Kam gremo: strateško načrtovanje DiŽ

Osebno povabilo – kako povabiti ljudi v gradnjo odnosov?

V letu 2020 smo v Družini in Življenju praznovali 20-letnico našega delovanja. Da bi ovrednotili naše delo in delo zakonskih skupin, smo med člani naših zakonskih skupin izvedli anketo. V njej nas je med drugim zanimalo tudi to, kako so zakonci v skupinah spoznali DiŽ, kdo jih je prvi povabil na temeljni seminar, na pričevanje, v zakonsko skupino. Anketa je tudi s številkami potrdila to, kar že dolgo vemo: ko ljudi vabimo na pot rasti v odnosih, je najpomembnejše in tudi najbolj učinkovito osebno povabilo. V zadnjih mesecih v Družini in Življenju poteka strateško načrtovanje našega dela za naslednje obdobje. Eno ključnih vprašanj, o katerih se pogovarjamo, je naslednje: kako daleč naj sega naše nagovarjanje ljudi, ki jih vabimo v gradnjo odnosov? So naša prva ciljna skupina nedeljniki, morda občasni obiskovalci cerkve, vsi krščeni ali tudi tisti, ki v cerkev še nikoli niso vstopili?

Krščanski »mehurček«

Vsi vemo, kako hitro nas potegnejo reklame, še posebej tiste, ki so plod obširnih in dragih marketinških akcij, v katere so vložena velika finančna sredstva. Vemo tudi, da občasno takim reklamam nasedemo celo tisti, ki se imamo za izbirčne in ozaveščene potrošnike. Toda »produkt«, ki ga »prodajamo« v Družini in Življenju, ni primerljiv z izdelki in storitvami, ki nam jih ponujajo običajne reklame. Zato tudi naša marketinška strategija ni in ne more biti postavljena na istih temeljih.

Prav vsi naši seminarji, duhovni tedni za družine, odmiki za moške, moški in ženski zajtrki so praviloma polni in potrebe presegajo naše trenutne možnosti. Toda to nas ne sme uspavati. Parov, ki potrebujejo pomoč pri gradnji odnosov, je veliko več, kot jih je trenutno vključenih v Družino in Življenje preko zakonskih skupin in seminarjev.

Ključno vprašanje našega prihodnjega delovanja tako postaja naslednje: kako nagovarjati pare, ki so izven našega »krščanskega mehurčka«?

Koronačas nam je prinesel nova orodja, ki nam lahko pri tem pomagajo. Če smo na pričevanje, ki poteka v okviru župnije in po možnosti celo v cerkvi ali župnijskih prostorih, težko povabili nekoga, ki ni povezan s cerkvijo, smo v epidemiji dobili možnost pričevanj preko videokonferenc, ki predstavljajo veliko nižji vstopni prag. Na ePričevanje lahko prideš iz zavetja domače dnevne sobe, priključiš se lahko z ugasnjeno kamero in mikrofonom in pred nikomer se ti ni treba izpostavljati.

Osnovno vprašanje pa še vedno ostaja: kako nagovoriti zakonce, naj se takega dogodka sploh udeležijo? Na kaj tisti, ki so oddaljeni, pomislijo ob besedi pričevanje? Ali dobijo občutek, da gre za nekaj zelo pobožnega, cerkvenega?

Borimo se za vsak par

Na srečanju voditeljskih parov Dajemo naprej pred nekaj leti smo si ogledali izsek iz filma, v katerem vojak, ki se je odpovedal nošenju orožja in služil v vojski kot bolničar, z grebena sredi fronte rešuje svoje ranjene tovariše. Izčrpan je, na koncu svojih moči. Ranjencev je veliko, on je sam. Žene ga misel: samo še enega rešim, samo še enega. S to mislijo je med streli sovražnikov spravil v zavetje 75 soborcev in jim rešil življenje.

Velikokrat se tudi nam zdi, da je naše delo podobno boju v vojni. V času, ko besede zvestoba, družina, mož in žena, Bog zvenijo skoraj zastarelo, se borimo za vsak par. Kako pa se borimo?

Preden povabim, molim

Ko hočemo nekoga osebno nagovoriti, ni dovolj, da mu samo prepošljemo vabilo, po možnosti tako, da smo vanj vključili vse naše stike v elektronski pošti. Osebno povabilo je več kot to. Zadnje tedne berem knjigo Božja prenova avtorja Jamesa Mallona, ki govori o tem, kako prenoviti naše župnije. V njej je dobro opisano, na kakšen način vabimo ljudi na naše dogodke, v naše skupine. Gre za zavesten proces v več korakih. Najprej razmislim, kdo od mojih prijateljev, sorodnikov, znancev, sodelavcev … je tisti, ki bi ga rad nagovoril. Že v tej fazi, ko razločujem, prosim Svetega Duha, da mi pomaga prepoznati, katere ljudi je potrebno nagovoriti. Ko jih prepoznam, zanje molim. Molim za prave besede, ko bom pristopil do njih in jih povabil. V tem primeru ni nujno, da gre za vabilo v živo, iz oči v oči, lahko napišem tudi kratko sporočilo, elektronsko pošto, osebno sporočilo na Facebook ali opravim telefonski klic. Pomembno pa je, da si vzamem čas za tega človeka, da sem mu pripravljen prisluhniti, vstopiti v njegov svet. V knjigi avtor navaja, da lahko pričakujemo, da bo za en pozitiven odziv potrebno povabiti pet ljudi. Ne smem biti torej razočaran, če povabim samo en zakonski par, pa se ta ne odzove. Naša naloga je, da vabimo, odziv pa ne sme biti naša odgovornost, temveč se moramo, ko opravimo svojo nalogo, zanesti na delovanje Svetega Duha. Leta deluje v svojem času in sadovi morda ne bodo vidni takoj. Naj nas to ne ustavi in ne razočara. Avtor knjige Božja prenova pravi tudi: »Največji dejavnik, ki preprečuje 80% članom povprečne župnije, da ne vabijo drugih, je strah. Strah pred zavrnitvijo, strah, da bomo videti čudno … » (Božja prenova, str. 206). Pravi, da je potrebno ta strah prepoznati in ga prinesti pred Gospoda v molitvi, da bomo zaslišali njegov odgovor: Ne bojte se!

Ko ne moreš, da ne bi

Ljudje smo različni. Tisti, ki so bolj odprte narave in bolj družabni, se tudi sicer bolje počutijo v vlogi nekoga, ki vabi. Ni jim težko navezati stikov, začeti pogovora. Drugi, ki smo po naravi morda bolj zadržani in se težje izpostavimo, potrebujemo več poguma (in več molitve). Toda vsem nam je skupno nekaj: ko postanemo goreči, ko v nekaj res močno verjamemo, ker

smo sami izkusili moč spreobrnjenja, ne moremo biti tiho. Prav to izkustvo naših ustanoviteljev, Danija in Vilme Siter, je »krivo«, da Družina in Življenje obstaja, živi in se širi že več kot 20 let.

Blaženi Anton Martin Slomšek je rekel: Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti. In kdor gori, ne vabi iz občutka dolžnosti, temveč zato, ker želi to, kar je sam doživel ali spoznal, dati naprej. Ker novice o tem, da se da živeti lepše in bolj polno življenje, ne želi zadržati zase.

Izkoristimo poletne mesece, ko bo več časa in tudi možnosti za druženje in pogovore. In povejmo našim znancem, prijateljem sorodnikom o tem, kako lahko gradijo odnose med sabo in z Bogom. Ni nam treba na silo »vleči« ljudi v zakonske skupine, če na ta korak še niso pripravljeni. Nesimo jim izvod revije, povabimo jih k ogledu katere od oddaj Odnosi so zakon ali k ogledu posnetkov naših epričevanj. In prosimo Svetega Duha za gorečnost, da bomo vabili z veselim srcem. Ker to, kar govorimo, tudi živimo in privoščimo tudi drugim. ●

Marjeta Bec

Kam gremo: strateško načrtovanje Družine in Življenja

V zadnjem letu se je svet, v katerem živimo, zelo spremenil. Do sprememb prihaja tudi v Družini in Življenju, kjer sta Dani in Vilma lani septembra na praznovanju 20. obletnice DiŽ v Stični s simbolično predajo štafete vodenje Družine in Življenja predala novi generaciji.

Vse te spremembe so nas vodile do spoznanja, da se je potrebno pri Družini in Življenju podati na skupno pot strateškega načrtovanja naše prihodnje poti. Smo namreč v zgodovinskem trenutku, ki kliče po tem, da skupaj presodimo, kakšna so znamenja časa, v katerem živimo, in prisluhnemo »kaj govori Duh Cerkvam« (Raz 2,17) – torej tudi nam, DiŽevcem.

Skupaj želimo razmisliti, kako lahko v teh hitro spreminjajočih se časih na najboljši možen način izpolnjujemo svoje poslanstvo in gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej, da se bo naše delo dotaknilo in povabilo k pristni spremembi, spreobrnjenju čim več zakoncev in parov. Kot rad večkrat rečem – ukvarjamo se z »neskončnim problemom«, ki je obenem tudi neskončno pomemben. Prepričan sem, da pri svojem delu na terenu to skoraj vsak dan izkušate naši voditeljski pari, naši pričevalci in vsi drugi sodelavci.

Kako poteka proces strateškega načrtovanja?

K sodelovanju pri načrtovanju smo kot moderatorja povabili strokovnjaka na tem področju, Mateja Cepina iz Socialne akademije. Po nekaj začetnih sestankih z njim smo se dogovorili, da je najbolj smiselno, da v nekaterih fazah procesa sodeluje zgolj ekipa (sodelavci v pisarni), v nekatere faze pa smo povabili tudi najožje sodelavce DiŽa: regijske voditeljske pare, člane Upravnega odbora društva in pričevalske pare.

Tako smo se v soboto, 22. maja, dobili v širši zasedbi v Domu svete Marjete v Šmarjeti. Veseli, da se lahko ponovno objamemo in se vidimo v živo, smo razmišljali o tem, katere so tiste ciljne skupine, ki jih nagovarjamo, katere bi morda morali nagovarjati, pa jih (še) ne, kako vidimo temeljne vrednote našega delovanja, kakšne so težave in izzivi pri njihovem uresničevanju. Pregledali smo obstoječe programe, ki jih že izvajamo, in se vprašali, katere cilje dosegamo z njimi. Razmišljali smo tudi o morebitnih novih programih in vsebinah, ki bi jim morali v prihodnje posvetiti še več pozornosti.

Proces načrtovanja bo na podoben način potekal še naslednjih nekaj mesecev. Izzivi, ki so pred Slovenijo pa tudi pred Družino in Življenjem, so veliki in na trenutke se zdi, da močno presegajo naše zmožnosti. Toda tudi v tem procesu se, tako kot že od vsega začetka delovanja DiŽ, zanašamo na delovanje Svetega Duha in moč molitve.

Vabilo k molitvi

Zato tudi vas, dragi bralci te revije, vabimo, da z molitvijo podprete proces razločevanja, na katerih področjih in na kakšne načine naj deluje DiŽ v prihodnjih letih, da bomo s svojim delovanjem odgovarjali na potrebe ljudi in da bo naše delovanje v skladu z Božjim načrtom. ●