Čas milosti

Prav v teh dneh, ko pišem to razmišljanje, se v naši družini spominjamo rojstva naše najmlajše hčerke Ane in tudi njenega odhoda k nebeškemu Očetu.

Še danes me stisne, ko se spomnim, kako me je mož z vozičkom vozil po podzemnih hodnikih kliničnega centra. Čas se je tiste dni zame ustavil. Ko so nama po treh dneh povedali za Anino diagnozo, trisomijo 18. kromosoma, je za nekaj dni v meni vse otrpnilo. Počutila sem se kot v vakuumu, brezčasju, brezčutju. Ničesar ni bilo. Niti žalosti, niti spraševanja zakaj, niti jeze, nič. Ena sama praznina. Nisem bila sposobna niti moliti ali prositi, moledovati k Bogu, da naj vendar ozdravi to našo lepo deklico.

Takrat so namesto naju za nas molili v zakonski skupini, najini prijatelji in sorodniki. Še danes sem jim hvaležna za njihove molitve. Prav ta izkušnja mi je dala nov, drugačen odnos do molitve rožnega venca, s katerim do takrat nisva bila prav dobra prijatelja. Spoznala sem, kako pomembno je, da prosiš za molitev in kako dragoceno je, da moliš za druge.

Našo Ano smo po desetih dneh pripeljali domov. Imela je še toliko moči, da smo jo vsi lahko pocrkljali. Od nje smo se poslovili z mašo in petjem kar v domači dnevni sobi. To slovo v najožjem družinskem krogu nas je potolažilo, umirilo in močno povezalo. Neizmerno sem hvaležna možu, da se v tistem obdobju ni zazidal v svoj svet, ampak sva lahko skupaj jokala, drug drugemu brala knjige o slovesu in nebesih, poslušala slavilne pesmi, predvsem tisto »Nihče ne ljubi te kot jaz«, ki sem jo v bolnici pela naši Ani. Tudi otroci so lahko žalovali vsak na svoj način. Veliko smo se pogovarjali o smrti, žalovanju, naši veri, o nebesih, o naših čutenjih in razmišljanjih.

Ko sem čez čas gledala nazaj, sem pomislila, da nas Bog na nek način pripravi na težke preizkušnje, nas »oboroži«. Že prej nam da spoznati določene ljudi, ki nam v težkem obdobju pomagajo, poveže nam s skupnostjo (naju je pripeljal v DiŽ J) in tudi duhovno okrepi, da zmoremo.

Takrat je bilo zame težko obdobje, a hkrati tudi najbolj milostno. Prav v obdobju žalovanja sem najbolj občutila bližino Boga in notranji mir. Po občutju take bližine in miru hrepenim še danes.

Hrepenenje po bližini

Več notranjega miru in zaupanja si želim še posebej takrat, ko nekako ne znam in ne zmorem najti skupnega jezika z najmlajšo hčerko; ko se zaradi nepomembnih, drobnih stvari sporečem s starejšimi, že odraslimi otroki, ko znova preverjam že večkrat preverjeno, ko si naložim vsega preveč in to močno občutijo tudi moji najbližji. Kadar mi ob vsem tem zaniha še hormonsko ravnovesje, se mi zdi,

Foto: Freepik da sonce ne bo nikoli posijalo. Takrat večkrat v mislih prepevam pesem Suša in se sprašujem »Kje si zdaj moj Bog, moje veselje, moč«.

Tako kot potrebujem Božjo bližino, hrepenim tudi po čustveni bližini moža. V obdobjih, ko začutim, da mož postavlja obzidje okoli sebe, pa naj bo to (še največkrat) po moji zaslugi, včasih pa tudi zaradi njegove preobremenjenosti, preživljam težke čase. Počutim se prav izgubljeno in nemočno. Ko nama končno uspe najti pravo orodje za podiranje teh gradbenih »stvaritev«, sem še toliko bolj hvaležna, da se lahko znova stisnem v njegov objem.

Spoznala sem, da me v vseh težkih obdobjih najbolj potolaži, umiri, opogumi in poveže z Bogom prav slavilna glasba. Tako me skozi vsakdan pogosto spremlja pesem: »Čakaj in moli Boga, čakaj svetlobo z neba, verujem obljubi tej, v njej je moje upanje, moja moč in trdna tla, čakam Boga.«● Ivanka Žgur