Mlado klasje april 2011

Boj za državo, za zmago, za gol Tik pred novinarsko delavnico v Ivančni Gorici sem se v Parizu, v starem stanovanju ob katedrali Notre Dame, pogovarjala z Rolandom Dumasom, uglajenim diplomatom, ki je vodil francosko diplomacijo v času slovenskega osamosvajanja. Dobro se spominja dogodkov, ki so v nekaj mesecih neprepoznavno spremenili svet, spominja se pogovorov, še posebej s takratnim nemškim zunanjim ministrom Genscherjem, s katerim ju še vedno veže pristno prijateljstvo, spominja se stiskov rok, spominja se, kot pravi, pragmatičnih Slovencev, ki so spretno, brez zaostrovanja in patetike, krmarili slovensko ladjo osamosvajanja.

Ob teh dogodkih mladi novinarji delavnice, ki jo je tudi letos pripravila območna izpostava Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, še niso bili rojeni, in bala sem se, da jim verjetno tema ne bo dišala. A sem se zmotila. O slovenski samostojnosti vedo veliko. Poznajo datume, poznajo ljudi, poznajo dogodke. In ko sem ob koncu druženja previdno predlagala, da bi nekdo morda napisal kakšen članek o tem, je v zrak v hipu šinila Janova roka in nastal je zelo angažiran komentar, ki ga lahko preberete v naši prilogi.

Tolikšno zadovoljstvo ob temi je ob našem druženju sprožil samo še nogomet. Pravzaprav bi rekla, da bi se mnogim fantom v Ivančni Gorici in okolici zdelo dobro, če bi bila Ivančna Gorica nekoliko bliže Barceloni. Ko igra ta katalonski klub in ima Messi še posebej dober dan in zabija gole, so verjetno igrišča v občini Ivančna Gorica prazna, ker so vsi fantje pred televizorji.

Zato smo naredili osamosvojitveno-nogometno prilogo. S kančkom mode in plesa.

Prijetno branje!

Manica J. Ambrožič

Z učenci OŠ Ferda Vesela o slovenski osamosvojitvi Glasovali bi »ZA«

Ko so se Slovenci odločali o zgodovinsko pomembnem dogodku, najinih sogovorcev še ni bilo na svetu. Vendar naju je kljub vsemu zanimalo, kako blizu so jim zgodovinske teme. Na vprašanje, kaj vedo o začetkih slovenske države, sva dobili zanimive odgovore. Bili sva pozitivno presenečeni, saj se je izkazalo, da jim ključni dogodki našega osamosvajanja niso tuji.

Urška Fajdiga, 7. b

Leto 1990 je pomembna zgodovinska prelomnica. Takrat so se Slovenci odločali o tem, ali želijo bili samostojni, ali hočejo imeti svojo samostojno državo Slovenijo. Večina je bila »za«. Če bi bila jaz takrat že rojena in bi lahko glasovala, bi se odločila tako, kot se je takrat večina Slovencev. Tako se zdaj lahko razvijajo naš materni jezik, običaji, kultura ipd. Lanskega decembra smo praznovali 20. obletnico naše države, 26. december pa je dela prost dan. Naša samostojnost mi veliko pomeni.

Klara Groznik, 8. b

23. 12. 1990 je bil plebiscit in na njem so se Slovenci odločali, ali bo Slovenija neodvisna država. 98 odstotkov volivcev se je odločilo za lastno državo. Leta 2010 smo praznovali 20. obletnico samostojne države Slovenije, dan samostojnosti in enotnosti pa praznujemo 26. decembra. V primeru, da se Slovenija ne bi osamosvojila, bi bili še vedno pod Jugoslavijo. Slovenija ima kot samostojna država svojo zastavo, grb in himno. Če bi lahko sama odločala o osamosvojitvi Slovenije, bi glasovala »za«, saj ima država tako več možnosti za razvoj.

Matej Smrekar, 9. b

Slovensko osamosvojitev praznujemo vsako leto 26. decembra. Dogajala se je med letoma 1990 in 1991; Slovenci smo takrat odstopili od Jugoslavije, dobili smo svojo državo, izvolili člane parlamenta in predsednika republike.

Rok Strmole, 7. b

Dan samostojnosti praznujemo 26. decembra. Ker smo samostojni, lahko odločamo o svoji državi sami in se nam ni treba usklajevati še z drugimi državami bivše Jugoslavije. Dobro je, da smo se odločili za samostojno državo, ker smo zdaj neodvisni. Tako lahko npr. porabimo denar samo zase in ga ni treba posojati drugim državam bivše skupne države.

David Klemenčič, 8. b

Komentar

Ob 20-letnici samostojnosti Slovenci živimo v svoji državi, kar se nam zdi samoumevno. A nekateri narodi nimajo svoje države in se zanjo borijo, tako kot smo se borili Slovenci pred 20 leti v našem največjem boju, boju za samostojno Slovenijo.

Mnogi mladi pa tudi starejši ne vedo, kaj vse je bilo potrebno za državo. Potrebno je bilo dosti, a najpomembnejše je, da se narod zavedno hoče boriti zase. Začelo se je z mediji. V času demokratičnih sprememb na Slovenskem, v letih 1989–1991, je izhajal neodvisni časopis Demokracija, ki je bil sprva glasilo Slovenske demokratične zveze, kasneje pa glasnik Demokratične opozicije Slovenije, Demosa. Bil je prvi pravi opozicijski in strankarski časopis v Sloveniji po letu 1945 in je imel pomembno vlogo pri zmagi koalicije Demos na volitvah 1990. Pravzaprav ni povsem jasno, na kakšen način je padla odločitev, da se lahko začne izdajati Demokracijo kot nasprotje takratnemu Delu, Dnevniku in drugim medijem pod vplivom oblasti. Verjetno je oblast dovolila izhajanje, da se preizkusi Slovence in se ugotovi, ali smo že zreli za osamosvojitev.

Izdajanje časopisa je bilo zaupano kar Gorenjskemu glasu, ki je tri številke Demokracije natisnil kot prilogo. In takrat se je vnelo. Prišlo je do nesoglasij med slovenskim in jugoslovanskim političnim vrhom, po razglasitvi samostojnosti je prišlo do 10-dnevne vojne za Slovenijo. S podpisom moratorija na Brionih je imela Slovenija tri mesece časa, da se pripravi na morebitni boj z Jugoslavijo. V tem času pa je jugoslovanski vrh izgubil interes za ozemlje Slovenije in začela se je pot samostojne Republike Slovenije.

Jan Zupančič

Naša država je stara 20 let. Njeno osamosvojitev praznujemo vsako leto 26. decembra. Za Slovenijo je bil to velik dan, saj so se ljudje soglasno odločili za samostojno in suvereno državo. Na Slovenijo sem ponosen, njena samostojnost mi veliko pomeni. Zdaj nismo več odvisni od drugih držav, imamo svojo zastavo, grb in himno.

Lenart Kastelic, 9. b

Osamosvojitev praznujemo vsako leto 26. decembra. Na plebiscitu so se Slovenci odločili za samostojno državo Slovenijo in za odcepitev od Jugoslavije. 25. junija 1991 se je to uresničilo pod vodstvom prvega predsednika republike Milana Kučana.

Tanja Adamlje Čož, 9. a

Dan osamosvojitve praznujemo 26. decembra. Veliko o slovenski osamosvojitvi sem se naučila, ko sem se pripravljala na letošnje tekmovanje iz zgodovine. Ponosna sem, da so se ljudje leta 1990 odločili za odcepitev od Jugoslavije. Po Titovi smrti Sloveniji v skupni državi ni najbolje kazalo, Jugoslavija pa bi tako ali tako slej ko prej propadla. Če bi tudi sama lahko odločala na referendumu, bi se odločila tako kot večina, torej »za«. Starejšim verjetno ta dogodek pomeni več kot nam najstnikom, saj so ga sami doživeli.

Alenka Sinjur, 8. a, Ajda Kenda, 7. a OŠ Ferda Vesela Šentvid pri Stični

2

KLASJE | Ivančna Gorica,

Mlado Klasje

april 2011

Med ferdovci veliko talentov

Ples nas povezuje

To ste gotovo videli vsi tisti, ki ste se predzadnji marčevski petek udeležili dobrodelnega koncerta z naslovom Pomlad za vse, ki so ga v avli Osnovne šole Ferda Vesela pripravili učenci devetih razredov.

Plesni klub Guapa je pred šestimi leti ustanovila plesna učiteljica Maja Pirc Zrilič. V klubu je 21 skupin iz Ambrusa, Muljave, Krke, Ivančne Gorice, Šentvida pri Stični, Velikega Gabra in Višnje Gore. Plesalci se srečujemo tedensko in se učimo novih plesov oz. koreografij. Plešemo različne plese, kot so hip-hop, džez, skozi vse leto pa se udeležujemo tudi različnih šovov, otroških predstav, sodelujemo na kulturnih prireditvah in dobrodelnih koncertih. Vsako leto se udeležimo tudi državnega tekmovanja. Na letošnjem državnem prvenstvu, ki bo junija, se bomo predstavili v dveh skupinah (starejši in mlajši).

Maja Klemenčič, 6. a OŠ Ferda Vesela Šentvid pri Stični

Program, ki so ga s skupnimi močmi oblikovali učenci in njihovi razredničarki Jelka Rojec in Karla Oven, je bil pester in zabaven, pridružili pa so se jim tudi gosti, in sicer vokalna skupina Šentviški slavčki ter slovenska legenda kantri glasbe Milan Pečovnik - Pidži s prijateljem. Program sta povezovala učenca Špela Jerin in Matej Mirt, nastopajoče sošolce pa so napovedovali tudi posamezni učenci.

Po uvodnem nagovoru ravnatelja Janeza Peterlina so svoje sposobnosti igranja na klavir pokazale učenke Sara Sinjur, Eva Gorišek, Andreja Rus, Hana in Neja Mele, ki sta zaigrali štiriročno, in Tanja Adamlje Čož, ki je igranje dopolnila še s petjem. Smisel za glasbo sta pokazali tudi Sandra Novak, ki igra sintetizator, in Nives Kastelic z violino. Za plesno točko so poskrbeli šolski plesni pari, ki so se zavrteli v ritmu čačačaja in svinga, na hitro in poskočno glasbo pa je nekaj učenk zaplesalo kavbojski ples ob spremljavi gosta Milana Pečovnika Pidžija.

Učenci so večer polepšali tudi z recitacijami poezije, seveda pa ni manjkalo ubranega petja. Za to so z izbranimi glasbenimi uspešnicami poskrbeli gostje Milan Pečovnik - Pidži in Šentviški slavčki. Da je bilo zadoščeno

vsem glasbenim okusom, so učenke ob Niki Kavšek z električno kitaro in Neji Mele z akustično kitaro zapele staro rokuspešnico Sweet home Alabama, ljubitelje domače glasbe pa sta zabavala Dominik Kastelic in Žan Novak ter vsi ostali fantje, ki so si ob igranju harmonike izmenjavali klobuke. Za konec je sledila le še pozitivna in energična pesem Adija Smolarja Ne se bat', ki smo se jo naučili vsi devetošolci ter z nasmeškom in dobro voljo stopili na oder. Z akustično kitaro nas je spremljala učiteljica Martina Jurkovič, z električno kitaro Nika Kavšek, z baskitaro pa učitelj Andrej Štrus.

Učenci bomo del zbranih prispevkov namenili šolskemu skladu, veliko večino pa prireditvi ob zaključku našega osnovnega šolanja in zaključnemu izletu. Še enkrat se zahvaljujemo gostom, vsem učiteljem, ki so nam pomagali pri izpeljavi koncerta, in vsem, ki ste nam namenili svoj dragoceni čas ter prišli na našo prireditev. Prav tako pogumno, kot smo skupaj prepevali zadnjo pesem Ne se bat', smo z velikim veseljem stopili na oder ter pokazali, da smo generacija, v kateri se skriva veliko talentov.

Tjaša Verčič Jovanovič, 9. a

Anketa o OŠ Stična Prijetno vzdušje v stari šoli Nekaj učencev OŠ Stična smo vprašali, kaj jim je v šoli všeč in kaj pogrešajo.

OŠ Ferda Vesela Šentvid pri Stični

Revolucionarni facebook Bil je dan kot vsi drugi, ko je običajna državljanka Egipta spoznala, da noče več živeti v državi, zaznamovani s politično represijo in cenzuro, ter se odločila, da bo to spoznanje delila s svojimi prijatelji preko facebooka. Kmalu je ugotovila, da nima edina takega mnenja in njena misel se je z neverjetno hitrostjo razširila po vsej državi.

Ni trajalo dolgo, ko so se začele prve ulične manifestacije in izbruhnila je revolucija. Šele ko so se po več dnevih razmere v državi končno umirile, smo izvedeli, zakaj je bila prav ta revolucija tako posebna. To je bila prva elektronska revolucija in sredstvo za njen začetek je bil facebook.

In postavili smo si vprašanje, ali facebook tudi pri nas dojemamo kot sredstvo, s katerim lahko začnemo revolucijo, naredimo dejansko spremembo, ali pa je za nas le vir zabave oz. način sprostitve. Seveda lahko z zdaj že skoraj slavnim »lajkanjem« izražamo svoja mnenja, s tem pa tudi politična stališča, ampak ali je temu res tako? Ali s tem res izražamo svoje mnenje ali pa samo sledimo tokovom in trendom?

Za pomoč pri iskanju odgovorov na ta vprašanja sva vprašala nekaj dijakov tretjih letnikov srednje šole Josipa Jurčiča. Seveda so z veseljem delili z nama svoja raznolika mnenja o facebo-

oku. Dijakinja Eva P. nama je odkrito povedala, da dojema facebook le kot vir sprostitve in zabave: »Seveda tudi lajkam in s tem izražam svoja stališča, a se za to pogosto odločam, ker so bile določene stvari všeč že mojim prijateljem. Poleg tega facebook pri nas ne more predstavljati nekaj resnega, dokler lahko poleg aktualne politične teme najdemo neresno šalo.« Medtem ko nama je Eva priznala, da ji je facebook zgolj zabava, nama je Sebastian P. zagreto razlagal, da je zanj facebook eden redkih možnih načinov političnega udejstvovanja mladih: »Le tako lahko Slovenci res spoznamo, kaj nas vse tare (moti?). Spomnimo se samo slavnega lajka: »Nimamo za ceste, bolnišnice in šole, imamo pa za Grčijo.« S tem ko lajkam kaj takega in vidim, da nisem edini, ki tako misli, se res počutim del slovenskega naroda!« Tudi drugi vprašani so imeli različna mnenja, ki so bila bolj ali manj enakomerno porazdeljena od »facebook kot zabava« pa do »facebook kot sredstvo za revolucijo«. Tako je Primož M. povedal, da mu facebook predstavlja sredstvo za komunikacijo med državljani, vendar da zanj to tudi ostaja: »Saj lahko na facebooku izražam svoja mnenja in vse, ampak to še ne pomeni, da jih bom šel dejansko uresničevat,

Nika Žlajpah, 6. b

V šoli je veliko dobrega vzdušja in zanimivih predmetov, ki jih učijo prijazni učitelji. Spremenila pa bi pohištvo in povečala knjižnico.

Brigita Butara, 6. b

Šola mi je všeč, a v podružnični šoli Muljava je boljše vzdušje. V knjižnici bi si želela nekaj več računalnikov ter približno štiri učilnice več. Rada bi obiskovala modni krožek, to pa zato, ker mi je moda zelo všeč.

naprimer na ulico. No, še vedno pa je pomembno že to, da sem jih izrazil.« S tem se strinjava tudi midva. Dijaki Srednje šole Josipa Jurčiča si facebooka zaenkrat še ne predstavljamo kot sredstva, s katerim bi lahko zares sprožili revolucijo, se pa seveda močno zavedamo, koliko svobode in možnosti izražanja nam omogoča. Večina nas je prepričana, da se prava (politična) revolucija lahko zgodi le na ulicah, cestah, pred parlamentom in univerzami, ne pa v električno modrem svetu facebooka.

Andraž Svetelj, 3. a Vesna van Midden, 3. a Srednja šola Josipa Jurčiča Ivančna Gorica

Hana Zajc, 6. c

Šola se mi zdi včasih malo stara. Morda bi lahko bile učilnice večje in posodobljene, table pa nameščene malo nižje.

Sicer bi pouku dodala predmet, pri katerem bi se učili sporazumevanja.

Donna Glač, OŠ Stična

Potovalne želje učencev stiške osnovne šole Učence naše šole sem povprašal, kam in kako bi želeli potovati. Po njihovih odgovorih lahko sklepam, da je večina želja osnovnošolcev povezana z njihovimi vzorniki, način potovanja pa bi si vsak izbral po svoje.

Največ stiških učencev bi odšlo v mesto, v katerem živi oziroma igra

njihov najljubši igralec, to je bila največkrat Barcelona. Prevozno sredstvo pri pristaših Barcelone je bilo po večini letalo, saj so tako največkrat navajeni potovati. Zanimiv se mi je zdel tudi odgovor, da bi se tja odpravil s kolesom ter opazoval pokrajno.

Nekaj nogometnih navdušencev je

želelo oditi tudi v Madrid, predvsem na štadion Santiago Bernabeu, kjer domuje tamkajšnji klub Real Madrid.

Presenetljivo je, da so bili tisti, ki jih nogomet ne navdušuje, v manjšini – mogoče pa tudi ne, saj pravijo, da je nogomet najpomembnejša postranska stvar. Tukaj so bile destina-

cije precej različne; od Karibov do Antarktike ter celo do daljnega vesolja. Za prevozna sredstva bi izbrali ladje in letala ter seveda raketoplan, s katerim se z edinim poleg vesoljske kapsule za zdaj lahko odpravimo v vesolje.

Zgleda res tako, da je nogomet naj-

pombnejša postranska stvar, vsaj med učenci. Sicer pa je večina nenogometnih želja precej eksotičnih.

Anketiranci: Vid Perpar, 7. c, David Papež, 7. c, Žiga Jan Muhič, 7. c, Donna Glač, 7. d, Rok Bašnec, 7. d

Mlado Klasje

2011 april, Ivančna Gorica | KLASJE

3

Intervju z novim županom Dušanom Strnadom

Vse je mogoče, če se hoče!

Naša občina je v dobrih rokah

Katarina Puš je nadvse običajna najstnica. Rada se zabava, se pogovarja po facebooku in obiskuje gimnazijo na Srednji šoli Josipa Jurčiča. A to ni vse.

Takoj po pouku namreč odhiti v Grosuplje, kjer vestno trenira že tri sezone. In to ne katerikoli šport! Njen šport je namreč najbolj priljubljen šport na svetu. Sicer navijačica Manchestra Uniteda je že šest let nogometna vratarka. Kako ji uspe usklajevati šolo, treninge in prosti čas, smo jo povprašali ravno v času, ko se je pripravljala na državno Cankarjevo tekmovanje. Res dekle ni od muh in ne le, da ji gre odlično v šoli, tudi v nogometu je ena izmed boljših, saj so jo z zgolj 17 leti povabili v člansko reprezentanco. Polna optimizma nam je zaupala nekaj malega o svoji karieri.

Kdaj in zakaj si začela trenirati nogomet?

Pri dvanajstih. Začela sem iz čiste zabave pri domačem klubu Livar. Sprava je bilo vse skupaj res samo zabava, nato pa sem ugotovila, da mi je nogomet všeč.

Takrat sem opustila treniranje karateja in se popolnoma posvetila nogometu.

Si že od samega začetka vratarka?

Uradno sem bila vratarka že od samega začetka, ker je starejša vratarka želela v drug klub. Neuradno pa sem igrala na vseh možnih položajih. Ko pa sem zamenjala klub, sem postala vratarka. V reprezentanco sem bila vpoklicana leta 2008, ko sem prestopila iz NK Livar v NK Brinje. V začetku leta 2011 pa sem bila po spletu okoliščin vpoklicana v člansko reprezentanco kot vratarka.

Kdo so tvoji vzorniki?

Med moškimi je to zagotovo Edwin van der Sar, moji ženski vzornici pa sta Nadine Angerer in Hope Solo.

Kje so treningi bolj naporni, v klubu ali na reprezentančnih pripravah?

Vsekakor na reprezentančnih akcijah, kjer treniram dvakrat na dan s trenerjem vratark. Sicer pa se z motivacijo in željo po dosegu cilja nič ne zdi naporno. Veliko je odvisno tudi od fizične pripravljenosti, ki mora biti na najvišjem možnem nivoju.

Kakšni pa so tvoji načrti za prihodnost? Se morda vidiš v tujini?

Po koncu sezone ne bom imela več pravice nastopa v kadetski ligi (U-17), ker sem izhodni letnik, upam pa, da bom lahko nadaljevala z nastopi v članski konkurenci. Po uspešno končani gimnaziji pa bi si upala pomisliti tudi na odhod v tujino.

Kako usklajuješ šolske obveznosti s treningi?

Vse se da, če se le hoče in če je človek pripravljen na delo. V šolo včasih pridem kar s športno opremo, da lahko takoj po pouku odidem na trening. Ko pridem domov, se običajno usedem za mizo in začnem z učenjem. Sicer vsi profesorji morda ne razumejo, da mi kdaj pa kdaj ne uspe narediti domače naloge, toda potrebno je znanje in tega poskušam nabrati čim več.

Barbara Meglen SŠ Josipa Jurčiča Ivančna Gorica

Že pet mesecev je minilo, odkar smo občani in občanke občine Ivančna Gorica izvolili novega župana Dušana Strnada, ki je zmagal v hudi konkurenci.

Zanimalo me je, kakšni so njegovi načrti v prihodnosti za našo občino, zato sem se z njim na kratko pogovorila. Že nekaj mesecev je preteklo, odkar ste bili izvoljeni za župana občine Ivančna Gorica. Ali ste se že privadili na novo službo poklicnega župana? Ste mogoče nad čim negativno ali pozitivno presenečeni? Čas kar hitro mineva. Že takoj po volitvah sem uresničil obljubo in se zaposlil kot župan. Zdaj je to moja edina služba, saj se hočem čim bolje posvetiti občini ter narediti tisto, kar mislim, da je dobro zanjo. Čeprav sem bil prej podžupan občine Ivančna Gorica in sem delo na občini poznal, je nekaj stvari drugačnih, kot sem pričakoval, vendar se počasi privajam. Sodelavci v občinski upravi so me lepo sprejeli, tako da kakšnih posebnih pozitivnih ali negativnih presenečenj ni bilo. Seveda pa je bilo takoj treba zagrabiti za delo in začeti z uresničevanjem programa in obljub, zaradi katerih so me volivke in volivci izvolili. Mislim, da nam to zaenkrat kar dobro uspeva.

Imate veliko izkušenj v politiki; bili ste visoki funkcionar politične stranke SDS, v prejšnjem mandatu pa podžupan občine. Ali se občinska politika razlikuje od politike na državni ravni?

Res sem bil glavni tajnik politične stranke SDS, vendar je bilo moje delo bolj organizacijsko. Bil sem nekakšen direktor te stranke in v samo državno politiko niti nisem toliko posegal. Seveda pa se občinski nivo politike razlikuje od državnega. Tukaj se srečujemo z bolj konkretnimi težavami, ki jih je treba reševati, kar mi je pri sedanjem delu bolj všeč. Že zelo kmalu po osamosvojitvi Slovenije ste se vključili v politiko. Kaj vas je tako navdušilo?

V politiko sem se aktivno vključil kmalu po osamosvojitvi Slovenije, in sicer leta 1994, ko so menjavali takratnega obrambnega ministra Janeza Janšo, hkrati pa so bile pred vrati lokalne volitve za organe nove občine Ivančna Gorica. Za razliko od tistih Slovencev, ki hočejo vse stvari malo pokritizirati, pa nič konkretnega storiti, sem si rekel, da lahko pomagam le tako, da se vključim v politiko. Tako sem se priključil Slovenski demokratski stranki, najprej kot član, kasneje pa sem aktivno delal tudi v občinskem odboru in pomagal pri organizaciji volitev. Preko tega so me spoznali za tistega, ki lahko stranki pomaga tudi na državni ravni, in sicer kot tajnik.

Okolje je zelo aktualna tema. Kakšni so načrti občine glede varovanja okolja? Kako se boste spoprijeli s problemom izgradnje kanalizacije v občini do leta 2017?

Okolje je eno izmed področij, ki smo mu vsi, ne le naša občina in Slovenija, temveč ves svet, namenjali premalo pozornosti, zato nam sedaj vrača v obliki naravnih katastrof, kot so suše, poplave, potresi ... Na srečo je čedalje več tistih, ki se tega zavedamo in bomo skušali vsak po svojih močeh materi Zemlji pomagati pri njeni samoobnovi. V naši občini je trenutno ena izmed osnovnih težav, s katero se ukvarjamo, odlagališče odpadkov. Država menda zaradi evropskih zahtev

po čim manjšem številu odlagališč namerava zapreti odlagališče v Špaji dolini, ki pa je šele 20 odstotkov napolnjeno z odpadki. Tudi veliko sredstev treh občin, med njimi tudi naše, je bilo v preteklosti vloženih vanj. Zagotovo bomo poskušali narediti vse, da Špajo dolino ohranimo in tako poskrbimo, da bi naši občani in občanke nemoteno in čim ceneje odlagali odpadke.

Druga stvar, s katero pa se ukvarjamo, je izgradnja kanalizacije. Naše reke in potoki so še vedno preveč onesnaženi zaradi izpusta fekalij v potoke. Trenutno imajo le Šentvid, Ivančna Gorica in ožji del Stične izgrajeno kanalizacijo, za vse druge kraje pa bo potrebno to še narediti. Pripravljene imamo projekte za izgradnjo kanalizacije na Muljavi, že letos bomo tam postavili čistilno napravo. Trenutno intenzivno pripravljamo projekte za izgradnjo kanalizacije v Višnji Gori in Viru pri Stični, pri tem pa računamo na evropska sredstva. Seveda pa bomo dejavnosti, povezane s kanalizacijo, lažje izpeljali, če bodo lastniki zemljišč, koder naj bi potekali kanalizacijski vodi, prisluhnili potrebam vseh občanov in nam odstopili služnost za prekop njihovega zemljišča.

Občinski proračun za letošnje leto je bil že sprejet. Zelo veliko denarja ste namenili za obnovo starih in izgradnjo novih cest. Kaj pa izobraževanje in vzgoja mlajših v šolah in vrtcih po občini? Kakšni so načrti na tem področju?

Smo ena prvih občin, ki je sprejela proračun za letošnje leto. Kljub temu, da imamo novega župana in novo svetniško ekipo, smo bili pri tem kar uspešni. Seveda je proračun tisti, ki pove, koliko in kam se bo vložilo občinski denar. Približno polovica sredstev je namenjenih v razvoj občine. Od tega je res kar nekaj denarja vloženega v obnovo starih in izgradnjo novih cest.

Smo pač velika občina in cest je tudi veliko.

Izobraževanje in vzgoja sta eni izmed osnovnih nalog občine. Zelo sem vesel, da je naša občina ena izmed redkih slovenskih občin, v kateri število prebivalcev narašča. Lani smo imeli skoraj 200 novorojenčkov. To pomeni, da naselitev narašča ne le s priseljevanjem, temveč tudi po naravni poti. Upam, da se bo ta »trend« nadaljeval. Letos odpiramo nekaj novih oddelkov šole in vrtca na Krki. Predvideli smo, da naj bi bilo za vse dovolj prostora, če pa smo se v naših izračunih zmotili, načrtujemo še gradnjo prizidka vrtcu v Višnji Gori. Še v tem mandatu pa nameravamo pričeti z izgradnjo nove šole in vrtca v Zagradcu.

Zelo veliko se govori tudi o mladini v občini. Kakšen je vaš odnos do aktualnih tem, ki zanimajo mlade?

S čim nameravate pritegniti mlade v občini Ivančna Gorica? Se nam mogoče v vašem mandatu obeta kak skupen prostor za druženje in ustvarjanje?

Glede na to, da imam v družini tri mlade ljudi (svoje otroke) in sem bil še pred nedavnim sam mlad (smeh) ter zelo aktiven na več področjih (predvsem na športnem), se dobro zavedam, da brez aktivne mladine kasneje ne bomo imeli aktivnih občanov in občank. Mladi imajo pri meni vso podporo. S občinskim proračunom bomo financirali, v mejah zmožnosti seveda, vse tiste aktivnosti, ki mlade zanimajo, od športa, kulture, gasilstva, turizma in

vse prostočasne aktivnosti, ki pa seveda tudi pripomorejo, da mlad človek dozori v delavnega in izobraženega človeka. Načrtujemo tudi izgradnjo mladinskega centra. Kdaj se bo to zgodilo, seveda ni odvisno samo od mene, verjamem pa, da bomo našo mladino v bližnji prihodnosti povezali tudi na ta način.

Tako kot v drugih občinah je tudi pri nas velika težava brezposelnost, posledično je vse več družin v stiski. Kako nameravate tem družinam pomagati? Časi, v katerih živimo, so težki, in ravno tisti, ki so že prej bili v denarni stiski, so to krizo prvi občutili. Vse več ljudi je brezposelnih. Nujne življenjske potrebščine so se podražile, prihodkov pa ni. Ta kriza se seveda pozna tudi pri naših občankah in občanih. Predvsem so bili tukaj prvi na udaru mladi in starejši. Mladi težko dobijo službo, starejši pa s pokojnino, ki je že sedaj majhna, težko preživijo. Kar veliko sredstev iz občinskega proračuna gre tudi za blažitev posledic socialnih stisk.

Ljudem nudimo denarno pomoč prek centra za socialno delo, plačujemo jim pomoč na domu ali v domu za ostarele. Zadnje čase pa je čutiti vse več ljudi, ki potrebujejo pomoč. Na občino prihajajo ljudje, ki potrebujejo osnovne življenjske stvari (oblačila, hrano …) ali pa tudi denar za stanarino. Nekateri starejši ostanejo tudi brez strehe nad glavo, ker ne morejo plačati stanarine, kar pa je grozno, zato si prizadevamo, da bi jim čim bolje pomagali.

S čim se še ukvarjate poleg vodenja naše občine? Kako preživite svoj prosti čas?

Prostega časa nimam ravno veliko, saj hočem, da so stvari v naši občini urejene, kot je treba, pa tudi če je treba žrtvovati nekaj prostega časa. Kar veliko časa namenim delu v pisarni in stikom z občani, udeležujem pa se številnih prireditev in sestankov v popoldanskem in večernem času, pa tudi ob vikendih. Pa vendar nekaj časa tudi ostane. Sedaj, ko v naše kraje prihaja pomlad, bom skupaj z družinskimi člani veliko časa namenil delu na kmetiji, ki smo jo podedovali po ženinih starših. Najlažje bi bilo seveda, da bi kmetijo zaprli in bi tako pridobili tudi prosti čas. Seveda pa tega ne bomo storili, saj je nenazadnje doma pridelana hrana bolj zdrava kot tista, ki jo kupimo. Pozna pa se seveda tudi pri družinskem proračunu, saj se prihrani tudi kakšen evro. Druga moja ljubezen pa je še vedno šport. Upam, da bom našel čas tako kot do sedaj za rokomet, košarko in kolesarjenje.

Kaj priporočate mladim, ki se hočejo podati v politične vode? Imate kakšen dober nasvet?

Veliko mladih se ne odloča za politiko, saj se je bojijo. Sporočil bi jim, da politika ni nikakršen »bavbav«. Politika je za demokratično družbo nujna. Pri nas ima politika večinoma slab prizvok zaradi raznih afer, kar pa ni nujno res.

Politika je zelo koristna, saj je prisotna skoraj v vsem, kar počnemo, kot na primer ukvarjanje z občinskimi zadevami, reševanje problemov ipd. Če hočeš, da se kaj spremeni, se moraš vanjo vključiti in tudi pomagati. Zato premagajte strah in nam pomagajte ustvariti boljšo prihodnost za našo občino, državo in ves svet!

Manca Pirc, 9. razred OŠ Stična, Podružnična šola Višnja Gora

Špansko prvenstvo v polnem teku Letošnje špansko prvenstvo je v polnem teku. Na prvem mestu se drži Barcelona, ki ima kar nekaj točk prednosti pred najbližjim zasledovalcem Realom iz Madrida, tretja pa je Valencia, ki ima eno zmago več pred četrtim Villarealom. Ta štiri moštva so na mestih, ki še vodijo v ligo prvakov. Za omenjena štiri mesta pa se potegujeta še Espanyol in Atletic iz Bilbaa, vendar imata kar 8 oz. 9 točk zaostanka za četrtim Villarelom. Sledita jima Sevilla in Atletico Madrid, ki sta do sedaj zbrala enako število točk in za Atleticom zaostajata za eno zmago oz. tri točke.

Ostala moštva so razvrščena s 40 točkami zaostanka za vodilno Barcelono, toliko točk je nabrala Mallorca, sledijo pa ji še Real Sociedad, Getafe, Levante, Osasuna.

Mesta, ki klube še puščajo v La Ligi, pa so zelo tesna, saj ima Deportivo, ki je 14., le dve točki prednosti pred Sportingom, ki se drži na zadnjem mestu in le-to ga lahko popelje v naslednjo sezono igranja v Primieri. Zadnja tri mesta pa so še najbolj tesna, saj se Malaga tako kot Hercuels borita proti Almerii, ki ima enako število točk kot slednja dva.

V španski drugi ligi pa se za preboj v prvo ligo borijo Rayo, Betis in Celta. Sledijo jim Barcelona B, Granada in Elche. Morda velja omeniti še Valliadolid in Xerez, ki se držita v zlati sredini. Pred to sezono sta bila Valliadolid in Tenerife ena izmed glavnih članov za preboj v La Ligo, saj sta lansko sezono igrala v njej. Tenerife je tik pred odhodom v tretjo ligo, saj se drži na skromnem 20. mestu, kar ni dovolj za ostanek v ligi. Ti trije klubi so bili omenjeni, ker so lansko sezono igrali v prvi ligi.

David Papež in Žiga Jan Muhič, 7. c, OŠ Stična

El Clasico Španska nogometna liga je po mnenju mnogih v tem trenutku najmočnejša nogometna liga na svetu. Sledita ji angleška in nemška. Najmočnejše ekipe trenutno pa so Barcelona, ki je aktualni španski prvak in je na poti k osvojitvi novega pokala, Real Madrid, Villareal in Atletico Madrid. V Španiji imajo veliko tekmovanj, kot so državna liga, španski pokal, španska druga liga in še nekaj nižjih lig. Vsako leto se v Španiji odvijata najmanj dva tako imenovana El Clasica, ki si ju ogleda prav vsak pravi ljubitelj nogometa. Dvoboj dveh najboljših ekip v Španiji, Real Madrida in Barcelone, se zares zapiše v zgodovino. V letošnjem letu pa se bodo odvili najmanj trije El Clasici. Kot vsako leto dva v ligi, pomerila pa se bosta še v španskem kraljevem pokalu. Nekaj pa je tudi možnosti za četrti dvoboj v polfinalu lige prvakov.

Rok Bašnec, 7. d, OŠ Stična

4

KLASJE | Ivančna Gorica,

Mlado Klasje

april 2011

Na »Jurčiču« živi kultura

Pogled v prihodnost

Tudi letos smo na Srednji šoli Josipa Jurčiča priredili dan šole. Tradicionalno je ta dan 4. marca, ko se je leta 1844 rodil pisatelj Josip Jurčič, po katerem je naša šola dobila ime. Letos pa so zaradi številnih prireditev (med njimi tudi Jurčičevega pohoda) dan šole prestavili za en teden.

Ob dnevu šole je bila v avli šole tudi kulturna prireditev. Obiskali so jo lahko profesorji, dijaki in njihovi starši ter vsi drugi, ki so želeli uživati v večeru, obarvanem z ustvarjalnostjo nas, dijakov. Namen prireditve je bil predvsem predstaviti letošnje maturante, ki so se v teh štirih letih šolanja poleg vseh drugih dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo, posebej izkazali na kulturnem področju.

Najprej sta nas pozdravila dijaka Urška in Tomaž. Popeljala sta nas v bližajočo pomlad in kulturni večer.

Seveda pa nas je nagovoril tudi ravnatelj šole profesor Milan Jevnikar. Pod njegovim vodstvom so nam potem dijaki mladinskega moškega pevskega zbora tudi zapeli.

Plesalci so zatem odplesali zgodbo Judovske deklice. Besedilo pesmi je delo slovenskega pesnika Franceta Prešerna.

Na oder je nato ponovno stopil ravnatelj šole. Pridružilo se mu je tudi sedem dijakov četrtih letnikov. Ti so bili v času srednješolskega izobraževanja posebej dejavni in uspešni na kulturnem področju. Za svoj trud so prejeli tudi priznanja in aplavz obiskovalcev.

Med prireditvijo ni manjkalo niti smeha. Za to so poskrbeli dijaki, ki so uprizorili dva skeča. Prvi je govoril o filmskih podvigih bodoče igralke in režiserja, drugi pa nam je razkril, kako se »dela naloge« (v šoli). Dobro voljo in optimizem so v petkov večer prinesli tudi povezovalci prireditve,

Marsikateri najstnik ima težave, ko si mora zamišljati svojo prihodnost.

Med nami je dekle, ki ima svojo prihodnost jasno začrtano. Čez deset let bo modna oblikovalka, ki jo bo poznala vsaj Slovenija, če ne Evropa in svet. Če slučajno dvomite, si oglejte njene kreacije in se odločite sami.

Iva in njene kreacije

Majica je bombažna, ima tri četrt rokave, primerna je za popoldanski sprehod. Za dodatek je izbrala svilen šal, ki ga je tudi naredila sama. Ker imajo pri izbiri krojev proste roke, si je Iva zamislila mladostno majico z zelo mladostno barvo, ki bi jo vsaka najstnica zagotovo z veseljem oblekla.

Dekliški pevski zbor

In že je prišel poletni čas. Zato se je Iva odločila, da bo naredila kratke hlače. Hlače so iz tkanine meril. Imajo karirast vzorec, v katerem se prepletajo siva, črna in bela barva. Hlače so primerne za sprehode s psom ter za na plažo.

Nagrajenci za kulturno ustvarjanje dijaki Nina, Nejc, Urška in Tomaž.

Našo šolo obiskuje nekaj uspešnih glasbenic. Dijakinja Eva Medved je zaigrala na citre, Marion van Midden pa na klavir. Sledil je nastop dekliške-

Citrarka Eva Medved

ga pevskega zbora pod vodstvom profesorice Simone Zvonar. Zaplesali so nam tudi plesalci, tokrat v parih.

Posebno zahvalo je prejela tudi profesorica Vesna Celarc, ki že vrsto let pripravlja tovrstne kulturne prireditve. Prav za petkovi igri, ki so ju zaigrali dijaki, je profesorica napisala scenarij.

Ob koncu prireditve smo si ogledali še kratek spot dijakov, ki obiskujejo medijsko ustvarjalnico. Čeprav prireditev ni bila tako obiskana, kot bi si marsikdo predstavljal in želel, je kulturni večer dobro potekal.

Po mnenju mnogih je bil zelo zanimiv, prav vsi pa smo uživali.

Dobitniki priznanj in vsi nastopajoči so s svojim trudom pokazali, da kultura na Jurčiču resnično živi. Špela Zupančič

Na sejmu v Švici Decembra lani sva bila z očetom na švicarski državni razstavi rjave govedi v Zugu, v Švici. To mesto leži južno od istoimenskega jezera in severno od Saint Gottharda. S severne strani jezera se odlično vidijo Alpe.

Razstavljenih je bilo 400 krav rjavega goveda in originalnega rjavega goveda. Najin obisk pa je bil zanimivejši še zato, ker rjavo govedo izvira prav iz Švice.

Domov sem se vrnil z bolj slabim znanjem nemščine, odlično domačo čokolado in s še eno dogodivščino več.

Vid Perpar, OŠ Stična

Ker Iva ponavadi takoj izgubi telefon, se je odločila, da si bo zanj naredila torbico. Izdelana je iz ostankov materiala od hlač. Odpira se z ježkom ter je rjavo-turkizne barve.

Kmalu zatem se je odločila, da bo za zimo skreirala dolge, odštekane hlače. Hlače so na korenček, iz kafirja ter znova karirastega vzorca rjavo-turkizne barve. Hlače so primerne za vsak dan.

Iz bombaža pa je naredila še tuniko rožnate barve. Na prsnem delu je sešila tudi tanek črn til z okusnim šivom. Tunika je primerna za prosti čas ter zabavo.

Kot se opazi, so Ivine kreacije živahne, nagajive in odštekane, takšne kot je tudi sama. Verjetno je to potrebno, kajti v nasprotnem primeru njene kreacije ne bi bile nekaj posebnega. Opazi se, da je drzna, zato so tudi njeni izdelki takšni, kar je nam mladim zelo blizu.

Vsako oblačilo bi z veseljem oblekla. Kaj pa vi?

Katja Fajmut, Ivana Topić, VIZ Višnja Gora