Revija Družina in Življenje DECEMBER 2020

Rubrika Gradimo odnose, za

katere je vredno živeti in jih prenašati naprej

1 , december , ISSN –2

Družina in Življenje Letnik , št.

Družina in Življenje

Tema: Težki časi Naš pogovor: Miha Ruparčič Zgodba zakonskega para: Pavel in Tatjana Fičur

Blagoslovljen

BOŽIČ in milosti polno novo leto

2021 Dragi DiŽevci!

V najlepši Božični pesmi Sveta noč pojemo: »Rojen je Rešenik«. »Rešenik« zveni precej tuje. Mislimo si, da ga ne potrebujemo, da znamo in zmoremo sami, da imamo vsega v obilju … A leto 2020 in z njim novi virus sta nam pokazala, da je naša samozadostnost zelo krhka. Kaj bomo naredili s to situacijo, je odvisno od nas samih. Lahko smo »jetniki« lastnih zidov, godrnjamo, se pritožujemo in smo slabe volje. Lahko pa situacijo vidimo kot priložnost – za prijaznost, sočutje, ljubezen, pozornost, odpuščanje, spoštovanje. In za gradnjo dobrih medsebojnih odnosov. Za to se pri Družini in Življenju zavzemamo že 20 let. Z veliko hvaležnostjo gledamo na prehojeno pot in se zavedamo, da ne bi bila takšna brez vas – naših dragih zakoncev!

Zavedamo se, da sami ne zmoremo, da potrebujemo najprej Rešenika, pa tudi vas, prijatelje in podpornike Družine in Življenja. V teh svetih dneh Ga vabimo, naj se ponovno rodi v naših srcih, naj »naše štale« napolni s svojo prisotnostjo.

Zato vam v svojem imenu in v imenu najinih dragih sodelavcev želiva blagoslovljen božič in srečno novo leto 2021.

Hvaležna Vilma in Dani Siter z ekipo DiŽ

Družina in Življenje

Kazalo TEŽKI ČASI 4 Težki časi = iščejo se trdni možje 5 Čas milosti 6 Podarjenost zaustavljenega časa NAŠ POGOVOR 8 Miha Ruparčič: »Težava nastane, če od sebe pričakujemo, da bomo sčasoma postali popolni.« MIDVA SVA ZAKON 12 Višje TA STARI IN TA MLADI 13 Ali sem lahko sam, ali sva lahko sama?

STARŠEVSTVO 14 Naši hišni ljubljenčki ODGOVORI NA VPRAŠANJA 16 Že prej sva si težko vzela čas za zmenek, zdaj pa je to misija nemogoče ZGODBA ZAKONSKEGA PARA 18 Pavel in Tatjana Fičur: »Jezus je potrpežljivo čakal na najino povabilo« VILMINA SPODBUDA 22 Prideš k meni na obisk?

SEMINARJI NAS BOGATIJO 24 Nepozabni trenutki za naju na Rogli ŽIVETI S SVETIM PISMOM 28 Ko v Svetem pismu naletiš na kruto zgodbo ZAKONSKA SKUPINA 30 Nežina zakonska skupina iz Slovenj Gradca: »Gradnja trdnega zakona pomeni dobro popotnico in duhovno dediščino za otroke« ZA VODITELJSKE PARE 32 Sveti Duh najde pot – tudi v epidemiji DAJEMO NAPREJ 34 Praznovanje 20­letnice DiŽ: V vsem se zahvaljujte!

38 DAR ŽIVLJENJA DANIJEV NAGOVOR 40 Samopostrežna polnilnica  MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Uvodna beseda

Trdi časi minejo, trdni ljudje ostanejo Marjeta Bec, urednica

Z

gornji citat se dobro sliši, kajne? Gre za naslov knjige, nekakšen priroč­ nik, ki govori o tem, kako se soočati s težavami v življenju. Knjigarne so polne podobnih knjig za samopomoč, vse imajo naslove, ki obetajo popoln preobrat v našem življenju, seveda na boljše, ko bomo knjigo le vzeli v roke in jo prebrali.

Nič ni narobe tu in tam prebrati kakšne knjige, ki nam lahko pomaga videti stvari v novi luči in nas spodbudi k osebni rasti. Toda … Verjetno imamo vsi izkušnjo, da nekaj vedeti še ne pomeni tega tudi živeti. Vemo, na primer, da je za naše telesno zdravje pomembno, da zdravo jemo, se veliko gibamo in se izogibamo stresnim situacijam. Toda, ko je potrebno to vede­ nje spraviti v življenje, nastopijo težave.

Podobno je z našo vero: vemo, da mora biti Bog na prvem mestu, pa bo vse na pravem mestu. V resnici pa je večkrat tako, da imamo Boga v dobrih časih spravljenega nekje na »polici«, sicer v bližini, pa vendar bolj na zalogo, da ga lahko vzamemo s police, ko se bomo znašli v stiski in ga potrebovali.

Potem pa se znajdemo v stiski, vzamemo Boga s police in pričakujemo, da bo rešil vse naše težave. Res je, da je za mnoge ljudi prav težka preizkušnja, ko se ne moreš zanesti na nikogar več, razen na Boga, ena od možnih poti k spreobrnjenju.

Kaj pa v primeru preizkušenj, kakršen je čas koronavirusa? Ko se morda vsi nismo znašli v življenjski nevarnosti, v kateri se samodejno oklenemo Boga? Ko se je naše življenje sicer korenito spremenilo, nam prineslo marsi­ katero nevšečnost, naše preživetje kot tako pa morda ni ogroženo? H komu smo se zatekli tokrat? Bojim se, da se je veliko ljudi namesto k Bogu zateklo v občutke jeze in strahu. V obtoževanje in iskanje krivcev. V samopomilo­ vanje in nemoč. »Budni bodite, stojte trdni v veri, možati bodite, bodite močni!« (Prvo pismo Korinčanom 16,13) nas vabi sveti Pavel. Biti buden, čuječ, če hočete, je danes kar popularna krilatica. Kaj pa to v resnici pomeni? Za nas, kri­ stjane, čuječnost pomeni predvsem to, da imamo odprte oči in ušesa za navdihe Svetega Duha. Da si vsak dan vzamemo čas za pogovor z našim nebeškim Očetom. Da odpremo Sveto pismo in se vprašamo, kaj mi želi Bog povedati v svojem »priročniku«. Priročniku, ki nam je vsem na voljo.

Ki je še vedno najbolj prodajana knjiga vseh časov in katere rok trajanja ni omejen. Vedno aktualna – v vsakem času in prostoru, za vsakega od nas.

Tudi v tokratni reviji bomo lahko skozi zgodbe in pričevanja spoznavali, kako so se in se še s težkimi časi soočajo naši zakonci. Kje so našli oporo, kaj so se naučili v preizkušnji. In kako je vsak čas, tudi čas epidemije, lahko čas milosti.

3

4

Težki časi: po moško …

Družina in Življenje

Težki časi = iščejo se trdni možje Kdo izmed nas ni v otroštvu vsaj kdaj slišal »zelo vzgojnih« besed: »Fantje pa ne jokajo!« Možje, ki so šli na vojno, so pač morali biti trdi in neobčutljivi, če so hoteli preživeti. Danes pa so taki arhetipi moškosti »iz mode«.

S

lovenščina pozna dva zelo podobna pridevnika, trden in trd, in ju zelo radi zamenjujemo, čeprav sta pomen­ sko zelo različna. Najprej trd v pomenu »se težko spreminja«, »se težko obli­ kuje«. Negativno zveni, če za nekega otroka rečemo, da je trd, če pa nekega politika označimo kot trdega poga­ jalca, pa lahko učinkuje povsem pozi­ tivno. Pomeni sicer, da težko odstopa od svojih stališč in sklepa kompromise, toda zato večkrat doseže svoje. Taki možje so bili tudi naši dedi in pradedi, ki so znali ohraniti naše podeželje, naše hribovske domačije ter slovenski živelj in jezik. Mislim, da nas je večina današnjih mož (vsaj v našem krščan­ skem kulturnem prostoru) vzgojena in spodbujena k izražanju čustev, prijazni tenkočutnosti do žene in veliki prila­ godljivosti (beri ustrežljivosti). Čisto nekaj drugega, kakor je bilo včasih.

Nekaj novega, zato še nimamo pravih vzorov! Poznam marsikateri primer, ko je mož povsem razvadil svojo ženo.

Foto: Slavko Štern

obhajilu postajamo del Njega, del nje­ govega telesa?

Je kakor pri vzgoji otrok: brez trdnosti lahko vse usluge vodijo samo v razva­ jenost. In to žene čutijo. Čeprav jim dobro dene tak odnos in si želijo samo še več uslug, pa globoko v duši čutijo, da taki možje niso tisti pravi.

Moški po Božji podobi In kdo je trden moški? Tisti, ki mu je Gospod močna skala, obramba in zavetje, kot beremo v psalmih. Tisti, ki si kot Salomon želi prave modrosti in si potem zna urediti življenje tako, da samo po sebi teče in se ne zapleta.

In ko pride vihar, lahko mirno spi na premcu čolna, ki se potaplja (Matej 8,24). To je tisti, ki se zna zjokati (Luka 19,24), hkrati pa govori kot tisti, ki ima oblast (Matej 7,29). In nenazadnje, je tisti, ki se zna izročiti Gospodovi volji tudi takrat, ko je videti, da ga je Bog zapustil (Matej 27,46). Seveda govorim o Jezusu Kristusu. Rekli boste: »Nedo­ segljiv ideal!« Morda, toda ali potem res verujemo, da po vsakem prejetem

Molitev, askeza in moška družba Niti približka te trdnosti se ne da pri­ dobiti čez noč, zanjo je treba garati.

Moško dozorevanje sloni na treh pomembnih stebrih: molitev, askeza in moška družba. Molitev je čas, ko se prepuščamo oblikovanju Božje bližine: preko Božje besede in razlikovanja delovanja Duha v nas samih. Priznam, tudi sam sem velikokrat ponavljal besede »Gospod je moja moč«, pa je vse skupaj zvenelo bolj kot avtogeni trening, ko sem samega sebe poskušal prepričati, da res verujem. Toda to na dolgi rok zanesljivo deluje!

Askeza? Veliko moških jo danes zamenjuje s športnimi treningi. In res je v osnovi to popolnoma isto: prignati moško telo na mejo fizič­ nih sposobnosti. Takrat se telo začne obnašati popolnoma drugače. Askeza se od športnih treningov loči samo v eni stvari: ne oblikuje samo moškega telesa, ampak celega moškega kot takega.

In moška bratovščina? Že v pra­ davnini so možje hodili skupaj na lov (ali pa na ribolov, če si v spomin prikličemo Jezusove učence), saj so potrebovali pomoč drug drugega.

In verjemite mi, da se na teh poteh gotovo niso pogovarjali samo o bizo­ nih in ribah, ampak tudi o drugih pomembnih življenjskih temah. ● Mirko Robba

Če bi se kdo od mož rad podal na pot, o kateri piše Mirko – program Exodus – se mu oglasite na: mr.prcik@gmail.com.

Težki časi: po žensko …

Družina in Življenje

5

Čas milosti Prav v teh dneh, ko pišem to razmišljanje, se v naši družini spominjamo rojstva naše najmlajše hčerke Ane in tudi njenega odhoda k nebeškemu Očetu.

e danes me stisne, ko se spomnim, kako me je mož z vozičkom vozil po podzemnih hodnikih kliničnega centra. Čas se je tiste dni zame ustavil.

Ko so nama po treh dneh povedali za Anino diagnozo, trisomijo 18. kromo­ soma, je za nekaj dni v meni vse otrp­ nilo. Počutila sem se kot v vakuumu, brezčasju, brezčutju. Ničesar ni bilo.

Niti žalosti, niti spraševanja zakaj, niti jeze, nič. Ena sama praznina. Nisem bila sposobna niti moliti ali prositi, moledovati k Bogu, da naj vendar ozdravi to našo lepo deklico.

Takrat so namesto naju za nas molili v zakonski skupini, najini pri­ jatelji in sorodniki. Še danes sem jim hvaležna za njihove molitve. Prav ta izkušnja mi je dala nov, drugačen odnos do molitve rožnega venca, s katerim do takrat nisva bila prav dobra prijatelja. Spoznala sem, kako pomembno je, da prosiš za molitev in kako dragoceno je, da moliš za druge.

Našo Ano smo po desetih dneh pri­ peljali domov. Imela je še toliko moči, da smo jo vsi lahko pocrkljali. Od nje smo se poslovili z mašo in petjem kar v domači dnevni sobi. To slovo v naj­ ožjem družinskem krogu nas je poto­ lažilo, umirilo in močno povezalo.

Neizmerno sem hvaležna možu, da se v tistem obdobju ni zazidal v svoj svet, ampak sva lahko skupaj jokala, drug drugemu brala knjige o slovesu in nebesih, poslušala slavilne pesmi, predvsem tisto »Nihče ne ljubi te kot jaz«, ki sem jo v bolnici pela naši Ani. Tudi otroci so lahko žalovali vsak na svoj način. Veliko smo se pogovarjali o smrti, žalovanju, naši veri, o nebesih, o naših čutenjih in razmišljanjih.

Ko sem čez čas gledala nazaj, sem pomislila, da nas Bog na nek

Foto: Freepik

Š

način pripravi na težke preizkušnje, nas »oboroži«. Že prej nam da spo­ znati določene ljudi, ki nam v težkem obdobju pomagajo, poveže nam s sku­ pnostjo (naju je pripeljal v DiŽ J) in tudi duhovno okrepi, da zmoremo.

Takrat je bilo zame težko obdobje, a hkrati tudi najbolj milostno. Prav v obdobju žalovanja sem najbolj obču­ tila bližino Boga in notranji mir. Po občutju take bližine in miru hrepenim še danes.

Hrepenenje po bližini Več notranjega miru in zaupanja si želim še posebej takrat, ko nekako ne znam in ne zmorem najti skupnega jezika z najmlajšo hčerko; ko se zaradi nepomembnih, drobnih stvari spore­ čem s starejšimi, že odraslimi otroki, ko znova preverjam že večkrat pre­ verjeno, ko si naložim vsega preveč in to močno občutijo tudi moji naj­ bližji. Kadar mi ob vsem tem zaniha še hormonsko ravnovesje, se mi zdi,

da sonce ne bo nikoli posijalo. Takrat večkrat v mislih prepevam pesem Suša in se sprašujem »Kje si zdaj moj Bog, moje veselje, moč«.

Tako kot potrebujem Božjo bližino, hrepenim tudi po čustveni bližini moža. V obdobjih, ko začutim, da mož postavlja obzidje okoli sebe, pa naj bo to (še največkrat) po moji zaslugi, vča­ sih pa tudi zaradi njegove preobreme­ njenosti, preživljam težke čase. Poču­ tim se prav izgubljeno in nemočno. Ko nama končno uspe najti pravo orodje za podiranje teh gradbenih »stvari­ tev«, sem še toliko bolj hvaležna, da se lahko znova stisnem v njegov objem.

Spoznala sem, da me v vseh težkih obdobjih najbolj potolaži, umiri, opo­ gumi in poveže z Bogom prav slavilna glasba. Tako me skozi vsakdan pogo­ sto spremlja pesem: »Čakaj in moli Boga, čakaj svetlobo z neba, verujem obljubi tej, v njej je moje upanje, moja moč in trdna tla, čakam Boga.«● Ivanka Žgur

Družina in Življenje

Podarjenost zaustavljenega časa

Foto: Freepik

6

Je čas veselja in čas žalosti. Je čas solz in čas smeha. Je čas moči in čas nemoči.

Je čas sejanja in čas žetve. (Pridigar 3)

D

anes je težek čas, kakršnega še ni bilo – čas epidemije, zaprtih vrat, omejenih stikov, brez javnega prevoza, brez koncertov in prireditev, brez maš in obhajila. Težek čas je to leto Gospo­ dovo 2020.

Tudi čas milosti!

Nam, kristjanom, pa je ta težek čas obenem tudi čas milosti, saj na novo doživljamo stvari, ki jih doslej zaradi hitrega tempa današnjega življenja nismo mogli doživeti in razumeti v vsej polnosti. Pomislimo, kako je bilo in bo posebno doživetje, ko bomo spet lahko pristopili k zakramentu sve­ tega obhajila. Podobno je slovesnosti

prvega svetega obhajila! Sprejeti Jezu­ sovo telo, skrito v beli hostiji, je nekaj najlepšega, kar vernik lahko doživi v svojem iskanju stika z živim Bogom.

Kako tolažljivo je, ko Jezus spet stopi pod našo streho. Njemu ni treba razlagati zapletenosti družinskega živ­ ljenja, trpljenja in želja, kajti On vidi in ve vse ter prinaša v naše srce svoj blagoslov. Če so prej nekateri duhov­ niki hodili po vaseh z monštranco ter blagoslavljali hiše in ljudi, bo spet lahko pod našo streho, v sredo našega doma osebno stopil nevidni Obisko­ valec in blagoslovil naše vsakdanje življenje, da skozi znova odprta vrata pridemo nasmejani in prečiščeni,

bolj povezani in manj zagrenjeni.

V času pandemije smo zelo odvisni od medijev, od tega, kar nam pokažejo, poročajo, s čim hranijo našo dušo. Ena nepozabnih slik iz tega težkega časa je prav gotovo trg sv. Petra v Vatikanu, ko je papež Frančišek molil za ves svet in ga blagoslavljal.

Kar stisnilo me je pri srcu, ko smo gledali popolnoma prazen trg, po katerem so padale debele dežne kaplje, hkrati pa so na vseh straneh gorele bakle. Potem je prišel ta drobni, dobri papež Frančišek, oblečen v svojo najsvetejšo obleko in nas nagovoril.

Sam je stal na praznem trgu, a se je še kako dobro zavedal, da ga spremljajo

Težki časi: duhovni pogled

verniki vsega sveta … Pravijo, da je prenos spremljalo 20 milijonov ljudi, ali pa še več … Papež je govoril s svo­ jim značilnim mirnim glasom, a vsaka beseda je imela težo prisege. Govoril je iz dna srca, govoril je z ljubeznijo, prinašal je upanje in trosil mir. Videli smo, kako globoka je njegova vera!

Mislim, da je tako govoril pred 2000 leti tudi apostol Pavel, ne, še prej je tako govoril sam Jezus.

Ob tem nepozabnem prizoru praz­ nega trga svetega Petra in govoru papeža Frančiška sem se znova zave­ dala, kako je vse bogastvo tega sveta nevredno, če ne služi človeku in Bogu.

Kaj koristijo vsa bogastva, vse stavbe od piramid do dubajskih nebotičnikov, če ni v njih ljudi! Hrepenimo po zlatu in denarju, a z njim nismo mogli pre­ prečiti niti premagati tega majcenega virusa, ki se je zarezal v naša življenja in nam spremenil dom in državo.

Te dni so ljudje ponovno odprli mnoga – zaradi pandemije zaprta vrata. Videla sem solze na licih sta­ novalcev doma za upokojence, ki so spet lahko šli ven in pobožali svežo zeleno travo na vrtu. Videla sem neiz­ merno srečo, ko so obiskovalci po več kot mesecu dni videli svojo mamo ali očeta na postelji, ker so jih pridni negovalci pripeljali do okna za pogo­ vore.

Dom je dragocenost vseh dragocenosti Sedaj, ko smo tolikokrat slišali opo­ zorilo ostani doma, se pod strehami naših domov odvija zelo intenzivno življenje. Mnoge stvari so se razjasnile, mnoge učvrstile, a nekatere zlomile …

Omejeni na bivanje pod istim krovom ne moremo pred problemi zbežati ne v gostilne ne na potovanja. Morali smo se in se še soočamo s svojimi najdraž­ jimi in s samim seboj.

V dneh pandemije stalno slišimo opozorila – Držite razdaljo! Meter in pol ali dva metra – držite razdaljo! In težko nam je … Ljudje smo bitja, ki hrepenimo po bližini, ki se čutimo varnejše in lepše, če nekoga

držimo za roko, če se naslonimo na njegovo ramo ali ga tesno objamemo … Rabimo bližino, bližino drugega, da slišimo utrip njegovega srca, da ob njegovem nasmehu prižgemo svetilko upanja in da z roko v roki premagu­ jemo najhujše težave.

Bližina je za človeka zelo po­ ­ membna od rojstva pa vse do smrti.

Otrok rabi mamo in se umiri že ob enem samem nasmehu ali dotiku, odrasli včasih ob pomembni odločit­vi rabi le eno tiho prisotnost, da je ta odločitev pravilna. V hospicu sem se naučila, kako pomembna je bližina v najtežjih dneh bolezni, ob umiranju in sami smrti. Nikoli ne bom poza­ bila, kako je neki bolnik pozvonil z zadnjimi svojimi močmi, da smo pri­ šli v njegovo sobo in je potem med nami umrl, ker ni hotel biti sam. Tudi prostovoljci so povedali, da sedeti ob človeku v komatoznem stanju ni tako hudo, če se zavedaš, da včasih prav ta bližina človeka lajša njegove najhujše strahove in težave.

Kljub zahtevi po razdalji tudi v teh dneh lahko ustvarjamo bližino na zelo različne načine. Digitalni mediji so nam omogočili, da lahko nekoga razveselimo z dobro besedo, drobno rožico ali veselim humorjem. Maske, ki skrivajo naše nasmehe, lahko okra­­simo z ljubeznivimi pozdravi in toplimi pogledi. Vse tiste, ki jih ne moremo obiskati, ker so onstran meja naše dežele, pa lahko razveselimo s pismom, napisanim na roko, kar je velika redkost, a odraža bližino ne le telesa ampak tudi srca!

V psalmih molivci neprestano iščejo bližino Boga, njega, ki je nevi­ den, a stvaren. V pandemski krizi, ko so se zaprla tudi svetišča, smo ga iskali v nas samih, saj je tam bil priso­ ten in nam čisto blizu. Tedaj smo ob molitvi doživeli, kako Bog presega vse naše človeške predstave, vse stavbe, pa naj so še tako razkošne katedrale, da doseže tisto, kar mu je najbolj pomembno – človeško srce.

Bližina je del naših odnosov, zelo dragocen del. Naredimo vse, da bomo

Družina in Življenje

7

lahko kmalu spet stali eden ob dru­ gem, si gledali iz oči v oči in s sklenje­ nimi rokami naredili verigo ljubezni.

To bo najlepša zmaga nad korona virusom. Človeška krhkost in Božja ljubezen V eni od starodavnih piramid so ob odkritju enega od najslavnejših farao­ nov našli ob njegovi, v zlat oklep ogr­ njeni mumiji, tudi mali suhi šopek rož, ki ga je, kot so odkrili arheologi, tja položila njegova mlada žena … In ta dokaz ljubezni pod težko zlato masko je obstal do našega stoletja.

V dneh koronavirusa smo soočeni z neizmerno krhkostjo človeškega živ­ ljenja. Ko sem se peljala po prazni cesti na delo, sem skoraj zajokala. Občutila sem vso našo človeško krhkost, ki se je ob pandemiji tako očitno pokazala in razkrila. Če bi proti virusu pomagalo orožje, bi ga ubili, saj imamo dovolj orožja, da uničimo ne le en, kar dva planeta Zemlja! Če bi virus premagalo znanje računalničarjev, bi ti sedli za svoje tipkovnice in našli dolge zaple­ tene formule, ki bi nas rešile. Če bi virus lahko odkupili z nafto ali zlatom, bi ga že izkopali in načrpali toliko, kot je potrebno … Ali ne! Vse to ni poma­ galo. Morali smo se zateči k čisto člo­ veškim merilom in predpisom: odda­ ljiti se eden od drugega, ločiti bolne od zdravih in žrtvovati sebe, da ozdra­ vimo bolne. Druge rešitve ni …

Ljudje smo krhka bitja. Delamo se, da smo vsemogočni, mislimo, da lahko upravljamo s planetom po svo­ jih zakonih in svojih željah, pa nas prihod ene neozdravljive bolezni spet spusti trdo na zemljo in nam pokaže, kako smo majhni. Pokaže nam, da je nad nami Nekdo, ki je večji od nas, ki pa nas vodi in rešuje, tudi sredi takšnih razmer, kot jih povzroča korona virus. Naša krhkost pa postane moč le, če smo med seboj povezani, če se mnogo krhkih svilenih niti sestavi v mogočno rešilno vrv. Potem naša krh­ kost postane naša rešitev. ● s. Emanuela Žerdin

8

Naš pogovor

Družina in Življenje

Miha Ruparčič:

»Težava nastane, če od sebe pričakujemo, da bomo sčasoma postali popolni.«

Ste zakonski in družinski terapevt.

Kakšna je bila vaša pot do odločitve za ta poklic?

Ni bilo enega direktnega klica, kjer bi se zavedel, da je zame to »to«. Do leta 2007 sem 18 let preživel v reševalni službi, kjer sem bil soočen z mnogimi zahtevnimi človeškimi situacijami. Že pri tem delu sem v pogovorih na raznih ravneh – lahko je bil to pogo­ vor s sodelavcem, z bolnikom v stiski – videl, da imam neko naravnanost na stisko človeka in da od nje ne bežim.

Na neki način je sledilo logično nada­ ljevanje, ko sem prišel v stik s transak­ cijsko analizo pri dr. Zoranu Milivo­ jeviću, spontano so sledila nadaljnja izobraževanja, študij družinske terapije pri p. dr. Gostečniku in potem še izo­ braževanja v tujini.

Se pa večkrat spomnim besed pokojnega dr. Žorža, ki je rekel: »Pri terapiji gre za 7 % znanja in 93 % odnosa«. Verjamem, da gre za osebno naravnanost na človeško stisko in za veselje, ko vidiš, da človeku pomagaš in da si začne pomagati sam.

Vemo, da je znotraj psihologije in psihoterapije veliko različnih smeri

in teorij; katera od teh smeri vas najbolj nagovarja?

Danes gredo stvari vedno bolj v inte­ grativni pristop. Upošteva se več vidi­ kov, vse poti pa vodijo do istega cilja: da bi lajšale trpljenje človeka. Najlažje se danes poistovetim s paradigmo varne navezanosti in nevroznanosti. To, kar danes vemo o možganih. Razvoj je bil skokovit po letu 1990, ko se je pojavila magnetna resonanca in so raziskovalci dobili večji uvid v naše možgane in danes vemo malo več, kaj sočutje dela v možganih. Kako možgani funkcioni­ rajo, kaj je ugodno in kaj ni ugodno.

Pri skokovitem razvoju nevroznanosti gre za zares nova odkritja, katerih rezultati pa v glavnem še niso prodrli v prakso naših odnosov. S svojimi odzivi in načini, kako nesočutno odgovarjamo na izzive in težave v odnosih, smo produkt stvari, ki se verjetno vlečejo skozi generacije in desetletja, morda stoletja nazaj. Kaj o tem kaže vaše delo?

Današnje epigenetske študije kažejo, da se celo določeni stresi prenašajo iz generacije v generacijo. V sebi naj bi imeli za štirinajst rodov zapisa. Seveda

Foto: Tatjana Splichal

Gospod Miha Ruparčič, za začetek – kako bi se predstavili? Kdo ste, od kod in iz kakšne družine prihajate?

Prihajam iz družine, kjer nas je pet otrok, sam sem četrti po vrsti. Odra­ ščal sem v Štepanjskem naselju, kjer je močna kapucinska skupnost. Sobiva­ nje z brati kapucini me je zelo zazna­ movalo in imam močno vez z njimi še danes, še posebej s p. Mihom, ki je nekako moj duhovni oče.

Družina in Življenje

podatkov o njih nimamo; morda vemo za dva, tri rodove nazaj, več spomina pa ponavadi nimamo. Ko par na tera­ piji predeluje vsebine, ki jih težko poja­ snimo s »tukaj in zdaj« in se zdijo nelo­ gične – terapevti včasih rečemo: »Kar se par pogovori in spre v desetih minutah, je to med njima, ko pa so konflikti dlje trajajoči in se stvari nalagajo, takrat je dobro pogledati, kaj je bilo »nalože­no« v medgeneracijskem prenosu.« In ti medgeneracijski konflikti se kljub našim najboljšim namenom prenašajo naprej na naše otroke, kajne?

Tako je. Še en pomemben vidik pri tem prenosu je, da smo danes ujetniki dveh paradigem – permisivne in avtoritarne vzgoje. To sta dve zelo podobni vzgoji, čeprav sta na videz zelo različni. Na videz permisivna vse dovoli, avtoritarna pa zapoveduje in prepoveduje. Obe pa sta si zelo podobni v tem, da ne tolažita.

Permisivna ne tolaži s tem, ko pravi: »Dajmo ugoditi mojemu princu, samo da ne bo jokal.« Za avtoritarno pa je značilen odnos: »Tako bo, kot sem jaz rekel in mi je povsem vseeno, če jokaš.« Obe imata torej to skupno lastnost, da nista sočutni in nista tolažeči. To pa je ključna stvar, ki jo otroški – in tudi odrasli – možgani potrebujejo. Če me sprašujete o zablodah in ranah, ki jih prinašamo s seboj iz generacij pred nami, je dejstvo, da imajo naše generacije še kar nekaj zaznamovanosti s tema dvema tipoma vzgoje. Tu nam lahko nevroznanost ponudi nek nov, dodaten pogled, ki govori o tem, kako pomembne so meje v našem življenju; obenem pa, kako pomembno je, da tolažimo. Tu – v kapaciteti za tolažbo – nam običajno zmanjka moči; še posebej, kadar otrok naredi kaj, kar je v naših očeh zelo narobe, se nam upira tolažiti ga, pa bi ta otrok ravno takrat tolažbo najbolj potreboval.

Kakšni pa so pritiski in težave, ki jih srečujemo možje in žene? Pred trenutno koronakrizo se je morda

še dalo nekako živeti drug mimo drugega. Moški smo imeli svoje »pobege«, ženske pa so imele svoje »nerganje« in visoka pričakovanja. Pri Družini in Življenju vidimo, da je ta kriza obojim precej tega odvzela. Kako se to kaže v vaših pogovorih z ljudmi?

Odraža se, da je koronakriza zelo odstrnila težave, ki so bile prisotne že prej, vendar se jih je nekako dalo urav­ navati. Če je imel na primer nekdo težave z bližino, si je našel službo, ki je od njega zahtevala, da je štirikrat na teden spal v hotelu. Zdaj pa naenkrat ni več tega in smo se znašli skupaj na majhni kvadraturi. To pri mnogih pov­ zroči silno stisko. Poveča se odvisniško vedenje – od ekranov, alkohola, od česarkoli že – in je pri nekaterih zdaj zelo težko.

Tudi v terapevtskem delu posku­ šamo ugotavljati, kaj je v ozadju teh stisk, ki preprečujejo partnerjema, da bi bila povezana. Zelo velikokrat pri­ demo do primarnih družin in načinov, ki smo jih poznali od tam.

Kakšen je bil do njega oče, kakšna mama; ali so ga imeli radi takrat, ko je bil »priden«, ali tudi takrat, ko je kaj »ušpičil«. Ali so mu omogočili, da izrazi svoja čustva ali ne. Konec kon­ cev je za moškega izredno zahtevno, če ima partnerko, ki je čustvena, njega pa čustva ogrožajo – po naravi bo od tega bežal. Tudi danes je veliko fantov šlo v svet z: »Ne sme te biti strah, pa ne jokat«. Kot da je to znak šibkosti.

Vedeti pa moramo, da gre vse, česar čustveno ne izrazimo, v vedenje.

95 % neželenega vedenja – tako otro­ škega, kot tudi odraslega – prihaja iz čustvenega sveta. Ker čustva najdejo pot. Danes vemo, da so vsa čustva dana od Boga in da nam ravno čustva pomagajo, da stvari ne gredo v vede­ nje. Tako je npr. v psihologiji znano: »Če bi Hitler lahko izrazil svojo jezo in sovraštvo do očeta, mu ne bi bilo »treba« pobiti pol Evrope. Ker pa tega ni mogel, se mu je to kanaliziralo v »vedenje«. Vedenje pa je tista neželena pot, s katero se najtežje borimo, zato je

9

važno, da svoja čustva lahko izražamo in o njih govorimo.

Ta kriza je torej res odstrnila težave, obenem pa je velika priložnost, da se nekatere stvari obrnejo na »plus«.

Imamo ogromno ljudi, ki so odtujeni drug od drugega in od otrok. Kriza lahko konflikt poglobi ali pa se to trpljenje vzame zares in se izide, kot bi rekel p. dr. Marko Ivan Rupnik, na velikonočen način.

Omenjate veliko noč. Pred nami pa je drugi najpomembnejši krščanski praznik – božič. Kako nam lahko pri gradnji odnosov pomaga božična zgodba?

Mene zelo nagovarja prispodoba jaslic.

Te niso promocija revščine. Če pogle­ dava izven duhovnega vidika v občep­ sihološki vidik, vidiva, da so jaslice promocija varne navezanosti. Če so Jezus, Marija in Jožef povezani med sabo, je čisto vseeno, če je zunaj štala; ali pa je, naj bo zunaj korona ali karkoli drugega. S to povezanostjo med seboj postanemo veliko bolj neodvisni od zunanjih okoliščin. Če varno navezanost opiševa še malo bolj natančno – kaj je in kako jo, čisto konkretno, gradimo?

O varni navezanosti je začel govoriti John Bowlby nekje v času 2. svetovne vojne, ko je zbral vse dotedanje vede­ nje o ljubezni med nami. Ko je tuhtal, kako bi to poimenoval, jo je poime­ noval »varna navezanost«. Do takrat je o tem razpravljalo že mnogo ljudi, ki so dokazali, da pri človeku ne gre primarno za gon po ugodju, pač pa za usmerjenost na odnose.

Na videz permisivna vzgoja vse dovoli, avtoritarna pa zapoveduje in prepoveduje. Obe pa sta si zelo podobni v tem, da ne tolažita.

10

Naš pogovor

Družina in Življenje

Naš primarni gon je gon po odnosih? So ti celo pomembnejši od hrane?

Tako je. Celo pred hrano. Odnos je bolj temeljen kot hrana. Niso goni po ugodju močnejši, pač pa je najbolj temeljna usmerjenost na odnos. Za Ameriko imamo podatek, da v odnosu varne navezanosti živi 60 % populacije otrok; za Slovenijo nimamo neposred­ nih podatkov, si pa mislim, da je tudi za naše kraje odstotek nekako podoben.

V teh odstotkih gre za zelo nepopolne družine, ki pa imajo še vedno dovolj dober čustven odziv na otroke, saj se odzivajo na njihove čustvene potrebe.

Za varno navezanost je najbolj značilno to, da je odnos večji od prob­ lema. Tu rad uporabljam to metaforo: ko si v z otrokom v težkih časih, ko ni lahko biti skupaj, imaš držo: če je najin problem velik kot Šmarna gora, je najin odnos velik kot Mount Everest.

Ti s svojim vedenjem, obnašanjem, z ničimer ne vplivaš na obstoj najinega odnosa. Jaz te imam enako rad, ko si priden ali poreden; ko narediš vse prav ali vse narobe … Moja ljubezen do tebe je popolnoma enaka; moje lju­ bezni si ne moreš zaslužiti; moja lju­ bezen je dar.

To vidimo tudi v priliki o izgublje­ nem sinu, ki jo imamo zapisano v Sve­ tem pismu, kjer oče opomni sina, ki je ostal doma in je delal vse prav: Dragi sin, moja ljubezen do tvojega brata, ki je naredil vse narobe, je enaka.

Moja ljubezen ni naprodaj, ne da se

Odraža se, da je koronakriza zelo odstrnila težave, ki so bile prisotne že prej, vendar se jih je nekako dalo uravnavati. Če je imel na primer nekdo težave z bližino, si je našel službo, ki je od njega zahtevala, da je štirikrat na teden spal v hotelu.

je zaslužiti. To so metafore, s katerimi lahko opredelimo varno navezanost.

Kako pa je to videti v našem konkretnem življenju?

Ena odrasla situacija, ki se lahko vsem dogaja, je užaljenost. Da te otrok užali in potem z njim ne govoriš. Gre za izredno otroško, nezrelo reakcijo, ki jo imamo lahko vsi. Moramo biti tudi milostni do sebe in si dopustiti, da se nam to dogaja.

Naša odgovornost pa je, da to oza­ vestimo in se takrat, ko se to zgodi, otroku opravičimo. S tem smo mu tudi zgled, da se opravičimo za stvari, ki niso v redu, da se ob tem ne ustavljamo – gremo z življenjem naprej, obenem pa postanemo radovedni in se vprašamo: »Kdo v mojem življenju je že tako rea­ giral?« S tem lahko kultiviramo to, da je odnos vedno večji od problema. To je temelj, na katerem gradimo.

A ne velja enako tudi za odnos med zakoncema? Od Mount Everesta in Šmarne gore pa vse do nerealnih pričakovanj, ki jih imamo do sebe. Pri naših parih, ki so pri DiŽ-u že dalj časa, opažamo prav to pričakovanje, da bi npr. po 10 letih zakonske skupine pa vendar že morali biti »popolni«.

Gotovo. Vsi avtorji, ki jih imam za modre – npr. p. Richard Rohr, Brene Brown (knjiga: Darovi nepopolno­ sti) – govorijo o pomenu kultiviranja nepopolnosti. Brene Brown pravi: »Raziskovala sem, zakaj eni ljudje tako »lahkotno« živijo. Ne da bi bili lenuhi; živijo pa lahkotno.« Zase pravi: »Jaz to nisem. Jaz sem ves čas nekoliko sitna, rabim kontrolo, nadzor; rabim red …

Zato me je gnala radovednost – kaj pa imajo ti ljudje, česar jaz nimam?« Kot raziskovalka sramu in krivde je po tisočih intervjujev odkrila, da je temeljna značilnost teh ljudi, ki živijo lahkotno in z vsem srcem, to, da imajo pogum biti nepopolni. Ti ljudje zvečer ne tuhtajo, česa vsega tisti dan niso naredili. Dan je bil, kot je bil, jutri je nov dan. In ne trošijo energije z vsem,

kaj vse bi moralo biti, pa ni bilo. Spre­ jemajo se v realnosti in ne trošijo ener­ gije za krivdo; tako so lahko produk­ tivni. Energijo vložijo v stvari, ki so jim pomembne in so odpuščajoči in blagi do sebe in do drugih.

Verjamem, da je to tista prava drža.

Težava pa nastane, če mi od sebe pri­ čakujemo, da bomo sčasoma pa le postali popolni; da bomo priplezali do neke »nirvane«. Verjamem, da tudi pri DiŽ-u življenje dojemate kot potova­ nje, kot pot, na kateri se vse življenje učimo.

Pri Družini in Življenju pogosto rečemo, da številnim družinskim tragedijam, ko gredo pari dosti prehitro narazen, botruje nevednost. Koliko nevednosti je glede gradnje odnosov, koliko pa je nezmožnosti to, kar vemo, spravljati v prakso?

Nevednost je zelo velika. To se kaže že od majhnega v slabih medgeneracij­ skih prenosih. Alenka Puhar je v knjigi »Prvotno besedilo življenja« opisala, kaj vse imamo v slovenski zgodovini; kako otrok ni nič štel. Kultivirali smo čisto narobe svet – namreč, da morajo otroški nezreli možgani čakati pred možgani, ki so zreli. Že v osnovnih stvareh odrasli lažje počaka, ker ima zrele možgane.

Veliko zablod smo podedovali. Zdaj nam je – z vsemi temi uvidi nevro­ znanosti – lahko lažje. Konec koncev imamo zgled tudi v papežu Frančišku, ki je sam povedal, da je bil na terapiji in da mu je zelo odprla določene vidike.

On je promotor teh novosti. Pravi, da povsod, kjer deluje Sveti Duh, vedno prinaša nekaj novega. Fino je, da gremo tudi mi v tem razvoju naprej; da sprej­ memo uvide, ki nam lahko olajšajo živ­ ljenje in ukinejo kakšno zablodo.

Omenili ste papeža Frančiška in terapijo. Kdaj je po vašem mnenju čas, ko odnos preseže okvire nekega vseživljenjskega učenja in je treba iti na terapijo? To je v Sloveniji še vedno velik tabu ...

Foto: osebni arhiv

Družina in Življenje

Dobro je v odnosu zaznati, če ti – kljub temu, da se pogovarjaš – nekih konflik­ tov ne moreš ujeti. Bodisi, da se drugi partner vedno brani, bodisi da te vedno krivi. Na nek način imaš občutek, da ne prideš ven. Takrat se je treba odpreti navzven. Ko doživljaš, da gre trpljenje preko neke mere, imaš dolžnost, da si poiščeš pomoč. Tudi dolžnost do svojih otrok, ker jim s tem kažeš model: ali se problemi rešujejo ali ne.

Glede tabuja, ki se drži terapije, pa je to res del, ki prihaja iz kraljestva predsodkov. V Ameriki in Angliji je zelo udomačeno oditi k terapevtu, ko vidim, da so pred menoj izzivi, ki jih ne rešujem tako hitro, kot bi si želel. Tera­ pija lahko da rešitvam problemov nek pospešek. Ker dobiš zunanji vpogled, hitro vidiš, da ti tu ne bo nekdo nalagal dodatnih bremen, dodatne krivde. Dal ti bo preprosto pogoje in vprašanja, na katera moraš odgovoriti sam sebi.

V terapiji se zelo izogibamo direkt­ nih nasvetov. Lahko nekdo rabi nasvet, da mora trenirati počitek. Ta je v Slo­ veniji velik problem, ker je dostikrat povezan s konceptom lenobe. Je pa nujen, če hočeš dobro delati. Zelo malo starejših generacij pa je dobilo od star­ šev odziv: »Kako si lep, ker na kavču ležiš.« Ponavadi je bilo bolj obrat­no: »Zmigaj se h kakšnemu delu.« Tako ima danes veliko ljudi prepoved počitka in silijo vse okrog sebe, da so

vsi živčni in napeti.

To so takšne stvari, za katere sku­ šamo v terapiji odkriti, od kod priha­ jajo. Vsak par, vsaka družina je svet zase. Pomemben je realen pogled na sorodnike, na starše … Psiha pa se temu dostikrat upira, češ da ne smemo grdo govoriti o starših. Pa saj ne gre za to, da bi govorili grdo; samo resnično.

Tako kot sem jaz nepopoln starš, so tudi moji starši nepopolni. In pogled na njih s hvaležnostjo in hkrati z odpušča­ njem za vse stvari, ki jih niso mogli dati iz kateregakoli razloga, je pomemben.

In je pomembno pogledati, česa nam niso dali, ker točno te stvari potrebu­ jejo tudi naši otroci. Brez degradacije, brez sodbe. Samo realen pogled.

Za zaključek. Advent, božič – čas novega rojstva. Kakšno bi bilo vaše priporočilo nam, staršem, zakoncem? Še posebej v tem letu, ki je tako zelo obremenjeno in drugačno od preteklih let?

Glede na to, da sicer živimo v kapita­ lizmu, kjer je tempo življenja izredno visok, lahko ta čas res posvetimo temu, da se zanimamo za svoje otroke; da se pogovarjamo z njimi; da jim dopu­ stimo, da izrazijo svoja čustva; da se povežemo z najstniki … Najstništvo ni čas, ko bi rekli: »Daje ga puberteta, normalno je, da noče več bit z mano.« To je še en mit – da najstniki nočejo

11

preživljati časa s svojimi starši. To ni res! Najstniki radi preživljajo čas s svo­ jimi starši, če so razumljeni in slišani.

To je pa naš del, ki nas lahko spravi v stisko. Imamo veliko načinov, kako priti do najstnika – lahko si npr. sku­ paj pogledamo film, ki mu je všeč; sku­ paj preberemo kakšno knjigo … Tako vstopimo v njegov svet. In s tem bomo znižali potrebo po uporabi ekranov in podobno.

Mi smo tisti, ki se odločamo, ali bomo vstopili v otrokov svet. Ali bomo vztrajali in prišli šestič, desetič k naj­ stniku, čeprav nam bo ta prej toliko in tolikokrat rekel, naj gremo stran.

Ali bomo kot Božji Oče vztrajali?

Bog, dobri oče, vedno išče človeka. Ni treba hoditi k njemu. In tudi mi kot starši moramo prihajati k otrokom; mi moramo njih iskati. Če nas niso iskali, ko smo bili otroci, nam bo to kar izziv.

Ta čas je namenjen ravno takšnim bistvenim življenjskim vprašanjem. Če otrok dobi izkustvo varne navezanosti, bo tudi kot odrasel očeta in mamo nosil v glavi; in bo s tem veliko bolj odporen na vse zunanje okoliščine, ki pridejo.

Tako pa smo spet pri simbolu jaslic, o katerem sva že govorila. Če so ljudje med seboj povezani, zunanje okoliš­ čine nimajo zadnje besede in nimajo te moči. Vendar je pomembna zave­ stna odločitev. Same po sebi se stvari ne zgodijo. In to pri DiŽ-u dobro veste.

Moraš vzeti palico in iti na pot.

Prav lepo se vam zahvaljujem za ta bogat intervju. Lep, umirjen, blagoslovljen božični čas vam želim.

Tudi jaz vam in vsem, ki bodo brali vašo revijo. Sem zelo hvaležen za to priložnost. ● Pogovor sem pripravil: Benjamin Siter

Celotnemu intervjuju lahko prisluhnete na youtube kanalu Družine in Življenja (youtube. com/user/Druzinainzivljenje), kjer lahko najdete tudi vse ostale oddaje Odnosi so zakon.

Vabljeni k spremljanju!

12

Midva sva zakon

Družina in Življenje

Foto: Freepik

Višje

Vedno in vseskozi stremite gor, ciljajte visoko, splezajte iz večine. V nečem ste gotovo boljši od vrstnikov – v služenju, petju, poslušanju, športu, duhovnosti. Izbrusite ta talent.

N

aj se sliši grobo, vendar bolje bo, da vas življenje preizkusi in da padete pod povprečje. Samo tako je možno, da dosežete dno. Takrat ne sklanjajte glave in ne krčite telesa.

Ko ste enkrat na dnu, je edina rešitev, da se odrinete. Kako visoko in kako močno se boste odrinili, je odvisno od vas, a gotovo boste pristali višje, kot se bili prej. Najhuje je neopazno, mlačno, brezvoljno iti skozi življenje in odnose.

Bingljati z nogami v povprečju in nikoli ne izvedeti, kako je uspeti ali kako je pasti. Kaj pokazati? Česa se res veseliti? Ali ni najtežji čas – brezčasje?

Približno s temi besedami na začetku leta nagovorim dijake. Ne vem več, čigave so, kje sem jih slišal, nemara sem jih celo sam sestavil. Ni pomembno, pomembno je to, da sem prepričan v njihovo resničnost. Zra­ ven dodam še kakšen teatralni vlo­ žek, gesto ali resen pogled in skoraj vedno dobim občutek, da mi verja­ mejo. Za nadvse pomemben, skorajda nujen, dojemam cilj, da razmišljajo o teh besedah. Da nikoli ne zapadejo v malodušje in zbolijo za hudo boleznijo

– povprečnostjo. Njihova odločitev je gotovo ena pomembnejših v življenju.

Vedno bolj se mi zdi, da so misli res zrasle na mojem zelniku. Nisem od vedno tako razmišljal, ampak je bila brezbrižnost tipa 'samo, da se zdrži' del mojega življenja in odnosov. »Potrpite, saj ne bo več dolgo,« je stara mama tolažila svojce, ki so živeli pod isto streho kot njena 90­letna svakinja, ki jim je grenila vsakdan. Stara mama se je motila.

Zadovoljni s povprečnostjo Zelo hudo je, če na način samo, da se zdrži živimo odnos poročenosti.

Tudi nama bi se lahko mimogrede kaj takega zgodilo, odtujenost namreč pride po tihem. Kar naenkrat pred tabo stojijo zidovi – kot pri tretji grad­ beni fazi.

Ines je še pred poroko vztrajala pri odločitvi, da se morava šolati za odnos.

Kaj nama je zdaj tega treba, po 20 letih izobraževalnih ustanov zopet nekaj novega?! Tokrat celo nekaj takega, da moraš tudi kaj povedati, ne samo poslušati! Še huje – govoriti moraš o

sebi in svoji ranljivosti. Da, tudi jaz sem bil eden tistih, ki se je odvlekel na zakonsko skupino. Eden tistih, ki je prometna pravila upošteval tako zelo, da sva na kakšno srečanje prišla par minut prepozno.

Gotovo pa je nekaj: zakonska sku­ pina je odločitev, da bodo najini dnevi večkrat boljši, kot bi bili sicer. Ne da jih zgolj preživljava, ampak da zra­ ven še uživava. Tako midva razumeva srečanja zakonske skupine, to za naju pomeni posegati višje. Najlepše pa je to, da ima odločitev svoje posledice tudi pri vzgoji, karieri in ostalih odno­ sih, ki jih gojiva.

Tudi današnji časi niso povprečni, kvečjemu izredni v vsakem pogledu.

Gre za čas, ki ne sme ostati nedorečen.

Saj nič ne manjka kosilu v kleti, kjer je morda vlažno in ni prave svetlobe – lakoto si potešimo tudi pri takem obedu. A predstavljajte si, kako se okus istega obeda spremeni, če se pov­ zpnemo višje in ga pojemo v pritličju ali na prostem. ● David Križman

Ta stari in ta mladi

13

Foto: Freepik

Družina in Življenje

Ali sem lahko sam, ali sva lahko sama? »Malo miru rabim, malo bi hotel biti sam,« rečemo včasih in to je tista samota, ki jo človek potrebuje kot vdih, da gre lahko spet naprej. Ko si starejši, ta vdih potrebuješ še večkrat.

P

ride pa čas, kot ga živimo sedaj, ko nam zunanje okoliščine dolo­ čajo, da smo sami; da sva skupaj samo midva, ker so otroci že odšli. Imava različne obveznosti – delo, skrbi, aktivnosti okoli zdravstvene situacije, a kljub vsemu sva lahko sama in celo osamljena. Zdi se, da naju nihče ne potrebuje – naju ne sme in ne more potrebovati. Pa je res tako?

Morda pa nas le kdo potrebuje, morda je prav, da se damo na razpo­ lago ta mladim, ki so v teh časih še bolj obremenjeni kot sicer. Dobro je, da mladi povedo, kaj potrebujejo, včasih pa je potrebno imeti tudi odprte oči in kar kaj narediti. Res je, da je nekoliko lažje, če si zdrav in nisi več v službi, toda vedno je mogoče biti opora – če ne drugače, pa vsaj v molitvi. Človek ne more biti sam; tudi dva človeka, ki sta po zakramentu postala eno, ne moreta biti sama. Kristus je namreč s svojim življenjem na zemlji, s svojim trpljenjem in vstajenjem posta­ vil Cerkev kot živo telo, sestavljeno iz malih skupnosti.

To so skupine, kjer si člani zaupajo kot bratje in sestre v najbolj žlahtnem pomenu besede, kjer so drug z drugim odkriti in si dovolijo biti tudi šibki, da lahko drug drugega podpirajo v rasti in edinosti. Kristus je vedel, da

potrebujemo drug drugega ravno zato, ker smo grešni, ker padamo in dobro je, da je ob nas kdo, ki nam pomaga, da spet lažje vstanemo. Biti v skupno­ sti je določena obveznost, včasih tudi napor, hkrati pa močna spodbuda. Čas pandemije pa je takšen, kot bi nam hotel reči :»Ne, ne boste se dru­ žili, saj se ne smete, saj se ne morete …«. Bog nam je dal v vseh teh letih, ko smo se lahko po mili volji zbirali, v roke orodja, ki nam pomagajo, da pre­ stopimo tisto »ne gre, ne da se …« in se povežemo s sliko in besedo – prav­ zaprav v živo.

Tudi e-skupnost je skupnost Spomnim se, kako je bilo, ko sva midva z Ivanom že imela prve 3 otroke. To je bilo približno 35 let nazaj. V hišo smo dobili telefon. Ne mobitel, klasični telefon. Poklicala sem svojo mamo in rekla: »Ugani, od kod te kličem!« Do takrat sem jo lahko kdaj poklicala zgolj iz službe ali kakšne telefonske govorilnice. Ko sem jo lahko poklicala kar iz naše hiše, se mi je zdelo, da smo sedaj pa res povezani.

Danes imamo na razpolago še bistveno več orodij za ohranjanje pove­ zanosti. Nama ta orodja omogočajo biti v skupini in midva lahko rečeva, da imava res lepe izkušnje. Tedensko

se srečujemo z neokatehumensko skupino, v kateri so mnogi, tudi zelo mladi člani in vedno se nekako znaj­ deva, naj bo na zoomu, teamsih, skypu … Skupaj se dobimo ob Božji besedi, odmevih nanjo, prošnjah. Kaj nama torej skupnost pomeni? Po vsakem srečanju res čutiva Božjo bližino – kot pravi Jezus: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi …« Čutiva tudi to bratstvo, o katerem govori Gospod, kjer ni tako pomembno, ali si mlad ali starejši; ali si sam ali v dvoje. Če v skupini doživimo zaupanje in lahko podelimo svoje izkušnje, padce in vzpone, če lahko skupaj molimo h Gospodu, je to zelo močna opora na poti; posebno takrat, ko ni vse samo lepo. Nama ta srečanja tudi pomagajo, da lažje odpuščava drug drugemu. To nama daje tudi gotovost, moč in vese­ lje v najinem odnosu.

Vesela sva, da sva še kolikor toliko zdrava, da nam je Bog dal virtualni svet, da se povezujemo, da nam je dal možnost v skupnostih poslušati Nje­ govo besedo in vedno znova narav­ navati svojo pot v pravo smer. Pot ni nikoli dokončana, dokler smo na tem svetu. Zato Bogu hvala tudi za te posebne čase – On že ve zakaj. ● Marija Halas

14

Starševstvo

Družina in Življenje

Naši hišni ljubljenčki Ko sta bila naša starejša dva, zdaj že odrasla, otroka majhna, se je po vseh mogočih in že preminulih hišnih ljubljenčkih neprenehoma odpirala debata o nakupu psa. Glede na to, da izhajam iz družine, kjer je bil pes vedno pri hiši in določen čas tudi moj najboljši in najbolj zaupen prijatelj, mi je bila ta ideja nadvse všeč.

Pozitivna plat odraščanja ob živalih Ko se zdaj oziram nazaj, je bila to res ena izmed najinih boljših odlo­ čitev. Otroci (kasneje še mlajši dve), ki so rasli ob tej naši psički, so se ob njej učili odgovornosti, ko jo je bilo treba ob določenem času spuščati ven, hoditi z njo na sprehode, hraniti, menjati vodo, itd.

No, če sem iskrena, sva ta del zgodbe velikokrat odigrala tudi midva z možem. Vse tiste predhodne obljube o 100 % skrbi za psičko so bile realizi­ rane v precej manjši meri. Na srečo se da ta del pozabiti ob drugih pozitiv­ nih razvojnih učinkih, ko se npr. otrok lahko zateče k živali, ko je žalosten in ima občutek, da ga nihče drug na tem

Foto: Slavko Štern

R

avno tako je bila blizu možu, ki si je kot otrok želel imeti psa, pa mu razmere tega niso dopuščale. Bila sva si torej edina v odločitvi, da bomo psa imeli, vendar kasneje, ko bosta otroka nekoliko starejša, odgovornejša, ko bosta sama prevzela skrb zanj, ko bo več časa, ko bomo v svoji hiši …

S tem nedefiniranim »kasneje« se otroka seveda nista mogla sprijaz­ niti, zato sta šla sama v akcijo – tudi delovno – in nabrala skupaj precej velik kupček denarja, ki je zadostoval za polovico psa, kakršnega smo imeli v mislih, da ga želimo kupiti. Glede na njuno tako veliko otroško željo, ki ju je vodila v konkretno prizadevanje, trud in akcijo, si nisva mogla kaj, da jima ne bi prišla naproti še z drugo polo­ vico denarja. In tako smo šli po našo psičko, ki je do lanskega poznega pole­ tja lepšala življenje celi naši družini.

svetu ne razume, ali ko mu je dolgčas in svoj čas posveti živemu bitju name­ sto ekranom in ga žival dragoceno poplača z igrivostjo, hvaležnostjo in predanostjo. Otroci so posledično več na svežem zraku in se naučijo pravega odnosa do živali.

Soočenje z izgubo Od naše psičke smo se zaradi staro­ sti morali posloviti v lanskem letu. Le mesec dni pred tem je avto povozil muco, ki je bila ljubljenka najine naj­ mlajše hčerke. To svojo muco je vsako jutro (tistikrat žal neuspešno) klicala k sebi. Takoj in brez ovinkarjenja sem ji povedala, kaj se je zgodilo. Sledil je neutolažljiv jok. V bistvu sva skupaj objeti jokali, saj je bilo tudi meni neiz­ merno hudo – najprej zaradi hčerkine bolečine, pa seveda tudi zaradi muce, ki mi je mimogrede prirasla k srcu. Čeprav ni bilo videti lepo, je hčerka muco želela še enkrat videti, nato smo jo skupaj pokopali, ona pa je na to mesto posadila rožo.

Živali v nebesih Čez čas me je presenetila z vpraša­ njem, če bo nekoč te naše živalce spet srečala v nebesih. Ups, zadrega. Res nisem imela na zalogi odgovora. Kaj naj odgovori krščanska mati? Živali vendar nimajo duše in ne morejo v nebesa. Pa je od nekje priletela misel, da so prvotno v raju vendarle bile tudi živali in da nas morda po smrti čaka prav takšen raj, kot si ga je Bog prvotno zamislil. Sem ji rekla, da za Boga pač ni nič nemogoče. In to jo je pomirilo. In zgodba se nadaljuje …

Letos poleti sem našla zapušče­ nega, komaj tri tedne starega mucka, in ga prinesla naši najstnici v oskrbo.

V bistvu smo precej združili moči, da smo ga uspeli obdržati pri življenju in zdaj je to njena nova ljubezen, igrača, družba, sprostitev … Kaj pa hčerkina velika želja glede nakupa psa? Zadnje čase z možem ugotavljava, da nama počasi zmanjkuje argumentov za »kasneje«. J ● Mojca Nuč

Družina in Življenje

Vprašala očeta hčerka je mila, vsega vedoželjna Katarina: »Zakaj Marija je rodila Božjega nam Sina?« Da bi Ljubezen nas vodila, Luč sveta in ne temina, zato otroka je rodila Božjega nam Sina. »Zakaj v tujem mrzlem hlevu daleč od domačega je kraja,

zakaj ponoči, ne ob dnevu, ko strah v srcu se poraja?« Popolnosti nas Bog le osvobaja, na skrivnem vedno On deluje, odpravlja strahove, tiho prihaja, nežno vstopa na svoje, ne tuje.

Postali smo Božji otroci po Njem, ki mir nam prinaša, novico veselo, ponižno srce ustvarja Božji objem, trden odnos, vero globoko in zrelo.

Marija Bogu dom dala ljubeči, med ljudmi Zanj prebivališče, v brezmejni Ljubezni goreči, toplino človeka vedno Bog išče.

Božič vodi v spremembe življenja, da nisi več sam sebi- ti, globlji da smisel vsega trpljenja, ko Jezus v tvojem se srcu rodi.

Dušan Horvat

Foto: Slavko Štern

Božič v srcu

15

16

Odgovori na vprašanja

Družina in Življenje

Že prej sva si težko vzela čas za zmenek, zdaj je pa to misija nemogoče Nekaj let sva člana zakonske skupine in imava štiri majhne otroke, od tega dva šolarja. Čeprav je življenje s štirimi otroki vedno pestro, je zdaj, ko je udarila korona, na trenutke postalo že skoraj neznosno. Pred korono sva si še uspela vzeti čas za zmenek in pogovor ter skrbeti, da je najin odnos ostajal živ. Zadnje mesece pa … Otroci naju potrebujejo 24 ur na dan.

Premajhni so še, da bi jih pustila same za kakšno uro in šla na sprehod. Starih staršev v tem obdobju ne upava obremenjevati, da se ne bi okužili, varuška je iz druge občine … Zvečer je pa še policijska ura. Tudi sicer sva ob usklajevanju dela od doma, šolanja otrok in skrbi za gospodinjstvo tako utrujena, da zvečer samo padeva na kavč pred televizijo. Verjetno ni treba poudarjati, da kakšnih posebno globokih pogovorov ne zmoreva. Še za prepir nimava energije, čeprav je čez dan velikokrat napeto vzdušje, ko krmariva med najinimi obveznostmi in potrebami otrok. Občutek imam, da žena že drsi v depresijo, jaz pa sem na poti izgorelosti, ko vozim slalom med družino in službo, kjer so zahteve še vedno velike. Kako naj poskrbiva zase in za najin odnos? Rad bi tudi pomagal ženi, ki se ji meša od vseh skrbi, pa ne vem, kako.

In ne bi rad, da bi naju ta preizkušnja čisto oddaljila.

Tine

T

ine, kako domače nama zveni tvoj zapis o dogajanju v vajinem zakonu in družini v teh korona časih!

Tudi midva se lahko prepoznava v značilnostih občutkov, ki jih doživljata z ženo.

Najprej se nama zdi, da na tovrstne izjemne okoliščine v življenju v resnici nikoli ne moremo biti »dovolj priprav­ ljeni«. Pogosto si želimo, da bi takrat, ko se znajdemo v zapleteni in naporni situaciji, dogodki okoli nas še naprej tekli mirno in neutrujajoče ali nas celo obšli, ker nam skušnjave v mislih takšno iluzijo slikajo kot idealno reši­ tev. V iskanju rešitve, ki bi nam ustre­ zala, nam je znana in smo je navajeni, celo molimo za to, da bi se življenje normaliziralo, kar v bistvu pomeni, da »se ne bi nič spremenilo« in bi se še naprej počutili varno in lagodno.

Takrat, ko smo v »zosu«, to realnost tako težko vidimo, ker si je ne zmo­ remo priznati – podzavestno namreč

čutimo, da preizkušnja od nas zahteva konkretno dejanje in spremembo nas samih ter našega odnosa do nastalih okoliščin. A kaj, ko »na prvo žogo« nismo pripravljeni zapustiti »cone udobja« (utečenih življenjskih navad) in se podati na naporno pot, ki pa edina vodi v svobodo! Ja, v svobodo – ker situacija, ki jo opisuješ, je prav­ zaprav neke vrste zapor, v katerega se zaradi napačnega odnosa zapiramo kar sami ali pa – v primeru zakona – zakonca zapirava drug drugega.

Kadar so časi naporni, naše raz­ mišljanje navadno poteka v več fazah.

Začne se s samopomilovanjem, ko po nekaj napetih dneh enega ali drugega vedno bolj zaposlujejo misli: kdaj bo tega konec? To je res naporno, pa še ponoči sem slabo spal/spala. Ne vem, če bom to zmogel/zmogla! Zakaj se nam to dogaja? Lahko je sosedom, ki imajo pomoč na dosegu roke in že tako samostojne otroke! Jaz pa moram

narediti še naloge z otroki, pa pospra­ viti in pomiti celo stanovanje, skuhati kosilo, oprati perilo, zlikati, narediti še dodatno delo za službo, pred hišo pograbiti listje, ki odpada z dreves in pomiti okna in teraso, predvsem pa moram ves čas animirati otroke – tako pri delu za šolo kot pri igri …

Fazi samopomilovanja sledi faza obtoževanja sozakonca: kje pa je on?

Spet moram narediti vse sama, on pa je lahko mirno še popoldne v službi (doma za računalnikom s službenimi zadevami). Le kaj dela že pol ure na WC-ju? Gotovo je na Facebooku! Kdaj mu je nazadnje kapnilo, da bi mi skuhal kavo? In na drugi, moški strani: Hm, kako to, da še ni kosila? Jaz imam potem še en sestanek in spet ne bom uspel v miru pojesti … samo jaz se moram celo popoldne ukvarjati z otroki, ona bi pa samo nekaj pospravljala in prala … sploh je ne zanima, s kakšnimi prob­ lemi se ukvarjam v službi …

Foto: Freepik

Družina in Življenje

Ko obe fazi – samopomilovanje in obtoževanje – »še topli« zmečemo skupaj v »multipraktik svojih možga­ nov« in pritisnemo gumb za mešanje, gnetenje in stepanje, nastane lepljiva zmes občutka nemoči, zamere do naj­ bližjih in še koga zraven, nepripravlje­ nosti za pogovor, očitkov, nerganja in depresivnosti: »Saj sem itak jaz nare­ dil/naredila vse, kar sem lahko, pa ni nič bolje!« Drži. V tem primeru ni nič bolje in ne more biti bolje. Lahko pa je slabše – tako, da celo iz »motorja multiprak­ tika« prav pošteno zasmrdi. A tega si res ne želimo. Ko se tega zavem/ zaveva, je pred nama pomembno vprašanje: Kaj bova storila? Kaj lahko storim jaz? Kaj lahko stori moja žena in – nenazadnje – kaj lahko stori Bog? Kam naju vodijo misli in trenu­ tni občutki? Ali je prav, da se pustiva voditi tem občutkom?

Ko so bili najini otroci (imava jih pet) majhni, sva si v različnih obdobjih lahko zelo različno vzela čas za naju.

Tudi midva nisva imela redne pomoči staršev in dobro poznava to stisko.

Največkrat sva najin randi izvedla kar

doma – pogledala kakšen film, poslu­ šala oddajo ali pa sva izbrala kak čla­ nek iz revije DiŽ in se o njem pogovar­ jala. Ko sva otroke spravila spat (ko so bili mlajši, je bilo to ob 20. uri), sva si pripravila topel napitek in si vzela čas za pogovor.

Videla sva, da si morava ta čas za naju jasno določiti, sicer ga eno­ stavno zmanjka. Ne smeva dovoliti, da bi nama občasne nujne prilagodi­ tve ta čas vzele! Druga stvar, ki je zelo pomembna, pa je tudi vzpostavitev reda z otroki – med spanjem naju ne potrebujejo, pa tudi čez dan se za krajši čas lahko igrajo sami – šolajoči popazijo na mlajše člane družine.

Seveda pridejo v življenju tudi »sušna« obdobja, v katerih pa prav zaradi naporov lahko najbolj inten­ zivno zoriva v veri, upanju in ljubezni.

Lansko jesen se je zdravstveno stanje najinega sina močno poslabšalo in je bil 5 mesecev v bolnišnici. V tistem obdobju sva se vsak dan menjavala na obiskih pri njem. Klasičnega »časa za naju« ni bilo.

Med enomesečnim zdravljenjem na intenzivnem oddelku, ko sva k

17

njemu lahko hodila oba (kadar sva si uspela zagotoviti varstvo), sva v avtu skupaj molila rožni venec. Ta molitev naju je povezala in močno zbližala.

Kljub vsemu stresu in skrbem sva bila dosti bolj pozorna eden do dru­ gega. Ves balast in nepotrebne skrbi so odpadle. Nujne stvari in dolžnosti so prevzeli drugi otroci, občasno pa tudi sorodniki in prijatelji (zakuriti v peči, skuhati kosilo, varstvo najmlajše …).

Ko danes gledava nazaj, lahko rečeva, da je bil to tudi čas za naju – odmerjen po Božjem pogledu na situacijo.

Bistvo je bilo v najini odločitvi (ali neodločitvi) za pravo perspektivo. Ob tem se spomnim srečanja s švicarskim puščavnikom Nicolasom Buttetom pred leti, ko je dejal: »Vsi naši prob­ lemi, ki se zdijo ogromni in so včasih resnični, postanejo čisto majhni, ko nanje pogledamo z Božjim pogledom!« Pri tem nama pride na misel tudi citat iz Svetega pisma: »Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju«. (Filipljanom 4,12). Danes veva tudi to, da je obdobje z majhnimi otroki v zakonu hkrati z naporom in odrekanjem tudi velik in enkraten dar v šoli umiranja samemu sebi – v šoli zorenja za večnost.

Dragi Tine, prepričana sva, da bosta z ženo našla odgovor na vpra­ šanja, ki se vama odpirajo. Kot oče gotovo kdaj svoje otroke posadiš »na konjička« in jih nosiš okrog, da »so večji« in da vidijo dlje … Potrebno je pustiti, da nas tudi Bog včasih »dvigne na svoje rame« in potem vidimo dlje in vidimo v pravi perspektivi. Mož ve, kaj žena potrebuje in to lahko stori zanjo. In žena ve, kaj potrebuje mož in lahko stori dejanje ljubezni zanj. Mala dejanja z veliko ljubezni! ● Petra in Lojze Kokalj

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.

Družina in Življenje

Foto: osebni arhiv

18

Pavel in Tatjana Fičur: »Jezus je potrpežljivo čakal na najino povabilo.« Pavel in Tatjana Fičur prihajata iz Šmarij pri Kopru, poročena sta 17 let ter imata štiri otroke.

Pavel dela kot učitelj matematike v osnovni šoli, Tatjana pa doma skrbi za družino.

Pavel in Tatjana, se nam lahko najprej predstavita? Kdo sta, od kod prihajata?

Tatjana: Prihajam iz Ocizle pri Kozini, iz štiričlanske družine in imam dve leti starejšega brata. Vera v naši družini je bila nekaj tradicionalnega, vrednote pa so bile predvsem poštenost, delav­ nost, skromnost in družina.

Pavel: Bil sem edini otrok v družini, živeli pa smo skupaj z maminimi starši, ki so imeli močan vpliv na živ­ ljenje naše družine. Največja vrednota v moji primarni družini je bila delo, delo in še enkrat delo. Potem pa še poštenost in ponižnost. Sem vzgojen v tradicionalni krščanski družini. Kljub nekaterim težavam v družini sem vedno čutil ljubezen staršev in nono­ tov do mene.

Kako sta se odločila za več otrok, glede na to, da si bil ti, Pavel, edinec, Tatjana pa je tudi imela samo enega brata? Nam lahko predstavita vajino družino?

Pavel: Ja, v mojem otroštvu je bila Nutella samo zame, zdaj pa si jo delim še s 4 otroki in ženo (smeh). In prav je tako.

Pavel: Naš najstarejši je Gašper, ki bo kmalu star 17 let, Zofija ima 15, Jakob 11 in Avgust 8 let.

Tatjana: Jaz sem si predstavljala, da bova imela dva otroka, ker izhajam iz take družine in se mi je zdelo to čisto normalno. In tako je tudi na začetku bilo, dva otroka, fantek in punčka.

Pavel pa si je od vedno želel več otrok.

Sva pa v tistem času spoznala nekaj družin iz Družine in Življenja, ki so imele več otrok. In potem se tudi midva nisva bala imeti več otrok in sva bila pri tej odločitvi bolj pogumna.

Pavel, ti si živel s starimi starši.

Kako živite zdaj?

Pavel: Živimo z mojim očetom, mama je umrla pred nekaj leti. Imamo sicer ločeno gospodinjstvo, vendar skr­ bimo za očeta, mu skuhamo. V rednih tedenskih stikih smo tudi s Tatjaninimi starši, ki imajo kmetijo in veliko živali.

Tako otroci vidijo tudi ta del življenja.

Pavel, če primerjaš svoje otroštvo edinca s svojo družino zdaj, ko imata štiri otroke, v čem je največja razlika?

Pavel: Malo več je kaosa (smeh). V moji primarni družini je bilo vse urejeno, počiščeno, obroki so bili ob rednih urah … V naši družini je več izkazovanja ljubezni.

Tatjana: V večji družini si je treba deliti stvari, se naučiš, da ni vse tvoje.

Kakšna pa je vajina izkušnja tega sobivanja s starimi starši? Kaj so dobre strani?

Pavel: Dobra stran je pomoč pri var­ stvu in razvažanju otrok. Življenje sku­ paj pa se mi ne zdi v redu, izkušnja iz moje primarne družine ni tako dobra.

Bi si želel manj vpliva none. Sem si moral izboriti »vladavino v hiši«, saj je bila nona šefica, tako kot je značilno za Istro.

Zgodba zakonskega para

Lahko malo osvetlita to specifiko istrskih žena in njihove vloge v družini?

Pavel: V Istri je veljalo, da istrska žena nosi tri vogale hiše, muša pa četrtega. (Še razlaga: muša je izraz za samico osla, značilen za te kraje).

Tatjana: Tudi pri nas doma je mama vse vodila.

In kako je zdaj v vajini družini? Je tudi Tatjana »šefica«?

Tatjana: Samo na določenih področjih (smeh). Pri naju sem kar dovolila, da Pavel prevzame glavno vlogo.

Sta imela s tem kakšne težave, glede na vzorce, ki sta jih prinesla do doma?

Pavel: Ne, nisva imela težav. Se vse zmeniva.

Tatjana: Res je.

To je pa zanimivo ...

Pavel: Ja, tudi v Istri se obračajo stvari, ki so bile včasih samoumevne, tradi­ cionalne.

Kako sta se pa spoznala, kje se je začela vajina skupna pot?

Pavel: Najina pot se je začela na enem kulturnem večeru, na katerega sem prišel čisto po naključju. Tam je bila ena punca, ki je med predstavitvijo pesniške zbirke vrtela diaprojekcijo svojih fotografij. Fotografije so mi bile všeč, ko sem spoznal avtorico, pa mi je bila všeč tudi ona. Nekaj časa so bila najina srečanja bolj naključna, enkrat pa sva se pridružila organiziranemu nočnemu pohodu na Slavnik, ko me je Tatjana lepo pogledala in sem začutil, da od mene nekaj pričakuje. Po tistem sva postala neločljiva in sva se po šestih letih skupne hoje tudi poročila.

Tatjana: Ko zdaj gledava nazaj, ugota­ vljava, da bi danes ravnala drugače. Bi se prej poročila in prej imela otroke.

Pavel, ti imaš za sabo zanimivo poklicno pot, trenutno pa poučuješ matematiko v osnovni šoli, kajne?

Pavel: Jaz sem v osnovi inženir

elektrotehnike. Po naključju sem, še z nedokončano višjo šolo, »padel« na gimnazijo kot učitelj računalništva.

Ugotovil sem, da mi je to delo pisano na kožo. Ker z višjo šolo nisem izpol­ njeval pogojev, po določenem času tega dela nisem mogel več opravljati.

Potem sem bil povabljen v osnovno šolo (prav to, v kateri sem zaposlen tudi sedaj). Tudi na tej šoli sem po določenem času ostal brez službe, ker še vedno nisem imel ustreznega »papirja.« Potem sem nekaj let pouče­ val fiziko na dveh gimnazijah. Nikjer nisem mogel ostati in na neki točki sem si rekel, da imam dovolj tega, da vsako službo izgubim samo zato, ker mi manjka ustrezna diploma, čeprav imam znanja, izkušenj in veselja do tega dela dovolj.

S Tatjano sva se pogovorila in ugo­ tovila, da lahko s prihranki dve leti skromno živimo brez moje plače in pri 33 letih sem se, 23 dni pred rojstvom drugega otroka, vpisal v 1. letnik pedagoške fakultete, ki sem jo v celoti končal v treh letih. Postal sem sošolec nekaterim svojim dijakom. Potem sem bil povabljen na Fakulteto za matema­ tiko, naravoslovje in informacijske tehnologije v Kopru, kjer sem bil 10 let asistent. Če bi hotel ostati na tej fakulteti, bi moral narediti doktorat, kar bi pomenilo postati »odsotni oče,« česar pa si nisem želel. Ponovno sem se zaposlil na osnovni šoli, kjer pouču­ jem matematiko in ob tem neizmerno uživam.

Kako to, da si postal prav učitelj matematike?

Pavel: Več ljudi me je še v času študija elektrotehnike prosilo za pomoč pri matematiki ali fiziki in tako sem ugo­ tovil, da znam dobro razlagati snov.

Zanimivo je tudi to, da sem iz časa svoje osnovne šole živel v prepričanju, da s krščanskim pedigrejem ne prideš kot učitelj na nobeno šolo, zato o tej možnosti sprva nisem niti razmišljal, prav tako sta me takrat bolj zanimali elektrotehnika in robotika.

Družina in Življenje

19

V tem času nisi samo učitelj v osnovni šoli, ampak tudi učitelj na daljavo. Kako izgleda poučevanje na daljavo?

Pavel: To je poseben, zame izpopolnju­ joč, izziv. Učenje na daljavo pomeni, da nisi blizu učencem v fizičnem smi­ slu. Ne moreš hoditi med njimi, pogle­ dati, kaj si zapisujejo v zvezek, vmes kaj vprašati. Jaz vse svoje ure izvajam preko videokonference in še nekaterih drugih orodij. Imam malo več opreme; pišem po monitorju kot po tabli, da učenci vidijo napisano na svojih ekra­ nih, vmes postavljajo vprašanja … To je svojstven izziv, saj poteka aktivna interakcija. Nekateri učenci imajo tudi tehnične težave oz. težave s povezavo, zato razumem, da niso vedno vsi pri­ sotni pri pouku. Sedaj mora učenje temeljiti na zaupanju in odgovorno­ sti. Jaz moram zaupati učencem, da bodo naredili, kar jim naročim, oni pa morajo čutiti odgovornost, da izpol­ nijo svoje obveznosti. Drugače ne gre.

Je pa verjetno težko narediti ta preskok, če otroci v družinah niso prejeli vzgoje za odgovornost?

Pavel: Marca, v prvem valu, je potekalo šolanje na daljavo po principu »skoči v vodo in plavaj.« Sedaj pa mislim, da smo se vsi – tako učitelji kot učenci – dobro pripravili. Čeprav smo upali, da do šolanja na daljavo ne bo prišlo, smo naredili vse, da se na to možnost pri­ pravimo. In zdaj smo tukaj, plavamo.

Plavamo pa precej bolje kot marca. O odgovornosti se z učenci pogovarjam.

Tatjana, ti si doma in skrbiš za družino. Vem tudi, da si umetniška

20

Družina in Življenje

duša: fotografiraš in slikaš. Kdaj si se odločila, da ostaneš doma?

Tatjana: Biti doma, mama in žena, 24 ur na dan, je dostikrat težje kot biti v službi. Velikokrat se počutiš neopa­ ženo in težko prosiš za pomoč, ker misliš, da moraš narediti vse sam, saj si doma. Občutek imaš, da se premi­ kaš samo med kuhinjo in pralnim strojem. Nekaj pospraviš, pa je spet nekdo lačen … So izzivi. Ampak to je bila odločitev po četrtem otroku, ki ima tudi prednosti. Vse je bolj umir­ jeno, dan poteka mirno. Že zjutraj se to vidi. S Pavlom začneva dan skupaj.

Vsak dan mi v posteljo prinese čaj, že nekaj let. To je najin trenutek, ki si ga vzameva zase.

Pri več otrocih si je včasih težko vzeti čas za biti v dvoje, vendar vidiva, da je nujno in poživljajoče. Dobro je tudi to, da sem vedno doma; ko se otroci vračajo iz šole in mož iz službe, jih pričakam. Če je mama doma, je hiša dom. In naša hiša je dom. Tudi če si doma, si moraš vzeti čas zase in to izkoristim, ob dopoldnevih grem ven, v naravo. Fotografiranje in risanje je del mojega življenja. Ko so bili otroci majhni, sem to dala malo na stran, sedaj pa, ko otroci odraščajo, se ude­ ležujem ex-temporov, slikarskih delav­ nic. Ko dan preživim s čopičem, je moj dan popoln. Se umirim, sprostim in sem pripravljena na nove izzive.

Imaš kakšen poseben kotiček, kjer slikaš?

Tatjana: Ja in ne. Ni še urejen, je bil v načrtu. Se še malo selim. Ves čas, ko sva gradila hišo, sva imela v načrtu en tak prostor.

Kakšna je pa razlika med fotografijo in sliko?

Tatjana: Fotografija je ujet trenutek, slika pa nastaja. Narediš prvo potezo, pa še ne veš, kaj bo nastalo. Rezultat je presenečenje. Moj stil je med abstrak­ tnim in realističnim. (Pavel vmes pokaže Tatjanino sliko ribe). Razvila sem en način risanja, ki prehaja v krščansko tematiko. Vidim, kako se v

risanju odraža moja duhovna pot. Ko slikam, to traja več ur skupaj. Zato ob majhnih otrocih tega nisem delala, ker ni šlo. Tudi zato na slikarskih delavni­ cah uživam, ko sem več ur v nekam drugem svetu.

Pavel: Tatjana je s slikami opremila naše župnišče.

Potem tudi vašo hišo krasijo tvoje umetnine?

Tatjana (smeh).

Pavel: Ne še, ker čaka na nekoga, ki bi zabil žeblje. Nam manjka dovolj viso­ kih in dovolj močnih pri hiši. J Vidva sta se soočila tudi s preizkušnjo, pred 11 leti, ko sta čakala tretjega otroka. V 25. tednu se vama je veliko prezgodaj rodil sin Jakob. Kako je bilo takrat?

Pavel: Moja žena je zelo potrpežljiva in trpežna. In takrat jo je že več dni nekaj bolelo. Tisti petek zjutraj sem jo moral na hitro odpeljati v porodni­ šnico v Izolo. Tam so nama povedali, da je porod nemogoče ustaviti. Zdrav­ nik porodničar mi je slikovito povedal: lahko imate smeh in solze in vse vmes.

Sam pri sebi sem si mislil: Bog, ok, če nam privoščiš smeh, bo super, če bodo solze, bomo potrpeli, tisto vmes me pa skrbi. Tako zgodaj rojen otrok mora priti do Ljubljane. Tatjano so nameravali peljati z rešilcem, vendar je bila avtocesta zaprta zaradi dveh pro­ metnih nesreč. Policisti so svetovali prevoz s helikopterjem.

Tatjana: Sem imela zastonj polet čez pol Slovenije.

Pavel: Jaz sem prišel v Ljubljano tri ure kasneje in ravno še ujel porod. V porodni sobi je bilo veliko ljudi, meni pa so rekli: »Samo k ženini glavi se postavite in dajte mir.« In potem se je rodil Jakob. Imel je 34 centimetrov in 760 gramov. Poslali so me ven in mi rekli, da ga bom lahko videl, ko ga bodo uredili. Takrat sem o rojstvu med drugim obvestil našega župnika in Danija Siterja. In vem, da je tudi po njuni zaslugi veliko ljudi molilo za Jakoba.

Koliko časa je bil Jakob v Ljubljani?

Pavel: Vse skupaj je trajalo 84 dni, 60 dni je bil v Ljubljani, potem pa so ga prestavili v Izolo.

Kako se spominjata prvih dni po porodu, je bilo težko?

Pavel: Jakob je bil sprva na 42 % kisiku.

Tatjana: En teden sem bila tudi sama v Ljubljani z njim, potem pa so mi druge mamice svetovale – glede na to, da smo imeli doma že dva otroka, ki sta me potrebovala, naj grem raje domov in se, dokler je Jakob v inkuba­ torju, posvetim starejšima otrokoma ter se vrnem, ko bom lahko »kengu­ rujčkala.« Ko ga bom dobila k sebi. Je težko pustiti otroka v bolnišnici, ven­ dar mislim, da sem se prav odločila.

Vsak drugi dan smo v Ljubljano peljali moje mleko zanj. Ko so ga prepeljali v Izolo, pa sem bila z njim.

Kakšen pa je občutek, ko si prvič lahko pocrkljala Jakoba, ko so ti ga dali ven iz inkubatorja?

Tatjana: Bil je čudovit občutek. Ko so mi ga položili na mojo golo kožo, mu je raven kisika v krvi takoj narasla, da ni več potreboval toliko dodatka kisika. In zatem vsak dan manj.

Sta se ob tej preizkušnji kaj spraševala, zakaj se vama je to zgodilo?

Tatjana: Nisva se spraševala zakaj, sem pa ugotovila, zakaj se nama je to zgo­ dilo. Da se okrepiva v veri. Ta dogodek je bil za naju kot padec s konja za sve­ tega Pavla. Zame je bil to Božji dotik.

Jakoba sem prvič videla zvečer na

Porodničar mi je slikovito povedal: lahko imate smeh in solze in vse vmes. Sam pri sebi sem si mislil: Bog, ok, če nam privoščiš smeh, bo super, če bodo solze, bomo potrpeli, tisto vmes me pa skrbi.

Zgodba zakonskega para

Družina in Življenje

21

nagovoril stavek iz Razodetja: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom sto­ pil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3, 20) Takrat sem si živo predstavljala, kako me Jezus že vsa ta leta čaka pred vrati, da mu jih odprem.

Zatem smo se v naši zakonski sku­ pini odločili, da začnemo delati po DiŽ-evem programu in ker sem sama prva preštudirala gradivo, sva nekako postala voditeljski par.

dan, ko sem rodila. In ko sem videla to nemočno bitjece, sem šele začela jokati in začutila stisko. In šele v tistem trenutku sem se spomnila na Boga in ga začela klicati. Začutila sem močno svetlobo, ki me je pomirila in mi napolnila srce. Bila sem pomirjena in se nisem več bala.

Pavel: Zdravniki ti povedo, da prve štiri dni po porodu ne morejo napovedati ničesar. Potem nama je pediater pove­ dal, da se iz Jakobovega gibanja vidi, da ima voljo do življenja. V nedeljo, dva dni po porodu, smo pripeljali v Ljub­ ljano našega župnika Igorja Loviščka, ki je Jakoba v inkubatorju krstil.

Tatjana: Jakob se je rodil na Veliki petek ob treh popoldne in bil krščen na Veliko noč. V tem sva videla zna­ menje za najino vero. Potem sva izve­ dela tudi, da je veliko ljudi molilo zanj in za nas.

Pavel: Jakoba so potem več let spre­ mljali v razvojni ambulanti in na zadnjem pregledu nam je pediatri­ nja rekla, da ima naša zgodba srečen konec, da pa niso vse zgodbe take. In ob prihodu iz ambulante sem zagledal osemletnega fanta s kisikovo jeklenko in cevkami za dihanje v nosu. In sem se zavedel, kaj bi lahko pomenilo tisto

»vse vmes«, o čemer nama je govoril zdravnik.

Kljub tej preizkušnji sta se potem odločila še za enega otroka. Vaju je bilo kaj strah?

Pavel: Tatjanin ginekolog nama je v četrti nosečnosti naročil, da morava ob najmanjši bolečini takoj priti na pregled. In se je, v 32. tednu, res poja­ vila bolečina. Šla sva v bolnišnico in so takoj ugotovili okužbo z bakterijo.

Tatjana je dobila antibiotik in Avgust se je rodil ob roku.

Tatjana: Tudi po Avgustu sva si še želela otrok, vendar nama ni bilo dano, imela sem še štiri spontane splave. Tako, da sva Bogu hvaležna za štiri otroke, ki so nama dani.

Vidva sta voditeljski par in tudi regijski voditeljski par. Kdaj sta se prvič srečala z DiŽ-em?

Pavel: Danija in Vilmo sva spoznala, ko sta prišla na povabilo zakoncev Marzi pričevat v Ankaran. Midva sva že bila v zakonski skupini v Šmarjah, ki pa takrat še ni delala po DiŽ-u. Ko sva v skupini slišala več o DiŽ-u, sva šla na temeljni seminar k sv. Jožefu.

Tatjana: Na tem seminarju me je

Tatjana in Pavel, za kaj sta hvaležna drug drugemu?

Tatjana: Jaz sem Pavlu predvsem hva­ ležna, da me sprejema takšno, kakršna sem. In kadar sama sebe ne morem sprejeti v svoji nepopolnosti, me Pavel vseeno sprejema. To mi je zelo lepo. Čutim, da me ima rad; mene in otroke.

In veliko mi pomeni, da imava skupne vrednote. Da nama je družina obema pomembna.

Pavel: Tatjani sem hvaležen, da je pre­ vzela skrb za družino, da ji je predana.

In da kljub temu, da ne prihaja iz Istre, podpira tri vogale v hiši.

Tatjana: Hvaležna sva tudi, da imava drug drugega in da sva bila skozi pre­ izkušnjo nedonošenčka deležna velike Božje milosti.

Pavel: In hvaležna sva za DiŽ.

Tatjana: Ko sva prišla v DiŽ, sem pre­ senečeno ugotovila, da se z ženami v DiŽ-u lahko pogovarjam in pogovori ne zaidejo v opravljanje drugih. To je bilo zame nekaj novega. Ko na primer pridemo na duhovno-počitniški teden v Veržej, hitro najdem sogovornike, tudi med ljudmi, s katerimi se prej nismo poznali. Počutimo se sprejete, delimo si podobne vrednote. To nama veliko pomeni.

Tatjana in Pavel, hvala, da sta nam odstrla pogled v vajino zanimivo življenjsko pot, za vse podeljene preizkušnje in spoznanja.

Verjamem, da bodo iz njih črpali vsi, ki bodo brali ta intervju. ● Intervju sem pripravila Marjeta Bec.

22

Družina in Življenje

Foto: Mojca Golob

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita društvo DiŽ

Prideš k meni na obisk?

Bila je ena od nedelj v času korone, ki je potekala neverjetno lepo in v miru. Ker v teh dneh pripravljava spletni seminar z novo vsebino, seminar o izhodu Izraelcev iz Egipta ter o njihovem potovanju skozi puščavo v obljubljeno deželo, sva nedeljsko popoldne posvetila pripravam. Lepo sva sodelovala, se pogovarjala, razpravljala o temah in poteku, na trenutke se je celo zdelo, kot bi imela randi.

Puščava najinega odnosa Malo pred deseto zvečer, ko sem že težko ohranjala svojo budnost, se je ponudila priložnost, s katero bi lahko lepo ponazorila strukturo in razvoj konflikta. O tem sva imela namen spregovoriti tudi na seminarju. Pri­ ložnost za prepir je prišla kot strela z jasnega. Nepozornost in preutrujenost tudi sicer velikokrat botrujeta prepi­ rom, še posebej v teh težkih dneh, ki so zelo zahtevni za mnoge družine.

No, midva sva sama, pa se nama vse­ eno zgodijo.

Dani je v tistem trenutku dobil po mailu prošnjo znancev za kratek pre­ vod nekega besedila iz angleščine, jaz pa sem komaj čakala, da zaključiva z

delom in greva k počitku. Bila sem res utrujena. Daniju pa se je zdelo, da mora najprej odgovoriti na pro­ šnjo znancev. Pisal je in pisal (on sicer pravi, da 3 minute, meni pa se je zdela cela večnost), pa ne za seminar, pač za prijatelje, njegove »bližnje tam, na drugi strani žice«.

O, kolikokrat si to besedo »bližnji« razlagamo vsak po svoje, kot da tisti, ki je ob tebi, zlahka počaka. V dobi razvoja tehnologije in spletne komu­ nikacije je tudi to dodatna priložnost za spore, verjetno ne le pri nama.

Najprej še nisem bila jezna, mogoče le malo neučakana. Ko pa sem Danija opozorila na dogajanje v smislu: »Ali ne bi raje zdaj izkoristila čas in končala

priprave?« se je Daniju zdelo to že pre­ več. Zmotil ga je ton v mojem glasu, v katerem je zaznal očitek. Jaz mojega opomina ne bi nikoli poimenovala s to besedo, želela sem ga le spomniti na prioritete. Po mojem okusu še čisto spoštljivo in v mejah normale.

Njegova reakcija pa je bila: »A zdaj boš pa še sitnarila?« Zanimivo, tema o godrnjanju, kamor spada tudi sitnar­ jenje, je tudi Izraelce spremljala skozi vso puščavo od Egipta pa do oblju­ bljene dežele. Bingo! Prišla sva do pri­ mera še za drugo temo na seminarju.

Dve muhi na en mah! Učinkovitost na višku!

Bog ne daj, da bi midva ostala brez »najinih« jasnih in nazornih primerov.

Vilmina spodbuda

Težava je le v tem, da takšni primeri niso le primeri za ponazoritev, pač pa je to najina boleča izkušnja. Ko je Dani moj opomin opredelil kot sitnarjenje, je s tem tudi on prizadel mene.

In potem tišina v pat poziciji, ko se svet ustavi, ko več ne moreš ne delati ne izreči besede, ko se zaveš, da bi samo ena dodatna beseda naredila še več škode … In sva raje utihnila. Vsaj to.

Mogoče je pa že to uspeh. V tisti mučni tišini, ko ima vsak od naju raje svoj prav kot pa skupno dobro, raje svojo pravico kot drug drugega, celo raje svojo trmo kot pa zapoved ljubezni, se zdi, kot bi trenutki trajali celo večnost.

Oaza v puščavi No, Dani se je prvi »spametoval«, kar pomeni, da je prvi vključil razum.

Mogoče zato, ker je moški in mu je to nekako prirojeno, mogoče zato, ker je bolj zrel in ve, da žene težko stopimo ven iz čustvene prizadetosti, mogoče pa samo zato, ker je vedel, da drugače ne bo šlo. O, kako sem vesela svojega moškega, ki je moški v pravem tre­ nutku in na pravi način! Objel me je in tako sva obstala kar nekaj časa in se opravičila drug drugemu. Barve so se vrnile v najin svet, sivina mučne tišine je izginila.

Vedno pa ne gre tako hitro. Jaz, v trenutku prizadetosti ponavadi najprej potrebujem odmik in zelo rada pobeg­ nem v svoj kujavnik. Saj bi kasneje prišla nazaj, le da najprej potrebujem samoto z Božjo besedo. Ta mi v takih trenutkih pokaže moj delež krivde, obenem pa mi da tudi moč za kesa­ nje in iskreno opravičilo. Vendar je to precej daljša pot. Tudi k Božji besedi težko sedem v takem stanju.

Najina sprava gre torej včasih po eni, drugič po drugi poti, nekaj pa veva oba: da se bova iz svoje trmaste dežele zagotovo slej ko prej vrnila v ljubeči odnos. To sva si obljubila in tega se poskušava držati. To je del najine zaveze.

Vem pa, da se v družinah dogaja veliko zgodb trpljenja, ki ga znamo mojstrsko skrivati in celo zanikati.

23

Družina in Življenje

Verjamem, da bi se mnogim kon­ fliktom in stiskam, celo boleznim in tragedijam, dalo izogniti, ko bi se le naučili pravega načina pogovora in pravega reševanja sporov. Zato pa je tako primerna vključenost v zakonsko skupino, kjer se o tem pogovarjamo in se skupaj učimo veščin, ki nam lahko spremenijo življenja.

In potem tišina v pat poziciji, ko se svet ustavi, ko več ne moreš ne delati ne izreči besede, ko se zaveš, da bi samo ena dodatna beseda naredila še več škode …

In sva raje utihnila..

Obljubljena dežela Na srečanjih imago terapije, kamor sva bila s strani prijateljev povabljena, sva prvič spoznala in se začela učiti novega načina pogovora. Zelo naju je nagovorila razlaga terapevtke, kaj naj bi pogovor med zakoncema pravza­ prav bil. Uporabila je slikovito prispo­ dobo, ki je v najini srci vlila hrepene­ nje po takih pogovorih.

Prispodoba govori o tem, da je pogovor med zakoncema nekaj tako posebnega, da mu velja nameniti vso pozornost. Pri tem je najpomembnejše prijazno in tenkočutno povabilo, ko najprej tisti, ki je na vrsti, povabi dru­ gega na obisk v svojo deželo. Ta obisk je nekaj dragocenega in v sebi nosi zakonitosti, ki jih ne smeva spregle­ dati. Predvsem ne smeva spregledati dejstva, da v deželo drugega lahko prihajava le preko krhkega steklenega mostu.

Stekleni most je prispodoba tega, s kakšno pazljivostjo morava vstopati v notranjost drug drugega. Pazljivost se kaže predvsem v tem, da na obisk v deželo drugega ne smem nositi prt­ ljage iz svoje dežele. Vse, kar je mojega, mora ostati doma v moji deželi. To pomeni, da moram na obisk prihajati izpraznjen samega sebe, saj se le v tem primeru lahko posvetim drugemu, mu prisluhnem s polno pozornostjo in odprtim srcem.

Lahko pa s seboj vzamem radove­ dnost, ki mi pomaga z zanimanjem prisluhniti in spoznavati skrivnosti, ki jih v svoji deželi skrbno hrani moj mož. Šele tako predano poslušanje pripravi pot besedam, ki prihajajo iz najinih globin. Na ta način si sporo­ čava: »Dobro je, da si. Dobro je, da si

ob meni, in da smem tudi jaz biti ob tebi.« In tak način komunikacije je za oba zdravilen. Ko je »obisk« končan, je na vrsti drugi – zamenjava vlogi poslušalca.

V tem načinu pogovora sva v daljavi zaslutila obljubljeno deželo. Že dolgo vem, da sva za ozdravljenje najinih ranjenih globin, ki so največ­ krat vzrok in povod za najine reakcije, poleg Božje navzočnosti prav midva tisti dar drug drugemu; dar, po kate­ rem prihaja ozdravljenje. Takšen način ljubečega pogovora in pozornega poslušanja pa ni nekaj, kar bi prišlo samo od sebe, pač pa je za to potrebno predano učenje. Pri tem želim pouda­ riti, da nama mnogi neuspeli poskusi ne smejo vzeti upanja na izboljšanje. Čeprav se nam večkrat vsa ta naša učenja in prizadevanja zdijo, kot bi stalno hodili in »mencali na istem mestu«, so te majhne in na videz samo­ umevne stvari še kako pomembne.

Pomemben je vsak naš napor za pravo izbiro besed, s katerimi nagovarjamo drug drugega, pomembna so vsa majhna dejanja služenja, ki si jih izme­ njujemo v družinah in izven njih.

Na ta način bomo ta svet prepletali z vrvicami ljubezni in vanj vnašali ele­ mente Božjega kraljestva. Na ta način bomo svetu, ki nas obdaja, na oti­ pljiv način približali novico o rojstvu Božjega sina. On je ponižno vstopil v našo majhnost in grešnost, nas odku­ pil s svojo krvjo in nam omogočil, da smemo tudi mi vedno bolj postajati Božji otroci v mislih, besedah in vseh tistih vsakodnevnih dejanjih, ki se v nebesih štejejo za pravo zlato. ● Vilma

Družina in Življenje

Otrok ne pade daleč od drevesa

Foto: Slavko Štern

24

Pa sva tudi midva prišla na »vrsto«. Začela sva s hojo, se poročila, prišle so težave in šla sva na seminar. J V resnici ni bilo tako preprosto.

Ž

e v času hoje sva bila postavljena pred nekaj ključnih vprašanj, saj sva si precej različna na marsikaterem področju (hobiji, interesi, vzgoja, tem­ perament in jeziki ljubezni). Veliko vprašanj sva morala razčistiti: »Sva sploh za skupaj? Kaj je Boštjanov jezik ljubezni? Kako mu podariti čas? Kaj Tinkari veliko pomeni? Kako ji izka­ zati bližino in dotike?« Ko sva našla odgovore in ugotovila, da je to Božja volja za naju, je sledila zaroka in priprava poroke. To je bil čudovit dan, kjer sva prejela veliko darov – tako duhovnih kot material­ nih in med njimi tudi bon za DiŽ­ev seminar. Da bi ga najbolje izkoristila, sva počakala, da sva pridobila leto dni izkušenj življenja v zakonu in videla, kako je, ko se v zakonu spreš in kako se učiš izkazovati ljubezen.

Nepozabni trenutki za naju je seminar za »prebujanje« zakoncev, da začnejo delati na zakonu. Je osnovno orodje, da začneš odkopavati drago­ cenosti zakona in odstraniš navlako, ki se je nabrala. Pričevalski pari so na prijeten način predstavili, kako živeti zakon, kot si ga je zamislil Bog, kaj so se sami naučili iz svojih napak in kako so prebrodili preizkušnje. Glavni del seminarja pa se zgodi v pogovoru med možem in ženo. To je dragocen čas, ko se par lahko »pogleda v ogledalo«,

Seminarji nas bogatijo

načne odprte teme in preveri, kako stvari v njunem odnosu stojijo. Želiva se zahvaliti pričevalcem za njihove besede, za organizacijo in DiŽ-u nasploh, da ta seminar obstaja.

Dediščina Še bolj pa sva hvaležna za ta seminar leta 2011 v Celju, ki sta se ga udele­ žila najina tast in tašča oz. starša Aleš in Marinka. Poznala se je sprememba ozračja v družini. Postalo je bolj toplo in nevihtni oblaki so se hitreje razka­ dili. Ob premlevanju na Rogli sva spo­ znala, da sva na nek način dediščina DIŽ-a. Ko sva poslušala modrosti pričevalcev, sva se velikokrat nasme­ jala: »Aha, od tukaj so besede, ki jih je govoril Aleš,« saj sva se s temi istimi temami srečevala že pred samim semi­ narjem.

Ko nama je v času hoje močno škri­ palo, sva od njiju prejela »literaturo« za

Družina in Življenje

zakonce, ki naju je usmerjala v pravo smer in v pogovorih z njima spozna­ vala pomen zakona. Bila sta priče­ valca in predavatelja – kakšen luksuz je imeti DIŽ-ev seminar kar doma, in to vse dni, celih 9 let! J Hvala DIŽ-u, ki že 20 let dela za zakonce. To delo se pozna. Pozna se na zakoncih in tudi na nas, otrocih. Ko starši nekaj spoznajo in to tudi živijo, (ne)vede to posredu­ jejo svojim otrokom in jih usmerjajo na življenjski poti.

Ob tem pa se odpira vprašanje: Nama je bil seminar odveč, ker sva že »vse vedela«? Ne. Dragoceno je bilo slišati besede tudi iz ust drugih, slišati še kašen drug vidik, izkušnjo, modrost, ki je od staršev nisva prejela.

Dragoceno si je bilo vzeti čas in dra­ goceno je bilo, da sva lahko dobila še dodatno motivacijo in zagon za kopa­ nje v globino zakona. Še nekaj nama leži na duši. Kaj bi

25

se zgodilo, če bi starša Čerin rekla: »Prepozno je, prestara sva, da bi šla na seminar. Imava že odrasle otoke, je, kot je.« Dvomiva, da bi s tako držo lahko bila zgled tako lepega zakona.

In še več, dvomiva, da bi midva kot eno telo sploh obstajala. V težavah, ko nisva vedela, kam se obrniti, bi ver­ jetno še naprej tavala in se na koncu razšla, ker »zadeva pač ne bi funkcio­ nirala«.

Zgled staršev je pomemben. Ne le za otroke, ampak tudi vnuke. Zato spodbujava vse zakonce: Vzemite orodje, ki vam ga ponuja seminar in začnite kopati po svojem zakonu.

Našli se bodo dragulji in kristali, ki bodo lahko svetlobo zakramenta zakona razpršili v vse smeri in ljudi, ki vas obkrožajo. ● Boštjan in Tinkara Čerin

Družina in Življenje

Nepozabni trenutki za naju

Foto: Slavko Štern

26

Rogla, 2.– 4. oktober 2020 Le nekaj dni pred razmahom drugega vala epidemije smo na Rogli uspeli izpeljati edini letošnji seminar Nepozabni trenutki za naju. Za seminar smo pridobili soglasje NIJZ, upoštevali vse ukrepe (poskrbeli za razdaljo, razkuževali roke, nosili maske). Kljub prvotnim pomislekom, ali je vzdušje tega seminarja sploh mogoče doseči ob spoštovanju vseh ukrepov, je bila skrb odveč. Delimo nekaj vtisov udeležencev.

To je Božji dar. Milost, ki jo prejmeta zakonca. Ta seminar sem doživela kot VRELEC ŽIVE VODE (z velikimi tiskanimi J) za najin zakon. Neprecenljivo.

Nina I. Seminar mi je pomagal, da sem se še globlje povezala z Bogom in posledično z možem. Čudovit vikend. Lahko rečem, da eden najlepših v mojem življenju.

Nina K. Seminarja sva se udeležila prvič. Sam sem bil presenečen nad pričevalci – retorika, sproščenost. Prav vse teme so se me dotaknile in navdušile.

Matjaž R.

Glede na to, da so osebni podatki povsod nedostopni in je operiranje z njimi največje »zlo«, vam čestitam, da vi s svojimi podatki in podatki svojih bližnjih pripravite najbolj »udarna« predavanja na seminarju.

Jože G. Nad pričakovanji. Čustveno. Z eno besedo: »nezemeljsko«. Toliko lepih in manj lepih zgodb, pa vendar, vse se je dotaknilo mojega srca. Vem samo to, da moram ob vrnitvi domov v glavi vse predelati in srčno upam, da dosežem – doseževa – svoj – (najin) cilj.

Barbara K.

Škoda, da tega nisem poslušala prej, marsikaj bi bilo prihranjeno. Pričevanja enkratna – vzporednice z mojim oziroma najinim življenjem precej podobne.

Anica L. Lep seminar z veliko osebnih pričevanj, ki so mi bila v pomoč pri razumevanju, da nič oziroma nihče ni popoln in ima vsak svoje težave, ki pa jih lahko premosti le z Božjo pomočjo.

Dušan P. Praktično, enostavno, razumljivo, nepozabno.

Ivo G.

Spletni seminar – ponovitev

Vsi, ki ste zamudili prvo izvedbo spletnega seminarja Iz puščave v svobodo, ste lepo povabljeni na ponovitev seminarja. Prijave bodo mogoče v začetku februarja, začetek seminarja pa bo 19. februarja 2021.

E-moški zajtrk

Vabimo na tradicionalni moški zajtrk – tokrat prvič v spletni obliki. Vsebina bo tudi tokrat zanimiva, družba odlična, le za hrano boste morali poskrbeti sami. J

M

Y

CM

MY

CY

CMY

K

e-moški zajtrk

gost: Ciril Komotar, mož, očka, vloger Kdaj?

Sobota, 23. januar 2021, ob 8:00 Kje? Pri vas doma Prijava: www.diz.si (po 6. januarju)

foto:AMZS

C

Družina in Življenje

Ko v Svetem pismu naletiš na kruto zgodbo

Foto: Freepik

28

Pred dnevi sem ob prebiranju druge knjige Kraljev v Stari zavezi naletel na zgodbo, ki me je nekoliko ujezila. Govori o preroku Elizeju, ki je po Elijevem odhodu v nebo postal njegov naslednik.

D

a bi prepričal ljudi, je naredil različne čudeže. S plaščem je na primer udaril po reki Jordan, ki se je razdelila na dvoje, da jo je lahko preč­ kal. Ko je prišel v Jeriho, so ga meščani prosili, naj ozdravi vodo, zaradi katere je bila dežela nerodovitna. Ob tem, ko jo je – seveda v moči Božjega duha – blagoslovil, je postala »voda zdrava do tega dne«, kot je zapisal pisec druge knjige Kraljev (2 Kr 2,22).

Na tem mestu me je pričakal tisti kočljivi odlomek. Takole pravi Sveto pismo: »Od tam se je povzpel v Betel.

Ko se je vzpenjal po poti, so iz mesta prišli fantiči, se norčevali iz njega in mu rekli: »Pojdi gor, plešec; pojdi gor, plešec!« Obrnil se je, in ko jih je videl, jih je preklel v GOSPODOVEM imenu. Iz gozda sta prišli dve medvedki in raztrgali dvainštirideset dečkov.« (2 Kraljev 2,23–24).

Kot vsakdo, ki v današnjem času naleti na kak tak, težko razumljiv svetopisemski odlomek, sem tudi jaz

najprej debelo pogledal in si mislil: »Kako, prosim!? Zato, ker so te eni otroci malo pohecali, si priklical nad njih medvedki, da sta jih raztrgali? In ti se imaš za svetega moža? In knjiga, kjer to piše – Sveto pismo – naj bi bila sveta knjiga; še več, to naj bi bilo Božje ‘ljubezensko pismo ljudem’?« S takšnim odzivom sem padel v past, v katero se tako radi ujamemo ljudje današnjega časa. Namreč, da Sveto pismo gledamo skozi oči današ­ njega človeka. In prav v Stari zavezi je zares veliko nasilnih odlomkov, ki zmotijo zahodnjaško, rahlo čutečo dušico.

Kakšna pa je celotna zgodba?

Ob tem pa pozabljamo na veliko stvari.

Najprej pozabljamo na širši kontekst celotne biblične pripovedi. Gre za dej­ stvo, da je Bog ustvaril vse, kar biva – in kot krono stvarstva, človeka. Ta je imel možnost izbire in se je odločil, da želi živeti življenje brez Boga. S tem je

v stvarstvo vstopil greh – skupaj z njim pa tudi bolečina, nasilje in smrt.

Bog je kljub temu želel s človekom ostati v odnosu in je začel postopno prek posameznikov (Noeta, Abra­ hama, Mojzesa, kralja Davida in na koncu seveda Jezusa) – pripravljati odrešenje, ki bo na voljo celotnemu človeštvu. Vendar tudi tokrat – kot možnost izbire.

Mi in naš odpor, ki ga čutimo do vsakršnega nasilja, smo v bistvu posledica te Božje napredujoče peda­ gogike ljubezni, ki pa je skozi celotno zgodovino napredovala le počasi. Ko je postava Izraelcem naročala, naj se maščujejo »zob za zob«, kar se nam danes zdi kruto, je bila s tem pravza­ prav zelo milostna, saj je v tistem času veljalo, da mora biti povračilo za stor­ jeno krivico precej večje kot storjena krivica. Jezus je kasneje postavo še dopolnil in merilo za nenasilje posta­ vil še dosti višje. Ali znamo in zmo­ remo kristjani temu klicu slediti, pa je

Živeti s Svetim pismom

že drugo vprašanje. Dejstvo pa je, da se je naša celotna občutljivost do tega vprašanja zgodovinsko razvila prav v luči krščanske kulture.

Kako je bilo torej z medvedkama in otroci?

Ker se zavedam, da tudi name zelo vpliva miselnost našega časa, sem šel zagonetni odlomek o Elizeju in otrocih raziskati nekoliko globlje. Že vnaprej sem si mislil, da ne gre zgolj za gro­ zljivo kazen, ki jo je brezčutni prerok priklical nad majhne otročičke – saj to ne bi bilo v skladu z naravo celot­ nega Svetega pisma. Ob podrobnejšem preučevanju pa sem bil vendarle pre­ senečen, koliko pomenskih odtenkov sem ob prvem branju spregledal. Za dobro razumevanje katerekoli biblične zgodbe – še posebej tistih, ki v nas na prvi pogled sprožijo zgražanje – je treba vzeti v obzir širši kontekst doga­ janja. Poleg zgodovinskega in družbe­ nega tudi geografski kontekst.

Ta zgodba se dogaja na poti proti Betelu. Betel je kraj, ki ga je nekaj sto­ letij pred tem dogodkom – kmalu po Salamonovi smrti in posledični raz­ delitvi na Severno in Južno kraljestvo – brezbožni kralj Jozafat določil kot alternativni kraj malikovalskega češče­ nja zlatega teleta. Šlo je za središče nemorale in razvrata, kjer je bila pri­ sotna tempeljska prostitucija in žrtvo­ vanje otrok malikom. Bog zdaj pošilja svojega preroka Elizeja, da bi ljudstvo Severnega kraljestva rešil zasužnjeno­ sti malikom, ki so jim prinašali uniče­ nje in smrt.

S tem pa je seveda »stopil na prste« tamkajšnji uveljavljeni duhovniški sre­ nji na visokih položajih. Podrobnejši pregled besed v hebrejščini pokaže, da so bili »fantiči« v resnici vajenci – stari tudi do 30 let! – tega sistema, ki so preroku predstavljali nepo­ sredno grožnjo. S tem, ko je nadnje priklical Božjo kazen (medvedki jih nista nujno usmrtili), je prerok Elizej dokazal, da je z njim, enako kot je bil z njegovim predhodnikom, duh Boga Jahveja. Obenem pa je ta dogodek

Družina in Življenje

služil kot resen poziv k spreobrnjenju ter odvrnitvi od malikovanja. Služil je kot Božje opozorilo celotnemu Sever­ nemu kraljestvu, da se jim bo, če se ne bodo odvrnili od malikovanja, zgodilo še vse kaj hujšega. Žal vemo, da opo­ zorilu niso prisluhnili in kraljestvo je kmalu zatem klonilo pod prevlado Asircev.

Nauk zgodbe zame?

V zgodbi je še kar nekaj podrobnosti, ki se jih v tem članku ni bilo mogoče dotakniti. Vendar pa me že ta kratka raziskava uči, da je treba, preden se od

29

težavnega svetopisemskega odlomka uporno odvrnem, vložiti nekaj intelek­ tualnega napora in se poučiti o celot­ nem kontekstu zgodbe. Če se nam to ne ljubi ali takšne raziskave nismo zmožni, pa vsaj dajmo Svetemu pismu priložnost in ga zaradi takšnih, na videz težko razumljivih odlomkov, v celoti ne zavrzimo. In se spomnimo na citat slavnega pisatelja Marka Twaina: »Ne motijo me tisti deli Svetega pisma, ki jih ne razumem, ampak tisti, ki jih.« Ker je že tiste, ki jih razumemo, dovolj težko zares živeti. ● Benjamin Siter

30

Družina in Življenje

Nežina zakonska skupina iz Slovenj Gradca: »Gradnja trdnega zakona pomeni dobro popotnico in duhovno dediščino za otroke«

V

Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec je aktivnih več zakonskih skupin. Vsaka skupina nosi ime po enem od zavetnikov tukajšnjih cerkva.

Nežina zakonska skupina je vstopila v drugo leto delovanja. Voditeljska para sta Vida in Simon ter Vanja in Marko.

Na dosedanji skupni poti sva ugoto­ vila, da nama nekaj manjka, razmi­ šljala sva, kam bi se lahko vključila in kako bi v tem hitrem tempu namenila nekaj časa za naju.

Danes lahko z gotovostjo poveva, da je bila odločitev pravilna. Dobro nama je, da si v skupini podelimo mnenja o različnih temah, da se sli­ šimo, drug drugega podpiramo in nasmejimo, ob tem pa se najde tudi čas za dobro pesem. Skupino doži­ vljava tudi kot oporo pri sprejemanju različnosti moškega in ženske.

Posebna, zanimiva lučka so zmenki, ki se jih oba veseliva in na katerih presenetiva drug drugega.

Danijela in Janko Kotnik

Najino spoznavanje DIŽ-evega načina dela se je pričelo na vikendu Dajeva naprej v Radencih. V DIŽ-u sva se našla, saj so nama blizu vrednote in skrb za odnos med zakoncema, ki jih pričujejo. Kmalu po tem dogodku sta naju Vanja in Marko povabila k usta­ novitvi nove zakonske skupine na koroškem koncu. Ker sva v tem videla novo priložnost za rast in dodano vrednost najinemu zakonu, sva se povabilu odzvala.

V skupini nama je zelo prijetno, saj se je tudi s pomočjo pravil ustvarilo okolje, kjer je vsako mnenje dobrodo­ šlo in ne pride do obsojanja. Hvaležna

sva za pare v skupini in duhovnega voditelja Marka, da lahko v naši razno­ likosti skupaj rastemo v odnosih.

Vida in Simon Črešnar

Z DiŽ-evo družino sva se srečala po treh letih zakona, leta 2011 in še tisto isto leto sva se priključila velenjski zakonski skupini. Sprva so naju pova­ bili na njihovo zaključno srečanje, izlet v Zagreb, kar mislim, da je bila res dobra poteza J. Naša skupna pot traja še danes.

Sva si pa že takrat zaželela, da bi zakonske skupine zaživele tudi pri nas, na Koroškem. Tako sva začutila klic, da ustanoviva zakonsko skupino. Prva je nastala leta 2012, druga 2016 in lan­ sko leto še ena. Želela bi si, da bi vsak par vsaj poskusil priti na srečanje, okusil skup­ nost, ki ti stoji ob strani, ko morda še komaj verjameš v boljši jutri, ko ti umre otrok, ko te je strah, se bojiš pri­ hodnosti in nekaterih stvari ne zmoreš sprejeti. Skupnost, ki ima duhovnika, na katerega se lahko vedno obrneš, ko tvoje življenje »obstoji«, skupnost, ki ti daje novo upanje, moč, pogum.

Ta skupnost je ena velika Družina, v kateri si pomagamo priti skupaj v Nje­ gov dom, v Njegov objem, kjer ni žalo­ sti, bolečin, krivic, trpljenja, kjer je ena sama Ljubezen in veselje! Hvaležna sva, da sva del te DiŽ-eve skupnosti.

Vanja in Marko Kocuvan

Zakonci pogosto ne najdemo časa drug za drugega, srečanja pa odpirajo globlji pogled vase, v sozakonca ter vzpodbujajo pogovor o vsebinah, ki jih ob vsakodnevnem hitenju običajno ne poglabljamo. Druženje z ostalimi

pari krepi najino zavedanje, da na poti nisva sama, da nihče nima popolnih pogojev, vsem pa zakon pomeni vred­ noto, za katero smo se pripravljeni potruditi.

Izziv nama predstavljajo obvezni »mesečni zmenki«, ki so se sprva zdeli težko izvedljivi, vendar pa sva kmalu spoznala, kako zelo so nujni in prina­ šajo nama veliko veselja.

Hvaležna sva za voditeljske pare, duhovno vodstvo, skupno molitev ter branje božje besede. Zakonsko sku­ pino dojemava kot božji dar. Obenem pa gradnja trdnega zakona pomeni tudi dobro popotnico in duhovno dediščino za otroke.

Sara in Peter Kobolt

Mila: V sebi sem dolgo nosila željo, da bi se z možem vključila v zakonsko skupino. Ker on ni bil za, je ostajalo pri želji. Lani, ko smo se vračali z romanja v Medjugorje, je Vanjin Marko mojega Marka povabil v novo DiŽ-evo zakon­ sko skupino. Na moje veliko veselje je moj mož privolil.

V naši zakonski skupini smo zelo različni pari in sam začetek je bil mogoče malo zadržan. Po enem letu čutim povezanost med nami, pred­ vsem pa napredovanje v odnosu med nama, saj nama tematika prvega leta »izboljšajva sporazumevanje« daje nova spoznanja drug o drugem, do katerih sicer sploh ne bi prišla ali pa še ne zdaj. Več razmišljava o željah drug drugega in si na podlagi tega zami­ sliva zmenek. Mlajšim otrokom je bila zamisel, da greva na zmenek, smešna, starejša pa sta naju takoj podprla, češ, da to je itak normalno.

V skupini imamo še tretjega Marka, našega duhovnega spremljevalca,

Zakonska skupina

Družina in Življenje

Marko Drevenšek

Sara in Peter

Vanja in Marko

Vida in Simon

Mila in Marko

Foto: Osebni arhiv

Danijela in Janko

31

po katerem nas Sveti Duh nagovarja in blagoslavlja. Brez Boga smo brez možnosti, zato je Markova vloga v naši skupini neprecenljiva.

Vsem, ki se trudijo za DiŽ, sem hvaležna, predvsem pa Bogu, ki je naše poti združil v skupno pot.

Marko: Na poti z romanja domov me je na počivališču nagovoril Marko, če bi se z ženo pridružila novi zakonski skupini. V sebi sem čutil, da bi bilo to dobro za naju in za najin zakon.

Meni osebno se zdi skupina nekaj lepega. Ob druženju se sprostim. Ob prijetnem kramljanju se nasmejimo, včasih kaj dobrega pojemo, podelimo

si dobro voljo. Med skupnim pogo­ vorom si zaupamo probleme, ki jih imamo. Ob druženju se tudi duhovno napolnim.

Odkar hodiva v to skupino, imava boljši odnos. Parom, ki bodo to brali, pa še niso v zakonski skupini, pripo­ ročam, da se vključijo v tako skupino.

v meni rasel pogum in počasi sem se nehal upirati Bogu s cenenimi izgo­ vori. In tako sem postal del te zgodbe.

Vesel sem, kako jasno so stvari zastavljene, kako zavzeto pari vodijo in kakšno bogastvo je sodelovanje med pari in duhovniki … in upam, da bo v prihodnje še kak duhovnik, ki sedaj okleva, z veseljem začel služiti na tem koščku Božjega »polja«.

Marko in Vanja sta me že pred več kot desetimi leti nagovarjala, da bi začeli z zakonsko skupino, pa sem se z vsemi štirimi upiral, ker sem se preprosto bal, kako delati. Hvala Bogu, z leti je

Marko Drevenšek, duhovni spremljevalec

Mila in Marko Kotnik

32

Za voditeljske pare

Družina in Življenje

Sveti Duh najde pot – tudi v epidemiji Epidemija je upočasnila ustanavljanje novih zakonskih skupin. Ni pa ga ustavila. Tik pred ponovnim zaprtjem države se je na Rakovniku ustanovila nova zakonska skupina, ki se je na poti do prvega srečanja srečala s številnimi ovirami. Za pričevanje o nastanku skupine smo prosili voditeljski par, Majo in Marka Bitenca.

Ko gre vse narobe ...

V tednu pred načrtovanim prvim sre­ čanjem sem poslala načrt za dnevni red in glede na epidemiološko situa­ cijo izpostavila vprašanje načina dru­ ženja. Od petka do nedelje se je na to temo odvilo precej komunikacije. En par je takoj sporočil, da je zaradi stika z okuženimi v karanteni, v soboto je potem zbolela tudi sama žena; drug par je napisal, da je vsekakor za sreča­ nje v živo. Po posvetu z obema sem v soboto poslala sporočilo, da se dobimo v živo, s prvim parom pa smo se dogo­ vorili, da se pridružita preko Zooma.

Ostali se niso oglasili.

V nedeljo zjutraj, na dan srečanja, dobim sporočilo tretjega para, da jih zaradi družinskega praznovanja ne bo.

Pišem nazaj, če ne bi bilo združljivo oboje in da bi bilo res zaželeno, da bi bil na tem temeljnem spoznavnem srečanju, na katerem se bomo dogovo­ rili tudi glede načina dela in termina za naprej, prisoten vsaj eden od vsa­ kega para; dodam, da se lahko pridru­ žita tudi spletno. Potem popoldne piše še četrti par, da sta zaradi korona situ­ acije ostala brez varstva. Tudi njima odgovorim z vprašanjem, ali obstaja

morda še kakšna druga možnost, in poudarim pomen prvega srečanja. ... se nasloniš na Boga Čutila sem, da se bije boj in za trenutek me je minilo veselje. Kaj nama je treba tega dodatnega stresa, saj imava letos

dnevno Božjo besedo: veliko je bilo preko različnih poti povabljenih, a prav ti, ki smo se zbrali, smo bili izvo­ ljeni za gostijo sočnih jedi in žlahtnega vina – Božje besede in medsebojne bližine. Po prvem spoznavnem krogu z Markom predstaviva DiŽ in v dru­

Foto: Freepik

S

redi oktobra smo imeli prvo sreča­ nje nove zakonske skupine, ki se bo srečevala na Rakovniku. Po različnih poteh se nas je povezalo šest parov, poročenih od 10 do 15 let. Od prej smo večinoma imeli izkušnje z dru­ gimi načini dela v zakonskih skupi­ nah, v pripravah pa sva z možem pre­ brala in poslušala tudi precej DiŽ-evih gradiv. Uskladili smo termin za sreča­ nje, kar je bil ob različnih družinskih dinamikah kar velik projekt. Občasno sva se počutila nebogljena pred novim izzivom.

drugih načrtov in obveznosti dovolj?!

Je sploh smiselno, da se srečamo? Ali ne bo preveč mučno v prihodnjih mese­ cih v tako negotovih razmerah posta­ vljati skupino? Polovična udeležba na prvem srečanju bi se mi zdela precej trhla osnova za naprej. Po posvetu s še enim parom sklenemo, da se vendarle dobimo, kakorkoli že bo. Potem še peti par sporoči, da je mož zbolel in da se lahko pridruži samo ona, on kvečjemu preko spleta. Kličem Svetega Duha, za molitveno podporo prosim tudi v kar­ melu, kjer prijateljica in sestre že ves čas spremljajo nastajanje skupine.

Bog poskrbi ...

Ko se ob dogovorjeni uri zberemo pri rakovniški Mariji Pomočnici, smo tam vsi pari: tistega iz karantene in bol­ nega moža vključimo preko Zooma, od para, ki je imel praznovanje, je tu samo žena, par, ki je ostal brez prvo­ tnih varuhov, pa je našel drugo var­ stvo. V uvodni molitvi se navežem na

gem krogu smo si soglasni, da bomo delali po 1. letniku gradiv. Druženje sklenemo z molitvijo, z zahvaljeva­ njem in prošnjami za različne potrebe, za blagoslov. ... in vse dela novo Hibriden način dela se je dobro obne­ sel, govorili smo v krogu, računalnik je krožil od para do para, seveda so tudi oddaljeni spregovorili, ko so bili na vrsti – računalnik smo takrat obr­ nili v krog. Čutila sem Božje delova­ nje in Marijino posredovanje v celotni zgodbi in tisti večer je padal dež bla­ goslova in po srečanju sva bila vesela.

Prijateljica, s katero smo se v nedeljo skupaj odločali glede izvedbe srečanja, je v ponedeljek zatem komentirala, da se je zgodil čudež. Hvaležna sva za podporo in pomoč v času razmišljanja in snovanja – vsi pogovori, informa­ cije in izkušnje so bili dragoceni pri pripravah na zagon nove skupine. ● Maja Bitenc

Družina in Življenje

33

Beseda spodbude V zadnjih mesecih se je večina zakonskih skupin preselila na splet. Če je bil za skupine z mlajšimi zakonci ta prehod hiter in skoraj naraven, so druge skupine, v katerih so starejši zakonci, potrebovale nekaj več poguma in tudi pomoči pri organizaciji spletnega srečanja.

N

e glede na »porodne težave«, pa imajo vsi voditeljski pari podobno izkušnjo: lepo se je srečati, čeprav le v virtualnem prostoru. Ko je prvi strah pred neznanim premagan, ko osvo­ jimo pravila srečanja preko spleta (npr. ugasnjeni mikrofoni, razen za par, ki govori), hitro ugotovimo, da je tudi takšno srečanje lahko lepo in pristno.

Da bi zakoncem pomagali pri delu v teh razmerah, smo pripravili pose­ ben priročnik za delo v času epide­ mije ter navodila za uporabo spletnega orodja za videokonference (ZOOM).

V novembru se je v Preski preko spleta ustanovila celo nova zakonska skupina. Čeprav je epidemija »tempo« ustanavljanja novih zakonskih sku­ pin upočasnila, pa so tovrstne dobre

prakse dokaz, da naše delo gradnje odnosov, za katere je vredno živeti, tudi v tem času ne sme zastati. Zakon­ cev, ki potrebujejo pomoč, je namreč

zdaj še več, kot jih je bilo pred epide­ mijo. ●

Marjeta Bec, odgovorna za zakonske skupine v DiŽ

34

Družina in Življenje

V vsem se zahvaljujte!

Foto: Matjaž Maležič

V Sloveniji se pod okriljem Družine in Življenja srečuje 240 zakonskih skupin, ki jih vodijo voditeljski pari. To so možje in žene, ki so dali na razpolago svoj čas, svoje talente in izkušnje, da bi slovenskim zakoncem pomagali graditi odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.

S

edanji in bodoči voditeljski pari zakonskih skupin ter drugi sode­ lavci Družine in Življenja se vsako leto v septembru zberemo na srečanju, ki smo ga poimenovali Dajemo naprej.

Letošnje srečanje, na katerem se nas je v živo zbralo 150 udeležencev, je pote­ kalo v Stični. Tisti, ki niso mogli biti z nami, so srečanje spremljali preko spletnega prenosa.

Maša ob 20-letnici Slavljenje s skupino Svetnik je ogrelo naša srca in jih naravnalo na sveto mašo, s katero smo se zahvalili za 20 let Družine in Življenja. Daroval jo je stiški opat Maksimiljan File, ki je v pridigi ženam položil na srce, naj svoje može opogumljajo v trenutkih šibkosti in jih potrjujejo, kadar so močni. Može je povabil, naj poskrbijo, da se bodo njihove žene čutile ljubljene in vredne.

S svojo prisotnostjo nas je počastil

tudi apostolski nuncij v Sloveniji, ki je z jasno in odločno besedo poudaril pomen laikov v slovenski cerkvi. Msgr.

Speich pravi, da se bo vera v sloven­ ski cerkvi poglabljala le, če bodo žive domače cerkve. Povabil nas je, naj s svojim življenjem pričujemo o Jezusu.

Zahvala Daniju in Vilmi Srečanje smo zaključili z akademijo, na kateri smo se zahvalili Daniju in Vilmi Siter, da sta pred 20 leti stopila na pot dela z zakonci in družinami. Tomaž Petan jima je imenu vseh DiŽ-evcev izročil simbolično darilo: »poročno« svečo z logotipom in geslom Družine in Življenja v spomin na obletnico.

Dani in Vilma sta se v svojem govoru zahvalila Bogu, da je Družini in Življenju pridružil številne pare, o katerih sta takrat šele sanjala, zdaj pa so del velike skupnosti Družine in Živ­ ljenja.

Predaja štafete Dani in Vilma sta ob koncu svojega govora pred oltar povabila Benjamina in Sašo Siter ter jima simbolično pre­ dala štafetno palico z napisom: Kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, izrôči zanesljivim ljudem, takim, ki bodo zmožni tudi druge poučiti (2 Timotej 2,2). »Prvih 20 let DiŽ-a je za nami in z Vilmo sva hvaležna, da sva smela to pot hoditi z vami, za nasle­ dnjih 20 let pa izročava to štafetno palico Benjaminu,« sta povedala.

Z Danijevo pesmijo Vsi, ki upajo vanj, smo hvaležni zaključili uradni del in izročili v Božje varstvo vse naše zakonske pare in družine, da bi tudi v teh časih ohranjali vero in zaupanje in z njima, kot nas je vzpodbudil tudi nuncij, »okužili« vso Slovenijo. ● Marjeta Bec

Dajemo naprej

Družina in Življenje

35

“Okužite ljudi z dobroto”

Objavljamo navdihujoč nagovor nuncija Jean-Marieja Speicha z letošnjega srečanja za voditeljske pare Dajemo naprej.

Foto: Matjaž Maležič

D

ragi bratje in sestre, vesel sem, da sem lahko danes z vami. Bogu se zahvaljujem za vsakogar od vas. Vi ste Božje ljudstvo in vi ste Cerkev prihod­ nosti. Vi ste življenje naše Cerkve. Če bomo sprejeli Boga v naša življenja, bo Bog po naših življenjih naprej živel v tem svetu. In preko vas Bog nadaljuje svojo obljubo, ki jo je dal človeštvu.

Ali veste, da je naš Bog preprosto čudovit?

In celo po 2000 letih ga še vedno ne poznamo povsem dobro. Še dobro, da naš Bog ni sebičen. Da ni ostal zaprt v svoji božanskosti, temveč nam je poslal svojega Sina, ki je postal človek, tako kot vi in jaz. In Jezusove besede nam odpirajo pot do Boga.

Sveti Irenej, eden prvih teologov v naši Cerkvi, je rekel, da je po Jezusu Kristusu delček človeškega vstopil v Sveto Trojico. Mi vsi smo zemeljski. In veseli smo, da smo takšni. Kot Božja stvaritev pa smo poklicani k svetosti.

V Cerkvi imamo različne vrste poklicev.

Vaša poklicanost v zakon in dru­ žino je plemenita in sveta. In v imenu svetega očeta in v imenu Boga vas želim v tej poklicanosti opogumiti.

Morda smo v preteklosti delali napake in preveč govorili o duhovni­ kih, škofih in drugih poklicih v Cerkvi, pozabili pa smo na verno ljudstvo. Na ljudi, ki živite v tem svetu, v družinah in se soočate z različnimi težavami.

Včasih duhovniki in škofje pozab­ ljamo, da smo poklicani k služenju ljudem. Zato verjamem, da moramo poglobiti naše razumevanje vloge in poklicanosti laikov. To je zelo pomembno. Tako je bilo na začetku naše Cerkve. Ker je bil Jezus sam rojen v družini.

Verjamem, da je čas epidemije bla­ goslovljen čas.

Ker nismo mogli k maši, nismo mogli niti k obredom svetega tedna, čeprav je sveto tridnevje pomemben del naše vere. Letos ne vemo, kako bomo obhajali Božič. Če se bo vera v slovenski Cerkvi poglabljala, to ne bo samo zaradi pri­ sostvovanja zakramentom, temveč zaradi dobrih in trdnih domačih cer­ kva. Domačo cerkev sestavljajo laiki in družine. In tukaj ne moremo izključiti nikogar. Ne starejših, ne mladih, ne parov v težavah. Moramo jim pove­ dati, da jih Bog ljubi, da niso izklju­ čeni. Prosim, poskušajte najti središče naše vere. Vračajte se k Jezusu.

Vsakodnevno življenje moža in žene, očeta in matere, sina in hčere moramo preobraziti in prečistiti v nekaj čudovitega, plemenitega in sve­ tega. Naša družba je postala tako pra­ zna. Ljudje so brez upanja.

Prosim vas, da v Jezusovem imenu postanete kot diamanti v tej družbi. To je naša poklicanost.

Nas kristjanov in vas, zakoncev.

Bodite plemeniti, bodite prosojni in sveti. Pojdite čez sebe.

Vem, da je v slovenski kulturi še posebej velika skušnjava, da bi se zaprli, da nas je strah, da drugim ne zaupamo preveč. Pojdite preko sebe, odprite svoja srca.

Ni vam treba hoditi naokoli s transparenti.

Bodite le dobri krist­jani; to kar ste. In to je dovolj.

In vaša dobrota bo odpirala vrata vpra­ šanjem. Ljudi bo zanimalo, zakaj ta dva zakonca želita delati dobro. Spra­ ševali se bodo, zakaj nekaterim parom uspe, drugim pa ne. Zato je vaša dolž­ nost velika. In če želite, da Bog nada­ ljuje svoje delo v tej deželi, morate vzeti to breme na svoja ramena in ne čakati na duhovnike. Pojdite k Jezusu, vsak dan znova, v molitvi in premišlje­ vanju. S prejemanjem zakramentov. Ni pomembno, kakšne duhovnike imate.

Delajo po najboljših močeh. Vi pa se morate samo truditi za svetost.

Pojdite naprej in okužite ljudi okrog sebe. Ne s korono, temveč z vašo dobroto in svetostjo. ●

Družina in Življenje

Foto: Osebni arhiv

36

Romanja regij L

eto 2020 je v marsičem ustavilo utečen način dela. Tudi na pod­ ročju dela z voditeljskimi pari zakon­ skih skupin. Zaradi njihovega velikega števila voditeljski pari zakonskih sku­ pin delujejo v regijah. Regije so orga­ nizirane znotraj posameznih škofij in jih vodijo regijski voditeljski pari.

V navadi je, da se v januarju najprej

na skupnem srečanju zberejo regij­ ski voditeljski pari, potem pa v svojih regijah na srečanjih zberejo voditeljske pare svoje regije. Prvi val epidemije je pljusknil ravno v času, ko bi morala potekati regijska srečanja, zato so bila v 2020 izpeljana le redka.

Ker tudi v jeseni ni bilo najbolj priporočljivo organizirati srečanj v

zaprtih prostorih, so se voditelji neka­ terih regij odločili, da namesto klasič­ nega srečanja voditeljskih parov raje organizirajo romanje. Delimo dve lepi izkušnji – regijskih voditeljev v okviru mariborske nadškofije ter regijskih voditeljev Severne Primorske v kopr­ ski škofiji. ●

K svetemu Pavlu Tako vrhunski organizaciji, kot jo premore naš regijski voditeljski par Katarina in David Ipavec, zlahka ne prideš blizu. V samo nekaj dneh smo se od ideje – v časovno najbolj nehvaležnem septembru – voditeljski pari Severne Primorske že zbrali ob vznožju hriba, na katerem stoji čudovita cerkvica svetega Pavla. To je bilo eno tistih boga­ tih srečanj, ki celostno poskrbijo za dušo, telo in duha!

Telo smo razmigali s hojo navzgor in z raziskovanjem druge poti navzdol (ker DiŽ­evci veliko govorimo, nas je na zadnjih metrih že lovil mrak). Za telo smo seveda poskrbeli tudi s tistim, česar pri DiŽ­u za nič na svetu ne izpustimo – s slastnim pecivom ;).

Dušo smo nahranili s čarobnim razgledom na vipa­ vsko dolino, ki je jemal sapo.

Duha pa smo okrepili s sveto mašo na travniku pred cerkvijo, ki jo je daroval g. Rafko Klemenčič. Ves čas smo bili blagoslovljeni s čudovitim zahajanjem sonca in bar­ vami, ki jih je ustvarjal zahod ter s petjem ob kitari in usklajeno ekipo malih strežnikov. “Naj tista toplota sonca,

ki nas je grela pri sveti maši, greje tudi danes naša srca, da bomo res lahko sol in luč,” sta naslednji dan zapisala Katarina in David. In temu ni kaj dodati. Morda le še pri­ prošnjo svetemu Pavlu, da bomo dobri oznanjevalci!

Mojca Koren Lapajne

Dajemo naprej

Družina in Življenje

37

K Mariji na Ptujsko goro Zaradi različnih okoliščin, ki so nas in nas še obdajajo, letos ni bilo mogoče izvesti regijskega srečanja za vodi­ teljske pare v regijah mariborske nadškofije. Utrnila se je ideja, da bi namesto običajnega srečanja poromali na Ptujsko Goro k Materi Božji in tam darovali sveto mašo za vse naše voditeljske pare.

Regijski voditeljski pari mariborske nadškofije Roman in Rebeka Ravš, Marko in Petra Lozinšek, Janko in Andreja Brumec smo staknili glave … in našli skupno prosto soboto za romanje. Odločili smo se, da gremo na pot v vsakem vremenu. GOSPOD je dober in nam je podaril lepo vreme. Tako smo se v soboto, 10. oktobra 2020, podali na romarsko pot.

Zbrali smo se pred Maranato v Slivnici pri Mariboru, kjer smo opravili molitev in prejeli blagoslov, ki nam ga je podelil župnik Jože Šömen. Romali smo skozi vasi do župnije Svetega Jožefa Delavca v Račah, kjer nas je priča­ kal župnik Robert Emeršič. Postanek, duhovno in tele­ sno okrepčilo in nato smo nadaljevali našo romarsko pot do cerkve Marije Vnebovzete v Cirkovcah, kjer so nas prijazno pričakale gospodinje te župnije. Po počitku in dobro obloženi mizi smo se odpravili na zadnji del naše poti do Matere Božje.

V Baziliki Marije Zavetnice s plaščem smo darovali sveto mašo za naše voditeljske pare, ki jo je vodil upra­ vitelj univerzitetne župnije v Mariboru, župnik Robi Sekavčnik, somaševal pa Janko Strašek, župnik iz Cirkovc in stolni kanonik.

Med potjo smo romali v tišini, molili rožni venec in poglabljali naše medsebojne vezi s pogovorom. V nahrb­ tnikih smo imeli nekaj dodatnih oblačil, kakšen send­ vič, vodo in kamenčke. Da, kamenčke J. Na vsakem kamenčku je bilo napisano ime voditeljskega para in ime zakonske skupine. Kamenčki so predstavljali vse zakonske pare in vso težo, ki jo nosijo v življenju. Pred darovanjem smo jih položili na oltar z mislijo: »Pomagajmo nositi bre­ mena drug drugemu in skupaj gradimo odnose, za katere je vredno živeti«.

Med potjo smo močno čutili Živo Besedo: »Vse zmorem v njem, ki mi dajo moč.« (Filipljanom 4, 13) in kljub težkim nogam nam moči niso pošle, saj smo hodili v veri in ne v gledanju (2 Korinčanom 5,7).

Naj Gospod še naprej obilno blagoslavlja vse zakonske skupine, ki so nam zaupane.

Roman Ravš

38

Družina in Življenje

Dar življenja

Nikola Belcl

Na praznik angelov varuhov se nam je letos pridružil novi član, Nikola.

Presrečni smo, da je del naše druščine.

Ati Kristjan, mama Mojca, bratec Noel in sestrica Julijana

Jerca Žnideršič

Štirje bratci Jan, Jakob, Jožef in Jernej so nadvse ponosni na svojo malo sestrico Jerco. Še kar ne morejo verjeti, da je punca J. Ponosna mami Jelka in ati Jurij

Tamara Janžekovič

Štiri bratce je razveselila sestrica Tamara. Hvaležni za novo življenje.

Jan, Simona, Tim, Jon, Izak in Tobija Janžekovič

Družina in Življenje

Rozala Dovč

Po pomladnem in poletnem dojenčku smo 12. oktobra pričakali še naše jesensko dete. Rodila se nam je deklica Rozala, ki razveseljuje ne le mamico in atija, pač pa lepša dneve tudi sestricama. Že zdaj so punce velike prijateljice.

Hvaležni mami Tina, ati Gregor ter sestrici Anamarija in Katarina

Matija Završnik

Na najlepši Marijin praznik, 15. 8., je mamico Jasmino in atija Dejana s svojim prihodom razveselil sin Matija. Bogu sva hvaležna za ta mali čudež in velik dar.

Julija Kodrun

7. 7. se nam je pridružila Julija.

Hvaležni ati Gregor, mamica Mateja, sestri Ksenija in Lucija ter brata Klemen in Florjan.

Vsem družinicam čestitamo in želimo obilo Božjega blagoslova!

Za objavo v reviji nam fotografijo z opisom vašega dojenčka ali malčka pošljite na naslov: marjeta@diz.si.

39

40

Danijev nagovor

Družina in Življenje

Samopostrežna polnilnica Kako hitro se tvoj mobilnik izprazni oziroma kako pogosto ga polniš?

S tem vprašanjem se danes srečujemo že skoraj vsi, saj le redki nimajo mobilnika. Ker govorim iz prakse, poznam odgovor in vem, da je pogostost polnjenja v največji meri odvisna od uporabe oziroma izkoriščenosti mobilnika.

Č

e ga uporabljamo več kot le za nekaj klicev na dan, če uporab­ ljamo tudi mobilne podatke, omre­ žne povezave, fotoaparat, kalkulator, svetilko in še kaj, se baterija hitreje izprazni in je potrebno bolj pogosto polnjenje (recimo vsak dan oziroma vsako noč). Pa ne želim razpravljati o mobilnikih, ki jih je danes res veliko na trgu in nam nudijo veliko.

Premišljujem namreč o tem, kako je naše življenje podobno mobilniku.

Naše življenje danes ni več tako pre­ prosto, kot je bilo še nedolgo tega.

Današnja »raba življenja« je postala zelo intenzivna. Vse, kar se z nami in okoli nas dogaja, zahteva »vzdržljivo baterijo«. »Nujne potrebe« Nekoč je bilo življenje bolj umirjeno – tempo je bil počasnejši, bilo je manj napeto. Ni bilo toliko »vnosov stresnih informacij« kot danes, ni bilo toliko »nujnih opravil« kot danes. Prepričan sem, da bi bilo vredno razmisliti, ali je vse, kar se nam kaže kot nujno, zares nujno. Če dobro premislimo, gre veli­ kokrat za umetno ustvarjene potrebe, ki jih sploh ne bi bilo, če ne bi bilo izdelka, ki prihaja na trg in ga je treba reklamirati in prodati. Kako prodati?

Tako, da tisti, ki se ukvarjajo s psiho­ logijo reklame, to potrebo po izdelku »zavijejo« tako, da ni več nobenega dvoma, ali jaz in ti to res potrebujeva in morava imeti. To je velik pritisk in hitro »prazni« mojo in tvojo notranjo baterijo.

Odnosi so lahko naporni Kako pa korona prazni moje in tvoje notranje baterije? Moja izkušnja je,

da malo že, ne pa premočno. Zakaj tako mislim? Vem, glede na razmere v državi in v svetu je v vseh nas prisoten strah, da bomo zboleli in potrebovali bolnišnično nego. Pri nas smo že doži­ veli »obisk korone« v blažji obliki in je minilo. Sedaj smo hvala Bogu vsaj za nekaj časa vsi »prekuženi«.

Sicer pa na nas ne pritiska le strah, pač pa se preko javnih medijev ustvarja tudi pritisk zaradi ukrepov, ki nas omejujejo. Vsaj jaz imam občutek, da lahko vsak, ki ima pet minut časa, neusmiljeno kritizira vlado, ki je zaradi skrbi za naše zdravje prisiljena uvajati vedno strožje ukrepe. Vsi vemo, da ni tako, kot je bilo in kot smo bili vajeni.

Trenutno res nimamo vsega (kon­ certi, športne prireditve, druženje v kavarnah ali bifejih, gledališča, kino predstave, fitnesi, bazeni …). Če gre­ mo ven, si moramo nadeti masko, si razkuževati roke, se vzdržati objema­ nja, stiskov rok … Vendar smo lahko doma (nismo v vojni, čeprav se doma »skrivamo pred napadalci«, ki lahko ogrožajo naša življenja) in nekateri lahko delamo od doma.

Je to naporno? Seveda je. Za mar­ sikoga pa je naporno že samo dejstvo, da moramo biti »doma«, da moramo kar naprej cele dneve prenašati svoje tečne žene/može, otroke, starše … In to še kako prazni naše baterije in je naporno. Odnosi so lahko naporni, še posebej tedaj, ko jih nismo vajeni negovati. Pa smo tam!

Kako lahko negujemo naše odnose?

Odnosi so najbolj žlahtna člove­ kova dobrina – so neprecenljivi dar Stvarnika in so v samem bistvu tista

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita društvo DiŽ

presežna danost, ki potrjuje, da smo ljudje krona stvarstva. V odnosih spoznavamo sami sebe in drugega.

V odnosih lahko rastemo, zorimo in rodimo dobre sadove, ali pa zastajamo, se sušimo in celo umiramo. Odnos, ki ga imam s svojim bližnjim, največ pove o meni samem. Pove mi, ali je odnos z dotično osebo zame naporen, me izčrpava (prazni mojo notranjo baterijo), ali me krepča, gradi, opogu­ mlja in razveseljuje. In vedno imam na izbiro: ali bom ta odnos negoval ali pa se ne bom zmenil zanj.

Zanimivo je dejstvo, da danes v večini primerov odnose jemljemo kot nekaj samo po sebi umevnega, da vanje vstopamo »nezavedno«, da si največkrat mislimo, da tako pač je, da drugače ne more biti, da ne moremo ničesar spremeniti, da so pač eni odnosi (ljudje) bolj naporni, drugi manj … Če tako mislimo, imamo delno prav, vendar sam tega ne morem sprejeti. Osebno sem prepričan, da se za dober odnos da marsikaj narediti.

Res pa je, da nekateri odnosi od mene zahtevajo več napora, drugi manj. Predvsem pa »težji odnosi« od mene marsikdaj zahtevajo nekaj, kar presega moje moči, nekaj, česar sam ne zmorem – enostavno nimam moči.

In to je odpuščanje.

Moč za odpuščanje V Lukovem evangeliju beremo zgodbo o desetih gobavcih, ki jih je Jezus ozdravil. Vem, znana zgodba. Tisti, ki hodimo v cerkev, ali pa celo sami redno beremo Sveto pismo, smo se s to zgodbo že večkrat srečali, pa je morda »šla mimo«, ali z drugimi besedami: ni se nas dotaknila (vsaj mene se ni).

41

Foto: Freepik

Družina in Življenje

Tokrat je bilo drugače. Lahko rečem, da se mi je, ko sem prebiral razmišlja­ nje v Besedi med nami (BMN), odprlo novo poglavje oziroma novo razume­ vanje te zgodbe. Postalo mi je jasno, kaj se je z gobavci v resnici zgodilo in kako ta zgodba mene danes, v tej situ­ aciji, v kateri sem, nagovarja.

Najprej me je zadela misel, ki pravi: »Krščansko življenje vključuje hojo k Jezusu in nato poslanstvo v svetu«. Ozdravljeni gobavec, ki se je vrnil k Jezusu, je »padel na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval« (Luka 17,16). Mislim si, da si je ta srečni človek v tistem trenutku najbolj želel, da bi lahko ostal pri Jezusu, da bi lahko hodil z njim. Vendar mu je Jezus rekel: »Vstani in pojdi!« Zaupal mu je poslanstvo: pojdi in pripoveduj ljudem, kaj ti je Bog storil, kako te je očistil in osvobodil.

Gobavec v tej zgodbi se ni oči­ stil sam, saj ni imel te moči. Goba­ vost je bila v tistih časih hujša, kot je danes korona. Gobavci so bili izob­ čeni iz družbe – tudi iz lastne dru­ žine. Gobavci so morali nositi napis »NEČIST« oziroma so morali, če se jim je kdo približeval in bi se naj z njimi srečal, kričati: »Nečist!« Tudi mi, kot je bilo rečeno, večkrat

nimamo moči, da bi se sami »očistili« oziroma da bi osebi, ki nas je hudo pri­ zadela, odpustili. Počutimo se ranjeni, prevarani, izigrani, nezaželeni – kot da sploh ne bi obstajali, ali pa si mislimo, da si oseba, ki nas je prizadela (in to ne prvič, pač pa že tolikokrat) želi, da bi bilo bolje, da ne bi obstajali … Žal je ta oseba večkrat naš najbližji – mož ali žena, oče ali mama, otrok, prijatelj … Kako boleča in krvaveča je ta rana!

Zdi se nam, kot da smo popolnoma izpraznjeni, kot da naša notranja bate­ rija nima niti toliko moči, da bi ob sre­ čanju s to osebo, »prižgala nasmeh«, kaj šele, da bi jo objela, ji rekla lepo besedo, ali celo besedo oprosti.

Zgodba o gobavcih me je poučila, da »Boga vselej zanima moje življenje« (BMN) in da ni nikoli preveč zaseden, da ne bi slišal moje zgodbe in želel, da pridem k njemu.

Polnilnica Božje besede Vedno bolj spoznavam, da je to prihajanje k njemu POLNJENJE moje notranje baterije. Brez tega res ne zmo­ rem. Preveč me izpraznijo vsakdanje obveznosti in nekateri odnosi, ki so lahko zares naporni in od mene terjajo »močno baterijo«, baterijo, ki zdrži velike napore. Preveč me praznijo

tudi okoliščine, v katerih se nahajam.

Kako je z vami, ne vem. Vem, kako je z menoj. Če preveč gledam ali poslušam poročila in razna zavajanja in sprenevedanja zdaj tega, zdaj onega, me to zelo »izprazni« in mi jemlje moči. Nekdo je celo rekel, da ga vse to »zastruplja« in potrebuje detoks.

Zase vem, da s prazno baterijo ne zmorem »prižgati niti lučke nasmeha v mojih očeh«, da vedno znova potre­ bujem polnjenje. Vesel sem, da je »pol­ nilnica« odprta 24 ur na dan, sedem dni v tednu, da nikoli ni izobešen znak »Danes zaprto! Ni goriva!« Spoštovani bralec/bralka! Če se tudi tebi zgodi ali dogaja, da ti za neka­ tere odnose (ljudi) zmanjkuje moči, da ob spominu nanje ali ob srečanju z njimi ne zmoreš »prižgati lučke vese­ lja« v svojih očeh, da se počutiš izpra­ znjenega/izpraznjeno, te vabim, da v tem trenutku zapreš oči in si v srcu predstavljaš, da si pravkar prišel/pri­ šla na »polnilnico«, kjer piše AGNUS DEI (Jagnje božje, op. a.). Pozor, še to: polnilnica je samopostrežna. Prideš, napolniš in greš. O tem »polnjenju« apostol Pavel pravi: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Filipljanom 4,13). ● Dani

42

Družina in Življenje

Malo za šalo malo zares

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec.

Glavna urednica: Marjeta Bec (marjeta@diz.si) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Mateja Jemec Tomazin (mateja.tomazin@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Marjeta Bec (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja, Za voditeljske pare, marjeta@diz.si), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Mateja Jemec Tomazin (Malo za šalo, malo zares).

Grafična priprava in tisk: Tiskarna Povše BM d.o.o.

Naklada: 5500 izvodov.

Fotografija na naslovnici: Unsplash Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: revija – dar, referenca: SI 00 760111. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI 00 760 110.

Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Zdaj mi je pa dovolj te diskriminacije! Zbirajo se lahko samo ožji družinski člani … Kaj pa mi, ki smo malo širši?

Jakob doma razlaga staršem: »Mami, oči, učitelj je prepričan, da je vsak moj rezultat na testu zaklad.« Starša začudeno: »Zakaj tako misliš«?

Jakob: »Pri vsakem rezultatu je zraven narisal X.« Zaskrbljena starša pišeta učitelju: »Otroka naju sploh ne poslušata, ne sledita navodilom, nočeta opravljati nalog, kaj naj narediva?« Učitelj: »Res? V razredu se nikoli tako ne obnašata.«

Zakonski nasvet iz ljudske zakladnice Prej ali slej se vsakdo med nami sooči z otroškimi boleznimi.

Poleg pravih bolezni, ki jih dobijo naši otroci in nam povzro­ čijo skrbi, od tistih, imenovanih po vrstilnih števnikih (peta, šesta …), do tistih izjemno hudih, ki so preizkušnja naših teme­ ljev življenja, vere in zaupanja v Boga, otroške bolezni v jeziku označujejo začetniške težave, s katerimi se moramo soočiti vsi.

Na začetku odnosa je to lahko le način pozdravljanja, posluša­ nja, morda odlaganja in pospravljanja, pogosto pa prav te otroške bolezni naš odnos zaznamujejo. Kako hitro in dobro jih prebo­ limo, je odvisno od naše odpornosti, ne le vitaminov, pač pa tudi dnevnega odmerka Božje besede. Tak Vitamin (pisano z veliko začetnico) namreč resnično pomaga, ko za otroškimi boleznimi zbolimo v odraslosti. In, kot je dobro znano, to ni nikoli mačji kašelj.

Pripravila Mateja Jemec Tomazin

“

DiŽ-evi seminarji, članki oz. novičke in revija so res top in nama zelo veliko pomenijo. Meniva, da je to resnično Božje društvo, ki lahko reši in odrešuje naše zakonce, družine in da je to v prihodnosti tudi rešilna bilka za naš slovenski narod.

Ko sem preko spleta spremljala zahvalno mašo ob 20-letnici delovanja DiŽ sem čutila, da je bila predana štafeta res v prave roke. Dani in Vilma sta nas, zakonce, na seminarjih nič kolikokrat nagovarjala in si želela, da bi kdo prevzel njuno delo in vodil DiŽ. Vsej ekipi želiva bogato pripravo na Božič, predvsem pa v Božjem objemu veliko in bogatih vsebin, dela, predanosti pri gradnji odnosov v naših družinah in izvršitvi našega skupnega poslanstva.

— Andreja in Robi Zato z veseljem podpirava in bova podpirala društvo DIŽ.

hvala

hvala

hvala Hvala!

hvala

hvala

hvala

hvala

Takšne in podobne zgodbe ne bi bile mogoče brez vas! Zato ...

hvala

Hvala vsem, ki ste kadarkoli prispevali svoj dar in še posebej tistim, ki redno, mesečno darujete! Zaradi vaše dobrodelnosti se po Božji dobroti in usmiljenju dogajajo čudovite stvari v odnosih, ki spreminjajo življenja slovenskih zakoncev in družin.

Vabimo vas k nadaljnji redni podpori (ali da se odločite in naše delo morda prvič podprete), da bomo še naprej skupaj zmogli graditi odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.

V imenu ekipe Družina in Življenje, Benjamin Siter

Svoj dar za boljše odnose lahko s pomočjo naslednjih podatkov oz.

QR kode prispevate tudi sedaj.

Koda namena: CHAR, Namen plačila: Dar DIŽ Božič 2020 IBAN prejemnika: SI56 0298 2025 5101 623 Referenca prejemnika: SI00 760199 Naslov prejemnika: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec pri Krškem

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2021 1.

E-moški zajtrk, gost Ciril Komotar, 23. januar 2021, prijave po novem letu na spletni strani DiŽ

2.

Nadaljevalni spletni seminar Skozi puščavo v svobodo, začetek 19. februar 2021

Zaradi nepredvidljive situacije terminov za seminarje, ki potekajo v živo, tokrat ne objavljamo. Kljub temu pa ohranjamo rezervirane termine za izvedbe spomladanskih seminarjev.

Foto: Freepik

Takoj, ko bodo razmere to dopuščale, bomo termine za seminarje razpisali in vas o tem obvestili preko DiŽ-eve spletne strani, e-novic in v naslednji številki revije.