Družina in Življenje
Ljubezen je iznajdljiva P
ri naši družini smo pred dnevi po dooolgih mesecih omejenega zbiranja ob rojstnem dnevu našega najmlajšega na piknik povabili ožje sorodstvo, kar je v našem primeru pomenilo, da se nas je zbralo krepko preko trideset, pa se piknika niti niso mogli vsi udeležiti. Dan prej sva z ženo nakupila vse, razen pijače. Tako sem se na dan piknika, tik pred prihodom gostov, že nekoliko v časovni stiski, ponovno znašel v trgovini. Pred njo zadnje čase pogosto poseda gospa, brezdomka, ki prodaja revijo Kralji ulice. Z ženo sva se z njo že večkrat zapletla v pogovor, kupila omenjeno revijo in ji primak nila še kak evro. Ko sem ji tokrat omenil, da nimam s seboj niti evra gotovine, mi je poto žila, da bi si želela nakupiti dovolj hrane za čez vikend, vendar je danes bolj slabo, saj gredo vsi le mimo. V trgovini sem se spomnil nanjo, vendar
mi v tistem trenutku še ni prišlo na misel, kaj bi lahko – brez gotovine – storil zanjo. Na poti do avta sem ji ponudil kupljeno pivo, vendar je pove dala, da ne pije. Ko sem sedel v avto, pa me je pre šinila misel, ki zagotovo ni bila moja, pač pa je bila od tistega, ki je v ravno takrat, v binkoštni osmini, še vedno praznoval – torej od Svetega Duha: “Pojdi s to gospo v trgovino in ji pla čaj njen nakup s kartico.” Moj prvi odziv na to misel je bil: “Dobra ideja. Vidiš, Bog, prav imaš, ljubezen je res iznajdljiva (prim. 1 Korinčanom 13), vendar tega zagotovo ne misliš zame danes. Meni se zdajle že pošteno mudi, gostje bodo kmalu pri nas, pa toliko je še za postoriti. To idejo pa shranim za enkrat drugič.” Tihi notranji glas pa spet: “Zdaj je dan rešitve (2 Korinča nom 6,2), kar takoj to naredi”. Ker sem se že večkrat znašel v situa ciji, ko se “prepiram” s Svetim Duhom,
Foto: Unsplash
24
sem vedel, da je najbolje kar ubogati, saj “kar Sveti Duh stori, vedno prav stori”. Tako sem izstopil iz avta, šel h gospe in ji ponudil, da se sprehodiva skozi trgovino in ji jaz s kartico pla čam nakup. Najprej ni mogla verjeti, nato pa je z veseljem nakupila nekaj hrane za čez vikend. Oba sva se poslovila s solznimi očmi, vendar vem, da sem bil jaz zago tovo še bolj vesel kot ona. Domov sem dobesedno “poletel”. Upam, da ste tudi sami že kdaj doživeli, kako je kakšna beseda, zapisana v Svetem pismu, v nekem trenutku pred vami povsem na novo oživela. V tistem trenutku sem se na povsem nov način spomnil Jezu sovih besed: “Večja sreča je dajati kot prejemati” (Apostolska dela 20,35). Tisti dan in še ves vikend za tem sem to srečo povsem živo občutil. Te zgodbe nikakor nisem zapisal zato, da bi se hvalil; v izogib temu sem celo razmišljal, da bi jo zapisal v tretji
