15 minute read
Boštjan Hari: »Veliko psihosomatskih bolezni, ki jim sodobna medicina ni kos, izhaja iz duhovnih bolezni«
Boštjan Hari je magister teologije, sodeluje v Zavodu Kerigma in je avtor knjige Božja ljubezen odpušča in ozdravlja: zdravilna moč zakramenta sprave. Njegova osebna želja je, da bi čim več ljudi spoznalo Kristusa in katoliški nauk, ki je zanj osebno največji zaklad na tem planetu, da bi ljudje verovali Kristusu in vzpostavili z njim živ, oseben stik. Gre namreč za stik z Zdravnikom in Odrešenikom.
Odkar te poznam, si zagret za Jezusa. Ni bilo pa vedno tako. Kako je bilo s teboj in z odkrivanjem tega zaklada, ki je naša vera?
Advertisement
Boštjan: Res je. Tudi v mojem življenju obstaja čas pred Kristusom in po Kristusu. Zelo pomemben trenutek v mojem življenju se je zgodil pri 11 letih, ko mi je za rakom umrla mama. Spremljal sem jo, kako je bolezen napredovala, in čeprav so bili znaki zelo očitni, sam niti pomislil nisem na to, da bi ona lahko umrla. Dva dni pred njeno smrtjo me je sredi pouka prišla iskat v šolo sestra, vsa objokana. Takrat sem prvič dojel, da gre zares. Umrla je v bolnici, kar smo ugotovili šele, ko smo prišli na obisk in je bila njena postelja prazna. Pozabili so nas namreč obvestiti o njeni smrti. To je bil zame velik šok. Ključno zame pa je bilo to: kakšen večer po njeni smrti se je v mojo zavest prikradla misel, naj vsak večer zanjo molim Očenaš, Zdravamarijo in Slava Očetu. To je bilo zame nekaj presenetljivega. Kljub temu, da sem imel vero v Boga, mi je bilo v cerkvi dolgčas. Klepetali smo, jedli sladkarije (predvsem v maju, ko so bile šmarnice), bil sem zelo nemiren. Tisti večer sem začel moliti za svojo mamo, k verouku pa sem nehal hoditi ravno v tistem obdobju zaradi konflikta s katehistinjo. To je bilo na podeželju leta 1998, kjer sem bil edini, ki sem si »upal« pustiti verouk. Doma so mojo odločitev stežka sprejeli, a ob nedeljah sem moral hoditi k maši. To sem počel tako, da sem čas med mašo preživljal v parku pred cerkvijo. Z molitvijo se mi je odprl odnos do Boga, medtem ko sem imel do Cerkve in vsega, povezanega z njo, izreden odklon. Pri štirinajstih letih sem imel trenerja odbojke v osnovni šoli, ki mi je veliko govoril o Jezusu. Prihajal sem k njemu, ko so me v šoli zaradi moje nemirnosti pošiljali iz učilnice. On je bil prvi, ki je zdržal z menoj in to je bilo odrešujoče. Zdržal je mojo nesramnost, vzvišenost, preklinjanje. Ko sem videl, da me sprejema takšnega, kakršen sem, sva postala prijatelja. Pri šestnajstih sem se še zaljubil v punco, ki je bila v mojih očeh popolna in zaradi katere sem se odločil, da dam Kristusu prostor.
Kako se je pa to zgodilo?
Boštjan: Ko sem se zaljubil, sem to povedal trenerju. Rekel mi je: če ti ne boš spremenil življenja, če ne boš prenehal s pornografijo, s samozadovoljevanjem, s tem, da se »igraš« s puncami, preklinjanjem …, ne bo blagoslova v tvojem življenju. Zelo je poudarjal čistost. Če pa se boš odločil, da greš k spovedi, da izpoveš vse svoje grehe, prenehaš z grehom pornografije in samozadovoljevanjem in nato 40 dni živiš čisto življenje, ti jaz zagotavljam,
da ti bo Bog dal to punco. To je bila moja motivacija. Odločil sem se, da se bom odpovedal pornografiji, ne bom se več samozadovoljeval, skušal bom krotiti svoj jezik in šel bom k spovedi. Spodbudil me je tudi k vsakdanji molitvi, za katero sem si vzel več časa kot doslej. Ljubezen je bila moja motivacija za spremembo življenja. Zdržal sem teh 40 dni in neko nedeljo sem med sveto mašo prek njenih pogledov in telesne govorice jasno doumel, da si želi moje bližine in naklonjenosti. To mi je tudi potrdila z SMSom, ki je »priletel« po sveti maši. Predtem me je namreč zavrnila, po 40 dneh od moje odločitve za čistost na področju spolnosti in spovedi pa takšen izjemen preobrat. Dogajanje med sveto mašo, posebej v času prejemanja svetega obhajila, je bilo zame središčni dogodek, ki me je močno pritegnil h Kristusu. V tem dogodku sem začutil njegovo bližino, dobroto, ljubezen. Po tej izkušnji nisem več dvomil o obstoju Boga, o njegovi navzočnosti in dobroti. To me je pripeljalo tudi do študija teologije.
Najlepše stvari, ki jih je Bog ustvaril, kot je ljubezen do dekleta, do telesa, so ikone, ki kažejo na višjo, neskončno, Božjo ljubezen. Tebi je Bog skozi to ikono pokazal, da obstaja še nekaj več. Problem sodobne družbe pa je v tem, da začnemo častiti, celo malikovati to ikono in mislimo, da je to naš končni cilj.
Boštjan: Naš katekizem pravi, da »lepota stvarstva odseva lepoto Stvarnika«. Ženska kot najlepše bitje v stvarstvu je na poseben način odsev Stvarnika v svoji lepoti. Ljudje pa se ustavimo na tej točki in pričakujemo absolutno potešitev od človeka, ženske ali moškega, ki pa jo lahko da samo Bog. Mnogi ne vedo, da so v nas najmočnejša hrepenenja prav hrepenenja po neskončnem: neskončni ljubezni, lepoti, dobroti, sreči. Z eno besedo so to hrepenenja po Bogu. Človek, ki je minljivo, končno bitje, ne more v nas potešiti neskončnih hrepenenj. Zato drugemu, kadar od njega pričakujemo, da bo izpolnil vsa naša hrepenenja, delamo veliko krivico. Naša hrepenenja ne bodo na zemlji nikoli v polnosti potešena. Niti sam Bog jih v zemeljskem življenju ne poteši, ker človeško srce znotraj časa in prostora ni sposobno tega sprejeti. To se bo zgodilo šele v nebesih.
Ljubezen, zdravje, telo so teme, s katerimi se ukvarjaš. Kako je s kultom zdravja v sodobnem času?
Boštjan: Vsi lahko opazimo, da nas svet bombardira z raznimi nasveti, tako z vidika medicine kot tudi z osebnimi trenerji, strokovnjaki za prehrano. Govorijo o pomenu vitaminov, gibanju, zadostni količini spanja … To je sicer res pomembno, toda ljudje pozabljamo, da človek ni samo telesno bitje in da sta v človeku tudi duša in duh. Ta dva morata biti v prvi vrsti zdrava. To nam jasno razkriva Sveto pismo. Ogromno psihosomatskih bolezni, ki jim sodobna medicina vključno s psihiatrijo ni kos, izhaja iz bolezni duha, obolelosti duha. Gre za duhovni virus, ki mu v katoliški teologiji rečemo greh. To je nevidna sila zla, ki je v meni, in okužuje, zastruplja mojega duha. Vame se naseli, ko v glavi dopuščam nečiste misli, ko jih gojim v sebi. Te prebujajo v meni tudi negativna čustva: jezo, bes, obtoževanje, obsojanje, sovraštvo, maščevanje, prezir. To se v nas kopiči in postane najhujši parazit. Tu nastopi Bog, kajti samo on me lahko očisti negativnih misli, čustev, posledic negativnih dejanj in namenov, ki se porajajo v moji notranjosti in srcu. Premalo osveščamo ljudi o teh nevidnih notranjih sovražnikih. V Svetem pismu beremo o hromem mladeniču, ki so ga štirje prijatelji prinesli pred Jezusa in ga prosili, naj ga ozdravi telesne paralize. Jezus ga pogleda in vidi, kje tiči vzrok za njegovo bolezen – v grehu. Vsak dober zdravnik ne zdravi le simptomov, zunanjih posledic, temveč išče korenino zdravstvenega problema, da postavi pravo diagnozo. Ker je Jezus najboljši in edinstven zdravnik, je videl, da je korenina telesne paralize v njegovem grehu, zato mu odpusti grehe. Ko so mu bili grehi odpuščeni, je bil ozdravljen tudi telesne paralize.
S to zgodbo oz. primerom ne želim reči, da je prav vsak oseben greh povezan z našimi telesnimi boleznimi in bolečinami. Ogromno pa je takih primerov. Ne zavedamo se, koliko različnih čustev potlačimo; dejstvo je, da nas večina ne odpušča sproti, da se ne kesamo pred Bogom takoj, ko zagrešimo, da pogosto sploh ne obžalujemo vseh svojih nečistih misli, ki jih gojimo v sebi, dejanj in besed, ker imamo izgovore zanje. Tako se ti zajedavci zažirajo v nas in se prej ko slej izrazijo tudi na telesu.
Verjetno pa ni vsaka jeza greh in ni prav, da jo potlačimo?
Boštjan: Vsa čustva so moralno nevtralna. Jeza je pozitivna, kadar se nam zbudi ob krivicah. Ta jeza nas motivira, da nekaj spremenimo. Da preprečimo, da se zlo nadaljuje. Problem je, ko jeza v nas ostaja. Strokovnjaki pravijo, da je med jezo in sovraštvom razlika v tem, da je sovraštvo trajajoč proces jeze. Jeza sama je intenzivno čustvo. Tudi Jezus, ki je bil brez greha, se je razjezil. Ni problem, če se razjeziš. Potrebno je potem razčistiti, se pomiriti in odpustiti, če želimo biti v notranjem miru. Če tega ne storim, se telo muči in posledice pridejo. Ko pridejo, se čudimo, ne zavedamo pa se, da smo prej npr. 15 let v sebi tlačili jezo, gojili negativne misli in čustva.
Veliko ljudi je krščenih, tradicionalno vernih, pred epidemijo so redno hodili k maši. Ti so naša prva ciljna publika, ki mora slišati za to odrešujoče oznanilo krščanstva v konkretnih odnosih, v konkretnem življenju. Ljudje iščejo odrešenje, vendar ga iščejo povsod drugod kot v krščanstvu. Kaj to pomeni?
Boštjan: Danes cvetijo zdravilci, nekonvencionalne oblike zdravljenja. Uradna medicina se zaveda svoje omejenosti. Človeka sicer obravnava celostno, vendar zgolj na ravni telesa, na duhovno raven pa se ne spušča. Človeško telo jemlje kot stroj, pri katerem išče napake v delovanju. Ker ima medicina svoje omejitve, ljudje iščejo še drugod. Zato imamo celo poplavo ponudnikov celostnega zdravja, ki ponujajo tudi razne duhovnosti, odpiranje čaker, povezovanje z bioenergijo, planeti … Skupni imenovalec metod zdravljenja z energijami je v tem, da neka neosebna, za njih božanska energija mora priti v človeka ali jo mora odkriti v sebi, da bi mu vzpostavila ravnovesje, prinesla zdravje in harmonijo. Ključni problem glede njihove uporabe za kristjane je v tem, da je celostni zdravnik lahko samo Jezus Kristus. On je edini, ki človeka lahko ozdravi na duhovni ravni. Duhovna raven človeka je kot temelj pri hiši. Če ne skrbimo za temelje, da so »zdravi«, tj. dovolj zaščiteni pred vlago in ojačani, je nesmiselno, da popravljamo stene, ko se na njih pojavijo madeži zaradi dviga vlage. Jezus je edini, ki nas lahko ozdravi na duhovni, duševni in telesni ravni. Ključna pa je ozdravitev na duhovni ravni, da v meni ni greha – nevidnega zajedavca. Do tega pridemo, ko Jezusu iskreno priznamo svoje grehe, katere tudi obžalujemo. Noben guru ali zdravilec ne ponuja Božjega odpuščanja, ker ga niti ne more. Oni tudi ne spodbujajo ljudi h kesanju, k obžalovanju in k spreobrnjenju. Zato ljudje veliko raje hodijo tja, ker se jim ni potrebno spremeniti. Spreobrnjenje je garanje. Moram se kesati, se ponižati, reči: »Gospod, oprosti mi, da gojim takšne misli, da sem sovražno nastrojen, da obsojam in obtožujem.« Če ni konkretne spremembe v življenju, ni dolgoročnega učinka. Je samo trenutni boljši občutek. In to se dogaja pri mnogih instant zdravilskih ponudbah.
Težava je verjetno tudi v tem, ker ljudje mislijo, da škoditi ne more. V resnici pa lahko zelo škodi, prav na duhovni ravni.
Boštjan: Res je. Vse te ponudbe zdravja, ki ne priznavajo Stvarnika za Boga, ki ne verujejo v razodetega Boga, iščejo neko duhovno moč, ki jo tudi malikujejo. Za temi duhovnimi silami pa stojijo padli angeli, ki želijo človeka zavesti, da ne bi častil Stvarnika in se obračal nanj. Ko se posameznik odpira tem duhovnim silam, lahko pride do zvezanosti z njimi in končno obsedenosti s hudim duhom.
Katoliška vera je največje bogastvo tega sveta. Zakaj? Kaj je temelj krščanskega oznanila in v čem se razlikuje od vseh ostalih? Človek se vse od Stare zaveze ni spremenil; potrebuje Odrešenika, vendar je vedno v skušnjavi samoodreševanja.
Boštjan: Človek je bil postavljen v zemeljski raj, kjer je doživljal harmonijo v odnosu do Stvarnika, stvarstva in sočloveka. Ni bilo napetosti, konfliktov, nerazumevanja, dokler ni prišlo do prvega greha. Greh je človeku vzel to harmonijo, zato sta bila Adam in Eva ločena od Boga. Na to sta bila že prej opozorjena. Bog pa človeka ni zapustil. Vsi se rodimo z neko »negativno silo«, ki nas nagiba k slabemu, k sebičnosti. Smo stalno v boju z njo. Ker nimamo naravnih moči, da bi se ji zoperstavili, grešimo. Ko pa grešimo, padamo pod oblast sil zla. Tako postajamo zasvojeni, navezani, odvisni in nesvobodni.
V hebrejščini je beseda za greh oz. grešiti »hatah«, ki pomeni zgrešiti cilj, tarčo. In mi vsi hrepenimo po ljubezni, miru, svobodi, sreči. Ko grešimo, zgrešimo cilj in si sami nakopljemo negativne posledice. Bog nam je dal svobodno voljo in to je najvišji izraz Božje ljubezni. On nas ne prisiljuje, da mu vračamo ljubezen. On nas ne sili v poslušanje in zvestobo. Ljubezen se vedno odraža v svobodi. Ljubezen, ki pogojuje, ni ljubezen, ampak manipulacija, zasvojenost. Vsak greh mi jemlje svobodo in mir.
Bog pa nam prinaša ponudbo – spravo – preko Jezusa, ki je brez greha. Po njem mi ponuja Božje odpuščanje, ki iz mene izčisti vse strupe ter ozdravlja rane, ki so mi jih povzročili grehi. To je prvi del odrešenja. Drugi del odrešenja pa je v tem, da mi Bog po Jezusu daje Svetega Duha, ki mi daje moč, da se borim proti tem slabim nagnjenjem v sebi in postajam globlje in globlje osvobojen od njih. Daje mi tudi moč in pogum za delanje dobrega. To je paket daru odrešenja.
Jezusov del »paketa« je bistven zato, ker človek ne more sam sebe potegniti navzgor, se rešiti. Ko smo s svobodno voljo izbrali greh, smo se ločili od Boga in pri tem nas ne more rešiti nobena tehnika samoodrešitve.
Boštjan: V moji knjigi Božja ljubezen odpušča in ozdravlja je moja glavna želja to, da bi ljudje spoznali, kaj greh sploh je. V njej so aktualizirane Božje zapovedi z namenom, da bi ljudje spoznali greh, njegove posledice in v zakramentu sprave, ki je zakrament duhovnega ozdravljenja, izkušali Božjo ljubezen, ki odpušča in ozdravlja. Danes ni samoumevno, da ljudje sploh še vedo, kaj je zlo.
Na primer reduciranje greha na čokoladico sladki greh.
Boštjan: Mene zelo moti, kako zlorabljamo glagol grešiti, ko govorimo npr. o čokoladi in rečemo: »Pregrešil sem se.« In s tem mislimo na košček ali kos torte, ki mi lahko povzroči kakšen gram pri teži. To nima nikakršne povezave z grehom in njegovo vsebino. Samega sebe ne morem očistiti
greha. Nemira, ki mi ga je povzročil greh, ne morem odstraniti sam. Ne z dihalnimi vajami, ne z vzhodnjaškimi meditacijami, ne z energijami, ampak izključno tako, da sprejmem dar Božjega odpuščanja po Jezusu, da sprejmem Jezusa za svojega Odrešenika in da k njemu pristopam iskreno, s ponižnostjo in prošnjo za odpuščanje. Bolj kot priznavam svojo grešnost, več prostora v mojem srcu dobiva Bog, da me rešuje strupov, ki sem si jih nakopal. Na ta način prenavlja moje življenje in mi daje novega. Da bi zadihal s polnimi pljuči.
Kristjan lahko živi v moči Boga Stvarnika, ki je Sveti Duh. Če tega ne živi, je njegovo življenje eno samo naprezanje. To navadno ljudje vidijo. Kako naj jaz povabim Svetega Duha v svoje življenje in kakšno vlogo imajo pri tem Sveto pismo in zakramenti?
Boštjan: Ko se pogovarjam z nevernimi ljudmi, vidim, da nas imajo za mučenike, ki se moramo kar naprej upirati grehom in ves napor vlagati v to, da ne bi grešili. Ne razumejo, da je bistvo krščanstva v tem, da nas Bog osvobaja od sil zla, v katere se ujemamo, da bi bili svobodni, da nam daje moč, da se lahko proti tem silam borimo. Ne gre za naprezanje. Mnogi, ki Kristusa ne priznavajo, so ujeti v razne strasti in nagone, ki jih ne morejo krotiti, in si ne morejo predstavljati, da obstaja še drugačno življenje, kjer so nagoni obvladljivi. In to je mogoče z močjo Svetega Duha. Če želimo biti povezani s Svetim Duhom,
moramo tudi sami nekaj narediti za to. Sodelovati z njim. Katekizem nas uči, da so sadovi zakramentov odvisni od prejemnikove razpoložljivosti. Če v mojem srcu ni vere, da Bog deluje po zakramentih, če ne verjamem, da želi Bog prek njih vstopiti v moje življenje, mi dajati moč, me ozdravljati, tolažiti, ta milost ne bo v polnosti delovala. Zato se je potrebno na zakramente pripraviti, če želimo, da Božja milost v polnosti deluje. Premalo priprave je usmerjene v to, da bi doživeli izkustvo Jezusove, Božje prisotnosti, izkustvo srečanja z njim. Ker ni tovrstne priprave, se danes dogaja, da ni poguma v zvezi z oznanjevanjem, pričevanjem za Kristusa niti pri nas teologih, ki naj bi bili oznanjevalci, kaj šele pri povprečnih kristjanih. Ogromno oznanjevalcev ne upa povedati resnice ljudem. Smo mlačni in politično korektni, olepšujemo in nismo konkretni. Ker nismo konkretni, ker ne oznanjamo konkretne Jezusove besede, Jezus po naših besedah ne deluje, on deluje po svojih besedah. Takrat se dotika src ljudi in jih rešuje ter spreminja.
Tudi z molitvijo je podobno. Katekizem nas uči, da je kristjan, ki redno ne premišljuje evangelija, podoben prvim trem tlom iz prilike o sejalcu. Če ne premišljujemo o Bogu, se pri molitvi vrtimo okrog sebe. Večina kristjanov moli tako, da med izgovarjanjem Očenaša ali Zdravamarije razmišlja o svojih težavah, Bog pa nikoli ni središče njihove misli.
Boštjan, kaj bi povedal našim bralcem za zaključek?
Boštjan: Ljudje ne vedo, da je življenje z Bogom boljše, bolj kakovostno. Ljudi je potrebno motivirati, da začnejo iskati Boga, hrepeneti po njem, vzpostavljati odnos z njim. Treba jim je povedati, da Bog prinaša koristi v življenje človeka. Da imamo veliko od tega. To se lahko komu sliši sebično in morda pohujšljivo, a je resnica. Mi ne bi bili verni in hodili z Bogom, če v tem ne bi doživljali boljšega, kakovostnejšega življenja. Če ne bi bilo tako, je hoja z Bogom, izguba časa in nesmiselna. Kakor se človek motivira za stvari, ki ga veselijo, privlačijo, v katerih vidi korist, tako je treba motivirati ljudi tudi za Boga, ki je največji zaklad in korist za človeka. Tako, kot je mene motiviral trener. Če jaz ne bi imel motivacije, če ne bi videl koristi v življenju z Bogom, ne bi bil z njim in ga danes ne bi oznanjal. Ljudem je treba konkretno povedati, da je življenje z Bogom lažje in bolj kakovostno. Oni tega ne vedo. In k temu spodbujam vaše bralce.
Boštjan, hvala. Prepričan sem, da je tale pogovor marsikomu pokazal pot v pristen, oseben
odnos z Bogom. ●
