Ljubezen je iznajdljiva

Pri naši družini smo pred dnevi po dooolgih mesecih omejenega zbiranja ob rojstnem dnevu našega najmlajšega na piknik povabili ožje sorodstvo, kar je v našem primeru pomenilo, da se nas je zbralo krepko preko trideset, pa se piknika niti niso mogli vsi udeležiti .

Dan prej sva z ženo nakupila vse, razen pijače. Tako sem se na dan piknika, tik pred prihodom gostov, že nekoliko v časovni stiski, ponovno znašel v trgovini. Pred njo zadnje čase pogosto poseda gospa, brezdomka, ki prodaja revijo Kralji ulice. Z ženo sva se z njo že večkrat zapletla v pogovor, kupila omenjeno revijo in ji primaknila še kak evro.

Ko sem ji tokrat omenil, da nimam s seboj niti evra gotovine, mi je potožila, da bi si želela nakupiti dovolj hrane za čez vikend, vendar je danes bolj slabo, saj gredo vsi le mimo. V trgovini sem se spomnil nanjo, vendar mi v tistem trenutku še ni prišlo na misel, kaj bi lahko – brez gotovine – storil zanjo. Na poti do avta sem ji ponudil kupljeno pivo, vendar je povedala, da ne pije.

Ko sem sedel v avto, pa me je prešinila misel, ki zagotovo ni bila moja, pač pa je bila od tistega, ki je v ravno takrat, v binkoštni osmini, še vedno praznoval – torej od Svetega Duha: “Pojdi s to gospo v trgovino in ji plačaj njen nakup s kartico.” Moj prvi odziv na to misel je bil: “Dobra ideja. Vidiš, Bog, prav imaš, ljubezen je res iznajdljiva (prim. 1 Korinčanom 13), vendar tega zagotovo ne misliš zame danes. Meni se zdajle že pošteno mudi, gostje bodo kmalu pri nas, pa toliko je še za postoriti. To idejo pa shranim za enkrat drugič.” Tihi notranji glas pa spet: “Zdaj je dan rešitve (2 Korinčanom 6,2), kar takoj to naredi”.

Ker sem se že večkrat znašel v situaciji, ko se “prepiram” s Svetim Duhom, sem vedel, da je najbolje kar ubogati, saj “kar Sveti Duh stori, vedno prav stori”. Tako sem izstopil iz avta, šel h gospe in ji ponudil, da se sprehodiva skozi trgovino in ji jaz s kartico plačam nakup. Najprej ni mogla verjeti, nato pa je z veseljem nakupila nekaj hrane za čez vikend.

Oba sva se poslovila s solznimi očmi, vendar vem, da sem bil jaz zagotovo še bolj vesel kot ona. Domov sem dobesedno “poletel”. Upam, da ste tudi sami že kdaj doživeli, kako je kakšna beseda, zapisana v Svetem pismu, v nekem trenutku pred vami povsem na novo oživela. V tistem trenutku sem se na povsem nov način spomnil Jezusovih besed: “Večja sreča je dajati kot prejemati” (Apostolska dela 20,35). Tisti dan in še ves vikend za tem sem to srečo povsem živo občutil.

Te zgodbe nikakor nisem zapisal zato, da bi se hvalil; v izogib temu sem celo razmišljal, da bi jo zapisal v tretji

osebi, v smislu: “Prijatelj mi je zadnjič pripovedoval, kako je nekoč, ko je šel v trgovino …” Pa sem se odločil, da to ne bi bilo iskreno in tudi ne smiselno. Pomembno se mi namreč zdi, da si poleg primerov, ko nam ne uspe biti poslušen navdihom Svetega Duha (in to pri DiŽu pogosto namenoma podelimo, saj ne želimo idealizirati), povemo tudi, ko nam kdaj kaj uspe. Zato, da se iz tega vsi skupaj, tudi jaz, naučimo, kaj zares pomeni živeti krščansko življenje v poslušnosti Svetemu Duhu. Prepričan sem, da je takšno življenje bistveno tudi za gradnjo boljših odnosov.

Živimo v zahtevnih časih

Obenem pa vidim sam pri sebi pa tudi slišim od parov iz vse Slovenije, kako nam to v tem nenavadnem, zahtevnem času pogosto ne uspeva. Vse prepogosto se čutimo povsem nemočni spričo okoliščin, v katerih smo se znašli; otroci so ob prekucijah s šolo na daljavo in vrnitvijo v šolske klopi in v “stari tempo” življenja prav tako zmedeni in zahtevni … Družbena izolacija nas je oropala mnogih stikov s prijatelji in nam s tem vzela tudi veliko življenjskega veselja, veliko volje. Moči za spremembe in delo na odnosih kar ni in ni. Znašli smo se v jami pesimizma in naveličanosti in potrebujemo nek nov “sunek”, ki nas bo spravil pokonci.

Zdi se mi v redu, če se veselimo počitnic, morja, sprostitve ukrepov, piknikov in vsega, kar je še lepega v življenju. Vendar ne pričakujmo, da bomo v tem našli popolno zadovoljitev naših hrepenenj. Ne pričakujmo, da bo to tisti “sunek” za spremembe, ki ga vsi potrebujemo.

Zato skušajmo povezati “teorijo s prakso”. Svojo naveličanost, strahove, lenobo, brezbrižnost prinesimo pred Boga. Ta poziv vzemimo zares in si zjutraj (vsaj) privoščimo stotinko dneva zanj in za njegovo Besedo. S tem se bomo vsak dan urili v prisluškovanju njegovemu glasu.

Zakaj?

Da bomo potem lahko čez dan, vsak dan, sposobni prepoznati njegove navdihe, ki nas bodo pozivali k dejanjem, kakršno je bilo preprosto dejanje ljubezni, ki sem ga opisal zgoraj.

Večkrat ko se bomo pustili nagovoriti Svetemu Duhu, lažje nam bo in več veselja bo v našem srcu. Začeli bomo zares, izkustveno spoznavati, da je pristno krščansko življenje pustolovščina, kjer ni prostora za naveličanost, strahove, negotovost in mlačnost. Verjemite, to je “sunek”, ki ga iščemo in potrebujemo.

Vabljeni na pustolovščino! ●

Benjamin Siter