36
Danijev nagovor
Družina in Življenje
»Brž uveljavimo pomilostitev!« Kadar nam je zares hudo, se počutimo kot obsojenec, ki si sodi (očita) sam – čaka na samo-usmrtitev. Česa si takrat želimo? Da bi bilo čim prej vsega konec ali pa da bi po čudežu prišla »pomilostitev«. Pa veste, da je za vsakogar izmed nas »pomilostitev« že prišla? Pa to ne kakršnakoli pomilostitev. Ta, o kateri bom v tem članku razmišljal, je podpisana s krvjo.
B
oli me, ko slišim, da ljudje trpijo, pa naj bo zaradi bolezni, izgube službe, zasvojenosti, odtujenosti, ločitve oziroma razpadle zveze, ki pogosto pomeni tudi veliko stisko vseh udeleženih (še najbolj otrok). Boli me, ko slišim, koliko je mladih in manj mladih, ki iščejo poštenega življenjskega sopotnika/co, pa ga/je ne najdejo. In današnji časi (s korono in gospodarsko krizo) samo še poglabljajo ali zadajajo nove bolečine. Kako se spopasti z vsem tem?
Upanje slabotnih Pravijo, da je imel apostol Pavel hibo (sam je dejal, da ima »trn v mesu«), za katero je Gospoda Jezusa trikrat prosil, naj mu jo odvzame (ga pozdravi), pa mu je odgovoril: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« In Pavel nadaljuje: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.« (2 Korinčanom 12,9–10) Kako nenavadno v današnjem času zvenijo te Pavlove besede! Kako more biti kdo močan, ko je slaboten? Nekoč sem slišal razlago: »Kristus ima največ »prostora v nas« (največjo moč delovanja – največji »navor«), ko se mi nimamo za močne, ko se ne zanašamo na svoje sposobnosti in svojo pamet, ko smo pripravljeni ponižno priznati, da smo brez Božje (po)moči slabotni in nemočni (Janez 15,5), da mnoge situacije v življenju presegajo naše moči.« In kaj storimo, ko na okoliščine
ne moremo vplivati in jih spremeniti? Imamo dve možnosti: Izbira a.) Zapremo se vase, pestujemo svojo bolečino in ranjenost, se pomilujemo in smilimo sami sebi ter iščemo izgovore, da bi svojo zamero ali prizadetost opravičili (saj vemo, da naš razum vse opraviči), in Izbira b.) ponižno priznamo svojo nemoč, sebičnost in slabotnost ter Jezusa »povabimo zraven« – v našo realnost. Na ta način damo Jezusu priložnost, da pokaže, da misli resno, da nam je prav zaradi tega dal svojega Svetega Duha, po njem pa nam je dal samega sebe, ali kot pravi apostol Pavel: »Kristus je v vas, upanje slave« (Kološanom 1,27). Zase vem, da to drugo izbiro (priznanje nemoči in izročitev bolečine, ranjenosti in prizadetosti v Jezusove prebodene roke) premalo koristim. Preveč in prevečkrat mislim, da moram najprej izkoristiti vse svoje potenciale, potem, ko ne gre več, pa stvar (problem) izročiti njemu oziroma na pomoč povabiti Svetega Duha. Pri tem se samo po sebi zastavlja vprašanje: Zakaj Svetega Duha ne »vključimo« takoj na začetku? Slovenski škofje so v dokumentu Pridite in poglejte (PIP) zapisali, da temu najpogosteje botruje nevednost, da slovenski kristjani ne poznamo temeljev svoje vere. Podobni smo beraču, ki tarna in objokuje svoje bedno življenje, pa ne ve, da sedi na kupu zemlje, v kateri je zakopan zaklad. Vsi bi se morali zavedati, da je nas, ki smo krščeni, Jezus s svojo krvjo očistil izvirnega greha in nas
Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita društvo DiŽ
odel v »moč z višave« (to je tista kri, s katero je podpisana naša »pomilostitev«). Dal nam je, kot na binkoštni dan apostolom, največji dar – svojega Svetega Duha, svojo moč in modrost – dal nam je samega sebe. Sveti Duh je tretja Božja oseba – je živi Bog, ki je vsemogočen in je »nastanjen« v nas, ker smo mi bivališče oziroma »tempelj Svetega Duha« (1 Korinčanom 6,19). Na ta način imamo kristjani v svojem srcu neusahljivo Božjo moč, ki je ustvarila vesolje in kot krono stvarstva tudi človeka. Ker nas je Kristus odkupil s svojo krvjo, mu pripadamo (po krstu) in imamo velik privilegij, da se lahko v vsakem trenutku »priključimo« na njegov vir moči – na moč Svetega Duha. Apostol Pavel pravi: »Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh« (Efežanom 5,17–18). Te besede sam slišim takole: »Dani, ne bodi nespameten in neveden. Ne misli, da zmoreš vse sam, da sem te zapustil in prepustil okoliščinam. Nasprotno, zelo dobro sem te »opremil« za življenjske izzive. Dal sem ti možnost, da se v vsakem trenutku priključiš na mojo moč – na mojega Svetega Duha. Tudi jaz nisem sam vstal iz groba – tudi mene je od mrtvih obudila ta neskončna moč – moj Sveti Duh. In tebi dajem to isto moč, da te dvigne iz groba tvoje nemoči in tvojih obsodb, te varno vodi in krepča.« Ko padeš, prideš k meni Žal prezgodaj umrli hrvaški profesor
