14 minute read
Franc in Irma Koren Nobena generacija ni izgubljena generacija
Tokrat smo v goste povabili zakonca Irmo in Franca Korena. Irma dela na odgovornih položajih v gospodarstvu, Franc pa je zdravnik. Sta starša štirih že odraslih otrok ter tudi stari tata in stara mama.
Se nam lahko najprej predstavita?
Advertisement
Franc: Živiva na Colu, blizu Ajdovščine. Pozimi lahko pri poročilih dostikrat slišite za Col, ker postane cesta zaradi burje in snega slabo prevozna. Na Colu imamo tudi župnijo. Midva sva poročena 36 let, imava štiri otroke: Marka in Klemna ter Tamaro in Lucijo, ki sta nama bili podarjeni kot dvojčici. Trije od otrok so že poročeni in imava šest vnukov, pričakujemo pa še sedmega v jeseni. Ko gledava, kako se naša družina širi in nastajajo nove družine, to čutiva kot velik Božji blagoslov. Trenutno še delava, jaz sicer samo po štiri ure, sva pa vseskozi aktivna v župniji kot bralca beril, sam sem izredni delivec obhajila in vitez Božjega groba. Že več kot 30 let sodelujeva tudi na pripravi na zakon v dekaniji. Kot pričevalca sodelujeva tudi na Škofijski gimnaziji Vipava. Pred nekaj leti sva pristala pri DiŽu, ko sva šla na temeljni seminar v Njivice. Po zadnjem misijonu smo tudi v župniji na Colu oblikovali zakonsko skupino. In zdaj sva prav na sveže tudi pričevalski par v okviru Družine in Življenja.
In imata zdaj svoje prvo pričevanje kar v naši reviji, kajne? (smeh) Omenila sta že, kakšen blagoslov je dočakati otroke svojih otrok, kot slišimo v prošnji pri poročni maši. Pa me zanima, kako sta se vidva spoznavala kot fant in dekle. Kje sta se našla?
Irma: Oba prihajava iz krščanskih družin, sva iz iste župnije, hodila sva v isto osnovno šolo, k verouku. Skupno pot pa sva začela kot študenta v dramski skupini na vasi. Ko smo se pripravljali na igro, je bilo veliko priložnosti za spoznavanje, odkrivanje drug drugega. Zanimivo je, da so iz te dramske skupine nastali kar štirje zakoni. Midva sva takrat zahrepenela drug po drugem, bila sva zaljubljena do ušes, česar nisva mogla skriti. Hitro sva odkrila, da imava veliko skupnih vrednot. Duhovnost nama je obema veliko pomenila. Drug v drugem sva odkrivala lepe stvari. Franc mi je pisal pesmi.
Tudi ljubezenske?
Irma: Ja, tudi ljubezenske. Ves čas sva bila aktivna. Kot študenta sva hodila v mladinsko skupino na Colu pa tudi v Ljubljani, kjer sva hodila v študentsko veroučno skupino. Rada sva molila skupaj. Večkrat sva peš poromala k
Mariji v Log pri Vipavi. Takrat sva zgradila kar trden in dober temelj za najino bodočo družino. Franc: V Logu pri Vipavi sva se tudi poročila. Za naju je to milosten kraj.
Kako je bilo prva leta po poroki, ko so prihajali otroci?
Franc: Po navadah in običajih sva si bila zelo podobna, ker sva odraščala v istem okolju, zato nisva potrebovala toliko prilagajanja. Prvi otrok, Marko, je prišel že prvo leto po poroki. Po njegovem rojstvu pa so nama »padle z neba« dodatne obveznosti. Meni so v službi ponudili specializacijo za pljučne bolezni in sladkorno bolezen. Ponudbo sva sprejela. Nekaj mesecev kasneje so tudi Irmi ponudili možnost nadaljnjega študija – magisterija – v Ljubljani. Povrh vsega pa smo v tem času še gradili hišo. Tako so ta leta hitro tekla. Ko zdaj gledava nazaj, se sprašujeva, kako sva takrat vse to sploh zmogla. Jaz sem bil v Ljubljani, na Golniku in tudi Irma je bila veliko v Ljubljani zaradi študija. Čeprav je bilo veliko prilagajanja, sva se naučila, da se nima smisla prepirati. Nisva pa pozabila na skupno molitev, čeprav je bila takrat morda kratka. Težko je bilo tudi zato, ker sva nekaj let po poroki oba ostala brez staršev in nisva imela njihove pomoči.
Kako pa sta potem zmogla usklajevati študij, službi, specializacijo, skrb za družino in še gradnjo hiše? To je namreč slišati čisto »noro«.
Irma (smeh): Ja, če gledaš s človeškimi očmi, se res zdi, da je vse te obveznosti nemogoče zložiti skupaj. Po drugi strani pa je bilo enostavno. Ker nisva imela možnosti razmišljati o tem, kateremu od staršev reči za varstvo, sva se morala organizirati sama. Ko so meni v službi rekli: Irma, čez vikend bo treba na izobraževanje, sem vedno rekla, da moram to uskladiti doma. Sva pa imela v službi razumevajoče šefe, ki so nama prihajali naproti. Za vsako odsotnost sva najprej preverila najine urnike in se dogovorila med sabo. Oba sva bila namreč na odgovornih položajih, sama sem bila na direktorskem položaju v gospodarstvu.
To je pa zanimivo, da sta bila oba tako karierno vpeta v svojih službah. Kadar sta oba zakonca na odgovornih položajih, si mislim, da si morata znati prihajati naproti?
Irma: Obema hkrati so v istem letu ponudili napredovanje. Francu so po končani specializaciji ponudili, da postane strokovni vodja zdravstvenega doma, meni pa so ponudili funkcijo direktorice vodenja kakovosti. Takrat sva se spogledala, se vprašala, ali bova zmogla, in oba sprejela ponujeni mesti. Tudi otroci nama dostikrat povedo, da naju občudujejo, kako sva zmogla. Midva lahko pričujeva, da se to da. Je pa res, da moraš biti zelo priden. Franc: Pomembno se mi zdi, da sva drug drugemu zaupala, da sva vedela, da se lahko nasloniva drug na drugega. Ko smo čakali na naši dvojčici, je bila Irma zadnje mesece v bolnici. Takrat sem v zdravstvenem domu prosil, če lahko vse dni delam ob dopoldnevih, da sem lahko popoldne poskrbel za fanta. Tudi kuhali smo sami, prali, skrbeli za gospodinjstvo. Edino za likanje smo imeli pomoč Irmine nečakinje. Ker je meni mama umrla še pred poroko, sem se že takrat navadil kuhati, saj bi sicer po njeni smrti živel samo od salam, klobas in kruha. In to mi je prišlo prav, ko smo bili s fantoma sami.
Franc, nam lahko zaupaš, kako si gledal na to, da tvoja žena »dela kariero«? Si nisi želel imeti doma žene, ki bi bila bolj gospodinja, da bi skrbela za domače ognjišče?
Franc: Ne, jaz od Irme nisem pričakoval, da bi bila samo gospodinja, tudi nisem prinesel takega vzorca iz svoje družine. Pri nas doma sta bila oče in dedek navajena kaj postoriti v kuhinji. Ko sem odraščal, smo k maši hodili še peš, eno uro hoda. In doma smo imeli tak red, da je tisti, ki je šel k prvi maši, potem doma skuhal kosilo za ostale, ki so šli k maši kasneje. Izkušnje, da je žena samo za štedilnikom in z otroki, jaz nisem imel. In to sega v naši družini že več kot 100 let nazaj.
Nam lahko zaupata zgodbo o pričakovanju vajinih dvojčic?
Irma: Sama sem iz družine s štirimi otroki in to je bil moj ideal. Moj cilj je bil imeti štiri otroke. So pa študijska leta oddaljila čas za otroke. Marka sem rodila pri 26 letih, Klemna pri 30 letih in potem sta začela oba fanta zelo navijati, kdaj bomo imeli še kakšno punčko. Rekla sem jima, da takrat, ko se bomo vselili v hišo. Prej nismo imeli pogojev. Leta 1993 smo se vselili v novo hišo. Spomnim se, kako sta sedela na krušni peči in ponavljala: Mama, kdaj bomo dobili kakšno punčko? Z možem sva se spogledava in rekla: Prav. In očitno je bila želja res tako velika, da sta potem dobila celo vsak svojo. Čeprav sem zadnje mesece preležala, me ni bilo strah, čutila sem Božjo milost in rojeni sta bili samo tri tedne pred rokom. Franc: Sva pa v zvezi s to zgodbo že prej doživljala tudi druge Božje dotike. Ko sva bila poročena 6 let, so se mi začele težave z vidom, za katere se je izkazalo, da so posledice tumorja na hipofizi. Takšna diagnoza te sesuje. Pri meni je bila potrebna operacija. Operacija v glavi že sama po sebi ni lahka stvar, vendar so pri meni uspeli celo
ohraniti del te žleze, pri čemer so mi dali vedeti, da je veliko vprašanje, ali bova po tem še lahko imela otroke. Ko sta prišli dvojčici, je bil to zame neverjeten Božji dotik. Čutil sem hvaležnost za ta čudež. Irma: Tisti večer, preden je šel Franc v bolnico na operacijo, me je prosil, naj ga ne pustim samega, tudi če ne bo več normalen, ko se bo zbudil. Že takrat sva razumela, da ima Bog neke načrte z nama.
To pa ni bila edina vajina preizkušnja, povezana z zdravjem. Sama se spomnim, da sem prvič slišala za vaju, ko smo bili naprošeni, naj molimo za Franca, ko ga je zadela kap.
Franc: To je bilo pred dvema letoma. Bil sem v službi, in ko sem pregledoval prvo pacientko, sem začutil, da z levo polovico telesa nekaj ni v redu. Šlo je za možgansko kap. Obležal sem v bolnici v Šempetru. Hudo je bilo, ker se je stanje še dodatno slabšalo, tako da leve polovice telesa sploh nisem več mogel premikati. Nisem mogel hoditi, dvigniti roke. Zapletal se mi je jezik, težko sem požiral. Edino spomin in razmišljanje nista bila prizadeta. Molil sem: Ljubi Jezus, samo govor in spomin mi pusti. To sem ponavljal v nedogled. Pristal sem na intenzivnem oddelku, v cevkah, na monitorjih, v plenicah, tako kot vsak človek s tako boleznijo. Naslednji dan je na pobudo Irme prišel duhovnik, ki mi je prinesel Najsvetejše in mi podelil bolniško maziljenje. Irma je sprožila plaz molitev zame, ogromno molivcev, tudi v DiŽu. Po prejemu zakramentov sem doživel milosten Božji dotik. V sebi sem postal popolnoma miren, ničesar več me ni bilo strah. Dobil sem neizmerno zaupanje v ozdravljenje. In končno sem lahko zaspal, prej na intenzivni sploh nisem mogel zaspati. Stanje se je začelo čudežno popravljati in vedel sem, da ima Bog še kakšen načrt z mano. To zavetje molitve me je spremljalo in me še vedno spremlja. Nobena beseda molitve ni vržena v veter in tega bi se morali bolj zavedati. Ko so me premestili na oddelek v Staro goro na rehabilitacijo, sem čudežno hitro napredoval, česar niti kot zdravnik ne znam razložiti. Napredek je bil tako hiter, da sem bil v dveh mesecih spet doma, kamor sem prišel s pohodnimi palicami.
Kako si kot zdravnik po poklicu v tem času preizkušnje »vozil slalom« med svojim medicinskim znanjem in vero v Boga ter zaupanjem v njegovo pomoč?
Franc: Za zdravnika je taka preizkušnja verjetno res težja, ker veš, kam lahko padeš, kaj te čaka, če bo šlo na slabše. Po drugi strani pa sem začutil svojo majhnost in nebogljenost. Karkoli imam, vse bi dal, da pridem do zdravja. Vsi zakladi, ki jih ljudje nabirajo, niso nič v primerjavi s tem. Kako dobro, da imamo Boga. Da se lahko ozremo nanj. Jaz sem čutil, da je Jezus z mano. Mislim, da se pri zdravju premalo poudarja ta dimenzija. Človek ni samo telo.
Ali pri svojem delu, pri pacientih opažaš razlike v soočanju s težavami (tudi epidemijo) med tistimi, ki imajo Boga, in tistimi, ki ga ne poznajo?
Franc: Tisti, ki poznajo Boga, lažje shajajo skozi življenje. V Boga moraš verjeti. To je velika mera zaupanja. Posledično dopuščaš odprta vrata tudi za to, da ti bo neka stvar pri zdravljenju bolj pomagala, kot če si nek nihilist in z ničimer nisi zadovoljen ter se ti zdi, da so vsi proti tebi, dvomiš v cepiva in verjameš v teorije zarote. Če nimaš zaupanja, si bolj dojemljiv za take stvari. Podobno je v družini. Kjer je zaupanje, družine boljše funkcionirajo. Moji pacienti me poznajo, in če za koga vem, da je v stiski, mu povem, da bom molil zanj.
Res? Prav v ordinaciji, v javnem zdravstvenem domu poveš, da moliš zanje?
Franc: Ja. Ali pa jim rečem: zdaj pa lahko darujete za mašo, ker se je neka zadeva lepo razpletla. Jaz svoje vere nikoli nisem skrival in ljudje to vedo. Z vero gremo lažje skozi preizkušnje, smrt, žalovanje – skozi vse stvari, ki so zelo človeške. Tega ne moremo razložiti samo s psihologijo in znanostjo. Ljudje smo presežna bitja.
Irma, kako si pa ti doživljala tisti čas, ko je Franca kap? Te je tudi tokrat vprašal, če ga boš še imela rada?
Irma: Tokrat me pa tega niti ni mogel vprašati, ker sem bila na službeni poti na Danskem. V petek me je poklical sin Marko in mi povedal, da je tata v bolnici, da ga je kap. Takoj sem prekinila izobraževanje, poklicala na agencijo in prosila, naj mi čim prej uredijo povratek domov. Kljub temu da so mi našli zgodnejši let, se je na koncu zaradi zamude letala razpletlo tako, da sem se domov vrnila šele naslednji dan. Ko sem popoldan čakala na letališču in nisem imela pojma, kako je s Francem, ali je sploh še živ, sem samo mobitel priklopila na polnjenje in pošiljala prošnje za molitev ves popoldan, vsakomur, na kogar sem se spomnila. V soboto popoldne sem prišla k njemu in sva lahko še govorila. Ne vem, kako bi vse to prestala brez molitve in brez vere. Je pa tokrat v meni ostala ranjenost, ki še ni čisto zaceljena. Spoznala sem, kako blagoslovljeni smo bili ves ta čas, ko nam je vse uspevalo doma in v službi, ko je bilo skoraj prelepo, da bi bilo res. Ves ta čas sem bila prepričana, da sem zelo samostojna, trdna, da veliko zmorem sama. Šele ta preizkušnja me je naučila, da ne moreš biti sam trden steber. Zdaj sem odkrila, da sama nisem nič. Da sem vredna samo toliko, kolikor sem ob njem (možu) in kolikor je on ob meni.
Potem si se šele zdaj soočila s svojo ranljivostjo in nemočjo?
Irma: Pravzaprav res.
Ali zdaj živita kaj drugače?
Franc: Ta preizkušnja naju je gotovo še bolj povezala. Zdaj moliva drugače, kot sva prej. Zavedava se svoje krhkosti. Irma: Vesela sva, da nama je dano, da sva še skupaj. Lahko tudi ne bi bila več. Franc: Tudi jaz na svoje delo gledam na drugačen način. Eno je teorija, drugo je praksa. V teoriji smo vsi močni. V praksi pa ni tako lahko. Jaz delam s sladkornimi bolniki, ki dostikrat težko spremenijo življenjski slog. Zdaj jih bolje razumem, kako doživljajo svojo bolezen, zakaj se kakšni stvari ne morejo odpovedati, čeprav jim škodi. Tudi pacienti so veseli, da spet delam.
Si bolj sočuten kot prej?
Franc: Ja, sem. Ko si sam na intenzivni, priklopljen na aparate, gledaš medicino tudi z drugih vidikov. Kirurg hitro vidi svoj uspeh, veliko pa je bolezni, kjer stvari niso tako očitne. Ljudje potrebujejo razumevanje, pogovor, da jih nekdo posluša. Zdaj, ko je korona, imamo več časa za paciente, ker niso naročeni tako »na gosto« in se lahko več pogovarjam z ljudmi. Sedem minut na pacienta je premalo. Včasih v enem obisku sam spregovorim 15 besed, pacientka jih pove 500, na koncu pa se mi zahvali, ker sva se tako lepo pogovorila.
Pomembno je torej, da se pacienti čutijo slišane. Verjetno bi bilo potrebno predpisati bistveno manj zdravil, če bi zdravniki imeli dovolj časa, da bi pacientom res prisluhnili?
Franc (kima): Ja, res je. In ti zaupajo marsikaj, lahko bi pisal knjige.
To se tudi navezuje na delo, ki ga opravljamo v Družini in Življenju, kjer sta tudi vidva aktivna kot člana zakonske skupine in kot pričevalca na pripravi na zakon. Kako vidva doživljata mlade generacije, ki prihajajo na pripravo? Ali vidita kaj upanja za našo prihodnost?
Irma: Zadnja leta opažava obrat na boljše. Se mi zdi, da je bilo pred desetimi, petnajstimi leti bolj kritično. Tiste generacije sploh niso bile pripravljene slišati kakšnega drugega mnenja. Zdajšnje generacije se mi zdijo bistveno bolj odprte, razgledane, z zanimanjem poslušajo in tudi že veliko vedo, na primer o naravnih načinih urejanja spočetij. Zdaj o tej temi na pripravi skoraj ne govorimo več, ker je veliko parov že zelo poučenih o tem. Jaz imam zaupanje v današnjo mladino. Franc: Tudi bolj se sprašujejo, ne nasedajo tako hitro. Ko jih vprašava o kontracepciji, že poznajo škodljive učinke, ker imajo na razpolago veliko informacij. Moje mnenje je, da nobena generacija ni izgubljena generacija, tudi zdaj, v času epidemije ne. Življenje prinese preizkušnje, treba se je soočiti z njimi in iti naprej. Za prihodnost je treba delati, se ukvarjati z ljudmi. Ne smemo pa pozabiti, da je zraven tudi Božje delo. Na Boga ne smemo nikoli pozabiti. Generacije bodo šle naprej.
Draga Irma in Franc, hvala za vajino pričevanje. Lepo je videti zakonca, ki po 36 letih zakona še vedno z žarom govorita drug o drugem in o lepoti skupnega življenja. Naj vama Bog, v katerega zaupata, nakloni še veliko lepih
skupnih let. ●
