Nad gladino

Nekaj dni po maminem pogrebu, umrla je 5. maja letos, sem s svojo sestro in njenim triletnim vnukom stal ob njenem grobu. Deček je vprašal: »Kje je mama?« »Tu, v grobu.« Ni spraševal naprej, ampak je zlezel na gomilo in začel z rokama razmikati vence na njej. Hotel je priti do mame in videti, kako ji je. Še na dan njene smrti se je igral z njo, dva dni pozneje pa v naročju svoje mamice tik ob jami gledal, kako jo polagajo v zemljo.

Kar najbolj preprosto sem mu po jas nil: »Mamino telo, njene roke, noge in glava so v zemlji, njena duša pa je pri Bogu. Molimo za njeno dušo.« Deček, ki je sicer težko obvladljiv, je brez besed skupaj z nama sklenil roke in žebral Očenaš in Zdravamarijo. Niti za hip ni odmaknil pogleda od gomile. Ko smo naredili križ, se je sprostil, stekel do obzidja pokopališča in začel plezati po njem.

V tistih nekaj trenutkih zbranosti je ta otrok občutil minljivost tvarnega sveta in presežno resničnost Duha. Teh dveh svetov s tem, kar razumemo in zmoremo, ne moremo povezati. Razpetost premagujemo z vero, sicer bi se nam vse razdrobilo in nas potlačilo. Deček je neskončno razdaljo med mrtvim telesom prababice in njeno živo dušo v svoji otroški preprostosti presegel tako, da je roke, ki so hotele odkopati njeno mrtvo telo, sklenil k molitvi. Naredil je lok od tu do večnosti. Po otroško seveda, a resnično in dovolj konkretno za njegovo starost, da bo to prvo izkustvo z leti lahko poglobil. Sveti Duh, ki ga bo nekoč prejel pri sv. birmi, mu bo stvari usklajeval v odrešenjsko celoto.

Hrepenenje po večnosti

Nikolaj Berdjajev je v knjigi Samospoznanje zapisal: »Nikoli se nisem mogel pomiriti z ničemer časnim, prehodnim, minljivim, kar obstaja zgolj kratek trenutek. Nikakor se ne morem pomiriti s tem, da se ta trenutek hitro izmenjuje z drugim. Očitno pripadam religioznemu tipu ljudi, ki ga opredeljuje hrepenenje po večnosti. Ničesar ni mogoče ljubiti, razen večnosti, in ljubiti ni mogoče z nikakršno, razen z večno ljubeznijo.« Tudi lastne žene in otrok ne. »Če ni večnosti, ni ničesar. Trenutek je polnovreden samo, če pripada večnosti.« Pranečak je ob gomili prababice s kratko molitvijo ujel trenutek večnosti.

Berdjajevo in pranečakovo du hovno izkustvo bo v nadaljevanju interpretacijski ključ za temo Ustvarjeni za nekaj več. Besedna vrsta – nedoločni števnik več – naznačuje količinski vidik odnosa, ki je seveda pomemben in legitimen, kajti zakonci skupaj z otroki vedno stremijo tudi k povečevanju količin: izboljšanju bivanjskih razmer, varnejšemu avtu, daljšim počitnicam, udobnejšemu in modernejšemu oblačenju itd. Univerzalna mera povečevanja količin, veljavna za vse, ne obstaja; nekoč jo je hotel ljudem vsiliti komunizem. Obstaja pa univerzalno načelo, naj se vsak par prednostno trudi za duhovni odnos in v njem razbere mero, ki je prav zanj optimalna. Odločitev za vrsto, kakovost

in količino dobrin naj torej izhaja iz duhovnega odnosa med partnerjema in ne obratno, kot delajo mnogi pari, ki predpostavljajo, da je večje udobje že samo po sebi gibalo rasti ljubezni med zakoncema. Spomnimo se filmov, ki prikazujejo mlade pare, kaj doživljajo, ko se vseljujejo v novo stanovanje. Ob pogledu na želeno kvadraturo bivalnih površin in park pred hišo se objamejo, čustva vzplamtijo in že mislijo, kako bo prav udobje temelj odnosa. Nič ni narobe s plamtečo vzhičenostjo ob prevzemu novega stanovanja, zmotno pa je misliti, da je to kaj več kot le gola platforma, na kateri je vse bistveno za odnos šele treba zgraditi.

Čustva niso duhovnost

Količinski vidik partnerskega odnosa, ki temelji na materialnih dobrinah, torej na ugodju, je za mnoge pare vse, kar dosežejo. Že prva priložnost, ko se ponudi večja količina dobrin za še večje ugodje, lahko spravi zakonsko zvezo v krizo. Večina parov načelno zavrača potrošniško mentaliteto, zato se trudi za poglobitev čustvenih vezi. Tako kot je rast količine dobrin v zakonu in družini, torej tisti več, nekaj legitimnega in potrebnega, je toliko bolj smiselna rast oziroma poglobitev čustvenega odnosa. Če se v svoji »filozofiji« razumevanja pomena dobrin za zakon in družino praviloma ne motimo, pa je naše dojemanje bistva čustev in njihove vloge v zakonu zelo nepopolno, pogosto celo zmotno. Čustva ima ves sodobni sekularni svet za zadnji, s tem pa tudi najgloblji, najvišji in najširši horizont. Na tej točki prihaja pri kristjanih do nekakšne psihologizacije vere, ko ni več razločevanja med čustvi in duhovnostjo, ko je eno z drugim ne le pomešano, temveč dojeto kot stvarnost iste biti, iste narave. V resnici pa med čustvi in duhovnostjo sploh ni naravne kontinuitete, marveč gre za kakovostni preskok, zato v duhovnosti ne moremo govoriti o nikakršnih količinah, o kakršnem koli več, kajti duhovnost je onkraj, torej nad gladino česar koli tvarnega in čustvenega.

Dejanja ljubezni

Kot naše telo potrebuje tvarne dobrine – hrano, stanovanje, zdravstvo in še mnogo drugega – tudi čustva potrebujejo gorivo, konkretna dejanja, ki so znamenja čustvene ljubezni. Zato nikakor ni vseeno, koliko časa, ki je merljiva kategorija, si vzameta zakonca drug za drugega, predvsem za iskren pogovor, koliko presenečenj si naklanjata vsak dan, kolikokrat se poljubita in izkazujeta nežnosti, kako pogosto imata ljubezensko-spolne odnose. V merljivo kategorijo čustev sodijo tudi lepo pripravljena družinska slavja, znamenja naklonjenosti za god, rojstni dan in obletnico poroke, zahvale za drobne pozornosti, pripravljenost poslušati gostobesednost, tudi če je ta bolj v funkciji sproščanja kot informiranja in vnašanja novih vsebin.

Za vse to, kar spada v svet čustev, vera ni nujno potrebna; tako vsaj mnogi mislijo. O vsem naštetem veliko vedo tudi neverni pari, saj je obojim, vernim in nevernim, dostopna velika količina priročnikov, terapevtskih nasvetov in obrazcev za srečno partnerstvo. A za čuda, vse večja količina psiholoških znanj o partnerstvu je v premem sorazmerju z rastjo ločitev in razpadanja neformalnih zvez.

Česa torej ne razumemo, kaj gre tu narobe? Na sled pravega odgovora nas pelje N. Berdjajev, ki se sprašuje: »Po čem pravzaprav hrepenim, ko se srečujem z ljudmi? Po srečanju duš,« si je odgovoril. In nadaljeval: »Preseneča me, da moški in ženske, tudi če se ljubijo in živijo v intimnem odnosu, drug drugemu ne odprejo svoje duše; ostajajo zaprti vase in nedoumljivi drug drugemu.«

Eno telo

Če obe Berdjajevi misli, uvodno in pričujočo, povežemo, pridemo do odgovora, da se duši dveh zakoncev bitno in eksistencialno lahko srečata le nad gladino, pod katero so tvarne dobrine, ugodje in prostranstvo čustev. In kaj kaže praksa, ki rešuje partnerske težave? V brezkončnost grebe pod gladino, jo racionalizira, predlaga modele razmišljanja, usmerja čustvovanje. Skoraj vsak psihoterapevt ali družinski terapevt na osnovi svojih izkušenj iznajde svoj model, svoj terapevtski pristop. Pogosto je učinkovit, nikoli pa dveh src ne more dvigniti nad gladino, da bi se srečali v Bogu. In prav to je namen zakona, pravi Sveto pismo – da bi dva, ki sta zapustila vsak svojega očeta in mater in šla na svoje, postala eno telo.

Kako naj se zakonca tega lotita? Ali naj najprej upoštevata dobrine in čustva in se od tu, od spodaj, z vero povzpneta nad oboje in se najdeta v Bogu? Ali pa naj ju najprej povežeta molitev in Božja beseda, potem pa naj se »z višine duha« spustita v tvarno in čustveno realnost? Ko se peljeta z avtom, lahko molita rožni venec, začneta torej »nad gladino«, da pozneje, sredi dela in nadlog, to dogajanje duhovne bližine iz avta preneseta v konkretne okoliščine. V trenutku, ko sozakoncu popustijo živci in bruha prazne obtožbe, je drug sozakonec nenadoma sam, takrat naj v potrpljenju sam svojo bolečino izroča Bogu, ki bo že v naslednjih minutah na oba razlil milost odpuščanja in nove edinosti. Izhodišče, ali začeti od spodaj ali od zgoraj, je stvar prikladnosti danim okoliščinam. Odločilen je dogodek zakramenta, ko se bodisi s spuščanjem bodisi z dviganjem minljivo, ranjeno, neodrešeno, nepregledno poveže z neminljivim, Božjim, odrešenim.

Pari imajo s tem, kar smo zapisali, sprva težave. Ne verjamejo, da to deluje. In če se odločijo, da bodo svoj partnerski odnos vendarle umestili v duhovni prostor vere, nad gladino minljivega, se trudijo z razlago, kako je ta duhovna pot sploh tlakovana. Ta napor je nepotreben in vedno neučinkovit. Odnosa z Bogom ne moremo podvreči razlagi, ker vsaka razlaga vedno ostane pod gladino, v območju racionalnega, zato naj odnos prepustimo zaupanju v Božje usmiljenje. Omahujoče zaupanje, pomešano z racionalizacijo, postopoma dozoreva, se osvobaja dvomljivega balasta, postane sproščujoče in presenetljivo – terapevtsko par excellence. ●