Nebesa pod Triglavom

Ali poznate anekdoto, kako smo Slovenci dobili svoj prostor pod soncem? Stari pravijo, da je bilo takole …

Ko je Stvarnik dokončal stvarjenje in so se narodi silno namnožili, je želel v svoji modrosti vsem pravično razdeliti svet. Samo en majhen košček sveta pa je nameraval prihraniti zase, da bi se tam lahko odpočil. Zato je ukazal, naj vsak narod pošlje svojega odposlanca na svetovno srečanje, ki se bo odvilo tega in tega dne v letu gospodovem v Stvarnikovem raju. Tam bodo v miru določili ozemlja narodov, da bi lahko živeli v medsebojnem sožitju. Gospodov ukaz se je razširil kot blisk po nebu. Narodi so izbrali poslance in jih poslali na dogovorjeni kraj. Ko so vsi poslanci prispeli, jim je Bog razložil svoj načrt in poslanci so slavili Božjo modrost. Začelo se je izbiranje. Med poslanci je završalo; kar naenkrat so se v ospredje prerinili poslanci številčnejših narodov in Bog jim je odmerjal dežele za bivanje. Sledili so jim poslanci manjših in na koncu tudi malih narodov, in ko je Bog ves zadovoljen opravil, kar se je namenil, je tam v kotu opazil še nekoga, ki se je od skrbi kar skrčil v dve gubi. Pa ga Bog vpraša: »Kdo si?« On mu odgovori: »Slovenec sem.« In Bog mu reče: »Kaj delaš tukaj? Pojdi

Foto: Slavko Štern

k svojemu narodu in mu povej, katero deželo sem vam izročil.« Pa reče Slovenec: »Dobri Bog, ne morem se vrniti k svojim, saj nam nisi dal nobene dežele v posest.« Bogu se je ta poslanec zasmilil, a kaj ko nobene dežele ni bilo več, da bi jo izročil. Malo pomišlja, pa reče: »Ker ni nobene dežele več, dajem tvojemu narodu svoj raj – raj pod Triglavom –, kamor sem hodil počivat po opravljenem delu.« In tako se je Bog preselil v nebesa, Slovenec pa se je vrnil k svojim z najlepšo deželo …

Kaj je zame domovina?

Tako kot si nismo izbrali staršev, narodnosti, kraja rojstva, si tudi domovine (vsaj v otroštvu) nismo izbrali. Pa vendar nas to, od kod prihajamo, zaznamuje. Domovina zame ni samo kraj bivanja ali neka geografska označba. Domovina je mnogo več! Je stičišče preteklih in prihodnjih rodov ter nas, ki bivamo tu sedaj. Je dediščina vseh naporov in žrtvovanj za duhovno in telesno preživetje, pa tudi veselja, nam lastnega humorja in izročila. Domovina je odsev zgodovine – njenih svetlih, pa tudi temnih trenutkov. Ko se ob državnih praznikih sprehajam po domačem kraju in žalosten opazujem redke slovenske zastave, izobešene v čast naši državi, se sprašujem, ali smo hvaležni za našo domovino, za to, da živimo na tako lepem koščku sveta. Se obnašamo do nje kot oholi bogataš ali kot odgovorni oskrbnik? Se Bogu kdaj zahvalimo, da živimo v miru in blagostanju, ali pa se nam vse to zdi samoumevno?

Kaj lahko naredim jaz?

Nisem idealist. In marsikaj v naši državi (še) ni tako, kot bi moralo biti. Pa vendar, kaj lahko naredi vsak od nas? Ali molimo za domovino in naše voditelje? Možje in fantje, vabim vas, da se mi pridružite. Sam vsaj enkrat na leto darujem za sveto mašo za domovino. Za Božji blagoslov. Dajmo, vsak dan prosimo našega Gospoda, naj nam pomaga ohranjati ta raj pod Triglavom, ki nam ga je zaupal. Naj prešinja s svojim Svetim Duhom naše državne voditelje (»naše« in »vaše«), da si bodo prizadevali za našo duhovno in telesno dobrobit in pri tem ne mislili na svojo čast in slavo. Prosimo tudi za modrost in vodstvo Svetega Duha pri naših pastirjih, ki vodijo Cerkev v Sloveniji. Da bi znali razbirati znamenja časov in sprejemati prave odločitve, da bo naša domovina ohranila svoje krščanske temelje. Naj jih spremlja pogum in priprošnja božjega služabnika nadškofa Vovka! V naše molitve pa vključimo tudi prošnjo za svetost naših duhovnikov in redovnikov, ki nam neprestano usmerjajo pogled na naš stalni naslov – k nebeški domovini. Bog daj, da se vsi skupaj nekoč zberemo tam. To bo veselja, vam povem … ● Matej Bec