Revija Družina in Življenje JUNIJ 2020 by Društvo Družina in Življenje

Rubrika Gradimo odnose, za

katere je vredno živeti in jih prenašati naprej

1 2, junij 2020, ISSN 1855–2110

Družina in Življenje Letnik 19, št.

Družina in Življenje

Tema: Domovina Naš pogovor: dr. Peter Millonig Zgodba zakonskega para: Robi in Martina Albreht

Naša Zemlja je polna stvari, za katere ne znam reči »hvala« …

To so polja, gozdovi, planine, so morja, potoki in reke. To so zvezde in sonce na nebu, živali, drevesa, cvetovi krog mene. To so žene, možje in otroci, prijatelji, znanci in tujci. To so tisti, ki znajo trpeti in tisti, ki znajo veselje prinesti. Tudi take stvari so na svetu, ki jih sploh ne znam opaziti …

Foto: Slavko Štern

So nasmehi, pozdravi, besede ljudi, ki jih vsak dan srečujem.

To so jasni otroški pogledi, ljubezen, dobrota, ki sije z obrazov. To so jutra, ko se upanje vrača, so dnevi, napolnjeni z delom. To so tisti samotni večeri, ko sam sem s seboj, le Gospod je z menoj. Nekoč bomo vse to spoznali, nekoč bomo vse razumeli. Takrat bomo znali ljubiti in večno se Stvarniku zahvaljevati. priredba po F. Juvan

Družina in Življenje

Kazalo 4 Nebesa pod Triglavom

Uvodna beseda

NAŠ POGOVOR 8 dr. Peter Millonig: »Na začetku vsake pozitivne družbene preobrazbe je spreobrnjenje posameznika.«

O soli

5 Nebeški Jeruzalem – moja domovina 6 Ko sta nebo in zemlja … združena!

MIDVA SVA ZAKON 12 Vprašati ni greh STARŠEVSTVO 13 Učna lekcija epidemije ŽIVETI S SVETIM PISMOM 14 V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil ODGOVORI NA VPRAŠANJA 16 Kako naj se lotim branja Svetega pisma? TA STARI IN TA MLADI 18 Tašča tašči VILMINA SPODBUDA 20 Sveti Duh za vsakdanjo rabo ZA VODITELJSKE PARE 22 »Ostanimo doma« – kako pa naj zdaj ostanemo povezani? ZGODBA ZAKONSKEGA PARA 24 Robi in Martina Albreht: »Znani smo po tem, da plavamo proti toku.« ZAKONSKA SKUPINA 28 Zakonska skupina Štepanja vas 6: »Skupina zakoncev s podobnimi problemi in različnimi načini spopadanja z njimi.« SEMINARJI NAS BOGATIJO 30 DiŽ-ev spletni seminar ali “pridemo tudi na dom” :) DAJEMO NAPREJ 31 Pričevalci izza kamere 32 Merjenje utripa v zakonskih skupinah 33 Priznanje občine Krško zakoncema Vilmi in Daniju Siter 34 DAR ŽIVLJENJA DANIJEV NAGOVOR 36 »Brž uveljavimo pomilostitev!« 42 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Meta Halas, urednica

a vas ne vem, ampak kadar se to zgodi meni, sem čisto slabe volje. Pa tako dober golaž bi bil! Če ne bi bil preslan. Če sem v prejšnji številki razmišljala o kvasu, se mi zdaj zdi povsem spodobno, da nadaljujem s soljo. Vse mame in žene (in praktično vsi, ki jedo, kar mame in žene skuhamo) vemo, kako zelo pomembna je sol. Vemo, da je sol kraljica med začimbami in daje hrani okus. Je nepogrešljiva pri vsaki jedi in v vsaki domači kuhinji. Je pa nerodno, če zmanjka soli. Tako v kuhinji kot v državi na primer. Potem ne le da nobena jed ni okusna, običajno tudi ne maramo poslušati človeka, ki govori brez soli, pa tudi neslane šale nam ne teknejo. Vemo pa, da je lahko soli tudi preveč in da se – tako pravi Jezus – lahko celo pokvari. Tako v kuhinji kot v državi na primer. Preslana jed je ravno tako neužitna kakor neslana ali kot pokvarjena sol, ki – tako pravi Jezus – ni za drugega, kot da se jo vrže stran. Torej je treba soliti predvsem z veliko mero modrosti in preudarnosti. Ravno prav. Z občutkom. A kako? Jezus pravi, da smo sol zemlje. Ne, ne želi reči, da nas je lahko preveč ali premalo. Na drugem mestu pravi: »Sol je dobra … Imejte sol v sebi in živite v miru med seboj!« (Marko 9,50) Predstavljam si, da je želel predvsem povedati, da moramo najprej sami skrbeti za stalno zalogo »soli« v sebi (dozirano iz zakramentov, Svetega pisma, duhovnega in tudi strokovnega branja) in da sol ni namenjena sama sebi. Sol je treba dodajati drugim jedem, da ima svoj smisel. A ne smemo je kar nasuti, kolikor želimo. Avtor priljubljenih romanov za otroke Erich Kästner v eni od svojih knjig opiše prizor, kjer deklica Pikica vpraša prijatelja Tončka, ki kuha za svojo bolno mamo: »Koliko soli pa natrosiš na krompir? Celo kilo ali samo pol?« Ta stavek nasmeji še majhne otroke. Pa vendar smo »dobri ljudje« včasih v želji, da bi ljudem nasuli iz žaklja »svoje modrosti in izkušenosti«, v skušnjavi, da bi soli natrosili res vsaj pol, če ne kar celo kilo. Pri tem pa žal izpademo ravno tako neužitni kot moj preslan golaž. Pri Družini in Življenju pravimo, da smo ljudje, še posebej pa zakonci in družine razstavni eksponati za druge okoli nas. Ljudje nas gledajo in pogosto smo s svojim obnašanjem in besedami najbolj zgovorni takrat, ko se tega najmanj zavedamo. Če torej poskrbimo za stalno zalogo soli v sebi, za dobre odnose v svojem zakonu, v družini, s prijatelji, tudi z znanci in tujci, s tem že najbolje (in v dobrem smislu) »solimo pamet« drugim. Pa naj bo to v naši kuhinji ali pa v državi na primer. To številko revije smo posvetili pristni ljubezni do naše domovine. S tem mislimo tako na čudovite gozdove, polja, reke, planine, morja in jezera kot na vse njene ljudi. Tiste z veliko in tiste z malo soli v glavi. Predvsem z željo, da bi izpolnili Jezusovo naročilo: »Imejte sol v sebi in živite v miru med seboj!« ●

Domovina: po moško …

Družina in Življenje

Nebesa pod Triglavom

Foto: Slavko Štern

Ali poznate anekdoto, kako smo Slovenci dobili svoj prostor pod soncem? Stari pravijo, da je bilo takole …

o je Stvarnik dokončal stvarjenje in so se narodi silno namnožili, je želel v svoji modrosti vsem pravično razdeliti svet. Samo en majhen košček sveta pa je nameraval prihraniti zase, da bi se tam lahko odpočil. Zato je ukazal, naj vsak narod pošlje svojega odposlanca na svetovno srečanje, ki se bo odvilo tega in tega dne v letu gospodovem v Stvarnikovem raju. Tam bodo v miru določili ozemlja narodov, da bi lahko živeli v medsebojnem sožitju. Gospodov ukaz se je razširil kot blisk po nebu. Narodi so izbrali poslance in jih poslali na dogovorjeni kraj. Ko so vsi poslanci prispeli, jim je Bog razložil svoj načrt in poslanci so slavili Božjo modrost. Začelo se je izbiranje. Med poslanci je završalo; kar naenkrat so se v ospredje prerinili poslanci številčnejših narodov in Bog jim je odmerjal dežele za bivanje. Sledili so jim poslanci manjših in na koncu tudi malih narodov, in ko je Bog ves zadovoljen opravil, kar se je namenil, je tam v kotu opazil še nekoga, ki se je od skrbi kar skrčil v dve gubi. Pa ga Bog vpraša: »Kdo si?« On mu odgovori: »Slovenec sem.« In Bog mu reče: »Kaj delaš tukaj? Pojdi

k svojemu narodu in mu povej, katero deželo sem vam izročil.« Pa reče Slovenec: »Dobri Bog, ne morem se vrniti k svojim, saj nam nisi dal nobene dežele v posest.« Bogu se je ta poslanec zasmilil, a kaj ko nobene dežele ni bilo več, da bi jo izročil. Malo pomišlja, pa reče: »Ker ni nobene dežele več, dajem tvojemu narodu svoj raj – raj pod Triglavom –, kamor sem hodil počivat po opravljenem delu.« In tako se je Bog preselil v nebesa, Slovenec pa se je vrnil k svojim z najlepšo deželo … Kaj je zame domovina? Tako kot si nismo izbrali staršev, narodnosti, kraja rojstva, si tudi domovine (vsaj v otroštvu) nismo izbrali. Pa vendar nas to, od kod prihajamo, zaznamuje. Domovina zame ni samo kraj bivanja ali neka geografska označba. Domovina je mnogo več! Je stičišče preteklih in prihodnjih rodov ter nas, ki bivamo tu sedaj. Je dediščina vseh naporov in žrtvovanj za duhovno in telesno preživetje, pa tudi veselja, nam lastnega humorja in izročila. Domovina je odsev zgodovine – njenih svetlih, pa tudi temnih trenutkov.

Ko se ob državnih praznikih sprehajam po domačem kraju in žalosten opazujem redke slovenske zastave, izobešene v čast naši državi, se sprašujem, ali smo hvaležni za našo domovino, za to, da živimo na tako lepem koščku sveta. Se obnašamo do nje kot oholi bogataš ali kot odgovorni oskrbnik? Se Bogu kdaj zahvalimo, da živimo v miru in blagostanju, ali pa se nam vse to zdi samoumevno? Kaj lahko naredim jaz? Nisem idealist. In marsikaj v naši državi (še) ni tako, kot bi moralo biti. Pa vendar, kaj lahko naredi vsak od nas? Ali molimo za domovino in naše voditelje? Možje in fantje, vabim vas, da se mi pridružite. Sam vsaj enkrat na leto darujem za sveto mašo za domovino. Za Božji blagoslov. Dajmo, vsak dan prosimo našega Gospoda, naj nam pomaga ohranjati ta raj pod Triglavom, ki nam ga je zaupal. Naj prešinja s svojim Svetim Duhom naše državne voditelje (»naše« in »vaše«), da si bodo prizadevali za našo duhovno in telesno dobrobit in pri tem ne mislili na svojo čast in slavo. Prosimo tudi za modrost in vodstvo Svetega Duha pri naših pastirjih, ki vodijo Cerkev v Sloveniji. Da bi znali razbirati znamenja časov in sprejemati prave odločitve, da bo naša domovina ohranila svoje krščanske temelje. Naj jih spremlja pogum in priprošnja božjega služabnika nadškofa Vovka! V naše molitve pa vključimo tudi prošnjo za svetost naših duhovnikov in redovnikov, ki nam neprestano usmerjajo pogled na naš stalni naslov – k nebeški domovini. Bog daj, da se vsi skupaj nekoč zberemo tam. To bo veselja, vam povem … ● Matej Bec

Domovina: po žensko …

Družina in Življenje

Nebeški Jeruzalem – moja domovina Če pozorno prisluhnete besedilu pesmi Nebeški Jeruzalem, boste ugotovili, zakaj si jo je moj skoraj 12-letni sin Rožle izbral, da bi mu jo zapeli na pogrebu. Rekel je, da mu blaži bolečine in ga dviguje k Jezusu, medtem ko mu je tumor razjedal obraz in ustno votlino. In ta pesem je res donela do neba med njegovim pogrebom in nas navdajala z upanjem in pogumom.

anes lahko mirno rečem, da so moja edina prava domovina nebesa, kljub spoznanju, da bom v naši zemeljski domovini vedno preizkušana in da mi bo hudobni prišepetovalec vedno metal polena pod noge. Kot na primer pri vzgoji, kjer se večkrat počutim popolnoma nemočno, četudi si želim, da bi moja dejanja bila zgled vere. Tako pa sem deležna najstniških uporov, nerganja in negiranja vsega, kar je meni sveto in kar se mi v luči vere zdi najbolj prav. Skozi moje oči je vzgoja za nebeško kraljestvo trnjeva pot in marsikdaj prebodeno srce nemočne mame. V preteklih tednih karantene – ob šolanju doma, blaženju stisk otrok ob žalovanju za umrlim bratom, organizaciji gospodinjskih opravil … – sem se pogosto vprašala, kaj je dejansko najpomembnejše. Opravljene vse šolske obveznosti? Odlične ocene? Do potankosti počiščeno stanovanje? Duševno zdravje? Molitev? Ohranjanje stikov s prijatelji? Kaj vse nas, starše, obremenjuje in skrbi! Morda je res uspešnost po zemeljskih merilih to, da so otroci preskrbljeni, obdani s prijatelji, iznajd ljivi, imajo dobro plačane službe, so pri sosedih zapisani kot lepo vzgojeni otroci … Pa se kdaj vprašamo, kaj pomeni biti uspešen po merilih nebeškega kraljestva? Ko obtičiš v zastoju ... Ko je naš Rožle na smrt zbolel, so spontano začele odpadati tiste »običajne« skrbi, ki jih imamo starši. Namesto tega so v ospredje začeli prihajati pogovori o osebni veri, prežeti z resničnimi primeri, ko je Jezus

Foto: Unsplash

posredoval in dogodek obrnil v pravo smer. Tako se nama je z Rožletom pripetilo, da sva hitela na slikanje glave. Na avtocesti se je v trenutku pojavil gost promet, ki se je spremenil v nepremični zastoj. V stiski zaradi pomanjkanja časa sem ugotovila, da v svoji veliki nemoči lahko storim le eno: začnem Boga slaviti in se mu zahvaljevati za zastoj, ker ima z nama drugačen načrt. Kmalu se je kolona začela po polžje premikati. In to še ni vse! Bolj, ko sem se goreče zahvaljevala za vse mogoče, tudi za gotovo zamudo, hitreje sem lahko vozila. Kar naenkrat sem se zavedla, da sva že blizu bolnice, da imava same zelene semaforje in skoraj prazno cesto. Še danes ne morem verjeti, da sva prišla na pregled petnajst minut pred predvidenim slikanjem. Zaradi takih malih čudežev je začelo rasti zaupanje v Jezusa in moč molitve tudi pri otrocih. Bolj ko je Rožle zadnja dva meseca svojega življenja trpel, bolj se je izročal Jezusu – slišala sem ga, kako si je ponavljal: »Jezus, usmili se me!« Uspešnost po Božjih merilih Po pogrebu sem čutila globoko hvaležnost in olajšanje, da Rožletu nikoli

nisem lagala o veri, o Jezusu, o Božjem načrtu zanj. Blagor meni, čeprav nisem videla Jezusa, ampak sem (kljub neznosnemu trpljenju sina) še vedno trdno verovala in zaupala. Zelo sem hvaležna, da je Rožle v času zdravljenja sklenil prijateljstvo z Jezusom in nam na lastnem pogrebu dal spoznati, da nebeški Jeruzalem resnično obstaja. Tam je naš pravi dom, kjer se bomo spet objeli s svojimi ljubljenimi. Tam nam bo Bog obrisal solze z žalostnih oči, premagano bo vse trpljenje, žalost in bolečine. Tam nam bo Jezus podaril mir, veselje ter nas obdal s svojo ljubeznijo, če se mu bomo popolnoma predali, se mu zahvalili za vsak še tako težak trenutek, saj bo ob tem na nas razlival blagoslove (kot nam obljublja v Svetem pismu), da bomo lažje zdržali do konca vsega, kar nam je namenjeno. Čeprav mi hudobnež v trenutkih žalovanja večkrat prišepetava, kaj vse bi lahko Rožle s svojimi mnogimi interesi in razgledanostjo postal, pa mu ni bilo dano, popolnoma zaupam, da je dosegel svoj namen na Zemlji in sedaj zaradi svoje otroške vere zre Božje obličje, kar je za starša največje plačilo. ● Urška Valjavec

Družina in Življenje

Ko sta nebo in zemlja … združena!

Foto: Meta Halas

Nekega nedeljskega popoldneva sem se s kolesom odpravil skozi Idrijsko Belo v Zadlog. Šumenje Idrijce, Divje jezero, petje ptic v gozdovih in sveže trave, prepolne cvetlic. In potem čudovita planota, prepredena s potmi, domačijami, travniki, obdana z gozdovi, v svetlobi pozno popoldanskega sonca, ki je s svojimi žarki v igri z oblaki mamljivo žarelo na ta čudovit delček Slovenije. Lepota, ki ti vzame dih in prebudi v srcu misel: kako čudovit košček zemlje nam je Gospod podaril tu, pod Triglavom!

red tem, še v času zaprtih občinskih mej, sem odkrival kotičke naših dolin in grap na Tolminskem, zapuščene domačije, kjer je pred 100 leti teklo neko čisto drugačno življenje … In vendar – ista zemlja, podobni ljudje, vsak s svojo zgodbo in hrepenenjem po domu, po ljubezni, po Življenju. Skoraj vsak s koščkom zemlje: travnikom, vrtom, njivo, vsaj gredico – celo na balkonu stolpnice!

In ko z rokami kopljem in grebem po tej zemlji, ko moje noge hodijo po davno utrtih poteh, še preden smo urezali avtoceste in se je življenje začelo odvijati hitro, prehitro … ko v zemljo presadim krhko sadiko, se zavem: da, iz zemlje si nas zgnetel, Gospod! Iz tega minljivega prahu, ki si ga vzel v roke z nežno ljubeznijo in vanj vdihnil Duha. Podaril si nam življenje, da bi bili tvoji družabniki,

sodelavci, tvoji prijatelji. Podaril si nam zemljo, košček doma, kjer si se z nami sprehajal v šumenju popoldanskega vetriča … Obljubljena dežela – Očetov dar Že slišim tvoj ugovor: »Preveč romantičen je ta uvod.« Pravzaprav ne. Težava je v nas, težava je prišla zelo kmalu. Od trenutka, ko nismo več sprejemali daru, ampak smo začeli

Domovina: duhovni pogled

grabiti. Ko smo rekli: »To je moje!« Ko smo bili zaradi tega pripravljeni tudi ubiti in ko je zemlja odprla usta in pila kri naših bratov in sester. In jo pije še danes. Vedno so bili Kajni in Abeli, a vedno znova Očetov glas kliče Abrahame, da bi pokazal, da je zemlja dar. »Obljubljena dežela« je zametek domovine, ki jo je Oče pripravil za vse. Izkušnja Izraela – izkušnja 4000 let zgodovine! – je nekaj, iz česar se lahko učimo pravega odnosa do domovine. Najprej, da je dežela, ki nam jo je Bog pokazal in dal, dar. Ni nekaj, kar si prisvojimo, ampak sprejmemo z odgovornostjo. In tudi naredimo to, kar je potrebno, da sprejmemo ta dar. Ne pozabimo, da je prvi košček zemlje Abraham kupil od Hetejca Efrona (1 Mojzes 23)! Ker sta dežela in potomstvo (ljudstvo), ki ju Abraham prejme od Boga, dar, smo vedno v skušnjavi, da bi postavili na prvo mesto dar, ne pa darovalca! Zato Izraelci izgubijo domovino vedno, ko se je polastijo. Skozi izkušnjo Egiptovske sužnosti in izhoda (2 Mojzes) jih Jahve uči, kako živeti resnično svobodo sinov. Gospod jih vzgaja v zaupanju in veri, da je on tisti, ki jim bo dal deželo, da si je ne bodo priborili sami, z lastnimi močmi. Zato od generacije, ki je zdvomila in pomre v puščavi, le Jozue in Kaleb, ki sta verovala, zares tudi vstopita v obljubljeno deželo (4 Mojzes 14,38). Vedno bolj se kristalizira, da je odnos z Gospodom resnična domovina za Izrael. Vsa izgnanstva in vrnitve, vedno znova porušeni in obnovljeni Jeruzalem kot simbol narodove izvoljenosti in samostojnosti, pripravljajo Izrael in človeštvo na sprejem Odrešenika, ki ne bo politični Mesija. Jezus bo radikalno relativiziral vsako politiko moči in nacije. Ker je Sin, bo prišel rešit vse otroke nebeškega Očeta. V veliki noči bo pokazal, v čem je

njegova oblast: da da večno življenje vsem, ki ga sprejmejo (Janez 17,2). Zato kristjani ne morejo nikoli več postaviti česarkoli drugega pred odnos z Gospodom. Tudi domovine ne! »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« (Janez 18,36) Jezusov odgovor Pilatu je odgovor vsaki politični oblasti, ki ne služi resnici in dostojanstvu človeka. Bog je »svet« ljubil. Tukaj ta »svet« pomeni človeštvo, ki se je uprlo Bogu in vztraja v grehu: v življenju brez Boga, ki privede vedno znova do prelivanja krvi. Ko sem središče jaz, moj interes, moja moč, sem proti drugemu. Tudi moj narod je proti drugemu narodu. Zato je tudi Pavel zapisal: »Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva (Filipljanom 3,20–21). Kaj je torej za kristjana domovina? Mislim, da je naprej način bivanja. Košček zemlje, ki ti je zaupan, je preizkus, ali ga bomo sprejeli kot dar in zanj skrbeli ali ga izkoriščali. Bomo cenili dediščino očetov in mater, jo plemenitili in dali naprej? Naše bivanje v domovini in sobivanje z narodi, ki nas obdajajo, in s tistimi, ki prihajajo k nam, je preizkus, ali bomo spoštovali sebe in dar, ki nam je bil zaupan, ali bomo spoštovali drugega in drugačnost. Kristjanu njegova vera odpre veliko širša obzorja, kot je narod, ker nam je s krstom podarjena dediščina ljubljenih sinov in hčera nebeškega Očeta. Ker sem sin nebeškega Očeta, sem lahko doma povsod. O tem beremo v pismu Diognetu, spisu neznanega avtorja iz 2. stoletja: »Kristjanov namreč ne loči od drugih ljudi ne dežela, ne jezik, ne običaji. /…/ Prebivajo v grških in barbarskih mestih,

Družina in Življenje

kamor je koga zanesla usoda, vedejo se po običajih domačinov v obleki, hrani in drugem življenju, a vendar kažejo čudovit in po splošni sodbi nenavaden način življenja. Živijo v svoji domovini, a so kakor priseljenci, imajo vse pravice kakor meščani, a trpijo vse kakor tujci; vsaka tujina jim je domovina, a vsaka domovina tujina. /…/ Da na kratko povem: kar je v telesu duša, to so v svetu kristjani. Duša je razsejana po vseh udih telesa. Kristjani pa po mestih sveta. Duša prebiva v telesu, a ni od telesa; tudi kristjani prebivajo v svetu, a niso od sveta.« Zato zemeljska domovina ni nekaj, kar je v nasprotju z nebeško. »Nebo in zemlja združena sta srečen dom za vse ljudi,« molimo v brevirju. Združena, ne ločena! In prav za to modrost gre: ne ločevati zemeljskega in nebeškega, ampak združevati. Gre za logiko učlovečenja in odrešenja: Bog in človek sta v Kristusu in Cerkvi skupaj – za vedno! To doživljamo pri vsaki evharistiji, ko »sad zemlje/trte in dela človeških rok« postaja Kristusovo telo. Pri vsaki maši naše zemeljsko bivanje prehaja v nebeško, se iz naše zemeljske domovine odpira prehod v nebeški Jeruzalem. In – da! – tam bodo domovine vseh ljudi, vseh narodov dokončno postale dom. V Očetovi hiši, v nebeški domovini, bomo dokončno in v vsej polnosti izkusili tisto, po čemer tu, v tej domovini hrepenimo. Za konec naj zapišem še nekaj: na vse naše Babilone – ko smo rekli: »Naredimo si ime!« – je Bog, ki je Oče, odgovoril z binkoštmi. Tu vsak govori v svojem jeziku, a se vsi razumejo, predvsem, ker slavijo Boga in ne uveljavljajo sebe. Ker so sprejeli dar Življenja iz Duha, ne pa dokazali svoje moči nad drugimi. To je klic vsem kristjanom; tudi nam, ki živimo v domovini Sloveniji! ● Tomaž Kete

Košček zemlje, ki ti je zaupan, je preizkus, ali ga bomo sprejeli kot dar in zanj skrbeli, ali ga izkoriščali.

Naš pogovor

Družina in Življenje

Dr. Peter Millonig:

»Na začetku vsake pozitivne družbene preobrazbe je spreobrnjenje posameznika.«

Mi, ki domovino in slovenstvo žal prevečkrat jemljemo kot nekaj samo po sebi umevnega, si ne znamo predstavljati, kaj pomeni živeti v dvojezičnem okolju. Kaj je to pomenilo zate? Zame je bilo živeti v dvojezičnem okolju nekaj povsem običajnega – kot dihanje z obema pljučnima kriloma. Včasih se je zdelo, da je to celo nekakšen privilegij. Lahko smo prehajali iz enega jezikovnega sveta v drugega in bili doma v dveh kulturnih krogih. K temu je veliko prispevala moja mati, ki je bila po rodu Ljubljančanka. Ob koncu 2. svetovne vojne je kot učiteljica prišla na Koroško, kjer je spoznala mojega očeta, koroškega Slovenca, in se z njim poročila. Imela je velik čut za slovenski jezik. Čar slovenskega jezika, kulture in literature je znala približati meni in obema bratoma. Kako ste govorili na vasi, slovensko ali nemško?

Govorili smo oba jezika. Slovenščino smo uporabljali doma v družinskem krogu, v javnosti pa manj. V cerkvi so bile vedno dvojezične maše. Ste bili kot Slovenci kdaj šikanirani? Naša družine ne, ker se večina ljudi staršema kot učiteljema (oče je bil tudi ravnatelj) ni hotela zameriti. So se pa nekateri bali v javnosti govoriti slovensko. Letos mineva 100 let od koroškega plebiscita. Zdi se, kot da so bile nekatere stvari v zvezi z njim

namerno zamolčane. Kaj je za Slovence, ki ste ostali na Koroškem, pomenilo biti v državi, ki ni njihova domovina, in kako bi bilo, če bi takrat plebiscit določil drugače? To je zelo široka tema. O njej so napisane debele razprave in dizertacije. Veliko je razlogov, zakaj je plebiscit privedel do znanega rezultata. Ko danes gledamo iz časovne distance, lahko rečemo, da je izidu botrovalo več faktorjev. Eden je bil gotovo ta, da se je poskušala Avstrija po koncu 1. svetovne vojne pozicionirati kot demokratična republika, ki je monarhijo pustila za

Foto: osebni arhiv

V Družini in Življenju tvoje ime ni neznano, saj si februarja lani kot gost na Moškem zajtrku v Ljubljani nagovoril veliko število mož in fantov. Pa vendar, kdo je Peter Millonig? Kje in v kakšni družini si preživljal mladost? Prihajam iz učiteljske družine. Rodil sem se v Celovcu, otroška leta sem preživljal v Gorjah v Spodnji Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem, obiskoval sem gimnazijo v Celovcu, nato pravno fakulteto na Dunaju, kasneje pa sem študiral še na Inštitutu za razvoj menedžmenta v Luzani v Švici. Poklicno sem vsa leta deloval v tujini, v dvanajstih državah, na dveh celinah.

Družina in Življenje

seboj, v Sloveniji pa naj bi takrat z novo Kraljevino SHS monarhija šele zaživela. Tu je tudi verski vidik: Avstrija, Koroška pa sploh, je bila versko zelo monolitna, kar pa ni bilo mogoče reči za Kraljevino SHS. Državne strukture v Avstriji so bile preizkušene, medtem ko so v Jugoslaviji šele nastajale. Poleg sicer umazane propagande je bil v ospredju tudi geografski vidik (celovška kotlina je obdana z gorovjem, ki je neka naravna bariera). Tako se je večina Slovencev, živečih v naseljih južne Koroške, odločila, da želi ostati v Avstriji, ker so njihovi kraji predvsem gospodarsko močno gravitirali proti Velikovcu in Celovcu. Ni videla odločilne prednosti, da bi oddala svoj glas za pravkar nastalo kraljevino SHS. Če bi bil izid drugačen, bi bil danes Celovec najbolj severno slovensko mesto, pa tudi knežji kamen kot simbol zgodnjega Slovenstva, bi bil danes na slovenskih tleh. Glede ljubezni do domovine so poseben fenomen Slovenci v Argentini. Ne le da še v četrti generaciji vzdržujejo slovenski jezik in slovensko kulturo, pač pa tudi pristno narodno zavest in pripadnost slovenstvu. Kako je to mogoče in kaj se lahko od njih naučimo? Slovenci v Argentini so resnično ustvarili velike reči: svoje šole, kulturne domove, pevske zbore, časopise, založniško dejavnost in še marsikaj. To je izraz velikega kolektivnega domoljubja. Verjetno je k temu zelo pripomoglo specifično argentinsko okolje. V Severni Ameriki govorimo o t. i. talilnem loncu, narodi prevzamejo ameriško kulturo. V Argentini so Slovenci ohranili Slomškovo paradigmo: mati, domovina, Bog. Res so izgubili svojo domovino, ne pa svoje istovetnosti. Angleški filozof Chesterton je rekel: »Resnično ljubimo šele takrat, ko se zavemo možnosti izgube!« Argentinski Slovenci so se kot kolektiv zavedali, kaj bi izgubili, če bi ne imeli svoje materinščine, in so jo zato še bolj

gojili – tudi v novem okolju, ki je bilo sicer v marsičem neizprosno. Imeli pa so tudi veliko prednost: med njimi je bilo mnogo kulturnih delavcev in pedagogov, ki so bili uveljavljeni že v domovini. To je bil velik startni kapital. Tudi v Clevelandu je bila zelo razvejana slovenska kulturna dejavnost, saj smo nekoč rekli, da je Cleveland drugo največje slovensko mesto na svetu, vendar je ta neizprosni ameriški talilni lonec naredil svoje. V Argentini pa je odnos so priseljencev dovoljeval tujim narodom več svobode in avtonomije – asimilacijski pritisk je bil manj izrazit. Menim, da se lahko od argentinskih Slovencev naučimo stanovitnosti, življenjskega poguma in velike mere samozavesti. Slovenci v matični domovini bi bili gotovo prikrajšani za izkustvo svetovljanstva, če ne bi bilo slovenske diaspore. Danes imamo Slovenci svojo državo, pa se zdi, kot da je ne znamo prav imeti, kot da v svojih srcih za seboj še vedno vlečemo hlapčevsko mentaliteto. Kako ti gledaš na to? Mislim, da ta cankarjanska sintagma o narodu hlapcev ne ustreza realnosti. V Avstro-Ogrski in tudi v Kraljevini SHS smo bili Slovenci res marsikdaj v podrejenem položaju. Pa vendar smo dolga stoletja ustoličevali karantanske vojvode in pri tem uporabljali svoj slovenski obred. Imeli smo kmečke punte, Primoža Trubarja, Janeza Valvazorja, Jurija Vego in še mnoge druge pokončne Slovence, ki se gotovo niso obnašali hlapčevsko. Če pomislimo še na duhovništvo, je zanimivo to, da je bil leta 1513 za prvega dunajskega škofa ustoličen Jurij Slatkonja, ki je pokopan v stolnici svetega Štefana na Dunaju. Zgodovina nas uvršča med razpoznavne narode zaradi razpoznavnih posameznikov, ki so na svojih področjih dosegali odlične rezultate. Zato bi bilo prav, ko bi obudili svoj zgodovinski spomin in se zavedli, koliko prodornih in uspešnih Slovencev smo imeli in jih imamo še danes.

Torej smo lahko Slovenci na kaj/ koga ponosni? Seveda. Tudi, če se sicer trenutno zdi marsikaj brezupno, se ne smemo vdati malodušju. Nikoli ni nič popolnoma brezupno. Če bi danes posekali gozdove na Krimu in bi se tja vrnili čez 50 let, bi videli, da tam spet raste gozd. Med in po 2. svetovni vojni je bilo 50–60 milijonov mrtvih, danes, po 75 letih, pa je na planetu Zemlja več kot 7 milijard ljudi. Res se trenutno dogajajo velike preizkušnje zaradi pandemije s koronavirusom, vendar bo zaradi tega postal glasnejši klic »nazaj k naravi«. Kmetovanje bo dobilo novo veljavo. Vse bolj pomembna postaja samooskrba. Nove paradigme bodo vodile do novih priložnosti. Globalizacija, ki smo ji priče zadnjih 20–30 let, se bo bistveno spremenila. Pred kratkim je dunajski kardinal Schönborn dejal: »Je res potrebno, da je vsak dan v zraku 200.000 letal? Se moramo voziti z avtomobili brez voznika, moramo vse urejati preko pametnih telefonov in zaradi številnih frekvenc tvegati razna obolenja? Ali človek res vse to potrebuje?« Na duhovni ravni mislim, da sekularizacija svetu ne prinaša nič dobrega s tem, ko nas prepričuje, da je možno živeti brez Boga, da ga ne potrebujemo ne kot tolažnika, ne kot razsodnika, še manj kot odrešenika. Sodobni človek je odstranil Boga, praznino pa zapolnil z megalomanijo in erotomanijo (sla po

Sekularizacija nas prepričuje, da je možno živeti brez Boga, da ga ne potrebujemo kot razsodnika o tem, kaj je dobro in moralno, prav in narobe. Zaradi vsega tega je nastala praznina.

Naš pogovor

Družina in Življenje

oblasti, moči, vplivu in nadzoru, erotomanija pa je uživaštvo). Nekje sem bral, da misticizem današnjega časa ni duhovnost v njenih mnogih razsežnostih, pač pa surova seksualizacija družbe – popredmetenje človeka. Res smo globoko zabredli. Pa vendar ne tako globoko, da bi nas naš odrešenik Jezus Kristus pustil pasti v mrtvo brezno. Zato občasno dovoljuje stiske, da bi se zbudili iz svoje kome, in včasih dovoli, da nad nas pride kakšno »razkužilo« proti nakopičenim virusom srca. Slovenci iz tega nismo izvzeti

– duh sekularizma in hedonizma je povsod uničujoče prisoten. Govoriva o pripadnosti domovini in kako to pripadnost negovati in graditi. Kdo je po tvoje sedaj na potezi oziroma kaj lahko za to naredimo krščanski zakonci? Preobrazba se nikoli ne zgodi po diktatu družbe. Sveti Janez Pavel II. je dejal: »Edina sila, ki lahko spremeni svet, je človekova svetost.« Menim, da stoji na začetku vsake pozitivne družbene preobrazbe spreobrnjenje

Od kod bodo prihajali dobri ljudje, če ne iz krščanskih zakonov, ki živijo lepoto poročenosti? posameznika. Mi vsi imamo tri temeljne naloge: prvič prizadevati si moramo za svetost, saj Bog pravi: »Bodite sveti, kakor sem jaz svet!«; drugič povabljeni smo, da pričujemo in prerokujemo za Boga; in tretjič Boga poveličujemo s svojim delom. To je edini v sebi skladen življenjski načrt za kateregakoli človeka. To je načrt, ki prinaša srečo in odnaša žalost, prinaša notranji mir in odnaša zmedenost in zbeganost. K temu nas nagovarja hvaležna odgovornost. In prav pri tem imamo krščanski zakonci posebno vlogo. Od kod bodo prihajali dobri ljudje, če ne iz krščanskih zakonov, ki živijo lepoto poročenosti? Prav zato je poslanstvo DiŽ-a izjemnega pomena, saj usposablja slovensko družbo, da bo lahko medse sprejela in vzgojila novo generacijo plemenitih ljudi. Čudovito rečeno. Hvala lepa! Še o odlivu slovenskega potenciala v tujino. Res moramo iskati srečo in boljši kruh zunaj ali bi se dalo doma primerno preživeti? Slovenci bi se morali vprašati, ali je res pametno iskati boljši kruh v tujini. Dejstvo je, da je problem bega možganov povezan s slabimi zaposlitvenimi pogoji. Po drugi strani je zaradi članstva v EU iskanje dela za Slovenca v tujini izjemno olajšano. Mladi hitro ugotovijo, da so zunaj plače dvakrat do trikrat večje, vendar pa je treba hkrati vedeti, da je življenje v tujini praviloma mnogo dražje, tako da na koncu ni nujno pozitivne računice. Poleg tega večina nima zagotovila trajne zaposlitve, saj podjetja lahko vsepovsod propadajo, vsepovsod lahko pride do masovnega odpuščanja. Sicer pa glavni vidik takšne odločitve ne

Družina in Življenje

sme biti zaslužek, pač pa želja, da se mladi, ki so odšli na delo v tujino, čez čas vrnejo v domovino in s pridobljenim znanjem pomagajo graditi boljšo družbo. Na tem področju smo Slovenci dokaj nespretni. V mislih imam primer dr. Klemena Jakliča, sedanjega ustavnega sodnika, ki je diplomiral pravo v Ljubljani, doktoriral na Harvardu in v Oxfordu ter bil nekaj časa predavatelj na Harvardu, pa zanj doma v pravniških krogih dolgo ni bilo prostora. Vihali so nos nad njim, ker je imel napačni politični pedigre. Kaj takega se ne bi smelo dogajati. Počasi se stvari sicer izboljšujejo, vendar smo še na začetku in še nismo tam, kjer bi kot demokratična, odprta in razvita družba morali biti. Apostola Peter in Pavel govorita o nebeški domovini in »tujini« ter o našem nebeškem državljanstvu. Kako ti vidiš nebeško domovino? Strinjam se, da smo tu na generalki, ki ni lahka, vendar če se zavedamo, kam smo namenjeni, če imamo védenje o cilju, je vse lažje. V pismu Efežanom je Pavel zapisal: »Niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu« (Efežanom 2,19). Zame je to poezija najvišjega ranga. Bolje se to ne da povedati. Sicer sam

Če sva zavestno vlagala v najin odnos, z leti zrastejo sadovi.

razumem nebeško domovino kot stanje in prostor. Stanje zato, ker ni časovne premice, nič ni včeraj in nič ne bo jutri. Vse je vedno hkrati prisotno, je večni zdaj. Prostor pa je omenjal Jezus: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor?« (Janez 14,2) Zamišljam si, da bo ta »po meri pripravljen prostor« narejen iz zidakov naših dobrih del in iz opeke novih nalog, ki nas čakajo in nam jih bo zaupal Večni. V nebesih ne bomo molče zrli v Božje mojstrovine, pač pa bo tam vse živo in dejavno, bolj kot tu na Zemlji, saj bomo skupaj z Bogom gradili kraljestvo ljubezni. Zato novo, nebeško življenje ne more biti končno, ampak zahteva večnost, predpostavlja neminljivost. Revija DiŽ je družinska revija. Z njo želimo jasniti poglede na vrednoto družine in to vrednoto tako povzdigniti, da bi ljudje, ki nas opazujejo, zahrepeneli po njej. Kaj tebi pomeni družina? Moja družina je posebna v tem smislu, da smo njeni člani iz mnogih krajev. Jaz sem koroški Slovenec, žena Janica je bila sicer rojena v Ljubljani, vendar je kmalu postala naturalizirana Američanka. Obe hčeri sta rojeni v Washingtonu in tudi oba vnuka, medtem ko je eden od zetov Severnoameričan iz Bostona, drugi pa Južnoameričan iz Kolumbije. Vzpostaviti enost v taki družini je zahtevno delo. Smo nenehno na preizkušnji, saj se v naše skupno življenje trudimo integrirati različne kulturne, miselne in vrednostne tokove. Ni lahko, vendar pa je ključ do uspeha v sprejemanju drugega in drugačnega. Sam to imenujem: šola živega krščanstva. Sicer pa družina pri meni zavzema izjemno mesto. Zavedam se, da je za družino temeljnega pomena dober odnos med menoj in ženo, bistveni kriterij za dober odnos pa je, da oba sproti umirava svojim željam in svoji sebičnosti ter se trudiva odpuščati in sprejemati prošnjo za odpuščanje. Ne

gre le za naju, pač pa za najin odnos (najin midva), ki je potreben nenehne nege in pozornosti obeh. Vedeti morava, kako živi, kako se razvija in kako raste. Ko pri najinem odnosu opaziva znake hiranja, morava takoj poskrbeti za »infuzijo«, da ponovno zaživi, in ga, če je potrebno, peljati na »intenzivno nego«. Ko sva bila v tem korona času po sili razmer ločena in na različnih koncih sveta, je bilo to za naju kljub video klicem in socialnim omrežjem breme. A z Bogom zmoremo vse (Filipljanom 4,13). Midva sva že dolgo poročena, in če sva zavestno vlagala v najin odnos, z leti zrastejo sadovi. Podobno kot pri dolgo letni molitvi, ko postajajo sadovi vidni skozi čas. Od tod izvira pri zakoncih, ki smo že dolgo poročeni, občutek stalne povezanosti in pripadnosti, ki ga tudi prisilna izolacija ne more zmanjšati ali izničiti. Pri DiŽ-u si z vsem, kar smo in kar delamo, nenehno prizadevamo, da bi zakonce ozaveščali, kako pomembna je stalna nega odnosa, da bi, kot si rekel, po dolgih letih zakona lahko uživali sadove odločitve za ljubezen. Zdaj pa te prosim, da še kaj poveš o svoji drugi knjigi. Prva je imela naslov Zasidran v veri, kako pa je z drugo? Druga bo imela isti naslov – kasneje tudi tretja, saj načrtujem trilogijo. Knjiga je napisana in lektorirana. Poleti jo bodo pri Ognjišču grafično oblikovali, izšla pa naj bi konec leta. V njej bo zopet zbranih 100 duhovnih zapisov, nekaj več iz ekonomije, pa o dovršenosti narave, malikovanju, trpljenju našega Gospoda, graditvi Božjega kraljestva in bistvu odrešenja. Peter, katera pa je tvoja najljubša slovenska narodna pesem? Kot Ziljan si dovoljujem imeti dve najljubši: Tam, kjer teče bistra Zila in Rož, Podjuna, Zila. J Pogovor sem pripravil, Dani Siter

Midva sva zakon

Družina in Življenje

Foto: Pixabay

Vprašati ni greh N

ekega dne se je medved odločil, da bo pojedel vse gozdne živali. Novica se je hitro razširila, zasejala strah med živalmi in že naslednji dan je do njega prišel jelen. »Medved, a je res, kar pravijo, da boš pojedel vse živali v gozdu?« »Res,« je pokimal medved. »Pa sem jaz tudi na tvojem seznamu?« je zanimalo jelena. »Seveda,« je hladno odvrnil medved. Jelen se je užaloščen poslovil in naslednjega dne so od njega ostali samo rogovi. Volk je naslednji izvedel, kaj se bo zgodilo v gozdu. »Medved, a je kaj resnice v tem, kar pravijo?« »Vse je res,« mu odgovori medved. »Pa tudi mene boš pojedel? Sem tudi jaz na tvojem seznamu?« »Seveda,« je bil neusmiljen medved. Volk je povesil glavo, odšel v gozd in naslednji dan so našli samo še njegov rep. Tretji dan pa je k medvedu prišel zajček. »Medved, medved, kaj pravijo? Da boš kar vse živali v gozdu pojedel? Ajej

… pa menda nisem tudi jaz na tvojem seznamu, kaj?« »Seveda si, saj si gozdna žival.« »Ajoj … pa bi me lahko izbrisal s svojega seznama?« je zanimalo zajčka. »Seveda,« je ponovno odvrnil medved. Poslušaj Odlična basen o najpomembnejši spretnosti v našem življenju – komunikaciji. Koliko prihranjenih zamer bi bilo, če bi si le upali vprašati oziroma pojasniti naše želje. Za večino slaba novica je, da komuniciramo po zgledu, ki smo ga prinesli s seboj v zakon. Dobra je, da se da priučiti te veščine. Z Ines nisva človeka, ki bi se rada prepirala. Kaj vem, nekakšen strah se prikrade v naju, ko začneva povzdigovati glas eden na drugega. Gotovo je zgled, kako se prepirata najina starša, veliko pripomogel k tej bojazni: nerazumevanje, ki vodi v prepir, je nekaj slabega in hrupnega. Midva sva potrebovala veliko časa, da sva prišla do zaključka, da s prepirom ni nič narobe, če uspeva zadržati raven, čeprav je najina raven ničkolikokrat padla: skušnjava, da poznam šibko mesto zakonca, ki ga bo

zaskelelo vse do kosti, je bila prevelika. Po navadi izrečena še z velikim žarom. Pa vendar, učiva se. Eno pomembnejših spoznanj zame je bilo, da je večina težav za ženo rešena že, če samo poslušam. Ni potrebe, da sproti med tarnanjem že iščem rešitve za njeno oviro. Še pomembneje je, da se znava po prepiru opravičiti drug drugemu. Najpomembneje: če sva se sprla pred otroki, se tudi opravičiva pred njimi – popotnica, da prepir ni nič slabega, ampak nekaj samo hrupnega, je dragocena. Povzemi in predlagaj Vprašajte ženo, če ste jo prav razumeli, ker zelo verjetno je niste. Nič ne stane, prihrani pa veliko slabega. Na koncu pa ji pojasnite svoje videnje in predlagajte rešitev: modra žena vas bo poslušala, še bolj modra bo premislila o vaši ideji, najbolj modra pa jo bo sprejela. (Kako ne, če je pa rešitev zrasla na vašem zelniku?) Poglejte, kako dobro jo je odnesel zajček. Tudi nama se bo obnesel trening in veščina medsebojne komunikacije. ● David Križman

Starševstvo

Učna lekcija epidemije

Foto: Ana Gerčar

Družina in Življenje

Novico, da bodo otroci zaradi koronavirusa ostali doma, ki je kot strela z jasnega udarila sredi marca, sem sprejela z navdušenjem. Odlično, sem si rekla. Končno bomo skupaj doma, dneve si bomo krojili po svoje, oddahnili si bomo od takšnih in drugačnih sistemov, ki se jim sicer ne moremo izogniti, in vsaj za nekaj časa zaživeli tako, kot smo si vedno želeli. Že prvi dan smo napravili urnik z gospodinjskimi opravili, vajami inštrumentov in domačo šolo – z velikimi poudarkom na praktičnih vsebinah.

rvih nekaj dni je bilo nepozabno čudovitih. Otroci so se z veseljem lotili opravil, tako da se je stanovanje bleščalo, uživali smo v prebujanju pomladi in nepričakovani svobodi. V mislih sem že delala načrte za učne ure biologije v gozdu, ko je (spet kot strela z jasnega) udarila novica, da bo šolanje otrok potekalo na daljavo. Sanje o učenju po lastnih merilih so se v hipu razblinile v trenutku, ko je v našo zasebnost in načrte prek zaslonov vdrla učna snov iz klasičnega šolskega sistema. Niti virus nas ne more ustaviti Veselje ob spoznanju, da bomo skupaj doma, so zamenjali kruta realnost v podobi mize, polne računalnikov, živčnost ob nedelovanju neštetih gesel, tekanje od otrok do kuhinje pa spet nazaj do otrok, ki so potrebovali pomoč, razmetano stanovanje in obup ob spoznanju, da za službene obveznosti ni več moč najti niti minute časa. V meni se je prebudilo najstniško uporništvo. Nisem mogla verjeti, da »tistih zgoraj« niti tako velika stvar, kot je epidemija, ni primorala k spremembi v razmišljanju in delovanju.

Zdaj, ko bi bila priložnost, da se vse umiri in se vrnemo v dobre stare čase, ko bi se lahko vsaj začasno izognili služenju vsem mogočim sistemom, ko bi otroci lahko opravljali gospodinjska opravila in pridobivali praktične spretnosti namesto učenja vseh nekoristnih informacij v prenatrpanih učbenikih, zdaj iz tega ne bo čisto nič. Kaj pa kdo more človeštvu in njegovim sistemom? Nič nas ne more ustaviti – ne virus, ne nemogoča situacija – gospodarstvo in šolstvo morata naprej ne glede na vse in četudi z glavo (pravzaprav s tehnologijo) skozi zid. Takšne in podobne misli so se mi motale po glavi in seveda sem svoje negodovanje nehote prenašala na otroke. Šolanje na daljavo je ob naši neugodni situaciji (obnova hiše, premajhno stanovanje) in nenehnem tarnanju postalo nočna mora. Kaj sem spregledala v tem obdobju? Počasi sem se začela zavedati, da sem v tej na videz neznosni situaciji spregledala veliko pomembnih dejstev. Na primer trud učiteljev, ki so bili v ravno tako nezavidljivem položaju kot starši

in so se na vso moč trudili prilagoditi način dela danim razmeram. To, da se je ravno začela pomlad in smo lahko veliko časa preživeli zunaj. Sposobnost otrok, ki so se uspeli tako hitro in dobro organizirati. Prizadevanje ministrstva, da otroci ne bi bili prikrajšani za možnost izobraževanja. Moževo požrtvovalnost v njegovi razpetosti med službo, obnovo hiše in družino. Ljudi, ki so izgubili svojce zaradi virusa, zaradi česar se naše težave niti od daleč niso mogle primerjati z njihovimi. »V vsem se zahvaljujte ...« Šele takrat, ko sem dojela resnično bistvo besed »V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas« (1 Tesaloničanom 18), sem se znala ugrizniti v jezik, ko me je zamikalo tarnanje, in šele takrat se je stanje pri nas toliko umirilo, da lahko zdaj, ko se epidemija bliža koncu in se vračamo v stare ustaljene tire, pogledam na minule mesece kot na dragoceno in neprecenljivo izkušnjo. Tako za nas kot za naše otroke. ● Polona Šergon

Družina in Življenje

V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil I

Dave Ramsey je v ZDA znan kot človek, ki je preko svetopisemskih načel upravljanja z denarjem pomagal več kot 5 milijonom ljudi urediti osebne finance. Na omrežju YouTube najdemo ogromno posnetkov različnih ljudi, ki ga sprašujejo za nasvete glede ravnanja z denarjem.

z njegovih videov sva se veliko naučila tudi midva. Najpomembnejši svetopisemski stavek, ki se nanaša na upravljanje z denarjem v zakonu, je: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.« (1 Mojzes 2,24) To pomeni da je vse, kar imava, skupno Pravno temu rečemo “skupna lastnina”. Ko sva si obljubila večno zvestobo, sva namreč postala eno meso – in midva skupaj sva lastnika vsega, kar imava. Prav tako moja ali ženina plača ni moja, temveč sta obe plači skupaj najin skupni prihodek. To je pomembno predvsem zato, ker s tem, ko na premoženje ter prihodek gledava kot nekaj najinega, oba tudi prevzemava za to polno odgovornost. Izgovori v smislu “denar je bolj ženino področje” ne vzdržijo. Odgovornost dobrega

upravljanja je na naju obeh. Zato tudi to pišem v prvi osebi dvojine. Sveto pismo omenja denar na več kot 2500 mestih, splošno pa lahko odnos do denarja povzamemo v naslednjih šestih načelih. Sprejemava to, kar nama Bog zaupa Čeprav sva lastnika premoženja, tega premoženja ne dojemava kot najinega. Je dar od Boga. In Bog v priliki o talentih jasno pokaže, kako želi, da z njim upravljava. Služabnika, ki sta talente podvojila, sta bila nagrajena. Služabnik, ki pa je talent zakopal in se ob tem še izgovarjal, je bil kaznovan. Gospodar je namreč vedel, da bi lahko enak talent dal nekomu drugemu in bi od njega imel vsaj obresti. Bog torej od naju pričakuje, da z danim premoženjem ustvarjava donos (ki ni nujno materialni) in

dobro upravljanje z denarjem pomeni njegovo množenje skozi čas. Močno socialno nepravičen se sliši naslednji stavek: Vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. (Matej 25,29) Odgovornost je torej najina. Če denarja nimava, je to zelo verjetno posledica najinega upravljanja z denarjem v preteklosti. Ker sva z njim slabo upravljala, nama je bil denar vzet in dan nekomu, ki zna z njim bolje upravljati (in torej denar že ima). Če nimava denarja brez lastne krivde (npr. v primeru bolezni, preizkušenj, slabih okoliščin), ga bova ob primernem odnosu slej ko prej spet imela. Sva zvesta v malem ali v strahu zakopavava talent(e) in z zavistjo gledava tiste, ki so jih prejeli več? Vsakič, ko misliva, da bo več denarja rešilo najine probleme, se najprej vprašava, kako delava s tistim, kar nama je že

Živeti s Svetim pismom

Foto: Simon Kovše

na listu papirja, kamor napiševa prihodke na eno stran ter odhodke na drugo. To nama pokaže jasno sliko, kje sva in kam bova prišla, če bova v tem vztrajala. Če denar na koncu meseca ostane, se bo premoženje povečalo, če ga zmanjka, se bo manjšalo.

dano? Če bi jaz bil v vlogi Gospodarja in bi nama dal premoženje v upravljanje, bi bil zadovoljen z najinim delom? Ali bi bilo bolje, da se nama to vzame in da nekomu, ki bo s tem znal bolje delati? Če z malim upravljava slabo, ne moreva pričakovati od Boga, da nama bo dal več. Načrtujeva prihodke in odhodke Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati. (Luka 14,28–30) Načrtovanje prihodkov in odhodkov je pomemben del dobrega upravljanja z denarjem. Tako veva, kaj imava, in se lahko aktivno in svobodno odločava, kaj bova s tem naredila. Drugače se zgodi, da sredi meseca denarja zmanjka in primorana sva močno zategniti pas ali pa si denar izposoditi. Načrtujeva lahko s pomočjo modernih orodij ali pa enostavno

Izogibava se dolgovom in poroštvu Bogati ukazuje revežem, kdor si izposodi, je hlapec upniku. (Pregovori 22,7) Dolg v Svetem pismu ni nikjer omenjen kot greh, prav tako pa ni omenjen kot nekaj pozitivnega. Nasprotno, Bog naju preko Svetega pisma svari pred dolgovi. Zavedava se, da je v nekaterih primerih dolg lahko nujno zlo, vseeno pa je pomembno, da ga kot zlo tudi doživljava in se ga rešiva, kakor hitro je to mogoče. Z obrestmi namreč plačujeva ceno denarja nekomu drugemu – in “talent” gre iz najinih rok v tuje roke. Poroštvo je predstavljeno kot “priti v roke svojega bližnjega”, torej postati odvisen od dejanj (ali ne dejanj) nekoga drugega (Pregovori 6,1–5). S poroštvom postaneva odgovorna za tuj dolg in končna posledica je pogosto enaka, kot če bi bila zadolžena midva (če dolžnik ne plača, bodo upniki dolg terjali od naju). Zaloga denarja Dragocen zaklad in olje sta v hiši modrega, ponorel človek ju pogoltne. (Pregovori 21,20) Sveto pismo nama direktno sporoča, da sva, če živiva iz danes na jutri, nora. Moder človek ustvarja zalogo. V modernem času je ta zaloga enostavno kupček denarja, ki ga uporabljava zgolj v nujnih primerih. Ta zaloga denarja spremeni katastrofo (npr. »crknil« je naš edini družinski avto in hitro ga je potrebno popraviti) v neprijetnost – ker imava nekaj denarja pripravljenega za take primere, bova zadevo lahko uredila. Enako je v primeru izgube ali menjave službe. Če najino preživetje ni direktno odvisno od plače naslednjega meseca, lahko v svobodi zapustiva

Družina in Življenje

Ko sva si obljubila večno zvestobo, sva namreč postala eno meso – in midva skupaj sva lastnika vsega, kar imava. slabo delovno okolje ali pa sprejmeva dejstvo, da naju trenutni delodajalec ne potrebuje več. Zaloga naju tudi varuje pred dolgovi – če je ni, sva primorana nekatere neprijetnosti reševati s sposojanjem denarja. Darujeva z veseljem To pa rečem: kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel. Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca. (2 Korinčanom 9,6–7) Če sva v drži do denarja zakrknjena in ga na silo vlečeva k sebi, ne moreva pričakovati drugega kot “varčne žetve”. Sveto pismo naju vabi, da del denarja darujeva. Vendar ne zaradi občutka krivde ali pa še huje zaradi dokazovanja, temveč zaradi veselja. Zaradi veselja, ker nama je dano, kar imava. Zaradi veselja, ker lahko ustvarjava, kar ustvarjava. In zaradi veselja, ker lahko v tistem trenutku dava. Skrbiva za odnos Nikar se ne dajte zapeljati. Slaba družba pokvari dobre nravi. (1 Korinčanom 15,33) Že omenjeni Dave Ramsey pogosto pove, da so pari, ki so prevzeli polno odgovornost upravljanja z denarjem in se držali svetopisemskih načel, poročali tudi o izboljšanju medsebojnih odnosov. S tem, ko se kot zakonca strinjava, kako in zakaj bova upravljala z denarjem, se hkrati strinjava o življenjskih prioritetah. Vsak namreč namenja denar stvarem, ki so mu pomembne. Skrb za dobro upravljanje z denarjem je tako hkrati tudi priložnost za rast v zakonu. ● Jakob Štrbenk

Odgovori na vprašanja

Družina in Življenje

Kako naj se lotim branja Svetega pisma? Prijavila sva se na spletni seminar, čeprav še nikoli nisva bila na nobenem vašem seminarju. Morava se vam zahvaliti, ker sva dobila predvsem veliko spodbud za najin zakon in na koncu sva zapisala vsak svoje sklepe. Eden od njih je bil pri obeh, da se bova lotila bolj redno prebirati Sveto pismo. Zanima naju, kako ga bereta voditelja seminarja Dani in Vilma in kako morda še kakšni drugi pari. Veva, da ima verjetno vsak svoj sistem branja, ki mu najbolj ustreza, pa vendar bova vesela kakšnih predlogov in idej. Verjetno pa bo ta odgovor prišel še komu drugemu prav. Hvala za vse, kar delate in naj vas Bog še naprej obilno blagoslavlja. Ste v najinih molitvah. Karmen in Miran Draga Karmen in Miran, hvala za vajino vprašanje. Midva sva Sveto pismo in njegovo uporabno vrednost odkrila na začetku najine osebne hoje za Gospodom – ko sva »se spreobrnila«, pravi Vilma. Pri tem »spreobrnjenju« gre za osebno srečanje z živim Bogom, srečanje, ki te nagovori in ti ob tem postane jasno, da mora vsak človek Bogu sam izreči svoj osebni: »Da, Gospod, hočem ti slediti!« Ko sva spoznala, da je Sveto pismo nad časom in je napisano za danes in za naju osebno, sva kar hlastala za svetopisemskimi vsebinami in ga prebirala ure in ure in na razne načine. Spominjam se, kako so nama prijatelji pri tem pomagali. Dejali so, da je avtor in prevajalec Svetega pisma, Sveti Duh, edini, ki nama lahko zares pomaga razumeti vsebine, ki jih bereva. Predlagali so nama, naj najprej bereva Novo zavezo, še posebej Janezov evangelij. Tako sva se na začetku več zadrževala pri Novi zavezi, temu pa je sledilo obdobje, ko sva vsak dan brala en odlomek iz Nove zaveze, en psalm in eno poglavje iz Knjige pregovorov, hkrati pa sva prebirala Sveto pismo od začetka. Danes je na voljo tudi več načrtov, knjig in priročnikov, ki so vam lahko v pomoč pri branju: načrt Kako prebrati celotno Sveto pismo v

enem letu, knjiga Bistvenih sto, aplikacija Sveto pismo Youversion … Midva sedaj bereva predvsem dnevno branje Božje besede (hozana. si): berilo, psalm in evangelij, ki se na isti dan bere povsod po svetu. Bereva vsak po svoje in vsak zase. Sam pri tem uporabljam tudi Besedo med nami (priporočam). Sicer pa opažava, da je bistvenega pomena, da imava vsak svoj kotiček, kjer sva lahko »v samoti s svojim Bogom«. Pri tem pa sta zelo pomembna tudi zvezek in pisalo. Sam sem »barvni tip«, zato so vsa moja Sveta pisma (v skoraj 42 letih se jih je nabralo že kar nekaj) pobarvana z raznimi barvami – vedno podčrtujem vrstice, ki me v tistem trenutku nagovorijo, ob straneh pa si tudi kaj zapišem. Še ena stvar je zelo pomembna: Sveto pismo je meč Duha – je napadalno orožje. Ko je hudi duh skušal Jezusa v puščavi, mu je Jezus odgovoril: »Pisano je …!« Kar pomeni, da se je Jezus, ki je bil Božji Sin, branil pred skušnjavcem z Božjo besedo. Naše življenje tu na zemlji je veliko »bojno polje«, zato smo mi nenehno sredi boja (1 Peter 5,8–9, Efežanom 6,10–18). Vsak vojak mora dobro poznati svoje orožje. Tudi mi, kristjani, (pri birmi naj bi postali »Kristusovi vojščaki«) se

moramo dobro seznaniti z orožjem, ki nam je na razpolago v boju proti zlu, ali z drugimi besedami: vedeti moramo, kje v Svetem pismu kaj piše, kje so Božja obljuba, tolažba, opomin, pohvala, upanje … Upava, da je iz gornjih misli mogoče razbrati, da je Sveto pismo za vsakega kristjana nujen sestavni del vsakdana. Iz njega prejemamo nebeško hrano (Matej 4,4), ki ne le ohranja, pač pa tudi vedno znova krepča in daje rast našemu osebnemu odnosu z Bogom. Pavel piše svojemu mlademu učencu Timoteju: »Toda ti ostani pri tem, česar si se naučil in v veri sprejel, ker veš, od koga si se naučil. Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev. Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo« (2 Timotej 3,14– 17). Želiva vama, da bi bilo Sveto pismo vajina vsakodnevna izbira, da bi rastla v milosti in spoznanju Gospoda Jezusa (2 Peter 3,18) in bi od Njega prejemala moč za pričevanje (Apostolska dela 1,8). ● Dani in Vilma Siter

Foto: Meta Halas

Družina in Življenje

Odkar pomnim je bilo Sveto pismo v naši hiši vedno dragocena Božja knjiga. Imeli smo ga v vseh možnih izdajah, pa je vendar bolj kot ne le krasilo polico. Da je postalo knjiga, po kateri mi Bog osebno govori in jo imam vsak dan v rokah, knjiga, ki me hrani, spodbuja, tolaži, opominja, preobraža moj um, da se ne bi preveč prilagajala temu svetu in bi bila čuječa, ima zasluge prvi vikend seminar za zakonce leta 2003. Pobud za redno dnevno branje Svetega pisma je bilo odtlej res veliko: Vilma in njeno dnevno ždenje pri Gospodovih nogah, Marija v Medžugorju, pater James Manjackal … Tako je Sveto pismo zame postalo nepogrešljivo, po njem me Bog nenehno nagovarja. Še posebej pomembno je postalo po moževem odhodu v večnost, saj me opogumlja, tolaži, mi vliva moči, krepi zaupanje in vero – pomaga mi preživeti. Nekaj zame pomembnih citatov: »Upaj v Gospoda, bodi močan, tvoje srce naj se opogumi, upaj v Gospoda.« (Psalm 27,14) »Tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, hodijo, pa ne omagajo.« (Izaija 40,31)

»Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje.« (Jeremija 29,11) Mateja Kolić

Sveto pismo sem odkrila kot odrasla iskalka Boga. V njem se mi Oče razodeva z vsem svojim bitjem, ne samo z lastnostmi, ki mu jih skromno pripisujemo kot našemu Bogu. Zato ga z veseljem prebiram, včasih cele knjige, drugič odlomke, včasih le posamezne vrstice. Bog ve, kdaj in koliko sem sposobna predelati tega, kar mi ima povedati. Najboljše odgovore na moja vprašanja pa dobim, ko se pred prebiranjem ustavim ob Njem v prošnji, naj mi razodene skrivnost okoliščin, v katerih se obračam nanj. Moj vzgojitelj, moj Gospod in moj Bog. Andreja Brumec

Sveto pismo sem pričel brati v obdobju življenjskih preizkušenj, potapljati se v Božjo besedo sem poskušal v času vstopa v zakonsko skupino, ko sem se varno privezal na Jezusa. Uporabljati pa sem ga pričel pri gradnji odnosa z ženo Sonjo v odkrivanju velikonočne

ljubezni. Največkrat ga berem zvečer, ko se umirim, zjutraj in čez dan pa preko aplikacij. Ko berem Sveto pismo, pride Beseda »na svoje«. Na ta način se dotikam Božjega spomina, uglasim svoje srce z Jezusovim srcem in se tako že nahajam v večnosti. Dušan Horvat

Leta 2010 sva se z ženo udeležila DiŽ-evega Temeljnega seminarja v Ankaranu in po dolgih letih sem slišal o veličini in pomembnosti Svetega pisma v vsakdanjem življenju. Kar nekaj let in seminarjev je moralo miniti, da sem poglobil svoj odnos z Bogom. Takrat sem spoznal, da mi on želi govoriti prav po Svetem pismu. Tako je Sveto pismo postalo moj vsakodnevni jutranji spremljevalec in vodnik v nov dan. Šele, ko mi določene stvari včasih to preprečijo, vidim in znam ceniti vrednost besed, ki mi jih Bog vsak dan sproti govori prav meni. David Ipavec

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.

Ta stari in ta mladi

Družina in Življenje

Tašča tašči Pred leti (letos bo že 14 let, ko sem prvič postala tašča) nisem kaj dosti razmišljala o tem, da istočasno s poroko mojega otroka postane tašča še neka druga žena. Vsaka tašča se mora posloviti od svoje hčerke ali svojega sina in sprejeti novega sina ali hčerko »po zakonu«, kot to lepo imenujejo Angleži.

Tašče danes, kako nam gre? Zelo lepo mi je, ko tašča mojega sina pokliče in je vesela, da je hči v zakonu srečna, da z možem – mojim sinom – gradita odnos edinosti. Pogovor steče tudi v kakšno drugo smer, smer osebne duhovnosti, izkustev, preizkušenj in medsebojnih vzpodbud. Brez obveznosti, kaj bi katera morala, se spet slišiva ali vidiva čez nekaj tednov ali celo mesecev in skupaj se veseliva novega življenja, ki raste za nama. Vesela sem, ko s taščo moje hčerke lahko kakšno rečemo ob obisku pri njih – večkrat skupaj poskušamo najti

Foto: Unsplash

pripravi na zakon so nam povedali (morda sedaj to še povedo), da ko se z nekom poročiš, se v nekem smislu poročiš tudi z njegovo ali njeno žlahto. To zveni morda malo starinsko, je pa kar resnično in ni za zamahniti z roko, češ »briga me, kaj in kako so oni tam …« Ko se torej z leti širi to pridobljeno sorodstvo »po zakonu«, čutim, kako mi je vedno bolj pomembno, kakšni so naši medsebojni odnosi. Pravzaprav se pogosto sprašujem, kaj čutim sama v odnosu do mam mojih snah ali zeta, kako lahko komuniciram z njimi, koliko je ta odnos pristen, odprt, iskren. Opazovala sem te odnose že v svoji družini in bolj ali manj sta se mi zdeli obe babici kot dva različna svetova. To je bil seveda tudi čas, ko se ljudje niso mogli toliko srečevati kot danes. Potem sem opazovala mojo mamo in moževo mamo – tudi dva svetova, imeli sta odnos v smislu strahospoštovanja z obeh strani in dokaj malo odprtosti. Še največ je bilo pogovorov o vremenu in o zdravju.

rešitve ali odgovore na osebne dileme, ki jih imamo žene v teh letih in v tem času. Pogosto se pogovarjava o molitvi za te mlade družine in podpori, ki jo potrebujejo. Skupaj in z veliko odprtostjo ter razumevanjem smo res lahko staro gnezdo, ki mladih ne veže, ampak podpira za pot naprej. In spet sledim svojim mislim in čutenjem, ko se pri nas oglasi tašča najmlajšega sina, ki živi na istem dvorišču kot midva. Vesela sem, da pride k svoji hčerki in še kako se v meni obudi spomin, ko so včasih moji starši prišli na obisk k meni, ko sem bila že poročena in kaj mi je to pomenilo. Tu in tam se s to najmlajšo taščo zapleteva v pogovor; komaj sem ji dopovedala, da me naj vendar tika (je pač mlajša od mene), ampak sedaj sva si v sorodu »po zakonu« in to je sveto in tako smo si še bolj bratje in sestre. Ko pohvali svojo hčerko, ko pohvali mojega sina in jaz vidim to pot tamladih in tudi povem, da sta odlična v gradnji odnosa, to naju na poseben način zbližuje. Seveda so pogovori večkrat tudi o čisto vsakdanjih rečeh – o službi, o vrtu, o ugodnih nakupih … ampak vsi

ti pogovori gradijo odnose v sproščenosti. Bogu sem gotovo še premalo hvaležna za take tašče, kot jih imajo moji otroci, za to, da imamo lahko odprte in sproščene odnose med seboj. Vem, v zakonih otrok lahko pride marsikaj. Pridejo tudi najtežje situacije, ko gredo pari narazen. Glede tašč in tastov lahko rečem, da poznam tudi čudovit zgled v svojem sorodstvu, ko sta tašča in tast snahi, od katere se je njun sin ločil, ostala tašča in tast v najbolj žlahtnem – sorodstvenem pomenu besede. Želim si, da bi se znale tašče, ki smo si po poroki svojih otrok v sorodu, vzpodbujati v tem, da bi rasle v resnični ljubezni do svojih otrok, »prirojenih in pridobljenih«. ● Marija Halas

Ko se torej z leti širi to pridobljeno sorodstvo »po zakonu«, čutim, kako mi je vedno bolj pomembno, kakšni so naši medsebojni odnosi.

Videl sem Videl sem tvoje cvetoče ravnine, videl njih lepe, prijazne vasi. Videl sem s snegom pokrite planine, hribčke in gričke in strme brvi.

Sveta si, zemlja. Ti blagoslovljena si od Najvišjega Kralja neba. Ti z mojih dedov krvjo napojena, tebi vsa moja ljubezen velja.

V polju zoreče je žito šumelo, cvetje krasilo zelene trave. V drevju, grmičju vse glasno je pelo, s hribčkov so vriskale bele cerkve.

Tebi živeti in zate umreti, moja Slovenija, jaz le želim. Ko ti še lepših dni zarja zasveti, v tvojih naj tleh svoj počitek dobim.

Foto: Slavko Štern

bl. Lojze Grozde

Družina in Življenje

Foto: Unsplash

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita društvo DiŽ

Sveti Duh za vsakdanjo rabo Po nekaj letih sva končno obnovila vrt. Prejšnja leta nama to ni uspevalo ob najinih številnih potovanjih in odsotnostih od doma zaradi najinega poslanstva. Letos pa se je, kot pravi moj mož, v njem prebudil vrtnar. Zelo sem bila vesela tega, saj sem si tega že dolgo želela. Pa pravijo, da kdor čaka, dočaka.

bnove vrta se je moj mož lotil načrtno, natančno in kljub težkemu delu vztrajal iz dneva v dan. Niso ga ustavile utrujenost niti bolečine v telesu. Vedel je, kaj hoče in je to tudi izpeljal. In to ni bil kar kakršenkoli vrt. Njemu je všeč, da so stvari narejene lično in da zgledajo lepo. Tako je nastal lepo urejen vrt. Od takrat naprej se vanj vsako jutro odpravi on sam, velikokrat pa kar oba, in občudujeva, kako lepo vse raste in uspeva. Hvaležna sva za vsako kapljo

dežja, ki ga nebo dobrohotno nameni naši zemlji. Nisva pa računala na nekaj … O tem pa malo kasneje. Primerjave z delom na vrtu in delom na najinem odnosu so se ponudile same od sebe. Tako kot nama je korona čas omogočil, da sva lahko ostala doma in uredila vrt, tako je nama omogočil tudi to, da sva se lahko več posvetila drug drugemu. Čeprav sva bila tudi prej ves čas skupaj, sva sedaj doumela, da imava tudi midva še marsikaj za postoriti v najinem

odnosu. Opazila sva, da čisto vsak nov dan, pravzaprav vsaka situacija prinese izzive, v katerih se morava zavestno spopasti in se truditi za delo na najinem odnosu in to delo se ne konča niti po 41 letih zakona. Potreba po stalni čuječnosti Na vrtu sva sicer že prej opazila kar precej lukenj, vendar jim nisva posvečala pozornosti. Po nekaj tednih pa je izginila prva sadika sibirske borovnice, nato ena pa druga sadika solate.

Vilmina spodbuda

Nazadnje so se luknje pojavile celo v rastlinjaku, ki je bil letos na novo postavljen. Sovražnike najinega vrta sva spregledala in jim nisva posvečala posebne pozornosti, dokler nisva doživela posledic. Voluhar, bramor, uši in krti so opravili svoje in ker ne veva, kako natančno se lotiti teh problemov, se bova še dolgo ukvarjala z uničevalci najinih naporov. Vem, da mnogi med vami veste, o čem govorim, in boste morda rekli, da to ni nič posebnega in novega, pa vendar … Ta primerjava z vrtom in najinim delom na odnosu, ki vodi v edinost, me je spomnila na prvo leto življenja v najinem zakonu. Čeprav sva bila zaljubljena in vesela, da sva si na novo ustvarila življenje in z veseljem začenjala vsak nov dan, nama je bilo to veselje večkrat ukradeno in spodjedeno. Najini različni naravi, najina izkustva iz najinih matičnih družin in najina sebičnost so bili tisti voluharji ali bramorji, ki so tolikokrat spodjedali najino edinost in s tem veselje in srečo. Nova spoznanja Takrat sva prvič zavestno poslušala in preučevala vlogo in pomen Svetega Duha v našem življenju. Bila sva navdušena na tem, da Sveti Duh res deluje, če mu dovolimo in mu damo priložnost. On je res tista Božja moč, ki jo vsak kristjan nujno potrebuje v vsakdanjem življenju – v vseh običajnih in tudi bolj zapletenih situacijah oziroma težavah. Po vseh letih najinega zakona se še vedno poslužujeva veščin, ki so nama takrat pomagale premagovati sovražnika najine edinosti. Zdaj dobro vem, da se omenjeni sovražnik z leti ni utrudil in ni odnehal, čeprav sva ga s poslušnostjo Svetemu Duhu in z njegovo močjo že neštetokrat premagala. Še vedno dela in se trudi, da bi uničil »vrt najine edinosti«. Pri tem je za naju najpomembneje, da se v tem boju zavedava, da »voluhar« ni zmagovalec, čeprav mu kdaj uspe spodjesti kakšno

Družina in Življenje

korenino ali dober namen. Za naju je končni zmagovalec Gospod in Odrešenik, Jezus Kristus, ki pravi: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (Janez 16,33). Jezusov klic k edinosti Ko v teh dneh beremo Jezusovo velikoduhovniško molitev, ki jo lahko razumemo kot njegovo oporoko (Janez 7,20–26), se prav ta nanaša na pomen edinosti. Pove nam, da svet okoli nas le po naši medsebojni povezanosti, ljubezni in edinosti lahko vidi Boga in spozna njegovo delovanje. Sama bi si upala trditi, da je edinost najbolj ogrožena in napadana prav v osnovni celici družbe, v družini, tam, kjer se rojevajo in rastejo nova življenja. Jezus nas pa vabi ne le k edinosti, pač pa da postanemo tudi njegove priče: »Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene« (Janez 17,23). Le po naši edinosti in ljubezni, ki jo črpamo iz intimnega odnosa z Bogom, lahko pričujemo temu svetu. Brez tega nam svet ne bo verjel! Svet več ne verjame besedam, verjame pa dobroti, ki jo doživi ob stiku z nami, verjame ljubezni, ki veje iz našega srca, verjame naši prijaznosti, ki veje iz naših gest, pa tudi iz besed. Mnogi pa nam lahko verjamejo šele takrat, ko smo se pripravljeni iskreno opravičiti za svoje napake ali napačno izgovorjene besede. Zgled in smisel življenja Danes nas, kristjane, ljudje pozorno opazujejo. Z vsem, kar delamo in kar smo, smo priče. Lažne ali prave, tiste, ki pričujejo o ljubezni ali pa o svoji sebičnosti. V vsakem primeru smo razstavni eksponat. Zato ni vseeno, kako živimo. Naše življenje ima veliko večje poslanstvo kot le to, kar se vidi na zunaj. Ljudem okrog sebe kažemo na globlji pomen in celo smisel življenja. Ta pa je ravno v tem, da se naučimo ljubiti, kakor ljubi Bog, kot pravi sv. Janez Pavel II. In kje je bolj primeren prostor, da se tega učimo in si izkazujemo pozornost in ljubezen, kot

prav v družini. To potem lahko živimo tudi zunaj v svetu. Naša edinost je za ta svet okno, skozi katerega lahko vidijo vsaj delček nebes. Mi, kristjani, smo poklicani k temu, da prinašamo upanje za ranjeni svet, ki se v depresijah in obupu utaplja sredi oceana bivanjske praznine. Sprašujem se, ali ima tudi današnji človek dovolj priložnosti slišati o Jezusu na jasen in razumljiv način, da bi se lahko odločil zanj in mu sledil? Vera v današnjem svetu Zaradi pričevanja prvih učencev in njihovega poguma lahko danes tudi jaz verujem v Kristusa. Na podlagi tega dejstva sklepam, da je od mene in tebe odvisno, ali bodo imeli ljudje prihodnjih generacij še možnost spoznati Jezusa Kristusa kot Odrešenika. V korona času, ko so se stvari odvijale drugače kot običajno, sem opazila, da so me večkrat popadla negativna čustva, kot so strah, brezup, dvom, poleg teh pa so me zelo motile napake drugih. Priznam, da sem se (pre)večkrat prepuščala tem občutkom in se celo znašla v nekem čudnem in težkem čustvenem stanju. Vsemu navkljub sem vztrajno vsak dan prebirala Sveto pismo in kmalu ponovno ugotovila, da je lahko prepuščanje vajeti mojim čustvom zelo nevarna stvar. Postaviti svoja čustva na prestol mojega življenja namesto Boga, je greh malikovanja. In ko Bog ni na tistem mestu, ki mu pripada, stvari ne gredo v pravo smer in nikoli proti edinosti. Ta je namreč Božja kategorija. Tako kot prvi učenci se tudi jaz vedno znova učim biti poslušna Božjemu Duhu, saj se v nasprotnem primeru še kako hitro znajdem in obtičim v svojih zmotah. Prav Sveti Duh, ki nam ga je Jezus obljubil in ga celo sam izprosil od svojega Očeta za tiste, ki bodo verovali, je najboljše sredstvo za boj proti sovražniku najine edinosti, pa tudi edinosti v družbi, domovini in svetu. ● Vilma

Za voditeljske pare

Družina in Življenje

Foto: DiŽ

Ostanimo doma« – kako pa naj zdaj ostanemo povezani? Pri Družini in Življenju imamo priročnik za voditeljske pare. V njem je natančno opisano, kako poteka srečanje zakonske skupine, po kakšnih temeljnih načelih deluje zakonska skupina, kaj je domača naloga (Trenutki za naju) in kaj zmenek, kakšna je primerna pogostitev na koncu srečanja …

riročnik je napisan za običajne čase. Epidemija, s katero smo bili soočeni v marcu, in vsi z njo povezani ukrepi pa so delovanje naših zakonskih skupin postavili v čisto nove okoliščine.

Nanje ni bil pripravljen prav nihče, tudi DiŽ ne. Po prvih nekaj tednih, ko smo ugotovili, da bo nezmožnost srečevanja v živo postala stalnica vsaj za nekaj mesecev, so voditeljski pari zakonskih

skupin ubrali nove pristope, kako ohranjati zakonsko skupino živo, kako krepiti vezi in si biti v oporo. Tukaj jih delimo, če se takšen ali podoben čas zopet vzpostavi.

Družina in Življenje

Kako lahko torej voditeljski par vodi skupino v času epidemije? Vsi, ki v času epidemije delate od doma in/ali imate šoloobvezne otroke, ste se verjetno dokaj hitro spoznali z možnostjo uporabe orodij, ki omogočajo videokonferenčne klice. Skupine, ki so se »dobile« na ta način, poročajo, kakšno veselje je bilo videti drug drugega »v živo«, pa čeprav se niso mogli objeti, si stisniti roke ali se lopniti po ramenih. Tudi pri tovrstnih srečanjih velja, da morajo biti vodena, saj je težko slediti drug drugemu, če nekdo ne usmerja pogovora. Zato je priporoč ljivo, da po začetnih pozdravih voditeljski par prosi vse sodelujoče, naj izklopijo svoje mikrofone in jih priklopijo takrat, ko so na vrsti. Pri tej obliki srečanja je – morda bolj kot na srečanjih v živo – pomembno, da voditeljski par na začetku poda okvirni potek srečanja, na primer: začeli bomo z molitvijo, nato pa si bomo »v krogu« podelili, kako poteka naše življenje v teh dneh. Na koncu bomo duhovnega spremljevalca skupine prosili za molitev in blagoslov. Vsebina srečanj zakonske skupine Kakšno vsebino naj imajo srečanja zakonske skupine, ki potekajo preko spleta? Priporočamo, da prvo spletno srečanje ni običajno srečanje in da se na njem ne dela po gradivih. Večina udeležencev se bo verjetno še »lovila« z uporabo spletnega orodja, kdo bo morda vmes celo »izginil« zaradi slabše internetne povezave … Zaradi novih okoliščin, v katerih smo se znašli, je dobro, da na prvem spletnem srečanju čas namenimo podelitvi trenutnega življenja zakoncev – si zaupamo lepe in težke trenutke in prosimo za podporo v molitvi. Če se skupina odloči, da bo s srečevanjem preko spleta nadaljevala, ima različne možnosti pri izbiri vsebine srečanja: Delo po gradivih: skupina lahko nadaljuje z delom po gradivih. Pri tem je dobro imeti v mislih, da je

vsebino lekcije potrebno prilagoditi drugačni obliki srečanja. Določene vaje v gradivih preko spleta niso izvedljive. Spletna srečanja so tudi krajša, zato ni nič narobe, če tisti par, ki vodi srečanje, izbere iz lekcije nekaj ključnih vprašanj ter ne predela lekcije od začetka do konca, kot bi jo na srečanju v živo. Podelitev na vnaprej pripravljena vprašanja: voditeljski par v tem primeru vnaprej pošlje nekaj vprašanj; recimo o tem, kako zakonci usklajujejo delo in šolanje od doma; ali se soočajo s kakšnimi strahovi, povezanimi s tem časom (finančne stiske, strah pred prihodnostjo, strah pred okužbo); kako živeti vero v času, ko je dostop do cerkve in zakramentov omejen in podobno. Molitveno srečanje: skupina se lahko tudi odloči, da se bo dobila na molitvenem srečanju. Skupina v Štepanji vasi je na primer v postnem času imela ta privilegij, da je bila s pomočjo prenosa v živo, ki ga je pripravil duhovni spremljevalec, navzoča pri češčenju Najsvetejšega. Zakonci so sodelovali s prošnjami za različne potrebe. V zakonski skupini Stopiče so se v postu »dobili« pri molitvi križevega pota. Kaj pa, če se ne moremo dobiti preko spleta? Srečanja skupin preko spleta seveda niso edina možnost in tudi niso primerna ter izvedljiva za vse skupine. V nekaterih skupinah, kjer so pari starejši, verjetno vsi niso vešči uporabe spletnih orodij. V takih skupinah ima voditeljski par možnost, da zakoncem napiše mail, v katerem podeli del svojega življenja, jih povabi k spremljanju dobrih duhovnih vsebin (na DiŽ-evi spletni strani in drugje) in jim zagotovi molitveno podporo. Lahko pare tudi povabi, da se odzovejo in tudi oni kaj napišejo ter podelijo z ostalimi. Tudi telefonski klic ali kratko sms sporočilo sta na mestu. Lahko se zgodi, da na mail ali sporočilo ne

bo odgovora. Nič hudega. Izkušnje kažejo, da parom veliko pomeni gesta pozornosti, lepa misel in vzpodbuda, tudi če se nanjo ne odzovejo. Različnost zakoncev v skupinah Zavedati se moramo, da se zakonci v naših skupinah na trenutne razmere različno odzivajo. Nekaterim manjka druženje in so veseli možnosti srečevanja preko spleta, vsakega maila ali sporočila. Spet drugim je morda zdaj še posebej težko in naporno in jim ni do tega, da bi delili svoje težke občutke z ostalimi zakonci v skupini. Če voditeljski par zazna tako stisko, naj ponudi pomoč (če lahko kako konkretno pomaga), predvsem pa naj zagotovi molitveno podporo. V tem času je občutljivost voditeljskega para – da zmore in zna presoditi, kateri način ohranjanja stikov je za njegovo skupino in zakonce v njej najbolj primeren – še toliko bolj pomembna. Zato je tudi v skupinah, ki se dobivajo preko spleta, potrebno poudariti, da udeležba ni obvezna in naj se srečanja udeležijo tisti pari, ki to zmorejo in želijo. Pari, ki imajo na primer doma majhne otroke ali pa živijo v garsonjerah, morda ob večerih sploh nimajo možnosti, da bi sodelovali na srečanju (čeprav si tega želijo), saj otrok ne morejo dati v varstvo in se v miru udeležiti srečanja. In ne bi bilo prav, da bi se zato počutili izključene. Ko je v stiski voditeljski par Kaj pa, če je voditeljski par tisti, ki je trenutno v težkem položaju in ne zmore poskrbeti za delovanje skupine? V tem primeru vzpodbujamo ostale zakonske pare v skupini, naj bodo samoiniciativni in sami napišejo kakšno sporočilo, se oglasijo ostalim zakoncem in jih povabijo k molitvi drug za drugega. Naj bo takšen čas tudi priložnost, da vsak par razmisli o tem, na kakšen način lahko sam prispeva h gradnji malega občestva zakonske skupine in povezanosti parov v njej. ● Marjeta Bec

Družina in Življenje

Foto: osebni arhiv

Robi in Martina Albreht: »Znani smo po tem, da plavamo proti toku.« Z Martino in Robijem smo se spoznali na duhovnem tednu za družine v Veržeju. Tokrat smo se srečali v njunem prijetnem domu na Sončni poti v Logatcu. Kuhinjo in lesene dele dnevne sobe je Martina, ki je po poklicu mizarka, zrisala sama. Martina in Robi si hišo delita s štirimi otroki: 25-letno Patricijo in njeno družino, 23-letno Katjo, študentko matematike, 18-letno Rebeko, DiŽ-evo animatorko, ki obiskuje Višjo šolo za gospodarske poklice v avstrijskem Št. Petru, in Aljažem, 12-letnim osnovnošolcem. Se lahko najprej na kratko predstavita bralcem naše revije? Martina: Sva Robert in Martina Albreht, dom sva si ustvarila v Logatcu, blizu Robijevih staršev. Prvih nekaj let po poroki sva živela pri njegovih starših, potem pa sva si v bližini zgradila svoj dom. Jaz pa izhajam iz Rovtarskih Žibrš, torej iz Rovt. Letos teče 26. leto od najine poroke. Imava 4 otroke in enega vnuka. Robi: Martinin brat se je hodil »ženit« k moji sosedi, zato je tudi Martina večkrat prišla mimo. Kasneje pa sva se srečala na pustnem plesu. Martina je bila napravljena v Rdečo kapico. V šali

sem jo vprašal: Kam pa kam, Rdeča kapica? Martina je rekla: Volka iščem. In jaz se ji odvrnil: Pa si ga našla! In res, tisti večer sva se našla. Martina: In potem me je volk peljal domov. Robi: Ja, peljal sem jo domov čez gozd in nato sva do petih zjutraj sedela za mizo v njihovem domu in se pogovarjala, kot da se poznava že 100 let. Martinin ata je prišel enkrat mimo in naju malo čudno pogledal ter šel nazaj spat. Takrat sva bila stara 23 in 26 let. Martina je doma v lepih koncih. Martina: Sem upoštevala nasvet mojih bratov (imam 4 brate), da moram fanta

pripeljati domov ponoči, ker podnevi ne bo znal več priti. Robi: Pa sem si vseeno zapomnil pot, čeprav takrat še ni bilo GPS-ov. Imata 4 otroke, najprej 3 punce in potem še enega fanta. Sta si po treh puncah želela še sina? Martina: V bistvu sva si že od začetka želela več otrok. Ker sva v najinih izvornih družinah oba četrta po vrsti, sva si želela, da bi jih bilo vsaj toliko in Bog nama je res podaril štiri čudovite otroke. Robert: Pomislila sva: midva sva oba četrta otroka v družini, in če se starši

Zgodba zakonskega para

ne bi odločili za četrtega otroka, tudi naju ne bi bilo. Vajina Rebeka se šola v Avstriji. Kako sta sprejela njeno odločitev, da gre v srednjo šolo čez mejo? Robert: Občutki so bili mešani, malo naju je skrbelo tudi zaradi finančnega zalogaja. Bala sva se jo poslati v tuje okolje. Ko pa smo šli na informativni dan, sem videl, da gre za podeželsko, slovensko okolje. Internat vodijo sestre. Nama ni žal. Martina: Šolo si pri nas otroci izbirajo sami, tako da lažje vztrajajo, kadar jim je težko. Midva jih pa pri njihovih odločitvah in na nadaljnji poti podpirava. Kako se pa sicer soočata z izbirami otrok, ki morda niso čisto po vajinih željah, vrednotah ali pričakovanjih? Martina: Bojim se, da bi bili otroci zaradi svojih izbir prizadeti. Sicer pa zaupam in prepuščam. Včasih moram kakšno odločitev predelati s solzami in molitvijo. Priporočam se Mariji, ji zaupam svoje stiske in jo prosim za varstvo. Marija mi je kot mama. Kar sva otrokom dala, sva jim dala. Kaj bodo s tem naredili, je pa odvisno od njih. Če bi jih skušala bolj voditi, bi jim naredila več škode kot koristi – še posebej zdaj, ko so punce večje. Težko mi je, kadar čutim, da jih nekaj bremeni, pa ne želijo, da jim pomagam. Mislim pa, da vedo, da čutim njihovo stisko in da jim to sočutje zadostuje. Robi: Z leti ugotavljava, da jih lahko samo še spremljava. In čedalje bolj se soočava z dejstvom, da so nam otroci res začasno podarjeni. Katja in Rebeka sta na nek način že odšli od doma – šola, služba … In v bistvu nam je bil ta čas karantene v blagoslov, da smo v teh dveh mesecih dobili nazaj občutek družine. Tudi čez dan smo si vzeli čas za skupno kavico. Ker so bile razkropljene po sobah, sem samo poslal sms: Kavica? In temu vabilu so se vedno odzvale.

Ste se v tem času bolj povezali? Verjetno je bilo tudi kaj težko? Martina (smeh): Na začetku je bilo kar malo čudno. Punce so že navajene svojega okolja, za njih je bilo res težko. Tudi jaz sem se včasih odmaknila, da sem se umirila. Težko se jim je bilo spet privaditi na ritem in red, ki je doma. Pogrešale so svojo družbo. Robi: Zame je bilo to obdobje zelo zanimivo. Kljub nekaterim napetim trenutkom smo kot družina imeli lepa doživetja. Skupaj smo spremljali maše preko spleta. Nismo mogli v cerkev, je pa zato sama evharistija prišla v naš dom. Martina: Ko gremo v cerkev, smo razkropljeni vsak na svojem koncu: midva sva v klopi, Aljaž ministrira, punci pojeta na koru. Zdaj pa smo se usedli na kavč, bili spet pri maši kot družina. Letos je bilo zame velikonočno tridnevje dosti bolj umirjeno in doživeto, ker ni bilo nobenega hitenja in nervoze. Vidva nista samo mama in oče, ampak tudi babica in dedek. Kako se znajdeta v tej vlogi? Martina: Biti babica je nekaj posebnega. Jaz sem res srečna v tej vlogi. Lažje mi je, ker nimam odgovornosti za samo vzgojo vnuka. Z njim delam tako kot s svojimi. Hči ima svojo družino, če me kdaj prosi za pomoč ali nasvet, ji z veseljem pomagam. Na začetku, ko se je rodil vnuk, sem ugotovila, da lahko ob nudenju pomoči hitro izpadeš vsiljiv. Smo se pa že na začetku skupnega bivanja dogovorili, da bomo drug do drugega odkriti in da se sproti opozarjamo, če kdo prestopi mejo. Kako to doživlja hči, bi pa verjetno morali vprašati njo. Držimo se tudi tega, da ne vdiramo drug k drugemu, ampak vedno prej potrkamo. Robi: Jaz dedka nisem imel in zelo uživam v tej vlogi. Grem na tla med igrače in se igram z vnukom. Mislim, da bom zdaj izživel vse tisto, kar mi, ko so bili najini otroci majhni, zaradi obveznosti ni uspelo.

Družina in Življenje

Za vama je 26 let zakona. Kako se spominjata svojih začetkov? Robi: Midva nisva znala reševati čustvenih stvari v zakonu. Dolgo časa sva živela drug ob drugem. Prihajali so otroci, gradili smo hišo in prihajale so tudi preizkušnje. Šele takrat sva ugotovila, da obstaja tudi »midva«, da nisva samo vsak zase. Hvala Bogu sta nama Bojan in Sara Doljak podarila bon za temeljni seminar v Ankaranu. Takrat se je začela najina pot rasti, ki je bila sicer potem kar dolga in še traja. Martina: Jaz mislim, da naju je DiŽ rešil. Jaz sem preko DiŽ-a spoznala, da se je za družino vredno boriti, da jo postaviš na vrh lestvice. Pomembna lekcija zame je bila, da je vredno vztrajati. Da pridejo lepi dnevi, tudi če je prej zelo hudo. Ko sva se poročila, je bilo zame težko. Prišla sem v novo okolje, iz kmetije v majhno stanovanje, pa še podrediti se je bilo treba tastu in tašči. Robi: Sam sem bil zaradi službe in študija veliko odsoten in ji nisem bil ravno v oporo. Kako pa sta se znašla v zakonski skupini? Martina: Naše punce so hodile v katoliški vrtec v sosednjo župnijo in enkrat so povabile k nam na kosilo gospoda župnika Janeza Kompareta, on pa naju je povabil na srečanje zakonske skupine. To je bilo po 10 letih zakona. Vabilo sem sprejela in šla sama na tri srečanja. Robi ni želel zraven. Na moje

Ko se je rodil vnuk, sem ugotovila, da lahko ob nudenju pomoči hitro izpadeš vsiljiv. Smo se pa že na začetku skupnega bivanja dogovorili, da bomo drug do drugega odkriti in da se sproti opozarjamo, če kdo prestopi mejo.

Družina in Življenje

vztrajanje pa je kasneje popustil in se pridružil. Robi: Ni mi bilo žal. Všeč mi je bil tudi župnik in njegov sproščen način vodenja. Moj nasvet vsem možem, ki se upirajo, je: samo poskusiti morate, je vredno. Ko sva prevzela zakonsko skupino na Rakovniku kot voditeljski par, sem na prvem srečanju, na katerem sva imela blazno tremo, vsem možem čestital in rekel, da so vsi boljši od mene, ker so prišli z ženami že na prvo srečanje zakonske skupine, medtem ko sem sam to storil šele po treh srečanjih. So me kar malo debelo gledali. J Verjetno si na začetku vajine poti v DiŽ-u nista predstavljala, da bosta vidva kdaj voditeljski par. Kaj je bila vajina prva misel, ko vaju je Aleš Čerin povabil k vodenju skupine? Martina: Jaz nisem za te stvari, sem preveč trda! (smeh) Vendar sva se morala na hitro odločiti. Robi: Ko naju je Aleš Čerin poklical, je imel že vse organizirano: duhovni spremljevalec, lokacija, pari. Res sva hvaležna, da nama je bilo zaupano tako lepo delo v čast Bogu in zakonskim parom. Martina: Robi je obljubil, da se bo bolj angažiral pri vodenju skupine, ker sem jaz čutila, da mi manjka energije za to. Robi je motor, prvi prebere gradiva

Vsak mora biti sam toliko aktiven in pošten, da ne čakaš na državo, ampak se moraš sam potruditi. in se začne pripravljati. Poskušava pa prenašati tudi izkušnje iz zakonske skupine, ki jo obiskujeva v naši župniji v Gornjem Logatcu. Po prvem srečanju zakonske skupine je Robi napisal: »Aleluja! Hvala za molitve in podporo! Zakonska na Rakovniku je včeraj zaorala ledino. Skupina je čudovita. Hvala Bogu in vsem vam, DiŽ-evcem. Vesela in hvaležna sva, da sva lahko del te zgodbe.« In lepo je bilo prebrati Martinin komentar na DiŽ-evem Facebook profilu: »Razmišljam že celo jutro o včerajšnjem lepem večeru. Najbolj od vsega pa me navdušuje to, da se je moj mož s tako gorečnostjo pripravljal in potem vodil zakonsko.« Robi: A res? Sploh nisem vedel za to pohvalo. J Martina: Robija sem na tem srečanju videla v povsem novi luči. Če se ne bi odločila za vodenje skupine, te njegove plati morda sploh ne bi spoznala? Robi: Ne, ker tudi jaz ne bi poskusil česa takega. Martina: Pri vodenju sva se naučila, da je pomembno, da izhajamo iz sebe, da smo odkriti. Če se jaz odprem, govorim o sebi, potem to zmorejo tudi drugi člani skupine. Robi: Pari v skupini so zelo močni, tudi v poznavanju Svetega pisma. Zdaj, ko je bila karantena, sva dobila pobudo, da se dobimo preko spleta. Celo temo iz gradiv smo predelali na spletnem srečanju. Sodeloval je tudi naš duhovni spremljevalec, rakovniški župnik g. Mirko Simončič, za katerega je bila to prva izkušnja z online srečanjem. In se mu je dobro zdelo. Tudi sicer sva mu hvaležna za njegovo spremljanje na duhovnem področju in z razlago Svetega pisma.

Tema tokratne revije je domovina. Martina, ti si se soočila s smrtjo svojega brata, ki je umrl v vojni za Slovenijo. Martina: Ja, iz časov osamosvajanja imamo to bolečino. Moj brat Miro je bil takrat v slovenski teritorialni obrambi in je umrl ob zapuščanju položaja v prometni nesreči, star komaj 20 let, ko se je vojna že končevala. Bil je v vojaškem kamionu, skupaj z eksplozivom in vžigalniki. Ker se je to zgodilo po 10-dnevnem obdobju, ki se uradno šteje za čas vojne, je trajalo kar nekaj let, da so ga sploh priznali za žrtev osamosvojitvene vojne. Brat je bil tretji otrok po vrsti od petih. Naše življenje po tem se je močno spremenilo. Mama dolgo čas ni zmogla normalno funkcionirati. Mlajši brat je hodil v šesti razred in je potreboval pomoč v šoli, zato sem mu veliko pomagala. Še iz tistega obdobja sva zelo povezana, tako da se tudi sedaj rad obrne name za kakšen nasvet. Na hitro sem morala odrasti, ni bilo časa za mladostniške vragolije. In kako negujete spomin na tvojega brata in ostale žrtve osamosvojitvene vojne? Martina: Vsako leto organiziramo spominski pohod in sveto mašo na lokaciji, kjer je umrl moj brat. Svojci smo v sodelovanju z Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve na tem mestu tudi postavili spominsko obeležje. Ta maša je postala že tradicionalna in beleži zelo lep obisk ljudi. Si bila kaj jezna na državo? Martina: Jezna sem bolj zdaj, ko vidim odnos ljudi do lastne države. Ker so nekateri dali svoje življenje, zdaj pa imam velikokrat občutek, da Slovenci svoje države ne znamo ceniti. Sta vidva svojim otrokom želela vcepiti narodno zavest? Martina: Včasih še preveč, se mi zdi. V šoli jih skoraj nič ne poučijo o osamosvojitvi, ta tema pride vedno na vrsto na koncu. In to se mi ne zdi prav. Robi: Starši moramo otrokom

Zgodba zakonskega para

Družina in Življenje

papeža Janeza Pavla II., ob sprejemu predsednikov držav, na evharističnem kongresu. Ob sprejemu Putina smo zaradi vseh varnostnih ukrepov kar težko dihali. Velikokrat igramo tudi na dobrodelnih koncertih, vsako leto pa imamo tudi redni letni gala koncert v Cankarjevem domu. Na povabilo pa obiščemo tudi kakšno šolo ali vrtec z manjšimi komornimi skupinami, kjer otrokom kaj zaigramo in jim predstavimo delo policista tudi v drugi luči.

predstaviti pomen tega, da imamo samostojno državo. Jim predstaviti tudi polpreteklo zgodovino. Nama se zdi to pomembno. Tudi to, da si upamo povedati resnico. Ni prav, da razmišljamo na način, kaj bi država morala dati meni, ampak kaj sem jaz dolžan narediti za državo. Martina: Vsak mora biti sam toliko aktiven in pošten, da ne čakaš na državo, ampak se moraš sam potruditi, da na primer najdeš službo. Tudi sicer otroke vzgajava za odgovornost in samostojnost. Aljažu pravim: šola je tvoja služba. To je verjetno težko, ker ta način vzgoje ni ravno popularen? Martina: Naša družina je že znana po tem, da plavamo proti toku. (smeh) Robi, tudi ti na poseben način služiš domovini. Nosiš policijsko

Vsem možem sem čestital in rekel, da so vsi boljši od mene, ker so prišli z ženami že na prvo srečanje zakonske skupine, medtem ko sem sam to storil šele po treh srečanjih.

uniformo – ne kot policist s pištolo, temveč kot akademski glasbenik trobentač. Kako si se počutil, ko si prvič igral državno himno? Robi: Moja prva državna himna je bila dejansko himna na državni proslavi ob razglasitvi samostojne Slovenije. Jaz sem se ravno malo prej zaposlil v policijskem orkestru in sem bil takrat na usposabljanju za policiste. Nekaj dni pred zaključkom usposabljanja so nas poklicali v Ljubljano, da bi igrali na razglasitvi. Bilo je res nekaj posebnega in tega se spominjam, kot bi bilo včeraj. Še dirigent je himno oddirigiral malo hitreje kot običajno, ker je bilo nekaj živčnosti. Ko zdaj gledam posnetke za nazaj, se ob tem tempu kar malo nasmejim. Smo pa takrat ob igranju na obzorju že videli avione – in je bilo čutiti napetost. Po proslavi sem naslednje jutro prišel v službo in namesto trobente dobil v roke avtomatsko puško. Poslali so nas na teren varovat predsedstvo v Ljubljani in območje Rožnika, pokopavali smo tudi žrtve vojne. Med pogrebom na Ponikvi smo celo doživeli zračni alarm, saj so nas preletela letala jugoslovanske vojske. Psihično je bilo kar naporno. Robi, imaš v spominu še kakšen poseben dogodek? Robi: Igrali smo tudi ob sprejemu

Si bil v službi kdaj v strahu zaradi svoje vere? Robi: Ja, so bila tudi težka obdobja. Ampak svoje vere nisem skrival. Zdaj opažam, da marsikdo to tudi ceni in me spoštujejo. Martina: Tudi jaz imam takšno izkušnjo. Če svojo vero živiš, ljudje ob tebi to sprejmejo. Za konec: kaj cenita drug pri drugem? Martina: Pri Robiju cenim, da je tudi v najtežjih trenutkih najinega življenja obdržal smisel za humor. Me nasmejal in me tako sprostil. Še vedno me nasmeje, večkrat na dan, je pa tudi zelo priden in delaven. Zdaj, ko je doma, mi postreže kakšno dobro kosilo, ko pridem iz službe. Robi: Meni je pa všeč Martinina odločnost. In njene kulinarične spretnosti, predvsem slaščice. Da zna otrokom povedati prave stvari in pristopiti na pravi način. Jaz sem v teh stvareh bolj okorel. Martina: Jaz sem se naučila, da te otrok najbolj rabi takrat, ko te najbolj odriva. Včasih ponudim samo objem, čeprav leti proti meni ploha besed. Draga Martina in Robi, hvala, da sta naju spustila v vajin dom in v vajino življenje, za vse podeljene preizkušnje in življenjske izkušnje. Naj vaju in vajino družino še naprej spremlja Božji blagoslov. ●

Marjeta in Matej Bec

Družina in Življenje

Zakonska skupina Štepanja vas 6: »Skupina zakoncev s podobnimi problemi in različnimi načini spopadanja z njimi.«

radno ime naše zakonske skupine je sicer Štepanja vas 6, neuradno pa se imenujemo Matejeva skupina. Veste, zakaj? Ker imamo v njej kar štiri Mateje. J Zakonska skupina se je ustanovila v decembru 2017. Ko sva sprejela vlogo voditeljskega para, naju je skrbelo, ker nisva imela še nobenih izkušenj z vodenjem. Vendar sva že po uvodnem srečanju, ko sva spoznala nama zaupane pare, začutila mir in zaupanje v Božjo pomoč. Skupina se zdaj srečuje tretje leto. Matej in Marjeta Bec

Kot duhovni spremljevalec sem navzoč v več zakonskih skupinah, saj vidim, da so zakonske skupine v veliko pomoč pri gradnji odnosa med zakonci, prav tako pa so tudi prostor osebne in duhovne rasti zakoncev. Kako vidim svojo vlogo v zakonski skupini? Upam, da najprej zakonce že s svojo navzočnostjo spominjam na Boga. Zakonski odnos ni odnos med samo dvema, ampak tremi, zakoncema in Bogom. V njegovem načrtu je namreč zakon tisto mesto, po katerem bosta zakonca doživ ljala ne samo medsebojno, ampak tudi Božjo ljubezen. Potem za zakonce molim. Ker si v skupini delimo svoje veselje in svoje stiske, vse to odmeva v meni in to prinašam v molitvi pred Boga. Včasih to povem tudi na glas, še posebej, ko kdo prosi za molitev. Precej poslušam in se učim. Rad

poslušam ljudi, to mi je bilo od nekdaj zanimivo, in poslušanje mi razodeva veličino tega, kar je človek. S pomočjo zakonskih skupin imam tudi boljši vpogled v realno življenje družin, kar v meni povečuje spoštovanje in razumevanje in dela moja pričakovanja do ljudi na splošno bolj realna. Delim iz življenja bratstva. Kot redovnik, ki živim v kapucinskem bratstvu, delim iz svoje izkušnje in odnosov, ki jih živim v bratstvu. Nekatere dinamike so kar podobne družinskim. Pojasnim kako teološko reč. To je večkrat razlaga ali pojasnilo svetopisemskega odlomka ali njegovega konteksta ali pa razlaga učenja Cerkve na kakšnem področju. Zakonce ob koncu srečanja blagoslovim. Blagoslov je »blago slovo«, torej dobra črka oz. dobra beseda, ki jo ima Bog za nas. Ker smo krščeni v Kristusa, Bog oče tudi nad nami vedno izgovarja besede: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje!« (Marko 1,11) Blagoslov želi pomagati, da bi te besede slišali, jih sprejeli in iz njih živeli. In končno: v zakonski skupini tudi sam duhovno in osebno rastem. Navzočnost v zakonski skupini me potrjuje v tem, kar sem kot duhovnik in redovnik. Tudi zame je to kraj toplih in iskrenih odnosov in medsebojnega sprejemanja. br. Matej Nastran, kapucin

Začetna zadržanost in pomisleki so se hitro razblinili, v skupini se oba počutiva zelo dobro in domače. Čeprav se od prej nismo poznali, smo se pari hitro vklopili in povezali. Dobro sodelujemo in delimo izkušnje iz naših odnosov, čemur gre v prvi vrsti zahvala voditeljskemu paru, ki je poskrbel, da

je na naših srečanjih prijetno in sproščeno vzdušje ter nam bil dober zgled v vodenju, v čemer smo se letos preizkusili tudi ostali pari. Srečanja naju bogatijo in pripomorejo k boljšemu razumevanju zakonskega življenja, naju spodbujajo k nenehnemu spoznavanju drug drugega in k temu, da si vzameva čas zase, tudi z zmenki. Saša in Uroš Žižmund

V skupini nama je lepo. Včasih se je sicer po napornem dnevu težko odpraviti od doma, vendar po vsakem srečanju vidiva, da je vredno truda. Spoznala sva tudi čudovite nove ljudi. Na srečanjih dobiva energijo za naprej, zavedanje, da nisva sama in da smo v duhu povezani. V tem času hitenja na vse konce si je težko vzeti čas in se namensko pogovarjati o temah, ki so še kako pomembne za zakon. Tukaj pa sva pozitivno prisiljena v to. J Marko in Metka Buček

Za naju je zakonska skupina krog ljudi, kjer se lahko druživa in izmenjujeva svoje zakonske dogodivščine z enakomiselnimi in zanimivimi pari, ki imajo v zakonu podobne dogodivščine in preizkušnje. V zakonski skupini se rada druživa z ostalimi pari, saj se v njej počutiva sproščeno in brez pritiskov. V skupini nabirava nova orodja in napotke, kako kljub vsem preizkuš njam ostati pozorna drug do drugega. Skupina nama daje vzpodbudo za delo v zakonu. Gregor in Ana Šircelj

Po koncu seminarja Nepozabni trenutki za naju sva se odločila, da želiva biti del zakonske skupine. V skupini piliva najin odnos in si podariva čas izključno drug za drugega. Zakonsko skupino bi priporočala vsem, ki želijo

Seminarji nas bogatijo

Družina in Življenje

narediti doprinos k svoji zavezi. Pogovarjamo se o življenju, skozi katerega gremo z Bogom, saj je z njim vse lažje in enostavneje. Velikokrat gremo skozi različne preizkušnje ne vedoč, da nam je Bog blizu. Hkrati pa je v zakonski skupini navzoč tudi duhovnik, ki nam na vsakem srečanju podari Božji blagoslov. Matej in Lucija Budja

in da nikoli nismo sami. V zakonski skupini je vedno prostor za izražanje svojega mnenja, stališč, čustev in vrednot, predvsem pa je čas, ko se srečamo z Bogom. V koronačasu še posebej spoznavava pomen druženja, srečanj zakonske skupine v živo, da drug drugemu damo kakšno spodbudo za naprej, nasvet ali tolažbo.

Na začetku, ko sva se odločala za skupino, sva bila zadržana in skeptična. Bo to za naju? Izkazalo se je, da je sodelovanje v skupini pozitivno vplivalo na naju. Izboljšala sva najino komunikacijo in odnos. Spoznala sva, da imamo vsi manjše in večje težave

Zakonska skupina je za naju družba odraslih poročenih s podobnimi problemi in različnimi načini spopadanja z njimi, kar nas zelo bogati. Na skupini se nasmejiva, spet sva skupaj samo midva brez otrok in se pogovarjava

Gregor in Ana Šircelj

Matej in Anja Sečnik

o globljih temah, ki ne vključujejo opravkov vsakdana. Skupina naju poveže in napolni, zato je včasih mesec kar dolg do ponovnega srečanja.

Jože in Veronika Prijatelj

Marjeta in Matej Bec

Matej in Anja Sečnik

Jože in Veronika Prijatelj

Matej in Lucija Budja

Marko in Metka Buček

Saša in Uroš Žižmund

Seminarji nas bogatijo

Družina in Življenje

DiŽ-ev spletni seminar ali “pridemo tudi na dom” :)

Foto: Unsplash

Družina in Življenje obstaja zaradi zakoncev in družin. Vsa naša prizadevanja so namenjena ne le ohranjanju dobrih odnosov med možmi in ženami ter starši in otroki, pač pa spodbujanju in utrjevanju le-teh.

rav zaradi tega skoraj že dvajset let pripravljamo vikend seminarje za zakonce, kjer se na vikend zbere od 40 do 100 parov. Korona razmere so nas priklenile na dom, zato smo spoznali, da moramo idejo o spletnih vsebinah, ki smo jo sicer že dolgo imeli v mislih, spraviti hitro v dejanja. Ja, sedaj pridemo tudi na dom! Namesto običajnega vikend seminarja za zakonce smo najprej v aprilu, nato pa še v juniju organizirali spletni seminar z naslovom Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, ki je v obeh terminih skupaj pritegnil preko 360 parov in še nekaj 20 posameznikov (duhovnikov, ovdovelih …). Prvi takšen seminar je bil za nas tudi posebne vrste izziv, saj smo se z nekaterimi dilemami, tehničnimi težavami in omejitvami morali soočiti na hitro in prvič. Zato smo hvaležni vsem za potrpežljivost pa tudi, ker ste s pohvalami in predlogi za izboljšavo ocenili svojo uporabniško izkušnjo. Ugotovili smo, da moramo spletni seminar ohraniti tudi v bodoče, saj mnogim to bolj ustreza oz. je to edina možnost, da se udeležijo naših seminarjev, mi pa se bomo še naprej trudili po najboljših močeh, da bi tudi takšna

oblika seminarja bila prijetna in koristna izkušnja. Nekaj vtisov udeležencev spletnega seminarja Zelo dober seminar, zelo globoko smo »rinili«. Nama z možem je dobro delo že to, da sva se skupaj usedla in poslušala in se stiskala. Tatjana in Ludvik Z možem sva se sproti uskladila, kdaj ga poslušava. Enkrat sva začela dan z njim, spet drugič sva dan s poslušanjem končala. Sklenila sem, da spet pričnem dan z branjem Božje besede in molitvijo. Hvala za vse zglede potrpežljivih iskalcev prave ljubezni. Mateja Dostikrat človek misli, da ne bi s svojimi bremeni preveč obremenil sozakonca, vendar sva videla, da je ravno v tem ključ za graditev odnosa. Skratka, seminar je bil za naju z eno besedo UPSI (ustvarjalen, preprost, svež, strokoven, spleten, inovativen). Povsem sva »padla noter.« Če se boste za to obliko še kdaj odločili, se bova z veseljem pridružila. Marija in Toni Seminar nama je bil zelo zanimiv. Izvedela sva tudi nekaj podrobnosti iz

Svetega pisma, zlasti Stare zaveze, ki je nisva tako dobro poznala. Zvonka in Vidko Bogu hvala za globok in za dušo in telo napolnjujoč seminar, ki nama je dal marsikateri odgovor na najini življenjski poti. Marjeta in Ivan Seminar je super različica za ta čas, saj v posegu v naš dom s službami in šolo potrebujemo dodatne okrepitve, dodaten priklop na Božjo moč, pomoč. Sami tega ne zmoremo. Seveda je v živo najboljša možnost, menim pa, da ima tudi taka oblika prednosti. Ni potrebno organizirati varstva otrok, lahko predeluješ vsebine ob času in v tempu, ki ti ustreza, večkrat lahko zavrtiš nazaj, če si kaj zamudil ali, ups, celo prespal. Marija Tako lepi, preprosti so bili nagovori, da sem se z lahkoto našel v njih. To, da se pogosto ukvarjam z enakimi izzivi, težavami v zakonu kot zakonca Siter, je zame pomirjujoče. Ker tako vem, da z mano ni nič narobe, da sem v podobnem čolnu kot drugi in da ni ključno to, da težav ne bi imela, ampak da znava k težavam pravilno pristopiti. Hvala za vse. Dušan ●

Dajemo naprej

Družina in Življenje

Pričevalci izza kamere Ste že slišali za Stotinke za odnose? Verjetno o njih niste le slišali, ampak ste jih tudi gledali, kajne? Vas zanima, kako so nastale?

Iz Stotinke dneva v Stotinke za odnose Ko smo se v ponedeljek, 16. marca, dobili preko Skypa, smo imeli pred sabo že razdelano idejo o Stotinkah za odnose. Stotinka dneva je pri Družini in Življenju že dokaj poznan in razširjen pojem – gre za 15 minut časa na dan, ki smo ga običajno povezovali predvsem s stotinko za Gospoda. Bog mi torej vsak dan podari 1440 minut in jaz mu »vrnem« vsaj eno stotinko dneva s tem, ko preberem Božjo besedo, ob njej premišljujem, kaj zmolim in se zahvalim. Med karanteno pa smo prišli na idejo treh stotink v dnevu: stotinka za Gospoda, stotinka za sozakonca in stotinka za otroke. Tako so nastale Stotinke za odnose, ki so kratka video pričevanja in spodbude za druge zakonce

Foto: DiŽ

sredo, 11. marca, smo se še zadnjič pred začetkom karantene dobili v DiŽ-evi pisarni v Krškem. S cmokom v grlu smo se dogovorili za odpovedi dogodkov v marcu in aprilu. Ko je čez vikend postalo jasno, da bo karantena ustavila tudi srečanja zakonskih skupin, vse ostale načrtovane seminarje, veliko praznovanje ob 20-letnici DiŽ-a, romanje po Jakobovi poti, zakon večere in pričevanja …, smo bili soočeni z dejstvom, da ustaljeni načini, po katerih smo vsa leta pomagali zakoncem graditi odnose, za določeno (morda daljše) obdobje ne bodo prišli v poštev. Zavedli smo se, da bo potrebno najti nove načine in poti, s katerimi bi vabili h gradnji odnosov. Dani, ki ga vsi poznamo kot človeka idej, nas je kar takoj začel »cukati za rokav« z besedami: ljudi moramo nahraniti, dajmo razmišljati, kako bi to storili … Čim prej.

in družine, kako si vzeti čas za najpomembnejše osebe v našem življenju. Utrinki življenja Odločili smo se, da k sodelovanju povabimo vas, zakonce, in tako ostanemo povezani tudi v tem času samoizolacije. Kar nekaj vas je, ki vas je Dani poklical in nagovoril, da bi podelili svoje življenje, svoje preizkušnje in svoje misli ob Božji besedi. Preko 70 Stotink se je že nabralo in prav toliko pričevalcev! Nekateri pričevalci so podelili tudi težke življenjske preizkušnje in s svojo odprtostjo nagovorili številne ljudi. Tudi take, ki so za DiŽ prvič slišali ravno zaradi Stotink. Bogu hvala! Posneti kratko pričevanje ni bil izziv zgolj zaradi vsebine, ki so jo pričevalci delili; za mnoge so bili to veliki koraki v neznano: kako bova izgledala pred kamero? Kaj si bodo mislili drugi, ki naju bodo poslušali? Kako izpeljati snemanje Stotinke v miru, ko imaš doma otroke in težko pobegneš nekam, kjer te ne bo nihče zmotil? Stotinke so bile tudi učne ure o uporabi orodij, potrebnih za izdelavo in pošiljanje videov. Pričevalcem smo dali dve osnovni

navodili: naj ne bodo predolgi in naj ne bodo preveč »popolni«. Namen Stotink je namreč prav v tem: prikazati življenje prav takšno, kot je. Včasih pada dež, včasih sije sonce. A z zaupanjem v Boga in njegovo konkretno pomoč lahko vlivamo upanje tudi drugim. Zato na tem mestu še enkrat iskrena zahvala vsem, ki ste – tudi s pomočjo Svetega Duha – delali korake v veri. Ko namreč narediš korak v veri, ga narediš v zaupanju, da bo Bog tvoje delo obrnil v dobro. Izida ne poznaš vnaprej. Zaupaš. Stotinke so naletele na dober odziv – tisoč in več ogledov imajo posamezni nagovori. Čeprav je po človeško težko »izmeriti« njihov učinek, smo prepričani, da je marsikdo ob njihovem ogledu dobil vzpodbudo za osebno molitev, branje Svetega pisma in potrditev, da Bog ostaja zvest tudi v preizkušnjah. Stotinke pa so tudi pokazale, da imamo med DiŽ-evimi zakonci še veliko skritih talentov – novih pričevalcev, zato se že veselimo dne, ko bomo lahko pripravili usposabljanje za vse, ki bi se radi dali na razpolago kot pričevalci na dogodkih v živo. ●

Družina in Življenje

Merjenje utripa v zakonskih skupinah

V Družini in Življenju letos praznujemo 20-letnico ustanovitve. V tem trenutku deluje po vsej Sloveniji 235 zakonskih skupin (in ena v Bruslju). Ob tej prelomnici, ko začenjamo novo desetletje gradnje odnosov, smo želeli preveriti utrip zakonskih skupin. Zato smo člane zakonskih skupin povabili k izpolnitvi ankete. Med drugim smo jih prosili tudi, naj povedo, kako vidijo delovanje DiŽ v prihodnjem desetletju.

a anketo je dogovorilo nekaj več kot 700 članov zakonskih skupin, od tega 59 % žensk in 41 % moških. Največ odgovorov (skoraj 60 %) so prispevali pari, ki so v zakonsko skupino DiŽ vključeni do 5 let. Pomen osebnega vabila V anketi se je pokazalo, kako pomembno vlogo pri odločitvi ljudi za vključitev v zakonsko skupino ima prav vsak od nas. Daleč največ (skoraj 50 %) anketirancev je DiŽ spoznalo preko prijateljev. To potrjuje že večkrat slišano opažanje, da je prav naše osebno pričevanje tisto, ki ljudi nagovori. Počutje v skupini Velika večina parov (skoraj 85 %) pravi, da se v skupini počuti dobro, da vlada med člani skupine iskrenost in da si med seboj zaupajo. Skoraj 60 % parov vidi v članih skupine svoje prijatelje, z nekaterimi so stkali še tesnejše vezi, med seboj si pomagajo in drug za drugega molijo. Voditeljski par Malo manj kot 50 % skupin ima voditeljski par, ki tudi vodi vsa srečanja (to je razumljivo, glede na to, da je večina udeležencev ankete članov skupin, ki delujejo pet let ali manj). Kar 80 % zakoncev v teh skupinah je pohvalilo vlogo voditeljskega para – da zna prisluhniti in je življenjski, da ne pametuje in ni vsiljiv. Pri večini ostalih skupin (40 %) imajo voditeljski par, vendar se pri vodenju srečanj izmenjujejo. Približno 7 % skupin poroča, da

nima voditeljskega para. Anketiranci tudi ocenjujejo, da voditeljski pari potrebujejo veščine vodenja skupine, komunikacije in poznavanje Svetega pisma. Duhovni spremljevalci Za več kot 80 % skupin je duhovni spremljevalec pomemben del skupine. Nekaj skupin duhovnih spremljevalcev nima, pa bi si jih želeli imeti, so pa tudi skupine, ki so brez duhovnih spremljevalcev in jih ne pogrešajo. Gradiva Večina (več kot 80 %) anketiranih skupin uporablja DiŽ-eva gradiva; ostale skupine (večinoma tiste, ki so že predelale vse letnike) si gradiva pripravljajo same (izbirajo različne knjige, uporabljajo škofijska gradiva …). Gradiva so bila v anketi tudi izpostavljena

kot ena od prioritet – da se po zgledu prenovljenega prvega letnika čim prej pripravi tudi ostale (in doda še morebitne nove) letnike. Ob tem lahko povemo, da je prenova drugega letnika v teku in da bo priročnik izšel do jeseni, ko se začne nova sezona srečanj zakonskih skupin. Hvala! Ob tej priložnosti bi se radi zahvalili voditeljskim parom, da ste zakonce vzpodbudili k izpolnitvi ankete, ter vsem članom skupin, da ste si vzeli čas za podelitev svojega mnenja. V Družini in Življenju začenjamo s pripravo vizije delovanja DiŽ za naslednje desetletje, in ker želimo izhajati iz dejanskih potreb naših zakoncev, nam bodo odgovori, ki smo jih dobili, pri tem v dragoceno pomoč. ● Marjeta Bec

Cukrčki Kako sta spoznala DiŽ? Preko žene, ona pa preko interneta in prijateljic. Preko žena se novice najboljše prenašajo. :) Kako je na vajino življenje in zakon vplivala zakonska skupina? Še vedno vpliva – zelo pozitivno. Kljub različnim preizkušnjam se ne oddaljujeva drug od drugega, poleg tega nama druženje v zakonski skupini z ljudmi, ki imajo podobne vrednote, ogromno pomeni, s skupino poglabljava tudi vero in poznavanje

Sv. pisma. Odlično. Sva prav zaživela v zakonu. Zdi se nama, da sva dober zgled najinim že odraslim otrokom in njihovim sozakoncem (tudi dekletu od sina). Bogu hvala za zakonske skupine. Pravi blagoslov so za slovensko družbo. Zanimivost: Na zmenke hodi redno 42 % parov; domače naloge vsak mesec dela 29 % parov; 28 % parov bere Sveto pismo vsak dan.

Dajemo naprej

Družina in Življenje

Priznanje občine Krško zakoncema Vilmi in Daniju Siter Občina Krško je na slavnostni seji v četrtek 4. junija v počastitev praznika občine Krško na gradu Rajhenburg podelila priznanje zakoncema Vilmi in Daniju Siter z obrazložitvijo:

letu 2000 sta zakonca Vilma in Danilo Siter »zapustila« vsak svojo službeno pot, ustanovila društvo Družina in Življenje in se pričela poklicno ukvarjati z zakonci, zakonskimi pari, družinami in odnosi med njimi. Začela sta z ustanavljanjem in organizacijo srečevanj zakonskih skupin, pripravljala vikend seminarje za zakonske pare, moške in ženske zajtrke, enodnevna in tedenska srečanja družin, ob tem pa pričela z izdajanjem društvenega glasila Novice, ki je preraslo v revijo Družina in Življenje, ki ga trenutno prejema preko 4500 parov. Po programih društva po Sloveniji trenutno deluje že 242 zakonskih skupin, ki »Gradijo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej«.

Čeprav ima društvo sedež v Leskovcu pri Krškem, je članstvo »posejano« po celotni državi. Ustanovitelja društva Vilma in Danilo Siter sta jeseni 2019 za izjemno uspešno in plemenito delo prejela tudi najvišje priznanje Slovenske škofovske konference, odličje sv. Cirila in Metoda. Z navdihujočimi pričevanji in srečanji, kakovostnimi seminarji, trdno mrežo zakonskih skupin, aktualnimi publikacijami in jasno besedo v medijih želi društvo prinašati veselje do življenja, pristne odnose, mir, novo upanje in ljubezen ter povzdigniti vrednoto krščanskega zakona, da bodo vsi zahrepeneli po njem. Ob 20-letnici uspešnega dela za gradnjo odnosov med zakonci in v

družinah društvu Družina in Življenje podeljujemo Priznanje Občine Krško. Ponosni smo na naša ustanovitelja in voditelja! Čestitke seveda tudi vsem parom in družinam, ki smo povezani v Družini in Življenju!

Župan občine Krško mag. Miran Stanko, Vilma in Dani Siter; Foto: Robert Sajovec

Družina in Življenje

Dar življenja

Dominik Lukan

V nedeljo, 6. 10. 2019, se je rodil naš fant Dominik. Bogu smo hvaležni za še en prelep spomin na rojstvo dojenčka, za naš nov čudež življenja. Hvaležna mami Esther in oči Tadej ter presrečen bratec Andraž in veseli sestrici Katarina in Jasmina

Lovro Vačovnik

»Še preden sem se rodil si vedel, kakšen bo moj obraz, roke, srce. Stkal si me v telesu matere in vpisal v knjigo, kakšen bo vsak moj dan.« Psalm 139 24. marca 2020 je naša družina postala bogatejša. Na svet se je rodil Lovro in osrečil starejšega bratca, atija in mamico. ati Marko, mamica Anica in bratec Valentin

Nejc Rafael Kuzma

Fantje vodijo 5 : 1! Dobrodošel Nejc Rafael! Hvaležni Kuzmovi

Družina in Življenje

Sofija Križman

Mamica je na svoj rojstni dan dobila najlepše darilo – mene, dojenčico Sofijo. Super se imamo, saj me čuvata in cartata sestrica Mirjam in bratec Elija. Mami in ati pa sta zelo ponosna na vse nas. Družina Križman, David, Ines, Mirjam, Elija in Sofija

Tilen Trupi

»Ko se iz ljubezni rodi življenje, sreča dobi ime.« Naši mali sreči je ime Tilen, ki se je rodil na dan žena, 8. marca 2020. Hvaležni za dar življenja, mamica Maja, ati Luka, sestrici Lara in Tjaša

Kjara Dečman

27. april je Bog izbral in Kjaro nam v naročje dal. Nas njen prihod je razveselil in radost v naši hiši pomnožil. Bogu hvaležna za čudež življenja. Igor in Anka

Vsem družinicam čestitamo in želimo obilo Božjega blagoslova! Za objavo v reviji nam fotografijo z opisom vašega dojenčka ali malčka pošljite na naslov: meta@diz.si.

Danijev nagovor

Družina in Življenje

»Brž uveljavimo pomilostitev!« Kadar nam je zares hudo, se počutimo kot obsojenec, ki si sodi (očita) sam – čaka na samo-usmrtitev. Česa si takrat želimo? Da bi bilo čim prej vsega konec ali pa da bi po čudežu prišla »pomilostitev«. Pa veste, da je za vsakogar izmed nas »pomilostitev« že prišla? Pa to ne kakršnakoli pomilostitev. Ta, o kateri bom v tem članku razmišljal, je podpisana s krvjo.

oli me, ko slišim, da ljudje trpijo, pa naj bo zaradi bolezni, izgube službe, zasvojenosti, odtujenosti, ločitve oziroma razpadle zveze, ki pogosto pomeni tudi veliko stisko vseh udeleženih (še najbolj otrok). Boli me, ko slišim, koliko je mladih in manj mladih, ki iščejo poštenega življenjskega sopotnika/co, pa ga/je ne najdejo. In današnji časi (s korono in gospodarsko krizo) samo še poglabljajo ali zadajajo nove bolečine. Kako se spopasti z vsem tem?

Upanje slabotnih Pravijo, da je imel apostol Pavel hibo (sam je dejal, da ima »trn v mesu«), za katero je Gospoda Jezusa trikrat prosil, naj mu jo odvzame (ga pozdravi), pa mu je odgovoril: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« In Pavel nadaljuje: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.« (2 Korinčanom 12,9–10) Kako nenavadno v današnjem času zvenijo te Pavlove besede! Kako more biti kdo močan, ko je slaboten? Nekoč sem slišal razlago: »Kristus ima največ »prostora v nas« (največjo moč delovanja – največji »navor«), ko se mi nimamo za močne, ko se ne zanašamo na svoje sposobnosti in svojo pamet, ko smo pripravljeni ponižno priznati, da smo brez Božje (po)moči slabotni in nemočni (Janez 15,5), da mnoge situacije v življenju presegajo naše moči.« In kaj storimo, ko na okoliščine

ne moremo vplivati in jih spremeniti? Imamo dve možnosti: Izbira a.) Zapremo se vase, pestujemo svojo bolečino in ranjenost, se pomilujemo in smilimo sami sebi ter iščemo izgovore, da bi svojo zamero ali prizadetost opravičili (saj vemo, da naš razum vse opraviči), in Izbira b.) ponižno priznamo svojo nemoč, sebičnost in slabotnost ter Jezusa »povabimo zraven« – v našo realnost. Na ta način damo Jezusu priložnost, da pokaže, da misli resno, da nam je prav zaradi tega dal svojega Svetega Duha, po njem pa nam je dal samega sebe, ali kot pravi apostol Pavel: »Kristus je v vas, upanje slave« (Kološanom 1,27). Zase vem, da to drugo izbiro (priznanje nemoči in izročitev bolečine, ranjenosti in prizadetosti v Jezusove prebodene roke) premalo koristim. Preveč in prevečkrat mislim, da moram najprej izkoristiti vse svoje potenciale, potem, ko ne gre več, pa stvar (problem) izročiti njemu oziroma na pomoč povabiti Svetega Duha. Pri tem se samo po sebi zastavlja vprašanje: Zakaj Svetega Duha ne »vključimo« takoj na začetku? Slovenski škofje so v dokumentu Pridite in poglejte (PIP) zapisali, da temu najpogosteje botruje nevednost, da slovenski kristjani ne poznamo temeljev svoje vere. Podobni smo beraču, ki tarna in objokuje svoje bedno življenje, pa ne ve, da sedi na kupu zemlje, v kateri je zakopan zaklad. Vsi bi se morali zavedati, da je nas, ki smo krščeni, Jezus s svojo krvjo očistil izvirnega greha in nas

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita društvo DiŽ

odel v »moč z višave« (to je tista kri, s katero je podpisana naša »pomilostitev«). Dal nam je, kot na binkoštni dan apostolom, največji dar – svojega Svetega Duha, svojo moč in modrost – dal nam je samega sebe. Sveti Duh je tretja Božja oseba – je živi Bog, ki je vsemogočen in je »nastanjen« v nas, ker smo mi bivališče oziroma »tempelj Svetega Duha« (1 Korinčanom 6,19). Na ta način imamo kristjani v svojem srcu neusahljivo Božjo moč, ki je ustvarila vesolje in kot krono stvarstva tudi človeka. Ker nas je Kristus odkupil s svojo krvjo, mu pripadamo (po krstu) in imamo velik privilegij, da se lahko v vsakem trenutku »priključimo« na njegov vir moči – na moč Svetega Duha. Apostol Pavel pravi: »Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh« (Efežanom 5,17–18). Te besede sam slišim takole: »Dani, ne bodi nespameten in neveden. Ne misli, da zmoreš vse sam, da sem te zapustil in prepustil okoliščinam. Nasprotno, zelo dobro sem te »opremil« za življenjske izzive. Dal sem ti možnost, da se v vsakem trenutku priključiš na mojo moč – na mojega Svetega Duha. Tudi jaz nisem sam vstal iz groba – tudi mene je od mrtvih obudila ta neskončna moč – moj Sveti Duh. In tebi dajem to isto moč, da te dvigne iz groba tvoje nemoči in tvojih obsodb, te varno vodi in krepča.« Ko padeš, prideš k meni Žal prezgodaj umrli hrvaški profesor

Družina in Življenje

Foto: Unsplash

Tomislav Ivančič je v svoji knjižici Pojdi z menoj pri 3. postaji križevega pota Jezusu položil v usta naslednje besede: »Težko je pasti. Vsi želijo ostati na nogah in zmagati. Jaz sem Bog, pa vendar nemočen padem pod križ. Ljudje so gledali čudeže, ki sem jih storil in se čudili. Sedaj me vidijo pasti, vidijo me zapuščenega in poraženega. Imej pogum pasti in ne prikrivaj svojega padca, pač pa ga priznaj. Na zemlji ne moreš biti drugačen! Kdor izgubi svoje življenje, ga najde. Zakaj se bojiš svojih padcev? Zakaj se bojiš ljudem pogledati v oči takrat, ko si poražen, ko so drugi pametnejši od tebe? Zakaj se bojiš, ko te potlačijo grehi? Boriš se, da bi kljub vsemu izgledal dober. Poglej, ko padeš, prihajaš k meni. Ne boj se! Padec ni konec. Zakaj tako tragično gledaš na padce? Čemu te je sram? Padec je zato, da si mi bližji, da te dvignem. Ko boš dojel, da sem tudi jaz padel, boš pri svojem padcu ugledal moj obraz in skupaj bova postala

zmagovalca nad padci in grehi. Pomembno pa je le, da pri padcu ne ostaneš sam, ampak da prideš k meni.« Te pomenljive besede so se globoko zarezale v moje srce. Zame je pomembno, da vem, da nobena stvar, ki mene prizadene (noben moj padec, nobena rana, ki me boli …), za Jezusa ni banalna in nepomembna. Ob vsaki stiski in bolečini me vabi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi …« (Matej 11,28) »Izgubljeni čas« Pater Ignacio Laranaga v svoji knjigi Spremenjenje citira Malega princa: »Zaradi časa, ki si ga izgubil s svojo rožo, je ta roža tako pomembna.« In nadaljuje: »Čas, ki ga »izgubljamo« z Bogom, je tisto, kar je najpomembnejše za nas, je čas, ki šteje za večnost. Vse drugo je minljivo; kot je rekel Frančišek Asiški: »Samo Bog je in to mi zadostuje. Velika napaka je, če rečemo, da ne moremo moliti,

ker nam manjka časa. Pravi razlog je pomanjkanje prednostne izbire za to, da bi bili z Bogom. Vedno smo tako zelo zaposleni …« Prednostna izbira je naša (moja in tvoja) odločitev. Nihče se ne more odločiti namesto mene. Sam se lahko odločim, kaj je moja »prednostna izbira« – čemu (komu) želim dati prednost, kaj (kdo) mi v življenju (tukaj in zdaj) največ pomeni. Zato, dragi prijatelji, ne obupujmo in ne tarnajmo, ne sodimo (predvsem samega sebe), pač pa se obrnimo k Jezusu, ki nam ponuja svojo moč. Pesem, ki jo v slovenskem jeziku poje Andrej Jerman, pravi: »Ko sem na tleh, ko svet se mi podira in ko skrbi mi stiskajo srce, počakam te, da tiho prideš k meni in dvigneš me visoko nad vse. Ko dvigneš me, sem kralj na vrhu gore, ko dvigneš me, viharjem se smejim. Čutim moč, ko nate se naslonim, ko dvigneš me, sem več, kot si želim.« ● Dani Siter

Družina in Življenje

Malo za šalo malo zares

Ko ti žena reče: “ Prav, meni je vseeno, naredi po svoje.”

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec. Glavna urednica: Meta Halas (meta@diz.si) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Meta Halas (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@diz.si). Grafična priprava in tisk: Tiskarna Povše BM d.o.o. Naklada: 5500 izvodov. Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: revija – dar, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901 (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Vpraša učiteljica Janezka: »A ti še vedno oči dela naloge?« »Ne, nič več, tisti zadnji cvek pri naravoslovju ga je čisto sesul.« J Leta 1961 je človek poletel v vesolje … 2020 človek doma dela masko iz gat … Le kje smo zafrknili? J Po koncu karantene bo jasno, v kateri družini dobro in v kateri slabo kuhajo. J »Mamica, kakšna je razlika med znanjem in modrostjo?« »Znanje je, če veš, da je paradižnik sadje. Modrost pa je, da ga ne daješ v sadno solato.« J Klemen piše domačo nalogo in vpraša očka: »Oči, kje je Afrika?« »Ne vem, sine, mamica je pospravljala.« J Zaradi velikega števila študentov v dvorani si je profesor omislil mini mikrofon in pred predavanjem vprašal: “Ali me študentje v zadnji vrsti slišite?” “Ja!” se je oglasil nekdo, “vendar nas ne moti preveč!” J Učiteljica: “Voda ima veliko moč. Kdo lahko navede primere?” Petra: “Če jokam, lahko dobim od staršev, kar hočem.”

Zakonski nasvet iz ljudske zakladnice Pred poroko sladka kot med, po poroki grenka kot pelin. Omenjeni pregovor je v rabi tako za žene kot za ljubezen. Nemalokrat starejši mlajšim ob poroki izreko, da je zakon velik sod medu pomešan s pelinom, kisom, nekateri v vulgarnih različicah uporabijo celo gnoj. Tako med kot pelin pa označujeta naše odnose in naše besede, ki jih izrekamo svojemu sopotniku, sozakoncu. Besede ublažijo še tako hude rane, zdravijo udarnine in pomirijo dušo ter hkrati tudi ranijo, potolčejo, zarežejo v srce. Bližja, kot nam je oseba, bolj zdravilne ali uničujoče so njene besede ter seveda dejanja. Med čebelarji, ki pridelujejo med, pa velja še ena modrost, po kateri se moramo zgledovati zakonci: »Kdor hoče pri čebelah dobro žetev, mora opustiti kletev.« Pripravila Mateja Jemec Tomazin

NEPOZABNI TRENUTKI za naju VIKEND SEMINAR

VEČ INFO IN PRIJAVE: WWW.DIZ.SI

2.-4. OKTOBER, ROGLA 23.-25. OKTOBER, MALINSKA

ČAS SAMO ZA NAJU ODMIK OD VSAKDANJIH SKRBI ZANIMIVA PREDAVANJA BREZ JAVNIH RAZPRAV

Ob poroki, obletnici, rojstnemu dnevu ali drugi priložnosti, lahko svojim bližnjim podarite

darilni bon za vikend seminar in jim tako pomagate graditi odnose, za katere je vredno živeti. www.diz.si

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2020 1.

Duhovni teden za družine 1, 24.–31. julij 2020, Zavod Marianum, Veržej (Polno!)

Duhovni teden za družine 2, 31. julij–7. avgust 2020, Zavod Marianum, Veržej (Polno!)

Izobraževanje za voditeljske pare in ostale sodelavce DiŽ Dajemo naprej 2020: »V vsem se zahvaljujte!«, 26.–27. september 2020, Čatež

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 2.–4. oktober 2020, Hotel Rogla na Rogli

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 23.–25. oktober 2020, Hotel Malin, Malinska, Krk

Tematski vikend seminar za zakonce Starša sva, kaj pa zdaj …?, 6.–8. november 2020, Life Center, Crikvenica

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Skozi puščavo v svobodo, 13.–15. november 2020, Life Center, Crikvenica

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Skozi puščavo v svobodo, 20.–22. november 2020, Life Center, Crikvenica

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Skozi puščavo v svobodo, 27.–29. november 2020, Life Center, Crikvenica

10.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Skozi puščavo v svobodo, 11.–13. december 2020, Hotel Malin, Malinska, Krk

VARSTVO OTROK: Glede na razmere s koronavirusom zaradi zagotavljanja večje varnosti udeležencev na jesenskih seminarjih ne bo organiziranega varstva, zato otrok ne morete navesti ob prijavi na seminar (izjema so dojenčki). Prosimo za razumevanje, obenem pa sporočamo, da bo temo nadaljevalnega seminarja možno pogledati tudi v obliki spletnega seminarja. Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www.diz.si (zavihek dogodki/seminarji), kjer boste našli tudi več informacij o seminarjih. Če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz.si ali pokličite na 041/459 666 (Erika Novak).

Foto: Slavko Štern

POMEMBNO: Pridržujemo si pravico do dodatne omejitve števila udeležencev, spremembe načina izvedbe ali odpovedi seminarja glede na epidemiološke razmere in državne ukrepe, ki bodo veljali v času izvedbe seminarjev in dogodkov. Prijavljeni boste o teh spremembah obveščeni po e-pošti, ostale ažurne informacije pa lahko spremljate na naši spletni strani.

Revija Družina in Življenje JUNIJ 2020

Articles inside

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Brž uveljavimo pomilostitev

skupinah Priznanje občine Krško zakoncema Vilmi in Daniju Siter

DAR ŽIVLJENJA

Pričevalci izza kamere

Merjenje utripa v zakonskih

DiŽ-ev spletni seminar ali “pridemo tudi na dom

Zakonska skupina Štepanja vas 6: »Skupina zakoncev s podobnimi problemi in različnimi načini spopadanja z njimi

Robi in Martina Albreht: »Znani smo po tem, da plavamo proti toku

Sveti Duh za vsakdanjo rabo

Kako naj se lotim branja Svetega pisma?

Učna lekcija epidemije

Tašča tašči

V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil

dr. Peter Millonig: »Na začetku vsake pozitivne družbene preobrazbe je spreobrnjenje posameznika

moja domovina Ko sta nebo in zemlja … združena

Nebeški Jeruzalem

Nebesa pod Triglavom