Višje

Vedno in vseskozi stremite gor, ciljajte visoko, splezajte iz večine. V nečem ste gotovo boljši od vrstnikov – v služenju, petju, poslušanju, športu, duhovnosti. Izbrusite ta talent.

Naj se sliši grobo, vendar bolje bo, da vas življenje preizkusi in da padete pod povprečje. Samo tako je možno, da dosežete dno. Takrat ne sklanjajte glave in ne krčite telesa. Ko ste enkrat na dnu, je edina rešitev, da se odrinete. Kako visoko in kako močno se boste odrinili, je odvisno od vas, a gotovo boste pristali višje, kot se bili prej. Najhuje je neopazno, mlačno, brezvoljno iti skozi življenje in odnose. Bingljati z nogami v povprečju in nikoli ne izvedeti, kako je uspeti ali kako je pasti. Kaj pokazati? Česa se res veseliti? Ali ni najtežji čas – brezčasje? Približno s temi besedami na začetku leta nagovorim dijake. Ne vem več, čigave so, kje sem jih slišal, nemara sem jih celo sam sestavil. Ni pomembno, pomembno je to, da sem prepričan v njihovo resničnost. Zraven dodam še kakšen teatralni vložek, gesto ali resen pogled in skoraj vedno dobim občutek, da mi verjamejo. Za nadvse pomemben, skorajda nujen, dojemam cilj, da razmišljajo o teh besedah. Da nikoli ne zapadejo v malodušje in zbolijo za hudo boleznijo – povprečnostjo. Njihova odločitev je gotovo ena pomembnejših v življenju.

Vedno bolj se mi zdi, da so misli res zrasle na mojem zelniku. Nisem od vedno tako razmišljal, ampak je bila brezbrižnost tipa 'samo, da se zdrži' del mojega življenja in odnosov. »Potrpite, saj ne bo več dolgo,« je stara mama tolažila svojce, ki so živeli pod isto streho kot njena 90letna svakinja, ki jim je grenila vsakdan. Stara mama se je motila.

Zadovoljni s povprečnostjo

Zelo hudo je, če na način samo, da se zdrži živimo odnos poročenosti. Tudi nama bi se lahko mimogrede kaj takega zgodilo, odtujenost namreč pride po tihem. Kar naenkrat pred tabo stojijo zidovi – kot pri tretji gradbeni fazi.

Ines je še pred poroko vztrajala pri odločitvi, da se morava šolati za odnos. Kaj nama je zdaj tega treba, po 20 letih izobraževalnih ustanov zopet nekaj novega?! Tokrat celo nekaj takega, da moraš tudi kaj povedati, ne samo poslušati! Še huje – govoriti moraš o sebi in svoji ranljivosti. Da, tudi jaz sem bil eden tistih, ki se je odvlekel na zakonsko skupino. Eden tistih, ki je prometna pravila upošteval tako zelo, da sva na kakšno srečanje prišla par minut prepozno.

Gotovo pa je nekaj: zakonska skupina je odločitev, da bodo najini dnevi večkrat boljši, kot bi bili sicer. Ne da jih zgolj preživljava, ampak da zraven še uživava. Tako midva razumeva srečanja zakonske skupine, to za naju pomeni posegati višje. Najlepše pa je to, da ima odločitev svoje posledice tudi pri vzgoji, karieri in ostalih odnosih, ki jih gojiva.

Tudi današnji časi niso povprečni, kvečjemu izredni v vsakem pogledu. Gre za čas, ki ne sme ostati nedorečen. Saj nič ne manjka kosilu v kleti, kjer je morda vlažno in ni prave svetlobe – lakoto si potešimo tudi pri takem obedu. A predstav ljajte si, kako se okus istega obeda spremeni, če se povzpnemo višje in ga pojemo v pritličju ali na prostem. ●