PREČKAJMO MEJE - ZDRUŽIMO SVET LÉPJÜK ÁT A HATÁROKAT - EGYESÍTSÜK A VILÁGOT ŽAS PRIKU GRAUNICI - ZDRUŽINAS U VILAUGO LET´S CROSS BORDERS - UNITE THE WORLD
MKI Mansarda
PREČKAJMO MEJE - ZDRUŽIMO SVET LÉPJÜK ÁT A HATÁROKAT - EGYESÍTSÜK A VILÁGOT ŽAS PRIKU GRAUNICI - ZDRUŽINAS U VILAUGO LET´S CROSS BORDERS - UNITE THE WORLD
Publikacija
V Lendavi, 3. marec 2015
KAZALO PREDGOVOR UVOD OPIS PROJEKTA MADŽARSKA NARODNA MANJŠINA PREDAVANJA IN RAZPRAVA EKSKURZIJA ROMI PREDAVANJA IN RAZPRAVA EKSKURZIJA OBELEŽJE MEDNARODNEGA DNE ŽENSKE - S POUDARKOM NA ENAKOPRAVNOSTI SPOLOV PREDAVANJA IN RAZPRAVA OBELEŽJE MEDNARODNEGA DNE DELAVNICE SELFIE FOTOGRAFSKE RAZSTAVE ZAKLJUČKI ZAHVALA
5 6 7 8 8 11 12 12 13 14 16 16 19 20 20 21 22 26
Občina Lendava in Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje: Izdelavo aktivnosti sta delno omogočila Občina Lendava in Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje v okviru programa: Pomoč pri izvajanju programov za mlade. Veleposlaništvo Združenih držav Amerike v Sloveniji: Aktivnost je bila delno omogočena s sredstvi Ministrstva za zunanje zadeve Združenih držav Amerike. Mnenja, ugotovitve in zaključki, ki so tu navedeni, so mnenja avtorja in ne odražajo nujno stališč Ministrstva za zunanje zadeve Združenih držav Amerike. Izdajatelj: MKI Mansarda Avtorji: Sindi Kustec, Peter Paller, direktor MKI Mansarda, Filip Pongrac in Monika Sobočan Lektorirala: Nina Pasarič Oblikoval: David Solarič Naklada: 100 izvodov Tisk: DigiFot d.o.o. Izid brošure sta omogočila: Občina Lendava in Veleposlaništvo Združenih držav Amerike v Sloveniji Projekt so omogočili: Klub študentov Lendava, Mladinski svet Lendava, MKI Mansarda, Občina Lendava, Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost, Veleposlaništvo Združenih držav Amerike v Sloveniji in Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje Dovoljeno je reproduciranje in fotokopiranje, prevajanje in povzemanje brošure, razen v delih, ki je avtorsko delo Monike Sobočan in Sindi Kustec.
PREDGOVOR
UVOD Brošura, ki je pred vami, je nastala v okviru projekta Prečkajmo meje - združimo svet in je namenjena mladim in nasploh vsem, ki se ukvarjajo z mladimi in želijo v svoje delo vnesti tudi prizadevanja za uresničevanje človekovih pravic. Z brošuro želimo na ta način med mlade in mladinske delavce prenesti vse tisto, kar jih bo lahko na eni strani navduševalo pri nadaljnjem delu, na drugi pa spodbudilo, da se bodo odločali tudi za aktivnosti namenjene uresničevanju človekovih pravic. Brošura tako povzema dogajanje projekta in njegove ključne ugotovitve. Z mladimi smo želeli premagovati stereotipe in jih združevati v različnosti. Domače okolje samo po sebi ponuja edinstven primer življenja raznolikih svetov, ki ga sestavlja in prepleta več narodnosti, jezikov in kultur. Tudi naša širša država, Evropska unija, danes združuje 28 držav članic in (skoraj) toliko različnih narodnosti, jezikov in kultur. Za sožitje v večkulturni družbi je tako nujno potrebno razumevanje do vsake posamezne družbe in za slednje je pomembno premagati določene stereotipe, ki so med nami. Pri tem nikakor ni izostal del, ki je bil namenjen poudarjanju dolžnostim; nasproti vsake pravice namreč stoji dolžnost, oziroma vsaka pravica se konča tam, kjer se začne pravica drugega. Tako smo na eni strani mlade spodbujali k ohranjanju njihove lastne kulture, na drugi strani pa k razumevanju drugih kultur. Pri tem smo se zgledovali po ustanovnih očetih Združenih držav Amerike, ki jim je uspelo v treh poletnih mesecih prečkati interese posameznih držav v dobro skupne države. Ugotovili smo, da je to vse prej kot lahka naloga. Že ob nastanku ideje projekta smo se trudili, da bi lahko za udeležence projekta v čim večji meri ohranili pravico do brezplačnega izobraževanja. Slednje nam je uspelo predvsem zaradi velikodušnega razumevanja in izjemne senzibilnosti do projekta, torej mladih in človekovih pravic s strani Občine Lendava in Veleposlaništva Združenih držav Amerike v Sloveniji. Pri svojem delu verjamemo, da so mladi tisti, ki so ustvarjalci naše skupne prihodnosti. Tako smo mednje razdelili okrog 460 svinčnikov in 330 zvezkov z mislijo lanske Nobelove nagrajenke za mir Malale Jusafzaj, in sicer, da lahko »en otrok, en učitelj, ena knjiga in eno pisalo […] spremenijo svet«. Čeprav se bo marsikomu zdelo, da se sveta ne da spremeniti, verjamemo, kot verjame Suzana Dewa, da bodo marsikomu lahko spremenili svet. Tekom projekta so nas dosegla vprašanja in misli o temah, 6
s katerimi smo se ukvarjali. Posredi je bila predvsem radovednost zakaj prav predmetne teme. Z veliko težavo smo se bili primorani samo-omejiti na področja, ki so na koncu vključevala madžarsko narodno manjšino, Rome in ženske. Žal je bil projekt že v začetku obsojen na omejen čas in s tem na določen obseg tem, v okviru katerega preprosto ni bilo ne časa ne prostora za preostale teme -, ki pa vsekakor niso prav nič manj pomembne od prej omenjenih. Pri človekovih pravicah namreč ni mogoče reči, katere teme oziroma pravice so bolj, katere pa manj pomembne. Vse so enako pomembne in se med seboj tesno prepletajo, so neločljivo povezane in medsebojno odvisne. Zato srčno upamo, da se bo izziva preostalih tem lotil še kdo drug. Na koncu bi radi poudarili tudi, da lahko brošuro prosto reproducirate in fotokopirate, prevajate in povzemate razen v delih, ki so avtorsko delo Monike Sobočan in Sindi Kustec. Filip Pongrac, vodja projekta
OPIS PROJEKTA VIZIJA
CILJI PROJEKTA
Vizija projekta je bila zagotoviti odprt prostor za premagovanje stereotipov in združevanje v različnosti, v katerem so lahko mladi iz Lendave in njene okolice prečkali čim več meja v zvezi z ranljivimi skupinami, posebej madžarsko narodno manjšino, Romi in ženskami, s poudarkom na enakopravnosti spolov – ob enakih pogojih, spoštovanju človekovih pravic ter demokratičnosti.
Cilji projekta so bili: - zagotoviti odprt prostor za dialog, - predstavitev tem in aktualnih vprašanj, - promocija in ozaveščanje o človekovih pravicah, - opolnomočanje ranljivih skupin, - razumevanje, - spremembe v odnosih, vrednotah in vedenju, - spodbujanje kritičnega mišljenja in analiziranja, - razvijanje novih spretnosti,
NAMEN Namen programa je bil dvoplasten. Glavno vodilo in smernice projekta so izhajale iz sporočila ustanovnih očetov Amerike, ki so v treh mesecih premagali različne interese konfederacij in izzive državljanskih pravic. Rezultat ni bila le neodvisnost ZDA in njene ustave, temveč je bil ustvarjen model demokracije. Izhodiščna točka in moto projekta je torej duh velikih ustanovnih očetov Amerike: premagati različne interese v dobro ljudstva ter za skupno dobro poiskati skupne točke različnih narodnostni, kultur in religij. Drug namen projekta je nadgradnja prvega in predstavlja izziv iskanja konkretnih rešitev, smernic za prihodnost, zapis predlogov za dosego razumevanja in miru v multikulturnem okolju med različnimi skupinami in njihovimi interesi v Lendavi in njeni okolici.
med mladimi v Lendavi in njeni okolici s poudarkom na naslednjih ranljivih skupinah: - madžarski narodni manjšini, - Romih in - ženskah – s poudarkom na enakosti spolov.
PROGRAM
METODOLOGIJA
Projekt je trajal od 15. oktobra 2014 do 31. januarja 2015.
CILJNA SKUPINA
Projekt in njegove dejavnosti so temeljile na participatorni metodologiji, ki je omogočala udeležencem, da s snovanjem in izvajanjem neformalnega izobraževanja spodbujajo razmišljanje in kritično analizo s pregledom tem in vprašanj ter skozi poglobljeno spraševanje poglobijo svoje znanje in preidejo k boljšemu razumevanju posameznih vprašanjih, s katerimi se soočajo in artikulirajo predloge in ideje za spremembe.
Ciljno skupino so predstavljali mladi iz Lendave in njene okolice, stari med 12 in 39 let. Projekt pa je bil odprt za vse.
AKTIVNOSTI
Koncept programa je bil razdeljen na tri dele, vsaka ranljiva skupina je predstavljala en del, ki ji je bil posvečen en mesec aktivnosti.
Vsak sklop oziroma vsako temo je predstavljalo sedem aktivnosti: - predavanje in razprava, - delavnice, - ekskurzija, - obeležje mednarodnega dneva, - fotografske razstave, - selfiji in - dokumentarni filmi.
7
MADŽARSKA NARODNA MANJŠINA PREDAVANJA IN RAZPRAVA ALI PREPOZNAMO DISKRIMINACIJO? V sredo, 12. novembra, je v MKI Mansardi predavala dr. Neža Kogovšek Šalamon, direktorica Mirovnega inštituta, ki velik del svojega dela namenja boju za človekove pravice v Sloveniji. Njena posebna področja specializacije sta področje »izbrisanih« v Sloveniji in diskriminacija istospolnih parov. Mirovni inštitut je etabliral tudi redno sodelovanje z mrežo pravnikov za nediskriminacijo in tokrat predstavil lendavski javnosti prakse nediskriminacije na primerih različnih ranljivih skupin. V slovenskem prostoru je diskriminacija velikokrat uporabljen pojem, ko se posamezniku ali skupini zdi, da se je zgodila krivica. Toda diskriminacija ni vsaka krivica ali kršitev predpisa, ki se nam dogaja v vsakdanjiku. Preden se odločimo za trditev, da se nam je zgodila diskriminacija, je najprej potrebno vedeti, kaj sploh, pravno gledano, diskriminacija je in na kakšen način se kaže v družbi. Pri diskriminaciji gre za kršenje pravic posameznika ali skupine, ki je na podlagi prirojenih ali pridobljenih lastnosti v družbi obravnavana drugače. Torej, kaj je diskriminacija: gre za posamične primere neenakega 8
obravnavanja v primerjavi z drugo osebo ali skupino. Če imata ti osebi primerljivo izobrazbo in izkušnje, vendar se odločitev o izboru za npr. stanovanje ali službo izvrši na podlagi razlikovanja glede osebnih okoliščin. Te težave se v Sloveniji, kljub kulturnim razlikam z drugimi državami, manifestirajo podobno kot v tujini. Tako so še vedno najbolj dojemljive skupine za direktno diskriminacijo, ki temelji na prirojenih lastnostih ženske, hendikepirane osebe, pripadnikih etničnih in manjšinskih skupnosti. Tovrstne osebne okoliščine so lastnosti, katerim se diskriminirana oseba ne more odreči. Druga skupina okoliščin pa so tiste osebe, ki zaradi pridobljene lastnosti ne dobijo dostopa do enakih pravic kot »povprečno prebivalstvo«. To so okoliščine, ki jih posameznik zelo težko spremeni in so vezane na družbeni položaj, spolno usmerjenost, izobrazbo, starost ali družinski status.
Kljub našim videnjem, da smo napredna država in naj bi bilo, pravno gledano, v družbi veliko stvari razrešenih, pravice pa dostopne vsem posameznikom, pa temu v praksi ni tako. Še danes velja, da je stopnja brezposelnosti invalidnih oseb dvakrat večja, kot tistih brez invalidnosti. Kljub napredku v družbi je še vedno vidna tudi diskriminacija na podlagi spola. Ženske na primerljivih položajih prejemajo 10 % nižjo plačo kot njihovi moški sodelavci. Predvsem so problematične manj vidne oblike diskriminacije na podlagi spola, kot nakazuje primer žensk v sodstvu, ki je v zadnjih letih postalo zelo feminizirano, število diplomantk in uslužbenk bistveno presega število moških uslužbencev, vendar ženske ohranijo le nižja mesta v hierarhiji sodišč. Višje po karierni lestvici so sodniki višjih in vrhovnih sodišč, predvsem moški. Toda diskriminacija se ne konča le pri delovnem trgu, sistemskih in strukturnih ukrepih. Verjetno v povezavi z biološkimi faktorji ženske v Sloveniji danes prejemajo 20 % nižje pokojnine, čeprav tovrstnih razlik v plačah med časom aktivnega dela ni bilo. Veliko manj razrešena tematika v naši družbi so vprašanja diskriminacije na podlagi etničnih ali nacionalnih skupin. Slovenija ima priznani dve uradni nacionalni skupini, to sta madžarska in italijanska manjšina, ki pa nista edini. Velikokrat poročajo prav nepriznane etnične manjšine, kot so Romi, Srbi, Makedonci, Bosanci, Albanci in Hrvati, o diskriminaciji v šoli ali na delovnem trgu. Tako izstopa primer predsodka, da učenec v osnovni ali srednji šoli, ki ne prihaja iz slovenske družine, »ne sme« dobiti odlične ocene pri slovenščini. Sistemsko gledano je tudi verjetnost, da bo romski otrok moral obiskovati šolanje v šoli za posebne potrebe, devetkrat višja kot za slovenskega otroka. Diskriminacija na področju šolanja se kasneje odraža v nekonkurenčnosti tudi na področju zaposlovanja. Po popisu prebivalstva iz leta 2002 je bilo 72 % Romov brezposelnih oziroma zaposlenih preko sistema javnih del, drugih zaposlitev zaradi etnične pripadnosti skoraj ni mogoče pridobiti. Etnične skupine se tako vrtijo v začaranem krogu slabe izobrazbe, nezmožnosti najti primerno zaposlitev in nizkega socialnega statusa, ki je globoko povezan tudi s ponovno nezmožnostjo nudenja primerne izobrazbe. Posameznikom so predvsem vidni primeri neposredne diskriminacije pri kateri je jasno, da gre za nespremenljivo okoliščino ali lastnost posameznika. Toda manj vidne so posredne prakse diskriminacije, pri kateri gre za nevtralno prakso ali pravilo, ki ne govori o osebni okoliščini, vendar postavlja določeno skupino v manj ugoden položaj. Tako je v primeru invalidnosti in predvidenega delovnega mesta v 3. nadstropju zgradbe brez dvigala le to potrebno zanemariti kot razlog za kvalificiranost za službo, v kolikor delodajalcu ne bi predstavljalo posebnih finančnih izdatkov, da preuredi sedež delovnega mesta v pritličje. Pri tem mora vsak delodajalec pripraviti razumno prilagoditev, da lahko enako obravnava prijavljene za delovno mesto. Skozi razpravo smo spoznali tudi diskriminacijo preko povezave, kjer oseba sploh ne bi bila diskriminirana, če
ne bi bila povezana z drugo osebo. To lahko ilustriramo s primerom matere in invalidnega otroka, ki začenja pouk ob 8-ih zjutraj in ga je potrebno vsak dan voziti v šolo. Ker je mati edina, ki lahko opravlja to delo in se trgovina, kjer je zaposlena, odpira ob osmih, ko je delo za mater tega otroka še nemogoče, je delavka odpuščena. Toda kljub poznavanju diskriminacije se žrtve velikokrat bojijo povračilnih ukrepov in doživljajo po prijavi dejanj tudi dodatne ukrepe. Tudi zato ostaja stopnja prijav nižja od dejanske diskriminacije v družbi. Na koncu pogovora smo se dotaknili še tematike pozitivne diskriminacije, ki ima namen odpravljati obstoječe strukture diskriminacije in skozi primere diskutirali, kdaj je tovrstni pristop, npr. v primeru volilnih listkov, dovoljen. Razprava se je nadaljevala še o sovražnem govoru, nestrpnosti v slovenskem prostoru in zaposlovanju na dvojezičnih območjih. Predavanje in razprava sta omogočila predvsem mladim, ki so se v večjem deležu udeležili predavanja, da bolje prepoznajo in opozarjajo na diskriminacijo v prihodnosti. Monika Sobočan
9
NARODNE MANJŠINE - PRILOŽNOSTI ALI BREMENA REGIJ 12. januarja 2015 nas je s svojim predavanjem počastil poslanec dr. László Göncz, ki je svoja razmišljanja strnil pod naslovom Narodne manjšine - priložnosti ali bremena regij. Dr. Göncz se je v svojem predavanju dotaknil naslednjih vprašanj in misli; ali sta obstoj in integracija narodnih in etničnih manjšin odvisna zgolj od pravno-formalnih rešitev oziroma v kolikšni meri je v soodvisnosti s pripravljenostjo večine na široko sprejemanje drugačnosti? Spoznavanje zgodovine kot opora pri ustvarjanju vrednot sožitja in preprečevanju negativnih stereotipov. Narodna in jezikovna raznolikost kot evropska vrednota ter dodana vrednost pri preprečevanju negativnih učinkov globalizacije. Ali se lahko ponovijo najbolj mračna obdobja 20. stoletja? Kako jih preprečiti? Navkljub temu, da dr. Göncz opravlja poslansko funkcijo, pristaja bolj na strokovna kot politična vprašanja. Pri svojem predavanju se je spraševal predvsem, kako bi moral izgledati svet v 21. stoletju. Zato je morda takšen tudi naslov njegovega predavanja, ki je na eni strani lahko nekoliko provokativen, saj se dotika priložnosti in bremen, a obenem, na drugi strani, ponuja (samo)refleksijo vprašanja narodnih manjšin. V luči pravno-formalnega vidika sta bila italijanski in
10
madžarski jezik že pred nastankom Republike Slovenije priznana kot uradna jezika. Kljub temu, da je med nami več kot sedemdeset odstotkov mešanih zakonov, je zaznaven upad pripadnikov madžarske manjšine. Dr. Göncz razloge za slednje vidi prvič, v nedodelanem pravno-formalnem okvirju, ki je pri manjših skupinah toliko bolj pomemben - s pomočjo pravno-formalnega mehanizma se lahko ohranja marsikatera manjšina - drugič, tudi praksa žal velikokrat ne sledi teoriji, tako z ustavnega kot zakonskega vidika, in tretjič, družbene spremembe - ki jih težko dohajamo in se s tem težje posvetimo vsebinskim vprašanjem, kot je na primer uporaba dvojezičnosti. Svet je na prelomu v 21. stoletje postal multikulturen, bolj kot kadar koli prej. Ob tem dr. Göncz poudarja, da mora Evropa, če kot taka želi obstati, obdržati tudi narodne manjšine, pri čemer seveda ne gre pozabiti na integracijo. Z vsako večkulturnostjo pa so neločljivo povezani tudi stereotipi, za katere dr. Göncz meni, da so, predvsem glede negativnih stereotipov, ki jih ni malo, plod 20. stoletja in takratnih razmer. Kljub temu, je zaključil dr. Göncz, predvsem za obstoj manjših ostaja odgovornost večine do manjšine. Izčrpnemu predavanju je sledila razprava, kjer so se odpirala vprašanja tako glede vloge dr. Göncza kot poslanca in v povezavi z madžarsko manjšino, vse do posebnih pravic pripadnikov madžarske narodne manjšine in Evropske unije kot multikulturnega in multinacionalnega projekta.
EKSKURZIJA RTV SLOVENIJA, STUDIO MADŽARSKIH PROGRAMOV - MAGYAR MŰSOROK STÚDIÓJA V sklopu teme posvečene madžarski narodni manjšini smo se odpravili na ekskurzijo na RTV Slovenija, Studio madžarskih programov - Magyar Műsorok Stúdiója, kjer so nam predstavili svoj program in zgodovinske niti razvoja studia
Ob tej priložnosti so nam odprli vrata prostorov, kjer
madžarskih programov ter nam opisali dolgoletni »boj« za
novinarji marljivo zbirajo informacije, vneto pišejo članke,
oddaje v madžarskem jeziku, danes ustavno zagotovljene
sestavljajo sveže novice, prispevke in načrtujejo najnovejše
pravice. V nadaljevanju so nam predstavili svoje delo: vrste
oddaje. Spoznali smo, da se ne trudimo prečkati mej le v
in izbor oddaj, potek snemanja, povezovanje z madžar-
našem projektu, ampak je to poslanstvo tudi novinarjev RTV
sko televizijo in dodane vrednosti oddaj, ki jo tvorijo prav
Slovenija, Studio madžarskih programov - Magyar Műsorok
podnapisi v slovenskem ali madžarskem jeziku, slednje širši
Stúdiója, ki tako rekoč vsakodnevno prečkajo meje in pove-
javnosti omogoča spremljanje njihovih programov.
zujejo manjšino z večino ter obratno.
11
ROMI PREDAVANJA IN RAZPRAVA ČE NAM USPE IZBRISATI EN STEREOTIP, SMO NAREDILI VELIKO Prečkajmo meje, združimo svet. Tako se glasi moto projekta, katerega vizija je družba brez predsodkov in stereotipov, nemirov, življenje v sožitju, prijateljstvo in povezovanje. V osnovi gre predvsem za spoštovanje človekovih pravic in demokratičnost. O tem, ali je vizija projekta utopija ali ne, smo se 28. novembra 2014 pogovarjali v prostorih MKI Mansarde. Obravnavana je bila problematika Romov in njihovega življenja v skupnosti. Predavanje je odprla Tina Freidriech, predsednica Romskega akademskega kluba. Izpostavila je bistvene točke, ki dan za dnem kalijo sožitje med romskim in neromskim oziroma večinskim prebivalstvom. Osredotočila se je predvsem na problematiko izobraževanja romskih otrok in predstavila nekaj možnih rešitev za trenutno zaskrbljujoče stanje.
Za izoblikovanje otrokove osebnosti je ključno predvsem (pred)šolsko obdobje, torej obdobje v katerem se otrok prvič vključi v skupnost in začne delovati kot njen aktiven člen. Pomemben dejavnik predstavljajo družina in starši, ki pa na izobrazbo ne gledajo zmeraj kot na vrednoto; velika večina romskih otrok je vključena v proces izobraževanja kasneje kot vrstniki. Tako pridemo do začaranega kroga: otrok že na »štartu« ni enak vrstniku, ki je bil vključen v proces izobraževanja od začetka. Počuti se zapostavljenega, njegovo znanje je prešibko za nadgrajevanje, izobrazba postaja breme, ki mu sam ni kos. Konkretna rešitev za omenjeno težavo so razne izobraževalne aktivnosti in projekti (izvedeni s strani romskega društva), ki doživljajo dober odziv. Omenjena je bila dejavnost učne pomoči na domu: potekalo je v smislu individualnega dela z romsko deklico, ki je imela velike težave pri učenju. Po treh letih konstantnega dela deklica v šoli sedaj dosega zelo dobre rezultate in izboljšave na vseh področjih. Eden od projektov romskega društva je bil tudi Poletni romski tabor, v katerega so bili vključeni otroci, katerih starši nimajo možnosti nuditi otrokom počitnikovanja na morju. Tako je nekaj romskih (kot tudi neromskih) otrok odpotovalo za teden dni na Debeli rtič, kjer so potekale razne dejavnosti, ki so vključevale aktivnosti v prostem času, spodbujale otrokovo kreativnost in ga učile socialnih veščin. Kot drugi je spregovoril Blaž Kovač iz Amnesty International Slovenije, ki je (iz)postavil eksistencialno problematiko romske skupnosti pred izobraževanje. Cinično je pričakovati, da bi otrok, ki nima primernih bivalnih pogojev in pitne vode, dosegal enake uspehe kot vrstnik z neprimerljivo boljšimi bivalnimi pogoji. 86 romskih naselij v Sloveniji je nelegalnih in nimajo zagotovljenega pravnega varstva. Kapital je pred človekom. Na pomembno težavo se je navezal tudi Darko Rudaš, predsednik Foruma romskih svetnikov in prvi Rom, ki je kandidiral za poslanca. Pravi, da so časi, ko so Romi samo »plesali in peli« mimo, država mora dati možnost vsem za enako politično
12
participacijo. Slišali smo zanimivo anekdoto o podjetju, ki je na novo zaposlovalo delavce. Na razgovor so poklicali 30 delavcev, med njimi tudi nekaj Romov. Na voljo je bilo le deset delovnih mest, devet so jih že zapolnili z neromskimi delavci, prostora je bilo le še za enega. Šef je na predlog, da bi bil v ekipi vsaj en predstavnik Romske skupnosti, odgovoril z naslednjimi besedami: »Ni šans.« Prav tako svojega odgovora ni argumentiral. Na koncu je le vzel romskega delavca in samo on je izmed desetih na novo zaposlenih delavcev dobil pogodbo veljavno za nedoločen čas. Ciganov in Romov ni. So samo enakopravni državljani. Pa je temu res tako? To je vprašanje, ki pri nas še ni čisto razrešeno. V 21. stoletju obstajajo občine, ki svojim prebivalcem ne zagotavljajo niti osnovnih bivalnih pogojev. Tako sta v preteklem letu šli kar dve pritožbi glede pravice do vode čez organizacijo Amnesty International Slovenije do Evropskega sodišča za človekove pravice. Ali mi kot družba tega res ne moremo razrešiti sami? Nekaj je hudo narobe z državo, v ka-
teri se dve romski naselji borita; ena za pravico do optičnega interneta, druga za pravico do pitne vode ... Dejstvo je, da stereotipov še dolgo, ali pa morda nikoli, ne bomo mogli izbrisati. Zakoreninjeni so globoko v nas, naši miselnosti. »Če ne boš priden, bodo prišli cigani in te ukradli.« Vsi radi »predalčkamo« ljudi. To počnejo tudi Romi. Po besedah Tine Freidriech je »predalčkanje« ljudi glede na nacionalnost in raso izkrivljeno in napačno: »Ni ciganov, Romov in Slovencev. So samo dobri in slabi ljudje.« Pripadnost eni od teh skupin pa vsak lahko izbere sam. »Kaj lahko jaz kot posameznik storim, da se današnje stanje izboljša?«, se je glasilo zaključno vprašanje nekega dijaka. Odgovor je: veliko. Če se dva želita razumeti, se morata najprej spoznati. Zabrisati je potrebno navidezne bariere, opraviti s predsodki in se angažirati. Svet nas gleda. Sindi Kustec
EKSKURZIJA NOGOMETNA TEKMA V okviru ekskurzije smo se z mladimi Romi odpravili na ogled nogometne tekme. Prepričani smo namreč, da je prav šport tisti, ki združuje najrazličnejše narode v ljubezni do igre. Tako so si ogledali nogometno tekmo, kjer je vsak navijal za svojega favorita, vse pa jih je povezovala ljubezen do igre.
13
OBELEŽJE MEDNARODNEGA DNE MEDNARODNI DAN ČLOVEKOVIH PRAVIC V tednu mednarodnega dne človekovih pravic smo se odpravili na ulice in mlade povprašali o življenju Romov. Zanimalo nas je, koliko odstotkov Romov živi v zidanih hišah, kateri je njihov materni jezik in koliko Romov živi v Prekmurju.
Koliko odstotkov Romov živi v zidanih hišah? Odgovor: 39 odstotkov Možni odgovori
Število odgovorov
39 %
4
B
59 %
8
C
89 %
3
A
Kateri je materni jezik Romov? Odgovor: Romščina Možni odgovori
Število odgovorov
A
Hindi
1
B
Romščina
13
C
Romunščina
1
Koliko Romov živi v Prekmurju? Odgovor: 3.237 Romov Možni odgovori
14
Število odgovorov
A
1.000
3
B
3.000
4
C
6.000
5
15
ŽENSKE - S POUDARKOM NA ENAKOPRAVNOSTI SPOLOV PREDAVANJA IN RAZPRAVA NIČELNA TOLERANCA DO NASILJA 8. januarja 2015 je v MKI Mansardi potekalo predavanje o vseprisotni tematiki v našem okolju, tj. nasilju v družbi. Publiko sta nagovorila Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo in Franc Bogar, predstavnik policijske postaje v Lendavi. Skozi predavanje so poslušalci spoznali tako teoretično in vsebinsko ozadje, kot tudi pravosodno in legalne okvire nasilja v slovenski družbi. »Ali je nasilje že, če Vas, gledalce, grdo pogledam?« je provokativno pričela predavateljica in se pričela spraševati, kaj sploh nasilje je. Nasilje sicer ni le grd pogled, temveč izhaja iz nesorazmerja moči, ki je prisotna v medsebojnih odnosih. Velja, da je nasilje zloraba večje moči v odnosu in je za preprečevanje nasilja predvsem potrebna enakomerna porazdelitev moči, enakopravnost. Čeprav se zdi tovrstna definicija abstraktna, skozi analizo medosebnih odnosov hitro postane realna. Največ nasilja se prične prav v zasebnih odnosih, med moškim in žensko. Toda le to se ne pojavlja samo v dolgotrajnih odnosih, temveč se pričenja že na prvih zmenkih. Statistično gledano največ nasilja v slovenski, kot tudi evropski družbi, povzročajo moški v partnerskih zvezah z ženskami. Razmerja moči v družbi so se pričela v zvezah spreminjati šele pred kratkim. Slovenska družba ima v današnjem času uveljavljenih veliko pravic, ki še pred kratkim niso bile samoumevne za oba spola. Pred manj kot sto leti ženske niso imele pravice voliti in tudi ni bilo nobene prepovedi nasilja nad ženskami. Prva prepoved nasilja je bila, da se ženske ob nedeljah ne sme tepst in da mora druge dni v tednu palica za 16
kaznovanje biti debela največ en palec. Čeprav se je od takrat do danes zakonodaja spremenila in postala varuh vseh, ne le moških, je vendar tudi danes nasilje prisotno in vse bolj vidno. V nasprotju s preteklostjo danes ženske hitreje zberejo pogum in ob pričetku nasilja v odnosih tudi odidejo iz odnosa. Kljub fizični sposobnosti oditi v družbi še vedno ostajajo stereotipizacije, ki onemogočajo postavljanje žensk in moških v odnosih v enakopraven položaj. Tako se je ohranilo prepričanje, da so ženske nežne, pasivne in čakajo, da se stvari zgodijo. V primeru, da se ne uklanjajo tej družbeni normi in si aktivno uredijo ali izpolnijo svojo željo, so v veliki večini primerov še vedno smatrane za »črno ovco družbe«, preveč agresivne posameznice. Kljub vsemu napredku se torej nahajamo na točki družbe, ko je sicer pričakovana enaka mera moči za oba spola, vendar se ta v praksi ne realizira. Realizacija enakosti moči v odnosih se prične že s prakticiranjem nenasilne komunikacije. To je pravica vsakega posameznika do izražanja in odločnosti v svojem govoru, ne glede na spol. Glasno in jasno izražanje stališča s strani ženske govorke se še danes prepoznava od publike kot nasilna komunikacija, čeprav ni bila v namenu drugačna, kot je bil moški govorec. Tako se prične tudi nasilje v medosebnih odnosih z odvzemanjem možnosti jasnega stališča in lastnega mnenja o temah, ki se dotikajo posameznika. Najlažje je le to orisati na primeru para. Fant in punca se zaljubita in v svoji zaljubljenosti začneta kovati tudi načrte za prvi skupen dopust. Vendar fant prepriča punco, da bi bilo dobro, da njemu prepusti načrtovanje dopusta, saj da je v tem bolj vešč. Tako fant naredi načrt za celoten dopust. Ko začne par na dopustu zapravljati denar za spominke in večerni izhode, hitro ugotovita, da jima zmanjkuje denarja. Ob tem dogodku moški prepriča žensko, da bi bilo najbolje, da mu prepusti finančno načrtovanje, saj da ženske tako ali tako ne vedo z denarjem in veliko zapravljajo. Punca, prepričana v svojo zmoto in dobro idejo dajanja upravljanja denarja fantu, le-temu prepusti urejanje finančnih zadev. Po počitnicah se prikrito pridobivanje moči v zvezi
ne konča, kajti za par bo čas, da se odločita o nadaljnjem študiju po končani srednji šoli. Fant takrat punco prepriča, da ji ni potrebno nadaljevati s študijem, saj je srednješolska izobrazba v njenem poklicu dovolj. Ker je punca zares hitro dobila službo se za to tudi ni preveč zmenila in je privolila v prenehanje izobraževanja. Še vedno pa se je družila s kolegicami, ki so nadaljevale študij in spoznavale študentsko življenje. Vendar le to fantu ni bilo všeč. Samske kolegice je dojemal kot »neodgovorne« in »neresne« saj niso poznale obveznosti zveze in je zato svoji punci svetoval, naj se preneha družiti z njimi. V tej svoji uklonitvi zahtevi je punca pričela zapirati svoj socialni krog. Po nekaj časa je prenehala hoditi na kosila in obiske k svojim staršem, saj ji je fant povedal, da ga pri »njenih doma« vedno kritizirajo, se ne počuti ce-
njenega in da bosta raje kuhala kosilo sama doma. Sčasoma ni le pretrgala stikov s prijateljicami in družino, prenehala je tudi hoditi na fitnes. Fant je ugotovil, da ju fitnes veliko stane in da so tam čudni moški, ki gledajo njegovo punco. Tako je punci razložil, da je bolje, da na fitnes ne bi hodila, saj bi se ji lahko kaj zgodilo. Takšne zgodbe so stalnice v naši družbi, pri tem ne gre za navadno skrb, ljubosumje ali ljubezen, kot si to velikokrat razlagajo žrtve, temveč za partnersko nasilje. V opisanem primeru je bilo predvsem orisano, da v nasilnih zvezah ljubosumje preraste v kontrolo nad drugo osebo. Osebi se postopoma omejuje stike izven partnerske zveze. Zmanjša se njihova moč odločanja o nakupih (ekonomska svoboda) in svoboda 17
izbire družbe. Diktira se ji, kateri stiki so za njo primerni in kateri ne. Tako ni prvo nasilje v zvezi fizično nasilje, temveč psihično nasilje, prevzem kontrole nad življenjem partnerja. Prve klofute, fizično nasilje, se ponavadi zgodijo v ranljivem obdobju ženske, na primer v času nosečnosti. Takrat je ženska tudi manj motivirana, da zapusti partnerja. Tok misli pri žrtvah nasilja je velikokrat drugačen kot od drugih posameznikov, saj razmišljajo bolj v okviru tradicionalnih vlog za ženske v družbi. Storilec nasilja pa žrtve še bolj zaničuje in s tem niža njihovo samopodobo, da še težje odidejo iz zveze. Tako storilci žrtvam razložijo, da so žrtve slabe, ničvredne osebe ali da niso dovolj moški ali da so debele in tako ali tako druge zveze ne bodo našli. Psihično nasilje je podlaga za nastanek fizičnega nasilja in je zato potrebno razumeti, da se odnosov ne sme reševati za vsako ceno, temveč je od zlorabe tudi potrebno znati oditi. V medsebojnih odnosih se pojavljajo različne vrste nasilja: psihično, fizično, spolno in ekonomsko nasilje. Po navadi prepoznamo samo zadnjo stopnjo nasilja, fizično nasilje. Tovrstno nasilje je vidno tudi v medijih, saj se odraža s polivanjem z vodo, odrivanjem ali se konča tudi s smrtjo. Za zaprtimi vrati se nato soočimo še s spolnim nasiljem. Komaj pred malo več kot dvema desetletjema, od leta 1991 je spolno nasilje v zakonski zvezi kaznivo dejanje. Še danes starejše generacije razmišljajo, da to ni kaznivo dejanje in da si partner lahko kadar koli zaželi spolnosti in mu v zakonu ta želja mora biti uresničena. Strah pred posledicami zavrnitve spolnosti je tisti, ki že kaže na spolno nasilje v zvezi. Najmanj znana oblika nasilja pa je ekonomsko nasilje. To je oblika nadzora, ker samo en posameznik v zvezi upravlja z denarjem ali cel čas od drugega partnerja denar zahteva. To so tudi dejanja, ko mož ženi daje »žepnino« iz lastne plače ali deleža sredstev, ki jih lahko ženska upravlja. S tem ji zmanj-
šuje tudi možnosti, kam lahko gre ali kaj lahko počne in tako preprečuje osamosvojitev. Za razrešitev tovrstnega nasilja je potrebno razumeti, da smo enakovredni v partnerstvu. Razumevanje, kaj so pravice in kaj so dolžnosti v partnerski zvezi pripomore k preprečevanju in razreševanju nasilja. Samoobramba, popularna tehnika v družbi, zato ni način preprečevanja nasilja. S tem ne razumemo, da je tudi psihično nasilje škodljivo in da je prav razreševanje na nivoju preden pride do fizičnega nasilja tisto, ki bo preprečilo nasilje. Potrebno je, da se naučimo nasilja ne izvajati. Ko smo v vlogi moči, da uporabimo to moč, ne pa, da jo zlorabimo. Naš način ravnanja je izjemno pomemben tudi za mlajše generacije, otroke in njihovo dojemanje nasilja. Čeprav je veliko učenja družinsko vezanega je vendar lastna odločitev, kako se bomo ravnali. Zelo pomembno je doseči vsaj manjšino posameznikov, da se spremeni miselnost v družbi in stremljenje k spoštovanju posameznika. Informacije, ekonomska neodvisnost in izobrazba delajo ljudi varne in preprečujejo nasilje. Zaradi različnih razlogov se v naši družbi vedno znova pojavljajo žrtve nasilja, ki za pomoč pri razreševanju nastale situacije v družini tudi prosijo policijo. Policija je represivni organ, ki nasilje preganja, ne more ga pa v celoti preprečevati. Trenutno je preventiva že pričela delovati na osnovnošolski ravni, saj policija s programom Policist Leon svetuje, predstavi nasilje že v 5. razredu osnovne šole. Toda ni še zajela vse pore naše družbe. Žrtev, ki je obravnavana v policijskem postopku, običajno nastane, ko se prične izsiljevanje in povzročanje bolečine žrtvi. Komaj ko nasilje doseže vrh, ponavadi tudi policija zazna dogajanje. Od tega trenutka dalje ima policija tudi pooblastila za ukrepanje. Kljub temu pa je težko potegniti črto med prekrškom in kaznivim dejanjem, zbrati dokaze in storilca primerno sankcionirati. Že korak, da žrtev prijavi kršitev je zahtevala od nje ogromno poguma. Prav zato ostane tudi veliko nasilja prikritega. Najbolj se vidi podrejenost žrtve, ko nasilje izbruhne. Žrtev pride absolutno ponižana, sestradana, pretepena z različnimi predmeti. Takrat je žrtev tudi najbolj pripravljena na sodelovanje s policijo. Čez čas se žrtev spet sooči z mnenjem družbe, zadeve se umirijo in žrtve preidejo nazaj v zvezo s storilcem. Tovrstni intervali se potem pojavljajo pogosteje in spet umirjajo. Zato je za uspešno razrešitev najpomembneje, da se žrtev osamosvoji in da ni pod vplivom storilca, da lahko končno pretrga vez. Preventiva in pretrganje vezi, ko se nasilje zgodi, so najpomembnejši aspekti življenja v nenasilni družbi. Seveda žrtve nasilja niso le ženske temveč tudi moški, ki si ponavadi upajo še pozneje spregovoriti. Kako se sami obnašamo do nasilja, pa je ključno za preprečevanje nasilja. V družbi, kjer se čutijo ljudje močni in spoštovani, ni potrebe po nasilju. Monika Sobočan
18
OBELEŽJE MEDNARODNEGA DNE MEDNARODNI DAN ČLOVEKOVIH PRAVIC Nekoliko kasneje smo se še enkrat odpravili na ulico in mimoidoče spraševali o njihovem mnenje glede nasilja v družini in v zasebni sferi ter med partnerjema.
Koliko žensk bo v času življenja doživelo nasilje v družini? (Odgovor: ena od štirih) Možni odgovori
Število odgovorov
A
Ena od dveh
3
B
Ena od štirih
7
C
Ena od šestih
6
Katera oblika nasilja v zasebni sferi in med partnerjema je najpogostejša? (Odgovor: psihično nasilje) Možni odgovori
Število odgovorov
A
Psihično
8
B
Fizično
7
C
Spolno
1
V koliko primerih so povzročitelji nasilja v zasebni sferi in med partnerjema moški? (Odgovor: 90 odstotkov) Možni odgovori
Število odgovorov
40 %
3
B
70 %
12
C
90 %
2
A
19
DELAVNICE V okviru aktivnosti delavnic smo po osnovnih in srednji šoli v širšem območju Lendave izvedeli 19 delavnic na temo človekovih pravic in nediskriminacije. Z delavnicami smo želeli mlade, predvsem osnovno– in srednješolce seznaniti s človekovimi pravicami, njihovim nastankom in Splošno deklaracijo človekovih pravic ter osvojiti pojem diskriminacije. Predvsem pa jih seznaniti z možnostmi ukrepanja v primeru kršitev človekovih pravic. Tako smo preko socialnih iger, študije primerov in igre vlog pri mladih želeli spodbuditi občutljivost za položaj, v katerem se znajdejo drugi in jih ozavestiti, da lahko tudi sami marsikaj storimo, če želimo, da bi vsi imeli enake možnosti v življenju.
SELFIE S samoportretnimi fotografijami (angl. selfie), ki smo jih objavljali na Facebook strani Mansarda – Padlás pod naslovom #PreckajmoMeje, smo želeli med mlade ponesti pozitivna sporočila bodisi o ranljivih skupinah in temi bodisi o strpnosti in človekovih pravicah. Ker so mladi ustvarjalci naše skupne prihodnosti, smo jih želeli spodbuditi, da delijo sporočila, s katerimi lahko premagujemo stereotipe in združujemo različnosti, spreminjamo svet in ustvarjamo boljšo prihodnost.
20
20
FOTOGRAFSKE RAZSTAVE Ker včasih, kot pravi znani rek, ena fotografija pove več kot tisoč besed, smo na fotografskih razstavah predstavili fotografije iz posameznih sklopov. Nanje smo prenesli najboljše utrinke iz aktivnostih projekta, s katerimi smo želeli izpostaviti bogatost posamezne skupine in promovirati njihove človekove pravice.
21
ZAKLJUČKI Zaključki projekta temeljijo na zbranih evalvacijah in listah prisotnosti in se glasijo, kot sledi:
- aktivnosti projekta so trajale 110 dni, - v tem času je bilo izvedenih 52 aktivnosti, - na katerih je sodelovalo 19 organizacij in - 4 osebe ožje ter 18 širše projektne ekipe, - vseh udeležencev ciljne skupine je bilo 579, - med katere smo razdelili smo okrog 330 map, 330 zvezkov in 460 svinčnikov.
Število udeležencev po sklopih in aktivnostih
Število udeležencev po sklopih
22
Število udeležencev po aktivnostih
Število aktivnosti
Število aktivnosti po sklopih
Število aktivnostih skozi vse sklope
Število aktivnostih skozi vse sklope Pri samem projektu pa so se za prednosti in slabosti oziroma priložnost in nevarnosti pokazale naslednji dejavniki:
Prednosti - Vključenost učencev in dijakov v projekt, - obogatitev ponudbe vsebin MKI Mansarde, - večkulturno okolje, - velika motiviranost mladinskih delavcev in - pridobitev opreme.
Priložnost - Pravica do izobraževanja, - aktualnost in pomembnost tem in dialoga med mladimi in odločevalci, - pomoč pri prehodu iz otroštva v mladost in iz mladosti v odraslost, - sekundarna socializacija, - profesionalizacija mladinskega sektorja in mladinskega dela, - nacionalni programi, - zanimanje za sodelovanje in - večkulturno območje (aktualnost tem iz vsakdanjega življenja).
Slabosti - Slaba komunikacija in sodelovanje med mladinskimi organizacijami, - nemožnost nadaljnjega sodelovanja z organizacijami (negotova prihodnost mladinskih organizacij), - pomanjkanje komunikacije med vodstvom in delavci, - pomanjkanje kadra in neprofesionalizacija dela in - pomanjkanje infrastrukture (prostor, omejena sredstva za opremo in kader).
Nevarnosti - Pomanjkanje angažiranosti (organizacij in mladih), - terminska zasnova (dopoldanski in popoldanski čas izvedb aktivnosti), - pomanjkanje aktivne participacije starejših mladih oziroma mlajših odraslih in - nesamozavestnost pri participaciji.
23
ZAHVALA
Projekt so s svojim nesebičnim in predanim delom oblikovali: Peter Paller Ladislav Kopinja Ivan Šemen Nina Pasarič Emanuel Vida Ines Horvat Leon Novak Damir Toplak Suzana Jambor Nikolaj Biro Simon Vuk Attila Ftičar Emilija Vida Monika Sobočan Sindi Kustec Tina Friedreich David Solarič Bea Feher
Projekta prav tako ne bi bilo brez izjemnega sodelovanja: »Misija*S« društvo za trajnostni razvoj Pomurja Dvojezična srednja šola Lendava Osnovna šola Miška Kranjca Velika Polana RTV Slovenija, Studio madžarskih programov Mirovni inštitut BK Mladost Dvojezična osnovna šola Lendava Dvojezična osnovna šola Dobrovnik Osnovna šola Kobilje Dvojezična osnovna šola Genterovci Romski akademski klub Amnesty International Slovenije Romano Kher Romano Pejtušago – Romsko društvo Kamenci Romsko kulturno turistično kulinarično društvo Golobica občine Murska Sobota Osnovna šola Franceta Prešerna Črenšovci Društvo za nenasilno komunikacijo Društvo SOS Policijska postaja Lendava Dr. László Göncz
Pri projektu so pomagali tudi: Iztok Utroša Tanja Hozjan Marjan Drvarič Rahela Hojnik Kelenc Kavarna Torteraj Svet mladih Lendava DigiFot d.o.o. NLB d.d. LRF za Pomurje
Zahvale gredo tudi vsem medijem, ki so spremljali projekt in prenašali njegove aktivnosti: Murski Val Radio Romic Lendavainfo.CoM RTV Slovenija, Studio madžarskih programov mladi.si RTV Slovenija Pomurec.com Večer
Hvala vsem, ki ste ves ta čas bili z nami! 26