Prideš k meni na obisk?

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita društvo DiŽ

Prideš k meni na obisk?

Bila je ena od nedelj v času korone, ki je potekala neverjetno lepo in v miru. Ker v teh dneh pripravljava spletni seminar z novo vsebino, seminar o izhodu Izraelcev iz Egipta ter o njihovem potovanju skozi puščavo v obljubljeno deželo, sva nedeljsko popoldne posvetila pripravam. Lepo sva sodelovala, se pogovarjala, razpravljala o temah in poteku, na trenutke se je celo zdelo, kot bi imela randi.

Puščava najinega odnosa

Malo pred deseto zvečer, ko sem že težko ohranjala svojo budnost, se je ponudila priložnost, s katero bi lahko lepo ponazorila strukturo in razvoj konflikta. O tem sva imela namen spregovoriti tudi na seminarju. Priložnost za prepir je prišla kot strela z jasnega. Nepozornost in preutrujenost tudi sicer velikokrat botrujeta prepirom, še posebej v teh težkih dneh, ki so zelo zahtevni za mnoge družine. No, midva sva sama, pa se nama vseeno zgodijo.

Dani je v tistem trenutku dobil po mailu prošnjo znancev za kratek prevod nekega besedila iz angleščine, jaz pa sem komaj čakala, da zaključiva z delom in greva k počitku. Bila sem res utrujena. Daniju pa se je zdelo, da mora najprej odgovoriti na prošnjo znancev. Pisal je in pisal (on sicer pravi, da 3 minute, meni pa se je zdela cela večnost), pa ne za seminar, pač za prijatelje, njegove »bližnje tam, na drugi strani žice«.

O, kolikokrat si to besedo »bližnji« razlagamo vsak po svoje, kot da tisti, ki je ob tebi, zlahka počaka. V dobi razvoja tehnologije in spletne komunikacije je tudi to dodatna priložnost za spore, verjetno ne le pri nama.

Najprej še nisem bila jezna, mogoče le malo neučakana. Ko pa sem Danija opozorila na dogajanje v smislu: »Ali ne bi raje zdaj izkoristila čas in končala priprave?« se je Daniju zdelo to že preveč. Zmotil ga je ton v mojem glasu, v katerem je zaznal očitek. Jaz mojega opomina ne bi nikoli poimenovala s to besedo, želela sem ga le spomniti na prioritete. Po mojem okusu še čisto spoštljivo in v mejah normale.

Njegova reakcija pa je bila: »A zdaj boš pa še sitnarila?« Zanimivo, tema o godrnjanju, kamor spada tudi sitnarjenje, je tudi Izraelce spremljala skozi vso puščavo od Egipta pa do obljubljene dežele. Bingo! Prišla sva do primera še za drugo temo na seminarju. Dve muhi na en mah! Učinkovitost na višku!

Bog ne daj, da bi midva ostala brez »najinih« jasnih in nazornih primerov.

Težava je le v tem, da takšni primeri niso le primeri za ponazoritev, pač pa je to najina boleča izkušnja. Ko je Dani moj opomin opredelil kot sitnarjenje, je s tem tudi on prizadel mene.

In potem tišina v pat poziciji, ko se svet ustavi, ko več ne moreš ne delati ne izreči besede, ko se zaveš, da bi samo ena dodatna beseda naredila še več škode … In sva raje utihnila. Vsaj to. Mogoče je pa že to uspeh. V tisti mučni tišini, ko ima vsak od naju raje svoj prav kot pa skupno dobro, raje svojo pravico kot drug drugega, celo raje svojo trmo kot pa zapoved ljubezni, se zdi, kot bi trenutki trajali celo večnost.

Oaza v puščavi

No, Dani se je prvi »spametoval«, kar pomeni, da je prvi vključil razum. Mogoče zato, ker je moški in mu je to nekako prirojeno, mogoče zato, ker je bolj zrel in ve, da žene težko stopimo ven iz čustvene prizadetosti, mogoče pa samo zato, ker je vedel, da drugače ne bo šlo. O, kako sem vesela svojega moškega, ki je moški v pravem trenutku in na pravi način! Objel me je in tako sva obstala kar nekaj časa in se opravičila drug drugemu. Barve so se vrnile v najin svet, sivina mučne tišine je izginila.

Vedno pa ne gre tako hitro. Jaz, v trenutku prizadetosti ponavadi najprej potrebujem odmik in zelo rada pobegnem v svoj kujavnik. Saj bi kasneje prišla nazaj, le da najprej potrebujem samoto z Božjo besedo. Ta mi v takih trenutkih pokaže moj delež krivde, obenem pa mi da tudi moč za kesanje in iskreno opravičilo. Vendar je to precej daljša pot. Tudi k Božji besedi težko sedem v takem stanju.

Najina sprava gre torej včasih po eni, drugič po drugi poti, nekaj pa veva oba: da se bova iz svoje trmaste dežele zagotovo slej ko prej vrnila v ljubeči odnos. To sva si obljubila in tega se poskušava držati. To je del najine zaveze.

Vem pa, da se v družinah dogaja veliko zgodb trpljenja, ki ga znamo mojstrsko skrivati in celo zanikati. Verjamem, da bi se mnogim konfliktom in stiskam, celo boleznim in tragedijam, dalo izogniti, ko bi se le naučili pravega načina pogovora in pravega reševanja sporov. Zato pa je tako primerna vključenost v zakonsko skupino, kjer se o tem pogovarjamo in se skupaj učimo veščin, ki nam lahko spremenijo življenja.

Obljubljena dežela

Na srečanjih imago terapije, kamor sva bila s strani prijateljev povabljena, sva prvič spoznala in se začela učiti novega načina pogovora. Zelo naju je nagovorila razlaga terapevtke, kaj naj bi pogovor med zakoncema pravzaprav bil. Uporabila je slikovito prispodobo, ki je v najini srci vlila hrepenenje po takih pogovorih.

Prispodoba govori o tem, da je pogovor med zakoncema nekaj tako posebnega, da mu velja nameniti vso pozornost. Pri tem je najpomembnejše prijazno in tenkočutno povabilo, ko najprej tisti, ki je na vrsti, povabi drugega na obisk v svojo deželo. Ta obisk je nekaj dragocenega in v sebi nosi zakonitosti, ki jih ne smeva spregledati. Predvsem ne smeva spregledati dejstva, da v deželo drugega lahko prihajava le preko krhkega steklenega mostu.

Stekleni most je prispodoba tega, s kakšno pazljivostjo morava vstopati v notranjost drug drugega. Pazljivost se kaže predvsem v tem, da na obisk v deželo drugega ne smem nositi prtljage iz svoje dežele. Vse, kar je mojega, mora ostati doma v moji deželi. To pomeni, da moram na obisk prihajati izpraznjen samega sebe, saj se le v tem primeru lahko posvetim drugemu, mu prisluhnem s polno pozornostjo in odprtim srcem.

Lahko pa s seboj vzamem radovednost, ki mi pomaga z zanimanjem prisluhniti in spoznavati skrivnosti, ki jih v svoji deželi skrbno hrani moj mož. Šele tako predano poslušanje pripravi pot besedam, ki prihajajo iz najinih globin. Na ta način si sporočava: »Dobro je, da si. Dobro je, da si

In potem tišina v pat poziciji, ko se svet ustavi, ko več ne moreš ne delati ne izreči besede, ko se zaveš, da bi samo ena dodatna beseda naredila še več škode … In sva raje utihnila..

ob meni, in da smem tudi jaz biti ob tebi.« In tak način komunikacije je za oba zdravilen. Ko je »obisk« končan, je na vrsti drugi – zamenjava vlogi poslušalca.

V tem načinu pogovora sva v daljavi zaslutila obljubljeno deželo. Že dolgo vem, da sva za ozdravljenje najinih ranjenih globin, ki so največkrat vzrok in povod za najine reakcije, poleg Božje navzočnosti prav midva tisti dar drug drugemu; dar, po katerem prihaja ozdravljenje. Takšen način ljubečega pogovora in pozornega poslušanja pa ni nekaj, kar bi prišlo samo od sebe, pač pa je za to potrebno predano učenje. Pri tem želim poudariti, da nama mnogi neuspeli poskusi ne smejo vzeti upanja na izboljšanje.

Čeprav se nam večkrat vsa ta naša učenja in prizadevanja zdijo, kot bi stalno hodili in »mencali na istem mestu«, so te majhne in na videz samoumevne stvari še kako pomembne. Pomemben je vsak naš napor za pravo izbiro besed, s katerimi nagovarjamo drug drugega, pomembna so vsa majhna dejanja služenja, ki si jih izmenjujemo v družinah in izven njih.

Na ta način bomo ta svet prepletali z vrvicami ljubezni in vanj vnašali elemente Božjega kraljestva. Na ta način bomo svetu, ki nas obdaja, na otipljiv način približali novico o rojstvu Božjega sina. On je ponižno vstopil v našo majhnost in grešnost, nas odkupil s svojo krvjo in nam omogočil, da smemo tudi mi vedno bolj postajati Božji otroci v mislih, besedah in vseh tistih vsakodnevnih dejanjih, ki se v nebesih štejejo za pravo zlato. ● Vilma