Brž uveljavimo pomilostitev

Kadar nam je zares hudo, se počutimo kot obsojenec, ki si sodi (očita) sam – čaka na samo-usmrtitev. Česa si takrat želimo? Da bi bilo čim prej vsega konec ali pa da bi po čudežu prišla »pomilostitev«. Pa veste, da je za vsakogar izmed nas »pomilostitev« že prišla? Pa to ne kakršnakoli pomilostitev. Ta, o kateri bom v tem članku razmišljal, je podpisana s krvjo.

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita društvo DiŽ

Boli me, ko slišim, da ljudje trpijo, pa naj bo zaradi bolezni, izgube službe, zasvojenosti, odtujenosti, ločitve oziroma razpadle zveze, ki pogosto pomeni tudi veliko stisko vseh udeleženih (še najbolj otrok). Boli me, ko slišim, koliko je mladih in manj mladih, ki iščejo poštenega življenjskega sopotnika/co, pa ga/je ne najdejo. In današnji časi (s korono in gospodarsko krizo) samo še poglabljajo ali zadajajo nove bolečine. Kako se spopasti z vsem tem?

Upanje slabotnih

Pravijo, da je imel apostol Pavel hibo (sam je dejal, da ima »trn v mesu«), za katero je Gospoda Jezusa trikrat prosil, naj mu jo odvzame (ga pozdravi), pa mu je odgovoril: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« In Pavel nadaljuje: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.« (2 Korinčanom 12,9–10)

Kako nenavadno v današnjem času zvenijo te Pavlove besede! Kako more biti kdo močan, ko je slaboten? Nekoč sem slišal razlago: »Kristus ima največ »prostora v nas« (največjo moč delovanja – največji »navor«), ko se mi nimamo za močne, ko se ne zanašamo na svoje sposobnosti in svojo pamet, ko smo pripravljeni ponižno priznati, da smo brez Božje (po)moči slabotni in nemočni (Janez 15,5), da mnoge situacije v življenju presegajo naše moči.« In kaj storimo, ko na okoliščine ne moremo vplivati in jih spremeniti? Imamo dve možnosti: Izbira a.) Zapremo se vase, pestujemo svojo bolečino in ranjenost, se pomilujemo in smilimo sami sebi ter iščemo izgovore, da bi svojo zamero ali prizadetost opravičili (saj vemo, da naš razum vse opraviči), in Izbira b.) ponižno priznamo svojo nemoč, sebičnost in slabotnost ter Jezusa »povabimo zraven« – v našo realnost. Na ta način damo Jezusu priložnost, da pokaže, da misli resno, da nam je prav zaradi tega dal svojega Svetega Duha, po njem pa nam je dal samega sebe, ali kot pravi apostol Pavel: »Kristus je v vas, upanje slave« (Kološanom 1,27).

Zase vem, da to drugo izbiro (priznanje nemoči in izročitev bolečine, ranjenosti in prizadetosti v Jezusove prebodene roke) premalo koristim. Preveč in prevečkrat mislim, da moram najprej izkoristiti vse svoje potenciale, potem, ko ne gre več, pa stvar (problem) izročiti njemu oziroma na pomoč povabiti Svetega Duha.

Pri tem se samo po sebi zastavlja vprašanje: Zakaj Svetega Duha ne »vključimo« takoj na začetku? Slovenski škofje so v dokumentu Pridite in poglejte (PIP) zapisali, da temu najpogosteje botruje nevednost, da slovenski kristjani ne poznamo temeljev svoje vere. Podobni smo beraču, ki tarna in objokuje svoje bedno življenje, pa ne ve, da sedi na kupu zemlje, v kateri je zakopan zaklad.

Vsi bi se morali zavedati, da je nas, ki smo krščeni, Jezus s svojo krvjo očistil izvirnega greha in nas odel v »moč z višave« (to je tista kri, s katero je podpisana naša »pomilostitev«). Dal nam je, kot na binkoštni dan apostolom, največji dar – svojega Svetega Duha, svojo moč in modrost – dal nam je samega sebe. Sveti Duh je tretja Božja oseba – je živi Bog, ki je vsemogočen in je »nastanjen« v nas, ker smo mi bivališče oziroma »tempelj Svetega Duha« (1 Korinčanom 6,19). Na ta način imamo kristjani v svojem srcu neusahljivo Božjo moč, ki je ustvarila vesolje in kot krono stvarstva tudi človeka. Ker nas je Kristus odkupil s svojo krvjo, mu pripadamo (po krstu) in imamo velik privilegij, da se lahko v vsakem trenutku »priključimo« na njegov vir moči – na moč Svetega Duha. Apostol Pavel pravi: »Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh« (Efežanom 5,17–18). Te besede sam slišim takole: »Dani, ne bodi nespameten in neveden. Ne misli, da zmoreš vse sam, da sem te zapustil in prepustil okoliščinam. Nasprotno, zelo dobro sem te »opremil« za življenjske izzive. Dal sem ti možnost, da se v vsakem trenutku priključiš na mojo moč – na mojega Svetega Duha. Tudi jaz nisem sam vstal iz groba – tudi mene je od mrtvih obudila ta neskončna moč – moj Sveti Duh. In tebi dajem to isto moč, da te dvigne iz groba tvoje nemoči in tvojih obsodb, te varno vodi in krepča.«

Tomislav Ivančič je v svoji knjižici Pojdi z menoj pri 3. postaji križevega pota Jezusu položil v usta naslednje besede: »Težko je pasti. Vsi želijo ostati na nogah in zmagati. Jaz sem Bog, pa vendar nemočen padem pod križ. Ljudje so gledali čudeže, ki sem jih storil in se čudili. Sedaj me vidijo pasti, vidijo me zapuščenega in poraženega. Imej pogum pasti in ne prikrivaj svojega padca, pač pa ga priznaj. Na zemlji ne moreš biti drugačen! Kdor izgubi svoje življenje, ga najde. Zakaj se bojiš svojih padcev? Zakaj se bojiš ljudem pogledati v oči takrat, ko si poražen, ko so drugi pametnejši od tebe? Zakaj se bojiš, ko te potlačijo grehi? Boriš se, da bi kljub vsemu izgledal dober. Poglej, ko padeš, prihajaš k meni. Ne boj se! Padec ni konec. Zakaj tako tragično gledaš na padce? Čemu te je sram? Padec je zato, da si mi bližji, da te dvignem. Ko boš dojel, da sem tudi jaz padel, boš pri svojem padcu ugledal moj obraz in skupaj bova postala

zmagovalca nad padci in grehi. Pomembno pa je le, da pri padcu ne ostaneš sam, ampak da prideš k meni.«

Te pomenljive besede so se globoko zarezale v moje srce. Zame je pomembno, da vem, da nobena stvar, ki mene prizadene (noben moj padec, nobena rana, ki me boli …), za Jezusa ni banalna in nepomembna. Ob vsaki stiski in bolečini me vabi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi …« (Matej 11,28)

»Izgubljeni čas«

Pater Ignacio Laranaga v svoji knjigi Spremenjenje citira Malega princa: »Zaradi časa, ki si ga izgubil s svojo rožo, je ta roža tako pomembna.« In nadaljuje: »Čas, ki ga »izgubljamo« z Bogom, je tisto, kar je najpomembnejše za nas, je čas, ki šteje za večnost. Vse drugo je minljivo; kot je rekel Frančišek Asiški: »Samo Bog je in to mi zadostuje. Velika napaka je, če rečemo, da ne moremo moliti,

Foto: Unsplash

ker nam manjka časa. Pravi razlog je pomanjkanje prednostne izbire za to, da bi bili z Bogom. Vedno smo tako zelo zaposleni …«

Prednostna izbira je naša (moja in tvoja) odločitev. Nihče se ne more odločiti namesto mene. Sam se lahko odločim, kaj je moja »prednostna izbira« – čemu (komu) želim dati prednost, kaj (kdo) mi v življenju (tukaj in zdaj) največ pomeni.

Zato, dragi prijatelji, ne obupujmo in ne tarnajmo, ne sodimo (predvsem samega sebe), pač pa se obrnimo k Jezusu, ki nam ponuja svojo moč. Pesem, ki jo v slovenskem jeziku poje Andrej Jerman, pravi: »Ko sem na tleh, ko svet se mi podira in ko skrbi mi stiskajo srce, počakam te, da tiho prideš k meni in dvigneš me visoko nad vse. Ko dvigneš me, sem kralj na vrhu gore, ko dvigneš me, viharjem se smejim. Čutim moč, ko nate se naslonim, ko dvigneš me, sem več, kot si želim.« ●

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec.

Glavna urednica: Meta Halas (meta@diz.si)

Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101)

Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com)

Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Meta Halas (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@diz.si).

Grafična priprava in tisk: Tiskarna Povše BM d.o.o.

Naklada: 5500 izvodov.

Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: revija – dar, referenca: SI00 1-900.

Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901 (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Ko ti žena reče: “Prav, meni je vseeno, naredi po svoje.”

Vpraša učiteljica Janezka: »A ti še vedno oči dela naloge?« »Ne, nič več, tisti zadnji cvek pri naravoslovju ga je čisto sesul.« J Leta 1961 je človek poletel v vesolje … 2020 človek doma dela masko iz gat … Le kje smo zafrknili? J Po koncu karantene bo jasno, v kateri družini dobro in v kateri slabo kuhajo. J »Mamica, kakšna je razlika med znanjem in modrostjo?« »Znanje je, če veš, da je paradižnik sadje. Modrost pa je, da ga ne daješ v sadno solato.« J Klemen piše domačo nalogo in vpraša očka: »Oči, kje je Afrika?« »Ne vem, sine, mamica je pospravljala.« J Zaradi velikega števila študentov v dvorani si je profesor omislil mini mikrofon in pred predavanjem vprašal: “Ali me študentje v zadnji vrsti slišite?” “Ja!” se je oglasil nekdo, “vendar nas ne moti preveč!” J Učiteljica: “Voda ima veliko moč. Kdo lahko navede primere?” Petra: “Če jokam, lahko dobim od staršev, kar hočem.”

Zakonski nasvet iz ljudske zakladnice

Pred poroko sladka kot med, po poroki grenka kot pelin. Omenjeni pregovor je v rabi tako za žene kot za ljubezen. Nemalokrat starejši mlajšim ob poroki izreko, da je zakon velik sod medu pomešan s pelinom, kisom, nekateri v vulgarnih različicah uporabijo celo gnoj. Tako med kot pelin pa označujeta naše odnose in naše besede, ki jih izrekamo svojemu sopotniku, sozakoncu. Besede ublažijo še tako hude rane, zdravijo udarnine in pomirijo dušo ter hkrati tudi ranijo, potolčejo, zarežejo v srce. Bližja, kot nam je oseba, bolj zdravilne ali uničujoče so njene besede ter seveda dejanja. Med čebelarji, ki pridelujejo med, pa velja še ena modrost, po kateri se moramo zgledovati zakonci: »Kdor hoče pri čebelah dobro žetev, mora opustiti kletev.« Pripravila Mateja Jemec Tomazin