Izviri mojega veselja

Duhovnika Marka Čižmana, ki je župnik v Podutiku in tudi duhovni spremljevalec zakonskih skupin, nekateri morda poznate po receptih za okusne jedi. Ker ga poznamo tudi po tem, da je rad nasmejan in dobre volje, smo ga prosili, naj z bralci naše revije podeli nekaj »receptov« za veselje.

Vedno, ko premišljujem o viru veselja, se zavedam dejstva, da nanj najprej vpliva karakter vsakega človeka. Ljudje smo tu precej različni. Nekdo je po karakterju bolj vesele narave, drugi je tak, da hitro opazi pozitivno plat življenja, spet tretji se manj sekira; nekateri ljudje vse stvari vzamejo bolj zares (nekateri še preveč zares) in so ljudje, ki se sekirajo, še preden se z neko težavo zares spopadejo. Ko pa razmišljam o viru svojega veselja in o stvareh, ki mi pomagajo, da veselje ohranjam, se mi pred očmi zvrstijo tile poudarki.

Redna molitev

Velikokrat sem že doživel, da Bog po molitvi umiri mojo notranjost. Lažje se zberem in Bog mi v molitvi nakaže kakšno rešitev, ki je prej nisem videl. Ob redni molitvi težje pozabljam, da nisem samo jaz gospodar svojega časa, ampak tudi Bog bdi nad mano in mojim delom. To mi pomaga, da se manjkrat prepuščam pretirani zaskrbljenosti in »sekiranciji«. Poleg tega mi daje Bog preko molitve tudi moč, da sem lažje potrpežljiv s soljudmi, ki me obdajajo.

Delo s srcem

Veliko stvari mi morda ni všeč oz. mi ne pašejo ali pa zanje nisem razpoložen. Kljub temu se skušam zavestno potruditi, da jih opravim kar najbolj s srcem in s čim več dobre volje. Ljudje pridejo na vrata župnišča velikokrat tudi izven uradnih ur. Lahko bi se jezil. Namesto tega jih skušam z veseljem sprejeti in se potruditi, da dobro uredimo tisto, zaradi česar so prišli. Potem pa nadaljujem z opravili, sredi katerih so me zmotili. Če sem zelo zaposlen, tudi ne dvigujem telefonov, ker vem, da bi se pogovarjal živčno in na hitro. Zato dostikrat na vprašanje klicatelja: »A lahko govorite?« odgovorim: »Pozdravljeni. Če ne bi mogel govoriti, ne bi dvignil. Povejte, kako lahko pomagam.« Tudi sam sem vesel, kadar me ljudje sprejmejo brez slabe volje, in tako se skušam truditi tudi jaz. Opažam, da delo, ki ga skušam opraviti s srcem, opravim hitreje, bolje in z manj izgubljene energije.

Brez »jamranja«

Saj vemo – če je nekdo »redni jamrač« gremo raje čez cesto, da ga ne bi srečali, saj si ne želimo, da bi z jamranjem še nam pokvaril dan. Iz srca sem se nasmejal nekemu 50letniku, ki mi je nekoč rekel: »Veš, zdaj sem pa že toliko star, da si lahko sam izbiram, s kakšnimi ljudmi se bom družil. Tako se večino časa raje družim s pozitivnimi

ljudmi in čim manj z jamrači!« Jamranje in jadikovanje ne obrodi nobenih sadov, večinoma pa nam pobere še tiste moči, ki bi jih lahko porabili za reševanje težav. Naučil sem se, da se v življenju vedno najde rešitev. Morda ni idealna, je pa znotraj dane situacije vseeno kar dobra.

Dopuščanje nepopolnosti

Nisem idealen in popoln, zato tega tudi od drugih ljudi ne pričakujem. Tako mnogo lažje živim z njimi. Pa tudi to sem se naučil, da večinoma ljudje nismo namenoma hudobni, ampak smo velikokrat zelo nerodni in kakšne stvari zamočimo preprosto zaradi svoje nepopolnosti.

Brez zamer

Zgodi se vsakemu človeku, tudi meni, da ti kdo »stopi na žulj«, te užali ali kaj naredi drugače, kot sta se dogovorila. Če bi pogreval vse zamere, bi zares težko živel. Tako pa dostikrat rečem: »Jezus, tebi prepuščam tega človeka. Ti ga sprejmi …« In potem se z zamero nočem več ukvarjati. Meni to pomaga, da mnogo mirneje živim.

Zavestno iskanje pozitivnega

Ljudje smo tako narejeni, da najprej vidimo nevarnosti in negativne plati. Če tega ne bi delali, najverjetneje kot človeška vrsta ne bi preživeli. Tudi jaz ne zapiram oči pred negativnimi stvarmi, skušam pa poiskati tudi pozitivne. Saj vemo: vsaka medalja ima dve plati, in če gledamo samo na negativno, smo lahko hitro zagrenjeni. Če pa zavestno poiščemo tudi dobro plat, se v našem srcu razvija hvaležnost. Hvaležnost pa je eden od pogojev za zadovoljno življenje.

Čas za sproščeno igro ali razvedrilo

Včasih mislimo, da so igre samo za otroke, ko pa odrastemo, hitro začnemo misliti, da se ne spodobi več igrati. Igra prinaša dobrodošlo spremembo v vsakdanjo rutino. Opazil sem že, kako otrokom veliko pomeni, kadar se igri pridruži tudi eden od staršev. Vedno, kadar je na primer v nogometno igro vstopil tudi oče, je njegov otrok dobesedno »poletel« v igri. Če ne bi tega večkrat videl na lastne oči, ne bi verjel! Tudi kadar si dva zakonca znata vzeti čas za igro, pa naj so to karte ali kakšna druga družabna igra, lahko to blagodejno vpliva na njun odnos.

Lahko bo kdo ob tem zapisu zamahnil in rekel: »Mah, to ni zame. Življenje je resno in tako ga moramo jemati!« Se strinjam, toda če ga začinimo s kančkom humorja, veselja in dobre volje, je življenje vseeno lažje (in lepše) živeti. ●

Marko Čižman