12 minute read
Benjamin in Saša Siter: »Slavila sva Boga, da nama je ohranil ljubljenega otroka
Benjamin Siter je skupaj z ženo Sašo že vrsto let nepogrešljiv del ekipe DiŽ, od septembra lanskega leta pa je s simboličnim prevzemom štafetne palice iz rok Danija in Vilme Siter prevzel tudi vodenje Družine in Življenja. Benjamin in Saša sta starša štirih otrok: osnovnošolk Neže (13), Eve (11) in Julije (10) ter triletnega Žige Martina. Živita v Leskovcu pri Krškem.
Iz kakšnih družin prihajata, kje so vajine korenine?
Advertisement
Oba prihajava iz družin s štirimi otroki, kjer sta imeli vera pa tudi glasba precej pomembno vlogo. Saša: Odraščala sem v Zagorju v družini s tremi sestrami, tako da mi je dekliška dinamika, ki je je zdaj tudi v najini družini precej, znana že od malega. Svojega otroštva se rada spominjam, saj je bil naš dom vedno varno gnezdo, kamor se še danes rada vračam. Tudi s sestrami smo še danes zelo povezane. Staršem sem hvaležna za ljubečo in tradicionalno vzgojo, pri kateri so bile pomembne vrline, kot so vera, vztrajnost, delavnost in ustvarjalnost, ki sem jo razvijala skozi mnoge obšolske dejavnosti in aktivnosti v župniji. Od doma sem odšla razmeroma zgodaj; že takoj po osnovni šoli, ko smo se s še tremi prijateljicami iz domačega kraja podale na srednjo glasbeno šolo v Ljubljano, živele pa smo v internatu. Srednješolsko obdobje je bilo zame zelo naporno, obenem pa tudi velika stopnica na poti v odraslost. Benjamin: Rodil sem se staršema študentoma v Ljubljani, od koder smo se pri mojih dveh letih preselili v Krško. Z dvema bratoma in sestro smo veliko časa preživljali pri babici in dedku »na Gmajni« v Leskovcu; zelo povezani pa smo bili tudi z mojimi tetami in njihovimi družinami. Z veseljem se spominjam, da je bila naša hiša vedno odprta za najrazličnejše ljudi, tudi iz tujine, od katerih sem tudi jaz srkal veliko; med drugim sem se tako čisto mimogrede zelo dobro naučil angleščine. Starša sta mi dala predvsem svoj zgled žive vere, ki je po dokaj turbulentnem vmesnem najstniškem obdobju pomagal takšno vero odkriti tudi meni. Za to jima bom za vedno hvaležen.
Kolikor poznam vajino zgodbo, sta postala fant in dekle še kot najstnika. Kje in kako sta se spoznala? Kdaj sta ugotovila, da sta si namenjena?
Benjamin: Res je. Spoznala sva se konec poletja 1997, še zelo mlada in to na morju. Prvič sva se videla na koncertu, kjer je eden poslušal, drugi pa pel. J Prvi sramežljivi pogovori so prerasli v maratonske telefonijade iz ljubljanskih govorilnic, čisto prava pisma in dolgoletna vikend srečanja. Enkrat pri njenih, drugič pri mojih. V zvezo sva šla že od začetka z resnimi nameni; seveda pa nisva čisto od
samega začetka vedela, da se bova na koncu poročila. Nekako po treh letih skupne hoje pa že. Približno takrat sva se tudi zaročila, vendar povsem neuradno – čisto zase, na nekem lepem travniku. Po sedmih letih hoje sva se leta 2004 poročila, Saša je bila takrat absolventka Akademije za glasbo; glasbo je tudi že poučevala, jaz pa sem končeval študij filozofije in teologije in delal priložnostna študentska dela. Zelo toplo so naju sprejeli v župniji Ljubljana – Podutik s tedanjim župnikom Branetom Zadnikom na čelu, kjer sva pomagala – Saša s petjem, jaz pa s poučevanjem verouka. Tam sva imela v prvih letih zakona zares čudovito priložnost zaživeti na svojem, kar se nama zdi minimalni pogoj, da začne par funkcionirati kot nova družinska enota.
Sedaj sta starša štirih otrok, treh osnovnošolk in enega predšolskega fantiča. Kakšna je dinamika življenja v vaši družini? Se je kaj spremenila z Žigovim rojstvom?
Saša: Sedaj sva kot starša že precej globoko (spet) v najstništvu in kar ne moreva verjeti, kdaj se nama je zgodilo »življenje«. Ob treh dekletih, ki odraščajo skupaj, je bilo rojstvo Žige Martina res nekaj posebnega za vse. Dekleta so ga nestrpno pričakovala in z velikim veseljem sprejela. Ugotovile so, da bi bilo v naši družini brez njega že čisto preveč dolgčas in da je pomladil celo družino. Sicer pa je naša družina povsem običajna; veliko je precej glasnih prepirov in vsakodnevnih prilagajanj drug drugemu. Dekleta (in midva kot starša) se sicer že precej soočajo z najstniškimi izzivi, vendar pa jih morava tudi pohvaliti, da so prizadevne šolarke in da nama tudi z domačimi opravili čedalje bolj pomagajo. Sicer pa vsem veliko pomenijo prijateljske vezi, ki jih kot družina gojimo s prijatelji iz DiŽ-a, pa tudi širše. Radi se obiščemo in podružimo pa tudi kam odpotujemo.
Saša, ti zaradi narave svojega poklica delaš ob popoldnevih, Benjamin pa je bil v predkoronskem času tudi marsikdaj odsoten ob večerih zaradi pričevanj po Sloveniji. Kako usklajujeta vajini službi, je kdaj težko?
Saša: Čeprav si tega kot mlada študentka nisem znala predstavljati, z leti ugotavljam, da je popoldanska služba precejšnje breme za družino. Že to, da mora mož »oddelati« vse roditeljske sestanke, pove veliko. S težkim srcem se spominjam preštevilnih nastopov svojih otrok v vrtcu in šoli, ki sem jih »doživela« le posredno, zvečer preko Benjaminovih posnetkov in fotografij. Sicer pa imam poučevanje v glasbeni šoli zelo rada in svoje delo opravljam z velikim veseljem. Benjamin: To usklajevanje nama res pobere veliko moči. Sam se velikokrat nisem čutil usposobljenega za »popoldansko mamico«, pa se je bilo s tem izzivom kljub temu treba spoprijeti. Včasih smo mamico pričakali siti in v pižamah, kdaj drugič pa je bila igra na vrhuncu, stanovanje pa v razsulu. Saša: Ko sva se ob takih večerih srečala na vratih ali pa je moral Benjamin že prej oditi na pričevanje na drug konec Slovenije, sva potrebovala precejšnjo mero vere v vrednost tega, kar počneva. Benjamin: Meni so bila ta večerna pričevanja sicer pisana na kožo. Ker vem, da s tem marsikomu pomagam do boljšega odnosa z Bogom in v zakonu, mi res ni bilo težko oditi od doma; priznam pa, da šele zdaj za nazaj vidim, kako velika žrtev je bila to za mojo ženo in sem ji za te številne večere, ko je sama utrujena poskrbela za otroke, zares hvaležen.
Ste tudi lastniki avtodoma. Je ljubezen do potovanj nekaj, kar sta oba prinesla v zakon? Ali priporočata takšno obliko počitnic za družine?
Benjamin: Ko sva se leta 2004 poročila, sva za darilo dobila šotor, saj so sorodniki poznali najino ljubezen do potovanj in taborjenja. Že vse od začetka pa sva v kampih občudovala tudi avtodome, ki so naju navduševali s svojo mobilnostjo. Želela sva si, da bi nekoč, ko bova imela otroke, tudi mi imeli svojega. In po dolgih letih premišljevanj in sanjarjenj, sva leta 2014 sprejela odločitev, da nam, dokler so otroci še majhni, privoščiva rabljen, a simpatičen drugi dom na kolesih. Saša: Prejšnji lastniki so mu rekli Srečko in to ime je obdržal tudi pri nas. Naši družini je omogočil veliko lepih doživetij, ko smo spoznavali predvsem lepote naše domovine in ko smo se morali »znajti« drug z drugim na zelo omejenem prostoru. Kot si lahko predstavljate, nam je to ponudilo veliko odličnih priložnosti za gradnjo odnosov in povezanosti v družini. Takšno obliko počitnikovanja zato družinam, ki jim je blizu kampiranje, vsekakor priporočava.
Katere preizkušnje v vajinem skupnem življenju so vaju najbolj oblikovale?
Saša: Na začetku prve nosečnosti, ki sem se je zelo veselila in si predstavljala, da bo minila brez posebnosti, se je nekega večera vse obrnilo na glavo. V 11. tednu sem pričela močno krvaveti in bila sva povsem prepričana, da sva otročička izgubila. Spomnim se,
da sva med vožnjo v bolnišnico molila kot še nikoli. Še danes se spomnim, kako presenečena je bila ob ultrazvočnem pregledu zdravnica, ko je rekla: »Saj ta otrok je vendar še živ!« Najina prvorojenka je bila prava borka in se nama je po koncu rizične nosečnosti, ki sem jo morala v precejšnji meri preležati, pridružila živa in zdrava, za kar sva Bogu res hvaležna. Benjamin: Zares, prav Bog je poskrbel zanjo. To se je zgodilo na soboto zvečer in Božja beseda v nedeljo zjutraj je bila prav neverjetna. Prvo berilo je govorilo o tem, kako je Jezus z besedami »Glej, tvoj sin živi« izročil neki vdovi sina, ki je že umrl in ga je oživil; za psalm smo brali Psalm 30, ki govori o tem, da »me je Gospod oživil« ter da se tam, kjer je zvečer jokanje, proti jutru naseli vriskanje, in za dobro mero je bil še evangeljski odlomek o obuditvi mrtvega mladeniča iz Naima. Evangelij pravi, da je potem vse obšel »strah Božji in so hvalili Boga«. Tudi midva sva bila ob tem neskončno hvaležna in sva slavila Boga, da nama je ohranil ljubljenega otroka. Saša: Naslednja preizkušnja pa je prišla, ko je moral Benjamin takoj po rojstvu tretje hčerke na zahtevno operacijo hrbtenice, po kateri je rehabilitacija trajala kar pol leta. Benjamin: To obdobje je bilo za vse zares naporno, s tem pa tudi izjemna priložnost za rast. Saša je morala takoj po porodu skrbeti za tri majhne otroke in še zame.
Benjamin, ti si lani, ko je DiŽ praznoval 20 let delovanja, iz rok Danija in Vilme sprejel »štafetno palico«, s katero sta ustanovitelja DiŽ simbolično predala vodenje naslednji generaciji. Kako si doživel ta dogodek? Bilo je presenečenje, kajne?
Benjamin: Vesel sem, da sem imel skupaj s preostalimi člani ekipe že nekaj let priložnost soustvarjati DiŽ-evo zgodbo, čeprav doslej bolj iz ozadja. Ta leta so bila zame na mnoge načine priložnost za rast in zorenje; pa tudi za temeljit razmislek o poklicanosti v to delo. Moram priznati, da sem imel tudi na račun skupnega dela s starši prenekateri pomislek – predvsem v smislu presoje, kaj je njun klic in kaj je (tudi) moj. V praksi sem z leti prevzemal čedalje več vidikov samega operativnega vodenja, vendar pa je bil dogodek oziroma sama predaja »štafete« v Stični zame oz. za naju s Sašo popolno presenečenje. Verjamem pa, da je bil trenutek dobro odmerjen in tudi čas pravi. Zdaj odločitev »spravljamo v prakso«. Ženi Saši sem izjemno hvaležen, da me pri tem podpira in spodbuja pri mojem delu, izrecno pa bi se želel zahvaliti (in pohvaliti) tudi izjemno ekipo, s katero mi je resnično v čast delati. Tako srčnih, zavzetih in sposobnih ljudi ne moreš dobiti na kup kar tako. Pri tem mora biti – in jaz sem prepričan, da je v našem primeru bila – zraven Božja roka, ki vodi našo pot, da lahko v tako kritičnem času za slovenske zakonce in družine mnogim pomagamo na pravo pot gradnje odnosov, za katere je vredno živeti.
Kako vidiš DiŽ čez 20 let?
Benjamin: Če se v mislih vrnem nekoliko več kot 20 let nazaj, lahko v navezavi z najino zgodbo povem, da sva bila – ne da bi se tega zavedala – prvič na istem prostoru že dobro leto, preden sva se zares spoznala. Bilo je na srečanju s papežem Janezom Pavlom II. v Postojni leta 1996. Tam še nisem znal dobro poslušati, kaj nam papež govori, sem si pa njegove besede zapomnil kasneje. Takole je povedal: »Evangelij ni nikoli oznanjen enkrat za vselej. V vsaki dobi zahteva novih oznanjevalcev in prič. Ni dovolj sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka krščanska generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo …«
Ko grem v mislih skozi desetletja od tedaj, vidim, da je naša generacija ta klic (razen redkih izjem, med katerimi smo tudi mi, ki se zbiramo v okviru Družine in Življenja) povsem preslišala. Kako zelo, bo odkril čas po trenutni epidemiji.
Trenutni koronačas vidim kot odličen streznitveni klic. Čas, ki pride po njem, bo razkril realnost preloma s tradicijo in bo odločitev, komu – temu svetu ali Kristusu – želim slediti, zares treba sprejeti na osebni ravni in seveda na ravni družine.
Ravno v tem pa vidim preroško vlogo Družine in Življenja. Prav v družinah in v medosebnih odnosih znotraj njih se bo najprej odrazila praznina oz. se ta že odraža. Tu se bodo najprej pokazale izjemne potrebe po življenju, ki je v skladu z resnico človeka.
S propadom številnih struktur, na katere smo trenutno še zelo navajeni, bo ta odločitev še toliko bolj nujna. Od tega, koliko »kritične mase« parov bomo do takrat uspeli povabiti k takšni odločitvi, je odvisno tudi, kakšna bo prihodnost Družine in Življenja.
Osebno imam za vodilo misel Scotta Hahna iz knjige The first Society, kjer pravi takole: »Če bi krščanski zakonci samo eno generacijo resnično v polnosti živeli iz milosti, ki jih daje zakrament svetega zakona, bi imeli že v obdobju ene generacije resnično krščansko družbo.« Družbo, v kateri bi izginile premnoge težave, ki nas tarejo danes.
Najbolj si torej želim, da bi pri Družini in Življenju znali še naprej slediti Svetemu Duhu in najti poti in načine, da hkrati odgovorimo na potrebe parov – ki v epidemiji ločitev in razhodov, ki se trenutno dogajajo, eksponentno rastejo – in na kulturno relevanten način povabimo pare, da postanejo Kristusovi učenci, ki delajo nove učence. Pri tem dvojem bo šlo v vedno večji meri za eno in isto stvar.
Kaj najraje počneta skupaj, kot mož in žena? Kaj je za vaju najboljši zmenek?
Saša: Skupaj si rada ogledava kakšen kakovosten film, prebereva kakšno dobro knjigo, urejava fotografije; v zadnjem času so nama v čedalje večje veselje sprehodi v dvoje, ki si jih prej, ko so bili otroci še manjši, nisva mogla privoščiti. Najbolj pa si odpočijeva, kadar nama uspe za obletnico s Srečkom – pa čeprav le za dva dni – pobegniti na morje. To zadnje bi vsekakor razglasila za najboljši zmenek J.
In še za konec: Benjamin, kaj občuduješ pri Saši? Saša, kaj občuduješ pri Benjaminu?
Benjamin: Že od samega začetka sem bil prevzet nad Sašino ljubkostjo in milino in to pri njej občudujem še zdaj. Občudujem tudi njen čut za pravico in njeno empatičnost. Kot mama in učiteljica je zelo skrbna in ustvarjalna; zna me spodbuditi, pa tudi postaviti na realna tla, kadar postanem preveč zasanjan. V devetih nebesih pa se znajdem, ko ponovno zaslišim njen angelski sopran, s katerim me je osvojila že prvi dan. Všeč mi je, da je pred nekaj leti lahko obudila svoj pevski talent s sodelovanjem v vrhunskem Komornem zboru Dekor. Mimogrede, ponosen sem tudi, da so bili čisto prvi DiŽ-evi seminarji Nepozabni trenutki za naju za mnoge nepozabni tudi zaradi njenega petja pri sobotnih večernih mašah. Saša: Pri Benjaminu najbolj občudujem, da me razume in me je pripravljen poslušati; da je odprt za sklepanje novih prijateljstev in tudi, da je res dober voznik J. Vedno je poln idej, je iznajdljiv in zavzeto sodeluje pri našem družinskem življenju. Všeč mi je tudi, da se je v življenju pripravljen spreminjati, kar se zadnja leta še posebej odraža pri njegovem delu na sebi preko Exodusa, in da našo družino vodi bližje k Bogu.
Draga Saša in Benjamin, hvala, da sta bralcem naše revije odstrla pogled v vajine začetke in v vajino življenje. Pri vajinem poslanstvu vama želimo obilo Božjega
blagoslova. ●
