Naši hišni ljubljenčki

Ko sta bila naša starejša dva, zdaj že odrasla, otroka majhna, se je po vseh mogočih in že preminulih hišnih ljubljenčkih neprenehoma odpirala debata o nakupu psa. Glede na to, da izhajam iz družine, kjer je bil pes vedno pri hiši in določen čas tudi moj najboljši in najbolj zaupen prijatelj, mi je bila ta ideja nadvse všeč.

Ravno tako je bila blizu možu, ki si je kot otrok želel imeti psa, pa mu razmere tega niso dopuščale. Bila sva si torej edina v odločitvi, da bomo psa imeli, vendar kasneje, ko bosta otroka nekoliko starejša, odgovornejša, ko bosta sama prevzela skrb zanj, ko bo več časa, ko bomo v svoji hiši …

S tem nedefiniranim »kasneje« se otroka seveda nista mogla sprijazniti, zato sta šla sama v akcijo – tudi delovno – in nabrala skupaj precej velik kupček denarja, ki je zadostoval za polovico psa, kakršnega smo imeli v mislih, da ga želimo kupiti. Glede na njuno tako veliko otroško željo, ki ju je vodila v konkretno prizadevanje, trud in akcijo, si nisva mogla kaj, da jima ne bi prišla naproti še z drugo polovico denarja. In tako smo šli po našo psičko, ki je do lanskega poznega poletja lepšala življenje celi naši družini.

Pozitivna plat odraščanja ob živalih

Ko se zdaj oziram nazaj, je bila to res ena izmed najinih boljših odločitev. Otroci (kasneje še mlajši dve), ki so rasli ob tej naši psički, so se ob njej učili odgovornosti, ko jo je bilo treba ob določenem času spuščati ven, hoditi z njo na sprehode, hraniti, menjati vodo, itd.

No, če sem iskrena, sva ta del zgodbe velikokrat odigrala tudi midva z možem. Vse tiste predhodne obljube o 100 % skrbi za psičko so bile realizirane v precej manjši meri. Na srečo se da ta del pozabiti ob drugih pozitivnih razvojnih učinkih, ko se npr. otrok lahko zateče k živali, ko je žalosten in ima občutek, da ga nihče drug na tem svetu ne razume, ali ko mu je dolgčas in svoj čas posveti živemu bitju namesto ekranom in ga žival dragoceno poplača z igrivostjo, hvaležnostjo in predanostjo. Otroci so posledično več na svežem zraku in se naučijo pravega odnosa do živali.

Soočenje z izgubo

Od naše psičke smo se zaradi starosti morali posloviti v lanskem letu. Le mesec dni pred tem je avto povozil muco, ki je bila ljubljenka najine najmlajše hčerke. To svojo muco je vsako jutro (tistikrat žal neuspešno) klicala k sebi. Takoj in brez ovinkarjenja sem ji povedala, kaj se je zgodilo. Sledil je neutolažljiv jok. V bistvu sva skupaj objeti jokali, saj je bilo tudi meni neizmerno hudo – najprej zaradi hčerkine bolečine, pa seveda tudi zaradi muce, ki mi je mimogrede prirasla k srcu. Čeprav ni bilo videti lepo, je hčerka muco želela še enkrat videti, nato smo jo skupaj pokopali, ona pa je na to mesto posadila rožo.

Živali v nebesih

Čez čas me je presenetila z vprašanjem, če bo nekoč te naše živalce spet srečala v nebesih. Ups, zadrega. Res nisem imela na zalogi odgovora. Kaj naj odgovori krščanska mati? Živali vendar nimajo duše in ne morejo v nebesa. Pa je od nekje priletela misel, da so prvotno v raju vendarle bile tudi živali in da nas morda po smrti čaka prav takšen raj, kot si ga je Bog prvotno zamislil. Sem ji rekla, da za Boga pač ni nič nemogoče. In to jo je pomirilo. In zgodba se nadaljuje …

Letos poleti sem našla zapuščenega, komaj tri tedne starega mucka, in ga prinesla naši najstnici v oskrbo. V bistvu smo precej združili moči, da smo ga uspeli obdržati pri življenju in zdaj je to njena nova ljubezen, igrača, družba, sprostitev … Kaj pa hčerkina velika želja glede nakupa psa? Zadnje čase z možem ugotavljava, da nama počasi zmanjkuje argumentov za »kasneje«. J ● Mojca Nuč

Vprašala očeta hčerka je mila, vsega vedoželjna Katarina: »Zakaj Marija je rodila Božjega nam Sina?«

Da bi Ljubezen nas vodila, Luč sveta in ne temina, zato otroka je rodila Božjega nam Sina.

»Zakaj v tujem mrzlem hlevu daleč od domačega je kraja, zakaj ponoči, ne ob dnevu, ko strah v srcu se poraja?«

Popolnosti nas Bog le osvobaja, na skrivnem vedno On deluje, odpravlja strahove, tiho prihaja, nežno vstopa na svoje, ne tuje.

Postali smo Božji otroci po Njem, ki mir nam prinaša, novico veselo, ponižno srce ustvarja Božji objem, trden odnos, vero globoko in zrelo. Marija Bogu dom dala ljubeči, med ljudmi Zanj prebivališče, v brezmejni Ljubezni goreči, toplino človeka vedno Bog išče.

Božič vodi v spremembe življenja, da nisi več sam sebi ti, globlji da smisel vsega trpljenja, ko Jezus v tvojem se srcu rodi.

Dušan Horvat