinja. Prej tega nisem niti slišala, ker se mi s službo ne bi izšlo. Sedaj nisem mogla reči, da ne morem, in sem se javila, če me sprejmejo – nisem profesionalka, nekaj pa vem in sem se pripravljena učiti. Tako imava sedaj s kolegico v dveh skupinah kateheze za 1. razred.

Zares sem hvaležna Gospodu, da sem lahko 40 let in pol delala v službi in da mi je On dajal moči še za mnoge druge stvari. Hvaležna sem mu, da mi sedaj daje še toliko zdravja in vseh darov v obilju, da lahko še kaj naredim in sem na razpolago, če kdo kaj potrebuje. Zelo sem vesela, ko sem lahko z vnuki. Veselim se tudi uric, ko lahko v miru spijem kavico in preberem kakšen članek.

Hkrati je to tudi čas, ko še bolj kot prej razmišljam o najpomembnejših stvareh v življenju. Predvsem čutim, da Bogu ne smem postavljati meja in da moram vsak dan sprejemati, kar mi pošilja na pot. Časa, ki mi je sedaj dan, ne smem zapravljati nekoristno, v prazno. Verjamem, da mi bo Gospod dal po svojem Svetem Duhu prepoznavati čase in trenutke in moje poslanstvo v njih, dokler bo Njegova volja. ●