Mama osmih otrok ki je skoraj postala nuna

Prijateljica mi je pripovedovala, kako jo je ob pogledu na svojega novorojenca pretresla misel: »Mama sem in to za vedno, vedno, vedno. Otrok bo odrasel in šel, jaz pa bom še vedno mama …« Zdelo se mi je, da jo je bilo strah nove vloge.

Sama sem svoje poslanstvo kar nekaj časa odkrivala, tako po ovinkih. Kaj je Božja volja zame, je postajalo jasno z leti. Meni pa se je tako mudilo odkriti jo. Srečala sem namreč sestre usmiljenke in se podala za njimi. Tam sem ob duhovnem življenju spoznavala še praktične vidike gospodinjstva – vse od pospravljanja pa do šivanja, likanja in kuhanja. Takrat se mi je zdelo to nekoliko nepotrebno, danes pa sem hvaležna za to šolo. Nekega jesenskega jutra sem od starejše sestre slišala novico o prometni nesreči, v kateri sta sin njene nečakinje in njegova mala hči ostala sama. Bilo mi je hudo za njiju in želela sem jima pomagati. A še isti hip sem se opomnila, da to ne gre, saj sem vendar v noviciatu. Odločila sem se, da bom pridno molila za njiju, da se nastala rana čimprej pozdravi. Nekaj tednov sem res vztrajala v svoji odločitvi, potem pa sem kar pozabila na ta dogodek in mojo zavezo.

Tri leta kasneje mi je bilo kristalno jasno, da je moja pot v življenju v dvoje. Spet sem molila – tokrat za dobrega moža. Bogu sem naročila, naj mi pošlje poštenega človeka in še celo čas (do kdaj) sem mu določila. Ne, to ni bila predrznost, ampak prošnja za resno znamenje. In Gospod je odgovoril kmalu in konkretno. Kakšne štiri leta pozneje sem izvedela, da mi je poslal prav tistega ovdovelega moža, za katerega sem molila v noviciatu. Že dolgo se mu zahvaljujem zanj. Njegova Anita me je prav kmalu začela klicati mami. Zame je bilo to čudovito odkritje. Manjkala so mi štiri leta njenega otroštva, a je kljub temu zrasla vez, ki naju še vedno povezuje. Aniti so se kmalu pridružili trije bratci in sestrica. Bilo je smeha, joka, vreščanja, veselega valjanja po tleh, igranja v peskovniku, malih del v hlevu in zlasti zvečer sklepanja rok v zahvali za iztekajoči se dan. Danes se najmlajši trije še vrtijo okoli naju, starejših pet je vedno bolj samostojnih. Veseliva se že štirih vnukov in kličeva blagoslov nanje.

Biti mama se ne naučiš, mama se rodi z vsakim otrokom posebej, z njim raste in odrašča, ljubezen v njej zori iz trenutka v trenutek. Ob otrocih se utrjuje, brusi in obrusi, da se ji zasveti srebro v laseh, ko pozdravijo svet vnuki. Prav gotovo bi ne bila ne žena ne mama, če bi ob sebi ne imela moža, ki me ima rad kljub mojim pomanjkljivostim. Iz otroštva sem prinesla nekaj krame, ki me večkrat ovira in je zaradi nje potrebno kar precej napora, da zaupam otrokom, ko delajo prve korake v svet. Dokler jih imaš okoli sebe kot koklja piščance pod perutmi, je lažje, čeprav je tam spodaj gneča. A ko se podajo v svet, vidiš nevarnosti, na katere oni niti ne pomislijo. Mamino srce pa še vedno bije zanje z vso ljubeznijo.

A strah ne reši veliko. Po naravi sem hitro navdušena za lepo, pa tudi zelo eksplozivna ob nesporazumih. Mož me je vedno spodbujal in mi stal ob strani, ko mi je bilo najtežje. Mnogokrat sem se zahvalila Bogu za vero, za zaupanje Mariji, ki me je učila ponavljati: zgodi se. Ob njej sem se učila zaupati Gospodu. Spoznavala sem njegovo ljubezen do mene in do slehernega človeka. Prejemala sem odpuščanje za svoje grehe in vedno bolj razumela, da moram odpuščati tudi jaz. Vsak lep dogodek je v tej luči še lepši in vsak težek trenutek lažje in bolj mirno sprejmem kljub bolečini, ki stiska srce. To mi je bilo dano. To ni moja zasluga. ●