Srajca srečnega človeka

Pred nekaj leti sem zelo natančno preštudiral knjigo Richarda Rohra Moški na duhovni poti. Ko sem bil povabljen, naj napišem nekaj o moškem vidiku sreče, sem se najprej spomnil na to knjigo. Vse hrepenenje, ki moškega spremlja v duhovnem razvoju, je iskanje sreče.

Foto: Canva

Vnaši kulturi se fantek rodi kot pravljični kralj (se opravičujem možem, ki iz takšnega ali drugačnega razloga niso imeli srečnega otroštva). Ves vesoljni svet obstaja zgolj zato, da otroku služi. To je njegova sreča, sreča sloneča na egocentričnosti, ki jo prinese s seboj kot Božji dar, da sploh lahko preživi.

Vendar se ta pravljica zelo hitro konča, čeprav se je težko sprijazniti s tem. Pojavijo se stvari, ki nočejo ali ne zmorejo ponižno služiti takemu kralju. Lahko je to težava z zdravjem, s šolo, rivalstvo med otroki, materialne okoliščine … Če ne prej, se v puberteti spremeni pogled na starše: iz ustrežljivih, prijaznih bitij postanejo nesposobni zoprneži, ki nič ne vedo (torej uporni kralju; starši seveda to upornost doživljamo ravno obratno). Moški vstopi v pravljico »Srajca srečnega človeka«. Kralj, ki ima vse, neozdravljivo zboli. Ker mu zdravniki ne morejo pomagati, mu eden izmed njih predlaga, naj poišče srečnega človeka in obleče njegovo srajco. Tako bo spet našel svoje zdravje in srečo. Začne se iskanje te srajce, ki je v realnem življenju lahko najhitrejši avto, denar v banki ali v zlatu, kariera, slava … Lahko je ta srajca tudi med stvarmi, ki se danes prodajajo kot zdrav življenjski slog: taka in taka prehrana, taka in taka telesna vadba, videti vse znamenitosti tega sveta, joga, meditacija … V pravljici sicer najdejo srečnega človeka, toda ko kralj hoče obleči njegovo srajco, ugotovi, da ta srajce sploh nima. Posledično kralj zaradi žalosti umre. Stvari ne morejo osrečiti.

Vendar je tu priložnost, da moški naredi nov korak in prvič v življenju stopi iz pravljičnih okvirov v resnično življenje, da odraste. Gotovo pričakujete, da bom rekel, da je ta korak življenje za druge, pa ne bom. Čeprav imate po večini prav, je to, kar se navzven kaže kot življenje za druge, še vedno lahko le iskanje omenjene srajce. Kolikokrat v raznih intervjujih s t. i. dobrimi ljudmi slišim odgovore v stilu: to počnem iz neke notranje potrebe, in ko to opravim, se počutim zadovoljenega, dobim občutek, da sem nekaj dobrega naredil. Velikokrat je to še vedno vrtenje okrog samega sebe.

Srečen moški je bitje odnosov. Moški (seveda tudi žene) smo ustvarjeni po Božji podobi, to je po Sveti trojici. Če bi bil Bog le eno večno, vsemogočno (in zato nespremenljivo) bitje, bi bil to, kar mnogi danes imajo za boga: neka neimenovana kozmična sila. Ker pa je troedin, je odnos med Očetom, Sinom in Duhom tisti, ki ustvarja dinamiko. V tej dinamiki je najprej ustvaril moža, da bi bil v odnosu z Njim. In nato še ženo, da bi se število odnosov širilo. To je bil raj, ki je trajal, dokler ni človek pomislil, da bi mu materialni sadež lahko nadomestil ta odnos. Če iščemo srečo, se moramo poskusiti vrniti v eden.

Srečen moški je moški odnosov in to na več nivojih. Najprej odnos z Bogom: biti z njim in preseči raven, ko se ga spomnim le takrat, ko ga potrebujem, da mi služi ali me oblači v dobro počutje. In povsem enako z ženo, z otroki, s sodelavci … Tu nastopi tisto svetopisemsko vprašanje: kdo je moj bližnji? Vsakdo, s katerim stopim v stik, se ga tako ali drugače dotaknem in ne grem mimo po svojih opravkih. In še en odnos: tudi človek sam je troedin iz telesa, duše in duha. Graditi je potrebno tudi skladen odnos v samem sebi. Ko Gospod daje zapoved ljubi Boga, ljubi svojega bližnjega kot ljubiš samega sebe, govori prav o tem. In lahko te odnose poimenujemo ljubezen, ker se On imenuje Ljubezen. ●