Ko v Svetem pismu naletiš na kruto zgodbo

Pred dnevi sem ob prebiranju druge knjige Kraljev v Stari zavezi naletel na zgodbo, ki me je nekoliko ujezila. Govori o preroku Elizeju, ki je po Elijevem odhodu v nebo postal njegov naslednik.

Da bi prepričal ljudi, je naredil najprej debelo pogledal in si mislil: v stvarstvo vstopil greh – skupaj z njim različne čudeže. S plaščem je na »Kako, prosim!? Zato, ker so te eni pa tudi bolečina, nasilje in smrt. primer udaril po reki Jordan, ki se je otroci malo pohecali, si priklical nad Bog je kljub temu želel s človekom razdelila na dvoje, da jo je lahko preč njih medvedki, da sta jih raztrgali? In ostati v odnosu in je začel postopno kal. Ko je prišel v Jeriho, so ga meščani ti se imaš za svetega moža? In knjiga, prek posameznikov (Noeta, Abraprosili, naj ozdravi vodo, zaradi katere kjer to piše – Sveto pismo – naj bi bila hama, Mojzesa, kralja Davida in na je bila dežela nerodovitna. Ob tem, ko sveta knjiga; še več, to naj bi bilo Božje koncu seveda Jezusa) – pripravljati jo je – seveda v moči Božjega duha – ‘ljubezensko pismo ljudem’?« odrešenje, ki bo na voljo celotnemu blagoslovil, je postala »voda zdrava do S takšnim odzivom sem padel v človeštvu. Vendar tudi tokrat – kot tega dne«, kot je zapisal pisec druge past, v katero se tako radi ujamemo možnost izbire. knjige Kraljev (2 Kr 2,22). ljudje današnjega časa. Namreč, da Mi in naš odpor, ki ga čutimo

Na tem mestu me je pričakal tisti Sveto pismo gledamo skozi oči današ do vsakršnega nasilja, smo v bistvu kočljivi odlomek. Takole pravi Sveto njega človeka. In prav v Stari zavezi posledica te Božje napredujoče pedapismo: »Od tam se je povzpel v Betel. je zares veliko nasilnih odlomkov, ki gogike ljubezni, ki pa je skozi celotno Ko se je vzpenjal po poti, so iz mesta zmotijo zahodnjaško, rahlo čutečo zgodovino napredovala le počasi. Ko prišli fantiči, se norčevali iz njega in mu dušico. je postava Izraelcem naročala, naj se rekli: »Pojdi gor, plešec; pojdi gor, ple- maščujejo »zob za zob«, kar se nam šec!« Obrnil se je, in ko jih je videl, jih Kakšna pa je celotna zgodba? danes zdi kruto, je bila s tem pravzaje preklel v GOSPODOVEM imenu. Iz Ob tem pa pozabljamo na veliko stvari. prav zelo milostna, saj je v tistem času gozda sta prišli dve medvedki in raztr- Najprej pozabljamo na širši kontekst veljalo, da mora biti povračilo za storgali dvainštirideset dečkov.« (2 Kraljev celotne biblične pripovedi. Gre za dej jeno krivico precej večje kot storjena 2,23–24). stvo, da je Bog ustvaril vse, kar biva – krivica. Jezus je kasneje postavo še

Kot vsakdo, ki v današnjem času in kot krono stvarstva, človeka. Ta je dopolnil in merilo za nenasilje postanaleti na kak tak, težko razumljiv imel možnost izbire in se je odločil, da vil še dosti višje. Ali znamo in zmosvetopisemski odlomek, sem tudi jaz želi živeti življenje brez Boga. S tem je remo kristjani temu klicu slediti, pa je

že drugo vprašanje. Dejstvo pa je, da se je naša celotna občutljivost do tega vprašanja zgodovinsko razvila prav v luči krščanske kulture.

Kako je bilo torej z medvedkama in otroci?

Ker se zavedam, da tudi name zelo vpliva miselnost našega časa, sem šel zagonetni odlomek o Elizeju in otrocih raziskati nekoliko globlje. Že vnaprej sem si mislil, da ne gre zgolj za grozljivo kazen, ki jo je brezčutni prerok priklical nad majhne otročičke – saj to ne bi bilo v skladu z naravo celotnega Svetega pisma. Ob podrobnejšem preučevanju pa sem bil vendarle presenečen, koliko pomenskih odtenkov sem ob prvem branju spregledal. Za dobro razumevanje katerekoli biblične zgodbe – še posebej tistih, ki v nas na prvi pogled sprožijo zgražanje – je treba vzeti v obzir širši kontekst dogajanja. Poleg zgodovinskega in družbenega tudi geografski kontekst.

Ta zgodba se dogaja na poti proti Betelu. Betel je kraj, ki ga je nekaj stoletij pred tem dogodkom – kmalu po Salamonovi smrti in posledični razdelitvi na Severno in Južno kraljestvo – brezbožni kralj Jozafat določil kot alternativni kraj malikovalskega češčenja zlatega teleta. Šlo je za središče nemorale in razvrata, kjer je bila prisotna tempeljska prostitucija in žrtvovanje otrok malikom. Bog zdaj pošilja svojega preroka Elizeja, da bi ljudstvo Severnega kraljestva rešil zasužnjenosti malikom, ki so jim prinašali uničenje in smrt.

S tem pa je seveda »stopil na prste« tamkajšnji uveljavljeni duhovniški srenji na visokih položajih. Podrobnejši pregled besed v hebrejščini pokaže, da so bili »fantiči« v resnici vajenci – stari tudi do 30 let! – tega sistema, ki so preroku predstavljali neposredno grožnjo. S tem, ko je nadnje priklical Božjo kazen (medvedki jih nista nujno usmrtili), je prerok Elizej dokazal, da je z njim, enako kot je bil z njegovim predhodnikom, duh Boga Jahveja. Obenem pa je ta dogodek služil kot resen poziv k spreobrnjenju ter odvrnitvi od malikovanja. Služil je kot Božje opozorilo celotnemu Severnemu kraljestvu, da se jim bo, če se ne bodo odvrnili od malikovanja, zgodilo še vse kaj hujšega. Žal vemo, da opozorilu niso prisluhnili in kraljestvo je kmalu zatem klonilo pod prevlado Asircev.

Nauk zgodbe zame?

V zgodbi je še kar nekaj podrobnosti, ki se jih v tem članku ni bilo mogoče dotakniti. Vendar pa me že ta kratka raziskava uči, da je treba, preden se od težavnega svetopisemskega odlomka uporno odvrnem, vložiti nekaj intelektualnega napora in se poučiti o celotnem kontekstu zgodbe. Če se nam to ne ljubi ali takšne raziskave nismo zmožni, pa vsaj dajmo Svetemu pismu priložnost in ga zaradi takšnih, na videz težko razumljivih odlomkov, v celoti ne zavrzimo. In se spomnimo na citat slavnega pisatelja Marka Twaina: »Ne motijo me tisti deli Svetega pisma, ki jih ne razumem, ampak tisti, ki jih.« Ker je že tiste, ki jih razumemo, dovolj težko zares živeti. ● Benjamin Siter