Manica Marolt Vera niso metode, temveč odnos

Manica Marolt je učiteljica, katehistinja, žena in mama šestih otrok ter enega, ki je že v nebesih. Z možem Robertom sta poročena 11 let. Manica je 15 let delala kot učiteljica v osnovni šoli, letos pa se je odločila, da se odpove službi in se posveti svojemu poslanstvu, to pa je spremljanje družin pri verski vzgoji. To počne kot katehistinja pri verouku pa tudi z urejanjem spletišča Korenine vere.

Vemo, da je pri prenosu vere iz generacije v generacijo vloga družine ključna, kljub temu da nas na tej poti spremljajo tudi drugi ljudje. Zakaj je temu tako?

Človek je bitje, sestavljeno iz telesa, duše in duha, in ko se rodi dojenček, starši takoj začnemo zadovoljevati njegovo potrebno po hrani, varnosti, ljubezni. Nič se ne sprašujemo o tem, ali naj malo počakamo, da bo šel v vrtec ali šolo. Ker pa imamo ljudje tudi duhovne potrebe, bi starši morali s prihodom novega člana poskrbeti tudi za njegove duhovne potrebe. Tudi sama sem bila pred rojstvom otroka prepričana, da je dovolj, če ga dava z možem krstit, da gremo v nedeljo k maši, praznujemo cerkvene praznike, vse ostalo pa bodo naredili duhovniki in katehisti, ko bodo otroci vpisani v veroučno šolo. Tako sva razmišljala, ker sva bila tudi sama vzgojena na tak način. Toda v meni se je začel oglašati glas, da to ni dovolj. S krstom je v otroka posajeno seme vere. Če želimo, da seme začne kliti, potrebuje svetlobo, toploto, vodo, ustrezen prostor. Tudi seme vere rabi prostor, kjer se lahko razvija in začne kliti ter rasti. Vedno bolj sem prepričana, da je ta prostor ravno ljubeče in varno zavetje družine.

Tvoje spletišče Korenine vere je nastalo iz potrebe, da bi otrokom približali vero, praznike, zakramente. Kaj si odkrila, ko si začela pripravljati vsebino na portalu?

Razmišljala sem o tem, zakaj prihaja do takega osipa mladih v cerkvah, in se začela spraševati, ali bodo tudi najini otroci, ko bodo odrasli, odpadli od vere. Mislila sem, da je vzrok osipa v tem, da vero podajamo nerazumljivo, na način, ki je dolgočasen in ni prilagojen otrokom. Prepričana sem bila, da je težava v načinu oziroma metodah, ki jih uporabljamo. Začela sem iskati po spletu in našla ogromno zanimivih idej, kako z otroki na primer izdelati rožni venec, jaslice … Moji otroci pa so se temu upirali. Vsega je bilo zanje preveč. Jaz sem namreč pripravljala materiale, uživala v tem delu, hkrati pa sem v preizkušnjah v veri padala. Otroci so začutili to dvojnost. Šele mož me je spomnil, da niso pomembne metode in načini dela, temveč najin zgled. Te besede so me takrat kar prizemljile. V hudi preizkušnji sva z možem začela moliti zato, da bi postala takšna mož in žena oziroma oče in mama, kakršna si naju je zamislil Bog.

In tako je želja otrokom približati vero najprej zbližala vaju z možem med seboj in z Bogom.

Tako je. Zdi se mi, da je to osnova. Najprej moram vero iskati in si je želeti sama, če hočem, da so verni moji otroci. Tudi idealni pogoji v smislu didaktičnih materialov in obiskovanja skupin v župniji nič ne pripomorejo, če tega ne živim sama.

lažje bi bilo ustvarjati z otroki, jim brati zgodbe iz Svetega pisma ... Živeti vero pa je izziv za vse nas. Na naši poti duhovne rasti nas spremljajo starši, domači župnik, katehisti, stari starši .... Kako ti vidiš njihovo vlogo, kako se lahko dopolnjujemo?

Starši nujno potrebujemo oporo vseh naštetih. Odrasli smo omejeni z miselnostjo, da smo naredili dovolj, če smo otroke krstili in jih vpisali na verouk. Da jih peljemo k maši in naučimo, kako naj se pokrižajo in molijo. Če vse zreduciramo na tradicijo, ki sama po sebi sploh ni slaba, je vera na stopnji neke teorije, zgolj ena izmed vseh ponudb tega sveta. Vsi, ki spremljamo otroke, bi morali razmišljati, kako vero spraviti v življenje samo. To je tisto, kar pritegne otroke, da želijo raziskovati. Duhovniki in katehisti imajo ogromno znanja, imajo pa tudi večjo odgovornost, da to znanje spravijo v življenje. Da niso to mrtve črke v še eni izmed knjig, temveč da te stavke iz Svetega pisma znajo povezati z življenjem, ki se otrokom dogaja zdaj, v tem trenutku. Da znajo duhovniki staršem povedati, kako Jezusove nauke spraviti v naš družinski vsakdan.

Stari starši pa so prava zakladnica izkušenj in modrosti, zato je zelo pomembno, da te življenjske izkušnje prenašajo na prihodnje rodove tako, da pripovedujejo zgodbe iz svojega življenja; da konkretno podelijo, kako jim je Bog pomagal, kako so iskali pot do njega preko čisto konkretnih

Foto: osebni arhiv

situacij. Tako nam lahko dajo marsikateri smerokaz za naše poti. je povezovalo in nam pomagalo pri gradnji naše osebne vere.

Kako pomemben je pri prenosu vere zgled staršev? Kaj moramo starši delati, da smo lahko zgled otrokom? Mnogi od nas bi tudi sami potrebovali kateheze, poučevanje o naši veri. Kje lahko najdemo te vire?

Najbolj pričujemo s svojimi dejanji. Starši smo odsev Božje ljubezni, pri čemer ni toliko pomembno, ali govorimo o Bogu ali se poučujemo o dejstvih. Pomembno je, da se odločamo za odnose, kjer vlada ljubezen, medsebojno spoštovanje. Da imamo odnose, kjer zmoremo priznati lastne napake in se opravičiti. To je temelj. Preko tega temelja otroci čutijo varnost in sprejetost, slišanost. Na tem bodo lažje gradili odnos z Bogom. Midva z možem izhajava iz tradicionalnih družin. Doma se nismo pogovarjali o veri. Hodila sva k maši, sama sem bila kot študentka več v župniji kot doma, obiskovala škofijsko gimnazijo … Pa sem vseeno ugotovila, da je moja vera zelo šibka. Spomnim se srečanja, na katerem je Dani Siter imel v roki Sveto pismo, ki ga je večkrat odpiral, meni pa ni bilo jasno, kaj besede, ki jih prebira, sploh pomenijo. Potem pa sva z možem prišla do točke, do velike preizkušnje, ko sva tudi sama odprla Sveto pismo. Na začetku nisva nič razumela. Večkrat, ko sva ga odprla, več besed, ki so naju nagovorile, sva našla. Mislim, da se prevečkrat opiramo na znanje. Toda vera ni samo znanje, vera je iskanje, gradnja osebnega odnosa z Jezusom. Bog vsakega človeka nagovarja na drugačen način. Tudi če imamo vse znanje, še ne pomeni, da imamo garancijo za odnos z Bogom. Iskati ga moramo na sebi lasten način. Eden teh je tudi Sveto pismo. Ne smemo se ustrašiti, če nič ne razumemo. Dovolj je ena beseda, ki bo spremenila tok mojega delovanja za dan, ki je pred mano. Midva se krepiva tudi v slavilni glasbi in skupni molitvi. Tudi ko ne zmorem moliti recimo rožnega venca, je dovolj, če enostavno rečem: Jezus, pomagaj mi, ne vem več, kaj naj naredim. S tem dam priložnost Bogu, da lahko deluje v mojem življenju.

Največji učitelji vere pa so za naju najini otroci. Bog nam pošilja ljudi, da bi ga spoznavali. Prav naši najbližji so tisti, po katerih nam govori Bog. Moramo pa jih znati slišati in upoštevati in si dovoliti, da nas nekaj naučijo, tudi če so mlajši in manjši od nas.

Omenila si že povezavo s konkretnim življenjem. Da lahko duhovnik to naredi, mora kar dobro poznati življenje družin. V času zaprtih cerkva so nas škofje vabili, naj postanemo domača cerkev in nam tudi ponudili določene metode, kateheze in obrede, ki naj bi jih družine uporabile. Koliko lahko po tvojem mnenju družina postane domača cerkev, če pred epidemijo tega niso zares živeli? Koliko domačih cerkva je nastalo?

Izkušnje so zelo različne. Določene družine so se še bolj oddaljile od Cerkve in tudi od Boga, druge so okrepile vez z Bogom in povečale molitev. V naši družini smo bili domača cerkev že pred epidemijo, saj zaradi veliko majhnih otrok že sicer nismo mogli ob praznikih vsi skupaj iti v cerkev. Doma smo praznovali tako, da smo prepletali tradicijo in vsakdanje življenje in smo na njim primeren način predstavili vsebino praznika. Prebirali smo nedeljske evangelije, ki sem jih sama priredila tako, da so otroci razumeli njihovo glavno sporočilo, ter se pogovarjali o tem, kako se to sporočilo dotika našega življenja. Vse to nas

Manica, ti si katehistinja in mama. Kakšna je razlika? In kaj je obema skupno? Oseben odnos z Jezusom, ljubezen do otrok?

Tako v vlogi mame kot v vlogi katehistinje se moram zavedati, kaj je moj glavni cilj. Ali mi je pomembno to, da

Potem pa sva z možem prišla do točke, do velike preizkušnje, ko sva tudi sama odprla Sveto pismo. Na začetku nisva nič razumela. Večkrat, ko sva ga odprla, več besed, ki so naju nagovorile, sva našla.

moji otroci nekaj delajo zato, ker je to naša navada, ki sem jo prinesla iz svoje družine, ali gre za to, da nekaj delamo zato, ker jim bo v življenju pomagalo skozi preizkušnje. Enako je pri verouku. Ali zgolj podajam dejstva, samo snov zgodovine odrešenja, ali bom dala notri tudi kaj sebe, svojega življenja in izkušenj ter jih preko le-teh navdušila za to, da začno tudi sami iskati Boga. V obeh vlogah se mi zdi zelo pomembno, da ne kažem svoje popolnosti, temveč svoje padce in boje. To še posebej velja za najstnike, ki iščejo svoje mesto v svetu. Najstniki so zelo dojemljivi za zgodbe našega življenja. Takrat res poslušajo, začnejo razmišljati in spraševati. Premalo govorimo o tem, da graditi odnos z Jezusom ni nekaj lahkega. Nebes se ne da doseči z lahkoto.

Res se ljudje lažje poistovetimo z ranljivostjo kot z uspehi drugih ljudi.

Ko sem začela delati na tak način, sem ugotovila tudi, da je to tudi zdravilno zame. Lažje prepoznavam slabe vzorce in se jih trudim presegati. Kadar ne zmorem zaupati, ko na primer zajokam, so otroci tisti, ki me spomnijo na bistveno, ko mi recimo prinesejo risbico, na kateri piše: Jezus te ima rad. To mi je dovolj, da lahko spet zaupam. Drug drugemu smo v oporo, če govorimo tudi o svojih šibkostih.

Kaj bi svetovala staršem najstnika, ki noče k maši ali k verouku, ker je tam vse brez veze?

Najprej v tolažbo: vsak od staršev se bo prej ali slej soočil s tem. Tudi mi, odrasli, imamo ali smo imeli svoje boje na tem področju. Kadar se zgodi kaj takega, je najslabše, če uveljavljamo svojo avtoriteto na način: dokler si doma, boš delal tako, kot jaz rečem.

Starši smo tisti, ki imamo moč in odgovornost, da se približamo otroku in skušamo prepoznati, kaj nam sporoča. Lahko nam sporoča, da se v njem nekaj dogaja, da je njegovo upiranje odraz stiske, ki sama po sebi sploh ni povezana z odhodom k maši ali k verouku. Bistveno je, da otroku prisluhnemo. To seveda ne gre tako, da ga posedemo na kavč in pričakujemo, da bo povedal, kaj ga v resnici muči. Približati se mu moramo v stvareh, ki so njemu trenutno pomembne, tudi če je to na primer igrica na računalniku, kjer se streljajo. Usedimo se in jo odigrajmo skupaj z njim. Ali pa ko mi že tristotič kaže knjigo o traktorjih, ki mene sploh ne zanimajo, se usedem zraven in mu prisluhnem. Lahko ga povabim v neko aktivnost, ki mu je zelo dragocena in mu je pomembno, da sem zraven. Lahko je to nogomet, kuhanje kosila … Da sem samo zraven in ne pritiskam nanj, ampak da počakam, da se otrok sprosti, se odpre in razgovori, sama pa poskušam izvedeti, kaj je tisto, kar ga v resnici muči. Morda pa si želi, da bi šel sam k maši prej, ker gremo mi zanj prepozno k maši. Pomembno je, da iščemo skupne poti in da otrokom damo čas in jih ne obtožujemo. Morda jim tudi sami povemo za kakšno našo zgodbo o času, ko smo se sami hoteli oddaljiti od Cerkve, kam nas je to pripeljalo in kakšne so bile posledice. Da skozi to začutijo, zakaj se nam zdi pomembno, da hodijo k maši ali k verouku.

Tudi pri nas pustimo starejšim osnovnošolcem, da gredo k prvi jutranji maši, če želijo, midva z možem pa greva potem z najmlajšima kasneje. Starejšim ustreza, da imajo potem dopoldne malo miru ...

Vedno je potrebno gledati na dolgi rok. Da ne rešujemo samo trenutne stiske, v kateri smo se znašli. Ko se kot starš srečaš z uporom otrok, se sprašuješ, kaj si naredil narobe. Pa sploh ni nujno, da si res naredil kaj narobe. Je pa to priložnost, da tudi sami prečiščujemo, zakaj hodimo k maši, zakaj vztrajamo v Cerkvi. Premalo se morda poudarja, da je gradnja odnosa z Jezusom tek na dolge proge, da moramo biti potrpežljivi sami do sebe, do svojega sozakonca in otrok. Odločitev za vero ni stvar enega trenutka, je odločitev, ki jo sprejemaš vsak dan znova. Drug v drugem vzbujajmo upanje, da je Bog z nami, tudi če zdaj, v tej situaciji, ne čutimo njegove bližine.

Kako otrokom osmisliti molitev, tudi na primer »dolgočasne« molitve, kot je molitev rožnega venca?

Otrokom povejmo, da je molitev naš Božji telefon. Da se preko molitve pogovarjamo z Bogom, z Marijo in s svetniki. V molitvi se lahko zahvaljujemo, prosimo, povemo, česa nas je strah in česa smo veseli. Pri nas v družini to delamo tako, da sem jim napisala te iztočnice in so potem sami dopolnili stavke. Iz tega sva jasno videla, s čim se soočajo, kakšne

strahove imajo, in to nama je pomagalo tudi pri iskanju pravih pristopov v vzgoji. Videla sva, kje je njihovo srce. Otroci tudi radi molijo za nekoga, ki ga poznajo, da ima molitev nek namen. Pri rožnem vencu na primer radi molijo tudi naprej. Pri tem se je potrebno vnaprej dogovoriti, koliko bo kdo zmolil, da med molitvijo ne pride do prepira.

In prav pri večerni molitvi, združeni s prošnjami in zahvalami, se odpre varen prostor, kjer lahko otroci podelijo svoje stiske in veselja.

Ja, taka molitev ustvarja okolje, v katerem so otroci lahko slišani in sprejeti. To je dobra popotnica za obdobje, ko se bodo začeli večji upori.

Kakšen nasvet bi dala staršem, kako naj se pripravijo na letošnje praznovanje Jezusovega rojstva? Kako naj vozijo slalom med tradicijo, svojimi pričakovanji in željami otrok?

Kakšni bodo prazniki, je odvisno od priprave nanje. Kako in za kaj izkoristimo adventni čas, čas pričakovanja. Pri nas se trudimo, da se vsak večer vsi skupaj zberemo ob adventnem venčku. Skupaj preberemo kakšno zgodbo, se o njej pogovarjamo, zmolimo, včasih tudi zapojemo kakšno adventno pesem. Otroci opazijo, kako pri drugih hišah že gorijo praznične lučke, pri nas pa še ne. Čeprav je kdaj težko, v tem vztrajava, ker je potem sveti večer poplačan z neizmernim veseljem in žarom v očeh. Tudi obiski praznično okrašenih mest pridejo na vrsto šele po božiču, ko se tudi odpravimo na ogled jaslic po cerkvah.

Še preden sem se poročila, mi je sodelavka dala nasvet: Jezus se rodi, pa čeprav ni potice ter se v hiši ne sveti od čistoče. Šele odkar imam več otrok, ga razumem. Še posebej v dneh tik pred svetim večerom, ko od sebe ali drugih spet pričakujem preveč, mi je v veliko pomoč, da krotim sebe in svoja prevelika pričakovanja. Včasih sem delala sezname, kaj vse je treba postoriti pred prazniki, da bom kot dobra žena in mama poskrbela za popolno doživetje. Bila sem navajena, da sem v tem času dneve preživljala v župniji, zato sem tudi pripravljala dogodke za družine. Pa se nam je dvakrat zaporedoma zgodilo, da smo zboleli. Prvo leto drug za drugim na sveti večer. Naslednje leto pa že med devetdnevnico. Bili smo doma, v krogu družine. Sicer nismo imeli vseh molitev in napevov, kot bi moralo biti po pravilih in v cerkvi. A takrat sem šele prvič začutila, da je Jezus res središče našega praznovanja. Od takrat smo na sveti večer doma. K maši gremo na božični dan. Stare starše pa obiščemo na štefanovo. Verjetno bo tako ostalo še kakšno leto ali dve. Ko bodo otroci večji, pa bo končno spet čas za obisk polnočnice J

Naučila sem se, da je pomembno sprejeti trenutno situacijo, v kateri se nahajamo kot družina. Da se ne primerjam s popolnimi podobami praznovanj, ki sem jih tako rada opazila na filmskih platnih ali reklamah. Da se zaradi pripovedovanj drugih, ki jim je uspelo bolje ali več kot nam, ne primerjam. Da situacijo vidim kot priložnost v iskanju novih, za našo družino še boljših idej, kako narediti praznike res bogate in napolnjene z bistvom. Da je manj več še kako drži tudi za praznične dni.

Pogovor o praznikih, ki prihajajo, lahko razreši marsikatero slabo voljo zaradi neuslišanih pričakovanj. Najprej se pogovoriva z možem, nato pa še skupaj z otroki. Seveda to ne pomeni, da potem kar izpolnjujeva želje. Otroke poslušava ter jih usmeriva v realnost izvedbe. Vsak tudi dobi svojo nalogo, s katero prispeva k uresničitvi neke ideje. Otrokom res pomeni, če jih upoštevava, še posebej pri postavljanju jaslic ali smrečice. Je pa tako, da so želje eno, uresničitev le-teh pa je dostikrat pospremljena z veliko nesoglasji, slabe volje, ker ne gre tako, kot bi želeli. Spet je pomembno, da nekdo od naju, ki je močnejši, vse skupaj čim prej ustavi, da s skupnimi močmi iščemo pot za naprej.

Še preden sem se poročila, mi je sodelavka dala nasvet: Jezus se rodi, pa čeprav ni potice ter se v hiši ne sveti od čistoče. Šele odkar imam več otrok, ga razumem.

Manica, hvala za vse napotke, predvsem pa za konkretne izkušnje življenja v veri znotraj družine. Vsi starši se srečujemo s podobnimi izzivi in dobro je, da se

lahko učimo drug od drugega. ●