Družina in Življenje
Nad gladino
Foto: Slavko Štern)
6
Nekaj dni po maminem pogrebu, umrla je 5. maja letos, sem s svojo sestro in njenim triletnim vnukom stal ob njenem grobu. Deček je vprašal: »Kje je mama?« »Tu, v grobu.« Ni spraševal naprej, ampak je zlezel na gomilo in začel z rokama razmikati vence na njej. Hotel je priti do mame in videti, kako ji je. Še na dan njene smrti se je igral z njo, dva dni pozneje pa v naročju svoje mamice tik ob jami gledal, kako jo polagajo v zemljo.
K
ar najbolj preprosto sem mu pojasnil: »Mamino telo, njene roke, noge in glava so v zemlji, njena duša pa je pri Bogu. Molimo za njeno dušo.« Deček, ki je sicer težko obvladljiv, je brez besed skupaj z nama sklenil roke in žebral Očenaš in Zdravamarijo. Niti za hip ni odmaknil pogleda od gomile. Ko smo naredili križ, se je sprostil, stekel do obzidja pokopališča in začel plezati po njem. V tistih nekaj trenutkih zbranosti je ta otrok občutil minljivost tvarnega sveta in presežno resničnost Duha. Teh dveh svetov s tem, kar razumemo in zmoremo, ne moremo povezati. Razpetost premagujemo z vero, sicer bi se nam vse razdrobilo in nas potlačilo. Deček je neskončno razdaljo med mrtvim telesom prababice in njeno živo dušo v svoji otroški preprostosti presegel tako, da je roke, ki so hotele
odkopati njeno mrtvo telo, sklenil k molitvi. Naredil je lok od tu do večnosti. Po otroško seveda, a resnično in dovolj konkretno za njegovo starost, da bo to prvo izkustvo z leti lahko poglobil. Sveti Duh, ki ga bo nekoč prejel pri sv. birmi, mu bo stvari usklajeval v odrešenjsko celoto. Hrepenenje po večnosti Nikolaj Berdjajev je v knjigi Samospoznanje zapisal: »Nikoli se nisem mogel pomiriti z ničemer časnim, prehodnim, minljivim, kar obstaja zgolj kratek trenutek. Nikakor se ne morem pomiriti s tem, da se ta trenutek hitro izmenjuje z drugim. Očitno pripadam religioznemu tipu ljudi, ki ga opredeljuje hrepenenje po večnosti. Ničesar ni mogoče ljubiti, razen večnosti, in ljubiti ni mogoče z nikakršno, razen z večno ljubeznijo.« Tudi lastne žene in otrok ne. »Če ni
večnosti, ni ničesar. Trenutek je polnovreden samo, če pripada večnosti.« Pranečak je ob gomili prababice s kratko molitvijo ujel trenutek večnosti. Berdjajevo in pranečakovo duhovno izkustvo bo v nadaljevanju interpretacijski ključ za temo Ustvarjeni za nekaj več. Besedna vrsta – nedoločni števnik več – naznačuje količinski vidik odnosa, ki je seveda pomemben in legitimen, kajti zakonci skupaj z otroki vedno stremijo tudi k povečevanju količin: izboljšanju bivanjskih razmer, varnejšemu avtu, daljšim počitnicam, udobnejšemu in modernejšemu oblačenju itd. Univerzalna mera povečevanja količin, veljavna za vse, ne obstaja; nekoč jo je hotel ljudem vsiliti komunizem. Obstaja pa univerzalno načelo, naj se vsak par prednostno trudi za duhovni odnos in v njem razbere mero, ki je prav zanj optimalna. Odločitev za vrsto, kakovost
