Družina in Življenje
Ko v Svetem pismu naletiš na kruto zgodbo
Foto: Freepik
28
Pred dnevi sem ob prebiranju druge knjige Kraljev v Stari zavezi naletel na zgodbo, ki me je nekoliko ujezila. Govori o preroku Elizeju, ki je po Elijevem odhodu v nebo postal njegov naslednik.
D
a bi prepričal ljudi, je naredil različne čudeže. S plaščem je na primer udaril po reki Jordan, ki se je razdelila na dvoje, da jo je lahko preč kal. Ko je prišel v Jeriho, so ga meščani prosili, naj ozdravi vodo, zaradi katere je bila dežela nerodovitna. Ob tem, ko jo je – seveda v moči Božjega duha – blagoslovil, je postala »voda zdrava do tega dne«, kot je zapisal pisec druge knjige Kraljev (2 Kr 2,22). Na tem mestu me je pričakal tisti kočljivi odlomek. Takole pravi Sveto pismo: »Od tam se je povzpel v Betel. Ko se je vzpenjal po poti, so iz mesta prišli fantiči, se norčevali iz njega in mu rekli: »Pojdi gor, plešec; pojdi gor, plešec!« Obrnil se je, in ko jih je videl, jih je preklel v GOSPODOVEM imenu. Iz gozda sta prišli dve medvedki in raztrgali dvainštirideset dečkov.« (2 Kraljev 2,23–24). Kot vsakdo, ki v današnjem času naleti na kak tak, težko razumljiv svetopisemski odlomek, sem tudi jaz
najprej debelo pogledal in si mislil: »Kako, prosim!? Zato, ker so te eni otroci malo pohecali, si priklical nad njih medvedki, da sta jih raztrgali? In ti se imaš za svetega moža? In knjiga, kjer to piše – Sveto pismo – naj bi bila sveta knjiga; še več, to naj bi bilo Božje ‘ljubezensko pismo ljudem’?« S takšnim odzivom sem padel v past, v katero se tako radi ujamemo ljudje današnjega časa. Namreč, da Sveto pismo gledamo skozi oči današ njega človeka. In prav v Stari zavezi je zares veliko nasilnih odlomkov, ki zmotijo zahodnjaško, rahlo čutečo dušico. Kakšna pa je celotna zgodba? Ob tem pa pozabljamo na veliko stvari. Najprej pozabljamo na širši kontekst celotne biblične pripovedi. Gre za dej stvo, da je Bog ustvaril vse, kar biva – in kot krono stvarstva, človeka. Ta je imel možnost izbire in se je odločil, da želi živeti življenje brez Boga. S tem je
v stvarstvo vstopil greh – skupaj z njim pa tudi bolečina, nasilje in smrt. Bog je kljub temu želel s človekom ostati v odnosu in je začel postopno prek posameznikov (Noeta, Abra hama, Mojzesa, kralja Davida in na koncu seveda Jezusa) – pripravljati odrešenje, ki bo na voljo celotnemu človeštvu. Vendar tudi tokrat – kot možnost izbire. Mi in naš odpor, ki ga čutimo do vsakršnega nasilja, smo v bistvu posledica te Božje napredujoče peda gogike ljubezni, ki pa je skozi celotno zgodovino napredovala le počasi. Ko je postava Izraelcem naročala, naj se maščujejo »zob za zob«, kar se nam danes zdi kruto, je bila s tem pravza prav zelo milostna, saj je v tistem času veljalo, da mora biti povračilo za stor jeno krivico precej večje kot storjena krivica. Jezus je kasneje postavo še dopolnil in merilo za nenasilje posta vil še dosti višje. Ali znamo in zmo remo kristjani temu klicu slediti, pa je
