14
Starševstvo
Družina in Življenje
Naši hišni ljubljenčki Ko sta bila naša starejša dva, zdaj že odrasla, otroka majhna, se je po vseh mogočih in že preminulih hišnih ljubljenčkih neprenehoma odpirala debata o nakupu psa. Glede na to, da izhajam iz družine, kjer je bil pes vedno pri hiši in določen čas tudi moj najboljši in najbolj zaupen prijatelj, mi je bila ta ideja nadvse všeč.
Pozitivna plat odraščanja ob živalih Ko se zdaj oziram nazaj, je bila to res ena izmed najinih boljših odlo čitev. Otroci (kasneje še mlajši dve), ki so rasli ob tej naši psički, so se ob njej učili odgovornosti, ko jo je bilo treba ob določenem času spuščati ven, hoditi z njo na sprehode, hraniti, menjati vodo, itd. No, če sem iskrena, sva ta del zgodbe velikokrat odigrala tudi midva z možem. Vse tiste predhodne obljube o 100 % skrbi za psičko so bile realizi rane v precej manjši meri. Na srečo se da ta del pozabiti ob drugih pozitiv nih razvojnih učinkih, ko se npr. otrok lahko zateče k živali, ko je žalosten in ima občutek, da ga nihče drug na tem
Foto: Slavko Štern
R
avno tako je bila blizu možu, ki si je kot otrok želel imeti psa, pa mu razmere tega niso dopuščale. Bila sva si torej edina v odločitvi, da bomo psa imeli, vendar kasneje, ko bosta otroka nekoliko starejša, odgovornejša, ko bosta sama prevzela skrb zanj, ko bo več časa, ko bomo v svoji hiši … S tem nedefiniranim »kasneje« se otroka seveda nista mogla sprijaz niti, zato sta šla sama v akcijo – tudi delovno – in nabrala skupaj precej velik kupček denarja, ki je zadostoval za polovico psa, kakršnega smo imeli v mislih, da ga želimo kupiti. Glede na njuno tako veliko otroško željo, ki ju je vodila v konkretno prizadevanje, trud in akcijo, si nisva mogla kaj, da jima ne bi prišla naproti še z drugo polo vico denarja. In tako smo šli po našo psičko, ki je do lanskega poznega pole tja lepšala življenje celi naši družini.
svetu ne razume, ali ko mu je dolgčas in svoj čas posveti živemu bitju name sto ekranom in ga žival dragoceno poplača z igrivostjo, hvaležnostjo in predanostjo. Otroci so posledično več na svežem zraku in se naučijo pravega odnosa do živali. Soočenje z izgubo Od naše psičke smo se zaradi staro sti morali posloviti v lanskem letu. Le mesec dni pred tem je avto povozil muco, ki je bila ljubljenka najine naj mlajše hčerke. To svojo muco je vsako jutro (tistikrat žal neuspešno) klicala k sebi. Takoj in brez ovinkarjenja sem ji povedala, kaj se je zgodilo. Sledil je neutolažljiv jok. V bistvu sva skupaj objeti jokali, saj je bilo tudi meni neiz merno hudo – najprej zaradi hčerkine bolečine, pa seveda tudi zaradi muce, ki mi je mimogrede prirasla k srcu. Čeprav ni bilo videti lepo, je hčerka muco želela še enkrat videti, nato smo jo skupaj pokopali, ona pa je na to mesto posadila rožo.
Živali v nebesih Čez čas me je presenetila z vpraša njem, če bo nekoč te naše živalce spet srečala v nebesih. Ups, zadrega. Res nisem imela na zalogi odgovora. Kaj naj odgovori krščanska mati? Živali vendar nimajo duše in ne morejo v nebesa. Pa je od nekje priletela misel, da so prvotno v raju vendarle bile tudi živali in da nas morda po smrti čaka prav takšen raj, kot si ga je Bog prvotno zamislil. Sem ji rekla, da za Boga pač ni nič nemogoče. In to jo je pomirilo. In zgodba se nadaljuje … Letos poleti sem našla zapušče nega, komaj tri tedne starega mucka, in ga prinesla naši najstnici v oskrbo. V bistvu smo precej združili moči, da smo ga uspeli obdržati pri življenju in zdaj je to njena nova ljubezen, igrača, družba, sprostitev … Kaj pa hčerkina velika želja glede nakupa psa? Zadnje čase z možem ugotavljava, da nama počasi zmanjkuje argumentov za »kasneje«. J ● Mojca Nuč
