Revija Družina in Življenje MAREC 2021

Rubrika Gradimo odnose, za

katere je vredno živeti in jih prenašati naprej

1 , marec , ISSN –2

Družina in Življenje Letnik , št.

Družina in Življenje

Tema: Ranljivost Naš pogovor: Klemen in Urška Valjavec Zgodba zakonskega para: Benjamin in Saša Siter

»Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi.

Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja« (Raz 1,18).

V času, ko ves svet ječi pod bremenom strahu zaradi epidemije koronavirusa, nam Jezus iz Nazareta, Bog in človek, sporoča, naj ne dopustimo strahu, da nas premaga. Jezusovo vstajenje je edina točka v vsej zgodovini, v kateri se Bog – kot človek, v imenu celotnega človeštva! – sreča s smrtjo in jo premaga. In z njo premaga tudi strah, ki nas vklepa v sužnost.

Tako je ravno Velika noč, praznik tega vstajenja, edina točka trdnega upanja za vsakogar od nas tudi danes, saj vstali Gospod živi na veke.

Da bi živel in dejavno deloval tudi v vaših družinah in odnosih vam želim v imenu celotne ekipe Družina in Življenje.

Foto: Eva Siter

Benjamin Siter

Družina in Življenje

Kazalo RANLJIVOST 4 Bil sem popoln, zdaj sem ranljiv 5 Sedem minut za nov pogled 6 Očitno je pri meni šlo nekaj narobe NAŠ POGOVOR 8 Klemen in Urška Valjavec: »Če Bog dopusti nek konec, je ta lahko le dober« MIDVA SVA ZAKON 12 Dovolimo otrokom učenje na lastnih napakah TA STARI IN TA MLADI 13 Mlada babi in dedi STARŠEVSTVO 14 Mame nismo vsemogočna in popolna bitja SEMINARJI NAS BOGATIJO 15 Pot skozi puščavo v svobodo ODGOVORI NA VPRAŠANJA 16 Vsi vemo, da prijatelj pije, nihče pa nič ne stori ZGODBA ZAKONSKEGA PARA 18 Benjamin in Saša Siter: »Slavila sva Boga, da nama je ohranil ljubljenega otroka« VILMINA SPODBUDA 22 Vse, kar je na skrivnem ŽIVETI S SVETIM PISMOM 24 Jaz sem, kar sem ZAKONSKA SKUPINA 26 Zakonska skupina Kranj Šmartin 1: Blagoslov za zakonce in župnijsko občestvo ZA VODITELJSKE PARE 28 Zakaj zakonska skupina potrebuje voditeljski par?

DAJEMO NAPREJ 30 Prvi moški e-zajtrk s Cirilom Komotarjem 34 DAR ŽIVLJENJA DANIJEV NAGOVOR 36 Molčeči svetnik 38 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Uvodna beseda

Zakaj se ti bojim povedati, kdo sem?

Marjeta Bec, urednica

L

judje smo različni. Nekateri so zelo odprti, brez težav govorijo o sebi, se v družbi vedno dobro znajdejo in zdi se, da nosijo svoje srce na dlani.

Drugi so bolj zaprti, zadržani, radi se držijo sami zase in v družbi se neradi izpostavljajo. Kot bi svojega notranjega sveta ne želeli deliti.

Potem smo ljudje, ki veljamo za izredno zanesljive, prijazne in ustrežljive.

Ki ne znamo nikoli reči ne. Ki smo radi na voljo vsem, ki nas potrebujejo. In na drugi strani takšni, ki so videti vzvišeni, vsevedni, arogantni, »popolni«.

Ki imajo vedno prav in jih na videz nič ne more sklatiti z njihovega trona vsemogočnosti.

Toda prav vsi, ne glede na to, v katero kategorijo spadamo, v sebi nosimo iste potrebe. Potrebo po biti sprejet. Po tem, da bi nas imeli ljudje, predvsem pa naši najbližji, radi. Z vsemi našimi napakami vred. Ta naša temeljna potreba nas dela ranljive. Svojo ranljivost skrivamo drug pred drugim in jo zavijamo v različne preobleke. V pretirano ustrežljivost. V zlagano poniž­ nost. V popolnost. V vsemogočnost.

Zakaj je tako težko priznati, da smo kot ljudje ranljivi? Naše telo, ki je sicer zmožno neverjetnih naporov (kar poglejmo različne športnike, ultramaratonce), v primežu bolezni postane zelo krhko. In naše srce, ki je narejeno za ljubezen, hitro zakrvavi, ko nas kdo prizadene. Vede ali nevede.

Generacije naših starih staršev so živele v težkih časih vojne in pomanjkanja. Če so želeli preživeti, se niso »smeli« ukvarjati s svojo ranljivostjo.

Zakaj torej danes, ko boj za fizično preživetje ni več nekaj, s čimer bi se morali ukvarjati, še vedno skrivamo svojo ranljivost in se oklepamo neke zunanje podobe, ki naj bi nas naredila bolj »sprejemljive« za ljudi okrog nas?

Zdi se – če samo pogledamo po družbenih omrežjih – da za bolečino, nepopolnost, trpljenje … ni prostora. Prodajajo se podobe popolnih posameznikov, ki živijo idealno življenje. Redki so, ki upajo deliti svoje neuspehe, bolečino in trpljenje. Še več, če to naredijo, so vse prevečkrat namesto sočutja deležni kritike in zgražanja. Kot da se naša, blagostanja navajena družba sploh ni več sposobna soočiti z bolečino in trpljenjem. Z ranljivostjo. Še Jezus je, čeprav je bil pravi Bog in pravi človek, v človeški podobi postal popolnoma ranljiv. Ni mu bilo prizaneseno s fizično bolečino. Na Oljski gori je občutil izdajo svojih najbližjih (učenci so zaspali, medtem ko je on potil krvavi pot) in na križu tudi bolečino osamljenosti (moj Bog, zakaj si me zapustil?).

Ranljivost je dar. Božji dar. Opominja nas, da ne moremo živeti sami. Da potrebujemo drug drugega. In da potrebujemo Boga.

3

4

Ranljivost: po moško …

Družina in Življenje

Bil sem popoln, zdaj sem ranljiv

Foto: DiŽ

Med zdravljenjem levkemije sem večkrat dobil sepso. Takrat, ko je bilo najhuje, sem ves siv in prepoten ležal v intenzivni sobi Kliničnega oddelka za hematologijo. Lahko sem le ležal in niti deset sekund nisem mogel sedeti v postelji.

P

rišel sem do roba. Vsi so molili zame – žena, družina, zakonci v Družini in Življenju, župnijska skupnost, redovnice … Tudi sam, četudi le z rokami na Svetem pismu in z zdihljaji, kar je bila takrat edina možna molitev. Ali sem pomislil, da sem ranljiv v tej situaciji? Sploh ne. Četudi brez svojih moči, sem se počutil močnega, čutil sem, da sem v Božjih rokah.

Leta 1979 sem bil – star 17 let – na počitnicah pri stari mami, v Tacnu pod Šmarno goro. Na drugem bregu Save je živela deklica, ki sem jo spoznal na delu preko študentskega servisa. Bila mi je všeč, imel sem njen naslov, a vmes je bila reka. Vmes je bil strah pred zavrnitvijo. En teden sem zbiral pogum, da sem »preplaval tisto reko« in pozvonil na vratih. Pomislil sem: Kaj pa, če je ni doma? Res je ni bilo in tisto popoldne sem z njenim atom in mamo na terasi kakšno uro luščil fižol. Dokler se ni vrnila iz knjižnice. Spraševal sem se: Kaj če me zavrne? No, deklica me ni zavrnila.

Od takrat sva že 42 let skupaj. Sem bil tisto popoldne ranljiv? Popolnoma. Čeprav takrat nisem vedel, da se temu reče ranljivost. Strah me je bilo zavrnitve mladenke in sram me je bilo pred njenimi starši.

Sem močan, uspešen, brez napak, popoln. Navzven.

Vem, da sem se kazanju lastne ranljivosti dolga desetletja izogibal. Zakaj pa? Ne vem točno. Najbrž zato, ker se moškemu ne spodobi biti ranljiv. In najbrž zato, ker je način tega sveta biti močan, uspešen, brez napak, popoln.

In ker je le popolno dovolj dobro. Tudi sam sem mislil, da sem tak: močan, uspešen, brez napak, popoln. Navzven.

Navznoter pa ne. Ranljivosti si nisem upal priznati. Strah me je bilo, da bi me kdo razkril, ker bi potem tisti bližnji ‘drugi’ – recimo žena, otroci, sodelavci … – vedeli za mojo ranljivost in bi me – pač ranili. Bal sem se občutkov strahu in sramu. Bal sem se, da me ne bi imeli radi.

Saj to se v praksi sicer ne zgodi, bojimo se pa. Zgodi se ravno nasprotno. Ko sem bil v stiski pri vzgoji najstnika, sem med nekajmesečno obravnavo pri strokovnjaku končno sam sebi priznal, da sem vzrok težav jaz in moja navidezna popolnost.

Ko sem lahko to priznal tudi mladostniku ter se v opravičilo in s prošnjo za odpuščanje globoko sklonil, me ni nihče pohodil, ranil, pač pa se je takrat začel dolg proces celjenja odnosa.

Danes je to čudovit odnos dveh mož – očeta in sina. Brez priznanja ranljivosti ga ne bi bilo.

Ranljivost je dobra – za vse. Ali kot pravi Brené Brown, raziskovalka ranljivosti, poguma, sramu in empatije: »Ranljivost je bistvo sramu in strahu in našega boja za vrednost, izgleda pa, da je tudi zibelka radosti, kreativnosti, pripadanja in ljubezni.« Pritrjujem!

Izkušnja ranljivosti v moški skupini Že več let sem v moški skupini. Vsak mesec se nas zbere kakih petnajst mož, ki obravnavamo kakšno moško temo.

Po navadi precej težko. Tako, ki sega v globine in v naše ranljivosti.

Zmolimo, se razdelimo v skupine po štiri ter si podelimo svoje izkušnje, svoje bolečine. Po vseh teh letih smo ustvarili varen prostor, kjer ni blefiranja, ni govorjenja na splošno – kako bi moralo biti in kdo vse je kriv, da ni tako – niti ni »tehtanja jajc« in pametovanja drug drugemu. Tu možje zares govorijo in tu možje zares poslušajo.

V ponižnosti in ranljivosti. Vsakemu moškemu privoščim izkušnjo moške skupine. Ne kot izgovor za beg od doma, pač pa zato, da se naučiš – biti ranljiv. ● Aleš Čerin

Ranljivost: po žensko …

Družina in Življenje

5

Ali je varno biti ranljiva? Da, ko zmorem zaupati življenje Gospodu.

Pa ni in ni bilo vedno tako. Oba z možem sva prinesla v zakon nepredelano bolečino izgube starša v rani mladosti. V tej skupni bolečini sva drug od drugega najbolj potrebovala nežen objem in občutek slišanosti. A tega nisva zmogla in znala. Da bi se drug pred drugim »zaščitila«, sva si zgradila obrambne mehanizme moči, kontrole in nadzora, se umikala v delo (v službi, v župniji, v domačem kraju, v izobraževanje).

Vse bolj sva spoznavala, da tako ne zmoreva več. Da je potrebno v najinem odnosu nekaj spremeniti, pozdraviti, izročiti Gospodu … Predvsem pa si dovoliti, da sva ranljiva – dovolj dobra taka, kot sva. Da sva lahko stopila na to pot, sva potrebovala pogum za iskrenost in sočutje do sebe in drug do drugega. Seveda sva poiskala pomoč.

Počasi, plast za plastjo sva preobražala najine obrambne mehanizme in si dovolila biti samo to, kar sva, taka, kot sva – nepopolna in ranljiva. Najin zakon je postajal bolj izpolnjujoč, v najinem odnosu in v družini je bilo več veselja. Ko sva se poslavljala (in se še vedno) od kontrole nad seboj in nad drugimi, sva lahko osebnostno in duhovno napredovala. Brené Brown, avtorica knjige Darovi nepopolnosti, je lepo ubesedila moja iskanja in čutenja: »Sprejemanje svoje ranljivosti je tvegano, vendar niti malo tako nevarno, kot če obupamo nad ljubeznijo in pripadnostjo in veseljem – nad izkušnjami, v katerih smo najbolj ranljivi.« Ko sem sama z ljubeznijo in sočutjem dovolila sebi, da sem ranljiva, zmotljiva in nepopolna, sem to dovolila tudi drugim. In ustvarili so se tesnejša medsebojna povezanost, večje sočutje in spoštovanje. Ranljivost

Foto: Freepik

Sedem minut za nov pogled

mi daje priložnost, da na negativna čustva, ki se vzbudijo v meni, gledam kot na darilo. Ne gre vedno lahko in brez težav. Najprej si dovolim, da se 7 minut smilim sama sebi, se sprašujem, zakaj se to dogaja ravno meni. Potem pa na dogodek, besede ali čustvo pogledam z očmi priložnosti za mojo spremembo in osebno rast.

Pred nekaj tedni z možem nisva zmogla na miren način uskladiti najinih pričakovanj o tem, kako preživeti konec tedna. Mož bi šel teč na smučeh, jaz pa bi bila raje doma. In mož je šel teč na smučeh, jaz pa sem ostala doma.

V meni sta bila jeza, razočaranje, da se ne moreva dogovoriti, ampak samo 7 minut. Potem sem na ta dogodek pogledala z razumevanjem in sočutjem. Oba sva imela enako pravico do svoje izbire. Ali sva s tem ogrožala drug drugega? Ne. Lahko preživiva eno soboto vsak s svojo izbiro? Lahko.

Mož se je naužil svežega zraka, jaz pa sem si odpočila, s hčerko pospravila dom in šla na sprehod na Osolnik.

Zvečer sva si lahko lepo podelila, kako sva prijetno preživela dan.

Ta ranljivost je pri meni del vsakdanjega življenja. Omogoča mi bolj zavestno življenje v vseh odnosih. Pri sebi opažam, da sem prav zaradi nje spoznala, kaj je v življenju pomembno

in me izpolnjuje ter kaj je minljivo in mi ne prinaša zadovoljstva.

Skozi ranljivost v dnevnih situacijah se pripravljava na večje preizkušnje v življenju. Zavedava se, da je prav to tista moč, ki nama je dana, da v preizkušnji drug drugega opogumljava v zavedanju in zaupanju, da Bog dopusti samo tako težko preizkušnjo, kot jo lahko nosiva.

Moj duhovni boj v zadnjem obdobju je, da še ne zmorem v polnosti prepustiti Gospodu, da bo poskrbel za vse, kar potrebujem. Še vedno je v meni potreba po nadzoru nad svojim življenjem. Čutim, kako mi je v oporo pri tem mož, ko me posluša, me opogumlja in moli zame. Velikokrat pridem pred Gospoda in mu rečem: »Gospod, v tem trenutku še ne zmorem, pomagaj mi.« In vidim, kako se počasi topi ta potreba po nadzoru.

Opažam pa, da je življenje v zavedanju ranljivosti bolj zavestno. Na nek način se je moje življenje na zunaj upočasnilo, a hkrati obogatilo navznoter, ko vidim, kako Gospod deluje prav zato, ker si dovolim biti ranljiva. To mi podarja večjo radost in hvaležnost za življenje, takšno kot je. Popolno v svoji nepopolnosti, kot je popoln naš nebeški Oče. ● Suzana Javeršek

Družina in Življenje

Foto: Freepik

6

Očitno je pri meni šlo nekaj narobe

Pred dobrim mesecem sem bil pri spustu z Bohorja toliko prehiter, da me je odneslo vse do urgence. In se končalo z zlomljeno ključnico. Nisem padel prvič. In že nemalokrat sem bil prav presenečen, kaj vse vzdrži človekovo telo. A nekje je meja. Ključnico sem sicer zlomil prvič, a seznam vseh poškodb je že kar predolg. Telo je ranljivo, tu ni treba dosti tuhtati.

Polomljene kosti, zlomljeno srce in tudi – ranljiv duh?

Po tomistični filozofiji običajno – zaradi preprostejšega razumevanja procesov v njem – človeka »razdelimo« na tri razsežnosti: telesno, duševno (psihično) in duhovno.

Menim, da se tudi ranljivost tiče vseh treh sfer in da se zelo različno odslikava na vsaki od njih. Kot rečeno, o telesni ranljivosti nihče ne dvomi.

Polomljene kosti niso edina potrditev. Če z ostrim delom noža neprevidno povlečem po koži, se bo odprla rana.

Tudi duša (psiha) je ranljiva. Ko nas kdo po krivici obdolži, nas to boli. Če nas prizadene še bolj, ostanejo na naši duševnosti rane. Velikokrat se

pogovarjamo o tistih, ki smo jih staknili še kot otroci, pa še po dolgih letih in desetletjih niso dovolj pozdravljene in zaceljene in še zaskelijo. No, pa da sploh ne omenjamo »zlomljenega srca«, ki je verjetno najbolj pesniško opevana človekova ranjenost …

Pa ranljivost človekovega duha?

Torej tistega najglobljega jedra, v katerem domujejo vera, ljubezen, kjer je sedež volje in odločitev, zvestobe …?

Pomislil sem, da bi morda lahko iskali celo relacije med ranljivostjo duha in izvirnim grehom. Pa vendar se mi zdi, da je tudi duhovna ranljivost položena v človeka kot temeljna danost. Saj Jezus ni imel izvirnega greha, pa je bil vseeno duhovno ranljiv.

Skušnjavec se je spravil tudi nanj.

Ranljivost postane ranjenost Ranljivost je torej dejstvo. Je resnica o človeku. Pa je morda lahko tudi danost? Je ranljivost lahko priložnost?

Da bi se približali temu vprašanju, si moramo najprej odgovoriti na neko drugo; namreč na vprašanje o tem, ali so različne ranjenosti med seboj soodvisne.

Mar telesna ranjenost lahko povzroča tudi duševno? In lahko morda ena in druga vodita v duhovno ranjenost? Ali pa – nasprotno – v večjo duhovno moč in odpornost?

Moja omenjena izkušnja mi govori o prvem. S telesno aktivnostjo

Ranljivost: duhovni pogled

običajno kompenziram marsikatero stisko. Med fizičnim naporom si prezračim možgane, sprostim negativno energijo, kot temu po domače rečem.

Vem, da sicer gre za zapletene procese, dopamin, serotonin, adrenalin … No, zdaj je vse to umanjkalo.

Teles­na ranjenost me je v nekaj tednih odpeljala tudi do čustvene stiske. Ena in druga pa sta me v nekem trenutku pripeljali celo v duhovno ranjenost.

Dogajanje je prestopilo rob in v solzah in hudi jezi sem pričel očitati Bogu. Le mimo njega sem hodil, s prezirom in poln očitkov.

V evangelijih pa beremo tudi obrat­ne zgodbe. Zgodbe o tem, da telesna in čustvena ranjenost lahko pripeljeta bliže Jezusu, njegov dotik pa lahko prinaša duhovno odpornost, zdravje.

Najbolj prepričljiva so v tem smislu zdravilna srečanja gobavih bolnikov in Jezusa. Bolniki z gobavostjo so bili telesno ranjeni. Hudo ranjeni, saj so jim telesa razpadala. Bili so tudi duševno ranjeni, v kar so jih pripeljale socialna izolacija, družbena izključenost in karantena ter zlasti brezperspektivnost položaja.

Tudi recimo v primeru, ko pred Jezusa v prenatrpani hiši v Kafarnaumu skozi streho spustijo hromega, se Jezus ne loti najprej zdravilnega dotika telesa, ampak bolnemu odpusti grehe. Najprej poskrbi za ranjenega duha. Kar me seveda vznemirja. Zakaj se evangeljska izkušnja tako zelo razlikuje od moje? Zakaj je telesna ranjenost tistim posameznikom omogočila duhovno ozdravljenje, mene pa je v nekem trenutku povsem zaprla pred Gospodom?

Tisti trenutek, ki bi lahko bil poln milosti, je bil zame tak, da sem Gospoda povsem odrinil od sebe.

Jezen sem zaloputnil vrata in solzen odšel pod zvezdno noč. Čelada na glavi, zid okrog srca in ščit pred puščicami hudega duha Ranljivost je dejstvo o človeku, a se z njo ne sprijaznimo kar tako. Do neke

mere se ji skušamo izogniti, se zavarovati. Zato pri nevarnih in izpostavljenih delovnih mestih izvajamo ukrepe varstva pri delu. Ko gremo v hribe, si na glavo pritrdimo čelado. In ko drvimo s kolesom z bližnjega hriba, se poleg čelade zavarujemo še s ščitniki za kolena, komolce in hrbet.

Svojo telesno ranljivost skušamo razumno zmanjšati Podobno delamo s čustveno ranljivostjo. Človeku, s katerim imamo slabe izkušnje, se pričnemo izogibati, naša duševnost pa si še na različne druge način prične nadevati čelado in druge zaščitne pripomočke, ob ponavljajočih se travmatičnih izkušnjah lahko prične graditi celo prekomerne obrambne zidove.

Kaj pa je tisti duhovni ščit, ki nas varuje pred puščicami hudega duha, o katerem pravi Pavel? Drugače rečeno: kako se zavarujemo pred duhovno ranljivostjo?

Zdi se, da je eden od najučinkovitejših pristopov trening. In sicer trening, ki nam ga ponuja postni čas.

Post je umetno ustvarjeno okolje ranljivosti. Umanjkanje hrane, kruljenje po želodcu ali pa umanjkanje kofeina ali spanja in podobno nas postavijo v stanje ranljivosti.

A gre za trening, za varno okolje torej.

Postni trening zna biti zelo koristen Med tekmo, torej sredi divjega življenja, nimam časa, da bi analiziral napake. Ker moram dati vse od sebe.

Med treningom pa lahko naredim prav to. Dogajanje ustavim in analiziram. Vsak večer denimo. Še bolje ob duhovnem sopotniku.

Me stanje ranjenosti zapira vase ali me odpira v iskanju bližine, sodelovanja … in nenazadnje v iskanju milosti?

Jezus v puščavi je – ranljiv. Telesni post ga izpostavi duhovni ranljivosti.

In morda je bila to za Jezusa ključna izkušnja. Tam v puščavi je Jezus zelo jasno uvidel, da vera v smislu popolne

Družina in Življenje

7

postave, odlično razčlenjenih Božjih zapovedi ni dovolj: Ja, točno vse vem.

A težava je, da ne zmorem. Morda je Jezus prav med tem duhovnim »treningom« začutil, da je edina pot odrešenja človeka pot čez križ. Da nas bo lahko odrešil, ko bo sprejel celotno človeško ranljivost.

In na križu Jezus doživlja ranljivost celotnega sebe. Svojega telesa, ki umira. Svoje duše, ki doživlja osamljenost, sovraštvo in odtujenost. In svojega duha, v katerem mu hudič šepeta še zadnje skušnjave o tem, da to, kar počne, očitno nima smisla.

Da, lahko je odlična priložnost Tako se je odgovor na vprašanje z začetka skorajda izpisal že sam: ranljivost je (lahko) priložnost. Je lahko polje milosti.

Ne le v opisanih primerih, tudi sicer lahko svojo človeško ranljivost opredeljujemo kot priložnost, saj ranljivost pomeni mojo nepopolnost, ta pa me odpira za bližnjega, lahko tudi za Boga.

Svojim birmancem rad razlagam, kako super je, da se je hudič spravil na Jezusa. Zakaj? Zato, ker Jezus zdaj točno ve, kako je nam, ko nas hudič napade. In se Jezus za nas še bolj zavzame in nam še bolj pomaga vzpostaviti ščit in nas obvarovati pred skušnjavami.

Ranljivost in posledična ranjenost me lahko sicer tudi povsem zapreta in dotolčeta; lahko me pa odpreta v čutenje z bližnjim, ki doživlja podobno stisko. Nekdo, ki je šel skozi preizkuš­ nje zelo resne bolezni in jo je premagal, lahko postane povsem zagledan le vase in svojo srečo. Lahko pa postane izjemno sočuten in prične koordinirati skupino za samopomoč, v kateri pomaga drugim skozi čas težke stiske in preizkušnje.

In kakor so različne ranjenosti pripeljale posameznike pred Jezusa, zavest ranljivosti tudi nas osvobaja zaupanja v svoje sposobnosti – te so ranljive – in me (lahko) odpira za Gospodovo milost. ● Mitja Markovič

8

Naš pogovor

Družina in Življenje

Klemen in Urška Valjavec:

Če Bog dopusti nek konec, je ta lahko le dober Urška in Klemen Valjavec sta starša štirih otrok: Rožleta, ki je že pri Bogu, Ožbeja (10 let), Brine (7 let) in Lovrenca (3 leta). Trenutno živijo v Kranju, na Srednji Dobravi pri Kropi pa si gradijo hiško, obdano z naravo. za bodočega moža. Takrat sem si na list napisala, kakšne lastnosti bi moral imeti moj bodoči mož. Ko sem seznam prebrala, sem ugotovila, da svojega bodočega moža že poznam in da je to Klemen.

Oba sta tudi skavta in sta bila več let aktivna skavtska voditelja. Kaj vama je dalo to obdobje, česa sta se naučila, kar vama pride prav pri vajinih poklicih in tudi v vlogi staršev?

Urška: Vzgoja je danes težja, ker so naše vrednote drugačne, kot so

vrednote v družbi – življenje v veri, v stiku z naravo, v odgovornosti do tega sveta. Jaz sem pri skavtih pridobila skrb za drugega, sočutje, prevzemanje odgovornosti, iznajdljivost in sprejemanje drugačnosti. Morda zato malo manj kompliciram pri vzgoji in se manj vznemirjam, če otroci pri plezanju na drevesa strgajo kakšne hlače.

Klemen: Jaz sem po naravi introvertiran in zame je bila vloga voditelja kot en osebnostni »stretching«. Navadil sem se dela z ljudmi in tudi dela pri projektih. Naučil sem se načrtovanja, logistike.

Foto: osebni arhiv

Urška in Klemen, večina naših bralcev vaju osebno ne pozna, pozna pa vajino zgodbo in so bili verjetno tudi med tistimi, ki smo več let molili za vajino družino.

Zato bi vaju na začetku čisto preprosto vprašala, kako sta se spoznala ter začela skupno pot.

Klemen: Spoznala sva se pri skavtih.

Na prehodu iz srednje šole na fakulteto sem ugotovil, da nimam več nobenih pametnih prijateljev, bilo mi je dolgčas, zato sem se pridružil skavtom in tam spoznal Urško. Čez nekaj časa sva začela hoditi, vendar se je ta romanca čez eno leto končala. Pravi začetki najine poti so se pa začeli odvijati sedem let kasneje, ko me je Urška povabila na pijačo. Ta pijača se je sprevrgla v hrepeneče obujanje spominov in še preden sem ugotovil, da je iskra, ki še vedno tli v meni, zanetila že pravi požar, sem ugotovil, da sva sredi pravega zmenka. Pa ni ostalo samo pri tem, med vrsticami sem jo celo zasnubil. Rekel sem ji: »Jaz se grem to samo, če se bova poročila.« Star sem bil namreč že 29, Urška pa 24 let. Takrat mi je rekla: »Ja, seveda, kako pa drugače.« Bilo je veliko olajšanje, ko sem na samem začetku vedel, da gre zares.

Urška: Ko sva prvič hodila, sem bila stara šele 15 let. Šla sva narazen in mami mi je takrat rekla: »Če sta si namenjena, bosta čez sedem let spet prišla skupaj.« Jaz sem med absolventom živela na Dunaju na akademiji za evangelizacijo, kjer nas je živelo skupaj 18 študentov devetih različnih narodnosti. V tistem letu sem se vsak dan priporočala sv. Antonu Padovanskemu

Družina in Življenje

Urška, ti si učiteljica razrednega pouka. Jeseni si po treh letih bolniške, ko si bila doma zaradi skrbi za Rožleta, spet stopila v razred. Kako je bilo? Se je bilo težko vrniti v šolo?

Urška: Meni je bilo težko predvsem zato, ker sem čutila, da še vedno potrebujem globok počitek po šestih letih stresa in po zadnji porodniški, ko se je Rožletov tumor ponovno pojavil dva dni po porodu četrtega otroka.

Poleti sem tehtala, ali naj ostanem na bolniški ali naj se vržem v vodo z vsemi strahovi glede dela na daljavo, s katerim še nisem imela izkušnje.

Ko sem izvedela, da bom razrednik, me je malo streslo in spraševala sem se, ali sem po vseh teh letih sploh še sposobna iti v razred. Potem pa sem se spomnila, da bo Bog že poskrbel in da moram prepustiti vse v Božje roke.

On že ve, zakaj je dobro, da sem razrednik in ne v podaljšanem bivanju. Po 14 dneh šolanja na daljavo sem ugotovila, da mi tudi v tem načinu poučevanja kar gre in tudi to, kako dobro je, da sem razrednik, da sem lahko sama načrtovala delo in točno vedela, kaj moram delati. Ko je Rožle umrl, sem si želela počitka, vendar sta se en mesec po pogrebu pojavili epidemija in karantena za celotno prebivalstvo, zato sem spet »potegnila kratko«, saj sem bila potisnjena v nenehno delo – skrb za tri otroke in šolanje doma ter gospodinjstvo. Časa za počitek tako ni bilo.

Klemen, ti si pa v restavratorstvu?

To ni tvoj prvi poklic, kajne?

Klemen: Pred tem sem delal v uredništvu Siola na rubriki Trendi, kar ni bilo ravno področje, ki bi me zanimalo. Že med študijem teologije pa sem se spogledoval z restavratorstvom. Svakinja Minca, ki je študirala restavratorstvo, je odprla svojo delavnico, in ko je potrebovala pomoč, sem ravno razmišljal o zamenjavi službe. Zdaj že več kot 10 let delam v tem poklicu in sem priučen. Moje delo je zelo kontemplativno, ni nobenega stresa,

veliko se pogovarjamo in delamo brez naglice, ker moramo biti natančni.

Delo zahteva potrpežljivost, saj lahko eno stvar delaš en mesec ali več. Za to delo moraš biti iz pravega testa. Restavratorstvo je kot vzgoja, šele čez nekaj časa vidiš sadove svojega dela.

Urška: Klemen je ročno zelo spreten, tudi doma vse popravi in pokvarjenih igrač ne mečemo stran.

Klemen, praviš, da si kot restavrator zelo potrpežljiv. Kaj pa doma, v vlogi očeta?

Klemen: Z otroki pa nisem toliko potrpežljiv, mi hitro dvignejo pritisk.

Ena sveža anekdota: zadnjič je Ožbej naredil za Lovrenca avto iz kartona in ga sredi dnevne sobe na parketu pobarval z zlatim sprejem, ne da bi zaščitil tla. Seveda so bila tla vsa »pozlačena« od spreja, kar je hotel počistiti z acetonom. Ta je poškodoval lak. Ko je ugotovil, da ne bo šlo, je vse skupaj pustil sredi dnevne sobe.

Ko sem prišel domov, se mi je najprej naredila tema pred očmi, potem sem naredil decibelni test svojih glasilk, sledilo je 10 minut levitov, na koncu pa sem povedal, kako lahko to rešiva in sva skupaj odstranila barvo.

Urška: Sva pa oba živela potrpežljivost čez meje možnega, ko sva se soočala z Rožletovimi izbruhi jeze in žalosti.

Ko je v Franciji kričal na zdravnike in so naju prosili, naj prevedeva njegove besede, sva prevedla v lepši različici, kot je bilo v resnici. Nujno sva morala zdržati ob teh izbruhih ter mu omogočiti, da je izrazil svoj strah, žalost ter jezo na zdravnike, ki so mu izrezali praktično pol obraza. Ni zmogel sprejeti proteze namesto izrezanega neba.

Morala sva ostati mirna ter mu izkazovati sočutje.

Ves čas preizkušnje in tudi na Rožletovem pogrebu, ki je bil prav vstajenjski, smo občudovali vajino trdno vero. Sta se kdaj jezila na Boga, da je dopustil to trpljenje?

Klemen: Na Boga se nisem jezil, razen enkrat proti koncu. Takrat sem Bogu

9

rekel: »Če se tole ne bo dobro izšlo, midva nekaj časa ne bova prijatelja.« Pa sem se hitro postavil na realna tla.

Kdo pa sem jaz, da lahko določam, kakšen konec je dober in kakšen ne?

Ker Bog pozna vse konce in noben konec se ne more zgoditi brez njegove volje. Če on nek konec dopusti, je dober in mora biti dober tudi zame.

Pri vprašanju življenja in smrti smo ljudje preveč čustveno vpleteni. Čustva niso nekaj trdnega. To ni dober temelj za presojanje teh vprašanj. Z vidika večnosti je vseeno, ali živiš en dan ali sto let. Obe življenji sta enako vredni in v Božjih očeh enako pomembni.

Kar se pa tiče trpljenja: brez križa ni odrešenja. Moramo se zavedati, da trpljenje rojeva velike milosti. Te milosti se dogajajo v srcu in so očem nevidne. Zunanji opazovalec bo rekel: »To nima smisla, to je brez veze, kakšen Bog je, ki to dopusti?« Pri Rožletu pa je to rojevalo posebne milosti, ker je pridobil ljubezen do vsega svetega. Na koncu je bil tako povezan z evharistijo, z Bogom, da je bilo neverjetno.

Gledano s krščanskega vidika: če si kristjan, verjameš v Boga in v to, da s smrtjo ni vsega konec. Če imaš to zavedanje pred očmi, ne moreš biti zares zelo žalosten, če se nekdo od tvojih bližnjih poslovi. Saj si žalosten, vendar to ni tista žalost, ki te vleče v brezno obupa, ampak je žalost, ki ji upanje briše solze.

Urška: Ko sem leta 2014 prvič slišala Rožletovo diagnozo, se nisem spraševala: O, Bog, zakaj, ampak je bila moja prva misel: Jezus, zaupam vate.

To sem si res neprestano ponavljala, te

Na Boga se nisem jezil, razen enkrat proti koncu. Takrat sem Bogu rekel: »Če se tole ne bo dobro izšlo, midva nekaj časa ne bova prijatelja.« Pa sem se hitro postavil na realna tla.

10

Naš pogovor

Družina in Življenje

besede so bile moja molitev v vsakem trenutku. Večkrat sem rekla: »Jezus, ti boš to uredil zame tako, kot je najbolj prav.« Ne moja, ampak Božja volja naj se zgodi. Obupovala nisem tudi zato, ker smo bili med Rožletovim zdravljenjem deležni številnih čudežev in milosti, da je bilo včasih naravnost neverjetno. Ko so Rožletu v Parizu izrezali levo stran obraza, se spomnim, da je bilo zelo hudo. Zelo lepo ga je zašil lepotni kirurg. Med okrevanjem v bolnici pa sem opazila, da mu eden od šivov pri očesu zateka. Vstala sem, prosila Jezusa za pomoč in stopila iz sobe. Ko sem stopila na hodnik, se je vame zaletel zdravnik, ki ga še nikoli nisem videla. V angleščini me je vprašal, kako mi lahko pomaga. Povedala sem mu, da iščem zdravnika specialista, ki bi pogledal Rožletove šive pod očesom. Izkazalo se je, da je Rožletov kirurg pred odhodom na dopust prosil ravno tega zdravnika, naj Rožleta spremlja. Zame je bil to znak, da me je Jezus uslišal. Na misel mi prihaja: Kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen. Ko gledam nazaj, vidim, da sem bila mnogokrat v tem času rešena in odrešena. Že od vsega začetka Rožletove bolezni nista skrivala vaše preizkušnje, zato se je po vsej Sloveniji in tudi zunaj njenih meja naredila velika molitvena veriga.

Kako sta občutila podporo ljudi?

Urška: Občutila sem jo zelo močno.

Vsakokrat, ko je bila pred nami kakšna preizkušnja, pregled v bolnici, kemoterapije, sem poslala nekaj sporočil ljudem s prošnjo za molitev. Ko so me spraševali, kako nam lahko pomagajo, sem vedno prosila za molitev. In ker je vsak poznal še koga, je ta prošnja za molitev prepotovala skoraj cel svet. Po Rožletovi smrti nisem mogla verjeti, kje vse so ljudje molili za nas. Slovenci po celem svetu, tudi v Avstraliji in na Kitajskem, tudi ljudje drugih ver: protestanti, anglikanci, episkopalni, celo muslimanska družina. Zadnje dneve pred smrtjo so benediktinke v Jeruzalemu molile devetdnevnico. Ganilo

me je, ko sem izvedela, da so ravno na večer Rožletove smrti obhajale mašo za Rožleta v votlini Jezusovega rojstva.

Ko sem bila v hudi stiski, sem vedela, da v vsakem trenutku vsaj ena oseba na tem svetu moli zame, in to me je pomirjalo. Fizično sem čutila, kot bi me močne roke podpirale, da ne bi padla, da bi zdržala vsak naslednji korak. Brez molitvene podpore vsega tega ne bi zmogla. Izmoljeno je bilo tudi to, da mi vse, kar se je dogajalo, ni strlo srca. Bila sem kot v mehurčku, v popolnem miru. Šele zdaj, eno leto po smrti, doživljam, kako neznosno je moral Rožle trpeti. Kako hudo mu je moralo biti ob vseh posledicah operacij. V tistem času sem vsak dan molila za veliko mero sočutja do Rožleta.

Kadar je bilo zelo hudo, sem se morala tudi umakniti in izkričati nemoč.

Delila sta tudi težke utrinke, ob katerih sta verjetno naletela na različne odzive. So bili poleg izrazov podpore in molitve tudi kakšni negativni odzivi, ki so vaju prizadeli?

Urška: Jaz sem po naravi zelo zgovorna, vse povem. Zelo veliko se priporočam Svetemu Duhu. Meni se niti sanjalo ni, kdo vse moli za nas. Skušala sem razločevati, kdaj je to, da delimo utrinke zdravljenja, po Božji volji.

Nisem se preveč ozirala na to, kakšni bodo odzivi. Verjetno se je kdo zgražal tudi nad tem, da sem imela na pogrebu na obrazu nasmeh, čeprav sem en dan prej Klemenu rekla, da sem bom vrgla na tla in neutolažljivo jokala.

Ampak nisem. Prosila sem Rožleta, naj mi pomaga. Njegova želja je bila, naj na pogrebu ne bomo žalostni. Na pogrebu sem čutila občutek večnosti, miru in notranjega veselja, ki ga ne moreš razložiti nekomu, ki je samo tradicionalno veren, ali nekomu, ki se v življenju še ni soočil s takšno preizkušnjo. Tisti, ki zmorejo, bodo razumeli, drugi, ki jim še ni dano, pa bodo morda razumeli nekoč v prihodnosti.

Na pogreb in kropit so prišli ljudje, ki jih sploh ne poznamo. Do nas je prišla

zgodba o otrocih s Štajerske, ki so izdelali »Rožletove zapestnice«. Delili so jih v šoli in razlagali, da kdor bo nosil zapestnico, bo mislil na Rožleta.

Poleg Rožletove bolezni pa sta se soočila še s finančno stisko, ko sta začela graditi hišo in je izvajalec šel v stečaj.

Klemen: Preden se je Rožletu bolezen ponovila, smo se odločili, da prodamo stanovanje, kupimo parcelo, začnemo z gradnjo in se začasno preselimo k tastu in tašči. Kmalu zatem je Rožle spet zbolel in ravno sredi zdravljenja je šel izvajalec v stečaj. Takrat sva dala velik avans in izgubila toliko sredstev, kot bi zadoščalo za eno manjše stanovanje v Kranju. Ko se ti to zgodi med gradnjo, se ti zdi, da je konec sveta.

Tako smo imeli poleg bolnega otroka še finančni kolaps. Bili smo skoraj brez prihrankov in s kreditom. Toda bolj ko se sprašuješ o tem, zakaj se je to zgodilo, bolj te imajo negativna čustva v krempljih. Postaneš suženj jeze, zamere, obupa in vse to te vleče navzdol. To se zgodi, ker imamo ljudje – še posebej moški – stvari radi pod nadzorom. Če izgubimo nadzor, izgubimo varnost. Obstaja rešitev, ki ni v tem, da se vdaš v usodo, temveč v tem, da nadzor prepustiš Bogu. Da mu priznaš, da nisi kos situaciji in ga prosiš, naj bo on gospodar te situacije. Potem ti končno pripraviš Bogu teren, da lahko začne delovati, da pokaže svojo moč. Dokler mu tega ne dovoliš, se ne bo vsiljeval.

Pri tem pa je zelo pomembno odpuščanje. Če bi gojil zamero do tega človeka, ki je zapravil najin denar, nisem nič naredil. Na lastni koži sem izkusil, kako Bog res skrbi za nas bolje kot za lilije na polju in vrabce, kot pravi Božja beseda. Tudi v najbolj divjih sanjah si nisem upal predstavljati, da je kaj takega sploh mogoče. Božja dobrota je brezmejna in se razodeva po dobroti ljudi. Veliko ljudi se je odzvalo in nama pomagalo. Ogromno nam je bilo že navrženo in verjamem, da se Gospod ne bo ustavil, dokler se ne bomo vselili v novo hišo. Amen!

Foto: osebni arhiv

Družina in Življenje

Urška: Zgodba s hišo in izvajalcem je bila res težka. Najprej so ga zapustili sodelavci, nato je šel v stečaj, za rakom mu je zbolela žena, ki je že vrsto let hodila na dializo, in na koncu še storila samomor. Moja prva misel, ko nama je povedal, da je najin denar šel za poplačilo drugih dolgov, je bila: Ta človek mora biti odrešen po nama.

Meni je bilo jasno, da tega denarja ne bova dobila nazaj. Molila sem k svetemu Jožefu, naj se zgodi Božja volja.

Klemena sem prosila, naj postrga še zadnje rezerve in ponovno založi za material. In potem je Klemen veliko svojega prostega časa namenil delu na hiši in pomagal izvajalcu, da se je delo nadaljevalo. Hišo je Klemen pokril v zimi, ko je bil po vsej Sloveniji sneg, le na Gorenjskem ni snežilo. Molila sem, naj sneg toliko časa počaka, da se hiša pokrije in da ne bo škode. Otroci so bili pa jezni name, ker so si želeli sneg. Rekla sem jim: »Ko bo zadnji

strešnik na strehi, bo začelo snežiti.« Zaupala sem, da me bo sv. Jožef uslišal. Čez dva dni me pokliče Klemen in pove: »Začenja snežiti, jaz pa polagam zadnje strešnike.« Takrat so se mi nekateri smejali, toda vem, da je bilo to izmoljeno. Bog je bil z nami, kot je obljubil. Nikjer v Svetem pismu ne piše, da bomo živeli brez težav. Piše pa, da bomo prihajali v stisko, ampak da bo Jezus vedno z nami. In to smo občutili in občutimo še zdaj. Vse pride ob pravem času, kot je namenjeno v Božjem času. Naš čas in Božji čas se ne skladata. Učiti se moramo potrpežljivosti. To je meni najtežje, ker bi rada, da se stvari rešijo takoj. Potrebno je vztrajati v zaupanju.

Starši majhnih otrok težko najdemo čas zase, za svoj odnos.

Koliko sta v teh letih preizkušnje sploh »imela čas« biti zakonca?

Klemen: Razen zadnjih mesecev

11

Rožletovega življenja, ko se je vse odvijalo z noro hitrostjo, smo živeli kot vsaka druga družina. Zdravljenje raka ne pomeni, da ti ves čas porabiš samo za to. Privadiš se tudi na to, da ima tvoj otrok raka in poskušaš živeti kolikor toliko lepo življenje. Tudi v tem času sva si vzela vikend ali dva na leto, ko sva šla nekam po svoje. Čas zase, da se lahko pogovarjava, se naspiva in se tudi telesno razvajava. To sva si lahko privoščila, ker so z varstvom pomagali stari starši. Rada sva šla tudi na DiŽ-eve seminarje v Crikvenico.

Urška: Meni je bilo sicer težko dati Rožleta v varstvo, ker je skrb zanj pomenila dodatno delo, tudi zaradi posebne hrane, ki je morala biti vedno sveže pripravljena.

Klemen: Po Rožletovi smrti sva za en vikend pobegnila na morje, čez en teden pa še z otroki, da smo se spet malo povezali in na novo postavili kot družina. Ko ti manjka en družinski član, čutiš, da nekaj ni prav. Zdi se ti, da se nikoli ne boš navadil: A zdaj imava pa naenkrat samo tri otroke?! Midva kot zakonca pa sva rabila celo leto, da sva spet vzpostavila neko ravnovesje, globljo povezanost v odnosu; takšno, kakršno sva čutila pred to preizkušnjo.

Ali lahko za konec podelita kakšno pričevanje o tem, kako je vaša težka zgodba prinesla tudi mnoge milosti?

Urška: Po pogrebu so prihajala različna pričevanja. Na primer od družine, ki je začela skupaj moliti za Rožleta, kar jih je zelo povezalo in so začeli živeti v sožitju. Potem pričevanje zakoncev, ki sta bila pred ločitvijo.

Ko so začeli moliti za Rožleta, sta se zbližala in se odločila, da ponovno poskusita. Tudi uslišanja različnih prošenj prihajajo do nas.

Klemen: Prej so molili za Rožleta, zdaj pa molijo k Rožletu.

Draga Urška in Klemen, hvala za vajino pričevanje in zgled vere, ki smo ga začutili v tem pogovoru. ● Intervju sem pripravila Marjeta Bec.

Midva sva zakon

Družina in Življenje

Dovolimo otrokom učenje na lastnih napakah

Foto: Pixbay

12

Na veseli zaključek ob koncu vrtčevskega leta sem vedno rad šel; predvsem sem rad spoznaval starše otrok, s katerimi se moji otroci družijo, se igral psihologa, ugotavljal, ali pregovor Kakršen starš – takšen otrok res drži in podobno.

N

a enem izmed teh druženj sta se dva otroka zapletla v manjši konflikt; nepomembna borba za igračko, staro znanilko vroče krvi. Ker se nista mogla dogovoriti, čigava bo, je pristopil oče enega od vpletenih, razložil otrokoma pravila, po katerih bo od sedaj potekala igra, za zmagovalca razglasil svojega otroka in junaško odkorakal.

Oče drugega otroka se v spor ni vključil, temveč je samo od daleč poslušal.

Osmoljenec je prišel k očetu, potožil in v njegovih očeh sem videl skeleče vprašanje: »Ati, zakaj nisi prišel pomagat?« Na sicer nepostavljeno vprašanje je ata glasno odgovoril, malce poredno, z namenom, da ga sliši razsodnik spora. »Veš, jaz bi rad, da postaneš nekoč uspešen v življenju, vodja s karizmo, ker takšni ljudje znajo sami reševati spore. Če pa ti jih bodo drugi reševali, pa zelo verjetno ne boš nikoli na čelu česar koli, ampak boš najbrž samo poslušal in izpolnjeval navodila.« Skoraj gotovo otrok ni razumel, kaj mu želi povedati, a slišal je njegov glas, ki ga je potolažil, in takoj je bil nazaj na igralih. Oče je na glas povedal, kako je videl situacijo, vsi smo ga slišali in vsaj jaz sem takoj postal

njegov navijač. Tudi samooklicanemu Salomonu je postavil ogledalo in temu ni bilo všeč, kar je zagledal v njem. Če pustimo ob strani sodbo, h kateremu očetu gredo naše simpatije, sem z zgodbo želel poudariti, kako pomembno je, da se že od samega začetka trudimo otroke priučiti, da znajo reševati nesoglasja in sprejemati odločitve. Tudi midva z Ines sva zagovornika vzgoje, ki otroka spodbuja k odločanju, jasno – letom primerno; »Sladica – košček čokolade ali bonbon?

Boš jutri v vrtcu v rumeni ali zeleni majici?« Slednje vprašanje mu zastavite zvečer, če mu ga boste zjutraj, po možnosti v naglici, se lahko poskus izjalovi in pokvari začetek dneva.

Otrok sicer lahko samostojno sprejema odločitve šele takrat, ko je sposoben predvideti posledice svoje odločitve in te tudi sprejeti. Tega predšolski otroci, kot so najini, še niso sposobni, a v tem primeru jim pomagava tako, da predstaviva posledice. Zanimiv primer smo imeli pred kratkim z Mirjam, našo najstarejšo, ki se septembra odpravlja v 1. razred. Na vsak način je hotela motiv Elze na njeni prvi šolski torbi. Elza, Elza, Elza – vztrajnost je njena vrlina. Pojasnila sva, da

kupujemo torbo, ki ji bo služila kaj več kot samo leto dni, in da v višjih razredih morda ne bo več tako oboževala Ledenega kraljestva. Morda bi za 1. razred zadostoval kakšen zvezek s tem motivom, peresnica, torba pa bi lahko bila bolj zadržana? Sicer je še nismo kupili, a nama je uspelo, da se je tehtnica nagnila k nakupu šolske torbe z nevtralnim motivom.

V bistvu gre za sprejemanje odgovornosti. Če je starši ne terjamo, je otrokom malo mar, kakšne bodo posledice, saj bomo tako ali drugače mi poskrbeli za njih. Začne se z barvami puloverjev, čevljev, nadaljuje z izbirnimi predmeti v osnovni šoli, s srednjo šolo, študijem – to so odločitve, kjer starši lahko pomagamo in svetujemo, nikakor pa jih ne sprejemamo.

Tudi doslednost igra ogromno vlogo. Če izbrani sladoled ni tako okusen, kot so pričakovali, ne hitimo po novo kepico. Če se na izbirni predmet ni vpisala tudi najboljša prijateljica, bosta zdržali tistih nekaj ur narazen.

Dobre odločitve so posledica izkušenj.

Izkušnje pa so posledica slabih odločitev. ● David Križman

Ta stari in ta mladi

Mlada babi in dedi

13

Foto: Freepik

Družina in Življenje

Midva sva se poročila mlada in mlada imela otroke. Prva hčerka se je poročila mlada in mlada imela otroke.

T

ako sva tudi midva postala mlada babi in dedi zdaj že dvema vnukoma in mali vnukinji. Seveda upava, da bo šlo tako naprej tudi pri ostalih treh otrocih. Le da takrat ne bova več mlada babi in dedi. J Zaenkrat pa je še tako, da veva, kaj pomeni, če triletnik poje preveč sladkarij, gleda risanke preko dovoljenih meja, ne gre pravi čas v posteljo in ne je obrokov ob določenih delih dneva. Za naju – vsaj zaenkrat – teorija, da so starši za vzgojo, stari starši pa za crkljane in razvajanje, še ne velja.

Kadar starejša vnuka vzameva za dlje časa v varstvo, to pomeni, da veljajo pri nama enaka pravila kot pri starših in da se lahko kaj spremeni le v dogovoru s starši. Veva, da sicer sledi razpad sistema. Pri nama in kasneje pri njih doma.

Napori mlade družine in priložnosti za pomoč Z mlado družino ne živimo skupaj.

Pravzaprav živimo precej narazen, dobrih 100 kilometrov. Živijo v blokovskem stanovanju, si pa gradijo

nov dom. Korona čas, za katerega vsi nekako upamo, da bo počasi le še preteklost, je bil za njih zelo naporen: ob službah, gradnji hiše, 6-letnemu prvošolčku, 3-letniku, polnem energije, in mali dojenčici. V spomladanskem valu so se za tri mesece preselili k nam na deželo, kar nam je res precej spremenilo življenjski ritem in je terjalo od vseh nas precej prilagajanja, dogovorov in pogovorov, da ni prihajalo do napetosti. Tako je bil ta čas pogosto tudi zelo prijeten. Zdaj se tega obdobja spominjam z nostalgijo v srcu, čeprav se je bilo po končani karanteni njim lepo vrniti v svoje gnezdo in nam spet zaživeti v svojem miru. V drugem valu so k nam prihajali le vsake toliko časa za podaljšane vikende. Za naju z možem je bila to priložnost, da vsaj na takšen način mladi družini priskočiva na pomoč; da teh nekaj dni nimajo skrbi s pripravljanjem hrane, pranjem in polno skrbjo za male tri. Trenutno se vrstijo priložnosti za pomoč pri delu na novogradnji in tudi kakšno skuhano kosilo na zalogo vedno pride prav.

Podpora najinih staršev Da z možem še kako čutiva situacijo, v kateri je trenutno mlada družina, botruje nama še precej mlad spomin na gradnjo najinega doma in obdobja, ko so bili najini otroci še manjši, ko se je nama zdelo, da naju obveznosti in skrbi presegajo. In kako zelo je bila v takratnem obdobju dobrodošla konkretna pomoč staršev; skuhana kosila, varstvo otrok, vožnje na razne dejavnosti in tudi pomoč v gospodinjstvu ter v najinem podjetju, če je bilo potrebno. Tudi njihova molitev, katere sama takrat nisva zmogla dovolj, naju je močno podpirala, da je vzdržal najin odnos, vzgoja, zdravje, finance in konec koncev tudi najina fizična zmogljivost. Zares sva najinim staršem danes hvaležna za vse to.

Zdaj je na nama, da to, kar sva midva prejela, dava naprej po najinih zmožnostih in sposobnostih. Od svojih otrok v zameno ne pričakujeva drugega kot to, da bodo tudi oni nekoč to dali naprej svojim otrokom. ● Mojca Nuč

14

Starševstvo

Družina in Življenje

Mame nismo vsemogočna in popolna bitja Mamica je kakor zarja, zjutraj se smehlja, ko se v postelji še dete s sanjami igra …

Foto: Pixabay

O

dkar sem mama, so mi ta in še mnoge druge pesmice o super, krasnih, neskončno dobrih, potrpežljivih in popolnih mamah zbujale občutek slabe vesti. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz vsekakor nisem vedno kot zarja, zjutraj, opoldne, še najmanj pa zvečer se ne smehljam vedno, moj srček ni vedno zlat in velikokrat moja dejanja niso taka, kot bi žarki sijali od nebeških vrat.

V letu 2003 se je v mojem telesu začelo novo življenje in 2004 se je rodil najin prvi otrok. Takrat sem postala mama. Potem se je to zgodilo še štirikrat. Od takrat naprej sem včasih zarja, včasih temna noč, včasih sonce, včasih pa nevihtni oblak, iz katerega švigajo strele in se ulije dež.

Nekaj časa sem verjela, da bi kot mama morala vedno sijati kot prijetno pomladansko sonce. Trudila sem se, vendar mi popolnost ni nikoli dobro uspevala. S časom pa sem se naučila, da je za dobro rast rastlin (in otrok) potreben tudi dež. Če se le da, pa se je potrebno izogniti hudim vremenskim ujmam, da ne nastane nepopravljiva škoda.

Hvaležna sem, da sem prišla do tega spoznanja. Da sem kot mama lahko nepopolna in da sem kljub temu še vedno dobra mama. Seveda to ne pomeni, da se sedaj prepuščam vsem svojim napakam in slabostim v smislu, da takšna pač sem. Ob zavedanju, da je kakšna strela udarila čisto po nepotrebnem, je treba to seveda priznati in se truditi, da spet posije sonce.

Mama postane mama samo skupaj z očetom Ko razmišljam o mamah, ugotovim, da je vse skupaj pravi čudež. Moj mož je izmed vseh žensk na tem svetu izbral ravno mene. In jaz sem izmed vseh moških izbrala ravno njega. Prav tako je bilo pri vas. Iz najine in vajine ljubezni so nastala nova življenja, novi ljudje, novi otroci. Najini in vajini, naši. Vsak zase je popoln, edinstven, enkraten, neponovljiv. Ni enakega na svetu in vsak ima svojo pot, ki jo mora prehoditi.

Mama in oče sta skupaj močnejša, pametnejša, iznajdljivejša, hitrejša, bolj ustvarjalna, včasih tudi glasnejša J kot samo eden od njiju. Zato je zakon res zakon. Ko si poročen, nikoli nisi sam. Vedno imaš ob sebi nekoga, na katerega se lahko zaneseš.

Vsakdanje obveznosti so lahko sicer naporne, vendar bi morale v sodelovanju vseh vpletenih družinskih članov biti obvladljive. Težje pa je s človeškimi močmi obvladovati preizkušnje, bolezni, ob katerih so tudi zdravniki nemočni, nesreče, hude poškodbe, invalidnost, materialno stisko, ko zaidejo otroci, celo smrt … Tudi takrat in še posebej takrat se izkaže, da je zakon zakon. Mama in

oče se lahko naslonita drug na drugega in na Boga, ki sta ga v svoje življenje povabila na poročni dan. In ko sama ne vesta, kako naprej, ko njune moči kljub vsemu trudu niso dovolj, je z njima On, ki ju ima rad in ima vse super moči, da stvari uredi tako, kot je najbolj prav. Včasih ima Bog sicer čisto drugačne načrte in rešitve, kot bi jih želeli mi, vendar na koncu vse postavi na pravo mesto.

Bolj ko poskušam vse imeti pod kontrolo, bolj mi je jasno, da sem lahko samo dober zgled, da vse otroke izročam Bogu in ga prosim, naj jih vodi, da bodo izpolnili tisto misijo, zaradi katere jih je poslal na ta svet.

Da bodo izpolnili njegovo voljo. Glede na to, da je on vsemogočen in jaz zelo nepopolna, je to zelo pomirjujoče.

Velikokrat se na Boga obrnem(o) šele takrat, ko nam gre res za nohte. V bistvu pa nam Bog svojo roko ponuja prav na vsakem koraku, tako pri uravnavanju dnevnega muhastega vremena kot tudi pri urejanju podnebnih sprememb našega celega življenja. Splača se jo sprejeti, saj veste, koliko stvari je odvisnih od vremena in kako nevarne so podnebne spremembe dandanes. ● Irena Zajec

Seminarji nas bogatijo

Družina in Življenje

15

Pot skozi puščavo v svobodo

P

o prvem spletnem seminarju, na katerem smo drug drugemu pomagali nositi bremena, smo v Družini in Življenju v jeseni začeli s snemanjem novega spletnega seminarja.

Tokrat smo se skupaj z Mojzesom ter Danijem in Vilmo Siter odpravili »skozi puščavo v svobodo«.

Spletnega seminarja se je v dveh terminih (v adventu in ob začetku posta) udeležilo skoraj 500 zakonskih parov, pa ne samo iz Slovenije, temveč tudi Slovencev po svetu, s katerimi smo se lahko na tak način še posebej povezali. Veseli smo, da so se vabilu odzvali tudi duhovni spremljevalci DiŽ-evih zakonskih skupin.

Kako so udeleženci doživeli spletni seminar?

Kot vsi doslej je bil tudi ta seminar zelo dobro pripravljen, zanimiv in sproščujoč. Všeč mi je teoretična podlaga, ki jo uvodoma predstavi Dani, ter Vilmina povezava vsebin iz Svetega pisma z realnim življenjem. Najbolj me je navdihnilo suženjstvo Izraelcev, saj se mi zdi, da je včasih zelo podobno z nami, kristjani. Z možem

sva se velikokrat tudi pogovarjala po nagovoru, ne pa vedno. Kot po vsakem vašem seminarju nama ostaja veliko navdiha in spodbud za naprej.

Mateja

»Hvala, da se trudite za nas, da nam pomagate hoditi po pravi poti, da delite z nami življenjske lekcije. Se veselim naslednjega spletnega seminarja. Mojega (moža, op. u.) namreč v živo ne spravim k sodelovanju, na daljavo pa se je tako lepo vživel …

Srečna.« Tina

Mojzesova pot skozi puščavo se nama je zdela prava izbira in primerjava z zakonom tako zgovorna. Dobila sva veliko namigov in spodbud za najino puščavo.

Francka in Miro

»Hvala vama za pričevanje, za zgled Mojzesa in vesel prihod v obljubljeno deželo. Še vedno mi je težko povabiti ženo v »mojo deželo«, ker imam zelo krhek most, žena pa bi prišla s polnim nahrbtnikom. Most gotovo ne

bi zdržal. Z mojim prihodom v njeno deželo bi bilo verjetno enako. Tudi v živo so mi seminarji zelo všeč, zato sva se že udeležila nadaljevalnih v Crikvenici, le Vilma in Dani se nista vedno preoblekla kot na spletu za vsak nagovor. Hvala celotni ekipi.« Tonček

Takšen seminar je po najinem mnenju dobra popotnica za vse zakonce ne glede na zakonski staž. Zelo dobro se ga je udeležiti vsake toliko časa. Opominja nas namreč, kako pomembno je vsakodnevno negovanje medsebojnega odnosa. Iz dneva v dan spoznavava, koliko lažje je, če na prvo mesto postaviva Boga, če se zavedava, da iz njega lahko črpava vse, da se prepustiva njegovemu vodenju ... Zavedati se moramo, da nismo sami, da je on z nami vedno in vsepovsod. Vilma in Dani sta nam res slikovito in nazorno (s prispodobo odhoda Izraelcev iz Egipta) podala smernice in napotke za rast in gradnjo zakona z Bogom v svoji sredi.

Maja in Vinko

16

Odgovori na vprašanja

Družina in Življenje

Vsi vemo, da prijatelj pije, nihče pa nič ne stori V naši zakonski skupini slutimo, da ima eden od mož težave s čezmernim pitjem alkohola. Že vrsto let smo prijatelji, skupaj smo preživeli mnoge lepe trenutke in si stali ob strani tudi v težkih časih. Tokrat pa kar ne vemo, kaj storiti. Videti je, da ta problem načenja vso družino. Čedalje redkeje z ženo prihajata na srečanja skupine, ko ju ni, se izgovorita na obveznosti ali slabo počutje. Midva se čutiva še posebej odgovorna za stanje v tej družini, saj sva tudi krstna botra enemu od otrok. Pa vendar si kar ne upava narediti koraka. Bojiva se, da bova doživela hladen tuš, če bova moža soočila s svojimi opažanji. Tudi za ženo imava občutek, da se še ne zmore soočiti z dejstvom, da njen mož preveč pije. Da jo je strah odziva okolice, če bo priznala, da imajo doma težave.

Kaj lahko storiva midva kot njuna prijatelja? Koliko lahko sprašujeva, da ne bova vsiljiva in da se morda ne zgodi, da si nakopljeva zamero? Z družino najinega krščenca bi namreč rada ostala v dobrih odnosih. Zanima naju tudi, kakšna je v taki situaciji vloga zakonske skupine. Se sme vmešati v življenje te družine? Duhovni spremljevalec je mnenja, da je težava stvar samo teh dveh zakoncev in da drugi nismo poklicani, da sodimo ali delimo nasvete. Midva pa kar težko gledava, kako mož in z njim vsa družina trpi. In jim želiva pomagati. Anica in Srečko

N

ajprej hvala za vajino ljubečo skrb in izkazano gesto, da vama ni vseeno. Pogosto se namreč zgodi ravno to. Ko je človek v stiski, ko ne živi po naših pričakovanjih, ko nekoliko skrene z začrtane in priporočene poti, bližnji pogosto dvignejo roke od njega. To se najpogosteje zgodi pri težkih oblikah bolezni, kot je na primer rak, pri nasilju v družini, ob duševnih stiskah, samomorih in pri zasvojenostih. Kot vidite, sem naštela same neprijetne teme, o katerih večina ne želi niti razmišljati, kaj šele se o njih pogovarjati in jih reševati.

Alkohol in z njim povezane debate so težka tema. Delno zato, ker je alkohol tako prepleten z načinom življenja v Sloveniji in nas spremlja na vsakem koraku, delno pa tudi zato, ker je še vedno tabu tema. Kljub temu da se s problemom alkohola in njegovimi negativnimi posledicami spopada vsaka četrta slovenska družina, le redko najde prostor v naših

razpravah. Včasih se zdi, da glede tega tudi ni veliko izbire in imamo na voljo zelo ozek, omejen prostor. Kot da se družba deli na to, ali piješ ali pa si »un, k ne pije«. Med dvema možnostma – v zmernosti, v prostoru odločitev, v svobodni izbiri je zelo malo prostora.

Zakaj tako dolg uvod in toliko besed, preden z vama delim svoj pogled? Želim vama sporočiti dvoje: prvič, da sta junaka in prava prijatelja. Odločata se in iščeta primeren način, da podpreta družino. To je plemenito dejanje. Drugič, vem, na kakšno težko in nehvaležno pot se podajata, pa vama ni vzelo poguma. Družba ima srečo, če v njej živijo takšni posamezniki. So steber skrbnega okolja, v katerem lahko odraščajo naši otroci.

Prvi nasvet vama bi bil, da v sebi začutita, kaj je prav. V miru, kot se sprejemajo velike odločitve, lahko na list papirja zapišeta, kaj je dobrega v tem, da podata roko, in kaj morda

slabega. Pri tem bosta upoštevala vse vidike, ki sta jih že sama navedla, in jim pripisala vrednost, kako pomembno je to za vaju in za dobro vseh.

Ko bosta vidva pri sebi trdna, kaj so vajine vrednote, v kaj verjameta in kaj zagovarjata, bosta tudi lažje vztrajala na začrtani poti. V nasprotnem primeru bi lahko reakcija drugih zamajala vajino odločnost in plemenit namen.

Drugi nasvet bi bil, da bodita iskrena, odločna in pogumna. Če si iskreno želita pomagati in želja ne temelji na motivih ega, kot so na primer stališča »Bova midva rešila družino; jim bova pokazala, kako je prav; bova pokazala, da sta v zmoti ali da njuno ravnanje ni najbolj po krščanskih načelih«, je čas, da naredita naslednji korak. Naj bo vajina pomoč res globoko iskrena, ker vam je, kot ste lepo sami napisali, mar za družinske prijatelje.

Bodita odločna in vztrajna. Ko

Foto: Freepik

Družina in Življenje

bosta odprla Pandorino skrinjico, načrt izpeljita do konca. Naj stvari ne ostanejo nedorečene. Povejta svoje stališče, izrazita svojo skrb, ubesedita, kaj lahko naredita zanju in kaj menita, kje je izhod iz krize.

Lahko se zgodi marsikateri scenarij, ampak gotovo bo povezan z zanikanjem in/ali omalovaževanjem.

Vprašanje je, kako bo vaš prijatelj sprejel vajino sporočilo, ki bi lahko bilo: »Opažava, Miha, da pogosto piješ in si bil v zadnjih mesecih tudi večkrat pijan. Veva, da je to tvoja osebna stvar in stvar vajine družine, vendar poznava toliko družin, kjer se je tako začelo in so zdaj v velikih težavah. Ne želiva, da se to zgodi tebi, ker si najin prijatelj …« Zelo verjetno ne bo rekel: »Aha, imata prav. Bom manj pil.« Bolj pričakovano je, da se bo začel izmikati z besedami in izgovori, da »sploh ni tako pogosto, da je to čisto normalno, da dec spije dva pira«, lahko celo »kaj boš pa ti govoril, saj že leta pijemo skupaj«.

Tukaj bo na preizkušnji vajin pogum. Vprašanje bo, ali lahko pokažeta svojo ranljivost in s človekom delita svoje srce.

Besede, s katerimi pokažeta, da je tudi vama težko, da tudi vidva nista prepričana, kako ravnati, da sta v zadregi in je tudi vaju strah, da bosta

razdrla prijateljstvo, so lahko: »Miha, tudi nama je težko in dolgo sva se obotavljala, ali naj sploh kaj rečeva« ali pa: »To je tvoja svobodna izbira, prosiva te samo, če razmisliš glede otrok, ki so priča tvojemu spremenjenemu obnašanju, ko kaj spiješ. Opazila sva, da so videti prestrašeni«, »Bojiva se, da bi te prizadela, ampak še bolj se bojiva, da bi te izgubila kot prijatelja in vas kot družino«. Če vajin prijatelj preveč pije in ne bo slišal vajine skrbi ter v nadaljevanju preveril pri svojem osebnem zdravniku ali terapevtu, boste družino izgubili v vsakem primeru. Družine, v katerih vlada alkohol, se zapirajo vase in nazadnje postanejo izolirane. Zato je tveganje, da kaj uničita, majhno. V resnici ga ni.

Preden gresta v akcijo, vama svetujem le, da preverita, ali to, kar opažata, spada v tvegane oblike pitja. Glede na to, da se dobro poznate, si lahko pomagata z anonimnim vprašalnikom za samooceno pitja, ki je objavljen na spletni strani https://www.nalijem.si.

Z reševanjem bosta dobila prvi vpogled v to, kako resno in hitro ukrepati.

Ob koncu svojega razmišljanja bi z vama delila še eno zgodbo. Ne bom pozabila izjave zdaj že zdravljenega alkoholika, ki je povedal svojo izkušnjo: »Komaj sem čakal, da mi nekdo jasno pove, da sem alkoholik.« To

17

mu je rekel strokovni delavec in proces njegovega opuščanja alkohola in vračanja v življenje se je začel. Vedeti moramo, da je za postavitev diagnoze pristojen usposobljen strokovnjak. Res pa je tudi, da imamo ljudje notranji kompas, ki pove, ali ravnamo prav ali živimo v zmoti. In po navadi se naše slutnje potrdijo in izkažejo za resnične.

Ob upoštevanju dejstva, da smo mokra kultura z ogromno tolerance in da probleme z alkoholom prepogosto rešujemo prepozno, imamo srečo, da obstajajo ljudje, kot sta vidva, ki znata ceniti človeško življenje družinskih članov in bosta vsaj poskusila. Če se vajin poskus izkaže za neuspešnega, ne obupajta. Ni nujno, da bosta uspešna pri prvem poskusu. Številni zasvojeni dolgo zanikajo, preden pristanejo na spremembo in sprejmejo odločitev, da poiščejo ali sprejmejo pomoč. Kasneje se lahko vključite kot celotna skupina. V tujini poznajo takšne načine, ko se zbere več družinskih članov ali prijateljev in naredijo varovalni obroč za posameznika. Še posebno pri zasvojenostih je pritisk z več koncev odličen motivator za zdravljenje. Če vse pade v vodo, se lahko umakneta, opravičita, da sta se vmešavala, in poskusita ostati v bližini družine za čas, ko vas bodo potrebovali in sprejeli vašo pomoč. Če se pokaže, da nič ne deluje, da se razvija prepočasi ali da se vse zapleta, se posvetujta v kakšnem društvu za pomoč ob zasvojenostih ali na Centru za socialno delo.

Hvala za vajin pogum, vztrajnost in ljubečo skrb. Naj vama bo povrnjeno. Članek je del projekta Slovenske karitas ZMERNO. ODGOVORNO. OPOLNOMOČENO. Z 0.0. ● Andreja Verovšek, sodelavka Karitas

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.

Družina in Življenje

Foto: osebni arhiv in Rahela Jagrič Pirc

18

Benjamin in Saša Siter: »Slavila sva Boga, da nama je ohranil ljubljenega otroka« Benjamin Siter je skupaj z ženo Sašo že vrsto let nepogrešljiv del ekipe DiŽ, od septembra lanskega leta pa je s simboličnim prevzemom štafetne palice iz rok Danija in Vilme Siter prevzel tudi vodenje Družine in Življenja. Benjamin in Saša sta starša štirih otrok: osnovnošolk Neže (13), Eve (11) in Julije (10) ter triletnega Žige Martina. Živita v Leskovcu pri Krškem.

Iz kakšnih družin prihajata, kje so vajine korenine?

Oba prihajava iz družin s štirimi otroki, kjer sta imeli vera pa tudi glasba precej pomembno vlogo.

Saša: Odraščala sem v Zagorju v družini s tremi sestrami, tako da mi je dekliška dinamika, ki je je zdaj tudi v najini družini precej, znana že od malega. Svojega otroštva se rada spominjam, saj je bil naš dom vedno varno gnezdo, kamor se še danes rada vračam. Tudi s sestrami smo še danes zelo povezane. Staršem sem hvaležna za ljubečo in tradicionalno vzgojo, pri kateri so bile pomembne vrline, kot so vera, vztrajnost, delavnost in ustvarjalnost, ki sem jo razvijala skozi mnoge obšolske dejavnosti in aktivnosti v župniji. Od doma sem odšla razmeroma zgodaj; že takoj po

osnovni šoli, ko smo se s še tremi prijateljicami iz domačega kraja podale na srednjo glasbeno šolo v Ljubljano, živele pa smo v internatu. Srednješolsko obdobje je bilo zame zelo naporno, obenem pa tudi velika stopnica na poti v odraslost.

Benjamin: Rodil sem se staršema študentoma v Ljubljani, od koder smo se pri mojih dveh letih preselili v Krško.

Z dvema bratoma in sestro smo veliko časa preživljali pri babici in dedku »na Gmajni« v Leskovcu; zelo povezani pa smo bili tudi z mojimi tetami in njihovimi družinami. Z veseljem se spominjam, da je bila naša hiša vedno odprta za najrazličnejše ljudi, tudi iz tujine, od katerih sem tudi jaz srkal veliko; med drugim sem se tako čisto mimogrede zelo dobro naučil angleščine. Starša sta mi dala predvsem svoj zgled žive vere,

ki je po dokaj turbulentnem vmesnem najstniškem obdobju pomagal takšno vero odkriti tudi meni. Za to jima bom za vedno hvaležen.

Kolikor poznam vajino zgodbo, sta postala fant in dekle še kot najstnika. Kje in kako sta se spoznala? Kdaj sta ugotovila, da sta si namenjena?

Benjamin: Res je. Spoznala sva se konec poletja 1997, še zelo mlada in to na morju. Prvič sva se videla na koncertu, kjer je eden poslušal, drugi pa pel. J Prvi sramežljivi pogovori so prerasli v maratonske telefonijade iz ljubljanskih govorilnic, čisto prava pisma in dolgoletna vikend srečanja.

Enkrat pri njenih, drugič pri mojih. V zvezo sva šla že od začetka z resnimi nameni; seveda pa nisva čisto od

Zgodba zakonskega para

samega začetka vedela, da se bova na koncu poročila. Nekako po treh letih skupne hoje pa že. Približno takrat sva se tudi zaročila, vendar povsem neuradno – čisto zase, na nekem lepem travniku. Po sedmih letih hoje sva se leta 2004 poročila, Saša je bila takrat absolventka Akademije za glasbo; glasbo je tudi že poučevala, jaz pa sem končeval študij filozofije in teologije in delal priložnostna študentska dela.

Zelo toplo so naju sprejeli v župniji Ljubljana – Podutik s tedanjim župnikom Branetom Zadnikom na čelu, kjer sva pomagala – Saša s petjem, jaz pa s poučevanjem verouka. Tam sva imela v prvih letih zakona zares čudovito priložnost zaživeti na svojem, kar se nama zdi minimalni pogoj, da začne par funkcionirati kot nova družinska enota.

Sedaj sta starša štirih otrok, treh osnovnošolk in enega predšolskega fantiča. Kakšna je dinamika življenja v vaši družini?

Se je kaj spremenila z Žigovim rojstvom?

Saša: Sedaj sva kot starša že precej globoko (spet) v najstništvu in kar ne moreva verjeti, kdaj se nama je zgodilo »življenje«. Ob treh dekletih, ki odraščajo skupaj, je bilo rojstvo Žige Martina res nekaj posebnega za vse.

Dekleta so ga nestrpno pričakovala in z velikim veseljem sprejela. Ugotovile so, da bi bilo v naši družini brez njega že čisto preveč dolgčas in da je pomladil celo družino. Sicer pa je naša družina povsem običajna; veliko je precej glasnih prepirov in vsakodnevnih prilagajanj drug drugemu.

Dekleta (in midva kot starša) se sicer že precej soočajo z najstniškimi izzivi, vendar pa jih morava tudi pohvaliti, da so prizadevne šolarke in da nama tudi z domačimi opravili čedalje bolj pomagajo. Sicer pa vsem veliko pomenijo prijateljske vezi, ki jih kot družina gojimo s prijatelji iz DiŽ-a, pa tudi širše. Radi se obiščemo in podružimo pa tudi kam odpotujemo.

Saša, ti zaradi narave svojega poklica delaš ob popoldnevih, Benjamin pa je bil v predkoronskem času tudi marsikdaj odsoten ob večerih zaradi pričevanj po Sloveniji. Kako usklajujeta vajini službi, je kdaj težko?

Saša: Čeprav si tega kot mlada študentka nisem znala predstavljati, z leti ugotavljam, da je popoldanska služba precejšnje breme za družino. Že to, da mora mož »oddelati« vse roditeljske sestanke, pove veliko. S težkim srcem se spominjam preštevilnih nastopov svojih otrok v vrtcu in šoli, ki sem jih »doživela« le posredno, zvečer preko Benjaminovih posnetkov in fotografij.

Sicer pa imam poučevanje v glasbeni šoli zelo rada in svoje delo opravljam z velikim veseljem.

Benjamin: To usklajevanje nama res pobere veliko moči. Sam se velikokrat nisem čutil usposobljenega za »popoldansko mamico«, pa se je bilo s tem izzivom kljub temu treba spoprijeti.

Včasih smo mamico pričakali siti in v pižamah, kdaj drugič pa je bila igra na vrhuncu, stanovanje pa v razsulu.

Saša: Ko sva se ob takih večerih srečala na vratih ali pa je moral Benjamin že prej oditi na pričevanje na drug konec Slovenije, sva potrebovala precejšnjo mero vere v vrednost tega, kar počneva.

Benjamin: Meni so bila ta večerna pričevanja sicer pisana na kožo. Ker vem, da s tem marsikomu pomagam do boljšega odnosa z Bogom in v zakonu, mi res ni bilo težko oditi od doma; priznam pa, da šele zdaj za nazaj vidim, kako velika žrtev je bila to za mojo ženo in sem ji za te številne večere, ko je sama utrujena poskrbela za otroke, zares hvaležen.

Ste tudi lastniki avtodoma. Je ljubezen do potovanj nekaj, kar sta oba prinesla v zakon? Ali priporočata takšno obliko počitnic za družine?

Benjamin: Ko sva se leta 2004 poročila, sva za darilo dobila šotor, saj so

Družina in Življenje

19

sorodniki poznali najino ljubezen do potovanj in taborjenja. Že vse od začetka pa sva v kampih občudovala tudi avtodome, ki so naju navduševali s svojo mobilnostjo. Želela sva si, da bi nekoč, ko bova imela otroke, tudi mi imeli svojega. In po dolgih letih premišljevanj in sanjarjenj, sva leta 2014 sprejela odločitev, da nam, dokler so otroci še majhni, privoščiva rabljen, a simpatičen drugi dom na kolesih.

Saša: Prejšnji lastniki so mu rekli Srečko in to ime je obdržal tudi pri nas. Naši družini je omogočil veliko lepih doživetij, ko smo spoznavali predvsem lepote naše domovine in ko smo se morali »znajti« drug z drugim na zelo omejenem prostoru.

Kot si lahko predstavljate, nam je to ponudilo veliko odličnih priložnosti za gradnjo odnosov in povezanosti v družini. Takšno obliko počitnikovanja zato družinam, ki jim je blizu kampiranje, vsekakor priporočava.

Katere preizkušnje v vajinem skupnem življenju so vaju najbolj oblikovale?

Saša: Na začetku prve nosečnosti, ki sem se je zelo veselila in si predstavljala, da bo minila brez posebnosti, se je nekega večera vse obrnilo na glavo.

V 11. tednu sem pričela močno krvaveti in bila sva povsem prepričana, da sva otročička izgubila. Spomnim se,

Trenutni koronačas vidim kot odličen streznitveni klic. Čas, ki pride po njem, bo razkril realnost preloma s tradicijo in bo odločitev, komu – temu svetu ali Kristusu – želim slediti, zares treba sprejeti na osebni ravni in seveda na ravni družine.

20

Družina in Življenje

prakso«. Ženi Saši sem izjemno hvaležen, da me pri tem podpira in spodbuja pri mojem delu, izrecno pa bi se želel zahvaliti (in pohvaliti) tudi izjemno ekipo, s katero mi je resnično v čast delati. Tako srčnih, zavzetih in sposobnih ljudi ne moreš dobiti na kup kar tako. Pri tem mora biti – in jaz sem prepričan, da je v našem primeru bila – zraven Božja roka, ki vodi našo pot, da lahko v tako kritičnem času za slovenske zakonce in družine mnogim pomagamo na pravo pot gradnje odnosov, za katere je vredno živeti.

da sva med vožnjo v bolnišnico molila kot še nikoli. Še danes se spomnim, kako presenečena je bila ob ultrazvočnem pregledu zdravnica, ko je rekla: »Saj ta otrok je vendar še živ!« Najina prvorojenka je bila prava borka in se nama je po koncu rizične nosečnosti, ki sem jo morala v precejšnji meri preležati, pridružila živa in zdrava, za kar sva Bogu res hvaležna.

Benjamin: Zares, prav Bog je poskrbel zanjo. To se je zgodilo na soboto zvečer in Božja beseda v nedeljo zjutraj je bila prav neverjetna. Prvo berilo je govorilo o tem, kako je Jezus z besedami »Glej, tvoj sin živi« izročil neki vdovi sina, ki je že umrl in ga je oživil; za psalm smo brali Psalm 30, ki govori o tem, da »me je Gospod oživil« ter da se tam, kjer je zvečer jokanje, proti jutru naseli vriskanje, in za dobro mero je bil še evangeljski odlomek o obuditvi mrtvega mladeniča iz Naima.

Evangelij pravi, da je potem vse obšel »strah Božji in so hvalili Boga«. Tudi midva sva bila ob tem neskončno hvaležna in sva slavila Boga, da nama je ohranil ljubljenega otroka.

Saša: Naslednja preizkušnja pa je prišla, ko je moral Benjamin takoj po rojstvu tretje hčerke na zahtevno operacijo hrbtenice, po kateri je rehabilitacija trajala kar pol leta.

Benjamin: To obdobje je bilo za vse zares naporno, s tem pa tudi izjemna priložnost za rast. Saša je morala takoj po porodu skrbeti za tri majhne otroke in še zame.

Benjamin, ti si lani, ko je DiŽ praznoval 20 let delovanja, iz rok Danija in Vilme sprejel »štafetno palico«, s katero sta ustanovitelja DiŽ simbolično predala vodenje naslednji generaciji. Kako si doživel ta dogodek? Bilo je presenečenje, kajne?

Benjamin: Vesel sem, da sem imel skupaj s preostalimi člani ekipe že nekaj let priložnost soustvarjati DiŽ-evo zgodbo, čeprav doslej bolj iz ozadja.

Ta leta so bila zame na mnoge načine priložnost za rast in zorenje; pa tudi za temeljit razmislek o poklicanosti v to delo. Moram priznati, da sem imel tudi na račun skupnega dela s starši prenekateri pomislek – predvsem v smislu presoje, kaj je njun klic in kaj je (tudi) moj. V praksi sem z leti prevzemal čedalje več vidikov samega operativnega vodenja, vendar pa je bil dogodek oziroma sama predaja »štafete« v Stični zame oz. za naju s Sašo popolno presenečenje. Verjamem pa, da je bil trenutek dobro odmerjen in tudi čas pravi. Zdaj odločitev »spravljamo v

Kako vidiš DiŽ čez 20 let?

Benjamin: Če se v mislih vrnem nekoliko več kot 20 let nazaj, lahko v navezavi z najino zgodbo povem, da sva bila – ne da bi se tega zavedala – prvič na istem prostoru že dobro leto, preden sva se zares spoznala. Bilo je na srečanju s papežem Janezom Pavlom II. v Postojni leta 1996. Tam še nisem znal dobro poslušati, kaj nam papež govori, sem si pa njegove besede zapomnil kasneje. Takole je povedal: »Evangelij ni nikoli oznanjen enkrat za vselej. V vsaki dobi zahteva novih oznanjevalcev in prič. Ni dovolj sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka krščanska generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo …« Ko grem v mislih skozi desetletja od tedaj, vidim, da je naša generacija ta klic (razen redkih izjem, med katerimi smo tudi mi, ki se zbiramo v okviru Družine in Življenja) povsem preslišala. Kako zelo, bo odkril čas po trenutni epidemiji.

Ženi Saši sem izjemno hvaležen, da me podpira in spodbuja pri mojem delu, izrecno pa bi se želel zahvaliti (in pohvaliti) tudi izjemno ekipo, s katero mi je resnično v čast delati.

Zgodba zakonskega para

Trenutni koronačas vidim kot odličen streznitveni klic. Čas, ki pride po njem, bo razkril realnost preloma s tradicijo in bo odločitev, komu – temu svetu ali Kristusu – želim slediti, zares treba sprejeti na osebni ravni in seveda na ravni družine.

Ravno v tem pa vidim preroško vlogo Družine in Življenja. Prav v družinah in v medosebnih odnosih znotraj njih se bo najprej odrazila praznina oz. se ta že odraža. Tu se bodo najprej pokazale izjemne potrebe po življenju, ki je v skladu z resnico človeka.

S propadom številnih struktur, na katere smo trenutno še zelo navajeni, bo ta odločitev še toliko bolj nujna.

Od tega, koliko »kritične mase« parov bomo do takrat uspeli povabiti k takšni odločitvi, je odvisno tudi, kakšna bo prihodnost Družine in Življenja.

Osebno imam za vodilo misel Scotta Hahna iz knjige The first Society, kjer pravi takole: »Če bi krščanski zakonci samo eno generacijo resnično v polnosti živeli iz milosti, ki jih daje zakrament svetega zakona, bi imeli že v obdobju ene generacije resnično krščansko družbo.« Družbo, v kateri bi izginile premnoge težave, ki nas tarejo danes.

Najbolj si torej želim, da bi pri Družini in Življenju znali še naprej slediti Svetemu Duhu in najti poti in načine, da hkrati odgovorimo na potrebe parov – ki v epidemiji ločitev in razhodov, ki se trenutno dogajajo, eksponentno rastejo – in na kulturno relevanten način povabimo pare, da postanejo Kristusovi učenci, ki delajo nove učence. Pri tem dvojem bo šlo v vedno večji meri za eno in isto stvar.

Kaj najraje počneta skupaj, kot mož in žena? Kaj je za vaju najboljši zmenek?

Saša: Skupaj si rada ogledava kakšen kakovosten film, prebereva kakšno dobro knjigo, urejava fotografije; v zadnjem času so nama v čedalje večje veselje sprehodi v dvoje, ki si jih prej, ko so bili otroci še manjši, nisva mogla privoščiti. Najbolj pa si odpočijeva,

kadar nama uspe za obletnico s Srečkom – pa čeprav le za dva dni – pobegniti na morje. To zadnje bi vsekakor razglasila za najboljši zmenek J. In še za konec: Benjamin, kaj občuduješ pri Saši? Saša, kaj občuduješ pri Benjaminu?

Benjamin: Že od samega začetka sem bil prevzet nad Sašino ljubkostjo in milino in to pri njej občudujem še zdaj. Občudujem tudi njen čut za pravico in njeno empatičnost. Kot mama in učiteljica je zelo skrbna in ustvarjalna; zna me spodbuditi, pa tudi postaviti na realna tla, kadar postanem preveč zasanjan. V devetih nebesih pa se znajdem, ko ponovno zaslišim njen angelski sopran, s katerim me je osvojila že prvi dan. Všeč mi je, da je pred nekaj leti lahko obudila svoj pevski talent s sodelovanjem v vrhunskem Komornem zboru Dekor. Mimogrede, ponosen sem tudi, da so bili čisto prvi DiŽ-evi seminarji Nepozabni trenutki

Družina in Življenje

21

za naju za mnoge nepozabni tudi zaradi njenega petja pri sobotnih večernih mašah.

Saša: Pri Benjaminu najbolj občudujem, da me razume in me je pripravljen poslušati; da je odprt za sklepanje novih prijateljstev in tudi, da je res dober voznik J. Vedno je poln idej, je iznajdljiv in zavzeto sodeluje pri našem družinskem življenju. Všeč mi je tudi, da se je v življenju pripravljen spreminjati, kar se zadnja leta še posebej odraža pri njegovem delu na sebi preko Exodusa, in da našo družino vodi bližje k Bogu.

Draga Saša in Benjamin, hvala, da sta bralcem naše revije odstrla pogled v vajine začetke in v vajino življenje. Pri vajinem poslanstvu vama želimo obilo Božjega blagoslova. ●

Pogovor sem pripravila Marjeta Bec.

22

Družina in Življenje

Foto: Pixbay

Vilma Siter, skupaj z možem Danijem ustanoviteljica društva DiŽ

Vse, kar je na skrivnem

Dolgo sem se mučila s pisanjem članka, z branjem in pregledovanjem se je mučil še Dani, na koncu pa kljub vsemu še vedno ni bilo tisto, za kar bi rekla: »To je to!« Dani me je spraševal, kaj vendar pišem vsako jutro in zakaj ne morem v vseh svojih zapisih najti teme za revijo.

Tako bom zdaj pripovedovala o tem, kaj in zakaj pišem ob jutrih, pripovedovala bom o svoji ranjenosti in krhkosti …

Pišem, da preživim!

Kadar moram napisati članek, se mi včasih zdi, da mi zmanjka prave teme, ker si ne upam biti kruto realna.

Ko rečem, da pišem, v resnici pišem o stvareh, ki se ne vidijo, o stvareh, ki ostajajo zabeležene le v mojem osebnem duhovnem dnevniku.

Pišem, da preživim! Beseda, ki jo zapišem, me rešuje, Božja beseda, ki jo prebiram, pa mi daje življenje.

Pišem namreč o tem, kako boli, marsikdaj boli … Kaj, naj ostane skrito.

Tudi tokrat! Jočem, ker marsikaj boli.

Pišem, ker ni pravih in pravilno izgovorjenih besed. Zakaj bi potem sploh pisala, če ne morem pisati tako, da

bi nagovarjalo tudi druge. O, da, ker nočem, da bi prišle na dan stvari, ki bolijo. Tisto, kar je boleče, tako radi prikrivamo. Tako pa pred teboj, o, Gospod, izlivam svojo ranjeno dušo.

Bolečina je tista, ki je vpisana v moje srce, vpisana v mojo dušo, vpisana v vsako celico mojega telesa, kjer je shranjen ves moj spomin.

In danes mi Gospod pošilja svojo besedo: »Ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.« (Iz 55,11) Pravzaprav je z vsako besedo tako kot z Božjo, da namreč rodi, za kar je bila poslana. Če je izgovorjena kot

težka, obsojajoča, rodi žalost, bolečino, lahko pa tudi zamero. Se zavedamo moči naših besed? Mislim, da ne. Največkrat jih izrekamo bolj zato, da jih damo ven iz sebe in sebe razbremenimo. Največkrat niti ne pomislimo, kam bodo padle in kaj se bo iz njih rodilo. Toda besede ostajajo zveste svojemu poslanstvu, rodijo in ustvarjajo … Izgovorjene besede so kot plug. Če hočemo ali ne, če se tega zavedamo ali ne, one orjejo, zaidejo tudi na ledino, gredo tudi tja, kjer še nikoli niso bile, delajo temačne rove in kopljejo globeli. To so tiste besede, ki bolijo.

Ali ima potem smisel »vračati

Vilmina spodbuda

besede«, za katere vemo, da bodo drugega prav tako bolele? Ali je smiselno pogovor peljati »v obe smeri« po načelu: »Če si ti vse to povedal meni, ti tudi jaz lahko izpovem svojo bolečino?« Mislim, da se to lahko zgodi v odnosu med možem in ženo, vendar tudi to le z veliko obzira ter sočutja in takrat, ko se na to primerno pripraviva.

Drugim pa nima smisla nalagati svojih bolečin, najmanj svojemu otroku, četudi je odrasel. To bi namreč še vedno pomenilo manipulacijo, kajti povedala bi zato, ker bi imela namen vrniti milo za drago. Vendar to ni po Božji volji in o tem je že sveti Peter jasno povedal: »Ne vračajte hudega za húdo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova.« (1 Pt 3,9) Kaj mi torej ostane? Moj zvezek, moj dnevnik, ki ni viden nikomur, ki ohranja skrito. So stvari, ki se ne vidijo. In vedno bodo stvari, ki se ne vidijo!

Zame pa ostaja odprto bistveno vprašanje, kako priti do odpuščanja, da bolečina ne bo prešla v zamero. To je bistvo mojega pisanja, vsega tistega pisanja na skrivnem.

Pišem, da pridem do odpuščanja!

Najprej moram priti do poslušnosti Božji besedi! In prav danes me Beseda vodi v to smer. Je bila res tudi danes napisana zame, pa čeprav jo berem po liturgičnem programu? O, da. On vidi, kar je skrito. On je edini, ki vidi na skrivnem.

In Beseda me vodi po Psalmu 34: »Slavil bom Gospoda v vsakem času, njegova hvalnica bo vedno v mojih ustih.« (Ps 34,2) Kako resnično! Moja duša se dejansko lahko hvali samo z Gospodom, nikakor pa ne s samo seboj, ne s svojimi bližnjimi. Tam se vedno najde kakšna pomanjkljivost!

Prav danes potrebujem angelov šotor in Njega, ki utrjuje tabor okrog mojih dragih, da se ne bi kdo pogubil, da se le ne bi kdo pogubil …

Družina in Življenje

»Bojte se Gospoda, vsi njegovi sveti, saj nič ne manjka njim, ki se ga bojijo, Gospodove oči so uprte v pravične, Njegova ušesa v njihovo klicanje.« »Blizu je GOSPOD tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje.« (Ps 34,19) Gospod moj, danes je moj duh potrt, danes je moje srce skrušeno in jokam. Si ti res tisti, ki me danes vidiš?

Si ti res tisti, ki me danes slišiš?

Da, verujem vate! Pomagaj moji neveri!

Pišem, da pridem do odpuščanja!

Berem Besedo, da pridem do odpuščanja, da pridem do ozdravljenja. »Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu.« (Mt 6,6) O, Oče, si res tudi ti na skrivnem?

Kot moja bolečina? »Oče naš, ki si v nebesih!« Torej, Oče, ti si res naš Oče, vendar si v nebesih. Vseeno se odločam, naj bo tvoje ime posvečeno v mojem živjenju.

Pridi k nam, pridi v našo hišo, v hiše mojih otrok, pridi v naše medsebojne odnose, pridi tvoje kraljestvo, ZGODI SE TVOJA VOLJA! Zaupam, o, Bog, končno sem prišla tako daleč, da zaupam v tvojo voljo kot edino pravo tudi zame, tudi za nas, da, celo za vso mojo družino.

Verujem, pomagaj moji neveri!

O, da, tudi naš vsakdanji kruh potrebujem in prosim zanj! Vendar gre ta proš­nja skupaj s prošnjo za odpuščanje mojih grehov. Kot bi bili ti dve prošnji zlepljeni skupaj! Ne obstajata ena brez druge.

Pišem, da pridem do odpuščanja sebi in svojim najbližjim, svojim najdražjim! Tebe, Oče, ki si sicer v nebesih, pa si nam vseeno pripravljen deliti vsakdanji kruh, prosim, da nam podariš tudi pripravljenost in moč za odpuščanje. Od tebe ga morem dobiti.

Odkar je tvoj sin odplačal moje dolge, odpustil moje grehe, pa tudi grehe vseh mojih najbližjih, odkar on sedi na tvoji desnici v nebesih, si lahko odpuščanje izprosim le iz nebes. Te kategorije ni

23

na zemlji, zato prosim, naj tvoje kraljestvo pride tudi na zemljo. Da bi vendarle prišla do odpuščanja. Kot kruh, ki ga lahko izprosim samo za en dan, ker ga potrebujem vsak dan znova, ali naj torej tudi odpuščanje izprosim za vsak dan znova, ker se ga ne da nabrati za celo življenje, enkrat za vselej? Kot so Izraelci nabirali mano za vsak dan posebej in kot mi potrebujemo kruh za vsak dan posebej, vsak dan znova, da se nahrani vsaka naša celica vsak dan znova, tako naj tudi tvoje odpuš­ čanje steče vsak dan znova, naj tvoja kri in voda stečeta vsak dan znova do vsake naše celice, kjer se hrani spomin na vsak dogodek, na vse, kar smo doživeli. Naš nebeški Oče je pripravil zdravilo za naš celični spomin. Kri in voda in kruh iz nebes!

In tako počasi prihajam do tega, da »tudi mi – vsak dan – odpuščamo svojim dolžnikom«, in takoj za njo druga prošnja, da ne bi zopet padli v skušnjavo: »Reši nas hudega!« »Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil!« In samo on je tisti, ki vidi tudi na skrivnem.

On vidi na skrivnem in mi jasno predloži, naj se sama odločim: da izberem Življenje ali smrt, blagoslov ali prekletstvo. Izbrati je potrebno, da naše misli ne bi blodile in zablodile. »Danes polagam predte, da vaše misli ne bi blodile, pač pa hodile po pravi poti.« Pišem zato, da izberem blagoslov. Če ne izberem blagoslova, pride prekletstvo samo po sebi; če ne izberem življenja, pomeni, da sem že izbrala smrt. Kruta realnost! Odločilna je torej poslušnost Božjim zapovedim; da ljubim Gospoda in hodim po njegovi poti. Sicer moje misli hitro zablodijo na brezpotja, tam pa hodi tudi hudi duh in išče, koga bi požrl.

Izbrati Božje zapovedi, pomeni izbirati najboljšo dediščino zase in za naše otroke in njih otroke. Izbrati odpuščanje pomeni izbrati življenje in hkrati pomeni izbrati blagoslov. ● Vilma

Družina in Življenje

Jaz sem, kar sem

Foto: Slavko Štern

24

Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost.

Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.

(2 Kor 12,8–10)

R

anljivost pomeni biti to, kar sem, in tudi to, kar nisem, v vsaki situaciji, ne glede na odziv ljudi. Sprejeti tako svoje prednosti kot tudi pomanjkljivosti in jih biti pripravljen pokazati

drugim kljub tveganju, da zaradi tega ne bom sprejet.

Ranljivost pomeni dovoliti si biti in čutiti tisto, kar dejansko sem in čutim, in ne tistega, kar bi »moral« biti in

čutiti. V ranljivosti lahko sprejmem tudi svoja najgloblja čustva in tista dejstva, ki jih dojemam kot negativna in bi jih najraje skril že pred samim sabo, kaj šele pred drugimi. Ko si dovolim

Živeti s Svetim pismom

biti ranljiv, sem pomirjen sam s sabo v tem, kar sem, ne glede na situacijo, v kateri se nahajam. Ranljivost v meni vzpodbuja odkritost – da sem, kar sem in tudi kar nisem, ne glede na to ali sem sam, doma, v službi, cerkvi …

Je moč, da s svojega obraza odstranim masko, ki jo nosim zato, da bi bil sprejet, in da drugim pokažem svoj pravi obraz.

Hkrati ranljivost ne pomeni, da Bog od mene ne pričakuje rasti. Ravno nasprotno – vabi me, da uporabim to, kar sem – tako tisto, kar mi je všeč, kot tudi tisto, kar mi ni – in iz tega zrastem.

Ranljivost kot vir moči Kaj je smisel ranljivosti? Zakaj bi se kdorkoli želel »razgaliti« pred drugimi? Zakaj bi želel drugim pokazati svoje pomanjkljivosti? Zato, ker je ranljivost osnovni pogoj povezanosti in smiselne uporabe moči. »Močan sem tedaj, ko sem slaboten.« Moč ne izhaja iz slabotnosti same, ampak se skriva v zavedanju slabotnosti.

Vsi smo namreč slabotni. Takrat, ko se tega ne zavedam, sem šibek, saj moja moč ni usmerjena v rezultate, pač pa v dokazovanje moči. Ta v resnici ne obstaja in je zgolj iluzija trenutne situacije, ki pa se lahko že v naslednjem trenutku spremeni. Če je moč, ki mi je dana, usmerjena v potrjevanje neresničnih dejstev, potem ne more biti porabljena za rezultat, ki bi zame in za mojo družino dejansko imel smisel. Zato se z odpovedjo ranljivosti dejansko odpovedujem moči, ki mi je bila dana od Boga.

V sobi, polni ljudi, je najmočnejši med njimi tisti, ki ničesar ne skriva.

Tak človek se namreč lahko osredotoči na tisto, kar ima zanj smisel. Vsi ostali morajo del svoje moči porabiti za nošenje maske in iskanje potrditve.

Hkrati je ranljivost tudi osnova povezanosti. Če svetu kažem lažno podobo sebe, so vsi odnosi, ki jih kot tak ustvarjam, lažni. Tega se globoko v sebi zavedam, zato se počutim osam­ ljenega.

Družina in Življenje

Če pa v odnose vstopam v ranljivosti, v odnose dejansko vstopam kot jaz in imam zato priložnost soustvarjati pristne odnose.

Pospeševalci ranljivosti Glavni pospeševalec razvijanja ranljivosti je občutek lastne vrednosti. To je zavedanje, da sem v redu tak, kot sem, in da sem tak sprejet in ljubljen od Boga, da sem vreden ljubezni, z vsemi svojimi napakami in slabostmi vred.

Za ranljivost potrebujem tudi pogum in sočutje. Pogum, da izrazim svojo nepopolnost. Pogum, da se ne skrivam, ampak izrazim, kar želim izraziti. Sočutje, ki me ohranja prijaznega do samega sebe in posledično tudi do drugih.

Potrebujem tudi pripravljenost opustiti. Opustiti to, kar mislim, da bi moral biti, in sprejeti to, kar sem.

Opustiti to, kar jaz mislim, da sem, in sprejeti to, v kar me je Bog ustvaril.

Za ranljivost moram biti priprav­ ljen sprejeti tveganje. Tveganje, da bom zavrnjen. Tveganje, da ne bom slišan. Tveganje, da se bodo iz mene norčevali.

Nasprotniki ranljivosti Ranljivost ima več nasprotnikov, največji med njimi je zagotovo sram.

Sram kot osnovni strah pred tem, da ne bi bil sprejet in ljubljen, me vzpodbuja k izogibanju ranljivosti, pretvarjanju, da sem nekaj, kar v resnici nisem, zato da bi dobil odobravanje drugih ljudi. Sram me drži nazaj v prepričanju, da me bodo drugi, če bodo izvedeli, kakšen sem v resnici, zavrnili.

Velik nasprotnik ranljivosti je tudi otopelost. Ker nočem čutiti bolečine v različnih oblikah, želim negativna čustva potlačiti, odmisliti. S tem nezavedno potlačim tudi pozitivna čustva in še preden se dobro zavem, od mojega čustvenega sveta ostanejo le še občasni izbruhi jeze.

Ranljivost v odnosu s sabo Glavna ovira na poti do ranljivosti (in posledično do moči) sem v resnici jaz,

25

sam sebi. Velikokrat imam namreč v glavi ustvarjeno sliko sebe, kakšen bi »moral biti«. Kakšnega se želim videti sam in kakšnega želim, da me vidijo drugi. In nato živim življenje v iskanju potrditve te podobe. Vidim le dejstva, ki jo potrjujejo, tista pa, ki podobe ne potrjujejo, ignoriram ali pa celo za pomanjkanje dejstev, ki bi me potrjevala, krivim druge (sozakonca, otroke, starše, nadrejene, vlado …).

Ranljivost v zakonu in družini Če si v odnosu ne dovolim biti ranljiv, potem zelo težko sprejmem ranljivost sočloveka, saj jo dojemam kot »pretiravanje«. Če mi na primer otrok popolnoma odkrito pove, kako se počuti, ko je jezen, ko bi najraje [vstavi poljubno družbeno nesprejemljivo dejanje], lahko v primeru pomanjkanja ranljivosti hitro začnem obsojati in otroka učiti, da je bolje, da to občutje pred svetom skrije.

Ali sem sposoben prenesti 100 % ženine resnice, ko pa še svoje ne želim videti?

Ali lahko razumem in čutim, kaj v določeni situaciji čutijo moji otroci, če pa so moji občutki glede tega potlačeni?

Ali lahko dovolim drugim biti nepopoln, če sebi tega ne dovolim?

Težko. Če želim pridobiti nazaj moč, ki sem jo nekoč v preteklosti zamenjal za potrditev, mi ni potrebno iti na ulico in vsemu svetu razlagati vseh mojih pomanjkljivosti ter vseh napak, ki sem jih v življenju storil.

Za začetek je dovolj, da se pogledam v ogledalo in se vprašam, kdo sem. Nato pogledam na dejstva življenja in si preko njih dovolim podvomiti v zgodbe, ki jih imam izdelane o sebi.

Namesto da bi krivil nasprotnika, se v konfliktni situaciji vprašam, kaj mi ta situacija sporoča o meni.

Z vsako novo odkrito resnico o sebi je moje dojemanje sebe bližje Božjemu dojemanju mene. ● Jakob Štrbenk

26

Družina in Življenje

Zakonska skupina Kranj Šmartin 1: Blagoslov za zakonce in župnijsko občestvo P

reden zapeljete v Prešernovo mesto Kranj, se vam med Svetim Joštom in Šmarjetno goro predstavi Stražišče, vas, ki že postaja večje naselje. Tu domuje fara Kranj - Šmartin (zavetnik cerkve je sv. Martin) in del občestva sta tudi dve zakonski skupini, starejša in mlajša. V tokratni predstavitvi bomo dali prednost »ta starim«, ki se srečujemo že deveto leto. Skupina je nastala po pričevanju Vilme in Danija Siter. Hvaležni drug za drugega se srečujemo vsak prvi petek v mesecu, kjer si podelimo naše izkušnje, vero, pričevanja in se združimo v zahvalah in prošnjah. Vselej nas spremlja tudi duhovni spremljevalec župnik Bojan.

Za vsakega duhovnika je velika milost, če ima v svoji župniji zakonske skupine. Tudi sam sem se razveselil, ko sta se iz staršev otrok, ki obiskujejo župnijski vrtec, postopoma oblikovali dve zakonski skupini. Svet, v katerem živimo, človeka razoseblja. Tudi zakon in družina sta izpostavljena hudim preizkušnjam. Zato zakonci potrebujejo sebi primerno občestvo, da lažje kljubujejo viharjem, ki se zgrinjajo nad njimi. Sam vidim v zakonski skupini predvsem dve pomembni lastnosti: mladim parom pomaga bolje in polnejše živeti svoj zakon in vanj vključevati tudi Boga, ki je vzor vsake ljubezni, ter pare usposablja za pričevanje. Ne zadovoljijo se zgolj z lepim krščanskim življenjem znotraj svojih družin, ampak vedno bolj postajajo pričevalci v svoji župniji in svoji okolici.

Zato so zakonske skupine blagoslov tako za zakonce kot tudi za župnijska občestva. Sam doživljam veselje pripadnosti tem občestvom. Srečen sem,

če jim lahko ponudim kaj koristnega; zase pa lahko rečem, da od njih veliko prejemam in da nanje lahko računam tudi v skrbi za župnijsko življenje.

Bojan Likar, župnik

Na začetku najine poti v DiŽ-u si nisva predstavljala, da bova kdaj v vlogi voditeljev zakonske skupine. Najina mentorja in prva voditelja Petra in Lojz Kokalj sta nama po treh letih vodenja predala štafetno palico. Vsako srečanje na zakonski skupini nama pomeni medsebojno rast in obnavljanje najine zaobljube »v dobrem in slabem«, najbolj pomembno pa je vsakodnevno delo na gradnji najinega odnosa. Za vse zakonske pare in duhovnega spremljevalca sva hvaležna Gospodu. Preko molitve naju On vodi in nama daje vzpodbude, tudi ideje, zahvale in prošnje. V njegovo naročje polagava tudi najino družino, ki naju pri vsem tem spremlja, podpira in to tudi živi.

Martina in Aleš Bašar

Iskala sva zakonsko skupino, ki bi se ji lahko priključila. Ko je prišla pobuda za ustanovitev le- te s strani Baragovega vrtca in sva nato poslušala še pričevanje zakonskega para, sva vedela, da je to to in da tudi midva želiva rasti v odnosu in veri.

Damijana in Martin Kovačič

Biti član zakonske skupine je za najin zakon velik blagoslov. V skupini izgrajujeva medsebojni odnos in skozi obravnavane teme odkrivava globine Božje ljubezni. Takšne izkušnje, kot ti

jo lahko da skupina zakonskih parov s podobnimi izzivi, ti ne more dati ne primarna družina ne izobraževalni sistem. Skupina je najin trening za boljšo kakovost sobivanja. Sama nikdar ne bi odrinila tako na globoko, zato se z veseljem udeležujeva mesečnih srečanj. Rada začutiva miselni utrip vsakega posameznega para, vložen trud voditeljskega para in poučne razlage duhovnega spremljevalca.

Karmen in Aleš Košiček

Hvaležna sva, da nama je Bog ponudil trdno roko v oporo, ko sva se v napornem obdobju spopadala z malimi vrtičkarji in njihovimi potrebami.

Takrat sta v Stražišče prišla Vilma in Dani, da bi imela predstavitev DiŽ-a za starše otrok, ki so hodili v Baragov vrtec. Povabila sta nas k oblikovanju zakonske skupine, in ker nama je bila misel na mesečna srečanja in poglabljanje vere med prijatelji všeč, sva se povabilu odzvala. Vesela sva, da imamo prisrčna in zagnana voditelja Martino in Aleša, ki veliko svojega časa namenita koordiniranju skupine, še posebej pa sva vesela, da je z nami župnik Bojan. Njegovi komentarji in nasveti, ki so vedno na mestu, v nama odmevajo še dolgo po srečanju.

Mojca in Ambrož Bogataj

Zakonski skupini sva se pridružila dve leti po njeni ustanovitvi, ko sva ugotovila, da ob štirih majhnih otrocih, urejanju stanovanja, službi in študiju ob delu ni časa za naju. Po šestih letih srečevanj lahko rečeva, da nama zakonska skupina pomaga pri gradnji najinega odnosa, vzgoji otrok

Zakonska skupina

Bojan Likar

Družina in Življenje

Martina in Aleš

Damjana in Martin

Ambrož in Mojca

Foto: Osebni arhiv

Aleš in Karmen

27

Lidija in Janez

in pri utrjevanju najine osebne vere.

Na srečanjih lahko govoriva o zadevah, o katerih ne govoriš z vsakim in tako mimogrede, člani smo med seboj postali prijatelji, dragocena pa so tudi prijateljstva med našimi otroki.

Lidija in Janez Čampa

Pred petnajstimi leti sva si mestno dekle in kmečki fant obljubila večno zvestobo ter v najin odnos povabila tudi Boga. Že pred poroko sva se zavedala, da je za dober odnos med zakoncema potreben tudi »reden servis« – pogovor, molitev, posvečen čas, pozornosti … Zakonska skupina

Mateja in Tone

nama pri tem pomaga, saj si zavestno vzameva čas za krepitev in refleksijo najinega odnosa, krepitev najinega duhovnega življenja, hkrati pa nama zakonska skupina nudi oporo in zatočišče v razburkanem svetu, kjer se pomen družine in zakona izgublja.

Tone in Mateja Ravnikar

Družina in Življenje

Foto: arhiv DiŽ

28

Zakaj zakonska skupina potrebuje voditeljski par?

V Družini in Življenju vsaki zakonski skupini ob njeni ustanovitvi izberemo voditeljski par.

Največkrat gre za zakonca, ki sta že dlje časa v neki zakonski skupini, ki imata nekaj izkušenj z vodenjem in prideta v novo skupino z namenom, da jo spremljata nekaj časa, potem pa vodenje skupine predata enemu od parov v skupini.

N

ekateri zakonci, ki so prevzeli to poslanstvo, neradi slišijo, da so voditelji. Pravijo, da skupine v resnici ne vodijo, ampak samo skrbijo za koordinacijo, zato jim je ljubši izraz koordinatorski par. Ker gre za kar pogost pojav v zakonskih skupinah, je prav, da temu vprašanju namenimo nekaj besed.

Voditi ali koordinirati?

Najprej razčistimo razliko med voditeljsko in koordinatorsko vlogo. V obeh vlogah par v resnici opravlja podobne naloge: usklajuje datume srečanj zakonske skupine, skrbi za komunikacijo med skupino in DiŽ-evo pisarno, priskrbi gradivo za srečanja zakonske skupine, je v stiku z duhovnim spremljevalcem skupine in z regijskim voditeljskim parom.

Kakšna je torej razlika? Razlika med vodenjem in koordiniranjem je v tem, da ima vodja večjo odgovornost do skupine in da sprejema tudi določene

odločitve. Pri sprejemanju odločitev se seveda posvetuje s skupino in le-teh ne sprejema avtoritarno, pa vendar v primeru, ko skupina na določeno temo ne doseže soglasja, voditeljski par presodi, kaj je za skupino najboljše.

V večini skupin, ki se srečujejo že več let, so pari postali prijatelji in morda tudi zato nihče od parov ne želi sprejeti vloge voditeljskega para, saj se vsi čutijo enakovredne. V resnici voditeljski par je in mora biti enakovreden član skupine. Ima pa, dokler je v tej vlogi, vseeno nekoliko večjo odgovornost. Če ponazorimo s konkretnim primerom: eden od parov v skupini se je že nekajkrat opravičil, da ga ne bo na srečanje, pri tem pa ni navedel nobenega razloga. Kateri od parov v skupini naj bo tisti, ki bo stopil v stik s tem parom in skušal ugotoviti, kaj se dogaja? Če skupina nima voditeljskega para, se verjetno nihče od parov ne bo čutil poklicanega, da vstopi v reševanje te situacije.

Zakaj se bojimo vodenja?

Nekateri zakonci imajo pred vodenjem tudi določene pomisleke. Verjetno marsikdo ob vprašanju, ali bi vidva postala voditeljski par, dobi asociacijo na izkušnje v službi, kjer šefi navadno ne veljajo za najbolj priljubljene.

Poglejmo nekaj najpogostejših pomislekov, ki jih izrazijo pari, ko so povabljeni k prevzemu vodenja zakonske skupine.

Pomanjkanje časa. Verjetno ga ni človeka, ki bi se upal pohvaliti, da ima na razpolago preveč časa. Naj se sliši še tako obrabljeno, čas je stvar prioritet. Skušajta videti čas, ki ga bosta vložila v pripravo na srečanje ter v samo izvedbo srečanja, kot čas za vaju, naložbo v vajin zakon. Če sta sama že člana zakonske skupine, vesta, kaj vama je skupina dala, in prav je, da nekaj od tega, kar sta prejela, dajeta tudi naprej.

Nisva usposobljena. Če prvič prevzemata vodenje skupine, verjetno res

Za voditeljske pare

nista, tudi če sta se že udeležila katerega od usposabljanj za voditeljske pare. Usposabljanja in priročniki, ki jih imamo na voljo v Družini in Življenju, so potrebno, koristno in uporabno orodje, pa vendar se bosta največ o vodenju naučila ravno preko svoje osebne izkušnje. Če imata otroke, pa sta nekaj izkušenj z vodenjem vseeno že pridobila, kajne? Vodenje lastne družine nam daje marsikatero veščino, ki pride prav tudi pri vodenju zakonske skupine. Mnogi naši zakonci imajo tudi izkušnje vodenja kot animatorji, skavtski voditelji ipd.

Nisva popolna. Tudi midva imava težave. Odgovor na to je preprost: Bogu hvala! Tudi pari v vajini skupini niso popolni in imajo težave. In prav v tej nepopolnosti ter podelitvi težav, s katerimi se soočate, se boste najhitreje začutili in povezali. Nič ne odbije zakoncev od obiskovanja zakonske skupine bolj kot »popoln« voditeljski par. Popolnost je namreč nedosegljiv ideal, ki ne deluje motivacijsko, temveč

Družina in Življenje

29

ravno obratno. Zato je pomembno, da voditeljski par ne skriva svoje ranljivosti pred ostalimi zakonci. Da zmore podeliti svoje padce in napake.

Če vidva vsako jutro začenjata dan z Gospodom, z branjem in premišljevanjem Božje besede, se bodo tega »nalezli« tudi člani vajine zakonske skupine.

Moč zgleda Po čem pa naj bi bil voditeljski par prepoznaven? Po tem, da sta se skupaj, zavestno odločila, da želita graditi svoj odnos in odnos z Bogom. Da sta stopila na to pot in po njej že nekaj časa hodita ter opažata tudi prve sadove te odločitve.

Tako kot velja pri vzgoji otrok, velja tudi pri vodenju zakonske skupine.

Od vseh pravil, navodil in priporočil je najpomembnejši zgled. Če želita, da zakonci v vajini zakonski skupini posvojijo idejo o mesečnih zmenkih, jim morata biti za zgled in si res vzeti čas za zmenek. Če vidva redno delata domače naloge in z zakonci podelita, do kakšnih spoznanj drug o drugem sta prišla v medsebojnem pogovoru, bodo tudi ostali zakonci začutili moč in pomen medsebojnega pogovora.

Ko dajeta, tudi prejemata Vodenje zakonske skupine ni samo odgovornost in dajanje naprej. Pari, ki so se dali na razpolago, pričujejo o tem, kako so preko vodenja skupine tudi veliko prejeli. Vsaka zakonska skupina je namreč že sama po sebi zakladnica izkušenj. In drug od drugega se lahko veliko naučimo. Ugotovimo, da imamo podobne težave, ki jih rešujemo na različne načine, in se učimo sprejemati drug drugega v svoji različnosti.

Z vodenjem skupine rasteta tudi vidva kot zakonca in krepita vajino povezanost. Postajata tandem. Ker vesta, da ne zmoreta sama, za skupino tudi molita in vse zakonce izročata v Božje varstvo. ● Marjeta Bec

30

Družina in Življenje

Prvi moški e-zajtrk s Cirilom Komotarjem Kaj naj povem o moškem e-zajtrku s Cirilom Komotarjem? Samo nekaj utrinkov. Morda to, da še nisem bil na nobenem moškem zajtrku, zato tudi nisem vedel, kaj naj pričakujem. Tudi gost je bil zame popolna neznanka.

»J

a, a ga ne poznaš?!« so zavili z očmi moji fantje, ki bolj zasledujejo avtomobilsko sceno. Priznam, nisem tak avtomobilski navdušenec.

Za mojo pando sinovi tako ali tako pravijo, da sploh ni avto – ker da avto mora biti velik in hiter. Za sedem kilometrov do službe in parkiranje v mestu pa res nisem potreboval čez­ oceanke, se tolažim.

Kakorkoli že, v soboto ob osmih zjutraj se nas je pred ekrani zbralo (ali, če hočete, »nazoomalo«) preko 240 dedcev. Ciril Komotar, mož, oče, vloger, me je prepričal s svojo prijaznostjo, sproščenostjo in nasmejal z avtomobilskimi anekdotami. Pripovedoval nam je o svojem življenju, iskanju lastne poklicne poti pa o pozitivnem in hkrati realnem pogledu na zakon in družino.

S svojim pričevanjem nas je nevsiljivo nagovoril, naj takrat, kadar moremo, posvetimo svoj čas nekomu in mu izkažimo dobroto. Kar stis­ nilo me je (in verjamem, da ne samo

mene), ko je razkril, kako je uresničil željo Rožletu Valjavcu in ga popeljal z lamborghinijem. Rožletova zgodba je bila res težka in njegovo trpljenje se je dotaknilo veliko ljudi. Te dni namreč mineva leto dni od njegove smrti …

ki je vodil pogovor in tudi domiselni DiŽ-evi ekipi, ki je logistično izpeljala vse potrebno, da je bil e-zajtrk ne samo prijeten in poučen, temveč tudi ­okusen.

Kako pa je s hrano pri e-zajtrku?

Preko zaslona lahko kvečjemu hujšaš, ko gledaš, kako drugi jedo. Da pa ne bi bili lačni, je poskrbel paket presenečenja, ki ga je poštar prinesel nekaj dni poprej. Ko smo paket po koncu uradnega dela odpirali, smo ugotovili, da res vsebuje več presenečenj: ne samo salamo, sir, kruh itd., temveč tudi drobne DiŽ-eve pozornosti in celo knjižno presenečenje – knjigo Zmaj ali kraljična Iztoka Jarca. Ko o privlačnosti med možem in ženo ter o dinamiki njunega odnosa piše moški, je to definitivno nekaj, kar lahko nam, dedcem, še kako prav pride. Razen morda tistim, ki svojo ženo do potankosti razumejo. Na koncu še zahvala gostu Cirilu Komotarju, Benjaminu Siterju,

Vtisi mož, zbranih na moškem zajtrku Najlepša hvala za moški zajtrk. Sem navdušen, kako iskreno, globoko, povezujoče in nagovarjajoče je bilo.

Hvala tudi za skrbno izbran paketek z izbrano hrano za telo, še bolj pa za dušo. Hvala, da se trudite in v služenju Njemu pomagate, da so naša srca vedno bližje Božjemu načrtu in podobi, v kateri nas On že od vekov zre.

Franci Šinkar

Primož K.

Iskreno sem vesel, da sem lahko bil prisoten na današnjem krasnem zajtrku. Težko se namreč pohvalim, da bi kdaj prej jokal kot dež, nekako tako kot en mali Tomažek pri 7 letih, pa ob

Dajemo naprej

Družina in Življenje

vsem skupaj čutil iskreno veselje, da sem lahko prisoten. Pripoved možakarja Cirila me ni ganila zgolj zaradi dejstva, da nas je vse stisnila pri srcu minljivost, temveč zaradi tega, ker je tudi nam možem prav enostavno seči v srce, ko ni drugega kot potočiti solzo od iskrene ganjenosti.

Tomaž P.

Ciril ni nič govoril o svoji veri, je pa dejstvo, da nas tak možakar res lahko nagovori. V resnici je na svojem življenjskem primeru razložil, kako iskati, kako slediti Božji volji, čeprav tega nikoli ni tako poimenoval.

Mirko R.

Cirila spremljam na facebooku predvsem zaradi avtomobilizma, sta mi pa všeč njegova iskrenost in strast pri njegovem delu. Ni polovičarstva. Sedaj sem ga spoznal še z druge strani.

Jože C.

31

32

Dajemo naprej

Družina in Življenje

Pojdite po vsem svetu … in po spletu!

J ezus je svoje učence poslal oznanjat evangelij. Po dva in dva, do skrajnih meja sveta. Oznanjati s pričevanjem je tudi eno od vodil Družine in Življenja.

Omejitve gibanja so klasično obliko pričevanj onemogočile. Toda hitro se je pokazalo, da potrebe po pričevanjih niso nič manjše. Zato smo v Družini in Življenju zbrali skupaj pričevalske

pare: tako tiste, ki že imajo »dolgo kilometrino«, kot tudi tiste, ki so se v tej vlogi znašli prvič. V dveh večerih smo obnovili temeljna izhodišča o tem, kako se pripraviti na pričevanje, o čem in na kakšen način pričevati ter razmišljali o posebnostih pričevanj preko videokonferenc.

V postnem času so pričevalci tako

že potovali po Sloveniji – tokrat sicer ne z avtom, ampak kar po spletu.

Vzpodbujamo zakonske skupine po vsej Sloveniji, da v svoje župnije in v svoje skupine povabite pričevalce. Da bi prinašali veselo sporočilo vsem, ki ga potrebujejo. Da bi se krepili v veri, upanju in ljubezni. ●

Srečanja regijskih voditeljskih parov in regijska srečanja Vsako leto se regijski voditeljski pari zberejo na skupnem srečanju. Letos smo se dobili v zadnjem tednu januarja v treh skupinah in se pogovarjali o treh temah: Kako voditi zakonsko skupino v času krize (epidemije)?, Milenijci – člani naših zakonskih skupin ter Ali dajemo naprej in zakaj ne?

Srečanju regijskih voditeljskih parov navadno sledijo srečanja po posameznih regijah. Prvi so se dobili člani zakonskih skupin v murskosoboški škofiji. Takole je vtise strnil regijski voditeljski par: Koronavirus, ki razprostira krila nad celotnim svetom, nam je že v jesenskem času onemogočil izvedbo načrtovanega srečanja voditeljskih parov naše regije. Regijski voditeljski pari, ki pokrivamo Pomursko regijo, smo se morali vdati čakanju na boljšo epidemiološko sliko za izvedbo načrtovanega srečanja. Spoznali smo, da bi čakali predolgo, in odločili smo se, da uporabimo že ustaljeno prakso srečevanja zakonskih skupin preko videokonference. Zakonca Škrobar, ki sta bila motor te pobude, sta predlagala, da bi srečanje obogatili s pričevanjem zakonskega para. Na podlagi razpoložljivosti pričevalskega para smo določili termin srečanja in dorekli izvedbo. Najprej smo vsi prisluhnili pričevanju Gregorja in Melite Čušin, ki sta nas presunila s svojo zgodbo in nam dala nekaj iztočnic za razmišljanje.

Potem pa smo regijski koordinatorji načrtovali srečanje

vsak s svojo skupino voditeljskih parov. Tako je vsak voditeljski par dobil priložnost, da pove, na kakšen način, če sploh, se srečuje z zakonsko skupino, s kakšnimi težavami se sooča pri organizaciji in kje pričakuje našo podporo.

Na podlagi povratnih informacij lahko napišem, da je bilo srečanje res doživeto in pristno. Navdušenja nad pričevalskim parom in samo izvedbo pričevanja ni skrival nihče.

Tudi regijski koordinatorji smo bili veseli, da smo uspeli zbrati skoraj vse voditeljske pare, pridružila sta se nam še dva duhovna spremljevalca. Priložnost biti skupaj in se ponovno videti, čeprav samo skozi zaslon, nas je povezala in nam dala občutek, da kljub prepovedim in omejitvam druženja ostajamo povezani.

Bojan in Sandra Vereš

Ljubezen moja Nežno božam s prsti po laseh, čudovit sijaj v tvojih je očeh, k meni se v objem tesno priviješ, srček svoj v mojem si skriješ.

Po cvetočem travniku z roko v roki, bosa hodiva med žuborečimi potoki, veter nosi vonj neutrganih cvetlic, slišiva tam daleč petje gozdnih ptic.

Ljubim te, ti moja žvrgoleča ptica, poljubljam te, dehteča ti cvetlica, reka si, ki napaja po ljubezni žejo in nosi me s tokom tja čez mejo.

Dušan Horvat

34

Dar življenja

Družina in Življenje

Blaž Grubar

Lansko velikonočno jutro je bilo letos za našo družino zares blagoslovljeno! Rodil se je Blaž in razveselil sestrico Evo ter starša Borisa in Tadejo.

Felicita Halas

Sreča je!

V majhnih stvareh, toplih ljudeh, v stisnjenih dlaneh.

(Tone Pavček)

Bogu smo hvaležni za našo malo veliko srečo – Felicito, ki je s svojim prihodom na svet neizmerno razveselila brate Pavla, Ireneja in Mihaela, sestro Dorotejo ter mamico Meto in očija Primoža.

Družina in Življenje

Nikolaj Schart

Na prelep julijski dan nas je v Trstu razveselil naš mali junak Nikolaj.

Hvaležni tata Andrej, mami Barbara in veliki bratec Anton.

Kiara Kozjek

Na prvi torek v letošnjem letu se nama je pridružila punčka Kiara. ati Uroš in mami Ana

Viktor Čerin

Sveti Miklavž, hvala, da si rekrutiral tudi štorklje, ki so nama prinesle enega tvojih najlepših angelčkov.

Boštjan in Tinkara Čerin

Vsem družinicam čestitamo in želimo obilo Božjega blagoslova!

Za objavo v reviji nam fotografijo z opisom vašega dojenčka ali malčka pošljite na naslov: marjeta@diz.si.

35

36

Danijev nagovor

Družina in Življenje

Molčeči svetnik Se je tudi vam kdaj zgodilo, da ste se ujeli v past?

Ne mislim tisto »medvedjo past«, ki ti zlomi kosti in te ohromi. Mislim na past, ki pomeni, da smo se ujeli in »zabetonirali« v lastne predstave, misli in prepričanja.

Kaj konkretno imam v mislih?

Ponovno premišljujem o svetem Jožefu in kot že tolikokrat doslej si spet delam utvare, češ, da o tem možakarju pa res veliko vem. Vem namreč, da je bil iz Davidovega rodu, po poklicu tesar, stanujoč v Nazaretu, najprej zaročenec, potem pa mož device Marije, ki je, ko je izvedel, da je noseča od Svetega Duha, ni obsodil, pač pa jo je vzel k sebi. Sicer pa je bil – milo rečeno – malo čuden in neroden. Kako to mislim? Ko je prišlo povelje cesarja Avgusta, da se morajo vsi odrasli moški popisati v svojem rojstnem kraju, se je s svojo visoko nosečo ženo odpravil na dolgo pot (10 dni hoda) v Betlehem. Ker ni pravočasno rezerviral prenočišča, je imel srečo, da mu je nekdo ponudil prenočišče v svojem hlevu.

Tudi o tem sem večkrat premišljeval, kako mizerno se je moral ta mladi uspešni podjetnik počutiti, ko svoji mladi ženi in otroku, ki se je moral roditi v takih okoliščinah, ni uspel zagotoviti primernejšega prostora, kako se je počutil, ko je moral biti »porodničar«, saj je vedel, da je bilo v takem okolju (štala) veliko možnosti za infekcijo … Pa še o eni stvari sem večkrat premišljeval. O tem, da sem temu dragemu svetemu Jožefu vedno zavidal njegov privilegij, ki je bil v tem, da je imel »zanimiv odnos« z Bogom.

Spraševal sem se, kako je bilo mogoče, da je ta mož od Boga prejemal osebna razodetja kar med spanjem.

Ujel sem se v past napuha Vas zanima zakaj in kakšen napuh?

Sam si to razlagam tako: za to je »krivo« Apostolsko pismo papeža Frančiška o svetem Jožefu PATRIS

CORDE (Z Očetovim srcem), ki je pred nekaj dnevi kot strela z jasnega treščilo v moj elektronski poštni predal in vame »butnilo« s tako močjo, da sem obstal kot vkopan, ali z drugimi besedami: spoznal sem svojo ozkoglednost – ujel sem se v past napuha. Ugotovil sem namreč, da bistvenih stvari o svetem Jožefu ne poznam. Ko rečem, da je pismo »butnilo« vame, pomislim na dejstvo, da kljub mojemu »globokemu poznavanju« lika tega moža še nikoli nisem pomislil, da v Svetem pismu ni zapisana niti ena beseda, ki bi prišla iz njegovih ust, kar pomeni, da je ta veliki mož molčeči svetnik; če ne molčeči, pa zagotovo redkobeseden. Pa vendar je sveti Jožef vsemu temu navkljub »znana osebnost«, saj o njem vsi nekaj vemo. Kako je to sploh mogoče, ko pa nikoli ni spregovoril besedice?

Poskušam stopiti v »Jožefove sandale« Predstavljam si, da je bil Jožef uspešen lokalni podjetnik, da je bilo tesarstvo verjetno družinska tradicija, da je Jožef prevzel obrt od svojega očeta, da je svoje delo odlično opravljal in postajal vedno bolj prepoznaven – ne le v domači vasi, pač pa tudi daleč naokoli … Kot je bilo tedaj v navadi, se je Jožefov oče »dogovoril« z gospodom Joahimom, očetom mladenke, ki ji je bilo ime Marija, da bo le-ta, ko bo primeren trenutek, postala Jožefova žena. In ker takrat zmenkarije niso bile podobne današnjim, si je Jožef svojo bodočo ženo ogledoval »od daleč«. In nekega dne je izginila – ni je bilo več. Poizvedoval je in izvedel, da je morala na hitro odpotovati k teti

Dani Siter, skupaj z ženo Vilmo ustano­ vitelj društva DiŽ

Elizabeti. »Zakaj? Kdaj se bo vrnila?« se je spraševal.

Po nekaj mesecih se je res vrnila. »Vendar, ali ni nekaj narobe z njo?

Prav vidim? Je možno, da je moja zaročenka noseča? Saj se vendar še nikoli nisva zares srečala, kaj šele da bi bilo karkoli grešnega med nama,« si je belil glavo. Vedel je, da mora nekaj ukreniti. Šel je k njej in se na samem pogovoril z njo. Pripovedovala mu je neke čudne reči, ki jih ni razumel. Vse je kazalo na to, da ga je prevarala. Taka dejanja pa se po judovski postavi kaznujejo – celo s smrtjo. Strah ga je bilo. Tisti večer je komaj zaspal. In glej, spet sanje, spet Gospodov angel. Zbudil se je pomirjen: »Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.

Vzel je svojo ženo k sebi.« (Matej 1,24) Jožef je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel In kar je storil, je storil molče.

Natančno in dosledno je izpolnil angelovo naročilo. Ni pogreval starih dvomov in neštetih vprašanj. Ni se jezil na Boga ali na Marijo. Odločil se je za zaupanje Bogu. Globoko v srcu je vedel, da je življenje preveč kompleksno in da vsega ne bo nikoli razumel. Zato je najbolje zanj, za Marijo in dete, ki raste pod njenim srcem, da Bogu zaupa, saj Bog, ki je nad vsem, ve, kaj dela in kaj želi od njega.

Le kaj bi na njegovem mestu storil jaz?

Gotovo bi se, ko bi zvedel, da me je zaročenka prevarala, najprej jezil in bentil nad tem in onim – tudi nad njo, ki mi je povzročila sramoto. In če se ozrem na dogodke, ki so v Jožefovem

Družina in Življenje

37

Bog mi govori po molčečem Jožefu Vem, da vam ni bilo težko ugotoviti, kaj me pri Jožefu resnično nagovarja.

Nagovarjajo me njegova molčeča poslušnost Bogu, njegov mir in zaupanje: »Storil je, kakor mu je naročil Gospodov angel.« Vse to premišljevanje mi pomaga vedno jasneje prepoznavati, kaj me hoče Bog s pomočjo svetega Jožefa naučiti. Po njem mi predvsem sporoča, naj mu, kot nekoč ta molčeči mož, tudi jaz zaupam, naj v sebi vedno bolj utrjujem prepričanje, da me Bog ljubi in natančno ve, kaj se z menoj ta trenutek dogaja, kaj me skrbi in na katera vprašanja nimam odgovorov, pa bi jih rad imel, saj bi mi bilo lažje.

Po tem molčečem liku me Bog želi opogumiti. Zdi se mi, kot da slišim Jožefove besede, ko mi pravi: »Dani, zaupaj Bogu. On je dober in ljubeč, ve, kaj doživljaš, pozna tvojo realnost, pozna tvoje padce in vzpone. Zaupaj vanj in bo on storil. Bolj mu boš zaupal, bolj bo tvoje srce mirno.« Jožef – zgled pokončnosti Tudi to, kar sem zgoraj napisal, ni vse, kar me želi Bog naučiti po tem velikem možu. Vem, da bo lekcij še veliko, in zdaj z veseljem in ponižnostjo v srcu priznavam, da o tem velikem možu, ki je bil vreden zaupanja Boga, da mu

Foto: Pixabay

življenju sledili, bi se gotovo jezil tudi na cesarja Avgusta, ki je zahteval popisovanje v rojstnem kraju, nadalje bi se jezil na trdosrčne Betlehemske krčmarje, ki niso imeli sočutja do noseče žene, ki je bila tik pred porodom, da ne govorim, kako bi se jezil zaradi neprimernih okoliščin otrokovega rojstva in na to, da sem moral biti tako neizkušen celo porodničar pri otrokovem rojstvu. Kmalu zatem bi se pojavila nova priložnost za jezo: krutost kralja Heroda, ki je mojemu otroku stregel po življenju. Temu bi sledila jeza in negodovanje zaradi dejstva, da sem, če sem želel ohraniti otrokovo življenje, moral na vrat na nos pobegniti v tujino – v Egipt … In tako dalje.

je dal v oskrbo svojega Sina, še veliko ne vem. Postaja mi vedno bolj jasno, da me bosta tudi v bodoče nagovarjali Jožefova pravičnost in zvestoba cesarju in Bogu. Vem, da se moram od njega naučiti predvsem pokončne in odgovorne moške drže, temeljne drže moža, ki ga ni strah nenadnih in nepričakovanih izzivov. Ti izzivi zanj v prvi vrsti niso najprej nerešljivi problemi, pač pa so priložnosti, s katerimi se mora po moško spopasti, vedno se zavedajoč dejstva, da v nobeni, še tako težki situaciji ni sam, pač pa ga povsod spremlja mogočna Božja roka.

Sam vem, da takšno zaupanje Bogu ne pride čez noč, da je za to potrebna vaja in vztrajno delo, da se mora mož večkrat sprijazniti s porazi, vendar ne sme odnehati. Ob tem mi prihaja na misel Edison, ki je, preden je žarnica

zagorela, naredil več kot 10.000 neuspelih poizkusov. In prav ta pokončna vztrajnost, ki je ena od temeljnih kreposti zrelega moža, mi daje slutiti, da bo zame in za mnoge, ki želimo danes biti podobni svetemu Jožefu, največji izziv.

Kaj lahko danes storim za to?

Lahko se danes odločim, da bom od danes naprej vsak dan vztrajal v samoti z mojim Bogom, da mu bom vsak dan zaupal svoje notranje boje, nemoč in dvome, on pa me bo opogumljal po svoji besedi, me navdajal s svojim mirom in prepričanjem, da me ni zapustil.

Zato naj bo Leto svetega Jožefa, ki ga je 8. decembra 2020 razglasil papež Frančišek, leto močnih spodbud za vse može, ki želijo vztrajati in rasti v pokončnosti, veri in zaupanju v Boga. ● Dani

38

Družina in Življenje

Malo za šalo malo zares

Pesnik se pogovarja z literarnim kritikom in ga vpraša: »In kaj vam je v moji novi pesniški zbirki najbolj všeč?« Kritik mirno odvrne: »Stavek: Vsako razmnoževanje prepovedano.«

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec.

Glavna urednica: Marjeta Bec (marjeta@diz.si) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Marjeta Bec (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja, Za voditeljske pare, marjeta@diz.si), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Mateja Jemec Tomazin (Malo za šalo, malo zares).

Grafična priprava in tisk: Tiskarna Povše BM d.o.o.

Naklada: 5500 izvodov.

Fotografija na naslovnici: Canva Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: revija – dar, referenca: SI 00 760111. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI 00 760 110.

Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Mali Indijanček pride prvič v šolo in učiteljica ga vpraša: »Kako ti je ime?« »Majhen ptič, ki leta sem in tja med hišami in išče hrano za sestrice in bratce, očka in mamico ter ob vsem tem ves dan veselo čivka.« »Kako pa te kliče mama?« zanima učiteljico. »Čiv.« Oče strogo ošteva sina: »Sin, zakaj nisi v šoli?« Sin mirno: »Ne morem, internet ne dela.« Zajček je svojo zajkljo odpeljal v cirkus in tam sta videla nenavadno čarovniško predstavo. Čarovnik je iz klobuka vlekel majhne zajčke.

Pa se je oglasila zajklja: »Ni slabo, toda meni je še vedno bolj všeč tako, kot to delava midva!«

Zakonski nasvet iz ljudske zakladnice Čeravno prestol v naši kulturi ni vsakdanji pojav, jih vendarle poznamo kar nekaj. V zgodovini je slovensko ljudstvo dobilo svojega vladarja na Vojvodskem prestolu na Gosposvetskem polju, danes najpogosteje omenjamo prestol v povezavi s cerkvenimi dostojanstveniki. In vendar večkrat omenjamo, da nekdo sede na prestol, prestol osvoji ali pa nasprotno (še pogosteje) prestol izgubi, nekoga s prestola mečejo, pahnejo, vržejo ali zrinejo. Že samo dejstvo, da imamo veliko več frazemov, ki opisujejo izgubo položaja ali stanu kot pa njegovo pridobitev, kaže, da v jeziku pogosto iščemo pot za opisovanje poslabšanja položaja.

In kako položaji ter prestol delujejo v zakonu? Jezus nam naroča, kdor hoče biti prvi, bodi vsem služabnik (Marko 9, 44). Prestol pa je, četudi velik, namenjen enemu samemu. Je lahko kdo prvi, pomembnejši? Je to mož? Ga žena lahko (i)zrine in ga zasede sama? Zakon je vez dveh enakovrednih in enakopravnih oseb, ki medse povabita Tretjega, kdo naj bo torej na prestolu? Enakovrednost pa ne pomeni enakosti, zato enkrat vodi eden, drugič drugi in četudi se kdaj želimo usesti na isti (pre)stol v odnosu, naj bo to priložnost za objem in ne za izrivanje. No, razen na prestolu, na katerega gre še cesar peš, ampak to je pa že povsem druga zgodba.

Pripravila Mateja Jemec Tomazin

O O V V O O N N O O V V O O N N O V O O N O VO OV NO NNOOVVOO N

Najdeta na diz.si in na vseh večjih podcast platformah: Google Podcasts, Spotify, Apple Podcasts, Podcast Addict, ...

1.

Duhovni teden za družine 1, gost Marko Juhant, 23.–30. julij 2021 (POLNO; sprejemamo samo še prijave na čakalno listo)

2.

Duhovni teden za družine 2, gost Marko Juhant, 30. julij–6. avgust 2021 (POLNO; sprejemamo samo še prijave na čakalno listo)

3.

Odmik za moške v divjini, 25.–29. junij 2021 (prijave na: www.diz.si) Na pot se bodo podale tri skupine, ki jih bodo vodili: Slavko Štern, Marjan Čater in Aleš Čerin.

Na poti se bomo držali vseh protikoronskih ukrepov, ki bodo veljali v času odmika (prilagajanje trase znotraj regije, število udeležencev, socialna distanca, možnost obveznega testiranja pred odhodom, nošenje mask, ....). Poskrbeli bomo, da bodo odmiki izvedeni varno.

Foto: Slavko Štern

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2021