Kaj imata skupnega Bog in radijski oddajnik v Frankfurtu?

Pri nas imamo v jedilnici že vsa leta stensko uro. Zadnjih nekaj let je bila to ura, ki sva jo prejela v dar od našega gospoda župnika na srečanju jubilantov (40. obletnica poroke). Bila je lepa, vendar je zadnje čase zaostajala in se končno ustavila. Ker sva najprej pomislila, da je problem prazna baterija, sva jo zamenjala, pa ura kljub novi bateriji ni več delovala. Pomislila sva, da je čas za nakup nove. In kot sva že nekaj časa nameravala, sva se tokrat odločila za nakup radijsko vodene ure. Šel sem v akcijo (mimovrste.si) in našel lepo uro za primerno ceno.

Dani Siter, skupaj z ženo Vilmo ustanovitelj društva DiŽ

Ko jo je poštar dostavil, sem jo takoj razpakiral in prebral navodila. (Kdor me pozna, ve, da je zame to dokaj nenavadno: »Kaj pa se je zgodilo? Dani bere navodila.«) Mojo pozornost je pritegnila informacija, da je v ozadju celotnega sistema velik oddajnik v Frankfurtu (oddaja signal cca. 1500km naokoli), iz katerega vse take in podobne radijsko vodene ure prejemajo signal in se ta signal zaradi točnosti vsak dan 12krat obnovi. Pa še to je pisalo v navodilih, da če smo “dovolj blizu velikega oddajnika”, se bo po vstavitvi baterije in pritisku na gumb »start« ura “sama naravnala”, sicer pa priporočajo, da gremo za prvo uravnavanje ven iz hiše, kjer signala ne bodo motile betonske ali elektronske ovire.

Tako sem šel z uro na teraso, vstavil baterijo in pritisnil na gumb start. Kazalci na uri so se začeli samodejno premikati in se kmalu ustavili na 12.00. Ni mi bilo jasno zakaj, zato sem postopek ponovil. Glej ga šmenta, spet so se ustavili na 12.00. Skoraj sem že pomislil, da je ura pokvarjena, zato sem šel ponovno brat navodila. Tokrat sem bil bolj pozoren kot prvič in sem opazil, da ura sama potrebuje od 3 do 5 minut ali morda celo več, da se naravna na trenutni čas. Zato sem jo pustil na 12.00 in po nekaj minutah so se kazalci zares začeli samodejno premikati in se ustavili na 17.06. Zakaj tako dolg uvod? Vem, da se sprašujete, kaj ima to skupnega z nami, kaj imam za bregom. Poskusil bom razložiti, kako jaz gledam na te reči.

Kot običajno tudi tokrat najprej pomislim nase in na moje življenje – kako so lahko načela, ki jih zaznavam pri radijsko vodeni uri, praktično uporabna tudi zame. Moja nova ura tudi po tem, ko sem vstavil baterijo, ni delovala. Zakaj ne, kaj je bilo narobe? Mar ni imela vsega, kar je potrebovala? Ker sem vztrajno iskal vzrok, sem kmalu spoznal, da je manjkal bistveni element – moje sodelovanje (moja odločitev – moje dejanje). Katero? Jaz sem se moral odločiti in pritisniti na tisti gumb, kjer piše start – jaz sem moral to uro zagnati. Šele po tem, ko sem to storil, se je ura »priključila na oddajnik« v Frankfurtu in od njega začela prejemati moč za svoje delovanje (poslanstvo).

Mi vsi smo podobni takim uram, ki morajo biti, če hočejo normalno funkcionirati (opravljati svoje poslanstvo), povezane (priključene) z Oddajnikom. »Oddajnik« sem tokrat namenoma zapisal z veliko začetnico. Zakaj? Zato, ker je zame Bog moj Oddajnik, on je vir mojih moči za opravljanje poslanstva, ki ga imam (sem kristjan, mož, oče, sin, dedek, brat, prijatelj, sodelavec, upokojenec …), in zato moram od nekod prejemati moč.

Ura je imela vstavljeno baterijo, pa ni delovala. Ni bila »povezana« z oddajnikom. Tudi mi imamo po krstu »vstavljeno baterijo« – prejeli smo Svetega Duha in smo s tem na nek način že »povezani z Oddajnikom« – zadovoljili smo »pogoje za normalno funkcioniranje« kristjana, vendar …

Če to misel razvijam naprej, se ne morem izogniti vprašanju, ki sem ga pred leti slišal in me je močno zabolelo, saj je vame butnilo z vso silo: »Zakaj pa je danes toliko krščenih poganov?« Ko to vprašanje prevedem, ga slišim nekako takole: »Zakaj je pa danes toliko krščenih (nominalni, pasivni in nedelujoči kristjani, ki so zapisani le na nekem papirju), ki živijo, kot da Boga ni oziroma se zanj ne zmenijo?«

Na to vprašanje jaz odgovarjam takole: »Zato, ker se niso »priključili« na Božjo Moč oziroma niso pritisnili na gumb start!« Gre za ljudi, ki nikoli niso razumeli, kaj sploh pomeni biti kristjan, ljudi, ki nikoli niso doživeli osebnega srečanja z živim Bogom, ljudi, ki se nikoli niso osebno odločili, da želijo biti priključeni na Božji Oddajnik, in niti ne vedo, kako se priključiti oziroma kaj sploh pomeni biti priključen na tak Oddajnik in kaj

pomeni prejemati signal – moč – od tega Oddajnika. Želim poudariti, da je logično dejstvo, da se kristjan, ki želi živeti svoje življenje v skladu z Božjo voljo, zaveda, da svojega poslanstva (svoje poklicanosti in smisla svojega življenja) ne more živeti sam – iz svojih moči, pač pa mora biti nenehno priključen na Božjo moč – mora od Boga samega prejemati »signale« za svoje funkcioniranje.

Pomembno je tudi védenje, da pri tem ne gre za neko neznano in »nevidno moč« – za neko kozmično energijo, pač pa za duhovno načelo, ki ga je utemeljil Jezus Kristus, edinorojeni Božji Sin. Jezus je govoril o privilegiju, ki pripada tistim, ki se zanj odločijo. Preden se je od učencev poslovil, jim je rekel: »Vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave.« In je nadaljeval: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apostolska dela 1,8). Ta Moč oziroma ta privilegij – ta Božji dar – je Sveti Duh. On je na razpolago vsakomur, ki ga želi prejeti in se zanj svobodno odloči. Ko bi se le znali ustaviti in o tem premisliti! Ko bi le razumeli, da je za »normalno delovanje kristjana« ta Moč nujno potrebna, da je pravo krščansko življenje Božja prisotnost v človeku in po njem v svetu!

Pa še to: ta dar (privilegij) – ta Moč – ni le neka sila, ki nas žene, pač pa je Oseba – je Bog sam, je Bog, ki želi prebivati v mojem in tvojem srcu, Bog, ki si je sam zgradil svoj tempelj (niso ga naredile človeške roke, pač pa on sam in je ta tempelj moje in tvoje srce). In on želi v svojem templju prebivati (ne počivati) – želi biti vedno aktivno prisoten. Nekdo je rekel, da je ta, ki trka na vrata mojega in tvojega srca (Razodetje 3,20), džentelmen, ki se nikomur ne vsiljuje. Ve, da nam je daroval svobodno voljo. Zato želi, da se vsak človek sam osebno odloči in »pritisne na gumb start«.

To zgodbo bi lahko opisoval na stotine načinov, vendar ne bi nikoli mogel spremeniti dejstva, da je Bog vsakemu človeku vedno na razpolago, da je vsak človek vedno osebno povabljen v to zgodbo, povabljen, da se »sam priključi« na Boga – na Božjo Moč. Ko se zgodi ta »priključitev«, se vzpostavi z(a)veza dveh src. Zgodi se nekaj, kar je človeškemu umu nedoumljivo: zgodi se združitev dveh oseb – nastane sobivanje moje in Božje osebe (tretja Božja oseba – Sveti Duh). V bistvu se zgodi »pobožanstvenje«. Da ne bo pomote! Ne postanem jaz Bog, pač pa postanem pretočen za Božjo Moč – Bogu dovolim (paradoks: stvar dovoli Stvarniku – tako velika vrednota je svobodna volja), da v meni živi in dela, da me uporabi za uresničitev svojega načrta zame in za moje bližnje.

POZOR – ZELO POMEMBNO: če se tega zavedamo ali ne, je nesporno dejstvo, da je danes »v zraku« na tisoče raznih signalov (radijskih in telekomunikacijskih …). Moja ura je morala med vsemi signali najprej »prepoznati signal« iz Frankfurta in se z njim uskladiti, šele nato je lahko začela kazati pravi čas – udejanjati svoje poslanstvo. Če se to ne bi zgodilo, bi bil to le brezvezen nakup ali kot večkrat rečem: »Še tako drag električni aparat je popolnoma neuporaben, če ga ne priključimo na elektriko.«

Tudi mi, kristjani, bomo ostali za Boga »neuporabni«, če bomo le pasivni nedeljski opazovalci še tako lepe in izpiljene »župnikove predstave« (pridige) oziroma če bomo mislili, da zmoremo sami z lastnimi močmi živeti krščansko življenje. Jezusove besede: »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Janez 15,5) so krute, zato nas Jezus vabi, da živimo iz trenutka v trenutek priključeni na Božjo Moč. Moramo pa, kot moja ura, najprej »prepoznati« Božji signal – slišati Božji glas, ki nas danes vabi in nam govori: »Ne boj se! Glej, stojim pred vrati tvojega srca in trkam (Razodetje 3,20). Ustavi se za trenutek, zapri oči in se umíri. Dovoli mi, da te objamem in te ljubim. Začuti utrip mojega srca, ki bije zate.«

Naj bo ta binkoštni čas tudi za naju življenjska prelomnica – čas priznanja, da brez Njega ne morem/va ničesar storiti, čas uglasitve z Božjim signalom, čas priključitve na Božjo Moč, da se bodo uresničile Jezusove besede: »In boste moje priče!« ●