13 minute read
Robi in Martina Albreht: »Znani smo po tem, da plavamo proti toku
Robi in Martina Albreht: »Znani smo po tem, da plavamo proti toku.«
Z Martino in Robijem smo se spoznali na duhovnem tednu za družine v Veržeju. Tokrat smo se srečali v njunem prijetnem domu na Sončni poti v Logatcu. Kuhinjo in lesene dele dnevne sobe je Martina, ki je po poklicu mizarka, zrisala sama. Martina in Robi si hišo delita s štirimi otroki: 25-letno Patricijo in njeno družino, 23-letno Katjo, študentko matematike, 18-letno
Advertisement
Rebeko, DiŽ-evo animatorko, ki obiskuje Višjo šolo za gospodarske poklice v avstrijskem Št.
Petru, in Aljažem, 12-letnim osnovnošolcem.
Se lahko najprej na kratko predstavita bralcem naše revije?
Martina: Sva Robert in Martina Albreht, dom sva si ustvarila v Logatcu, blizu Robijevih staršev. Prvih nekaj let po poroki sva živela pri njegovih starših, potem pa sva si v bližini zgradila svoj dom. Jaz pa izhajam iz Rovtarskih Žibrš, torej iz Rovt. Letos teče 26. leto od najine poroke. Imava 4 otroke in enega vnuka. Robi: Martinin brat se je hodil »ženit« k moji sosedi, zato je tudi Martina večkrat prišla mimo. Kasneje pa sva se srečala na pustnem plesu. Martina je bila napravljena v Rdečo kapico. V šali sem jo vprašal: Kam pa kam, Rdeča kapica? Martina je rekla: Volka iščem. In jaz se ji odvrnil: Pa si ga našla! In res, tisti večer sva se našla. Martina: In potem me je volk peljal domov. Robi: Ja, peljal sem jo domov čez gozd in nato sva do petih zjutraj sedela za mizo v njihovem domu in se pogovarjala, kot da se poznava že 100 let. Martinin ata je prišel enkrat mimo in naju malo čudno pogledal ter šel nazaj spat. Takrat sva bila stara 23 in 26 let. Martina je doma v lepih koncih. Martina: Sem upoštevala nasvet mojih bratov (imam 4 brate), da moram fanta pripeljati domov ponoči, ker podnevi ne bo znal več priti. Robi: Pa sem si vseeno zapomnil pot, čeprav takrat še ni bilo GPS-ov.
Imata 4 otroke, najprej 3 punce in potem še enega fanta. Sta si po treh puncah želela še sina?
Martina: V bistvu sva si že od začetka želela več otrok. Ker sva v najinih izvornih družinah oba četrta po vrsti, sva si želela, da bi jih bilo vsaj toliko in Bog nama je res podaril štiri čudovite otroke. Robert: Pomislila sva: midva sva oba četrta otroka v družini, in če se starši
ne bi odločili za četrtega otroka, tudi naju ne bi bilo.
Vajina Rebeka se šola v Avstriji. Kako sta sprejela njeno odločitev, da gre v srednjo šolo čez mejo?
Robert: Občutki so bili mešani, malo naju je skrbelo tudi zaradi finančnega zalogaja. Bala sva se jo poslati v tuje okolje. Ko pa smo šli na informativni dan, sem videl, da gre za podeželsko, slovensko okolje. Internat vodijo sestre. Nama ni žal. Martina: Šolo si pri nas otroci izbirajo sami, tako da lažje vztrajajo, kadar jim je težko. Midva jih pa pri njihovih odločitvah in na nadaljnji poti podpirava.
Kako se pa sicer soočata z izbirami otrok, ki morda niso čisto po vajinih željah, vrednotah ali pričakovanjih?
Martina: Bojim se, da bi bili otroci zaradi svojih izbir prizadeti. Sicer pa zaupam in prepuščam. Včasih moram kakšno odločitev predelati s solzami in molitvijo. Priporočam se Mariji, ji zaupam svoje stiske in jo prosim za varstvo. Marija mi je kot mama. Kar sva otrokom dala, sva jim dala. Kaj bodo s tem naredili, je pa odvisno od njih. Če bi jih skušala bolj voditi, bi jim naredila več škode kot koristi – še posebej zdaj, ko so punce večje. Težko mi je, kadar čutim, da jih nekaj bremeni, pa ne želijo, da jim pomagam. Mislim pa, da vedo, da čutim njihovo stisko in da jim to sočutje zadostuje. Robi: Z leti ugotavljava, da jih lahko samo še spremljava. In čedalje bolj se soočava z dejstvom, da so nam otroci res začasno podarjeni. Katja in Rebeka sta na nek način že odšli od doma – šola, služba … In v bistvu nam je bil ta čas karantene v blagoslov, da smo v teh dveh mesecih dobili nazaj občutek družine. Tudi čez dan smo si vzeli čas za skupno kavico. Ker so bile razkropljene po sobah, sem samo poslal sms: Kavica? In temu vabilu so se vedno odzvale.
Ste se v tem času bolj povezali? Verjetno je bilo tudi kaj težko?
Martina (smeh): Na začetku je bilo kar malo čudno. Punce so že navajene svojega okolja, za njih je bilo res težko. Tudi jaz sem se včasih odmaknila, da sem se umirila. Težko se jim je bilo spet privaditi na ritem in red, ki je doma. Pogrešale so svojo družbo. Robi: Zame je bilo to obdobje zelo zanimivo. Kljub nekaterim napetim trenutkom smo kot družina imeli lepa doživetja. Skupaj smo spremljali maše preko spleta. Nismo mogli v cerkev, je pa zato sama evharistija prišla v naš dom. Martina: Ko gremo v cerkev, smo razkropljeni vsak na svojem koncu: midva sva v klopi, Aljaž ministrira, punci pojeta na koru. Zdaj pa smo se usedli na kavč, bili spet pri maši kot družina. Letos je bilo zame velikonočno tridnevje dosti bolj umirjeno in doživeto, ker ni bilo nobenega hitenja in nervoze.
Vidva nista samo mama in oče, ampak tudi babica in dedek. Kako se znajdeta v tej vlogi?
Martina: Biti babica je nekaj posebnega. Jaz sem res srečna v tej vlogi. Lažje mi je, ker nimam odgovornosti za samo vzgojo vnuka. Z njim delam tako kot s svojimi. Hči ima svojo družino, če me kdaj prosi za pomoč ali nasvet, ji z veseljem pomagam. Na začetku, ko se je rodil vnuk, sem ugotovila, da lahko ob nudenju pomoči hitro izpadeš vsiljiv. Smo se pa že na začetku skupnega bivanja dogovorili, da bomo drug do drugega odkriti in da se sproti opozarjamo, če kdo prestopi mejo. Kako to doživlja hči, bi pa verjetno morali vprašati njo. Držimo se tudi tega, da ne vdiramo drug k drugemu, ampak vedno prej potrkamo. Robi: Jaz dedka nisem imel in zelo uživam v tej vlogi. Grem na tla med igrače in se igram z vnukom. Mislim, da bom zdaj izživel vse tisto, kar mi, ko so bili najini otroci majhni, zaradi obveznosti ni uspelo.
Za vama je 26 let zakona. Kako se spominjata svojih začetkov?
Robi: Midva nisva znala reševati čustvenih stvari v zakonu. Dolgo časa sva živela drug ob drugem. Prihajali so otroci, gradili smo hišo in prihajale so tudi preizkušnje. Šele takrat sva ugotovila, da obstaja tudi »midva«, da nisva samo vsak zase. Hvala Bogu sta nama Bojan in Sara Doljak podarila bon za temeljni seminar v Ankaranu. Takrat se je začela najina pot rasti, ki je bila sicer potem kar dolga in še traja. Martina: Jaz mislim, da naju je DiŽ rešil. Jaz sem preko DiŽ-a spoznala, da se je za družino vredno boriti, da jo postaviš na vrh lestvice. Pomembna lekcija zame je bila, da je vredno vztrajati. Da pridejo lepi dnevi, tudi če je prej zelo hudo. Ko sva se poročila, je bilo zame težko. Prišla sem v novo okolje, iz kmetije v majhno stanovanje, pa še podrediti se je bilo treba tastu in tašči. Robi: Sam sem bil zaradi službe in študija veliko odsoten in ji nisem bil ravno v oporo.
Kako pa sta se znašla v zakonski skupini?
Martina: Naše punce so hodile v katoliški vrtec v sosednjo župnijo in enkrat so povabile k nam na kosilo gospoda župnika Janeza Kompareta, on pa naju je povabil na srečanje zakonske skupine. To je bilo po 10 letih zakona. Vabilo sem sprejela in šla sama na tri srečanja. Robi ni želel zraven. Na moje
vztrajanje pa je kasneje popustil in se pridružil. Robi: Ni mi bilo žal. Všeč mi je bil tudi župnik in njegov sproščen način vodenja. Moj nasvet vsem možem, ki se upirajo, je: samo poskusiti morate, je vredno. Ko sva prevzela zakonsko skupino na Rakovniku kot voditeljski par, sem na prvem srečanju, na katerem sva imela blazno tremo, vsem možem čestital in rekel, da so vsi boljši od mene, ker so prišli z ženami že na prvo srečanje zakonske skupine, medtem ko sem sam to storil šele po treh srečanjih. So me kar malo debelo gledali. J
Verjetno si na začetku vajine poti v DiŽ-u nista predstavljala, da bosta vidva kdaj voditeljski par. Kaj je bila vajina prva misel, ko vaju je Aleš Čerin povabil k vodenju skupine?
Martina: Jaz nisem za te stvari, sem preveč trda! (smeh) Vendar sva se morala na hitro odločiti. Robi: Ko naju je Aleš Čerin poklical, je imel že vse organizirano: duhovni spremljevalec, lokacija, pari. Res sva hvaležna, da nama je bilo zaupano tako lepo delo v čast Bogu in zakonskim parom. Martina: Robi je obljubil, da se bo bolj angažiral pri vodenju skupine, ker sem jaz čutila, da mi manjka energije za to. Robi je motor, prvi prebere gradiva
in se začne pripravljati. Poskušava pa prenašati tudi izkušnje iz zakonske skupine, ki jo obiskujeva v naši župniji v Gornjem Logatcu.
Po prvem srečanju zakonske skupine je Robi napisal: »Aleluja! Hvala za molitve in podporo! Zakonska na Rakovniku je včeraj zaorala ledino. Skupina je čudovita. Hvala Bogu in vsem vam, DiŽ-evcem. Vesela in hvaležna sva, da sva lahko del te zgodbe.« In lepo je bilo prebrati Martinin komentar na DiŽ-evem Facebook profilu: »Razmišljam že celo jutro o včerajšnjem lepem večeru. Najbolj od vsega pa me navdušuje to, da se je moj mož s tako gorečnostjo pripravljal in potem vodil zakonsko.« Robi: A res? Sploh nisem vedel za to pohvalo. J Martina: Robija sem na tem srečanju videla v povsem novi luči.
Če se ne bi odločila za vodenje skupine, te njegove plati morda sploh ne bi spoznala?
Robi: Ne, ker tudi jaz ne bi poskusil česa takega. Martina: Pri vodenju sva se naučila, da je pomembno, da izhajamo iz sebe, da smo odkriti. Če se jaz odprem, govorim o sebi, potem to zmorejo tudi drugi člani skupine. Robi: Pari v skupini so zelo močni, tudi v poznavanju Svetega pisma. Zdaj, ko je bila karantena, sva dobila pobudo, da se dobimo preko spleta. Celo temo iz gradiv smo predelali na spletnem srečanju. Sodeloval je tudi naš duhovni spremljevalec, rakovniški župnik g. Mirko Simončič, za katerega je bila to prva izkušnja z online srečanjem. In se mu je dobro zdelo. Tudi sicer sva mu hvaležna za njegovo spremljanje na duhovnem področju in z razlago Svetega pisma.
Tema tokratne revije je domovina. Martina, ti si se soočila s smrtjo svojega brata, ki je umrl v vojni za Slovenijo.
Martina: Ja, iz časov osamosvajanja imamo to bolečino. Moj brat Miro je bil takrat v slovenski teritorialni obrambi in je umrl ob zapuščanju položaja v prometni nesreči, star komaj 20 let, ko se je vojna že končevala. Bil je v vojaškem kamionu, skupaj z eksplozivom in vžigalniki. Ker se je to zgodilo po 10-dnevnem obdobju, ki se uradno šteje za čas vojne, je trajalo kar nekaj let, da so ga sploh priznali za žrtev osamosvojitvene vojne. Brat je bil tretji otrok po vrsti od petih. Naše življenje po tem se je močno spremenilo. Mama dolgo čas ni zmogla normalno funkcionirati. Mlajši brat je hodil v šesti razred in je potreboval pomoč v šoli, zato sem mu veliko pomagala. Še iz tistega obdobja sva zelo povezana, tako da se tudi sedaj rad obrne name za kakšen nasvet. Na hitro sem morala odrasti, ni bilo časa za mladostniške vragolije.
In kako negujete spomin na tvojega brata in ostale žrtve osamosvojitvene vojne?
Martina: Vsako leto organiziramo spominski pohod in sveto mašo na lokaciji, kjer je umrl moj brat. Svojci smo v sodelovanju z Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve na tem mestu tudi postavili spominsko obeležje. Ta maša je postala že tradicionalna in beleži zelo lep obisk ljudi.
Si bila kaj jezna na državo?
Martina: Jezna sem bolj zdaj, ko vidim odnos ljudi do lastne države. Ker so nekateri dali svoje življenje, zdaj pa imam velikokrat občutek, da Slovenci svoje države ne znamo ceniti.
Sta vidva svojim otrokom želela vcepiti narodno zavest?
Martina: Včasih še preveč, se mi zdi. V šoli jih skoraj nič ne poučijo o osamosvojitvi, ta tema pride vedno na vrsto na koncu. In to se mi ne zdi prav. Robi: Starši moramo otrokom
predstaviti pomen tega, da imamo samostojno državo. Jim predstaviti tudi polpreteklo zgodovino. Nama se zdi to pomembno. Tudi to, da si upamo povedati resnico. Ni prav, da razmišljamo na način, kaj bi država morala dati meni, ampak kaj sem jaz dolžan narediti za državo. Martina: Vsak mora biti sam toliko aktiven in pošten, da ne čakaš na državo, ampak se moraš sam potruditi, da na primer najdeš službo. Tudi sicer otroke vzgajava za odgovornost in samostojnost. Aljažu pravim: šola je tvoja služba.
To je verjetno težko, ker ta način vzgoje ni ravno popularen?
Martina: Naša družina je že znana po tem, da plavamo proti toku. (smeh)
Robi, tudi ti na poseben način služiš domovini. Nosiš policijsko
uniformo – ne kot policist s pištolo, temveč kot akademski glasbenik trobentač. Kako si se počutil, ko si prvič igral državno himno?
Robi: Moja prva državna himna je bila dejansko himna na državni proslavi ob razglasitvi samostojne Slovenije. Jaz sem se ravno malo prej zaposlil v policijskem orkestru in sem bil takrat na usposabljanju za policiste. Nekaj dni pred zaključkom usposabljanja so nas poklicali v Ljubljano, da bi igrali na razglasitvi. Bilo je res nekaj posebnega in tega se spominjam, kot bi bilo včeraj. Še dirigent je himno oddirigiral malo hitreje kot običajno, ker je bilo nekaj živčnosti. Ko zdaj gledam posnetke za nazaj, se ob tem tempu kar malo nasmejim. Smo pa takrat ob igranju na obzorju že videli avione – in je bilo čutiti napetost. Po proslavi sem naslednje jutro prišel v službo in namesto trobente dobil v roke avtomatsko puško. Poslali so nas na teren varovat predsedstvo v Ljubljani in območje Rožnika, pokopavali smo tudi žrtve vojne. Med pogrebom na Ponikvi smo celo doživeli zračni alarm, saj so nas preletela letala jugoslovanske vojske. Psihično je bilo kar naporno.
Robi, imaš v spominu še kakšen poseben dogodek?
Robi: Igrali smo tudi ob sprejemu papeža Janeza Pavla II., ob sprejemu predsednikov držav, na evharističnem kongresu. Ob sprejemu Putina smo zaradi vseh varnostnih ukrepov kar težko dihali. Velikokrat igramo tudi na dobrodelnih koncertih, vsako leto pa imamo tudi redni letni gala koncert v Cankarjevem domu. Na povabilo pa obiščemo tudi kakšno šolo ali vrtec z manjšimi komornimi skupinami, kjer otrokom kaj zaigramo in jim predstavimo delo policista tudi v drugi luči.
Si bil v službi kdaj v strahu zaradi svoje vere?
Robi: Ja, so bila tudi težka obdobja. Ampak svoje vere nisem skrival. Zdaj opažam, da marsikdo to tudi ceni in me spoštujejo. Martina: Tudi jaz imam takšno izkušnjo. Če svojo vero živiš, ljudje ob tebi to sprejmejo.
Za konec: kaj cenita drug pri drugem?
Martina: Pri Robiju cenim, da je tudi v najtežjih trenutkih najinega življenja obdržal smisel za humor. Me nasmejal in me tako sprostil. Še vedno me nasmeje, večkrat na dan, je pa tudi zelo priden in delaven. Zdaj, ko je doma, mi postreže kakšno dobro kosilo, ko pridem iz službe. Robi: Meni je pa všeč Martinina odločnost. In njene kulinarične spretnosti, predvsem slaščice. Da zna otrokom povedati prave stvari in pristopiti na pravi način. Jaz sem v teh stvareh bolj okorel. Martina: Jaz sem se naučila, da te otrok najbolj rabi takrat, ko te najbolj odriva. Včasih ponudim samo objem, čeprav leti proti meni ploha besed.
Draga Martina in Robi, hvala, da sta naju spustila v vajin dom in v vajino življenje, za vse podeljene preizkušnje in življenjske izkušnje. Naj vaju in vajino družino še naprej
spremlja Božji blagoslov. ●
