8
Naš pogovor
Družina in Življenje
Boštjan Hari: »Veliko psihosomatskih bolezni, ki jim sodobna medicina ni kos, izhaja iz duhovnih bolezni«
Boštjan Hari je magister teologije, sodeluje v Zavodu Kerigma in je avtor knjige Božja ljubezen odpušča in ozdravlja: zdravilna moč zakramenta sprave. Njegova osebna želja je, da bi čim več ljudi spoznalo Kristusa in katoliški nauk, ki je zanj osebno največji zaklad na tem planetu, da bi ljudje verovali Kristusu in vzpostavili z njim živ, oseben stik. Gre namreč za stik z Zdravnikom in Odrešenikom. ob nedeljah sem moral hoditi k maši. To sem počel tako, da sem čas med mašo preživljal v parku pred cerkvijo. Z molitvijo se mi je odprl odnos do Boga, medtem ko sem imel do Cerkve in vsega, povezanega z njo, izreden odklon. Pri štirinajstih letih sem imel trenerja odbojke v osnovni šoli, ki mi je veliko govoril o Jezusu. Prihajal sem k njemu, ko so me v šoli zaradi moje nemirnosti pošiljali iz učilnice. On je bil prvi, ki je zdržal z menoj in to je bilo odrešujoče. Zdržal je mojo nesra mnost, vzvišenost, preklinjanje. Ko sem videl, da me sprejema takšnega, kakršen sem, sva postala prijatelja. Pri šestnajstih sem se še zaljubil v punco,
ki je bila v mojih očeh popolna in zaradi katere sem se odločil, da dam Kristusu prostor. Kako se je pa to zgodilo? Boštjan: Ko sem se zaljubil, sem to povedal trenerju. Rekel mi je: če ti ne boš spremenil življenja, če ne boš pre nehal s pornografijo, s samozadovolje vanjem, s tem, da se »igraš« s puncami, preklinjanjem …, ne bo blagoslova v tvojem življenju. Zelo je poudarjal čistost. Če pa se boš odločil, da greš k spovedi, da izpoveš vse svoje grehe, prenehaš z grehom pornografije in samozadovoljevanjem in nato 40 dni živiš čisto življenje, ti jaz zagotavljam,
Foto: osebni arhiv
Odkar te poznam, si zagret za Jezusa. Ni bilo pa vedno tako. Kako je bilo s teboj in z odkrivanjem tega zaklada, ki je naša vera? Boštjan: Res je. Tudi v mojem življe nju obstaja čas pred Kristusom in po Kristusu. Zelo pomemben trenutek v mojem življenju se je zgodil pri 11 letih, ko mi je za rakom umrla mama. Spremljal sem jo, kako je bolezen napredovala, in čeprav so bili znaki zelo očitni, sam niti pomislil nisem na to, da bi ona lahko umrla. Dva dni pred njeno smrtjo me je sredi pouka prišla iskat v šolo sestra, vsa objokana. Takrat sem prvič dojel, da gre zares. Umrla je v bolnici, kar smo ugotovili šele, ko smo prišli na obisk in je bila njena postelja prazna. Pozabili so nas namreč obvestiti o njeni smrti. To je bil zame velik šok. Ključno zame pa je bilo to: kakšen večer po njeni smrti se je v mojo zavest prikradla misel, naj vsak večer zanjo molim Očenaš, Zdravamarijo in Slava Očetu. To je bilo zame nekaj presenetljivega. Kljub temu, da sem imel vero v Boga, mi je bilo v cerkvi dolgčas. Klepetali smo, jedli sladkarije (predvsem v maju, ko so bile šmarnice), bil sem zelo nemi ren. Tisti večer sem začel moliti za svojo mamo, k verouku pa sem nehal hoditi ravno v tistem obdobju zaradi konflikta s katehistinjo. To je bilo na podeželju leta 1998, kjer sem bil edini, ki sem si »upal« pustiti verouk. Doma so mojo odločitev stežka sprejeli, a
