Družina in Življenje
Foto: osebni arhiv in Rahela Jagrič Pirc
18
Benjamin in Saša Siter: »Slavila sva Boga, da nama je ohranil ljubljenega otroka« Benjamin Siter je skupaj z ženo Sašo že vrsto let nepogrešljiv del ekipe DiŽ, od septembra lanskega leta pa je s simboličnim prevzemom štafetne palice iz rok Danija in Vilme Siter prevzel tudi vodenje Družine in Življenja. Benjamin in Saša sta starša štirih otrok: osnovnošolk Neže (13), Eve (11) in Julije (10) ter triletnega Žige Martina. Živita v Leskovcu pri Krškem. Iz kakšnih družin prihajata, kje so vajine korenine? Oba prihajava iz družin s štirimi otroki, kjer sta imeli vera pa tudi glasba precej pomembno vlogo. Saša: Odraščala sem v Zagorju v družini s tremi sestrami, tako da mi je dekliška dinamika, ki je je zdaj tudi v najini družini precej, znana že od malega. Svojega otroštva se rada spominjam, saj je bil naš dom vedno varno gnezdo, kamor se še danes rada vračam. Tudi s sestrami smo še danes zelo povezane. Staršem sem hvaležna za ljubečo in tradicionalno vzgojo, pri kateri so bile pomembne vrline, kot so vera, vztrajnost, delavnost in ustvarjalnost, ki sem jo razvijala skozi mnoge obšolske dejavnosti in aktivnosti v župniji. Od doma sem odšla razmeroma zgodaj; že takoj po
osnovni šoli, ko smo se s še tremi prijateljicami iz domačega kraja podale na srednjo glasbeno šolo v Ljubljano, živele pa smo v internatu. Srednješolsko obdobje je bilo zame zelo naporno, obenem pa tudi velika stopnica na poti v odraslost. Benjamin: Rodil sem se staršema študentoma v Ljubljani, od koder smo se pri mojih dveh letih preselili v Krško. Z dvema bratoma in sestro smo veliko časa preživljali pri babici in dedku »na Gmajni« v Leskovcu; zelo povezani pa smo bili tudi z mojimi tetami in njihovimi družinami. Z veseljem se spominjam, da je bila naša hiša vedno odprta za najrazličnejše ljudi, tudi iz tujine, od katerih sem tudi jaz srkal veliko; med drugim sem se tako čisto mimogrede zelo dobro naučil angleščine. Starša sta mi dala predvsem svoj zgled žive vere,
ki je po dokaj turbulentnem vmesnem najstniškem obdobju pomagal takšno vero odkriti tudi meni. Za to jima bom za vedno hvaležen. Kolikor poznam vajino zgodbo, sta postala fant in dekle še kot najstnika. Kje in kako sta se spoznala? Kdaj sta ugotovila, da sta si namenjena? Benjamin: Res je. Spoznala sva se konec poletja 1997, še zelo mlada in to na morju. Prvič sva se videla na koncertu, kjer je eden poslušal, drugi pa pel. J Prvi sramežljivi pogovori so prerasli v maratonske telefonijade iz ljubljanskih govorilnic, čisto prava pisma in dolgoletna vikend srečanja. Enkrat pri njenih, drugič pri mojih. V zvezo sva šla že od začetka z resnimi nameni; seveda pa nisva čisto od
