Vem, da sem poklicana za srečo

Hvaležna sem za izkušnjo, ki se je porodila iz preizkušnje. Ne govorim o sreči, govorim le še o trajni sreči, ki je stanje duha. Trajajoča sreča je preprosto živeti.

Biti to, kar sem: ljubeča, hvaležna, pripravljena pomagati in opazovalka lastnih misli. Dovolim si zgolj biti v danem trenutku in biti zanj hvaležna. Ne osredotočam se na to, kaj vse bi morala narediti, želim le preprosto živeti kljub gibalnim omejitvam. Nezmožnost govora mi je dala spoznanje, da gre za pripravljenost srca, mimiko obraza in lesket v mojih očeh. Vse našteto se je poklopilo in pretopilo v sedanji trenutek kot spodbuda, da ustvarjam dalje.

Pravo je odgovorilo na vsa moja karierna upanja in pričakovanja, ni pa odgovorilo na vprašanje trajne sreče. Diploma v roki, pravosodni izpit v žepu in ime na vratih lastne odvetniške pisarne so mi odprli vrata v svet »mladih, bogatih in uspešnih«. Tako nam svet pravnikov rišejo stereotipi ameriških fi lmov. Tudi sama sem skoraj podlegla temu. Ure in ure sem lahko sedela v pisarni in delala pozno v noč. Svojemu notranjemu svetu nisem prisluhnila. Živela sem na površju, zanimala me je le fasada – obleka, videz, ugled. Moja sreča je nihala kot morje. Med študijem prava sem prevečkrat slišala besede: »Vi boste elita družbe!« Treba je stopati višje, narediti uspešno kariero, služiti veliko denarja, se zabavati, imeti donos, vse to so nam vtepli v glavo. Kot da bi bila sreča odvisna od imetja! Pred stanjem, v katerem sem danes, sem bila usmerjena le v to, da sama vse zmorem in imam lahko veliko.

Danes sem drugačna. Ko se je v meni začelo prebujati upanje, nekaj lepega, sem iz dneva v dan postajala močnejša. Moje misli in moje zdravje so se spremenili v upanje. V preizkušnji, ki jo živim, sem spoznala bistvo in pomen življenja, ki sta vedno prepletena z vero. Čeprav mi je multipla skleroza, ki je kronična nevrološka bolezen, vzela marsikaj zemeljskega, mi duha ni mogla streti. Živim polno življenje; sem srečna, imam rada moža in oba otroka.

V času, ko sta bila pomembna kariera in dobiček, je v meni svetlikal žarek, ki se je porajal iz osebne gotovosti, da sem neskončno in nadvse ljubljena. V najtežjih trenutkih bolezni sem dovolila, da se je začelo porajati veselje vere kot skrito, a trdno zaupanje v preizkušnji, ki še vedno traja. Za resnično srečo je potrebno malo: sebe, bližnje in vse, kar imam, sprejemati kot dar.

Vem in ne samo verujem, da sem poklicana za srečo, ki jo daje Bog, ki nikoli ne razočara. Srečna sem, ker sem se prepoznala za pomoči potrebno pred Bogom. Veselje se je naselilo v meni, ko iz posedovanja dobrin tega sveta nisem delala malikov. Trajna sreča ni v končnih stvareh, v izrednostih, ki jih povzdiguje ta svet. Vse, kar se vidi, je minljivo in kratkotrajno. Neskončno je tisto notranje, tisto, kar je za ta svet preveč navadno. To je logika majhnosti in hkrati trajnega veselja. Sreča ni odvisna od zunanjih dejavnikov, ker je vedno stvar naše notranjosti. Prav tako ni odvisna od zdravja niti od bolezni. Sreča tudi ni odvisna od dobrin, saj imamo le redko vse, kar menimo, da potrebujemo. Vedno smo lahko srečni! Hudič nam ponuja iluzije o sreči, ker nas vsakodnevno lažno nagovarja, kaj nas bo osrečilo. Če iluzijam nasedemo, nas vodijo v hrepenenje po zunanjih stvareh, po rešitvah zunaj nas in pozabljamo na veselje in hvaležnost Bogu, da to, kar potrebujemo, že imamo. Pavel v pismu Filipljanom nazorno pove: »Navadil sem se, da sem zadovoljen v vsakršnem položaju. Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju.« (Filipljanom 4,11–14)

Vse, kar za resnično srečo potrebujem, se skriva v odnosu z Bogom, ki me je iz ljubezni poklical v življenje zato, da bi bila v sodelovanju z njim večno srečna in srečno večna. ●