Družina in Življenje
Foto: Freepik
6
Izviri mojega veselja Duhovnika Marka Čižmana, ki je župnik v Podutiku in tudi duhovni spremljevalec zakonskih skupin, nekateri morda poznate po receptih za okusne jedi. Ker ga poznamo tudi po tem, da je rad nasmejan in dobre volje, smo ga prosili, naj z bralci naše revije podeli nekaj »receptov« za veselje.
V
edno, ko premišljujem o viru veselja, se zavedam dejstva, da nanj najprej vpliva karakter vsakega človeka. Ljudje smo tu precej različni. Nekdo je po karakterju bolj vesele narave, drugi je tak, da hitro opazi pozitivno plat življenja, spet tretji se manj sekira; nekateri ljudje vse stvari vzamejo bolj zares (nekateri še preveč zares) in so ljudje, ki se sekirajo, še preden se z neko težavo zares spopa dejo. Ko pa razmišljam o viru svojega veselja in o stvareh, ki mi pomagajo, da veselje ohranjam, se mi pred očmi zvrstijo tile poudarki.
Redna molitev Velikokrat sem že doživel, da Bog po molitvi umiri mojo notranjost. Lažje se zberem in Bog mi v molitvi nakaže kakšno rešitev, ki je prej nisem videl. Ob redni molitvi težje pozabljam, da nisem
samo jaz gospodar svojega časa, ampak tudi Bog bdi nad mano in mojim delom. To mi pomaga, da se manjkrat prepuščam pretirani zaskrbljenosti in »sekiranciji«. Poleg tega mi daje Bog preko molitve tudi moč, da sem lažje potrpežljiv s soljudmi, ki me obdajajo. Delo s srcem Veliko stvari mi morda ni všeč oz. mi ne pašejo ali pa zanje nisem razpolo žen. Kljub temu se skušam zavestno potruditi, da jih opravim kar najbolj s srcem in s čim več dobre volje. Ljudje pridejo na vrata župnišča velikokrat tudi izven uradnih ur. Lahko bi se jezil. Namesto tega jih skušam z vese ljem sprejeti in se potruditi, da dobro uredimo tisto, zaradi česar so prišli. Potem pa nadaljujem z opravili, sredi katerih so me zmotili. Če sem zelo zaposlen, tudi ne dvigujem telefonov,
ker vem, da bi se pogovarjal živčno in na hitro. Zato dostikrat na vprašanje klicatelja: »A lahko govorite?« odgo vorim: »Pozdravljeni. Če ne bi mogel govoriti, ne bi dvignil. Povejte, kako lahko pomagam.« Tudi sam sem vesel, kadar me ljudje sprejmejo brez slabe volje, in tako se skušam truditi tudi jaz. Opažam, da delo, ki ga skušam opraviti s srcem, opravim hitreje, bolje in z manj izgubljene energije. Brez »jamranja« Saj vemo – če je nekdo »redni jamrač« gremo raje čez cesto, da ga ne bi sre čali, saj si ne želimo, da bi z jamra njem še nam pokvaril dan. Iz srca sem se nasmejal nekemu 50letniku, ki mi je nekoč rekel: »Veš, zdaj sem pa že toliko star, da si lahko sam izbiram, s kakšnimi ljudmi se bom družil. Tako se večino časa raje družim s pozitivnimi
