Sreča: po žensko …
Družina in Življenje
5
Vem, da sem poklicana za srečo Hvaležna sem za izkušnjo, ki se je porodila iz preizkušnje. Ne govorim o sreči, govorim le še o trajni sreči, ki je stanje duha. Trajajoča sreča je preprosto živeti.
iti to, kar sem: ljubeča, hvaležna, pripravljena pomagati in opazo valka lastnih misli. Dovolim si zgolj biti v danem trenutku in biti zanj hva ležna. Ne osredotočam se na to, kaj vse bi morala narediti, želim le prepro sto živeti kljub gibalnim omejitvam. Nezmožnost govora mi je dala spo znanje, da gre za pripravljenost srca, mimiko obraza in lesket v mojih očeh. Vse našteto se je poklopilo in preto pilo v sedanji trenutek kot spodbuda, da ustvarjam dalje. Pravo je odgovorilo na vsa moja karierna upanja in pričakovanja, ni pa odgovorilo na vprašanje trajne sreče. Diploma v roki, pravosodni izpit v žepu in ime na vratih lastne odvetniške pisarne so mi odprli vrata v svet »mla dih, bogatih in uspešnih«. Tako nam svet pravnikov rišejo stereotipi ameri ških filmov. Tudi sama sem skoraj pod legla temu. Ure in ure sem lahko sedela v pisarni in delala pozno v noč. Svo jemu notranjemu svetu nisem prisluh nila. Živela sem na površju, zanimala me je le fasada – obleka, videz, ugled. Moja sreča je nihala kot morje. Med študijem prava sem prevečkrat slišala besede: »Vi boste elita družbe!« Treba je stopati višje, narediti uspešno kariero, služiti veliko denarja, se zabavati, imeti donos, vse to so nam vtepli v glavo. Kot da bi bila sreča odvisna od imetja! Pred stanjem, v katerem sem danes, sem bila usmerjena le v to, da sama vse zmorem in imam lahko veliko. Danes sem drugačna. Ko se je v meni začelo prebujati upanje, nekaj lepega, sem iz dneva v dan postajala močnejša. Moje misli in moje zdravje so se spremenili v upanje. V preizkuš nji, ki jo živim, sem spoznala bistvo in pomen življenja, ki sta vedno pre pletena z vero. Čeprav mi je multipla
Foto: Canva
B
skleroza, ki je kronična nevrološka bolezen, vzela marsikaj zemeljskega, mi duha ni mogla streti. Živim polno življenje; sem srečna, imam rada moža in oba otroka. V času, ko sta bila pomembna kariera in dobiček, je v meni svetlikal žarek, ki se je porajal iz osebne goto vosti, da sem neskončno in nadvse ljubljena. V najtežjih trenutkih bolezni sem dovolila, da se je začelo porajati veselje vere kot skrito, a trdno zaupa nje v preizkušnji, ki še vedno traja. Za resnično srečo je potrebno malo: sebe, bližnje in vse, kar imam, sprejemati kot dar. Vem in ne samo verujem, da sem poklicana za srečo, ki jo daje Bog, ki nikoli ne razočara. Srečna sem, ker sem se prepoznala za pomoči potrebno pred Bogom. Veselje se je naselilo v meni, ko iz posedovanja dobrin tega sveta nisem delala mali kov. Trajna sreča ni v končnih stvareh, v izrednostih, ki jih povzdiguje ta svet. Vse, kar se vidi, je minljivo in kratko trajno. Neskončno je tisto notranje, tisto, kar je za ta svet preveč navadno.
To je logika majhnosti in hkrati traj nega veselja. Sreča ni odvisna od zuna njih dejavnikov, ker je vedno stvar naše notranjosti. Prav tako ni odvisna od zdravja niti od bolezni. Sreča tudi ni odvisna od dobrin, saj imamo le redko vse, kar menimo, da potrebu jemo. Vedno smo lahko srečni! Hudič nam ponuja iluzije o sreči, ker nas vsa kodnevno lažno nagovarja, kaj nas bo osrečilo. Če iluzijam nasedemo, nas vodijo v hrepenenje po zunanjih stva reh, po rešitvah zunaj nas in pozab ljamo na veselje in hvaležnost Bogu, da to, kar potrebujemo, že imamo. Pavel v pismu Filipljanom nazorno pove: »Navadil sem se, da sem zadovoljen v vsakršnem položaju. Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju.« (Filiplja nom 4,11–14) Vse, kar za resnično srečo potre bujem, se skriva v odnosu z Bogom, ki me je iz ljubezni poklical v življenje zato, da bi bila v sodelovanju z njim večno srečna in srečno večna. ● Sara A. Doljak
