4
Sreča: po moško …
Družina in Življenje
Srajca srečnega človeka
V
naši kulturi se fantek rodi kot pravljični kralj (se opravičujem možem, ki iz takšnega ali drugačnega razloga niso imeli srečnega otroštva). Ves vesoljni svet obstaja zgolj zato, da otroku služi. To je njegova sreča, sreča sloneča na egocentričnosti, ki jo pri nese s seboj kot Božji dar, da sploh lahko preživi. Vendar se ta pravljica zelo hitro konča, čeprav se je težko sprijazniti s tem. Pojavijo se stvari, ki nočejo ali ne zmorejo ponižno služiti takemu kra lju. Lahko je to težava z zdravjem, s šolo, rivalstvo med otroki, materialne okoliščine … Če ne prej, se v puber teti spremeni pogled na starše: iz ustrežljivih, prijaznih bitij postanejo nesposobni zoprneži, ki nič ne vedo (torej uporni kralju; starši seveda to upornost doživljamo ravno obratno). Moški vstopi v pravljico »Srajca sreč nega človeka«. Kralj, ki ima vse, neoz dravljivo zboli. Ker mu zdravniki ne morejo pomagati, mu eden izmed njih predlaga, naj poišče srečnega človeka
Foto: Canva
Pred nekaj leti sem zelo natančno preštudiral knjigo Richarda Rohra Moški na duhovni poti. Ko sem bil povabljen, naj napišem nekaj o moškem vidiku sreče, sem se najprej spomnil na to knjigo. Vse hrepenenje, ki moškega spremlja v duhovnem razvoju, je iskanje sreče.
in obleče njegovo srajco. Tako bo spet našel svoje zdravje in srečo. Začne se iskanje te srajce, ki je v realnem življenju lahko najhitrejši avto, denar v banki ali v zlatu, kariera, slava … Lahko je ta srajca tudi med stvarmi, ki se danes prodajajo kot zdrav življenj ski slog: taka in taka prehrana, taka in taka telesna vadba, videti vse zna menitosti tega sveta, joga, meditacija … V pravljici sicer najdejo srečnega človeka, toda ko kralj hoče obleči nje govo srajco, ugotovi, da ta srajce sploh nima. Posledično kralj zaradi žalosti umre. Stvari ne morejo osrečiti. Vendar je tu priložnost, da moški naredi nov korak in prvič v življenju stopi iz pravljičnih okvirov v resnično življenje, da odraste. Gotovo priča kujete, da bom rekel, da je ta korak življenje za druge, pa ne bom. Čeprav imate po večini prav, je to, kar se navzven kaže kot življenje za druge, še vedno lahko le iskanje omenjene srajce. Kolikokrat v raznih intervjujih s t. i. dobrimi ljudmi slišim odgovore
v stilu: to počnem iz neke notranje potrebe, in ko to opravim, se počutim zadovoljenega, dobim občutek, da sem nekaj dobrega naredil. Velikokrat je to še vedno vrtenje okrog samega sebe. Srečen moški je bitje odnosov. Moški (seveda tudi žene) smo ustvar jeni po Božji podobi, to je po Sveti trojici. Če bi bil Bog le eno večno, vsemogočno (in zato nespremenljivo) bitje, bi bil to, kar mnogi danes imajo za boga: neka neimenovana kozmična sila. Ker pa je troedin, je odnos med Očetom, Sinom in Duhom tisti, ki ustvarja dinamiko. V tej dinamiki je najprej ustvaril moža, da bi bil v odnosu z Njim. In nato še ženo, da bi se število odnosov širilo. To je bil raj, ki je trajal, dokler ni človek pomislil, da bi mu materialni sadež lahko nado mestil ta odnos. Če iščemo srečo, se moramo poskusiti vrniti v eden. Srečen moški je moški odnosov in to na več nivojih. Najprej odnos z Bogom: biti z njim in preseči raven, ko se ga spomnim le takrat, ko ga potrebujem, da mi služi ali me oblači v dobro počutje. In povsem enako z ženo, z otroki, s sodelavci … Tu nastopi tisto svetopisemsko vprašanje: kdo je moj bližnji? Vsakdo, s katerim stopim v stik, se ga tako ali drugače dotaknem in ne grem mimo po svo jih opravkih. In še en odnos: tudi člo vek sam je troedin iz telesa, duše in duha. Graditi je potrebno tudi skladen odnos v samem sebi. Ko Gospod daje zapoved ljubi Boga, ljubi svojega bli žnjega kot ljubiš samega sebe, govori prav o tem. In lahko te odnose poime nujemo ljubezen, ker se On imenuje Ljubezen. ● Mirko Robba
