Pot od srca do obisti

Vilma Siter, skupaj z možem Danijem ustanoviteljica društva DiŽ

Spomnim se fanta iz našega kraja, ki sem ga srečala na oddelku novomeške bolnišnice v času mojega stažiranja. Bil je leto dni mlajši od mene in je veliko časa preživel v bolnišnici. Prav takrat so mu odkrili močno napredovano odpoved ledvic. Čakala ga je dializa kot edina rešitev, ki mu lahko podaljša življenje.

Kar nekaj časa sem preživela ob njegovi bolniški postelji, kjer sva se veliko pogovarjala o njegovem stanju ter skupaj gledala v njegovo prihodnost. Kmalu je zares pristal na dializi. Pozneje sem izvedela, da se je poročil, imel družino in otroke. Čeprav je sedaj že nekaj let pokojni, mu je bilo življenje s strokovno medicinsko pomočjo znatno podaljšano.

Na to zgodbo sem pomislila ob branju današnje Božje besede. Pa pojdimo lepo po vrsti …

Zjutraj sem s hvaležnostjo v srcu pomislila na prejšnji dan. Kljub lepoti dneva se je z večerno temo v moje srce priplazila kopica strahov, neizpolnjenih pričakovanj in posledično tudi obsodb. Čeprav se je zdelo, kot da so se te misli vzele od nikoder, sem spoznala, da so privrele iz mojega srca.

Ko je moj dragi mož vstopil v dnevno sobo ravno v času navala teh misli, so lete nekontrolirano planile na plan. Zdelo se je, kot bi se nagrmadile pred štartno črto in se bale, da ne bi prišle vse na vrsto v pravem trenutku. »Še jaz, še jaz!« so kričale ena za drugo. Ko sem z nepremišljeno izrečenimi besedami že zaplula v kalne vode, sem opazila, da sem nad njimi izgubila nadzor. Zdelo se je, kot bi se srce prestrašilo misli, ki bi lahko zastrupile mojo notranjost.

Pogovori, začeti z napačno intonacijo

Hotela sem le zmanjšati notranjo napetost svojih občutkov. Kaj pa sem dejansko storila? Svoje strahove in obsojajoče misli sem, kot že tolikokrat prej, brez pravega premisleka stresla na svojega bližjega. V njegovih napakah, ki sem jih takrat »vzela pod drobnogled«, sem našla razlog za svoje strahove, težke misli in posledično tudi slabo počutje. Le kako je mogoče, da vedno, ko se znajdem v podobni situaciji, pozabim na vsa pravila dobrega dialoga, ko naj bi vnaprej premislila o načinu podajanja svojih misli in skrbi.

Tak nepremišljen način vodi do

težkega pogovora posebej takrat, ko »sfalim« že v štartu. Najti pravo pot iz take situacije, se v trenutku, ko se dogaja, zdi misija nemogoče. Kasneje se sprašujem, ali naj s pogovorom sploh nadaljujem, kako naj gradim ponovno zaupanje, kako naj odpiram varen prostor za pogovor, ko sem ga že s prvimi besedami zapravila in povozila.

Kadar svojim občutkom dovolim, da sedejo za volan, to samodejno povzroči odziv pri mojem najbližjem. Takrat se tudi on težko prepusti Svetemu Duhu. Kako si želim, da bi v takih »zavoženih« poskusih vsaj eden (moj mož J) vstopil v območje svetega in dovolil, da bi se Božja ljubezen po njem razlila tudi name!

Tako sva se objela šele zjutraj, potem, ko je mož dal pobudo za spravo. »Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda« in ne le v svojo ženo in njene občutke.

Nepremišljeno začeti pogovori – nove priložnosti

Čustva in odzivi so sicer moji dobri zavezniki, saj mi pomagajo prepoznavati dogajanja v srcu. Ko so leta razburkana, mi sporočajo nekaj, kar ne sme ostati prikrito in nenagovorjeno. Zato se tudi nepremišljeno začeti pogovori, ki sprva izgledajo kot »le še eden izmed mnogih kiksov«, lahko spremenijo v nove priložnosti in nama pomagajo razvozlati čustvene vozle.

Za nas, zakonce, je odločilnega pomena, da se teh stvari zavedamo. Res pa je, da je v našo dobro komunikacijo treba vložiti veliko truda. Ni druge poti!

V zadnjem času so nama v veliko pomoč oddaje Odnosi so zakon, ki so objavljene na naši (DiŽevi) spletni strani. V njih najdeva veliko snovi – veliko novih lekcij za gradnjo najinega odnosa. Tako so me v eni od teh oddaj nagovorile besede Tonija Mrvića, ki pravi, da si vsako čustvo, pa naj bo ugodno ali neugodno, zasluži svoje mesto in svoje dostojanstvo. Če čustva namenoma spregledamo ali jih oviramo, lahko škodujejo našim odnosom in celo našemu zdravju. Zato se morava (na)učiti drug drugemu dovoliti govoriti o čustvih. Še ena misel me je zelo nagovorila: da se morava učiti sprejemati odgovornost za svoja čustva in počutja, ne pa za svoje slabo počutje obtoževati drugega.

Prepričana sem, da lahko sodobna psihologija v mnogočem pomaga nam, zakoncem, pri gradnji naših odnosov. Zato vem, da ni narobe, če se, kadar je to potrebno, zakonci poslužimo vodenih pogovorov pri usposobljenih terapevtih.

Jutranja konkretna lekcija Božje besede

Potrebno pa je tudi delo na osebnostni rasti, saj brez tega najin odnos ne bi napredoval. Ko o tem premišljujem, najprej pomislim na preiskovanje vzgibov mojega srca in na iskreno molitev, v veliko pomoč pa mi je tudi Božja beseda. Današnja pravi takole: Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti? (Jeremija 17,9)

Božja beseda govori o srcu kot središču čustvenega dogajanja. Tudi svet, v katerem živim, me prepričuje, da moram za vsako ceno poslušati svoje srce, sicer ne bom srečna: »Če se sama ne boš borila zase, kdo te bo upošteval in spoštoval.« V tem stavku je sicer veliko resnice, vendar mi Božja beseda razodeva polno resnico. Poslušati srce in ga upoštevati je potrebno, ni pa dovolj. Ko ga najprej sama preiščem, nastopi trenutek, da ga prepustim preiskati še Svetemu Duhu, ki je glavni preiskovalec srca.

Vem, da me On pozna bolj, kot poznam sama sebe. Zato me danes po Božji besedi opozarja, da zna biti človeško srce tudi zahrbtno in zvijačno. To pa pomeni, da me trenutne želje srca lahko zapeljejo v napačne odločitve in dejanja, ki imajo lahko daljnosežne posledice in lahko privedejo do smrti najinega odnosa, podobno kot lahko spregledana bolezen vodi v smrt telesa. Dejanja štejejo, ne le občutki mojega srca.

Jaz, GOSPOD, preiskujem srce, preizkušam obisti, da dam vsakemu po njegovih potih in po sadu njegovih dejanj. (Jeremija 17,10)

Zgodba iz »medicinskega obdobja« mojega življenja

Dogajanja v srcu, tudi če gledamo zgolj anatomsko, ne ostanejo le v srcu, pač pa gredo naprej do ledvic, ki prečiščujejo našo kri. Obisti so namreč star izraz za ledvice, ki ležijo najbolj »zadaj« od vseh notranjih organov našega telesa. Ledvice pa niso »zahrbtne« le topološko, glede na mesto, kjer se nahajajo, pač pa tudi glede težavnosti odkrivanja nepravilnosti v njihovem delovanju. Večkrat se namreč zgodi, da se bolezen ledvic prikriva do zadnjega trenutka – tik pred njihovo odpovedjo. Ko ledvice več ne opravljajo svoje funkcije, človeško telo propade in brez strokovne pomoči hitro umre. Točno to se je zgodilo fantu, o katerem sem pisala na začetku.

Božja beseda me torej opozarja na nevarnost neprepoznavanja tega, kar se nahaja v mojem srcu. Spregledane stvari, kot so na primer zamere, neodpuščanja ali celo sovraštva, se lahko premaknejo naprej do »obisti«, torej v našo podzavest, v naše globine. Zato je tako pomembna čuječnost in preiskovanje želja in vzgibov že prej, dokler so še v srcu.

Vabim vsak zakonski par, da se z veseljem in zaupanjem prepusti Preiskovalcu src, ob globokem zavedanju, da so naša srca in globine (do obisti) varne v Njegovih rokah. Ko nas osvobaja slabih vzorcev in nam daje življenje v izobilju, nikogar ne obtožuje, pač pa nas varno vodi po poteh ozdravljenja.

Tako ozdravljeni in v edinosti drug z drugim lahko postajamo zgled našim zanamcem in celotni družbi, da bi mnogi zaživeli odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej. Naši otroci in naši vnuki so vredni vsakega napora, ki ga mi vložimo v izboljšanje naših pogovorov. ●