Zgodba brez konca

Ko sem v poznih sedemdesetih preraščal svoja najstniška leta, je bila med vrstniki zelo popularna knjiga Richarda Bacha z naslovom Jonathan Livingston Galeb. Pisatelj pripoveduje zgodbo o sicer povsem navadnem galebu, ki se v vsem drži življenjskih navad svoje jate, dokler nekega dne ne pomisli, da je morda ustvarjen za nekaj več.

Foto: Pixabay

Smisel svojega življenja najde v izboljševanju svojih letalskih tehnik, v stremljenju k čim večji popolnosti. Davek zato pa je velik: jata Jonathana Livingstona izloči iz svoje srede.

Letos poleti pa sem si s svojimi odraščajočimi otroki ogledal film Glavni junak (tako so poslovenili naslov fi lma Free Guy). Snov je vzeta iz računalniških igric. Veliko je streljanja in vsega, kar k temu sodi. V fi lmu nastopajo igralski liki (za njimi vedno stoji prava človeška oseba iz realnega sveta) in neigralski liki, ki so povsem avtomatizirani in več ali manj ponavljajo vedno ene in iste stvari. Bančni uslužbenec imenovan Guy je primer neigralskega lika. Njegova vloga je, da se ob vsakem bančnem ropu vrže na tla in počaka, da ropar opravi svoj nečedni posel. Nekega dne pa prekrši to pravilo, pobere s tal očala in »spregleda«: roparju se nepričakovano zoperstavi. Ugotovi, da je ustvarjen za nekaj več, in igra se začne odvijati povsem drugače kot prej.

Zakaj sem na svetu?

Kar dolg uvod sem si privoščil, toda namenoma. Obe omenjeni zgodbi, kot še toliko drugih, nam sporočata, kako globoko je v človeka položeno prepričanje, da ga nad ostala živa bitja dviga vprašanje o smislu lastnega obstoja. Kot da so tudi neverni prepričani, da smo se iz nezavednih primatov razvili v človeka, ko se je nekdo uspel vprašati, zakaj je na svetu. Mislim, da tudi ni naključje, da igrajo v takih zgodbah glavno vlogo moški liki. Možje smo tisti, ki nas vsakodnevna rutina veliko bolj utruja kot žene. Zato smo poklicani, da iz tega izstopimo in za seboj potegnemo še druge, čeprav tvegamo izolacijo. Morda je ta večja utrujenost pri opravljanju rutin pogojevala, da je svetopisemski pisatelj v Prvi Mojzesovi knjigi zapisal, da je Bog najprej ustvaril Adama.

Iz rutine lahko izstopim prvič, težko pa rečem, da bom nekoč izstopil zadnjič. Vsako odkritje novega je podvrženo kruti zakonitosti, da to prej ali slej postane rutina. In iz te rutine je ponovno treba izstopiti. Zato ta članek nosi naslov Zgodba brez konca. Kar poglejmo: zaljubljenost, ki se z leti spremeni v zakonsko monotonijo, prva služba, ki z leti postane enolično ponavljanje rutine »kuča – posao«, in tako naprej.

Tu pa imamo možje slabost, ki je žene nimajo. Za svoj »nekaj več« znamo prodirati kot buldožerji brez empatije do drugih. Včasih ne znamo presoditi, kdaj se je ta »nekaj več« že spremenil v »nekaj manj« (morda na nekem drugem področju). Tu pa je edino prav, da prisluhnemo svojim ženam, ki znajo biti veliko bolj senzitivne.

Podobno je tudi v duhovnem življenju. Za večino so grehi rutina, ki jo kar naprej ponavljamo. Spoved je trenutek, ki to rutino preseka. Čeprav vemo, da bomo spet padli na isto hudičevo fi nto, pa se ob odvezi vsaj za trenutek zavejmo tega, da želimo iz tega izstopiti (to imenujemo trden sklep), ker smo dejansko poklicani za nekaj več.

Za zaključek še osebna izkušnja. Dnevni eksamen in priprava na spoved (kolikor je mogoče, hodim k spovedi redno mesečno) mi pomagata, da lahko svoje življenje stalno vrednotim: kaj delam res s srcem, z ljubeznijo in kaj je že postalo rutina brez okusa po tistem nekaj več. Včasih se mi celo zgodi, da rutina sede na prestol mojega življenja namesto Njega z veliko začetnico. Tedaj je pot do stresa in izgorelosti zelo kratka. Zato sta v mojem osebnem življenju eksamen in spoved dve zelo močni orodji, ki mi pomagata, da lahko živim za nekaj več. ●