Lahko sem reka žive vode ali hudournik

V poletju, ki s svojimi hladnejšimi jutri počasi že naznanja svoj odhod, se je marsikdo ustavil ob kakšni reki. Ali potoku. Ali, še bolje, ob kakšnem izviru. Tam se namreč vse skupaj začne …

Ob izviru se napolnijo prve kotanje, ki kar prekipevajo od življenja. In če pomislim, da bi bila reka, je tu gotovo najlepše. Tako se počutim ob jutrih, ko sem čisto sama z Božjo besedo. Ko me napolnjuje z najčistejšim izvirom, prekipevam od veselja nad življenjem. Tako kot se prve kotanje napolnijo in se reka izlije preko skal po strugi, tudi jaz začutim: Pojdi! Vzemi me s seboj in greva! Sicer vsa ta sveža voda iz izvira (v mehkem udobju kavča) lahko ostane brez učinka …

Včasih me pot izčrpa, včasih pozabim na smisel potovanja čez skale in doline. Vedno manj me je, vedno manj lahko ponudim tistim, ki posedijo ob meni. Včasih celo zavijem iz struge. Dlje kot sem od Izvira, manj ga čutim v sebi.

Takrat mi Bog na pot pošlje dež in pritoke, ki me ponovno napolnijo in mi dajo novih moči. Dobro knjigo z bogatimi mislimi. Prijateljico, ki ima vedno modrost na zalogi. Zvon, ki me vabi k sveti maši. Otroški smeh. Izkušnjo, ki okrepi. Osvežitvam kar ni videti konca – in ob vseh sem večja in bogatejša in grem lahko po strugi dalje!

Ti pritoki so izjemnega pomena. Je pa res, da včasih ne najdejo poti do reke. Zarastejo se, preusmeri jih človeška roka, preusmeri jih narava sama. V preteklem letu in pol je vsakdo lahko na takšen ali drugačen način občutil, da pritoki usihajo, ko ni bilo mogoče v živo obiskovati svetih maš, zakonskih skupin, verouka …

A gotovo ste se kdaj v kakšni reki z nogami dotaknili tal in začutili svež izvir od znotraj. In tako je tudi z nami. Jamranje, da pritokov ni, še nikoli ni obrodilo sadov. Potrebno je najti druge vire in načine, da se napolnimo. Srečanja nam je, hvala Bogu, omogočila tehnologija. Dobra duhovna literatura, življenja svetnikov, različna razmišljanja so na voljo v brezčasni obliki knjig – toplo spodbujam, da kakšno kdaj vzamete v roke. Ko razmišljam o velikih, čistih pritokih, ne morem mimo molitve rožnega venca. Hvaležna sem za Besedo med nami in Magnifi cat, ki me, naju, nas dnevno ohranja pri Izviru. Hvaležna za vse pogovore, ob katerih rastem. Je vse to potrebno? Je! Da lahko tečem dalje, da me ne zmanjka za tiste, ki bi radi posedeli ob meni!

Postanek ob reki namreč vedno dobro dene. Osveži. Odpočije. Navdihne. Umiri. In včasih ob večerih s hvaležnostjo ugotovim, da sem bila tiste vrste reka, ki prinaša življenje in veselje. Da sem zmogla ostati mirna ob nergavih otrocih. Da sem možu spoštljivo odgovorila. Da sem se nasmehnila trgovki. Da je nekdo od mene odšel bolj vesel. Pomirjen. Drobne stvari. In večje. Da sem ljubila. Da je nekoga ob moji strugi vodila pot do Izvira.

Včasih pa ob pregledu dneva vidim, da sem bila le hudournik. Neprijetna za vsakogar, ki je iskal osvežitev ob meni. Ali ponikalnica – ni me bilo, ko me je kdo potreboval. Takrat se zavem, da je bilo ali preveč dežja in umazanih pritokov ali pa premalo čistih virov. S čim se napajam, je namreč ravno tako pomembno ko to, s čim naj se ne! Socialna omrežja, brezplodni pogovori, lenoba, nehvaležnost, pritoževanje, skrbi, malikovanje. Včasih si je kar boleče iskreno odgovoriti na vprašanje, koliko tistega, kar ne prinaša življenja, si dovolim spustiti v svojo strugo.

Če torej želimo živeti živo vero, smo kot reka. Brez izvira in čistih pritokov nas zmanjka. Brez tega, da smo nekomu svežina in počitek, je naše potovanje zaman. ●