Kako naj otroke spraviva stran od zaslonov?

Sva starša petih otrok: ene dijakinje, treh osnovnošolcev in enega malčka. V zadnjem letu smo zaradi epidemije kar nekaj mesecev preživeli vsi skupaj doma. Šolarji so se šolali na daljavo, midva sva delala od doma, malček je bil z nami. Šolarjem smo za potrebe šolanja priskrbeli prenosne računalnike, saj so imeli precej videokonferenc. Tudi sicer so pred računalniki presedeli skoraj ves dan. Na začetku sva mislila, da imajo toliko dela, potem pa sva jih začela malo nadzorovati in sva ugotovila, da v dopoldanskem času, ko naj bi delali za šolo, vmes počnejo še vse kaj drugega. Poslušajo glasbo, gledajo različne posnetke, našli so en kup brezplačnih igric. Zalotila sva jih celo pri tem, da so posnetke gledali med poukom. Najstarejša hči je ure in ure preklepetala s sošolkami. Saj nama je jasno, da je pogrešala druženje, ampak večino časa je preždela zaprta v svoji sobi. Računalnikov nisva zaklepala z gesli, ker bi bilo čisto preveč zakomplicirano, če bi jih morala vsakemu posebej kar naprej odklepati. Zavedava se, da so otroci med brskanjem po spletu lahko naleteli na vse živo in naju kar malo skrbi. Tudi malček je, kadar sva imela nujne stvari za službo, dobil kakšno risanko (preveč). Po uri ali več sedenja pred ekranom je bil seveda precej razdražen. Če potegneva črto: v vseh teh mesecih smo bili seveda v veliki stiski, kako delati za službo, skrbeti za šolanje na daljavo ter za varstvo. Enostavno nisva zmogla imeti vsega pod kontrolo. Vidiva pa, da so otroci zdaj že kar malo zasvojeni z vsem, kar jim je bilo vse te mesece tako lahko dostopno. Kaj lahko narediva zdaj? Pred nami so šolske počitnice. Kako naj jih zavarujeva pred tem, da bi celo poletje preživeli pred ekrani? Najraje bi jim prepovedala uporabo računalnikov, vendar se nama zdi, da to ni prava pot. Sandi in Majda

Veliko se dogaja v tem čudnem času v družinah. Na veliko stvari sta opozorila: na poslušanje glasbe, gledanje ‘risanke preveč’, na neskončne klepete najstarejše hčerke s sošolkami, na računalniške igrice, na to, da so otroci gledali različne posnetke (pa karkoli ta različnost pomeni), na dejstvo, da so se otroci s pomočjo vsega tega izogibali pouku, na to, da so morda že kar malo zasvojeni z vsem tem.

Naj vama najprej čestitam, da sta vse to kar kmalu opazila in tudi za to, da vama je mar. Če ne bi opazila in če vama ne bi bilo mar, bi me močno skrbelo.

Pravita, da se vama prepoved ne zdi prava stvar. Res je tako. S prepovedjo stvar postane še bolj mikavna. Po drugi strani bi pa rada preprečila zasvojenost. Tu vmes bo treba plavati. In še tole: ni pomembno samo KAJ delajo otroci na ekranih, pač pa še bolj, česa vse NE delajo, ker so toliko na ekranih. Pomembno pa je tudi, da preprečita najhujše poškodbe – pri fantih (tudi pri puncah, a manj) poškodbe zaradi pornografije, da ne govorimo o črnem spletu.

O dopaminu

Gotovo se zavedata, da so vse te zadeve namerno narejene tako, da so zasvajajoče. Ko namreč igramo igrice, ko klikamo po socialnih omrežjih, ko gledamo filme na YouTubu …, možgane preplavlja nevrotransmiter dopamin, eden od hormonov sreče. To možgani čutijo kot ugodje, si zapomnijo, od kod je prišlo in nas silijo, da to ponavljamo tudi v prihodnje.

Čez čas pa se možgani navadijo in naredijo vse manj in manj dopamina, zato je za isti občutek sreče potrebno več udejstvovanja in večja intenzivnost. Če se ne udejstvujemo, pride do znižanja nivoja dopamina, kar vodi v odtegnitvene simptome (znake). To se kaže kot nemir, težave pri koncentraciji, nihanje razpoloženja, depresija in slabost. Enako kot pri drogah. In nikakor si ne želita vajinih otrok pripeljati do stanja zasvojenosti.

Vključita se še vidva

Predlagam, da se v vse to vključita tudi vidva, da sploh vesta, od kod vse prežijo nevarnosti. Ni hujšega kot starši, ki so odmaknjeni od ponudb tega sveta, češ, midva se s tem ne ukvarjava, ker sva tako sveta.

Namenoma se prijavita v različna orodja: v dobri stari Facebook, če še nista, v What’sApp, Viber, TikTok, surfajta po YouTubu, začnita igrati priljubljeno igrico svojih otrok … Pa ne zato, da bi se zasvojila še vidva, pač pa zato, da bosta vedela, kako nevarne zadeve so na spletu in bosta »s svojim telesom« občutila nevarnosti, ki prežijo na vajine otroke. Da bosta nevarnosti jemala resno.

Dedek igra otroško »streljačino«

Sam sem se, potem ko sta mi vnučka na

skupnem pohodu na Kurešček ognjevito pripovedovala, da igrata igrico Brawl Stars, že tam pri Mariji Kraljici miru prijavil in se pustil podučiti, kako se igra. Čisto sta bili navdušena, da sta mi lahko pomagala.

Ali se meni zares ljubi igrati? Sploh ne, nasprotno, odveč mi je. Želim pa spoznati pasti, v katere malčki lahko padejo. Veliko jih je. Igrica je privlačno oblikovana, ima nizek vstopni prag (brezplačna), na začetku hitro napreduješ, da se navdušiš, zasvoji fante (potegne noter, ker »vsi igrajo«), narejena tako, da si želiš več in več »moči« likov, kar sčasoma potegne denar iz žepa (trenutno so mi na razpolago kar zastonj, da se navadim, vidim pa, da mi že poskušajo izpuliti po kakšnih 10€ iz žepa). Samo eno trimestno kodo s kartice bi vtipkal …

Že na Kureščku sem od vnukov tudi izvedel, da jim je oče (Bogu hvala za takega očeta) strogo omejil čas in prostor igranja. Igrajo namreč lahko izključno v soboto in nedeljo, še to le na maminem telefonu, imajo na minute omejen čas igranja (desetletnik 30 minut, osemletnik 20 minut, šestletnik 10 minut). Vsi skupaj morajo imeti samo en profil, tako da so eno moštvo in med igranjem navijajo drug za drugega.

Sam sem si čas igranja seveda tudi omejil – na deset minut na teden. Pol manj kot najmlajši :). In omejitve se tudi držim, četudi me vnuki spodbujajo, naj jo kršim, češ da zet nima komande nad menoj. Ko igram teh 10 minut na teden, so oni vedno zraven in mi pomagajo z nasveti ter navijajo zame.

Kaj se naučimo iz te zgodbe?

Iz te zgodbe se da potegniti nekaj pravil, ki naj veljajo za vse ekrane: 1. pravilo: Bodi z otroki (biti z je najpomembnejša kombinacija besed v vzgoji), da veš, kaj počnejo na ekranih, in bodi tak oče/mama, da ti otroci lahko kaj povejo. 2. pravilo: Omeji čas in prostor igranja. Čas naj bo skrbno omejen in tega se morajo držati. Brez popuščanja. Igrajo naj v skupnem prostoru in ne v samoti svojih sob ter na maminem ali očetovem telefonu. Otroci naj ne bodo lastniki pametnih telefonov, lahko pa jih uporabljajo. 3. pravilo: S starostjo lahko narašča čas uporabe ekrana, a vedno naj bo omejen. 4. pravilo: Tudi ti in žena uporabljajta ekrane zmerno in bodita zgled discipliniranosti. 5. pravilo: Nobenega denarja ne »investirajta« v internetne zadevščine.

POMEMBNO: Dobre SMERNICE ZA UPORABO ZASLONOV PRI OTROCIH IN MLADOSTNIKIH so za starše pripravili slovenski pediatri. Najdeta jih tule: https://www.logout. si/assets/Datoteke/smernicezauporabozaslonov.pdf Dobro je tudi narediti družinski načrt uporabe zaslonov v vajini družini. Tule najdeta dobro pomoč pri izdelavi načrta: https://www.logout.si/sl/ zadruzine/druzinskinacrtuporabezaslonov

Kontrolirati?

Najraje ne bi, kajne? A kontrola je kljub vsemu potrebna. Zaupanje je dobro, a pogosto so vse te reči premočne za otroke (pogosto tudi za odrasle) in jih premamijo. Saj gotovo ne bi svojih otrok spustila v samo središče – recimo – kriminalne združbe, ki se ukvarja z drogami. Najbrž bi naredila vse, da jim to preprečita. Tudi kontrolirala bi. Prav tako je z zasloni. Preveč poškodb se lahko zgodi.

Midva z ženo sva drug na drugem potrenirala in preizkusila aplikacijo Family Link od Googla za nadzor pametnih telefonov. Za naju je dobro delovala. Otroci pa bodo morda čez čas iznašli način, da jo obidejo.

Na trgu se dobi tudi veliko programov za starševski nadzor. Nekaj najbolje ocenjenih najdeta tule: https:// www.pcmag.com/picks/the-best-parental-control-software

Ponudita jim nekaj drugega

Najboljša preventiva so pa seveda dobri odnosi med vama in to, da je bivanje pri vas prijetno. Ponudita otrokom, pa tudi malo jih pahnita, če bo treba, v naravo, recimo v atraktivne družinske pohode – v gozdove, hribe, v grape, k slapovom … Kjer boste vsi ves dan ali več dni preživeli brez enega samega pogleda na zaslon. Tudi vidva. ●

Aleš Čerin

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.