Kaj si želiš? Kaj je tvoja strast?

Ti vprašanji mi je nekega dne letošnjega poletja smrtno resno zastavil mož ob kavici in tortici, ki sva jo jedla za otroki, katerih lačne so bile samo oči. In mene – žensko in ženo! – pustil brez besed.

Vprašanje je šlo v kontekst dela in razvijanja talentov, osebne poklicanosti. Po nekajminutnem razmisleku nisem mogla verjeti, da odgovora nanj ne poznam preveč dobro. Edini odgovor, ki sem mu ga takrat bila zmožna dati, je bil: »Ne vem, jaz bi samo rada imela pospravljeno.«

Verjetno ni dovolj debele knjige, ki bi odgovorila na vprašanje, česa si ženske želimo. Pa si bom vseeno drznila poenostaviti: varnosti, ljubljenosti, lepote, urejenosti, priznanja, miru.

Morala sem se vprašati, česa si resnično želim in kaj bi počela s strastjo. Ta besedica mi ni dala miru.

Vem, da si želim preživeti čimveč časa v miru z možem in otroki, dokler jih imava še pri sebi. Želim si lepih in spoštljivih odnosov. In delati za mir v hiši in odnosih čutim kot poklicanost. In želim razvijati svoj talent, ki sem ga morala kar malo odgrebsti. Nič pa ni narobe tudi s tem, da bi rada imela pospravljen dom, prav tako se mi zdi pomembno, da damo ženske kaj na svoj videz in si želimo denimo izgubiti kakšen kilogram ali dva, ne da bi ga kmalu spet našle.

Manj je lahko več

Ugotovila sem, da prevečkrat ločujem telesno – fi zično življenje od duhovnega. Da se hitro začnem prepričevati, da skrbeti za videz nima veze z duhovnim življenjem. Da urejen dom ne prispeva k miru v naših odnosih. Da kakršnakoli še tako majhna ustvarjalnost in razvijanje talentov nista plemenit cilj gradnje nebeškega kraljestva.

A spet ugotovim, da se ne morem počutiti dobro, če živim v neredu. Če ne morem spraviti hiše v red, kako naj spravim v red odnos z možem ali otroki? Kako naj živim duhovno izpolnjeno življenje, če ne vzdržujem templja svetega Duha, ki je moje telo? Kako naj gradim Božje kraljestvo veselja in miru, če ne razveseljujem sebe in drugih s talenti in sposobnostmi, ki so mi dani od Boga, ker »nimam časa«?

Nevarno pa je, če se pri teh malih ali »manj pomembnih« stvareh, ki bi jih radi postorili, ustavimo in ne gremo dalje. »To bi bilo treba storiti in onega ne opustiti,« pravi Jezus. Majhno, otipljivo in vidno je tisto, ki lahko šteje več, če gre v globine in naredi spremembo v odnosih in življenju. Jutranje postiljanje postelje, odmor za kavico z možem po kosilu, branje knjigice z otrokom na pospravljenem kavču, pisanje ali kvačkanje v mojem najljubšem kotičku, če me to veseli in s tem razveselim še nekoga …

Bog nas je ustvaril za (st)rast

Ob opazovanju naše desetmesečne dojenčice smo se pogovarjali o tem, kako se naša mala Felicita brez vseh navodil, usmeritev ali priganjanja kar sama od sebe uči, krepi mišice, telovadi, poskuša, pade in se pobere, joka, če jo boli, se smeje, ko jo hecamo, je čisto tiho, kadar dela kaj »prepovedanega« in se razvija – Bogu hvala! – po vseh pričakovanjih. In kako to, da se nekega dne ne odloči, da je kar dovolj, da je usvojila sedenje, in da kaj več za zadovoljno življenje ne potrebuje? Ker smo ustvarjeni za rast!

Kaj pa jaz? Ali delam korake naprej v obnašanju, komunikaciji, odnosu z možem, vzgoji otrok, na delovnem mestu, pri razvijanju svojih talentov? Vztrajam, tudi če padam? Ali sem se morda preslepila s tem, da je dovolj to, kar sedaj počnem, in da kaj več ne potrebujem ali ne zmorem? Morda sem to celo zavila v lažni celofan »skromnosti« ali »ponižnosti«. Kadar tako razmišljam, postavim mejo svoji rasti in se tako zaprem pred Božjo besedo, ki pravi »vse zmorem v Njem, ki mi daje moč« (Filipljanom 4,13).

Zvesta v malem

Kot tisti služabnik v priliki o talentih vidim, da bi tudi jaz svojo rast in strast prepogosto raje zavila v prtič, na katerem piše strah. Kaj pa če ne bom zmogla? Kaj če mi ne uspe? Kaj bodo mislili drugi?

Pogled uprem na otroka, ki nima teh strahov, ki si ni postavil omejitev in ve, da lahko v življenju z Božjim blagoslovom postane vse, kar si želi. Ker je Bog naš oče, si lahko mislim, da prav tako tudi on gleda name.

In kot jaz ne pričakujem od dojenčice, da bo hodila in prepevala že prvi dan na svetu, tudi Bog ne pričakuje od mene končnega rezultata, če sem šele na začetku. Pričakuje pa, da korak za korakom delam in opazim napredek in rast. In da to delam z veseljem in strastjo. Takrat ostajam zvesta v malem in dopustim Bogu, da lahko v meni dela velike reči.

Kaj pa je tvoja strast? ●