8
Naš pogovor
Družina in Življenje
Manica Marolt: Vera niso metode, temveč odnos Manica Marolt je učiteljica, katehistinja, žena in mama šestih otrok ter enega, ki je že v nebesih. Z možem Robertom sta poročena 11 let. Manica je 15 let delala kot učiteljica v osnovni šoli, letos pa se je odločila, da se odpove službi in se posveti svojemu poslanstvu, to pa je spremljanje družin pri verski vzgoji. To počne kot katehistinja pri verouku pa tudi z urejanjem spletišča Korenine vere. Vemo, da je pri prenosu vere iz generacije v generacijo vloga družine ključna, kljub temu da nas na tej poti spremljajo tudi drugi ljudje. Zakaj je temu tako? Človek je bitje, sestavljeno iz telesa, duše in duha, in ko se rodi dojenček, starši takoj začnemo zadovoljevati njegovo potrebno po hrani, varnosti, ljubezni. Nič se ne sprašujemo o tem, ali naj malo počakamo, da bo šel v vrtec ali šolo. Ker pa imamo ljudje tudi duhovne potrebe, bi starši morali s prihodom novega člana poskrbeti tudi za njegove duhovne potrebe. Tudi sama sem bila pred rojstvom otroka prepričana, da je dovolj, če ga dava z možem krstit, da gremo v nedeljo k maši, praznujemo cerkvene praznike, vse ostalo pa bodo naredili duhovniki in katehisti, ko bodo otroci vpisani v veroučno šolo. Tako sva razmišljala, ker sva bila tudi sama vzgojena na tak način. Toda v meni se je začel oglašati glas, da to ni dovolj. S krstom je v otroka posajeno seme vere. Če želimo, da seme začne kliti, potrebuje svetlobo, toploto, vodo, ustrezen prostor. Tudi seme vere rabi prostor, kjer se lahko razvija in začne kliti ter rasti. Vedno bolj sem prepričana, da je ta prostor ravno ljubeče in varno zavetje družine. Tvoje spletišče Korenine vere je nastalo iz potrebe, da bi otrokom približali vero, praznike, zakramente. Kaj si odkrila, ko si začela pripravljati vsebino na portalu?
Razmišljala sem o tem, zakaj prihaja do takega osipa mladih v cerkvah, in se začela spraševati, ali bodo tudi najini otroci, ko bodo odrasli, odpadli od vere. Mislila sem, da je vzrok osipa v tem, da vero podajamo nerazum ljivo, na način, ki je dolgočasen in ni prilagojen otrokom. Prepričana sem bila, da je težava v načinu oziroma metodah, ki jih uporabljamo. Začela sem iskati po spletu in našla ogromno zanimivih idej, kako z otroki na primer izdelati rožni venec, jaslice … Moji otroci pa so se temu upirali. Vsega je bilo zanje preveč. Jaz sem namreč pripravljala materiale, uživala v tem delu, hkrati pa sem v preizkuš njah v veri padala. Otroci so začutili to dvojnost. Šele mož me je spomnil, da niso pomembne metode in načini dela, temveč najin zgled. Te besede so me takrat kar prizemljile. V hudi preizkušnji sva z možem začela moliti zato, da bi postala takšna mož in žena oziroma oče in mama, kakršna si naju je zamislil Bog. In tako je želja otrokom približati vero najprej zbližala vaju z možem med seboj in z Bogom. Tako je. Zdi se mi, da je to osnova. Najprej moram vero iskati in si je želeti sama, če hočem, da so verni moji otroci. Tudi idealni pogoji v smislu didaktičnih materialov in obiskovanja skupin v župniji nič ne pripomorejo, če tega ne živim sama. In ravno to je najtežje. Veliko
lažje bi bilo ustvarjati z otroki, jim brati zgodbe iz Svetega pisma ... Živeti vero pa je izziv za vse nas. Na naši poti duhovne rasti nas spremljajo starši, domači župnik, katehisti, stari starši .... Kako ti vidiš njihovo vlogo, kako se lahko dopolnjujemo? Starši nujno potrebujemo oporo vseh naštetih. Odrasli smo omejeni z miselnostjo, da smo naredili dovolj, če smo otroke krstili in jih vpisali na verouk. Da jih peljemo k maši in naučimo, kako naj se pokrižajo in molijo. Če vse zreduciramo na tradicijo, ki sama po sebi sploh ni slaba, je vera na stopnji neke teorije, zgolj ena izmed vseh ponudb tega sveta. Vsi, ki spremljamo otroke, bi morali razmišljati, kako vero spraviti v življenje samo. To je tisto, kar pritegne otroke, da želijo raziskovati. Duhovniki in katehisti imajo ogromno znanja, imajo pa tudi večjo odgovornost, da to znanje spravijo v življenje. Da niso to mrtve črke v še eni izmed knjig, temveč da te stavke iz Svetega pisma znajo povezati z življenjem, ki se otrokom dogaja zdaj, v tem trenutku. Da znajo duhovniki staršem povedati, kako Jezusove nauke spraviti v naš družinski vsakdan. Stari starši pa so prava zakladnica izkušenj in modrosti, zato je zelo pomembno, da te življenjske izkušnje prenašajo na prihodnje rodove tako, da pripovedujejo zgodbe iz svojega življenja; da konkretno podelijo, kako jim je Bog pomagal, kako so iskali pot do njega preko čisto konkretnih
