Zbornik 2005

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih (evropski cilji predelave in reciklaže odpadkov) Z B O R N I K

Mestna občina Celje

Celje, 2005

2

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Zbornik

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih (evropski cilji predelave in reciklaže odpadkov) Izdajatelj in založnik: fit media d.o.o.

Urednika: Natalija Črepinšek in Jože Volfand Pokrovitelj: Mestna občina Celje Avtorji: Barbara Avčin Tržan, Milan Bizjak, Zvone Britovšek, Aleksander Bukanovsky, Natalija Divjak, mag. Janez Ekart, Vilma Fece, Jure Ferlin, dr. Meta Gorišek, dr. Tanja Kamin, Lučka Kavkler, Aleksander Kerstein, dr. Avguštin Lah, Janja Leban, Milka Leskošek, mag. Mojca Letnik, Vitomir Mavrič, Emil Nanut, mag. Bernarda Podlipnik, Janez Podobnik, dr. Niko Samec, Andreja Slapnik, Nada Suhadolnik Gjura, Bojan Šrot, dr. Marinka Vovk Oblikovanje: Branko Vovk Lektura: Damjana Grčar Grafična priprava: Andrej Mohorič Tisk: Eurograf Velenje Naklada: 500 izvodov Celje, junij 2005

CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 628.47 (NE)UČINKOVIT sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih : (evropski cilji predelave in reciklaže odpadkov) / [avtorji Barbara Avčin Tržan … [et al.] ; urednika Natalija Črepinšek in Jože Volfand]. – Celje : Fit media, 2005 ISBN 961-6283-21-9 1. Avčin Tržan, Barbara 2. Črepinšek, Natalija 221020160 ISBN 961-6283-21-9 9 789616 283212

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

3

Vsebina Uvodni nagovori

Janja Leban, GZS

Bojan Šrot, Mestna občina Celje

UVELJAVITI DOBRO PRAKSO .....................................

RAVNANJE Z ODPADNO GOSPODINJSKO OPREMO V POVEZAVI Z OZONU ŠKODLJIVIMI SNOVMI IN F PLINI ..................

Janez Podobnik, Ministrstvo za okolje in prostor

Emil Nanut, Jure Ferlin, Kemis d.o.o.

POSODOBITI DRŽAVNO STRATEGIJO ......................... dr. Avguštin Lah, Svet za varstvo okolja RS

ŠIRŠI RAZGLED Z GRMADE ODPADKOV......................

Dosežki in problemi pri izvajanju operativnih programov ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih (komunalni odpadki) dr. Meta Gorišek, MOP

SOFINANCIRANJE PROJEKTOV NA PODROČJU RAVNANJA S KOMUNALNIMI ODPADKI S SREDSTVI PRORAČUNA RS TER S SREDSTVI EVROPSKE KOMISIJE IN UMEŠČANJE TEH PROJEKTOV V PROSTOR ................

NEVARNI ODPADKI IZ GOSPODINJSTEV......................

Barbara Avčin Tržan, Slopak d.o.o.

IZKUŠNJE SLOPAKA PRI DOSEGANJU OPERATIVNIH CILJEV V SISTEMU RAVNANJA Z ODPADNO EMBALAŽO ........................................... mag. Mojca Letnik, Letnik – Saubermacher d.o.o.

PRAKTIČNE IZKUŠNJE PRI ZBIRANJU ODPADNE EMBALAŽE, KI JE KOMUNALNI ODPADEK ................... mag. Janez Ekart, Surovina Maribor

ENERGIJSKA IZRABA ODPADKOV KOT ALTERNATIVNO GORIVO ..................................... doc. dr. Niko Samec, RR COT

Milka Leskošek, Javne naprave, j.p., d.o.o.

KONCEPT REGIONALNEGA CENTRA ZA RAVNANJE Z ODPADKI IN FINANCIRANJE IZ SKLADOV EVROPSKE UNIJE ..................................

Nerazvito okoljsko obveščanje in osveščanje v Sloveniji

VLOGA TERMIČNE OBDELAVE ODPADKOV V CELOVITEM KONCEPTU RAVNANJA Z ODPADKI NA REGIONALNI RAVNI CELJE ...........................................................

Lučka Kavkler, Mercator d.d.

VLOGA SISTEMA EMAS PRI KOMUNICIRANJU Z JAVNOSTMI .................................

RAVNANJE Z ODPADNO EMBALAŽO V POSLOVNEM SISTEMU MERCATOR, D.D. KOT ZAVEZANCU, KI LOČENO ZBERE NAJVEČJE KOLIČINE ODPADNE EMBALAŽE V SLOVENIJI ............................................

dr. Marinka Vovk, Eko d.o.o. Slov. Konjice

Vitomir Mavrič, Luka Koper d.d.

Vilma Fece, Gorenje d.d.

DIAGNOSTICIRANJE PROCESOV, KI OGROŽAJO REALIZACIJO PROJEKTOV CENTROV ZA RAVNANJE Z ODPADKI PRIMER PRISTOPA K JAVNOSTI V PROJEKTU CERO SLOV. KONJICE .............................

PRENOVA ECO MANAGEMENTA SKUPINE LUKE KOPER D.D V FUNKCIJI OKOLJSKEGA OSVEŠČANJA, USKLADITVE Z ZAKONODAJO TER ZAHTEVAMI ISO 14001/2004 ..............................

dr. Tanja Kamin, FDV, Univerza v Ljubljani

Aleksander Kerstein, Zvone Britovšek, Natalija Divjak, CM Celje d.d.

KOMUNIKACIJSKO SPODBUJANJE OKOLJU PRIJAZNIH VEDENJ......................................

SISTEM RAVNANJA Z GRADBENIMI ODPADKI V SKUPINI CM CELJE IN LOKALNE SKUPNOSTI ..............

Poti in stranpoti pri doseganju evropskih ciljev pri predelavi in reciklaži odpadkov v lokalnih skupnostih

Nada Suhadolnik Gjura, ARSO

mag. Bernarda Podlipnik, MOP

PROBLEMI IN ODGOVORNOSTI LOKALNIH SKUPNOSTI PRI IZVAJANJU PROGRAMOV ZA RAVNANJE Z ODPADKI .........................................

ČEZMEJNO POŠILJANJE ODPADKOV .........................

Andreja Slapnik, Aleksander Bukanovsky, Milan Bizjak, MOP

VLOGA INŠPEKCIJSKEGA NADZORA PRI UČINKOVITEM RAVNANJU Z ODPADKI V OBMOČNI ENOTI CELJE ........................

Izjava za javnost ....................................................

4

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

UVODNI NAGOVORI

UVELJAVITI DOBRO PRAKSO Spoštovane dame, cenjeni gospodje, spoštovani udeleženci simpozija. V Mestni občini Celje v zadnjih letih veliko pozornosti, truda, znanja in energije posvečamo skrbi za okolje. Poleg številnih projektov, ki smo jih izpeljali in jih še načrtujemo, je rezultat naše skrbi tudi simpozij, na katerem bomo z različnih strani osvetlili ravnanje z odpadki v lokalnih skupnostih. Iskreno sem vesel, da v svojih okoljskih prizadevanjih nismo osamljeni, da je vedno več institucij, podjetij in posameznikov, ki se aktivno vključujejo v reševanje okoljske problematike. Brez njihovega aktivnega sodelovanja bi bila namreč tudi izvedba takega simpozija nemogoča.

Zato naj se zahvalim vsem, ki so sodelovali pri organizaciji simpozija, in tudi vsem tistim, ki nam boste na njem predstavili svoje strokovne prispevke.

Mnogi menijo, da se o ravnanju z odpadki veliko govori in razglablja, da pa je pot do konkretnih rešitev dolga in težka. Zato ta simpozij ni namenjen ponavljanju že slišanega, pač pa se bodo na njem aktualna vprašanja obravnavala z vidika prakse in izkušenj. In prav na področju konkretnih rešitev smo v Mestni občini Celje v zadnjem času ogromno naredili.

Uspešno smo končali projekt izgradnje centralne čistilne naprave, ki smo jo zgradili s pomočjo evropskih sredstev. S pomočjo evropskih sredstev bomo začeli graditi regijski center za odpadke, ki bo v naslednjih dvajsetih letih ali še več zagotavljal odlaganje odpadkov za tako rekoč vse občine v regiji. Leta 2003 pa smo začeli tudi projekt Celostno komuniciranje Mestne občine Celje za odgovorno ravnanje z okoljem, s katerim želimo vzpostaviti dvosmerno komuniciranje z laično in strokovno javnostjo ter gospodarskimi družbami, ki delujejo na območju lokalne skupnosti.

Za to smo vsem gospodinjstvom v Celju poslali brošuro, ki prebivalce seznanja z odgovorim ravnanjem z okoljem, s strategijami in projekti Mestne občine Celje.

Izdelana je bila tudi maskota, ki spremlja projekt, poimenovali smo jo Ekorg, izbran pa je bil tudi slogan Celje – mesto, v katerem želim živeti. Prebivalcem je na voljo tudi brezplačna telefonska številka, na kateri lahko izvejo vse, kar jih o okolju zanima, pred kratkim pa smo v sodelovanju s celjskimi osnovnimi šolami pripravili tudi televizijski kviz na temo okolja.

Rezultat celostnega komuniciranja Mestne občine Celje za odgovorno ravnanje z okoljem sta tudi dva simpozija. Prvega, z naslovom Trajnostni razvoj – od strategije do prakse, smo pripravili lani, drugi, o učinkovitem sistemu ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih, pa je pred nami.

Na Mestni občini Celje se zavedamo, da tako okolje, kakršno je, ni nekaj, kar bi bilo samo po sebi dano. Vemo, da je za okolje treba skrbeti, če ga želimo ohraniti vsaj takega, kakršno je. Zato je nujno povezovanje tistih, ki imajo izkušnje na področju uveljavljanja dobre prakse pri ravnanju z odpadki. In prav to je eden od poglavitnih namenov tega simpozija. Prepričan sem, da bo ta simpozij dosegel svoj namen in pripomogel k temu, da bomo tudi v prihodnosti živeli v čistem in urejenem okolju.

Bojan Šrot, župan Mestne občine Celje

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

5

POSODOBITI DRŽAVNO STRATEGIJO Ministrstvo za okolje in prostor bo v naslednjem obdobju posvečalo veliko pozornost okoljski problematiki, ki je tesno povezana z delovanjem obveznih lokalnih javnih služb, zlasti kar zadeva ravnanje z odpadki, odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda, oskrbo s pitno vodo in ohranjanje narave.

Pri ravnanju z odpadki se že sprejeta državna strategija ne bo bistveno spremenila.

Država bo namreč še naprej spodbujala intenzivno ločeno zbiranje odpadkov pri izvoru, ponovno izrabo in recikliranje odpadkov ter izgradnjo regijskih centrov za odpadke, ki morajo vključevati najmanj sto tisoč prebivalcev v okviru enega regijskega centra.

Eden od ciljev operativnega programa odstranjevanja odpadkov, katerega cilj je zmanjšati količino odloženih biorazgradljivih odpadkov, je namreč tudi termična obdelava preostanka odpadkov, pri katerem ni mogoče doseči 5-odstotne mejne vrednosti TOC z drugimi postopki, in tistih organskih odpadkov, pri katerih je taka obdelava nujna.

Lokacije za termično obdelavo odpadkov še niso dokončno opredeljene, kar pomeni, da bodo o konkretnih lokacijah še potekale razprave oziroma posvetovanja.

Ker je ravnanje z odpadki občutljivo in dinamično področje, bo treba dopolniti in posodobiti državno strategijo skladno s spremembami na terenu in trendi v Evropi.

Vsi postopki za izbor lokacij, namenjenih objektom za ravnanje z odpadki, bodo potekali odprto in transparentno, v skladu z veljavno okoljsko zakonodajo in evropsko prakso, ob upoštevanju strokovnih argumentov in mnenja javnosti.

Država bo pri določanju optimalnih lokacij lokalnim skupnostim pomagala vedno, kadar bodo projekti pripravljeni tako, da bodo skladni z državnimi izhodišči.

Posebno pozornost bo ministrstvo posvetilo tudi cenovni politiki, saj bo prek ustreznih finančnih mehanizmov mogoče stimulirati ločeno zbiranje odpadkov, varčevanje s pitno vodo in odgovorno ravnanje z odpadnimi vodami.

Ministrstvo bo na podlagi državnih izhodišč in občinskih razvojnih programov izdelalo državni razvojni načrt za izgradnjo manjkajoče infrastrukture. Sladno s sprejetim programom se bo taka infrastruktura financirala iz okoljskih dajatev tako, da bodo ekonomski učinki najugodnejši, sredstva za investicije pa bodo kar najmanj obremenjevala ceno storitev javnih služb čiščenja in odvajanja odpadnih voda.

Z izvedbo operativnega programa v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi bodo zahtevani okoljski standardi čiščenja in odvajanja odpadnih voda sicer postopoma povečevali ceno storitev lokalnih javnih služb. Cilj projekta pa je jasna ločenost med lastno ceno storitev in ceno za uporabo infrastrukture, vključene v storitve, ki naj bi ostala na nivoju cene okoljskih dajatev.

Posebno pozornost bo ministrstvo v naslednjem obdobju posvetilo varovanju vodnih virov in dobri mreži za oskrbo s pitno vodo na lokalni ravni. Pitna voda v Sloveniji predstavlja enega najpomembnejših naravnih virov, zato zahteva ravnanje s to naravno dobrino še posebno pozornost. Da bi dosegli ta cilj, bo na državni ravni pripravljen poseben operativni program, ki bo opredeljeval glavne naloge države in lokalne skupnosti, nabor nujnih naložb v infrastrukturo z definiranimi finančnimi viri in terminskim planom naložb. Želim vam uspešno delo z željo, da boste ob poslušanju referatov in z izmenjavo medsebojnih izkušenj ob zaključku posveta bogatejši za znanje in izkušnje.

Janez Podobnik, minister za okolje in prostor

6

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

ŠIRŠI RAZGLED Z GRMADE ODPADKOV dr. Avguštin Lah, Svet za varstvo okolja RS

UVOD Z odpadki polnimo prenekatero dolino, odlagališča prekrijemo s prstjo, jih ozelenimo s travo in tako prikrijemo negativni del ekonomije in potrošništva.

Odlagamo, česar ne potrebujemo, česar nismo mogli prihraniti ali pospraviti, razne odpadne snovi in predmete, kar vse je nastajalo z veliko porabo energije, z zahtevnim znanjem in delom, ki pogosto ni prizanašalo zdravju ljudi in ni bilo brez nezgod.

Predstavljajmo si, da bi vse odpadke v državi odlagali na en kup: gradili bi veliko spominsko goro svoje dobe. Tej gori vsako leto v Sloveniji dodamo 5–9 milijonov ton odpadkov, za vsakega prebivalca po 3 ali več ton! Vprašamo se, kako je to mogoče, saj vemo, da se na komunalnih odlagališčih povprečno na prebivalca nabere letno 410 kg odpadkov, ko pa začnemo seštevati količine vseh surovin, goriv, pridelkov in drugih snovi, odvzetih iz narave, in razmišljati, kaj je iz njih nastalo, nam postane vroče.

Problem odpadkov je ekonomska in prostorska tegoba sodobnega sveta, ki je tudi smrdljivo gojišče bolezenskih povzročiteljev in sidrišče različnih nevarnosti. Zahteva posebno ravnanje in še pospravljanje za nevestnimi, ki nedopustno zavržejo v gozdovih in na bregovih rek zlasti tisto, kar je najteže pospraviti. Odpadki se nabirajo še na podstrešjih in v lopah, vidimo jih na kamionih, ki vozijo po naših dolinah ...

To goro odpadkov ‘naskakujejo’ naši reševalci z raznih smeri: tehnologi, energetiki, ekonomisti, prostorski urejevalci, komunalni delavci, župani, znanstveniki, nevladne skupine okoljskih ali ekoloških varuhov in še kdo. Kaže, da se celo povezujejo v skupine urejevalcev, ki naj bi se ‘povzpele na vrh gore’. Toda ‘na vrhu gore’ je že cela množica sodnikov in navijačev, ki zelo živahno razpravljajo. Na zastavi, ki jo imajo, piše ‘NIMBY’, tujka, ki je kratica za geslo ‘Samo ne na mojem dvorišču’ ...

Prav je, da odklanjamo, kar nam kazi okolje in škodi, zavedati pa se moramo naše skupne usode in nuje, da moramo napredovati. Seveda tako, da razvijamo in pridobivamo nove tehnologije, ki bodo zmanjšale in odstranile škodljive pritiske na okolje in ogrožanje našega zdravja in počutja. Najbolj onesnažujoča industrija se zmanjšuje ali preureja, nove razvojne dejavnosti pa so informacijske tehnologije in biotehnologija, nanotehnologija in proizvodnja okoljskih tehnologij. Toda prihajajo nadaljnje spremembe v energetiki, proizvodnji tehnike in strojev, v kemični in celulozno-papirni industriji, ker moramo zmanjšati energetsko in snovno porabo ter prometne stroške. Podobna so pričakovanja pri poljedelstvu, živinoreji, sadjarstvu in živilski predelavi ter pri storitvah, zlasti pri trgovini, turizmu in prometu. Zmanjšati moramo tudi odvisnost od uvoza, seveda z večjo učinkovitostjo ter zmanjšanjem vseh emisij v okolje. Posebno poglavje je embalaža surovin, pomožnih materialov in izdelkov.

Potreben je tudi pogled po okolju, kjer se vse odvija in smo neposredno udeleženi. Nešteto možnosti je, pa tudi nešteto pasti v tem bogastvu. Vsak dan nastajajo nove snovi in novi izdelki, več deset tisoč kemikalij in izdelkov kroži po deželi. Zdaj prihaja, kot pravijo, ‘pametna embalaža’, ki naj bi z novo tehnologijo uničevala mrčes, uporabniku povedala, kdaj in kakšno dozo zdravila mora vzeti, ki bo ob odprtju posodice s kavo poskrbela, da se bo kava takoj ogrela, konzerva za pivo se bo nemudoma ohladila na želeno temperaturo. Nova embalaža bo uporabniku morda povedala, katero živilo je zdravju primerno, ali tisto iz gorenjskega mleka, izdelano v Italiji, ali katero od mnogih domačih in še več uvoženih.

Istočasno pa beremo, da ni dovolj nadzora, laboratorijev, opreme in ljudi, ki bi skrbeli za naše zdravje in počutje. Tu nedvomno manjka še en vmesni člen: lokalna samouprava, ki bi skrbela, da nam generatorji potrošništva ne bi neovirano podtikali nepotrebnih ali celo škodljivih izdelkov.

Ravnanje z odpadki je že tri desetletja na prednostnem seznamu nalog. Postavili smo si cilj, da bomo zmanjšali nastajanje odpadkov, kolikor je mogoče, izkoristili snovi v njih in zagotovili red in varnost v okolju. V srednjem veku je ob tedanjih higienskih in zdravstvenih razmerah mnogo ljudi pomorila kuga. Zdaj načrtno skrbimo za higieno in red, imamo vodovode, kopalnice, kanalizacije, zbiralnike in redno odstranjujemo odpadke, kar omogoča varen življenjski standard, vendar nas ogroža nova oblika ‘kuge’: civilizacijske bolezni, ki so precejšen zasevek škodljivih in nevarnih snovi v okolju in predvsem

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

posledica neustreznega načina življenja. Razvoj prinaša nove odpadke, med katerimi so kemični, medicinski in elektronika. Ekonomske razlage blaginje dopuščajo njen okoljski in socialni vidik, toda dodati je treba še zdravstvenega in kulturnega.

Lokalne skupnosti imamo zato, da skrbijo za izgled in urejenost kulturne krajine, točneje vasi in mest, za preprečevanje nereda pri ravnanju z odpadki in parkiranju avtomobilov, za redno oskrbo z vsem, kar potrebujemo v gospodinjstvih in na delovnih mestih.

Skrbijo tudi za oskrbo z energijo. Moramo opozoriti, da živimo v času tehnoloških sprememb ‘in napredka’. Na te med drugim opozarjajo odpadki elektronike in strupov ter rastoča poraba energije. Morali bi zmanjšati škodljive emisije v okolje, jih pa še vedno povečujemo. Kako zagotoviti dovolj električne energije in goriva za vozila, je vprašanje za vse, za bogate in revne, za ljudi v mestih in na podeželju.

Pomislimo, kaj je bilo leta 1985, kaj je danes in kaj bi utegnilo biti leta 2025. To je čas štirih desetletij elektronike in informatike v zgodovini človeka, čas eksplozivne rasti prebivalstva, fizioloških sprememb in civilizacijskih bolezni, čas, ko se je gospodarstvo vrednostno povečalo za sedemkrat (in se bo še), narava pa skrčila za tretjino (in se bo še), čeprav na polovici kopne površine, ki je skalnata in puščavska, in še marsikje drugje ni več neoporečne in stalne vode niti za solze. Ujme pa so parada podnebnih sprememb na planetu.

RAVNANJE Z ODPADKI JE TEHNOLOŠKI, EKONOMSKI, HIGIENSKI IN OKOLJSKI PROBLEM Ko je govor o evropski in naši strategiji razvoja, prevladuje težnja po ekonomski uspešnosti. To je razumljivo, vendar se ob tem poraja nekaj vprašanj. Ekonomska uspešnost se izkazuje s podjetniškimi bilancami, nova vrednost in zunanji stroški pa nastajajo tudi v naravi in s storitvami. Računati moramo s tremi razvojnimi osnovami, ki se spreminjajo: (1) z raznovrstno naravo, v kateri nastajajo podnebne spremembe in nepričakovani nevarni pojavi, (2) s spremembami v prebivalstvu v fiziološkem in socialnem pogledu in (3) z dinamično razvijajočo se znanostjo in tehnologijami, ki prinašajo nove dosežke in tudi nesreče.

Vse, kar delamo, naj bi imelo skupen cilj: demokratičen razvoj, želeno blaginjo in sonaravno

7

trajnostni (vzdržljivi) razvoj. Med ovirami na tej poti so tudi izgube in seveda odpadki (v vseh agregatnih stanjih).

Odpadki, ki nastajajo v proizvodnih in storitvenih procesih ter v življenjskem okolju, niso postranska zadeva, ker označujejo učinkovitost in tehnološko raven proizvodnje, oblike potrošnje ter urejenost vseh vrst okolja. Zato je treba spremljati povzročitelje in vrste odpadkov ter vse pojave, ki so s tem povezani. Viri odpadkov so: pridobivanje surovin, kmetijska proizvodnja, vse vrste predelovalnih dejavnosti in med storitvenimi dejavnostmi zlasti promet, trgovina in turizem, načini življenja ljudi, vseh vrst nezgod in motenj, opuščanje nujnih vzdrževalnih del in negovanj, tudi računalništvo in telefonija! Vse to označuje oziroma spreminja notranje dogajanje v družbi in odseva zunanje vplive globalizacije, potrošništva in pritiskov na naravo in človekovo okolje. Že samo prisotnost človeka v okolju na več načinov obremenjuje naravo. Kar črpamo iz nje, se v drugačnih oblikah vrača v naravo. Vulkani, puščavski vetrovi in potresi so izjemni naravni dogodki, ki občasno onesnažijo ozračje, človek s svojimi dejavnostmi pa ga stalno obremenjuje. Tako se hkrati srečujemo z ‘učinkom tople grede’, s škodljivimi posegi v naravo, tudi z učinki rudarjenja in odlaganjem jalovine, odpadkov, elektrarniškega in drugega pepela, sadre, s primeri škodljive sečnje in zaradi širjenja lubadarja z večjo sanitarno sečnjo, z uničevanjem rodovitnih tal, obsežno erozijo in hudourniki, plazovi itd. Zdaj občutimo posledice osuševanja mokrišč in posegov v naravni proces kroženja vode. Tlem in vodam škodi odlaganje metalurške žlindre in rdečega blata ter emisije kemične, celulozno-papirne industrije itd. Nešteto je virov odpadkov in njihovo sestavo moramo ugotavljati že v procesih nastajanja, kajti spremembam v naravi sledijo migracije, pojavi deagrarizacije in nadaljnje slabšanje narave.

Tragedije in težave neredko preglasijo ekonomski cilji in izogibanja stroškom za varovanje okolja, kar ni etično in je škodljivo, kajti življenje je celovita prostorska in življenjska stvarnost in hkrati razvojni proces. Pri proizvodnem ustvarjanju je mogoče doseči isto vrednost z večjo ali manjšo porabo in izgubami materiala in energije; razlika je lahko tehnološke ali strukturne narave ter med energijsko bolj ali manj intenzivnimi panogami. Taka je razlika med energetsko precej manj učinkovitimi ZDA v primerjavi z Japonsko; ZDA porabijo znatno več energije za enako novo vrednost in imajo več emisij zaradi kurjenja domačega premoga, ki ga je na japonskih otokih manj. Intenzivno pa se ukvarjajo

8

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Primerjava deležev BDP in zaposlenosti treh sektorjev ustvarjanja in porabe energije: država ZDA Japonska Avstrija Italija Slovenija

BDP/preb. v USD 37312 32859 30349 24998 14000

delež BDP po sektorjih primar. sekund. terciar.

2 23 75 1 31 68 2 32 66 3 27 70 3 36 61

zaposlenost po sektorjih primar. sekund. terciar.

2 22 76 5 30 65 2 25 73 5 32 63 10 39 52

poraba energije kWh/preb.

12896 7907 8272 5318 6007

Vir: Istituto geografico de Agostini, Calendario 2005. z novimi obnovljivimi viri energije. Evropa je nekje med ZDA in Japonsko, Slovenija pa je še preveč potratna ali premalo varčevalna. V Sloveniji ni večje surovinske, pač pa je predelovalna industrija z zahtevnejšo porabo energije. V primerjavi z Italijo imamo delež primarnega sektorja v BDP enak, toda Slovenija ima dvakrat več zaposlenih in zato manjšo učinkovitost ter večji delež zaposlenih tudi v industrijskem sektorju. Slabše imamo razvite storitvene dejavnosti, na primer logistiko, in upravno poslovanje; povsod imamo torej kaj izboljšati.

Za pridobivanje kakih 70 kovin (v svetovnem povprečju 148 kg/preb. leta 2000) je treba letno izkopati več milijard ton rud. Ni brez pomena oznaka ‘črna’ metalurgija za pridobivanje 1,2 milijarde ton železa (2002) in zatem 924 milijonov ton jekla.

Spomnimo se časov razvoja metalurgije v Sloveniji in okolja glavnih metalurških središč: Idrije, Jesenic, Štor, Mežice, Raven na Koroškem in Kidričevega.

Pomisliti je treba tudi na trpljenje in žrtve ljudi, ki so ustvarjali novo vrednost za celotno skupnost. Ko je prodonosna Sava povsem zasula akumulacijo hidroelektrarne Moste, so jo leta 1974 skušali izprazniti tako, da so odprli zapornice hidroelektrarne, močan rečni tok je odplavljal usedline in deloma obnavljal prostor za vodno jezero. V usedlinah so izcedki z jeseniških odlagališč žlindre, s katerimi se je zastrupil ves živelj reke in so poginile ribe v Savi do Zbiljskega jezera blizu Ljubljane. Na Jesenicah so že odpravili pridobivanje železa v plavžih in tudi deponije žlindre so deloma odstranili, nekaj pa prekrili s prstjo in ozelenili; ostale so kot metalurška dediščina. V Idrijci in Soči še vedno ugotavljajo sledi živega srebra v ribah, čeprav je rudarjenje in pridobivanje živega srebra v Idriji opuščeno; reka verjetno izpira še rudišče. Na Japonskem so bili z živim srebrom zastrupljeni številni uživalci rib, ki so se v zalivu, kamor so se odtekale odpadne vode kemične industrije, navzele živega srebra (‘bolezen minamata’).

Težave so tudi pri drugih proizvodnjah. Za 2,6 milijona ton pridobljenega zlata v enem letu je bilo treba izkopati in predelati 700 milijonov ton rude. Ni čudno, da je zlato drago. Toda bistveno je dejstvo, da po novi tehnologiji predelave lužijo rudo s cianidno raztopino, s čimer se je pocenila proizvodnja zlata, toda kemikalija prehaja z odpadki v okolje; le dvoodstotna cianidna raztopina povzroči smrt človeka ali živali v 40 sekundah, opozarja J. E. Young (Worldwatch institut, Vital signs 2001, str. 64). Isti avtor poroča o izločanju živega srebra v reko Amazonko tudi pri rudarjenju zlata. Nesreča v romunskem rudniku in topilnici zlata januarja 2000, ko je izteklo v reko Tiso (in zatem v Donavo in Črno morje) 130 milijonov litrov cianidne baze, je bila druga najhujša nesreča po črnobilski jedrski katastrofi leta 1986 (L. R. Brown, Eco-economy, 2001, str. 130).

Navedeni primeri opozarjajo na problem kemizacije okolja. V proizvodnji in na trgu je na deset tisoče kemikalij, od teh vrsta strupenih za človeka. Pri podrobni analizi krvi neke Američanke so odkrili kar 200 kemikalij (Anne Platt McGinn: Why Poison Ourselves? Worldwatch Paper 153, 2002, str. 7).

Sodobni problem so nezgode z razlitji tekočih goriv in kemikalij, ki onesnažijo tla in ogrozijo vodne vire.

Iz tankerjev, naftovodov, pri črpanju nafte in dostavah naročnikom se vsako leto izlije v okolje najmanj poldrugi milijon ton goriv. V treh desetletjih je bilo skupaj več kakor 7600 civilnih nesreč z ugotovljeno izgubo 10,6 milijona ton nafte. Hudo okoljsko breme so tudi vojni spopadi. Težave so s tankerji oziroma nezgodami in spopadi, toda to je zaradi nas, ki potrebujemo goriva! Pomembno je zato, kako z gorivi ravnamo. Ob zmernih avtomobilskih vožnjah je poraba goriva bistveno manjša kakor pri pospešenih, potovanja so tudi varnejša, malo časovno razliko pa poplača prihranek in ozaveščenje, da manj škodimo zraku in sebi.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Marca 2004 so Združeni narodi poročali, da se je število mrtvih con v ribolovnih območjih (izlovljenih in zastrupljenih) od leta 1990 podvojilo (na 146).

Sicer pa so obalne cone vseh celin marsikje zelo onesnažene. V Argentini je vodovje La Plate pri Buenos Airesu izjemno onesnaženo z dioksini, težkimi kovinami, pesticidi in odplakami, kar se pozna tudi na ribah. (Tam imajo svoj ribiški klub slovenski izseljenci, op. A. L.) Znanstveniki poročajo, da je v lososih iz ribogojnic celo več strupenih snovi kakor v prosto živečih ribah te vrste. Nezakonito rudarjenje za telefonsko elektroniko potrebne snovi (minerala ‘coltan’) je povzročilo smrt več sto redkih goril v DR Kongo. Japonski znanstveniki so po preteku pol stoletja prvič ugotovili, da so delci radioaktivnega plutonija, ki izvirajo iz ameriških nuklearnih poskusov, tudi v japonskih vodah. In še iz Kitajske: erozija in širjenje puščave Gobi je povzročilo, da zdaj vetrovi razpihavajo ogromno prahu in v celih pokrajinah povzročajo težave pri dihanju in zmanjšujejo vidljivost na 10 m razdalje.

Sečnja drevja in krčenje gozdov se intenzivno nadaljujeta, seveda predvsem v deželah surovin; 45 % lesa porabita celulozno-papirna (v letih 1961– 99 se je povečala z indeksom 309) in lesna industrija, v kateri se zmanjšuje delež žaganega lesa, skokovito pa povečuje izdelava lesnih plošč (iveric, lesonita in panelnih plošč). Velika je poraba vode in količina odplak.

Poleg tehnoloških vidikov proizvodnje in trženja je treba videti vsa razmerja v naravi in družbi. Ekonomske izgube zaradi nesreč in odpadkov naraščajo in odvzemajo znaten del novo ustvarjene vrednosti. Potrošništvo (‘consumerism’, Gary Cross: An All-Consuming Century, 2000) je v 20. stoletju nadgradilo sodobni kapitalizem, trgu omogoča bogastvo potrebnega in drugega blaga ali storitev, neštetim ljudem pa zaposlitev. Toda to potrošniško družbo razjeda nasprotje, ker gospodarstvo napreduje, svetovna manjšina bogatih pobira sadove, svetovna revščina pa se povečuje, in kar je tudi zelo kritično, narava propada. Pojavi degradacije naravnega okolja se širijo, problemi z vodo in energijo ter svetovna revščina pa zaostrujejo.

Informacijska sredstva, ki omogočajo boljše spremljanje pojavov in kakovost menedžmenta, imajo tudi dva škodljiva učinka: zmanjšujejo število zaposlenih in v okolje vnašajo nove nevarne odpadke, ki jih prenašajo v nerazvita okolja.

Naj spomnimo: rastlinstvo in voda nam omogočata obstoj! Samo s to osnovo deluje vsa svetovna proizvodnja in ekonomija. Tudi naša! Tržna merila na

9

primer ne upoštevajo, da v naravi živimo ljudje dobesedno skupaj z drevesi. Živimo podobno dolgo, po istih razvojnih zakonitostih, da vsak organizem potrebuje čas za razvoj in polno ustvarjalnost, ko obnemore, ga morajo nadomestiti novi produktivni organizmi.

Drevesa in ljudje smo povezani: mi izkoriščamo kisik in izdihavamo ogljikov dioksid, drevesa pa potrebujejo ogljikov dioksid in izločajo za nas kisik. To še daleč ni vse; znanost ve za propad civilizacij zaradi škodljivih snovi in v pokrajinah, kjer ni gozdov in vode.

Taki pojavi se dogajajo v nerazvitih okoljih, ki jim je les gradivo in edini izkoriščeni vir energije: ko drevja ni več in ostane gola sušna dežela, življenje propada. Obe vrsti – ljudje in drevesa – smo izpostavljeni boleznim, škodljivcem, ujmam in raznim pritiskom.

Razlika je v tem, da narava sama za seboj ne pušča odpadkov, le spreminja se po vplivih podnebnih dejavnikov, ljudje pa, ki smo se umsko razvili in znamo usmerjati svoje dejavnosti, ustvarjamo odpadke v škodo narave, človeka in gospodarstva.

Potrošnja je za človekovo blaginjo bistvenega pomena, nas opozarjajo ekonomisti, ekologi pa, da obenem tudi spodkopava zdravje okolja in ljudi. Kapital se mora obračati in oplojevati, to pa poteka s proizvodnjo in potrošnjo tako, kakor to omogoča trg. Toda vprašanje je, kaj je kapital in za koga dela. Kapital so sredstva (‘okoljski kapital’) in smo ljudje (človeški fizični in umski kapital), z obojim omogočamo zadovoljevanje naših potreb in tudi utrjevanje razvojne poti. Živimo v razmerah, ko se porabniki spopadajo za naravne vire in se njihovo izgubljanje nadaljuje. Človekove potrebe in zahteve do narave so presegle njene zmogljivosti in jo slabijo. Ali razvoj prinaša tudi napredek? To je bistveno vprašanje.

Z opisanim dogajanjem izgublja živa narava, to dokazuje razvoj v zadnjih treh, štirih desetletjih.

Toda izgublja tudi človek kot vrsta v naravi in z njim gospodarstvo. Slabša se biotska raznovrstnost, ki je pogoj za obstoj in kakovost življenja. To pomeni, da se naš razvoj ustavlja, čas in naravni procesi pa ne. Človeštvo kot del narave je v slepi ulici, zato je treba spremeniti marsikaj v našem načinu gospodarjenja.

Okoljski problemi se vedno bolj zaostrujejo pri surovinski, vodni in energetski oskrbi, pri predelavi živil in drugih potrebnih proizvodih, pri urejanju bivališč in bivanja ter skrbi za zdravje narave in ljudi.

Poraba energije (fosilnih goriv in proizvedene električne energije) vztrajno raste, rezerve pa kopnijo.

Vsaka tona emisije ogljikovega dioksida, opozarja dr. M. G. Tomšič, prinaša v Evropi do 20 € škode, v Sloveniji 6 €.

10

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

KAKŠNA PRIHODNOST SE TOREJ NAKAZUJE? Pred pogledovanjem v prihodnost se je treba vprašati, kaj nam je prinesel dosedanji razvoj. Pričakovanja o blaginji in urejenem življenju je dosegla le petina človeštva, dve petini imata pogoje za normalno ustvarjanje in življenje, a tudi velike obveznosti, dve petini pa živita v razmerah, ki ob sodobnih dosežkih pomenijo bedo in oviro razvoju. Ob tem pa je glavno in usodno, da se je družbeni razvoj zapletel v svetovno ekološko krizo zaradi nasprotja med tem, kar človeštvo v naravi jemlje zase in odvzema drugim delom žive narave. Čudno se to sliši ob presoji, da se je kapitalizem uveljavil kot najbolj učinkovit družbeni sistem. Ali je res najbolj učinkovit? To se danes ob analizi svetovnih razmer že marsikje sprašujejo.

Spoznanja o ekološki krizi ni več mogoče ovreči: dokazujejo jo podnebne spremembe, krhanje narave in družbena nasprotja v svetu.

Te razmere so se zaostrile z drugo svetovno vojno in razvojem do konca 20. stoletja. Spremembe in procesi v naravi pa omejujejo čas za uveljavitev sonaravno uravnoteženega (trajnostnega) razvoja in odpravo bistvenih motenj razvoja na polovico 21. stoletja. Treba bo zapreti škarje med gospodarsko rastjo in slabšanjem narave, ker se je razmerje 60 odstotni delež žive narave (35 % gozdov in 25 % kmetijskih tal) in 40 % nerodovitnega površja Zemlje spremenilo v sorazmerje 50 : 50 (24 % gozdov, 26 % kmetijskih tal in 50 % nerodovitnega sveta). Ob tem, ko je virov manj, je odpadkov več!

Ko razmišljamo o tem in o posledicah naših dejanj, denimo, kakšne bi utegnile biti razmere leta 2025 ali 2030, si težko predstavljamo to bližnjo prihodnost, saj moramo še marsikaj raziskati v naravi in družbi, komaj 24 let poznamo osebni računalnik in šele nekaj let pozna vrh naše znanosti zgradbo in funkcijo dednine, ki usmerja rast in zmožnosti človekovega organizma. Samo slutimo lahko, kaj utegnejo v naslednjih desetletjih prinesti ali povzročiti biotehnologija in medicina ali pa izdelava čipov in elektronskih naprav, katerih odpadki postajajo iz leta v leto večji problem.

Ob teh presojah in primerjavah je zanesljivo tudi spoznanje, da bo morala biti naša (in evropska) družbena skupnost čez dve desetletji na precej višji razvojni in kulturni ravni od sedanje.

Spremeniti je treba veliko tehnologij, razviti nove vire energije, bolj moramo skrbeti za zdravje ljudi in varovati bogastvo narave ter bolje izobraževati in

ozavestiti celotno populacijo. Prav to je treba upoštevati pri ekonomskih načrtovanjih evropske razvojne tekme!

Izpopolniti se mora predvsem ekonomija z ekološkim knjigovodstvom narave sploh, ne le posameznih dejavnosti, bolj sinhronizirani bodo morali biti odnosi v družbi in družbe do narave. Samo tako si lahko predstavljamo uresničljivost dvojnega cilja naše in evropske skupnosti: potrebujemo nove dosežke na mnogih področjih in učinkovitejše gospodarjenje, toda obremenitve narave je treba čim prej uravnotežiti z možnostmi in skoraj prepoloviti materialne potrebe in porabo energije. Sliši se skoraj neizvedljivo, vendar gre za prenovo in preureditev upravljanja.

Gospodarstvo lahko začnemo izboljševati z novimi tehnološkimi dosežki, v naravi je mogoče ustaviti procese degradacij in sanirati nekatere poškodbe v naravi, zmanjšati tudi breme odpadkov, kar pa zahteva tudi določen čas, sredstva in usposabljanje ljudi. To lahko dosežemo z ozaveščenjem odgovornih dejavnikov in spodbudami za ljudi, da druge poti ni! Le dveh bistvenih posledic učinkov na naravo ni mogoče hitro popraviti: slabšanja podnebnih razmer in izgubljanja in slabšanja obdelovalnih tal zaradi urbanizacije in kemizacije okolja. Naravo je mogoče hitro poslabšati in krčiti, popravljati pa teže iz dveh razlogov.

Ozelenitve puščav bodo še dolgo fatamorgana, ker podnebja ni mogoče ‘upravljati’, temveč je treba uskladiti rast in potrebe svetovnega prebivalstva s tem, kar ponuja narava Zemlje. En tak val vzpona napak in popravljanja traja stoletje. Kljub temu pa moramo s sedanjim ravnanjem prispevati, da bodo taki cilji nekoč uresničljivi tudi zunaj doline Nila, saj je Sahara že bila travnata in živa pokrajina.

Dolgoročni cilji potrošništva, ki so uresničljivi, pa so: izboljšati bivalne pogoje in graditi stanovanja, kar pomeni urejanje mest v mejah že zasedenega ozemlja, nadaljnjo proizvodnjo avtomobilov spremeniti z izboljšanim pogonom in gorivom ter spodbudami za javni promet, zagotoviti dovolj hrane s predpripravo (lahko tudi industrijsko z zdravstvenim nadzorom) ter razvoj elektronike. Ta družba res obeta več zaposlovanja in podpira neodvisnost potrošnikov pri izbiri načina življenja, toda potrošništvo poživlja proizvodnjo po volji tistih, ki z njo tržijo, in ta brez varstva države (zdravstvenega nadzora, socialnega varstva in okoljskega reda) prav lahko ogroža zdravje ljudi. Dejstvo, da je mnogo ljudi zaposlenih pri popravljanju posledic potrošništva, nesreč in škode, pomeni porabo znatnega

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

dela družbenega proizvoda, ki bi ga sicer lahko namenili razvoju blaginje.

V Johannesburgu so se leta 2002 udeleženci z vsega sveta dogovarjali o zmanjšanju svetovne revščine za polovico. Po podatkih FAO je 825 milijonov ljudi podhranjenih, še dvakrat toliko pa je tistih, ki tudi ne morejo prispevati k urejanju okolja razen z osebnim odnosom do reda. Ker se je za nekajkrat povečala količina snovi v izvozno-uvoznem trženju (vrednost blaga v izvoznih tokovih po svetu se je od 1970 do 2003 povečala za šestkrat), je tudi veliko več odpadkov in odplak. Po svetu potuje letno 700 do 800 milijonov turistov. Koristi in dobiček pobirajo v razvitih deželah, le pri izkoriščanju naravnih bogastev in delu turizma, ki seže v podnebno ugodne in zanimive kraje, služijo tam s storitvami in prodanimi izdelki, imajo pa tudi veliko dela s čiščenjem okolja in urejanjem prometa.

Svetovne razsežnosti nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi so velik problem, ki dopolnjuje naloge Združenih narodov pri skrbi za ohranitev narave in njene raznovrstnosti.

ZDA s 5 odstotki svetovnega prebivalstva porabijo kar 26 % svetovne količine premoga in nafte ter 27 % zemeljskega plina. Razvite države OECD s 15 % svetovnega prebivalstva porabijo 61 % aluminija (v ZDA 22 kg/pr. letno), 49 % jekla in 42 % tehničnega lesa. Do 2030 se poraba surovin in količina odpadkov še ne bo zmanjševala; samo napoved za porabo papirja govori o skorajšnjem povečanju za 30 %. Osnovna surovina je železo in zelo se je povečala predelava kovin. Za proizvodnjo 1,12 milijarde ton železa (2002) so morali metalurgi pretopiti dve milijardi ton železovih rud in še veliko odpadnega železa in jekla. V tej kritični polovici stoletja sta se črpanje in poraba fosilnih goriv povečala za 4,7-krat, površina in naravna vloga gozdov pa se je hkrati dramatično zmanjšala (za tretjino prvotne). Zato je tudi toplogrednih plinov v ozračju skoraj za tretjino več kakor v predindustrijski dobi.

Z zanimanjem in s skrbjo beremo podatke o dogajanjih po svetu. V osemmilijonskem New Yorku se nabere dnevno 12 tisoč ton odpadkov, letno okoli 4,4 milijona ton ali 540 kg na prebivalca.

Odvažati jih morajo na odlagališča več kakor 480 km daleč in tako vsak dan ropoče v obeh smereh 15 km dolga kolona 600 velikih tovornjakov, na vsakem je po 20 ton odpadkov in se nato vračajo prazni po nove tovore. Pri tem dnevno pokurijo nekaj sto ton goriva, emitirajo ogromno ogljikove-

11

ga dioksida in strupenih delcev, obrabijo nešteto gum in cest ter počasi tudi tovornjake spreminjajo v odpad. Del odpadkov seveda reciklirajo. V ZDA od 102 milijard aluminijskih konzerv za pijače reciklirajo 63 %, torej jih zavržejo 38 milijard in že pri proizvodnji teh konzerv iz aluminija je 33 % odpadkov, ki jih v glavnem ponovno pretopijo in lahko porabijo za izdelavo posod. Pridobivanje in predelava aluminija pa zahteva izjemno veliko energije in vode. Poleg tega proizvodnja aluminija še vztrajno narašča! Na Japonskem delajo za petino racionalneje in v Evropi tudi.

To je samo en primer med mnogimi tisoči izdelkov. In kaj nastaja med sto tisoč kemikalijami in kemičnimi izdelki, ki jih proizvajajo, predelujejo in prodajajo po vsem svetu v raznih oblikah? Dodamo lahko račun, da v mestih sveta živi več kakor tri milijarde ljudi ali za 375 New Yorkov, ki sicer nimajo vsi enake potrošnje in količin zavrženih snovi ali energije. Toda to je podoba potrošniške ekonomije!

Znanstveno so dokazane povezave med emisijami toplogrednih plinov in vodno paro v ozračju ter učinkom tople grede na biotsko raznovrstnost, kmetijstvo, ekonomske aktivnosti, človekovo zdravje in svetovni ekosistem (State of the World 2004, str. 15–21).

Evropa, ki ima lastne vire hrane in vode, zaostaja pa za ekonomskimi dosežki ZDA, mora v svoji tekmi za konkurenčnost ‘umiriti’ deset tisoč velikih industrijskih onesnaževalcev. Za razbremenitev narave je program EU (IPPC) o odpravi industrijskega onesnaževanja v velikih podjetjih do leta 2011 izjemnega pomena, vendar je treba ob zamenjavi neustreznih tehnologij z boljšimi, ki jih hkrati šele razvijajo, dosežke prenesti še na množico malih in srednjih proizvodnih ter storitvenih dejavnosti (trgovina, promet), kar bo še trajalo. V procesu, ki ga označuje prizadevanje za zmanjšanje količine odpadkov že pri virih nastajanja, se bosta spremenila tudi njihova sestava in ravnanje z njimi.

Ustavimo se še pri razmerah v Sloveniji. Ravnanje z odpadki vključuje vrsto raznih dejavnosti. Na komunalna odlagališča pripeljejo vsako leto okoli 820.000 ton odpadkov, statistike pa ugotavljajo, da v vseh panogah in dejavnostih nastane okoli 4,6 milijona ton odpadkov letno, kar je petkrat več, kakor je komunalnih. Od vseh odpadkov jih dobre tri milijone ton predelajo ali odstranijo proizvajalci sami, seveda s tem snovno in energijsko ne izginejo, toda poldrugi milijon ton odpadkov, ki jih sami ne morejo

12

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

rešiti, oddajo ob ustreznih stroških v ravnanje drugim dejavnikom. Podatki so podatki, zakonitosti pa so odločujoča realnost.

KAJ TO POMENI Z GOSPODARSKEGA VIDIKA? Ne glede na večjo ali manjšo zanesljivost podatkov nam ta preglednost omogoča presojo razsežnosti pojavov, o katerih je govor. Najprej smo pozorni na primarno proizvodnjo – rudarstvo, kmetijstvo, gozdarstvo in vodno gospodarstvo – ki zelo vpliva na naravo.

Za kmetijstvo je značilno, da goji malo, vendar selekcioniranih rastlin, ki zahtevajo posebno nego.

Od več kakor 7000 užitnih rastlinskih vrst jih je pomembnih za prehrano le kakih sto, ki dajejo 60 % svetovne dietalne energije. Med njimi so štiri vrste pridelkov, ki dajejo večino hrane: koruza, riž, pšenica in krompir. Zelo jih napadajo bolezenski dejavniki in škodljivci, občutljive pa so tudi za vremenske spremembe. Razen tega pomeni pridelek okoli 5 ton pšenice, 20 ton krompirja in čez 40 ton silažne koruze na ha njiv odvzem velikih količin za rast najbolj potrebnih snovi, ki obenem s kemizacijo zelo slabša podlago za kakovostno in zdravju primerno pridelovanje in dodelavo živil. Premislimo tudi, da bo narava potrebovala za presnovo iz matičnih kamnin v rodovitno površje z nekaj žetvami odpeljanih snovi sto in več let. Že tako nam primanjkuje zemljišč za samooskrbno proizvodnjo, vse več potrošnikov pa pričakuje celo ekološko, to je organsko pridelano neoporečno hrano, ki se širi ali ohranja tam, kjer to dopušča kakovost tal in je zagotovljen nadzor. Trgovina tudi ponuja veliko uvoženih in industrijsko predpripravljenih živil, do katerih je zaupanje deljeno, kar kaže zmanjšana poraba mesa ob akutnih pojavih živalskih bolezni ali nezaupanje do zaščitno škropljenih in gensko spremenjenih pridelkov, čeprav ti ob upoštevanju predpisov in nadzoru kakovosti živil ne ogrožajo zdravja ljudi. Vsekakor bo treba posvečati kmetijstvu več pomoči kakor le glede na prispevek k BDP, ker je pomemben tudi prispevek k ohranjanju narave.

Kmetijstvo srednje Evrazije se zaradi podnebnih sprememb ‘pomika’ proti severu, zato propadajo številne rastlinske in živalske vrste, ki ne prenesejo hitrih sprememb. O tem kaže misliti ob širjenju mediteranskih vplivov na naš biotsko zelo raznovrsten kras. Vse več razlogov sili ljudi k migracijam. Iskanje možnosti za življenje v Evropi in Severni Ameriki se zelo povečuje.

V naravi je na tisoče zdravilnih rastlin. Zmanjševanje biotske raznovrstnosti (tudi zaradi razmetavanja odpadkov) najprej prizadene ta vir zdravja, od katerega je odvisna tudi farmacevtska industrija. To je mnogo več kakor le misel na zdravilne čaje.

Krčenje gozdov v tropskem pasu povzroča posledice globalnih razsežnosti. Tako je večje zanimanje za neoporečno brazilsko meso pospešilo sečnjo gozdov v Poamazonju zaradi pridelave krme, kar ljudem prinaša dohodek od lesa, živinoreje in vrednosti zemljišč, v globalnem pomenu pa slabša živo naravo in podnebje Zemlje.

Med zelo pomembnimi dejavniki za življenje je energetika. Ob vseh znanih strategijah in programih je primerno spomniti na napotila bruseljske deklaracije o trajnostni (sonaravno uravnoteženi) energetski politiki v mestih, kjer je poraba energije največja.

Poseben problem predstavljajo mestni promet, dnevno oskrbovanje (dobrine, transport) in množično potovanje ljudi v mesta; marsikje že omejujejo ali prepovedujejo osebni avtomobilski promet in pospešujejo razvoj javnega prometa in kolesarjenja.

Toda urejevalci življenja mest so se lotili snovanja velikih potrošniških centrov zunaj mest, kar povzroča odseljevanje iz središč in zelo povečuje prav avtomobilski promet ter porabo goriv. Še en problem je: način življenja spodbuja težnje po večanju bivalne površine domov ter zahtevnejšem opremljanju in vzdrževanju stanovanj in domov. S tem se zelo povečuje energetska poraba (od ene na 2 do 3 tone kalorične vrednosti kurilnega olja po osebi letno), težave pa se kažejo okoli termoelektrarn in toplarn. To se dogaja celo v klimatsko ugodnih sredozemskih deželah! Vendar, ugotavlja Janet L. Savin, na Švedskem v hladnem podnebju, kjer je treba ogrevati stanovanja in imajo sodoben bivalni standard, porabijo manj energije na osebo kakor v Združenih arabskih emiratih ali Kuvajtu. Odvisno je od bivališč in načina življenja ljudi v njih. V ZDA porabijo v domovih na osebo 2,4-krat več energije kakor v Evropi.

Na splošno pa poraba energije raste. Energetska agencija ZDA ocenjuje, da se bo poraba tekočih goriv do leta 2025 povečala za 54 %. Zdaj se hitro povečuje izkoriščanje vetrne, vodne in solarne energije kot sonaravnih obnovljivih virov. Proizvajalci solarnih sistemov upajo, da se bo do leta 2012 količina vgrajenih sistemov povečala za osemkrat. Nakazuje se obnovitev gradnje jedrskih elektrarn: ob 438 obratujočih po svetu, ki dajejo 16 % električne energije, že gradijo 28 novih in še najmanj 35 (na Kitajskem 30) je načrtovanih.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Vse to se na koncu zaostri z odpadki – radioaktivnimi, računalniškimi, telefonskimi in drugih vrst sodobne elektronike, ki vsebujejo težke kovine in druge strupe. Začeli so jih že izvažati v dežele v razvoju.

Tako dobivamo poleg že dosedanjih velikih bremen še nove okoljske probleme. Znanost opozarja, da se kažejo posledice mednarodnega trženja in turizma tudi na zdravju ljudi. Dokazano je širjenje nevarnih organizmov po svetu: že priprave na vsakoletne epidemije gripe nas na to opozarjajo. V ZDA ugotavljajo ‘bioinvazivnost’: v 200 letih se je tam naselilo okoli 50.000 neavtohtonih vrst, in če pomislimo, da kar 98 % ameriške hrane zagotavljajo pridelava in predelava koruze, pšenice in riža, živinoreja in perutninarstvo, ni dvoma, da so ti viri izpostavljeni različnim nevarnim pojavom (ne nazadnje ptičji kugi iz JV Azije). Koliko okuženih živali je že bilo treba odstraniti! Problemi so tudi s širjenjem gensko izboljšanih rastlin. To niso le ameriški problemi, tudi naši so lahko.

NEKAJ SKLEPNIH UGOTOVITEV Pojav odpadkov in ravnanje z njimi je tehnološki, ekonomski, socialni, prostorski, ekološki in ne nazadnje etični problem pravne države. Poglablja se s potrošništvom in razvojem blaginje in z revščino in z njo povezano neurejenostjo bivalnega okolja.

Napredek je odvisen od tega, kako se bo celotna skupnost dvignila na višjo kulturno raven. Gre za izobrazbo in znanje, za ozaveščenje, razvoj podjetništva, ki gradi celotno skupnost, za kulturno urejanje odnosov v družbi. Demokracija ni le sistem človekovih pravic in občutena sproščenost v družbi, temveč je tudi odgovornost za urejene družbene odnose in okoljski red. Merila ne morejo biti politična, temveč strokovna in etična, politika pa naj s podporo javnosti ocenjuje, kateri pristop omogoča najboljši razvoj oziroma uresničitev prednostnih ciljev.

Razmere se preučujejo z indikatorji in mednarodnimi primerjavami. V Nemčiji s 87 indikatorji opredeljujejo splošno blaginjo in zdravstveni standard, vlogo izobraževanja, premožnost, človekove pravice, kakovost ekosistema, zraka in vode ter rabo naravnih virov.

S tehnološkim napredkom, ki je dosežek znanja, inovativnosti in ustvarjanja, se vedno rešujejo tudi ekonomski, socialni, prostorski in ekološki vidiki ravnanja z odpadki. Osnovni cilj je: manj

13

odpadkov in stroškov, manj snovnih in energijskih izgub ter toliko večji BDP. V mestih je največ problemov. Obstajajo lepo urejene mestne četrti z bogatejšim prebivalstvom, mestna središča, ki se starajo in jih del stalnih prebivalcev zapušča, ker se seli v sodobno razpršeno periferijo, kjer se urejajo tudi novi oskrbovalni sistemi. Problemi so v siromašnih in onesnaženih mestnih predelih. V okolici mest so objekti za predelavo in odlaganje ostanka odpadkov.

V poročilih o razvojnih načrtih je poudarjena tudi gradnja novih stanovanj, problem pa je pridobivanje gradbenih zemljišč. Opozoriti moramo, da ne bi smeli urbanih območij širiti niti za meter v obdelovalna zemljišča. Povsod je pomembna vzdržnost.

Očitno pa pomanjkanje regionalne mreže povezovanja občin, širšega razvojnega načrtovanja in odpravljanja neskladij v razvoju pokrajin otežuje reševanje z odpadki povezanih problemov.

Ravnanje z odpadki je že dolgo naša prednostna okoljska naloga. Dolgotrajnost reševanja je posledica ločenega obravnavanja te okoljske teme.

Največ možnosti in nalog je pri gospodarstvu ter pri občinah zaradi interesov in potreb vseh prebivalcev, država pa mora spodbujati in podpirati to reševanje.

Naj sklenemo ta krog razmišljanja: politika ravnanja z odpadki se ne začenja pri soočenju z njimi ob virih nastajanja in njihovih učinkih v prostorski stvarnosti, temveč ob načrtovanjih dejavnosti, izbiri tehnologij in materialov, pri bilancah energije in transportni logistiki, ob ocenah lastnosti in načinih nastajanja domačih in uvoženih izdelkov. Računice udeležencev verige od proizvodnje do potrošnje so različne: proizvajalci prodajajo svoje izdelke in storitve po pogodbenih cenah, trgovina služi s prodajo in želi čim večjo, država si odmerja svoj delež z davki in drugimi dajatvami, vse pa plačamo potrošniki. Nekateri preračunavajo drobiž, da bi sploh preživeli, drugim pa lahko moda vsiljuje tudi kič in zdravju neprimerne izdelke, ki jih ob naslednji modni reviji zavržejo. Od ljudi je odvisen napredek.

Viri in literatura: 1. Worldwatch Institute: State of the World 2001 do 2005, Vital Signs 2002–2003.

2. B. C. O’Neill, F. L. MacKellar, W. Lutz: Population and climate change, IIASA, Cambridge University Press, 2001.

14

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

3. Lester R. Brown: Eco-economy. Building an Economy for the Earth. Earth Policy Institute, New York and London 2001.

4. B. Magnus Francis: Toxic Substances in the Environment. A Wiley–Interscience publication, 1994.

5. Ekonomska komisija OZN za Evropo: Slovenija, Pregled učinkovitosti okoljske politike. Ženeva 1997.

6. Paul Knox, John Agnew & Linda McCarthy: The Geography of the World Economy, London 2003.

7. Eban S. Goodstein: Economics and the Environment. John Wiley & Sons, US, 2005.

8. Statistični letopis RS 2004 in Stanje okolja 2002, poročilo Ministrstva za okolje in prostor.

Udeleženci simpozija v razpravi.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

15

DOSEŽKI IN PROBLEMI PRI IZVAJANJU OPERATIVNIH PROGRAMOV RAVNANJA Z ODPADKI V LOKALNIH SKUPNOSTIH (KOMUNALNI ODPADKI)

SOFINANCIRANJE PROJEKTOV NA PODROČJU RAVNANJA S KOMUNALNIMI ODPADKI S SREDSTVI PRORAČUNA RS TER S SREDSTVI EVROPSKE KOMISIJE IN UMEŠČANJE TEH PROJEKTOV V PROSTOR dr. Metka Gorišek, Ministrstvo za okolje in prostor

1. PROGRAMSKA IZHODIŠČA SOFINANCIRANJA NA PODROČJU RAVNANJA S KOMUNALNIMI ODPADKI Na podlagi Strategije ravnanja z odpadki Republike Slovenije, Pravilnika za ravnanje z odpadki in sektorskega Operativnega programa ravnanja s komunalnimi odpadki se za finančno zahtevne prednostne investicije in regionalne centre ravnanja z odpadki načrtuje sofinanciranje s sredstvi proračuna Republike Slovenije in sredstvi programov Evropske komisije – Kohezijski sklad. Za sanacijo in razširitev zdajšnjih komunalnih odlagališč skladno s standardi na področju ravnanja s komunalnimi odpadki pa so načrtovani predvsem nacionalni viri financiranja in v prihodnji finančni perspektivi (2007–2013) tudi sredstva sofinanciranja programov Evropske komisije – strukturni skladi. Prednostne investicije izgradnje regionalnih centrov ravnanja s komunalnimi odpadki in sanacij ter širitev obstoječih odlagališč odpadkov podajata naslednji dve preglednici.

Sanacija in razširitev obstoječih komunalnih odlagališč Investicije – Ribnica – komunalno odlagališče Mala gora – Grosuplje – center za ravnanje z odpadki Špaja dolina – Lendava – komunalno odlagališče Dolga vas – Slovenske Konjice – komunalno odlagališče Graščak – Trbovlje – komunalno odlagališče Neža – Trebnje – komunalno odlagališče Globoko – Ljutomer – komunalno odlagališče Ljutomer – Slovenska Bistrica – komunalno odlagališče Pragersko – Ormož – komunalno odlagališče Dobrava 2. STANJE IZVAJANJA PREDNOSTNIH PROJEKTOV– REGIONALNIH CENTROV RAVNANJA Z ODPADKI Dejansko stanje na področju izvajanja strategije ravnanja s komunalnimi odpadki – izgradnje infrastrukturnih objektov regionalnih centrov ravnanja z odpadki – podaja preglednica na strani 16.

3. STRATEŠKI CILJI Glavni cilji strategije ravnanja z odpadki so zmanjšati količine odloženih odpadkov z ločevanjem odpadkov in njihovih nevarnih sestavin na kraju izvora, povečati snovno in energetsko predelavo odpadkov in zmanjšati emisije toplogrednih plinov, ki jih pov-

Izgradnja regionalnih centrov ravnanja z odpadki Investicija

Lokacija objekta/priključena populacija

– – – – –

– – – – –

Sežigalnica odpadkov za severovzhodno Slovenije Sežigalnica odpadkov za srednjezahodno Slovenijo Regionalni center za ravnanje z odpadki Dolenjska Regionalni center za ravnanje z odpadki Gorenjska Regionalni center za ravnanje z odpadki za osrednjo Slovenijo

– Regionalni center za ravnanje z odpadki Zasavje – Regionalni center za ravnanje z odpadki Štajerska

– –

– – – –

– – – –

Regionalni center za ravnanje z odpadki Puconci Regionalni center za ravnanje z odpadki Ptuj Regionalni center za ravnanje z odpadki Koroška Regionalni center za ravnanje z odpadki za slovensko Istro in zaledni kras – Regionalni center za ravnanje z odpadki Bukovžlak

občina Kidričevo (830.000 PE) občina Trbovlje (550.000 PE) občina Novo Mesto (150.000 PE) občina Radovljica (280.000 PE) lokacija še ni določena (dogovor med občinami še ni podpisan) občina Hrastnik (75.460 PE) lokacija še ni določena (dogovor med občinami še ni podpisan) občina Puconci (100.000 PE) občina Ptuj (71.000 PE) občina Slovenj Gradec (150.000 PE) občini Koper, Sežana (250.000 PE)

– občina Celje (150.000 PE)

16

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

zročajo odloženi organski odpadki. Na področju industrijskih odpadkov in odpadkov iz sektorja energije se ukrepi osredotočajo na uvedbo primernega sistema za ravnanje z odpadki v skladu s prakso v EU. Tehnične ukrepe bodo spremljali ukrepi, ki temeljijo na tržnih mehanizmih (npr. uvedba EMS, uvedba dajatev (taks) za imetnike/povzročitelje odpadkov, višji stroški za odstranjevanje odpadkov, davčne olajšave za uvedbo ustreznih ukrepov za ravnanje z odpadki itd.), ki bodo spodbujali snovno in energetsko predelavo odpadkov in zmanjševanje emisij in tveganj, ki jih povzročajo nevarne sestavine odpadkov, z razstrupljanjem, kemično-toplotno-biološko stabilizacijo itd.

4. PREDNOSTNI PROJEKTI RAVNANJA S KOMUNALNIMI ODPADKI – REGIJSKI CENTRI ZA SOFINANCIRANJE V OBDOBJU 2004–2006 Prednostni seznam investicijskih projektov ravnanja s komunalnimi odpadki določa Okvirna direktiva ravnanja z odpadki (75/442/ECC, 90/656/ ECC, 91/1566/ECC, 91/692/ECC, 96/3/EC, 96/350/ECC), Direktiva o odlaganju odpadkov (99/31/EC) in hkratno upoštevanje drugih direktiv v sektorju komunalnih odpadkov, ki jih povzema Operativni program ravnanja s komunalnimi odpadki.

Poleg meril Okvirne direktive ravnanja z odpadki (75/442/ECC, 90/656/ECC, 91/1566/ECC, 91/692/ECC, 94/3/EC, 96/350/ECC) in Direktive o odlaganju odpadkov (99/31/EC) ter hkratnem upoštevanju drugih direktiv na področju ravnanja s komunalnimi odpadki so bila za določitev prednost-

Investicijski projekt Regionalni center za ravnanje z odpadki Dolenjska Regionalni center za ravnanje z odpadki Puconci Regionalni center za ravnanje z odpadki Ptuj Regionalni center za ravnanje z odpadki Zasavje (Hrastnik) Regionalni center za ravnanje z odpadki Barje (Ljubljana) Regionalni center za ravnanje z odpadki Bukovžlak – I. faza

nega seznama investicijskih projektov za sofinanciranje s sredstvi Kohezijskega sklada upoštevana še naslednja merila: – dokončanje izgradnje regionalnih centrov za ravnanje z odpadki, opredeljenih v Operativnem programu, – izvedba vseh relevantnih direktiv v sektorju ravnanja z odpadki (zmanjšanje ostankov za končno odlaganje s sortiranjem, recikliranjem, ponovno uporabo odpadkov), zlasti še v zvezi z zmanjšanjem CO2, – finančno najbolj zahtevne investicije, – pripravljenost projektov.

5. MERILA SOFINANCIRANJA S SREDSTVI PROGRAMA KOHEZIJSKI SKLAD Osnovna merila za določitev prednostnih investicijskih projektov za sofinanciranje s sredstvi Kohezijskega sklada so naslednja: – upoštevanje ciljev okoljske politike EU, – uvajanje ravnanja z odpadki na regionalni ravni, – varovanje zdravja ljudi, – upoštevanje okoljskih načel EU, – onesnaževalec plača (tisti, ki povzroča onesnaženje, krije stroške onesnaževanja), – preventive (spodbujanje recikliranja in druge predelave odpadkov v zvezi z zmanjšanjem količin za odlaganje), – izvajanje NPVO in ustreznih prednostnih nalog Operativnih programov ravnanja z odpadki – investicijsko zahtevne direktive, – izvajanje tehničnih in okoljskih standardov EU, – izvajanje:

Začetek del 2003

Dokončanje del 2007

2004

2008

2003

2005

2003

2005

2004

2006

2004

2006

Opombe v gradnji (nacionalno in ISPA sofinanciranje) v postopku razpisa (nacionalno in ISPA sofinanciranje) v gradnji (nacionalno financiranje) v gradnji (nacionalno financiranje) v gradnji (nacionalno financiranje) v postopku razpisa (nacionalno in KS sofinanciranje)

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

– količinsko najučinkovitejšega zmanjševanja onesnaženja (merila okoljske učinkovitosti), – dolgoročno ekonomsko sprejemljivega vzdrževanja in upravljanja infrastrukturnih objektov (merila ekonomske zmožnosti), – stroškovne učinkovitosti investiranja in obratovanja (investicijskega vzdrževanja) (merila stroškovne učinkovitosti), – uvajanje partnerstva med nacionalnimi in lokalnimi državnimi institucijami, – doseganje ekonomske in socialne usklajenosti Slovenije z EU (z izkazovanjem najvišjih neto ekonomskih in socialnih koristi).

Prednostni projekti za sofinanciranje s sredstvi Kohezijskega sklada za izvajanje Nacionalne strategije ravnanja z odpadki in Operativnega programa za ravnanje s komunalnimi odpadki, osredotočeni na izgradnjo novih infrastrukturnih objektov v okviru regionalnih centrov za ravnanje z odpadki, so določeni na podlagi meril Ok-

17

virne direktive o ravnanju z odpadki (75/442/ECC, 90/656/ECC, 91/1566/ECC in 91/692/ECC, 94/3/EC, 96/350/ECC) in Direktive o odlaganju odpadkov (99/31/EC) in hkratnem upoštevanju drugih direktiv na področju ravnanja s komunalnimi odpadki. Pričakovani rezultati so: – izgrajeni centri za ravnaje z odpadki za eno ali več regij, izvedenih v skladu s standardi EU (regionalni centri), regijska odlagališča odpadkov, vključno z depoji za zbiranje in odvoz ter vmesnim skladiščenjem, objekti za sortiranje in kompostiranje organskih in drugih odpadkov, – izgrajene sežigalnice za toplotno obdelavo komunalnih odpadkov, vključno z izkoriščanjem njihove energetske vrednosti, za dehidrirano blato iz naprav za čiščenje odpadnih vod, ostanke komunalnih odpadkov in ostanke odpadkov po razvrščanju in drugih postopkih za pripravo sekundarnih surovin in izvedbo optimalne logistike ravnanja z odpadki.

6. SEZNAM PREDNOSTNIH PROJEKTOV – REGIONALNIH CENTROV RAVNANJA Z ODPADKI, SOFINANCIRANIH S SREDSTVI KOHEZIJSKEGA SKLADA Investicijski projekt Regionalni center ravnanja z odpadki Bukovžlak I. faza Termična obdelava odpadkov II. faza

Priključena populacija 150.000

Regionalni center ravnanja z odpadki slovenske Istre in zalednega Krasa

250.000

Regionalni center ravnanja z odpadki Gorenjske

280.000

Regionalni center ravnanja z odpadki Koroške

150.000

Sežigalnice za osrednjo-zahodno Slovenijo Sežigalnice za severovzhodno Slovenijo

550.000 830.000

Obseg investicije – izgradnja objektov za sortiranje in kompostiranje (I. faza) – sanacija in razširitev obstoječega odlagališča (I. faza) – mehansko-biološka obdelava odpadkov (II. faza) – termična obdelava odpadkov (II. faza) – izgradnja objektov za sortiranje in kompostiranje – izgradnja novega odlagališča – izgradnja objektov za ravnanje z gradbenimi odpadki – izgradnja objektov za sortiranje in kompostiranje – izgradnja novega odlagališča – izgradnja objektov za sortiranje in kompostiranje – izgradnja novega odlagališča – izgradnja objektov termične obdelave odpadkov – izgradnja objektov termične obdelave odpadkov

Začetek gradnje I. faza 2005 II. faza 2006

2008

2007

2007

2008 2008

18

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

7. FINANČNI VIRI PREDNOSTNIH PROJEKTOV, SOFINANCIRANIH S SREDSTVI KOHEZIJSKEGA SKLADA Investicijski projekti, predlagani za sofinanciranje s sredstvi Kohezijskega sklada, bodo sofinancirani z naslednjimi viri financiranja: – Kohezijski sklad med 55–65 % investicijskih stroškov (% je odvisen od razpoložljivih nacionalnih virov sofinanciranja).

– Državni proračun (približno 25 % investicijskih stroškov): – neposredno sofinanciranje do 10 % investicijskih stroškov, – taksa za odlaganje odpadkov med 15–20 % (med izvedbo investicije mora biti vsa taksa za odlaganje odpadkov, zbrana od gospodinjstev lokalnih skupnosti, vključenih v centre za ravnanje z odpadki, ki bodo sofinancirani s sredstvi Kohezijskega sklada, namenjena sofinanciranju teh investicij).

– Občinski proračun najmanj 10 % investicijskih stroškov.

Opomba: Če bodo investicijski projekti razdeljeni v posamezne celovite enote (posamezne celovite enote centrov za ravnanje z odpadki), je mogoče vključevanje financiranja zasebnega sektorja posameznih celovitih enot, ki niso predmet sofinanciranja z javnimi sredstvi državnega proračuna in Kohezijskega sklada.

8. DOSEŽENI CILJI PROGRAMA SOFINANCIRANJA KOHEZIJSKI SKLAD ZA OBDOBJE (2004–2006) V skladu s strategijo izvedbe investicijsko zahtevnih direktiv EU ravnanja z odpadki bodo s sofinanciranjem Kohezijskega sklada v obdobju 2004–2006 doseženi naslednji konkretni cilji: Skupno število prebivalstva (PE) v obsegu Operativnega programa I. faze

1.676.460 PE

– izvedeni štirje novi regionalni centri ravnanja z odpadki (730.000 PE), ki ustrezajo standardom EU, vključno z infrastrukturnimi objekti za zbiranje in odvoz ter vmesno skladiščenje, sortiranje in kompostiranje organskih in drugih odpadkov, – uvedena optimalna logistika ravnanja z odpadki, – izgrajeni objekti termične obdelave odpadkov, in sicer dehidriranega blata komunalnih čistilnih naprav, preostanka komunalnih trdnih odpadkov in ostankov odpadkov po razvrščanju in drugih postopkih za pripravo sekundarnih surovin, vključno z izkoriščanjem njihove energetske vrednosti.

9. NENAPISANIH 10 »ZAPOVEDI« USPEHA IN 10 »GARANCIJ« NEUSPEHA IZVAJANJA PROJEKTOV ZAPOVEDI USPEHA: 1. izdelani strateški in programski dokumenti z izvedljivim finančnim in časovnim okvirom izvajanja prednostnih investicij, 2. vzpostavljen strokoven institucijski okvir priprave in izvajanja investicij, 3. konstruktivno sodelovanje občin – investitorjev in pristojnih državnih institucij v postopku priprave in izvedbe investicij, 4. celovit pristop pri zasnovi in pripravi posameznih investicij v zvezi z zaključenimi vsebinami (celovito reševanje v okviru regij), 5. pravočasno pripravljena projektno-investicijska dokumentacija, vključno z zahtevanimi pridobljenimi soglasji in dovoljenji za posege v prostor, skladno z nacionalno zakonodajo in smernicami EU za investicije prednostne liste izvedbenih programov, 6. strokovno vodenje priprave in izvedbe investicij na lokalni in nacionalni ravni, 7. strokovno izdelana projektno-investicijska dokumentacija z vlogami za sofinanciranje s sredstvi programov EU, skladno z nacionalno zakonodajo in zahtevami programov EU,

V % izraženo skupno število pre- V % izraženo skupno število prebivalstva bivalstva (PE) v obsegu Operativ- (PE) v obsegu Operativnega programa nega programa I. faze, ki bodo I. faze, ki bodo priključeni na regionalne priključeni na regionalne centre centre ravnanja z odpadki po izvedbi ravnanja z odpadki po dokonča- predvidenih investicij za so-financiranje nju izvedbene faze s sredstvi Kohezijskega sklada 1999–2003 2004–2006 (396.460 PE) 23,45 (730.000 PE) 43,54

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

8. dosledno upoštevanje kriterijev upravičenosti sofinanciranja s sredstvi posameznih programov sofinanciranja EU pri pripravi vsebin investicij za predložitev Komisiji za sofinanciranje, 9. zagotovljena sredstva sofinanciranja v proračunu občin in proračunu Republike Slovenije za zapiranje finančne konstrukcije izvedbe investicij, za katere so bila odobrena sredstva sofinanciranja EU, 10.“pravočasno” seznanjanje javnosti z nameravanimi posegi v prostor.

GARANCIJE NEUSPEHA: 1. neupoštevanje smernic EU in kriterijev upravičenosti sofinanciranja pri pripravi investicijskih projektov, 2. nesodelovanje občin v okviru skupnega projekta, 3. “netransparentna” in nepravočasna predstavitev nameravanega investicijskega projekta zainteresirani javnosti,

Posvetovanja tudi med odmori.

19

4. “netransparentna” predstavitev nameravanega investicijskega projekta v vlogi za sofinanciranje, 5. pomanjkljivo in nedosledno pripravljene finančno-ekonomske analize investicijskega projekta in utemeljenost upravičenosti investicije, 6. vodenje priprave in izvedbe investicije, ki jih izvajajo nestrokovni vodje projekta na lokalni in državni ravni (neenakovreden dialog z izvajalci in Komisijo), 7. nestrokovno vodenje priprave in izvajanja investicije predvsem na lokalni ravni, investitor je namreč občina, 8. nezadostno sodelovanje med investitorjem občino in bodočim upravljavcem investicije pri pripravi in izvedbi investicije, 9. nestrokovni nadzor investitorja – občine in posredniškega telesa – države pri izvajanju projekta, 10.slabo načrtovanje zadostnih sredstev lastne udeležbe za pripravo in izvedbo investicije na nacionalni in lokalni ravni.

20

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

KONCEPT REGIONALNEGA CENTRA ZA RAVNANJE Z ODPADKI IN FINANCIRANJE IZ SKLADOV EVROPSKE UNIJE Milka Leskošek, Javne naprave, j.p., d.o.o.

1. UVOD Organizirano zbiranje in ravnanje z odpadki je razmeroma mlada dejavnost. Še dolgo potem, ko so mesta že imela javne vodovode, kanalizacije in mestne javne razsvetljave, so meščani odlagali odpadke v jame na svojih parcelah ali v malo bolj oddaljenih naravnih ali umetnih kotanjah v okolici mest.

V Celju je občina v letu 1972 odkupila večje površine zemljišč v Bukovžlaku za odlaganje komunalnih in delno industrijskih odpadkov. Naravni pogoji terena so bili ugodni za varnejše odlaganje, saj je bil teren precej nepropusten.

Prvi načrti ureditve odlagališča in načinov odlaganja so bili izdani v letu 1977. V letu 1978 je občina sprejela odlok o ravnanju z odpadki, ki je predpisoval najosnovnejše pogoje odlaganja in določal obveznosti vključevanja v organiziran odvoz. Zaradi povečanih količin odpadkov so začeli od leta 1980 naprej na odlagališču graditi najnujnejše tehnične objekte: perišče delovnih vozil, delavnice, sanitarije, vodovod in hidrant za protipožarno varnost.

Kritični obrat v spremembi razmišljanja in pristopu k ravnanju z odpadki Po letu 1990 je bilo stanje v okolici odlagališča zelo kritično. Zaradi neurejenih razmer pri odlaganju odpadkov so krajani iz naselij v bližini odlagališča zahtevali, da se odpadki na deponiji prenehajo odlagati. Protest je dobil široke, tudi politične razsežnosti.

Strategija ravnanja z odpadki Leto 1992 je bilo v Celju prelomno leto pri reševanju problematike ravnanja z odpadki in odlaganja odpadkov. Občinski svet je sprejel Strategijo ravnanja z odpadki, ki je natančno opredelila načine ravnanja z odpadki. Na osnovi sprejete strategije je bil uveden prispevek za investicijska vlaganja in tako zagotovljene tudi finančne možnosti za reševanje problemov ravnanja z odpadki.

2. NOVI PROGRAMI Ko je postala Slovenija pridružena članica EU, je bila po letu 1998 sprejeta vsa zakonodaja, ki ureja to področje. Novi, z zakonodajo EU usklajeni predpisi, postavljajo zelo stroge zahteve pri ravnanju z odpadki. Pri izvajanju in uresničevanju programov na področju ravnanja z odpadki so prednostni naslednji cilji: – zmanjševati količino odpadkov pri viru nastanka, – ponovna uporaba odpadkov v koristne namene, – obdelava odpadkov za predelavo odpadkov v sestavine, ki niso več nevarne za okolje, in termična obdelava odpadkov, – odlaganje preostankov odpadkov v čim manjšem obsegu.

Za zagotovitev navedenih ciljev je bilo na območju celjske regije organiziranih več programov: Ozaveščenje – vzgoja in izobraževanje Obvestila v medijih, namenjena obveščanju in ozaveščenju prebivalcev, letaki, razdeljeni gospodinjstvom, oddaje in obvestila po lokalnih TV postajah in časopisih.

Projekt ekološke vzgoje v osnovnih šolah poteka od leta 1997. V akciji sodeluje večina osnovnih šol v regiji.

Vključevanje vseh prebivalcev v organiziran odvoz Da bi zmanjšali in preprečili nastajanje novih divjih odlagališč, se izvajajo aktivnosti za vključitev vseh povzročiteljev v organiziran odvoz odpadkov. Zdaj je vključenih približno 95 % povzročiteljev, do konca leta 2005 pa naj bi bila vključenost 100-odstotna.

Ločeno zbiranje odpadkov Strateške usmeritve države in sprejeta strategija ravnanja z odpadki v Celju zahtevajo izločanje sekundarnih surovin iz odpadkov in njihovo ponovno uporabo. Ločeno se zbirajo papir, steklo, pločevinke, plastika in kosovni odpadki. Za ločeno oddajanje teh odpadkov je namenjena posebna infrastruktura, in sicer zbiralnice na vsakih 500 prebivalcev, in zbirni centri v občinah, ki imajo več kakor 3000 prebivalcev. Zgrajeni so centri v Celju, Žalcu, Polzeli, Preboldu, Vojniku. V pripravi je center na Vranskem.

Zbiranje nevarnih odpadkov Program zbiranja nevarnih odpadkov je bil uveden v letu 2001. Izvaja se enkrat do dvakrat letno z mobil-

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

no zbiralnico, ki je v vsaki krajevni skupnosti. Občani lahko oddajo nevarne odpadke iz gospodinjstev tudi na vseh zbirnih centrih vse leto.

Razširitev odlagališča in sanacija obstoječe deponije Sanacija in razširitev odlagališča se je začela izvajati v letu 1994, izvedene so bile naslednje ureditve: – Zgrajena je bila razširitev odlagališča skladno s sodobno tehnologijo in evropskimi standardi z ustrezno tesnitvijo dna deponije ter zajemom izcednih vod z drenažami in odvodnjavanje meteornih vod.

– Odplinjevanje deponije z izgradnjo vertikalnih jaškov in povezovalne plinske mreže. Deponijski plin izkorišča mala plinska elektrarna za proizvodnjo elektrike.

– Urejeno je bilo zajemanje izcednih vod, usedanje in odvodnjavanje voda do centralne čistilne naprave.

– Na delih odlagališča, kjer so se odpadki prenehali odlagati, je bilo izdelano prekritje z glinenim materialom, humusiranje. Površine so bile rekultivirane in zasajene z avtohtonimi vrstami rastlin.

– Ob vstopu na odlagališče sta stali elektronska mostna tehtnica in vhodna kontrola odpadkov.

– Zgrajena je bila nova cestna povezava prek industrijske cone do odlagališča.

3. MONITORING Skladno z veljavno zakonodajo je bil izdelan program obratovalnega monitoringa za celotno območje odlagališča. Izvajajo se redne meritve, ki zajemajo spremljanje kakovosti izcednih vod, površinskih vod in podzemnih vod, emisij v zrak in meritve hrupa.

Rezultati analiz kažejo, da parametri ne presegajo dovoljenih koncentracij.

21

vine, vplivi na okolje, postopki ravnanja z odpadki in izbrana makro in mikrolokacija Centra za ravnanje z odpadki. Študijo je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo Celje, ki je sestavil tim strokovnjakov različnih strok tako, da so bile že v postopku izdelave študije vključene vse institucije, ki so tudi sicer pristojne za izdelavo strokovnih osnov in soglasij za posege v prostor.

V tem letu je bila izdelana tudi idejna zasnova objektov Centra.

V letu 2001 je bil sprejet dolgoročni družbeni plan, ki je osnova za začetek izgradnje objektov.

Izvedene so bile številne javne obravnave s predstavitvijo projekta.

Z vključitvijo Centra za ravnanje z odpadki Celje kot regijskega centra za ravnanje z odpadki v nacionalni program varstva okolja je Mestna občina Celje dobila možnost, da kandidira za nepovratna sredstva, ki jih Evropska unija namenja prihodnjim članicam za ureditev okoljskih problemov. Za pridobitev sredstev iz Kohezijskega sklada EU je bila izdelana ustrezna tehnična in ekonomska dokumentacija.

5. REALIZACIJA PROJEKTA CENTER ZA RAVNANJE Z ODPADKI Izgradnja centra je predvidena v dveh fazah: I. FAZA OBSEGA IZGRADNJO OSNOVNIH OBJEKTOV, ki so opisani v naslednjih poglavjih.

II. FAZA OBSEGA IZGRADNJO:

4. NAČRTOVANJE NOVEGA CENTRA ZA RAVNANJE Z ODPADKI

1. Naprave za mehansko biološko obdelavo preostanka odpadkov Odpadki se biološko obdelajo in se ločijo na lahko in težko frakcijo. Težka frakcija se po biološki obdelavi odloži na odlagališču preostanka odpadkov, lahka frakcija pa se uporabi kot gorivo v načrtovani toplarni Celje.

Objekt MBO je predviden za obdelavo 60.000 ton preostanka odpadkov.

Pripravljalna dela za projekt Regijski center za ravnanje z odpadki tečejo že od leta 1995 naprej, ko je bil izveden javni razpis za izbiro izdelovalca Programskih zasnov Centra za ravnanje z odpadki in idejnih projektov tehnoloških objektov centra.

V letu 1996 je bila izdelana študija Programske zasnove za izgradnjo Centra za ravnanje z odpadki, v kateri so podrobno obdelane vse prostorske sesta-

2. Toplarne Celje Namen objekta je zagotoviti toplotni vir za potrebe daljinskega ogrevanja Celja z možnostjo termične obdelave lahke frakcije iz preostanka odpadkov in blata iz čistilne naprave.

Koristna toplotna moč: 15 MW (para) Zmogljivost kurjenja: 25.000 ton/leto Maksimalna električna moč: 1,9 MW

22

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Lokacija objektov Lokacija naprave MBO je predvidena znotraj območja RCERO Celje, ki je opredeljena v ureditvenem načrtu za center za ravnanje z odpadki Celje– RCERO, Ur. list RS, št. 65/03, julij 2003.

Lokacija toplarne je predvidena v industrijskem predelu Celja in je opredeljena v lokacijskem načrtu Toplarne Celje, Ur. list RS, št. 24/04, februar 2005.

Predvideni stroški izgradnje so približno 29.000.000 EUR 6. OPIS I. FAZE PROJEKTA RCERO Mestna občina Celje je s podpisom pogodbe o sofinanciranju Regijskega centra za ravnanje z odpadki Celje v juliju 2003 pristopila k skupnemu projektu za ravnanje z odpadki v Celjski regiji.

Predmet investicije je izgradnja Centra za ravnanje z odpadki Celje (v nadaljevanju CERO Celje), zato da bi ustanovili regijsko infrastrukturo ravnanja z odpadki na enem mestu. Osnovni namen investicije je izvedba tehničnih pogojev za zmanjšanje količine odloženih neobdelanih odpadkov in postavitev učinkovitega sistema za ravnanje z odpadki v regiji.

Navedena predmetna investicija obsega prispevno območje 23 občin Celjske regije, na katerem živi okrog 220.000 prebivalcev.

Za potrebe dimenzioniranja naprav ravnanja z odpadki je bilo treba upoštevati masni tok in sestavo komunalnih odpadkov ter zakonske pogoje, še posebno zahteve po zmanjševanju količine biorazgradljivih komunalnih odpadkov in zahteve po ločenem zbiranju odpadkov.

Mestna občina Celje je pripravila potrebno upravno, tehnično in finančno dokumentacijo za izgradnjo Regijskega Centra za ravnanje z odpadki Celje in zaprosila za sofinanciranje iz sredstev Kohezijskega sklada in iz proračuna Republike Slovenije.

Republika Slovenija je julija 2004 za sofinanciranje omenjenega projekta predložila vlogo za pomoč iz Kohezijskega sklada, saj navedeni projekt izpolnjuje pogoje in prispeva k doseganju okoljskih ciljev, opredeljenih v 174. členu Pogodbe Evropske skupnosti.

6.1

Struktura in opis investicije

Načrtovanje Centra za ravnanje z odpadki Celje je pokazalo, da so v I. fazi glede na potrebe in za-

konske zahteve (predvsem glede odlaganja biorazgradljivih odpadkov in ločenega zbiranja odpadkov) potrebni naslednji sklopi objektov: 1. kompostarna za obdelavo ločeno zbranih biorazgradljivih odpadkov (letna kapaciteta znaša 5.000 ton), 2. sortirnica ločeno zbranih odpadkov – plastike, kovin, papirja, embalaže (kapaciteta 5.000 t/leto), 3. demontaža kosovnih odpadkov, 4. izgradnja novega odlagališča Bukovžlak za preostanek odpadkov (končna kapaciteta 1.878.000 m3), 5. vsa potrebna infrastruktura (upravna zgradba, zunanja ureditev območja odlagališča, avtopralnica, plato za začasno shranjevanje gradbenih odpadkov).

Kompostarna V kompostarno se dovažajo ločeno zbrani biološki odpadki in strukturni material. Odpadki se zmeljejo, shomogenizirajo in transportirajo v halo za intenzivno razgradnjo. Tukaj se neprekinjeno dovaja zrak, ki kompostni mešanici zagotavlja oskrbo s kisikom za optimalen proces razgradnje. Sledi dodatno zorenje komposta. Onesnaženi zrak se zbira in vodi na čiščenje v biofilter.

Sistem zbiranja odpadkov je v skladu s Pravilnikom o ravnanju z odpadki in Pravilnikom o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami, ki predpisujeta sistem ločenega zbiranja bioloških odpadkov in preostanka odpadkov pri izvoru njihovega nastanka – gospodinjstva, zelenice, parki, pokopališča, trgovski centri, restavracije.

V pretežno ruralnih naseljih je delno že uvedeno lastno kompostiranje na vrtovih, tako da pričakujemo dotok ločeno zbranih bioloških odpadkov le iz večjih naselij. Na lokalni ravni se bo spodbujala javnost za ločeno zbiranje odpadkov in njeno vključevanje v ravnanje z odpadki ter s tem spreminjanje družbene zavesti.

Sortirnica in demontaža kosovnih odpadkov Sortirnica je načrtovana tako, da bo mogoče ločeno zbrane surovine, kot so plastika, papir, karton in kovine, še dodatno sortirati in pripraviti za nadjaljno uporabo ali predelavo. Sortirnico sestavlja armirano betonska hala z ustrezno opremo za sortiranje in skladiščenje sekundarnih surovin. Skladišče je namenjeno začasnemu skladiščenju sekundarnih surovin.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Demontaža kosovnih odpadkov je iz treh strani zaprta hala – nadstrešnica in kovinske konstrukcije.

V demontaži bo mogoče ločeno zbrane frakcije kosovnih odpadkov dodatno predelati in izločiti uporabne sekundarne surovine.

Odlagališče preostanka odpadkov Odlagališče preostanka odpadkov leži južno od obstoječe deponije komunalnih odpadkov na površini 9,86 ha. Odlagališče je zasnovano tako, da je mogoča izgradnja v fazah, in sicer v povezavi z nastankom in prevzemom preostanka odpadkov iz naselij in iz drugih tehnoloških procesov (kompostarne, sortirnice, demontaže kosovnih odpadkov). Glede na prognoze nastajanja preostanka odpadkov so razpoložljive možnosti novega odlagališča 1.878.000 m3; njegova življenjska doba je okoli trideset let. Po uvedbi termične obdelave odpadkov bo življenjska doba odlagališča Bukovžlak podaljšana še za najmanj dvajset let.

Upravna stavba in infrastruktura Upravna stavba je predvidena pred vhodom v CERO Celje. V upravni stavbi so pisarne za zaposlene, arhiv, garderobe, kotlovnica, sanitarije in predavalnica.

Avtopralnica je namenjena pranju komunalnih vozil in zabojnikov. V projekt je vključena izvedba celotne zunanje ureditve, izvedba dostopnih cest in notranje komunikacije. Izvede se odvodnjavanje in vsi potrebni priključki. Predviden je še poseben plato za začasno shranjevanje gradbenih odpadkov.

23

6.3 Terminski plan Investicija se bo izvajala v obdobju od druge polovice leta 2005 do konca leta 2008. V istem obdobju bo potekal tudi projekt komuniciranja z javnostmi.

6.4 Viri financiranja Struktura vseh potrebnih in planiranih finančnih virov projekta po letih je naslednja: Investicijski program predvideva, da poteka financiranje projekta v razmerju: 60 % upravičenih stroškov projekta financira Kohezijski sklad EU, preostali del stroškov celotne investicije, ki obsega 40 % dela upravičenih stroškov, in delež stroškov, ki niso zajeti v upravičenih stroških (organizacija projekta, nadzor, monitoringi, DDV), pa financirata v enakem razmerju proračun RS, vključno z okoljskimi dajatvami, in vse občine, vključene v skupni projekt.

Komisija evropskih skupnosti je dne 20. 12. 2004 izdala odločbo številka CCI 2004/SI/16/C/PE/ 001 o odobritvi pomoči iz Kohezijskega sklada za projekt Regionalni center za ravnanje z odpadki Celje. Z odločbo je potrdila upravičenost projekta do finančne pomoči iz Kohezijskega sklada, ki lahko znaša največ 8.877.480 evrov. Stopnja pomoči, odobrena za projekt, znaša 60 % od višine ocenjenih upravičenih izdatkov, ki se upoštevajo pri izračunu pomoči.

V skladu s podpisano pogodbo o sofinanciranju projekta, ki je bila podpisana med 23 občinami, občine sofinancirajo sorazmerni delež glede na število prebivalcev in količino odpadkov posamezne občine.

6.2 Višina investicije Vrednost celotnega projekta je ocenjena na podlagi predhodno izdelanih idejnih projektov (popisi z dodatkom 10 % za nepredvidena dela) ter ocenjenih dodatnih stroškov izvedbe (za tehnično dokumentacijo, nadzor, oglaševanje) in znaša 19.954.133 evrov oziroma približno 4,8 mia SIT. Vrednost projekta lahko delimo na del, ki izpolnjuje merila upravičenosti za sofinanciranje Kohezijskega sklada in znaša 14.795.800 evrov, in druge izdatke, ki se financirajo z lastnimi sredstvi, to so predhodna vlaganja, ki so bila namenjena delovanju regionalnega centra (zemljišča s komunalno opremo, stroški dokumentacije) v višini 1,7 mio evrov, ter stroški projektnega vodenja in davek na dodano vrednost v višini 3,4 mio evrov.

6.5 Obremenitev uporabnikov Pri izbiri tehnologije smo uporabljali analizo stroškovne učinkovitosti. Glavni cilj finančne analize je prikazati pokritje vseh stroškov projekta v času investiranja in obratovanja. Struktura financiranja projekta in planirani tehnološki proces predstavljata naslednji vpliv na stroškovno obremenitev uporabnika storitev.

Sedanja cena zagotavlja pokrivanje stroškov za obstoječi sistem ravnanja z odpadki, informiranje, administracijo ipd.

Obremenitev uporabnika kot neposredni vpliv predmetnega projekta se poveča za skupno 10 %.

24

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Povprečni letni stroški na gospodinjstvo danes znašajo (v evrih): stroški € / tono

št. preb. na gospodinjstvo

27,89 13,60 58,31 17,00 9,93 126,73

2,9 2,9 2,9 2,9

predelava in odlaganje odpadkov ločeno zbiranje odvoz taksa za obremenjevanje okolja DDV - 8,5 % Skupaj €

letna količina letni stroški na struktura na prebivalca gospodinjstvo (€) stroškov 0,356 0,356 0,356 0,356

28,79 14,04 60,20 17,55 10,25 130,83

22 % 11 % 46 % 13 % 8% 100 %

Povprečni letni stroški na gospodinjstvo s projektom CERO so ocenjeni na: stroški št. preb. na letna količina letni stroški na struktura z/brez € / tono* gospodinjstvo na prebivalca gospodinjstvo (€) stroškov projekta predelava in odlaganje odpadkov 41,13 ločeno zbiranje 13,60 odvoz 58,31 taksa za obremenjevanje okolja 15,98 DDV - 8,5 % 10,97 Skupaj € 139,98

2,9 2,9 2,9

0,356 0,356 0,356

42,46 14,04 60,20

29 % 10 % 42 %

147 % 100 % 100 %

2,9

0,356

16,50 11,32 144,52

11 % 8% 100 %

94 % 110 % 110 %

* količina preostanka gospodinjskih odpadkov, ki ni zbrana ločeno 6.6 Cilji projekta Projekt se nanaša na okoljske cilje, opredeljene v 174. členu Pogodbe Evropske skupnosti, in na cilje petega Okoljskega programa, ki jih v celoti izpolnjuje: Cilji / Predmet Ohranjati, varovati in izboljševati kakovost okolja.

Zaščititi zdravje ljudi.

Preudarno in racionalno izkoriščanje naravnih virov.

Povečanje deleža na mednarodni ravni, ki se ukvarja z regionalnimi in globalnimi okoljevarstvenimi problemi.

Komentar Primerno opremljena odlagališča z majhnim vplivom na sestavine okolja – zrak, zemljo, vodo.

Redno zbiranje in odvažanje odpadkov iz gospodinjstev izboljšuje življenjske pogoje.

Pravilna izvedba centra za ravnanje z odpadki, še posebej kompostarne, zmanjša možnost izbruha nalezljivih bolezni.

Končni cilj recikliranja odpadkov je zmanjšanje porabe naravnih virov, saj jih lahko zamenjamo z recikliranimi.

Pline, ki nastajajo pri odlaganju odpadkov, lahko uporabimo kot gorivo v proizvodnji elektrike namesto neobnovljivih naravnih virov.

Na podnebje vplivajo tudi deponijski plini. Na odlagališču bo narejen prekrivni tesnilni sloj, pod katerim bo sistem odplinjanja, ki bo zbiral pline in omogočal njihovo izrabo v energetske namene.

Z ločevanjem in kompostiranjem se bo zmanjšal delež biorazgradljivih odpadkov v preostanku odpadkov, ki se odlaga na odlagališču.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

25

Cilji / Predmet Komentar Gospodarjenje z naravnimi viri. Končni cilj recikliranja odpadkov je zmanjšanje porabe naravnih virov, saj jih lahko zamenjamo z recikliranimi.

Pline, ki nastajajo pri odlaganju odpadkov, lahko uporabimo kot gorivo v proizvodnji elektrike namesto neobnovljivih naravnih virov.

Zmanjšanje porabe neobnovlji- Pline, ki nastajajo pri odlaganju odpadkov, lahko uporabimo kot gorivo vih virov energije. v proizvodnji elektrike namesto neobnovljivih naravnih virov.

Izboljšanje kakovosti okolja v Redno zbiranje in odvažanje odpadkov iz gospodinjstev izboljšuje živmestih. ljenjske pogoje (vonj iz smetnjakov, nalezljive bolezni).

Izboljšanja na področju zdravja Pravilna izvedba centra za ravnanje z odpadki, še posebej kompostarin varstva ljudi. ne, zmanjša možnost izbruha nalezljivih bolezni.

Spremembe podnebja Na podnebje vplivajo tudi deponijski plini. Na odlagališču bo narejen prekrivni tesnilni sloj, pod katerim bo sistem odplinjanja, ki bo zbiral pline ter omogočal njihovo izrabo v energetske namene.

Z ločevanjem in kompostiranjem se bo zmanjšal delež biorazgradljivih odpadkov v preostanku odpadkov, ki se odlaga na odlagališču. Pri razgradnji biorazgradljivih odpadkov nastaja deponijski plin.

Kakovost zraka Z ločevanjem in kompostiranjem se bo zmanjšal delež biorazgradljivih odpadkov v preostanku odpadkov, ki se odlaga na odlagališču. Pri razgradnji biorazgradljivih odpadkov nastaja deponijski plin.

Mestno okolje Odlagališče bo ustrezno urejeno; tesnjeno dno preprečuje pronicanje snovi v zemljo in podtalnico; prekrivni sloj preprečuje uhajanje deponijskih plinov v zrak.

Primerno urejeno odlagališče ni vizualno moteče.

Pravilna izvedba centra za ravnanje z odpadki, še posebej kompostarne, zmanjša možnost izbruha nalezljivih bolezni.

Ravnanje z odpadki Z ločevanjem in recikliranjem lahko del odpadkov ponovno uporabimo v gospodarskem ciklu. Deponijski plin se lahko uporabi v energetske namene.

Ravnanje z vodnimi viri Odlagališče bo ustrezno urejeno; tesnjeno dno preprečuje pronicanje snovi v zemljo in podtalnico. Izcedne vode bodo zajete in čiščene na CČN Celje.

7. ZAKLJUČEK Glede na predvidene ukrepe in potek aktivnosti obstaja realna možnost, da se uresniči namera, da v Celjski regiji ustrezno uredimo problem ravnanja z odpadki na okolju prijazen in ekonomsko učinkovit način do leta 2010. Seveda pa nam bo to uspelo le z možnostjo pridobitve še dodatnih sredstev Kohezijskega sklada Evropske unije in s sofinanciranjem proračuna Republike Slovenije.

26

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Župan Mestne občine Celje Bojan Šrot.

Udeleženci simpozija na otvoritvi.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

27

NERAZVITO OKOLJSKO OBVEŠČANJE IN OSVEŠČANJE V SLOVENIJI

VLOGA SISTEMA EMAS PRI KOMUNICIRANJU Z JAVNOSTMI Vilma Fece, Gorenje, d.d.

POVZETEK Odprtost, odkritost in periodičnost objavljanja preverjenih okoljskih informacij so ključni dejavniki, ki ločujejo shemo EMAS od ISO 14001. Okoljska izjava predstavlja glavni način seznanjanja javnosti z rezultati nenehnega izboljševanja učinkov ravnanja z okoljem in je hkrati priložnost za promocijo pozitivne podobe organizacije pri kupcih, dobaviteljih, pogodbenikih, zaposlenih ter ožje in širše okolice.

Odnos Gorenja do varstva okolja, ki je pomembno področje družbene odgovornosti, se odraža že v viziji, poslanstvu in vrednotah podjetja.

Gorenje, d.d., je v letu 2003 svoje poslovanje prilagodilo zahtevam sistema EMAS, v skladu z Uredbo EU št. 761/2001. Delovanje sistema EMAS v Gorenju, d.d., je marca 2005 pregledal Slovenski inštitut za kakovost in meroslovje (SiQ) in ugotovil, da sistem ustreza zahtevam uredbe EMAS. Gorenje, d.d., je prvo slovensko podjetje, vpisano v evropsko shemo EMAS. IZKAZNICA GORENJA Gorenje, d.d., je največji slovenski neto izvoznik in se uvršča med osem največjih proizvajalcev gospodinjskih aparatov v Evropi. Letno proizvede prek 3 mio aparatov in jih več kakor 93 % izvozi.

Vizija in poslanstvo Gorenja, d.d., je izdelava in trženje kakovostnih, človeku in okolju prijaznih gospodinjskih aparatov, kar potrjuje tudi s pridobljenim certifikatom ISO 14001 in uvedeno shemo EMAS. Vodstvo posebno pozornost posveča vzpostavljanju ravnotežja med pričakovanji kupcev, zaposlenih, širšega družbenega okolja, dobaviteljev in pri upravljanju naravnih virov.

S kupci razvija dolgoročna partnerska razmerja in dobre odnose, katerih plod so tudi številni novi izdelki in okoljske izboljšave. Zagotavlja skrbno načrtovan razvoj zaposlenih in vzgaja dinamičen me-

nedžment, ki se odziva na spremembe v okolju. S svojim gospodarskim utripom vpliva na izboljševanje kakovosti življenja v lokalnem in širšem okolju in ju redno obvešča o dogajanjih v podjetju, vključno z varovanjem okolja.

ODGOVORNO RAVNANJE Z OKOLJEM V skupini Gorenje se varovanje okolja nenehno prilagaja zahtevam kupcev in okolja, zato moramo upoštevati zakonodajne zahteve, usmeritve državnih institucij, pobude nevladnih organizacij, sosedov in zaposlenih. Tako združujemo okoljske, družbene in ekonomske interese. Prednostne aktivnosti so usmerjene v razgradnjo električne in elektronske opreme, omejevanje uporabe določenih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi in razvoj izdelkov v skladu z zahtevami okoljskega oblikovanja.

V podjetjih Skupine Gorenje deluje sistem ravnanja z okoljem. V matični družbi Gorenje, d.d., je sistem ravnanja z okoljem certificiran po ISO 14001 in po shemi EMAS, v petih družbah pa po ISO 14001.

V Gorenju, d.d., smo se že pred priključitvijo Slovenije Evropski uniji odločili za prostovoljno sodelovanje v shemi EMAS, zato smo obstoječi sistem ravnanja z okoljem po standardu ISO 14001 ustrezno nadgradili. V obdobju intenzivnega investiranja v posodobitve tehnoloških postopkov smo ustvarili pogoje za izpolnjevanje zahtev zakonodaje in obvladovanje okoljskih vidikov. Okoljsko poročilo, ki smo ga v Gorenju objavili maja 2005, smo že dopolnili z overjeno okoljsko izjavo. Izpolnili smo tudi zahteve, ki se nanašajo na komuniciranje in vključevanje zaposlenih v sistem ravnanja z okoljem. Delovanje sistema po shemi EMAS je v Gorenju aprila in septembra 2004 preverjal Slovenski inštitut za kakovost in meroslovje (SIQ) in ugotovil, da sistem ustreza zahtevam predpisov evropske uredbe EMAS. Izdano je bilo potrdilo o validaciji okoljske izjave za leto 2003. Okoljska izjava EMAS je del trajnostnega poročila. S tem je bil omogočen vpis Gorenje, d.d., v evropski register EMAS. V marcu 2005 je SIQ opravil ponovni pregled sistema ravnanja z okoljem po ISO 14001:2004 in EMAS ter izdal potrdilo o validaciji okoljske izjave za leto 2004, ki je del letnega poročila Gorenje, d.d.

SISTEM EMAS Sistem EMAS je, tako kot ISO 14001, namenjen ocenjevanju in izboljševanju okoljskega učinka v

28

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

organizacijah in informiranju javnosti in drugih zainteresiranih o tem učinku. Prvi regulativni dokument, ki je vzpostavil sistem ravnanja z okoljem in okoljskega preverjanja (Environment management and auditing sheme – EMAS), to je 1836/1993/EEC, je po reviziji, ki je sledila petletni uporabi sistema, marca 2001 nadomestil drugi dokument 761/2001/EC. Sistem lahko s priključitvijo Evropski uniji izvaja tudi Slovenija, zakonska osnova za vključevanje v sistem EMAS pa je postavljena z novim Zakonom o varstvu okolja.

Cilj sistema EMAS je spodbujanje nenehnega izboljševanja okoljske uspešnosti organizacij z: – vzpostavitvijo in izvajanjem sistemov okoljskega ravnanja v organizacijah, – sistemskim, objektivnim in rednim vrednotenjem učinkovitosti teh sistemov, – zagotavljanjem informacij o okoljski uspešnosti in odprtim dialogom z javnostjo in drugimi zainteresiranimi stranmi, – dejavnim vključevanjem zaposlenih v organizaciji.

Sistem ravnanja z okoljem EMAS postavlja za osnovo zahteve iz standarda ISO 14001, dodaja pa jim strožje zahteve po izpolnjevanju zakonskih zahtev, komuniciranju z javnostjo in vključevanju zaposlenih

ter notranje presoje in obvezuje organizacije, da letno pripravijo in objavijo overjeno okoljsko izjavo.

Preglednica 1: Razlike EMAS in ISO 14001 EMAS začetni okoljski pregled okoljski vidiki z dodatnimi zahtevami podrobne zahteve za presojanje okoljska izjava

ISO 14001 le priporoča okoljski vidiki notranje presoje /

Na področju zakonskih zahtev ne zadostuje, če organizacija samo postavi postopek za prepoznavanje relevantnih zakonskih zahtev; izvajanje teh zahtev in njihovo nenehno doseganje mora dokazovati z rezultati. Te zakonske kriterije mora organizacija upoštevati pri prepoznavanju in ocenjevanju okoljskih vidikov, to pomeni upoštevanje vseh elementov dejavnosti, proizvodov ali storitev organizacije, ki lahko vplivajo na okolje. Poleg zakonskih zahtev mora upoštevati tudi mnenja zainteresiranih strank, predvidljive izredne razmere, pretekle, zdajšnje in prihodnje aktivnosti. Organizacija pa se ne sme omejiti

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

samo na vidike, ki izhajajo iz njene dejavnosti (npr. emisije v vodo, raba naravnih virov, raba energentov ...), ampak mora prepoznati in ovrednotiti vidike, ki jih povzročajo drugi, vendar lahko nanje vpliva (npr. raba in odstranitev našega proizvoda, transport, ki ga izvajajo pogodbeniki, ravnanje dobaviteljev itd.).

Organizacija mora vzpostaviti z javnostjo in drugimi zainteresiranimi odprt dialog o svojih okoljskih vidikih, da bi ugotovila področja, ki jih zanimajo oziroma skrbijo, in da bi s tem prevzela aktivno in vodilno vlogo v odnosih z njimi. V proces nenehnega izboljševanja mora vključiti čim širši krog zaposlenih. Vključenost pomeni sodelovanje pri aktivnostih, vključno s strokovnim izpopolnjevanjem.

Namen okoljske izjave je posredovati javnosti in drugim zainteresiranim stranem okoljske informacije o vplivih na okolje in nenehnem izboljševanju okoljske uspešnosti organizacije. Hkrati je priložnost za promocijo pozitivne podobe organizacije pri kupcih, dobaviteljih, pogodbenikih, zaposlenih in v okolici.

V okoljski izjavi morajo biti predstavljeni pomembni neposredni in posredni okoljski vidiki in vplivi na okolje, z njimi povezani okoljski cilji in povzetek podatkov o doseženem okoljskem učinku glede na zastavljene cilje. Podatki morajo biti predstavljeni tako, da se zainteresirani prepričajo o izboljšanju okoljskega učinka, kadar pa cilj ni dosežen, se navedejo razlogi za to. Podatki se prikazujejo tako, da omogočajo večletno primerjavo in izkazovanje napredka rezultatov ravnanja z okoljem. Podatki morajo omogočati primerjanje z zahtevami okoljske zakonodaje.

Okoljsko izjavo mora organizacija pripraviti za prvo registracijo in nato vsaka tri leta. V vmesnem obdobju letno pripravi dodatek k okoljski izjavi. Dodatek vsebuje predvsem spremembe podatkov o okoljskem učinku in spremembe okoljskih vidikov, ciljev in drugih elementov v sistemu ravnanja z okoljem.

Zanesljivost, verodostojnost in pravilnost podatkov in informacij v okoljski izjavi in v letnih dodatkih k okoljski izjavi preveri preveritelj EMAS, ki ob vsakem pregledu izda »Potrdilo o validaciji okoljske izjave«.

29

vanja zaposlenih, komuniciranja z ožjim in širšim družbenim okoljem. Zato ni nič nenavadnega, da postavljamo varstvo okolja v samo središče kratkoročnih in dolgoročnih strateških usmeritev in ciljev, da je pomemben del korporacijske kulture Gorenja.

Značilnost prepoznavne korporacijske kulture je dvosmerna komunikacija med podjetjem in različnimi javnostmi. Okoljska izjava EMAS, ki je definirana z regulativo EMAS, je pomembno orodje okoljskega komuniciranja, saj je zaradi zahtev, strukturirane vsebine in predvsem zaradi preverjanja verodostojnosti njenih podatkov dokument, ki bi mu naj različne javnosti verjele in zaupale.

Gorenje je prvo okoljsko izjavo EMAS izdalo v sklopu poročila o trajnostnem razvoju Gorenje 2003. V skladu z zahtevami regulative EMAS je izjava strukturirana po naslednjih področjih: 1. Izjava o verodostojnosti okoljskih podatkov: Odgovorna oseba za varstvo okolja je v podpisani izjavi zagotovila, da so vsi podatki, ki so navedeni v izjavi EMAS verodostojni in odražajo dejansko stanje sistema ravnanja z okoljem v družbi. V izjavi je podano tudi ime (SIQ) preveritelja okoljske izjave.

2. Predstavitev družbe Gorenje, d.d.: Podan je opis dejavnosti in njena šifra (29.710 – proizvodnja električnih gospodinjskih naprav), saj je pod to dejavnostjo Gorenje vpisano v evropski register EMAS. V tej točki je nazorno predstavljen obseg dejavnosti družbe, ki so vključene v sistem EMAS. Še posebej pa je opisan tisti del proizvodnje na lokaciji v Rogatcu, ki ni vključen v sistem EMAS, in je tudi nazorno podan vzrok, zakaj ni vključen (seveda vzrok, da ni vključen, ne sme biti neupoštevanje zakonskih zahtev). Prav tako je podana proizvodnja v količini in proizvodnem asortimanu.

3. Razvoj: Podane se usmeritve za razvoj izdelkov, tehnologij in organizacije ter rezultati in projekti, ki so bili na vseh treh področjih doseženi v letu 2003.

EMAS OKOLJSKA IZJAVA 2003 GORENJE, D.D.

4. Naložbe: Opredeljena je višina sredstev, ki jih je Gorenje namenilo za varstva okolja v letu 2003 za izdelek in spremembo tehnologij.

Varstvo okolja je v Gorenju pomembna komponenta vseh poslovnih področij, predvsem razvoja izdelkov in storitev, prodaje, nabave, proizvodnje, izobraže-

5. Politika varstva okolja: Podana je politika varstva okolja v izvirnem besedilu in v celoti.

30

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

6. Sistem ravnanja z okoljem: Opisana so ključna področja sistema ravnanja z okoljem v Gorenju, d.d., kakor so npr. politika, poslovnik, programi, presoje, poročila za javnost ter okoljska odgovornost. Predstavljena sta oba sistema (EMAS in ISO 14001).

7. Ocenjevanje vplivov na okolje: V tej točki okoljske izjave je nazorno opisana metodologija ocenjevanja vplivov na okolje ter predstavljena registra okoljskih vidikov iz leta 1998 ter 2003.

Iz primerjave obeh registrov se nazorno vidijo spremembe vplivov na okolje delovanja Gorenja, d.d., v daljšem časovnem obdobju (z registrom okoljskih vidikov lahko ocenjujemo uspešnost izpolnjevanja ciljev in programov varstva okolja ter upoštevanja zakonodajnih zahtev).

8. Okoljski podatki: Predstavljajo eno najpomembnejših točk izjave EMAS, saj podaja kvalitativne in kvantitativne podatke varstva okolja. Za izhodišče je podana materialna bilanca, ki obsega vhodne surovine in izhodne (proizvodi, odpadki, emisije v vodo, emisije v zrak, poraba energentov).

V nadaljevanju je podano izpolnjevanje okvirnih ciljev in ciljev za posamezna leta, s poudarkom na izpolnjevanju ciljev varstva okolja za leto 2003. Za vsak cilj je podan komentar izpolnjevanja, pri odstopanjih od zastavljenega cilja pa je tudi jasno in razumljivo opisan vzrok za odstopanje.

Iz te točke okoljske izjave lahko vsak bralec sam ugotovi, ali je Gorenje izpolnjevalo cilje varstva okolja, in se prepriča o izjavi, da Gorenje nenehno izboljšuje vplive na okolje zaradi svoje dejavnosti.

9. Cilji varstva okolja za prihodnje obdobje: Podani so novi okvirni cilji za obdobje 2004–2006 in izhodišča za njihovo postavitev. V samostojni preglednici so podani cilji varstva okolja za leto 2004.

10. Izpolnjevanje zakonskih in drugih zahtev: V obliki izjave je podano besedilo, kjer izjavljamo, da Gorenje izpolnjuje zakonske in prepoznane druge zahteve.

Ob koncu poročila je navedena tudi oseba za stike, na katero se lahko zainteresirane javnosti obračajo s predlogi, sugestijami, vprašanji, kritiko …

Poročilo vsebuje podeljeni znak EMAS z registrsko številko vpisa. Poročilo je dostopno na spletnih straneh www.gorenje.com.

OKOLJSKA IZJAVA EMAS GORENJE, D.D., ZA LETO 2004 V Gorenju smo se odločili, in to dopušča regulativa EMAS, da za leto 2004 ne pripravimo samostojne okoljske izjave EMAS, temveč bo to dodatek, ki bo sestavni del Letnega poročila družbe Gorenje, d.d., in konsolidiranega letnega poročila Skupine Gorenje za leto 2004 ( www.gorenje.com). Dodatek k okoljski izjavi EMAS je sestavni del tretjega dela Letnega poročila, ki ima naslov Poročilo o družbeni odgovornosti.

Poročilo o družbeni odgovornosti obsega: – odgovornost do zaposlenih (število in izobrazbena struktura zaposlenih, skrb za izobraževanje in usposabljanje zaposlenih, skrb za mlade in perspektivne kadre, razvoj kadrov, merjenje organizacijske kulture in klime v Skupini Gorenje, zdravstveno varstvo zaposlenih, skrb za varno in zdravo delo, komuniciranje z zaposlenimi), – odgovornost do uporabnikov izdelkov in storitev (zagotavljanje varnosti izdelkov, zagotavljanje okolju prijaznih izdelkov in storitev, izpolnjevanje jamstvenih in servisnih obveznosti), – odgovornost do ožje in širše družbene skupnosti (področje kulture, športa, šolstva, humanitarno področje), – odgovornost do naravnega okolja, – v tem poglavju so podani dosežki pri varstvu okolja v Skupini Gorenje po posameznih divizijah in njihovih podjetjih za leto 2004 ter predstavljena okoljska priznanja in nagrade. Okoljska izjava EMAS je samostojna točka znotraj tega poglavja.

Okoljska izjava EMAS za leto 2004 se precej razlikuje od izjave za leto 2003, saj je poudarek na tistih področjih varstva okolja, ki so se spremenila v letu 2004. Zato je vsebina te izjave naslednja: 1. Izjava o verodostojnosti okoljskih podatkov: Ker regulativa EMAS zahteva izjavo odgovorne osebe, je ta točka sestavni del vsake izjave EMAS. 2. Obseg dejavnosti družbe Gorenje, d.d., vključene v sistem EMAS: Predstavljene so dejavnosti Gorenja, d.d.,vključene v sistem EMAS, ter posebej podani dve izjemi, lokacija Rogatec in lokacija v Šoštanju, z obrazložitvami.

3. Ocena primernosti okoljske politike: Ker se od izjave EMAS za leto 2003 okoljska politika ni spremenila, je v tej točki podana ocena, da

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

okoljska politika odraža dejansko stanje pomembnih vidikov in z njimi povezanih okoljskih ciljev (to je tudi zahteva novega standarda ISO 14001:2004).

4. Učinkovitost ravnanja z okoljem: V tem poglavju so tako kot v predhodni izjavi kvalitativno in kvantitativno predstavljeni cilji varstva okolja in njihovo izpolnjevanje z obrazložitvami. Poglavje ima tri podpoglavja: cilji na področju varstva okolja od leta 2004–2006, izpolnjevanje ciljev za leto 2004, izvedbeni cilji za leto 2005.

5. Komuniciranje z zainteresiranimi strankami: To poglavje je novo in v prvem delu podaja medijske objave s področja varstva okolja. V nadaljevanju je podana informacija o številu povpraševanj posameznikov oziroma skupin s področja varstva okolja (informacije o ravnanju z okoljem, ankete, seminarske naloge …).

Opisana je pritožba stanovalca v neposredni bližini Gorenja, ki se je na podjetje obrnil s pritožbo, da ga moti hrup, ki nastaja ob premikanju železniških vagonov. Pooblaščena zunanja institucija je izvedla meritve in ugotovila, da hrup, ki ga povzroča Gorenje, d.d., ne presega zakonsko določenih mej. O rezultatih meritev je bil seznanjen tudi pritožnik.

31

Ker je pomemben del komuniciranja povezan z ugotovitvami inšpekcijskih pregledov, poglavje podaja tudi število obiskov pristojnega okoljskega inšpektorata, področja pregledov in rezultate teh pregledov.

6. Izpolnjevanje zakonskih in drugih zahtev: Podana je izjava kakor v predhodnem poročilu, saj to zahteva regulativa EMAS. Ob zaključku sta ponovno predstavljena znak EMAS in validirana izjava preveritelja Slovenskega inštituta za kakovost (SIQ).

ZAKLJUČEK EU že več kakor deset let uspešno izvaja regulativo EMAS, to je shemo ravnanja z okoljem z vključenim in jasno predpisanim načinom okoljskega presojanja.

Vzpostavitev in izvajanje sistema ravnanja z okoljem EMAS uvrščamo v skupino najsodobnejših posrednih mehanizmov varstva okolja, saj uporaba znaka EMAS omogoča kupcem, partnerjem in širšim javnostim vpogled v resnične podatke o vplivih delovanja posameznega podjetja s področja varstvo okolja.

Izjava EMAS je tako verodostojen dokument, ki bi mu posamezniki in različne javnosti zaradi izjemno zahtevnega preverjanja podatkov in dejstev morali verjeti in zaupati. Pomen izjave EMAS je še toliko večji, saj je odločitev vsakega podjetja o vstopu v sistem EMAS prostovoljno.

V Gorenju vidimo v izjavi EMAS možnost odprte komunikacije z različnimi javnostmi, kar pripomore k nadaljnjemu razvoju procesa ozaveščenja. Glavni cilj okoljskega ozaveščenja je dvig splošne okoljske kulture, v okviru katere se bo tudi vsak posameznik zavedel svojih odgovornosti.

Literatura: 1. A. P. Borštnik, M. Zornik, T. Žagar, Odgovorno okoljsko delovanje, sistemi ravnanja z okoljem, SIQ, Ljubljana, 2004.

2. Poročilo o trajnostnem razvoju Gorenje 2003 in okoljska izjava EMAS Gorenje, d.d., za leto 2003.

3. Letno poročilo družbe Gorenje, d.d., in konsolidirano letno poročilo Skupine Gorenje 2004.

4. Družbena odgovornost – danes, jutri; 6. konferenca kakovosti; Društvo za kakovost in ravnanje z okoljem Velenje in GZS – Savinjsko-šaleška območna zbornica, Velenje 2005.

32

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

DIAGNOSTICIRANJE PROCESOV, KI OGROŽAJO REALIZACIJO PROJEKTOV CENTROV ZA RAVNANJE Z ODPADKI – PRIMER PRISTOPA K JAVNOSTI V PROJEKTU CERO SLOV. KONJICE dr. Marinka Vovk, EKO d.o.o.

1. DIMENZIJE NIMBY UČINKA V sklopu izgradnje CERO Slovenske Konjice smo v podjetju EKO d.o.o. v obdobju od leta 1998 do 2002 raziskovali dejavnike, ki močno vplivajo na sprejemanje okoljskih tehnologij v lokalnem okolju.

Ugotovitev, da je prehod iz »družbe, ki odmetava«, v »družbo, ki presnavlja«, dolg in zadeva še marsikaj drugega, kakor samo strategijo ravnanja z odpadki, nas je spodbudila, da smo raziskali, kako v celotno shemo gospodarnega ravnanja z odpadki aktivno vključiti javnost. Antropogeni okoljski problemi imajo namreč tri temeljne razsežnosti: družbeno, naravovarstveno in tehnično, zato je v družbi treba spodbuditi zavedanje sprememb, ki jih povzročajo okoljski problemi. Odzivi nanje in strategija njihovega preprečevanja in reševanja je bil predmet naše raziskave s poudarkom na preprečevanju in omejevanju učinka NIMBY, ki ga lahko razumemo kot »ne na mojem dvorišču«. NIMBY se najočitneje pokaže, ko se srečamo s pojavom, ki so ga angleško govoreči raziskovalci poimenovali NIMBY (Not-in-My-Backyard).

Pojav NIMBY se kaže tako, da lastniki stanovanj in hiš v določenem predelu mesta ali vasi nasprotujejo, da bi v njihovi bližini živeli ali se samo za kratek čas naselili ljudje, ki imajo bistveno drugačne življenjske izkušnje kakor oni, ali da bi v njihovi bližini zgradili neko okoljsko infrastrukturo. Lastniki hiš in stanovanj vidijo okoljske objekte in »drugačne ljudi« kot nevarne, moteče in kot ljudi/objekte, ki povzročajo okužbe (razširjajo bolezni) ali pa so nevarnost simbolnih »okužb«, kot na primer razširjanja nemoralnosti, odklonskega vedenja, onesnaževanja. Tako se NIMBY na površini kaže kot izključno prostorski problem.

1.1 Zgodovinski viri sodobne okoljske krize Sodobna okoljska kriza kot kriza zgodovinsko naravnih temeljev človekove produkcije in življenja sploh

ima svojo zgodovino. Napačno bi bilo iskati vzroke za zdajšnje okoljsko stanje v splošnih dejavnikih, ki so se že pojavili s samim človekovim delom in kulturo. Ugotovimo lahko, da je šele v skladu z novo kapitalistično proizvodno prakso stopila v ospredje tista varianta teološkega razumevanja človekovega ustvarjalnega odnosa do narave, ki je izrazito poudarjala, da človekovo preoblikovanje narave pomeni nadaljevanje božjega ustvarjenja. Zaradi Enzensbergove ugotovitve, da je na vidiku problem preživetja, pomanjkanja, ne pa izobilja, se nam hkrati postavlja vprašanje, ali bodo množice odkrile zvezo med okoljsko družbeno krizo in načinom produkcije. To je gotovo odvisno tudi od političnih usmeritev, vendar zdajšnja družba, kar velja za Slovenijo, še ni odkrila te zveze. Družbeno usmerjena ekologija razkriva to zvezo z ozaveščenjem ljudi, da je mogoče izhod iz krize najti v novem načinu produkcije in življenja sploh, ne pa, da bi se kot alternativa vsilil tehnokratski etatizem različnih političnih barv. Tako je mogoče oceniti, da vzroke poslabšanja okolja ni mogoče preprosto pripisati povečani industrijski proizvodnji, ampak spremembi njene strukture.

Produkcija in potrošnja povzročata nastanek stranskih učinkov, ki jih človek ni predvideval. Domneva o pravilnem razumevanju okoljske problematike in njenega praktičnega obvladovanja je razvit sistemski koncept biosfere. Biosfera ne dopušča stalnega količinskega razvoja, nobenega kvalitativno nespremenljivega parametra, kakor je na primer prebivalstvo ali družbena proizvodnja. Rešitve za okoljske probleme ni mogoče najti le v novih tehnologijah, pravilni organizaciji tehnoloških procesov, ampak v spremembi miselnosti in psihologiji ljudi.

Pojavlja se celo prepričanje, da je treba okrepiti razvoj tehnik, ki zmanjšujejo nevarnost, ki jih povzroča človekovo uničevanje okolja. Sama tehnologija torej ne bo rešila okoljskih problemov, kar prepoznavamo iz različnih primerov v Sloveniji.

1.2 Znanost, tehnologija in zavest o rizičnosti V znanstveni skupnosti so sprva skušali tehnološke učinke in posledice v družbi razumeti kot stranske, nezaželene in nenamerne. Tako razumevanje seveda v ničemer ne prispeva k zmanjševanju tveganja neke tehnologije, lahko pa skrito motivacijsko učinkuje pri odločitvah za razvoj nove generacije iste tehnologije. Do premika v razumevanju tehnologij v znanstveni skupnosti je prišlo v sredini osemdesetih let, ko je nemški sociolog Ulrick Beck posledice in

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

učinke teh tehnologij postavil v ospredje razmišljanja in na tem zgradil povsem novo koncepcijo razumevanja družbe in družbenega razvoja. Gre za tako imenovano rizično družbo, ki je prav zaradi rizikov, posledic in učinkov teh tehnologij spremenila svojo dosedanjo temeljno notranjo strukturo in temu je treba prilagoditi tudi politični sistem in procese odločanja. Morda ni več mogoče vnaprej določiti mesta, s katerega bi bilo mogoče praktično izvajati kakršno koli okoljsko ali okoljevarstveno terapijo. Ozaveščena javnost, ki je motivirana z dobrimi nameni in zahtevami, se zavzema za samoomejevanje, odgovornost in zmernost. Krepitev teh teženj je utemeljena v izginjanju zaupanja javnosti v avtoriteto obstoječega institucionalnega sistema oziroma v sposobnost, da bi lahko znanost in državna politika pravilno teoretično določali in praktično usmerjali gibanja v družbi.

To še toliko bolj velja za tveganja.

Znanost glede opredelitve tveganj, ne glede na svojo stalno zahtevo po racionalnosti, izgublja svojo vlogo in pomen. Javnost se v teh primerih raje zateka k temu, da sama s svojimi miselnimi sposobnostmi dojema svoj položaj; tveganja dojema skozi mite, paniko in komunikacijo strahu, pri reševanju praktičnih vprašanj te vrste pa se zateka k samoiniciativnosti in samopomoči. Dvoplastnost politike je zato v sodobni družbi nujnost in se je ne da odpraviti niti na račun moralnega presojanja niti na račun vedenja, še posebej, kadar gre za vprašanje odkrivanja vzrokov, posledic in oblikovanja scenarijev za prihodnost. Ustrezne komunikacije same po sebi sicer ne prinašajo rešitev, so pa nujni pogoj za vzpostavitev sodelovanja med stroko, javnostjo in politiko, v kateri prihaja do učnega procesa, ki ga poganja konfliktni potencial rizičnih tehnologij.

Refleksiji se v taki komunikaciji ne more izogniti noben koncept, ki je v igri, čeprav je znanstveno še tako temeljito podkrepljen.

Strah je največkrat najpomembnejši motiv za nastop organiziranih ali spontanih skupin neposredno prizadetih, ki ga ni več mogoče tešiti z obljubami ali že preverjenimi novimi tehnološkimi rešitvami, znanimi iz tujine. Strah pred riziki je treba reševati z udeležbo neposredno prizadetih. Njihovo angažiranje in zahteve niso usmerjene vedno le k sodelovanju v komunikacijskem in odločevalnem procesu, pač pa zahtevajo vzpostavljanje komunikacijskih in odločevalnih oblik, še posebno, če te niso sistemsko vzpostavljene, v katerih je poleg predstavnikov znanosti in politike enakopravno prisotna tudi organizirana, prizadeta

33

javnost. Če ustreznih komunikacijskih in odločevalnih oblik na sistemski ravni ni, jih, kot kaže praksa v Sloveniji, lokalna, prizadeta javnost sama vzpostavi.

1.2.1 Opredelitev in razvoj okoljske zavesti Okoljska zavest je del splošne družbene zavesti, mnenja o okolju so povezana z drugimi mnenji, okoljsko ravnanje in okoljski življenjski slog je del splošnega življenjskega sloga. Definicija ekološke kulture v okviru izenačitve z okoljsko zavestjo opredeljuje ekološko kulturo kot spoj kognitivnih, emotivnih, vrednotnih in motivacijskih dejavnikov. Razvoj okoljske zavesti je privedel do temeljnega preobrata v načinu zaznavanja stvarnosti, v načinu razmišljanja, vrednotenja in delovanja v duhu Einsteinove misli, da problema ne moremo razrešiti z mišljenjem, kakor smo ga ustvarili. Okoljska zavest ima več razsežnosti: spoznavno, teoretično, vrednotno, socialno, zgodovinsko, politično in subjektivno.

Ferry ugotavlja, da absolutna harmonija med človekom in naravo ni mogoča, saj ima človek poleg svoje prve narave (fizičnega telesa) tudi lastnosti, ki se od narave oddaljujejo. Obstajajo štiri vrste razlag, zakaj so od začetka sedemdesetih let okoljska zavest in okoljska gibanja drastično zrasla zlasti v Evropi in Ameriki. a) Refleksivna hipoteza pravi, da so se razmere v okolju začele poslabševati po drugi svetovni vojni in dosegle svoj vrh proti koncu šestdesetih let. Tako je dvig okoljske zavesti v začetku sedemdesetih let neposredna reakcija na slabo stanje v okolju. Najvišja stopnja okoljske zavesti je v južni Nemčiji, Belgiji, Luxemburgu, na Nizozemskem, v severni Franciji in Švici, saj so bile tam ugotovljene najvišje stopnje onesnaženih rek, gozdov in prsti. Ta hipoteza je verjetna, vendar je zanimanje za okoljske probleme tudi odvisno od množičnih medijev, političnih in ekonomskih interesov ter delovanja nevladnih organizacij. b) Postmaterialistična teza pravi, da je skrb za okolje del širšega premika vrednot določenih segmentov družbe, kar je raziskovalno področje Ronalda Inglehardta (1997), ki pravi, da dokler so ljudje pretežno zaskrbljeni za lastno preživetje, so druge skrbi (kot so okoljske) bolj oddaljene in manj pomembne. c) Teza o novem srednjem razredu razlaga, da veliko ekologov izhaja iz tistega segmenta družbe, ki bi

34

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

ga lahko imenovali »socialni in kulturni specialisti«.

To so učitelji, socialni delavci, novinarji, umetniki in profesorji, ki delujejo na ustvarjalnem in socialnem področju. Posamezniki, ki se zaposlijo na takih delovnih mestih, imajo določene nastavke okoljske zavesti, skozi njihovo delo pa postane njihova zavest bolj izražena. Ta teza je le delno resnična, saj imajo drugi poklici morda bolj izdelan pogled na družbeno dogajanje, ki pa jih še ne zavezuje k večji pozornosti do okolja. d) Teza o regulaciji politike opisuje dogajanje v zahodnoevropskih deželah, kjer so se nova družbena gibanja pojavila kot odgovor na vdiranje države v vsakdanje življenje državljanov. Ekološko gibanje si je za tarčo izbralo tveganja, za katera se zdi, da predstavljajo grožnjo našim »življenjskim priložnostim«, ki jih je mogoče dojeti kot nenadzorovana in nevračljiva (porušena ravnotežja ekosistemov, oboroževalna tekma in biotehnologija).

Z okoljsko vzgojo je treba doseči zavest, da bodo okolju in ljudem škodljiva ravnanja ne le pravno sankcionirana in prepovedana, temveč tudi moralno obsojena, kajti šele vsesplošni moralni protest proti degradaciji okolja lahko postane glasnik preživetja nesprejemljivosti nekega načina življenja ali določenih tehnologij. Zaradi omejenosti ekosistema z vidika onesnaževanja se bo v temelju spremenilo pojmovanje dosedanjega družbenega sprejemanja napredka in razvoja. Na omejenem planetu, omejenem v prostorskem smislu, razpoložljivosti neobnovljivih naravnih virov in zmogljivostjo biosfere, da sprejme in nevtralizira onesnaževanje, je dolgoročno problematična vsaka rast, eksponentna pa še posebno. Združljivost razvoja in varstva okolja ter sposobnost razvoja za varstvo okolja zahteva usklajevanje ekonomskih interesov in ekoloških zahtev, pri čemer mora biti razvoj vedno v funkciji izboljšanja okolja (to še ne pomeni, da ne obremenjuje okolja). Zaradi entropijskega zakona in neobnovljivosti virov ekološki problem ni rešljiv, ampak se lahko bolj ali manj uspešno rešuje, torej dokončne rešitve ekoloških problemov ni.

1.3 Zasledovanje učinka NIMBY v lokalnem okolju na področju ravnanja z odpadki Rezultati zasledovanja stanja okoljskega ozaveščenja širše javnosti s poudarkom na ravnanju z odpadki na območju občin Slovenske Konjice, Zreče in Vitanje so prikazani na Sliki 1.

Slika 1: Ocena sistema ravnanja z odpadki javnosti (območje občin Slov. Konjice, Zreče in Vitanje).

Sistem ravnanja z odpadki v posamezni lokalni skupnosti odraža sodelovanje javnosti, miselne spremembe v odnosu do okolja kažejo višjo zahtevnost do urejenosti okolja in informiranja na okoljskem področju. 71,2 % respondentov je izrazilo mnenje, ki kaže na željo po izboljšanju obstoječega sistema v fazi odvzema odpadkov iz odjemnih mest, kjer so občani neposredno soudeleženi v sistem ravnanja z odpadki, in v fazi ravnanja z odpadki (ureditev sortirnice, kompostarne, začasna skladišča, urejeno odlagalno polje za preostanek odpadkov).

Po prevladujoči težnji so razvrščene zahteve, ki jih izražajo občani za spremembe in dograditev obstoječega sistema ravnanja z odpadki v lastni občini.

Ugotovili smo, da bo javnost zaradi nepoznavanja in nezainteresiranosti sodelovanja zavračala projekte in aktivnosti, ki omogočajo gospodarno ravnanje z odpadki, če je ne vključujemo aktivno v sistem ravnanja z odpadki. Z realizacijo funkcionalnih predlogov in pomanjkljivosti v obstoječem sistemu, ki jih želijo občani, jim izvajalci dajemo povratno informacijo o pomembnosti njihovega sodelovanja pri izboljšanju stanja ravnanja z odpadki, hkrati pa jih motiviramo za spremljanje dogajanj na tem področju.

Da občani upravičujejo Centre za ravnanje z odpadki (CERO), je mogoče pojasniti s tezo, da je za ustvarjeno količino odpadkov treba poskrbeti pred lastnim uničenjem sebe. Čeprav 17 % občanov ne podpira upravičenosti CERO v lokalnem okolju, kljub temu menimo, da sta okoljsko izobraževanje in ozaveščenje pripomogli k večji odgovornosti do okolja.

Uporaba ekoloških otokov je namenjena izvornemu ločevanju odpadkov, ki je prvi pogoj za vključitev odpadkov v reciklažo in gospodarno ravnanje z njimi.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

5,9%

51,9%

10,1%

35

32,1%

NE DA NI ODGOVORA DELNO

Slika 2: Občani uporabljajo ekološke otoke sorazmerno okoljskemu ozaveščenju javnosti, ki je odvisno od kakovosti okoljskega obveščanja. Zato predpostavljamo, da obstaja povezava med aktivnim sodelovanjem javnosti v sistemu ravnanja z odpadki in njenim okoljskim ozaveščenjem.

Potrebe po okoljskem informiranju se kažejo pri 47,9 % javnosti, prisotno je tudi zavračanje informiranja, kar ustreza odstotkom neobveščenih in nepripravljenih sodelovati v konkretnih izvedbenih okoljskih aktivnostih, kakor je izvorno ločevanje odpadkov. Posebno skrb za ločevanje odpadkov izraža 36,2 % respondentov, 31,4 % nima možnosti uporabljati ekološke otoke, ker ni vzpostavljen sistem izvornega ločevanja odpadkov. Na Sliki 3 so prikazane izražene potrebe občanov po okoljskem informiranju.

Slika 3: Obveščenost o zahtevah in možnostih pravilnega ravnanja z odpadki v upravni enoti Slovenske Konjice. Sistem gospodarnega ravnanja z odpadki kot pomemben element vključuje javnost, ki mora biti ustrezno obveščena o obstoječih zahtevah in možnostih ravnanja z odpadki.

Slika 4: Potrebe občanov po okoljski obveščenosti se kažejo v odstotku javnosti, ki želi več okoljskih informacij in se ujema z odstotkom tistih, ki so okoljsko ozaveščeni, prav tako se ta odstotek ujema z odstotkom javnosti, ki aktivno sodeluje v sistemu ravnanja z odpadki (izvorno ločuje odpadke).

ZAKLJUČEK Strahovi in sovraštvo, ki ga ljudje izražajo ob izgradnji okoljskih objektov (odlagališča odpadkov, CERO, zbirni centri, energetski objekti) so vedno isti, pa čeprav gre za drugačne tehnologije v različnih prostorih. Poglavitni vzrok nasprotovanja okoljskim objektom je pogosto nezaupanje zaradi preteklih dejanj izvajalcev javnih služb in dejstvo, da je NIMBY v resnici kapitalski boj za prostor. Kapitalski konflikt vsebuje strah ljudi, da bi se zmanjšala cena njihove lastnine (stanovanja, hiše, zemlje), če bi v njihovi bližini zgradili okoljski objekt, saj lahko njegova fizična bližina zmanjša ceno nepremičnini.

NIMBY zato najpogosteje opazimo tam, kjer so hiše in stanovanja v lasti posameznikov, ki z odporom reagirajo na ljudi, ki niso lastniki nepremičnin in se preselijo v njihovo bližino, ali zato, ker bi okoljsko infrastrukturo uporabljali drugi ljudje, ki ne živijo tam blizu. Procesi NIMBY imajo svoje korenine v izključevanju, saj se začnejo že na ravni prostorskega planiranja v lokalnih skupnostih, kjer »ni bilo prostora« za odlagališča odpadkov, tudi nove infrastrukture običajno niso plansko načrtovane, kar povzroča odklanjanje okoljskih tehnologij v prostoru.

Raziskava je pokazala: če izvajalci dejavnosti ravnanja z odpadki vključijo javnost že pred uvajanjem novih okoljskih projektov in uresničujejo poslovne in okoljske cilje, pridobijo njeno zaupanje. Razmišljanja javnosti o načinih ravnanja s komunalnimi odpadki so odvisna od možnosti, ki jih imajo kot povzročitelji odpadkov v praksi, saj se občani, vklju-

36

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

čeni v sistem gospodarnega ravnanja z odpadki, zavzemajo predvsem za snovno reciklažo (48,8 %) in podpirajo izgradnjo objektov, kjer se opravlja dejavnost reciklaže. Uresničevanje zakonodajnih ciljev v praksi je odvisno od zainteresiranosti izvajalcev javnih služb na področju ravnanja z odpadki in politike. Posameznik se na osnovi lastne občutljivosti in želje po ohranjanju okolja zavzame za sprejemanje novih okoljskih projektov tudi z zunanjimi spodbudami, kjer ima pomembno vlogo okoljsko ozaveščena javnost. Učinke NIMBY je mogoče omejiti z vzpostavitvijo ustreznega komunikacijskega polja med stroko in javnostjo, ki bo zaupala stroki le, če bo aktivno vključena v sistem ravnanja z odpadki, kjer bo mogoče prepoznati okoljske izboljšave z obstoječo infrastrukturo. Zgolj obljub in pozitivnih primerov okoljskih tehnologij, ki bodo v lokalnih okoljih omogočale varovanje okolja, javnost ne sprejema, zato je v prihodnje smiselno več pozornosti posvetiti okoljskemu načrtovanju v prostoru in pod drobnogled vzeti izvajalce javnih služb ravnanja z odpadki.

Člani strokovnega odbora simpozija (z leve: Marko Zidanšek in Barbara Benčina).

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

37

KOMUNIKACIJSKO SPODBUJANJE OKOLJU PRIJAZNIH VEDENJ dr. Tanja Kamin, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani

38

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

39

40

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Id en t ifik aci ja ci ljne sk up ine ( se gm ent ira nje ci ljn e skupine):

I d e n t i f i c i r a t i s k u p i n e t i st i h , k i e k ol o š k i m p r i p o r o či l o m n e s l e d i j o , i n p o t e m p r i n j i h natan č n o r a z i s k a t i n a r a v o z a v i r a l n ih i n spod b uj evalni h deja vnikov oko lju prijaznega vedenja.

41

42

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

43

44

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

POTI IN STRANPOTI PRI DOSEGANJU EVROPSKIH CILJEV PRI PREDELAVI IN RECIKLAŽI ODPADKOV V LOKALNIH SKUPNOSTIH

PROBLEMI IN ODGOVORNOSTI LOKALNIH SKUPNOSTI PRI IZVAJANJU PROGRAMOV RAVNANJA Z ODPADKI mag. Bernarda Podlipnik, Ministrstvo za okolje in prostor

VLOGA DRŽAVE • • • • • •

Sprejem ustrezne zakonodaje Opredelitev strateških dokumentov Sprejem operativnih programov Zagotavljanje državnih javnih služb Zagotavljanje ustreznih finančnih mehanizmov Nadzor nad izvajanjem predpisov in izvajalci javnih služb • Ozaveščenje in obveščanje uporabnikov javnih storitev • Spremljanje učinkovitosti izvajanja predpisov VLOGA LOKALNE SKUPNOSTI

• Ureditev javne službe (način in oblika izvajanja javne službe) • Sprejem ustreznih predpisov (odloki, pravilniki) • Spremljanje izvajanja javne službe (nadzor, informiranje uporabnikov javne storitve) • Poročanje o izvajanju javne službe • Sodelovanje z uporabniki javnih storitev (varstvo uporabnikov) NALOGE LOKALNE SKUPNOSTI • • • • • •

Zbiranje odpadkov Ločeno zbiranje odpadkov na izvoru Urejanje zbiralnic Urejanje zbirnih centrov Kompostiranje odpadkov Zagotavljanje končne dispozicije odpadkov

KAKO UMEŠČATI OBJEKTE V PROSTOR • Prikaz celovite rešitve • Opredelitev namena posameznega objekta (zbirni center, zbiralnica, sortirnica, odlagališče, drugi objekti) • Opredelitev velikosti objekta (masni rok odpadkov) • Opredelitev izvora odpadkov (samo ena lokalna skupnost, več lokalnih skupnosti) • Opredelitev pričakovanih vplivov na lokalno okolje • Opredelitev končne dispozicije vseh vrst in odpadkov KJE SE ZATIKA • Običajno lokalna skupnost predstavi projekt, ko “gori voda” • Projekti se običajno predstavljajo parcialno brez celovite rešitve • Lokacije objektov vedno trčijo ob več interesov (sosedje, lastništvo zemljišča) • Poročanje medijev KAKO NAPREJ • Jasna opredelitev strateških ciljev države • Izdelava preprostih in preglednih operativnih programov • Transparentno vodenje postopkov pri umeščanju objektov za ravnanje z odpadki v prostor • Transparentno financiranje projektov • Transparentno obračunavanje storitev javne službe • Zagotavljanje visoke strokovnosti izvajalcev javnih služb • Sprotno informiranje uporabnikov javnih storitev

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

RAVNANJE Z ODPADNO GOSPODINJSKO OPREMO, KI VSEBUJE OZONU ŠKODLJIVE SNOVI IN F-PLINE Janja Leban, Gospodarska zbornica Slovenije

UVOD Jeseni 2004 je bil sprejet pravilnik o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo. Temelji na zahtevah Direktive EU 2002/96/EC, znane pod kratico WEEE, in določa pravila ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo, predvsem v zvezi s ponovno uporabo, recikliranjem in drugimi oblikami predelave, zato da se zmanjša odstranjevanje odpadne električne in elektronske opreme.

Podaja tudi zahteve, da se iz ločeno zbrane odpadne opreme izločijo snovi, pripravki in sestavni deli, med katere spadajo snovi, ki škodljivo vplivajo na ozonski plašč, in F-plini, ki jih prištevamo med toplogredne pline. S temi snovmi je treba ravnati v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje z odpadki. Medtem ko ravnanje z odpadnimi ozonu škodljivimi snovmi ureja pravilnik o ravnanju z odpadnimi ozonu škodljivimi snovmi, pa bo treba za preprečevanje izpuščanja Fplinov v zrak ustrezne predpise še sprejeti.

Zakonodajni okvir urejanja ravnanja z odpadno opremo, ki vsebuje ozonu škodljive snovi ali F-pline Ravnanje z električno in elektronsko (EE) opremo, ki se uporablja v gospodinjstvih in vsebuje ozonu škodljive snovi, urejajo: • Pravilnik o ravnanju z odpadki (Ur. list RS, št.

84/98, 45/00, 20/01 in 13/03), • Odredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (Ur. list RS, št. 21/01), • Pravilnik o ravnanju z odpadnimi ozonu škodljivimi snovmi (Ur. list RS, št. 42/03) in • Pravilnik o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo (Ur. list RS, št. 118/04); slednjega vsebinsko dopolnjujeta še Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja gospodarske javne službe ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo (Ur.list RS, št. 114/04) in Uredba

45

o okoljski dajatvi zaradi starih bremen odpadne električne in elektronske opreme iz gospodinjstev (Ur. list RS, št. 114/04), ki do nadaljnjega še ne bosta uvedena v prakso.

Od programskih dokumentov je bil sprejet operativni program Republike Slovenije za ravnanje s klorofluoroogljikovodiki (MOPE, maj 2003, www.gov. si/mop), medtem ko je operativni program ravnanja z odpadno EE-opremo še v pripravi.

Preprečevanje emisij toplogrednih F-plinov, vključno z zajemanjem, predelavo in odstranjevanjem Fplinov, bo urejala uredba Evropskega parlamenta in Sveta o določenih fluoriranih toplogrednih plinih, ki je še v obravnavi in bo predvidoma sprejeta še letos.

Vsebinsko jo bo dopolnjevala direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o emisijah iz sistemov za klimatizacijo v motornih vozilih in spremembi Direktive Sveta 70/156/EGS. Kaj spada med odpadno gospodinjsko opremo, ki vsebuje CFC, HCFC ali F-pline Odpadna EE-oprema iz gospodinjstev je odpadna EE-oprema, ki nastaja v gospodinjstvih ali v industriji, obrti in storitvenih dejavnostih, in je zaradi svoje narave in količine podobna odpadni EE-opremi iz gospodinjstev. Je odpadek v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki. K tej opremi spadajo tudi hladilniki, zamrzovalniki, toplotne črpalke in klimatske naprave, ki vsebujejo klorofluoroogljikovodike (CFC in HCFC). Definira jih odredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki kot opremo, ki se uporablja v gospodinjstvu in vsebuje nevarne snovi. V okviru zbiranja komunalnih odpadkov se taka oprema lahko pojavlja: • v okviru kosovnih odpadkov (ločene frakcije, klasifikacijska številka odpadka 20 03 07) ali pa • kot nevarne frakcije (klasifikacijska številka odpadka 20 01 23, oprema, ki vsebuje klorofluoroogljike ali klorofluoroogljikovodike).

Glede na to, da spada ta oprema med nevarne odpadke, je ustreznost njenega zbiranja v okviru kosovnih odpadkov vprašljiva.

CFC, HCFC in F-plini in njihov vpliv na spremembe podnebja in ozonski plašč Uporaba CFC in HCFC je bila v preteklosti zelo razširjena. Uporabljali so se pri proizvodnji hladilnih,

46

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

klimatskih naprav in toplotnih črpalk, pa tudi v drugih aplikacijah (npr. v kozmetičnih in farmacevtskih izdelkih …). V gospodinjski opremi in pri izdelavi izolacijske pene so se pojavljali kot hladilni medij.

So snovi, ki povzročajo tanjšanje ozonske plasti. Čeprav se pri proizvodnji nove opreme že več let ne smejo uporabljati, so še vedno vgrajeni v obstoječih izdelkih. Pri njihovi uporabi, obratovanju in vzdrževanju ne sme prihajati do emisij v okolje. Ko bo tem izdelkom potekla življenjska doba, ki je za gospodinjsko opremo 15 let, jih bomo želeli zavreči – postali bodo odpadek. Glede na to, da vsebujejo ozonu škodljive snovi, spadajo ti odpadki med nevarne odpadke. Tudi pri procesu razgradnje je treba emisije zajeti in poskrbeti za njihovo neškodljivo odstranjevanje s tehnologijami, potrjenimi za to.

Opuščanje ozonu škodljivih CFC in HCFC zahteva Montrealski protokol o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč, na ravni EU pa Uredba ES št. 2037/2000.

V Sloveniji smo jeseni 2004 sprejeli Uredbo o ravnanju s snovmi, ki povzročajo tanjšanje ozonskega plašča (Ur. list RS, št. 101/04), ki določa ravnanja za izvrševanje Uredbe 2037/2000/ES; zahteve 16. in 17. člena te uredbe, ki se nanašajo na nadzor emisij iz opreme, vsebinsko ureja pravilnik o ravnanju z odpadnimi ozonu škodljivimi snovmi.

Kot nadomestila za ozonu škodljive CFC in HCFC so se v devetdesetih letih začeli uporabljati HFC-ji.

Med najbolj razširjenimi so HFC-134a in mešanice, npr. HFC-404a. Ne vplivajo na ozonski plašč, njihov dejavnik škodljivosti za ozonski plašč je enak nič, imajo pa določen potencial tople grede – vplivajo na spremembe podnebja. Kjotski protokol jih je leta 1997 uvrstil na seznam plinov, katerih emisije je treba zmanjšati. Tudi CFC in HCFC so toplogredni plini, ker pa njihovo opuščanje zahteva že Montrealski protokol, jih Kjotski protokol posebej ne izpostavlja. Oba pojava, tanjšanje ozonskega plašča in segrevanje ozračja, sta medsebojno povezana in sta globalnega značaja.

Da bi zmanjšali emisije fluoriranih toplogrednih plinov, ki so zajeti v Kjotskem protokolu, je v pripravi uredba EU, ki bo predvidoma sprejeta še letos (uredba o F-plinih). Vsebinsko jo bo dopolnjevala direktiva o emisijah iz sistemov za klimatizacijo v motornih vozilih in spremembi Direktive 70/156/EGS. Podobno kot uredba o ozonu škodljivih snovi tudi ta dva predpisa določata prepovedi uporabe F-plinov za določene aplikacije in zahtevata preprečevanje izpuščanja F-

plinov v ozračje, njihovo zajemanje, reciklažo, predelavo in odstranjevanje. Eden pomembnejših ukrepov za zmanjšanje emisij v zrak, podobno kot pri ozonu škodljivih snoveh, je redno, tudi večkrat letno, odvisno od količine vsebovanih F-plinov, preverjanje tesnosti opreme in ustrezna strokovna usposobljenost oseb, ki izvajajo vzdrževanje opreme in zajemanje F-plinov ter zagotavljajo njihovo reciklažo, predelavo oziroma odstranjevanje. Sprejetje teh dveh predpisov bo sprožilo pripravo novih predpisov tudi v slovenskem prostoru. V zvezi z odpadno gospodinjsko opremo, ki vsebuje F-pline, je pričakovati, da bodo sprejeti podobni ukrepi kot že zdaj veljajo za opremo, ki vsebuje ozonu škodljive snovi.

Primeri snovi, ozonu škodljivih in/ali toplogrednih, ki lahko nastopajo v odpadni gospodinjski opremi – hladilniki, zamrzovalniki, klimatske naprave …: Snov CFC-11 CFC-12 HCFC-22 HFC-134a

ODP 1 1 0,055 0

GWP 3400 7100 1700 1300

Opombe: ODP – ozone depleting potential: dejavnik škodljivosti za ozonski plašč; pove nam, kolikokrat bolj škodljiva je določena snov v primerjavi s CFC-11.

ODP za CFC-11 je ena.

GWP – global warming potential: potencial tople grede, ki nam pove, kolikokrat bolj škodljiva je določena snov v primerjavi s CO2. GWP za CO2 je ena.

Pravila ravnanja z odpadno EE-opremo, ki nastaja v gospodinjstvih Pravilnik o ravnanju z odpadno EE-opremo (Ur.list RS, št.118/04) določa pravila ravnanja z odpadno EE-opremo, predvsem v zvezi s ponovno uporabo, recikliranjem in drugimi oblikami predelave, zato da se zmanjša odstranjevanje odpadne EE-opreme. Pravilnik je bil sprejet novembra 2004, glede na nova spoznanja pa so predvidene nekoliko drugačne rešitve, s tem pa napovedane tudi določene spremembe pravilnika.

V skladu s pravilnikom se EE-oprema razvršča v deset razredov (Priloga 1 k pravilniku); seznam proizvodov, ki se razvrščajo v navedene razrede, pa je podan v Prilogi 2 k pravilniku.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Razredi EE-opreme so: • velike gospodinjske naprave (sem spadajo velike hladilne naprave, hladilniki, zamrzovalniki, klimatske naprave …), • male gospodinjske naprave, • oprema za IT in telekomunikacije • oprema za zabavno elektroniko, • oprema za razsvetljavo, • električna in elektronska orodja (razen velikih nepremičnih orodij), • igrače, oprema za prosti čas in šport, • medicinske naprave (razen vseh vsajenih in infektivnih proizvodov), • instrumenti za spremljanje in nadzor in • avtomati.

Ključni zavezanci so proizvajalci in pridobitelji, ki morajo zagotoviti prevzemanje odpadne EE-opreme od končnih uporabnikov, distributerjev in izvajalcev lokalnih javnih služb ter zagotoviti njeno predelavo in odstranjevanje ostankov predelave. Za prevzemanje odpadne EE-opreme in za nadaljnje ravnanje z njo bodo morali pridobiti okoljevarstveno dovoljenje.

Pravilnik (in napovedane spremembe) dopušča možnost, da se obveznosti prenesejo na izvajalca javne službe, vendar pa bodo v praksi aktivnosti prednostno usmerjene v vzpostavitev individualnih shem – vsak proizvajalec in pridobitelj bo moral pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. Vloge za pridobitev dovoljenja bo treba vložiti do 13. avgusta 2005, v njih pa opredeliti tudi načrt ravnanja z odpadno EE-opremo; načrt obsega podatke o vrsti EE-opreme, za katero zagotavlja prevzem, ponovno uporabo, predelavo in odstranjevanje ostankov predelave, predvidenem načinu in obsegu zbiranja, mestih za prevzemanje, ravnanju z odpadno EE-opremo, ki vsebuje npr. kondenzatorje, baterije, CFC, HCFC, HFC in drugo. Že do 31. maja 2005 morajo obstoječi proizvajalci in pridobitelji prijaviti proizvodnjo EE-opreme na območju Republike Slovenije, namero pridobivanja v drugi državi članici EU ali uvoza EE-opreme na območje Slovenije za leto 2005, na osnovi katerih bo vzpostavljen register zavezancev in podan vpogled v količine, razrede in vrste proizvodov, ki se pojavljajo na slovenskem trgu. Podatki se bodo uporabljali tudi za določitev ciljev ravnanja s posameznimi razredi EE-opreme v okviru operativnega programa ravnanja z odpadno EE-opremo. Zato je ministrstvo pripravilo podroben seznam proizvodov, ki spadajo

47

v posamezen razred, po posameznih carinskih tarifnih številkah (www.gov.si/mop, razpisi in pozivi – javni poziv zavezancem, ki proizvajajo ali uvažajo EE-opremo). Seznam vključuje okoli 470 proizvodov.

Izjemno pomembno nalogo bodo imeli distributerji, saj bodo morali od končnega uporabnika brezplačno prevzemati odpadno EE-opremo oziroma zagotoviti, da končni uporabniki lahko oddajo odpadno EE-opremo na določenem prevzemnem mestu, ki od prodajnega ni oddaljeno več kakor pet kilometrov zračne razdalje. Odpadno EE-opremo bo treba najpozneje v tridesetih dneh oddati v zbiralnico proizvajalca ali pridobitelja, ki mu EE-opremo dobavlja; zračna razdalja od zbiralnice do prodajnega mesta distributerja je lahko največ trideset kilometrov.

Ker je treba zagotoviti prevzem, predelavo in odstranjevanje EE-opreme, ki je bila oziroma bo dana v promet pred 13. avgustom 2005, pravilnik določa obveznosti tudi v teh primerih. Definira stara bremena kot okoljska bremena zaradi odpadne EE-opreme, ki nastaja iz EE-opreme, dane v promet pred 13. avgustom 2005.

Zaradi starih bremen odpadne EE-opreme iz gospodinjstev je predvidena okoljska dajatev, ki se bo uveljavila samo, kadar se bo v nadaljevanju, pri izvajanju sistema, izkazalo, da je ta nujno potrebna, da se dosežejo cilji iz operativnega programa. Sočasno z napovedano spremembo pravilnika o ravnanju z odpadno EE-opremo, ki bo uveljavila drugačen pristop k vzpostavljanju sistema ravnanja z odpadno EE-opremo, so v pripravi tudi spremembe uredbe, ki določajo okoljsko dajatev, in uredbe o izvajanju gospodarske javne službe ravnanja z odpadno EEopremo.

Obveznosti izvajalcev lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki Obveznosti izvajalcev lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki določa odredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki. Izvajalec javne službe mora med drugim zagotoviti prevzemanje kosovnih odpadkov v zbirnih centrih in na prevzemnih mestih kosovnih odpadkov (izločanje ločenih frakcij) in prevzem opreme, ki se uporablja v gospodinjstvu in vsebuje nevarne snovi (izločanje nevarnih frakcij). V okviru javne službe mora biti v vsakem nase-

48

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

lju ne glede na število prebivalcev najmanj enkrat v koledarskem letu zagotovljeno tudi prevzemanje kosovnih odpadkov na prevzemnih mestih kosovnih odpadkov, v okviru katerega mora biti zagotovljeno tudi prevzemanje opreme, ki se uporablja v gospodinjstvu in vsebuje nevarne snovi. Med to opremo spada tudi oprema, ki vsebuje klorofluoroogljikovodike (CFC in HCFC): hladilniki, zamrzovalniki, toplotne črpalke in klimatske naprave.

Obveznosti izvajalcem javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki v zvezi z opremo, ki vsebuje CFC in HCFC, nalaga tudi Pravilnik o ravnanju z odpadnimi ozonu škodljivimi snovmi (Ur. list RS, št. 42/03). Za odpadno gospodinjsko opremo (hladilniki, zamrzovalniki, toplotne črpalke in klimatske naprave …) določa, da jo mora njen lastnik oddati izvajalcu lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki. Ta mora zagotoviti zajem ozonu škodljivih snovi iz odpadne opreme, ki jo zbere v okviru zbiranja in razvrščanja komunalnih odpadkov, preden jo razgradi ali odstrani. Če jo preda predelovalcu ali odstranjevalcu odpadne opreme, mora zajem ozonu škodljivih snovi zagotoviti predelovalec ali odstranjevalec. Izvajalec lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki mora voditi evidence o prevzeti odpadni opremi, ki vsebuje ozonu škodljive snovi, katerih sestavni del so tudi potrdila o zajemu ozonu škodljivih snovi za opremo, za katero je zagotovil zajem. Podobno velja tudi za predelovalce in odstranjevalce odpadne opreme. Zajem CFC/HCFC iz opreme izvede vzdrževalec opreme, ki je vpisan v evidenco zbiralcev odpadnih ozonu škodljivih snovi (evidenca ARSO: www.arso.gov.si, področja/zrak/podatki).

O zahtevi po izločitvi CFC, HCFC in HFC iz odpadne EE-opreme in njihovi ustrezni obdelavi govori tudi Pravilnik o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo (Ur. list RS, št. 118/04). S plini, ki tanjšajo ozonski plašč (CFC in HCFC), se ravna v skladu s pravilnikom o ravnanju z odpadnimi ozonu škodljivimi snovmi, medtem ko posebnega predpisa o ravnanju s HFC (F-plini) zaenkrat še ni.

SKLEP Pravilnik o ravnanju z odpadno EE-opremo preusmerja odgovornosti za ravnanje z odpadno EEopremo na proizvajalce in pridobitelje in s tem dopolnjuje do zdaj veljavna pravila ravnanja z odpadno opremo, ki vsebuje ozonu škodljive snovi. Odpad-

no EE-opremo iz gospodinjstev, ki vsebuje CFC, HCFC in HFC, bodo končni uporabniki v prihodnje lahko oddali: • izvajalcem lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (kot nevarne frakcije ali kot ločene frakcije – kosovni odpadek, pri čemer je sporna možnost oddaje te opreme v okviru kosovnih odpadkov, saj gre za odpadno EE-opremo, ki je nevarni odpadek), • distributerjem ali • v zbiralnicah proizvajalcev in pridobiteljev EEopreme.

V povezavi z ravnanjem s CFC, HCFC in HFC se pojavlja vprašanje, kje se bo izvajalo izčrpavanje teh snovi in kdo bo nosil stroške zajemanja in odstranjevanja. Glede na pravilnik o ravnanju z odpadnimi ozonu škodljivimi snovmi je razumeti, da je to dolžnost izvajalcev lokalne javne službe oziroma predelovalcev/odstranjevalcev odpadne opreme, glede na pravilnik o ravnanju z odpadno EE-opremo pa bi bila to dolžnost in strošek proizvajalca in pridobitelja EE-opreme. Odprtih je še veliko vprašanj, ki jih bo treba razrešiti v naslednjih mesecih, ob pripravi operativnega programa ravnanja z odpadno EE-opremo in vzpostavitvijo sistema ravnanja s to opremo. Verjetno bo treba spremeniti tudi pravilnik o ravnanju z odpadnimi ozonu škodljivimi snovmi in odredbo o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami komunalnih odpadkov in ju vsebinsko uskladiti s pravilnikom o ravnanju z odpadno EE-opremo.

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

JoĹže Volfand, pobudnik simpozija, v pogovoru z ministrom za okolje in prostor Janezom Podobnikom.

UdeleĹženci simpozija.

49

50

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

NEVARNI ODPADKI IZ GOSPODINJSTEV Jure Flerin, Emil Nanut, KEMIS d.o.o.

1. UVOD a.) Kaj so nevarni odpadki?

Vsak dan se srečujemo z najrazličnejšimi izdelki, ki ob nepravilni uporabi, shranjevanju ali odstranjevanju lahko škodujejo človekovemu zdravju ali okolju.

V vsakem gospodinjstvu so izdelki, ki vsebujejo nevarne snovi (najrazličnejša čistila, detergenti, barve, olja, pesticidi, insekticidi, redčila, odstranjevalci rje … in akumulatorji, baterijski vložki, fluorescentne sijalke, živosrebrni termometri …). Po uporabi postanejo taki izdelki (ali njihovi ostanki) zaradi lastnosti, kakršne imajo, nevaren odpadek. Odpadek, ki ima eno ali več nevarnostnih lastnosti, se mora obravnavati kot nevaren odpadek. Velika večina nevarnih odpadkov nastaja v industriji. Manjša, a ne zanemarljiva količina nevarnih odpadkov, nastaja tudi v gospodinjstvih.

Nevarni odpadki vsebujejo razne nevarne snovi, katerih vsebnost v odpadku in lastnosti opredeljujejo nevarnost odpadka. Najzanesljivejši vir o nevarnih lastnostih določenega izdelka je naveden na izdelku oziroma na embalaži. V skladu z veljavno zakonodajo morajo imeti izdelki, ki so (ali vsebujejo) nevarne snovi, ustrezne oznake v obliki grafičnih simbolov ter opozorila in navodila glede ravnanja z izdelkom.

Na splošno pa je izdelek nevaren, če ima eno ali več naslednjih lastnosti: STRUPENOST (oznaka T, T+): To lastnost imajo snovi, ki pri zaužitju, vdihavanju ali pri prehajanju skozi kožo že v majhnih količinah povzročajo hude okvare zdravja ali smrt (nekatera škropiva, strupi za glodalce, metanol …). ŠKODLJIVOST ZA ZDRAVJE (oznaka Xn): To lastnost imajo snovi, ki lahko pri zaužitju, vdihavanju ali pri prehajanju skozi kožo povzročajo okvare zdravja ali smrt (nekatera organska topila, škropiva, čistila …).

JEDKOST (oznaka C): Jedke snovi uničujejo živo tkivo, če pridejo v stik z njim (odstranjevalci rje, nekatera agresivna čistila, akumulatorska kislina, solna kislina, elektroliti v baterijah …).

DRAŽLJIVOST (oznaka Xi): To lastnost imajo snovi, ki niso jedke, vendar lahko v stiku s kožo ali sluznico povzročijo vnetje (nekatera lepila, čistila, umetna gnojila, elektroliti v baterijah ….).

VNETLJIVOST (oznaka F, F+): To lastnost imajo snovi, ki se v stiku z zrakom in ob prisotnem viru vžiga vnamejo že pri normalni temperaturi (organska topila, bencin, nekatera čistila, potisni plin v pršilkah …).

OKSIDATIVNOST (oznaka O): To lastnost imajo snovi, ki v stiku z gorljivimi snovmi lahko izzovejo požar (kalijev permanganat, organski peroksidi, solitrna kislina ...).

EKSPLOZIVNOST (oznaka E): To lastnost imajo snovi, ki tudi brez prisotnega zraka eksplodirajo (petarde, strelivo ...).

NEVARNOST ZA OKOLJE (oznaka N): To lastnost imajo snovi, ki pri prehajanju v okolje povzročijo takojšnjo ali dolgoročno nevarnost za zrak, vodo, tla ali žive organizme (halogenirana organska topila, škropiva, detergenti, soli težkih kovin, baterije …). b.) Zakonske določbe Zbiranje nevarnih odpadkov iz gospodinjstev je od konca leta 2001 obvezno za vse izvajalce javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki v posamezni občini (Odredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki – Uradni list RS, št. 21/01).

V skladu z omenjeno odredbo mora izvajalec najmanj enkrat letno tri ure s premično zbiralnico zbirati nevarne odpadke v vsakem naselju nad 1000 prebivalcev. Poleg tega mora biti v občinah z več kakor 25.000 prebivalci urejena tudi stalna zbiralnica odpadkov. Obveščanje prebivalstva poteka v kraju na običajen način, vsaj 14 dni pred zbiranjem s premično zbiralnico.

Na osnovi Pravilnika o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 84/98, Uradni list RS, št. 45/00, 20/01, 13/03) spadajo odpadki, zbrani v okviru izvajanja javne službe ravnanja z odpadki, v skupino 20 klasifikacijskega seznama odpadkov tega pravil-

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

nika. V skladu s pravilnikom so nevarni odpadki, ki nastajajo v gospodinjstvih, naslednji: Preglednica št. 1 – vrste nevarnih odpadkov iz gospodinjstev 15 01 10* 15 01 11* 20 01 13* 20 01 14* 20 01 15* 20 01 17* 20 01 19* 20 01 21* 20 01 26* 20 01 27* 20 01 29* 20 01 31* 20 01 33* 20 01 33* 20 01 35* 20 01 99*

Embalaža, onesnažena z nevarnimi snovmi Prazne tlačne posode (spreji) Topila Kisline Baze Fotokemikalije Pesticidi (pesticidi in biocidi) Fluorescentne cevi in drugi odpadki, ki vsebujejo živo srebro Mazalna olja in maščobe Barve, črnila, lepila in smole Detergenti in čistila Zdravila Baterije Svinčevi akumulatorji Računalniška oprema (računalniki, monitorji, tiskalniki,…)

Drugi tovrstni odpadki

Zbrane nevarne odpadke iz gospodinjstev mora imetnik (v tem primeru izvajalec javne službe ravnanja z odpadki) v skladu z 19. členom Pravilnika o ravnanju z odpadki oddati zbiralcu, predelovalcu ali odstranjevalcu odpadkov ali jih sam predelati ali odstraniti po določbah pravilnika.

Nevarne odpadke iz gospodinjstev lahko zbira podjetje, ki izpolnjuje zahteve iz pravilnika v prejšnjem odstavku. Prevozno sredstvo, na katerem se zbirajo odpadki, mora ustrezati zahtevam Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 67/02) in Evropskemu sporazumu o mednarodnem prevozu nevarnega blaga-ADR (Uradni list RS, št. 66/03).

Lastnik prevoznega sredstva mora biti evidentiran kot prevoznik odpadkov.

Na mestu zbiranja se odpadki ločujejo po skupinah in odlagajo v posebne namenske posode za določene skupine odpadkov (npr. akumulatorje, baterije, fluorescentne sijalke, spreje …). Del odpadkov se na zbirnih mestih tudi preliva (npr. odpadna olja).

Večji del odpadkov (npr. ostankov kemikalij, pestici-

51

dov, zdravil …) pa se za naknadno predelavo ali odstranitev zbere v originalni embalaži. Zato mora biti oseba, ki prevzema nevarne odpadke iz gospodinjstev, ustrezno usposobljena (nevarne snovi, varno delo, nevarni odpadki). Pri prevzemu mora uporabljati ustrezno osebno varovalno opremo, na razpolago pa mora imeti tudi opremo za ukrepanje pri nezgodah z nevarnimi snovmi (npr. razlitje olja …).

Zelo pomembna je tudi ozaveščevalna dejavnost na akcijah zbiranja nevarnih odpadkov. Ljudem je treba svetovati, kako pravilno ločeno zbirati nevarne odpadke in kako jih doma varno shranjevati.

2. PREDSTAVITEV ZBIRANJA NEVARNIH ODPADKOV IZ GOSPODINJSTEV a.) KEMIS kot podjetje KEMIS, d. o. o., je podjetje, ki se ukvarja s zbiranjem in predelavo odpadkov. Zaposleni se s predelavo in odstranjevanjem industrijskih odpadkov ukvarjamo od leta 1986. Bili smo prvi v Sloveniji, ki smo izpolnjevali zahteve po zbiranju in predelavi tako imenovanih posebnih odpadkov. V letu 2001 smo delovanje podjetja uskladili z zahtevami standarda ISO 9001.

V okviru svojih dosedanjih aktivnosti je Kemis poskrbel za več kakor 60.000 ton različnih vrst nevarnih odpadkov. V ekipi, ki skrbi za obvladovanje odpadkov in njihovo kar najbolj koristno izrabo, prevladujejo strokovnjaki kemijske stroke. Z uporabo različnih postopkov si prizadevamo za čim večjo snovno predelavo. Kadar to ni mogoče, poskušamo kar najbolj koristno za okolje izrabiti energetsko vrednost odpadkov (predvsem v tujih napravah v Avstriji in Nemčiji).

V Kemisu izvajamo več različnih programov: • PREDELAVA ODPADNIH TOPIL: Odpadna topila predelujemo v ponovno uporabne surovine (destilacija) in v sekundarne energente.

• ODSTRANJEVANJE NEVARNIH ODPADKOV IZ INDUSTRIJE IN OBRTI: Gre za najrazličnejše odpadke (barve, laki, organska topila, kemikalije, olja in emulzije, baterije, fluorescentne sijalke ipd.). Zanje poskrbimo skladno s predpisi in tehničnimi možnostmi, ki so na razpolago večinoma v tujini.

• ODSTRANJEVANJE ODPADNIH AVTOMOBILSKIH PLAŠČEV: Zbrane plašče zberemo in jih

52

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

oddamo v snovno in energetsko predelavo. V letu 2003 nam je bila podeljena koncesija za opravljanje gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi avtomobilskimi gumami.

• ZBIRANJE NEVARNIH ODPADKOV IZ GOSPODINJSTEV: Na področju celotne Slovenije se v raznih občinah že od leta 1997 aktivno udeležujemo zbiranja nevarnih odpadkov iz gospodinjstev. Ponujamo celovito storitev, ki poleg zbiranja s premično zbiralnico obsega tudi svetovanje glede izbora lokacij zbiranja in načina komuniciranja z občani.

• SANACIJE: Gre za ekološke sanacije podjetij v stečaju, opuščenih skladišč in drugih starih bremen ter posege pri neustrezno odloženih ali v naravo odvrženih nevarnih odpadkov.

• PRIPRAVA IN ODVOZ ODPADKOV V TUJINO: Večino odpadkov pripravljamo v obliki, primerni za energetsko izrabo. Zaradi pomanjkanja takih zmogljivosti v Sloveniji, odpadke izvažamo v zahodnoevropske države.

s tovornim vozilom

s kombijem

b.) Zbiranje nevarnih odpadkov iz gospodinjstev V skladu z odredbo izvaja Kemis akcije zbiranja nevarnih odpadkov iz gospodinjstev pogodbeno z izvajalci javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki.

Izvajalec javne službe na podlagi lastnih izkušenj in poznavanja okolja, v katerem deluje, izbere ustrezne lokacije, na katerih se zbirajo nevarni odpadki.

Obveščanje in ozaveščenje prebivalstva je v rokah lokalne skupnosti oziroma izvajalca.

Kemis ponuja za to razne oblike obveščanja s posebnimi plakati in zgibankami.

Za zbiranje nevarnih odpadkov v dogovoru z izvajalcem javne službe izberemo enega od treh oblik premičnih zbiralnic odpadkov. z namenskim zabojnikom

c.) Ravnanje z zbranimi nevarnimi odpadki Relativno majhne količine in velika pestrost zbranih nevarnih odpadkov, ki izvirajo iz gospodinjstev, praviloma ne omogočajo visoke stopnje reciklaže.

Kljub temu poskušamo tudi pri ravnanju z nevarnimi odpadki iz gospodinjstev kar najbolj (seveda ekonomsko in okoljsko sprejemljivem) zagotoviti izrabo uporabnih snovi.

Odpadke po zaključku zbiranja najprej ponovno pregledamo in razvrstimo po skupinah (paletiramo, embaliramo) glede na možnosti nadaljnje predelave oziroma odstranitve. Nato jih uskladiščimo, dokler se ne zbere predvidena količina za odvoz do obrata za predelavo oziroma odstranitev.

Za ravnanje z nevarnimi odpadki iz gospodinjstev se uporabljajo naslednji postopki: RECIKLAŽA: Odpadke posredujemo predelovalcem, ki iz njih izločijo sestavine za ponovno upora-

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

bo (npr. svinec iz akumulatorjev, kovine iz baterijskih vložkov, srebro iz fotokemikalij, steklo iz fluorescentnih svetilk, živo srebro iz termometrov in fluorescentnih svetilk …).

IZRABA ENERGETSKE VREDNOSTI V TEHNOLOŠKIH POSTOPKIH: Odpadke, ki jih predhodno obdelamo, posredujemo predelovalcem, ki poskrbijo za sosežig odpadkov. Sproščena toplota se koristno izrabi v tehnološkem postopku proizvodnje cementa (npr. odpadna olja), proizvodnje metalurških izdelkov (ostanki barv, lakov, onesnažena embalaža …), topil, lepil, olj.

IZRABA ENERGETSKE VREDNOSTI V SEŽIGALNICAH ODPADKOV: Odpadke, ki jih predhodno obdelamo, posredujemo odstranjevalcem, ki poskrbijo za sežig odpadkov v posebnih napravah za sežig nevarnih odpadkov.

Sproščena toplota se koristno izrabi za proizvodnjo toplotne in električne energije. Tipični odpadki za sežig v sežigalnicah nevarnih odpadkov so odpadna topila, ostanki barv, lakov, insekticidi, herbicidi, črnila, lepila, zdravila, onesnažena embalaža …

FIZIKALNO KEMIČNA OBDELAVA: Ločeno zbrane skupine odpadkov (kisline, luge, elektrolite iz akumulatorjev ter anorganske raztopine soli) oddamo odstranjevalcem, ki izvajajo nevtralizacijo in razstrupljanje tovrstnih snovi.

3. KOLIČINE NEVARNIH ODPADKOV IZ GOSPODINJSTEV KEMIS d.o.o. izvaja akcije zbiranja nevarnih odpadkov iz gospodinjstev od leta 1997. Tega leta smo na podlagi tujih izkušenj v nekaj najbolj okoljsko osveščenih občinah izvedli prve akcije. Čeprav so akcije potekale prvič, je bil odziv zelo dober. Nato smo veliko let izvajali akcije na vedno večjem območju, danes pa povprečna količina zbranih nevarnih odpadkov na prebivalca počasi raste. Na področju, kjer KEMIS zbira nevarne odpadke iz gospodinjstev, so povprečne količine zbranih nevarnih odpadkov naslednje:

53

Pri ugotovitvi, da povprečne količine zbranih nevarnih odpadkov v zadnjih treh letih ne naraščajo, je treba upoštevati tudi strukturne spremembe odpadkov. Na začetku zbiranja nevarnih odpadkov je bilo veliko akumulatorjev in odpadnega motornega olja. V zadnjih letih nastaja manj takih odpadkov v gospodinjstvih, ker občani vse manj sami doma menjavajo avtomobilske akumulatorje in motorna olja. Tudi pogostost menjavanja olj in avtomobilskih akumulatorjev se je v zadnjem obdobju precej zmanjšalo. Zato med nevarnimi odpadki iz gospodinjstev naraščajo količine odpadnih barv, baterij, embalaže, jedilnega olja …

Pred sprejetjem Pravilnika o spremembah pravilnika o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 20/01), ki je prinesel novo klasifikacijo odpadkov, smo nevarne odpadke iz gospodinjstev zbirali po naslednjih skupinah: • akumulatorji, • barve, • olja, • pesticidi in zdravila, • kemikalije, • baterije.

Struktura odpadkov, zbranih do vključno leta 2001, se je po letih gibala sledeče: Preglednica št. 3 – struktura odpadkov v letih 1997-2001 Olje Barve Zdravila Pesticidi Kemikalije Baterije Akumolatorji

1997 20 % 20 % 0,96 % 4,1% 1,7% 0,79 52%

1998 29 % 17 % 0,55 % 4,4 % 2,6 % 0,26 % 46 %

1999 23 % 23 % 0,65 % 3,3 % 2,3 % 0,96 % 47 %

2000 16 % 34 % 0,69 % 2,8 % 0,6 % 0,99 % 45 %

2001 23 % 30 % 0,69 % 3,2 % 1,3 % 1,29 % 40 %

Po sprejetju Pravilnika o spremembah pravilnika o ravnanju z odpadki smo nevarne odpadke zbirali po klasifikacijskih številkah odpadkov, ki označujejo nevaren odpadek in spadajo v skupino 20 ter odpadno embalažo in prazne tlačne posode iz skupine 15.

Preglednica št. 2 – povprečne količine nevarnih odpadkov na prebivalca Leto kg/prebivalca

1997 0,18

1998 0,25

1999 0,19

2000 0,25

2001 0,33

2002 0,36

2003 0,33

2004 0,34

54

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Preglednica št. 4 – struktura odpadkov v letih 2002-2005 Vrsta odpadka Barve, lepila, črnila Akumulatorji Motorna olja Jedilna olja Pesticidi Embalaža nevarnih snovi Čistila Baterije Topila Zdravila Prazne tlačne posode Elektronska oprema Kisline Fluorescentne cevi Alkalije Fotokemikalije Drugi odpadki SKUPAJ

2002 30,17 % 31,49 % 21,72 % 4,05 % 3,79 % 0,00 % 1,15 % 1,95 % 2,07 % 1,09 % 0,55 % 0,68 % 1,08 % 0,05 % 0,07 % 0,07 % 0,02 % 100,00 %

Iz preglednice št. 4, struktura zbranih odpadkov v letih 2002–2005 (z upoštevanjem strukture odpadkov v prvi tretjini leta 2005), je razvidno, da je delež zbranih svinčevih akumulatorjev z dobrih 52 % v letu 1997 padel na slabih 26 % v letu 2005. Upada tudi

2003 32,76 % 31,45 % 19,81 % 3,75 % 3,38 % 0,00 % 1,18 % 1,21 % 1,63 % 1,04 % 0,60 % 1,98 % 0,87 % 0,07 % 0,13 % 0,10 % 0,05 % 100,00 %

2004 33,10 % 26,74 % 21,37 % 3,43 % 3,43 % 0,43 % 1,61 % 1,61 % 2,00 % 1,10 % 0,64 % 3,18 % 0,59 % 0,14 % 0,03 % 0,04 % 0,55 % 100,00 %

2005 35,27 % 25,88 % 17,15 % 3,81 % 3,74 % 3,65 % 2,13 % 2,01 % 1,95 % 1,60 % 1,22 % 0,81 % 0,40 % 0,21 % 0,09 % 0,08 % 0,00 % 100,00 %

delež odpadnih motornih olj. Po drugi strani pa se veča udeležba občanov na akcijah zbiranja nevarnih odpadkov iz gospodinjstev. Spodnji grafikon prikazuje gibanje zbranih količin odpadkov na področju, kjer smo izvajali akcije:

Grafikon št.1 – zbrane količine nevarnih odpadkov in število prebivalcev v občinah, kjer je KEMIS izvajal akcije zbiranja nevarnih odpadkov

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

4. ZAKLJUČEK – PREDLOGI ZA IZBOLJŠANJE Kljub velikemu napredku v preteklih letih je treba ugotoviti, da je še kar nekaj prostora za izboljšanje in da se precejšnje količine nevarnih odpadkov iz gospodinjstev še neustrezno odstranjujejo/odlagajo skupaj z mešanimi odpadki v sklopu rednega odvoza odpadkov iz gospodinjstev.

Povprečna količina zbranih nevarnih odpadkov iz gospodinjstev (kjer je sodeloval KEMIS) v letu 2004 je bila 0,34 kg/prebivalca. Ob podatku, da ima povprečno gospodinjstvo v Sloveniji 3 člane, lahko ugotavljamo, da je bila v letu 2004 povprečna udeležba na akciji okrog 3 do 5 % vseh gospodinjstev (na območjih z najboljšo udeležbo do 15 % gospodinjstev). Iz navedenega sledi, da se v povprečju nad 95 % gospodinjstev ni udeležilo akcij zbiranja nevarnih odpadkov. Po neuradnih podatkih v Avstriji letno zberejo povprečno 2 kg nevarnih odpadkov na prebivalca. Tudi pri nas so sicer območja, kjer se količine približujejo 2 kg na prebivalca, vendar pa je zaskrbljujoče dejstvo, da so to le redke lokalne skupnosti. Te ugotovitve zahtevajo več pozornosti, saj je jasno, da se večina nevarnih odpadkov iz gospodinjstev, ki se ne zberejo, odloži skupaj z nenevarnimi odpadki na deponije, kjer so taki odpadki »sokrivi« za močno onesnažene izcedne vode, ki so še prav posebno onesnažene …

Za nadaljnje izboljšanje je najpomembnejši odnos izvajalca javne službe ravnanja z odpadki in lokalne skupnost do zbiranja takih odpadkov. Odredba sicer predpisuje zbirati nevarne odpadke iz gospodinjstev, ne rešuje pa drugih, ekonomskih problemov (stroški ločenega zbiranja nevarnih odpadkov so vključeni v ceno odvoza odpadkov iz gospodinjstev). Ločeno zbiranje nevarnih odpadkov zahteva več dela, več vlaganja v infrastrukturo, več vlaganja v izobraževanje in ozaveščenje. Vse to pa povzroči na koncu zaradi večjih količin zbranih nevarnih odpadkov še večje stroške za odstranitev nevarnih odpadkov. To je po naših izkušnjah eden glavnih razlogov, da ni večjega razumevanja za ločeno zbiranje nevarnih odpadkov in zato je pogosto na tem območju manj zbranih odpadkov in tudi manj prebivalcev sodeluje pri zbiranju. Pri tem je zelo aktual-

55

no vprašanje, ali je namen akcije zbiranja nevarnih odpadkov res zbrati in izločiti nevarne odpadke iz gospodinjstev ali gre izključno za realizacijo zahteve zakonskega predpisa ob kar najmanjših naporih in stroških.

Veliko izvajalcev javne službe ravnanja z odpadki ne more samostojno poskrbeti za nadaljnje ravnanje z nevarnimi odpadki. Komunalna podjetja pogosto ne razpolagajo z zadostnimi kadrovskimi in tehničnimi možnostmi za izvedbo zbiranja. Zato zbiranje in nadaljnje ravnanje prepuščajo podjetjem, ki imamo za to potrebna znanja in opremo. Ker gre za javna podjetja, poteka izbira izvajalca na osnovi vsakoletnega zbiranja ponudb. Pri izbiri je navadno glavni pogoj cena, kar posledično zmanjšuje kakovost storitev in preprečuje kontinuirano delo. Vložek v obveščanje in ozaveščenje je prepuščen izvajalcu javne službe.

Zelo pomembna vidika sta tudi splošno okoljsko ozaveščenje prebivalcev območja in natančna obveščenost o točnem datumu in lokaciji zbiranja nevarnih odpadkov. Čeprav je ločeno zbiranje nevarnih frakcij formalno urejeno, je učinek slab zaradi nezadovoljivega odziva prebivalcev. Četudi so občanom znani namen akcije zbiranja nevarnih odpadkov iz gospodinjstev, termin in lokacija zbirnega mesta, jih je treba redno seznanjati s tem, kako doma varno zbirati nevarne odpadke, da ne pride do nesreč (nevarne snovi pustiti v originalni embalaži, NE MEŠATI različnih vrst nevarnih odpadkov, shranjevati jih na takih mestih, ki niso dostopna otrokom …).

Prilagajanje na drugačno, ločeno zbiranje odpadkov – ki se razlikuje od starega načina, ko smo metali »vsevenokanto« – je dolgotrajen (po našem mnenju in izkušnjah celo predolgotrajen) proces in bo verjetno zahteval še veliko časa. Vendar je prav zbiranje nevarnih odpadkov iz gospodinjstev področje, kjer se z uspešno realiziranimi zgledi lahko dokaže, da je tudi brez velikih investicij mogoč napredek. Z rednim ozaveščenjem (od vrtcev in osnovnih šol) pa do rednega pravočasnega informiranja o terminih za zbiranje nevarnih odpadkov iz gospodinjstev je mogoče doseči bistven napredek glede povečanja količine ločeno zbranih nevarnih in drugih odpadkov za predelavo ter tako razbremeniti odlagališča in okolje.

56

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

SISTEM RAVNANJA Z ODPADNO EMBALAŽO DRUŽBE SLOPAK d.o.o.

Barbara Avčin Tržan, Slopak d.o.o.

ZGODOVINA Prenapolnjenost deponij, onesnaževanje okolja in težave, ki jih prinašajo odpadki Evropi, so že desetletja gonilo ekspertnih skupin, ki iščejo primerne rešitve za to veliko težavo sodobnega sveta. Analiza strukture odpadkov, ki končajo na deponijah, je pripeljala do spoznanja, da zelo velik delež zavzema odpadna embalaža, ki jo je izmed vseh podskupin odpadkov najlažje ločiti od ostanka odpadkov in je hkrati tudi izredno primerna za predelavo in recikliranje. Ugotovili so, da bi lahko z ločenim zbiranjem odpadne embalaže in njeno predelavo podaljšali »življenjsko dobo« deponij tudi za petnajst let. Tako je bil najprej v Nemčiji junija 1991 sprejet Pravilnik o embalaži in kmalu so sledile tudi druge evropske države (Francija, aprila 1992, Lalonde-Dekret; Avstrija, oktobra 1993, Pravilnik o embalaži; Švedska, oktobra 1994) tako, da sta Svet EU in Evropski parlament leta 1994 sprejela evropsko Smernico o embalaži in odpadni embalaži (Packaging and Packaging Waste Directive 94/62/EC). V njej sta povzela »dobro prakso« in poenotila evropsko strategijo ravnanja z odpadno embalažo. Smernica natanko določa deleže odpadne embalaže, ki jih je treba dosegati pri reciklaži in predelavi. Zavezuje vse članice EU. LETO Embalažni material Papir Steklo Plastika Kovine Les Skupaj

2004 Recikliranje Predelava (%) (%) 55 55 42 42 25 12 25 25 14 28 38 40

SLOVENSKA ZAKONODAJA Posledično je bil leta 2000 v Sloveniji sprejet Pravilnik o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uradni list RS, št. 104/00 in 12/02) in opredeljuje obveznosti in naloge posameznih subjektov, ki lahko in morajo vplivati na usodo odpadne embalaže.

Za izpolnitev ciljev, ki jih mora Slovenija doseči pri recikliranju in predelavi odpadne embalaže, je bil marca 2002 sprejet tudi Operativni program ravnanja z embalažo in odpadno embalažo v obdobju od 2002 do konca leta 2007 (v nadaljevanju Operativni program). Cilji so predstavljeni v spodnji preglednici.

Pravilnik o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo zavezancem (proizvajalci, trgovci in embalerji) nalaga zakonsko obveznost prevzemanja in predelovanja ter recikliranja odpadne embalaže (oziroma jim nalaga plačilo stroškov), ki je nastala kot posledica njihove dejavnosti. To pomeni, da morajo proizvajalci, trgovci in embalerji na svoje stroške zagotoviti prevzemanje in predelavo ter recikliranje odpadne embalaže. Zakonodaja pa predvideva in dopušča možnost prenosa te obveznosti na družbo za ravnanje z odpadno embalažo.

DRUŽBA SLOPAK d.o.o.

Zakonodaja je dopuščala slovenskim podjetjem možnost ustanoviti skupno družbo, na katero bodo lahko prenesla svoje obveznosti v zvezi z ravnanjem z odpadno embalažo.

Tako je družbo SLOPAK d.o.o. 28. junija 2002 z lastnim kapitalom ustanovilo enaindvajset družbenikov, slovenskih in tujih podjetij, od junija 2003 pa ima družba že trideset družbenikov, ki so se dogovorili, da bo delovanje družbe temeljilo na enako2005 Recikliranje Predelava (%) (%) 60 60 45 45 13 15 28 28 30 15 39 44

2007 Recikliranje Predelava (%) (%) 55 70 48 50 15 20 35 35 16 35 40 51

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

pravnosti vseh družbenikov, odprtosti za vse subjekte, ki imajo obveznosti iz Pravilnika o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, in neprofitnosti.

Vizija družbe SLOPAK ni ustvarjati dobička, temveč zagotavljati učinkovite in cenovno optimalne možne rešitve ravnanja z odpadno embalažo.

SISTEM RAVNANJA Z ODPADNO EMBALAŽO DRUŽBE SLOPAK d.o.o.

Družba izpolnjuje in zagotavlja prevzete obveznosti z rednim prevzemanjem odpadne embalaže, ki jo zberejo in oddajo občani v okviru zbiranja ločenih frakcij odpadkov, od izvajalcev javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki in z zbiranjem odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, od končnih uporabnikov. Za vso zbrano odpadno embalažo družba zagotovi tudi ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje, skladno s predpisi. Družba tako organizira in vodi tudi zbiranje in prevzem odpadne embalaže, ki nastaja kot nekomunalna odpadna embalaža pri opravljanju proizvodne, trgovinske ali storitvene dejavnosti. Do zdaj zbrani podatki kažejo, da je bila ustanovitev družbe izredno moder in racionalen korak, saj je do 31. decembra 2004 pogodbe o prenosu obveznosti ravnanja z odpadno embalažo podpisalo 1106 zavezancev. Po prejetih popravkih Shema delovanja:

57

letnih napovedi lahko ugotovimo, da je bila skupna količina embalaže, za katero so zavezanci prenesli obveznosti iz pravilnika na družbo SLOPAK d.o.o., 115.000 ton. Iz zbranih podatkov je mogoče povzeti, da se je v sistem ločenega zbiranja odpadne embalaže družbe Slopak vključila velika večina slovenskih zavezancev ( ocenjujejo, da je 85 % embalaže, dane na trg v RS, vključene v ta sistem), cilji predelave in reciklaže ločeno zbrane odpadne embalaže za leto 2004 pa so bili v celoti doseženi.

KONČNI UPORABNIKI Zelo pomemben dejavnik v delovanju celotnega sistema so končni uporabniki, ki lahko z vestnim ločevanjem odpadne embalaže največ pripomorejo k učinkovitemu delovanju sistema. Istočasno pa lahko končni uporabniki s pravilnim vključevanjem v sistem ravnanja z odpadno embalažo družbe SLOPAK d.o.o. tudi ogromno pridobijo. Njihove obveznosti so v Pravilniku natančno opredeljene.

Pravilnik pravi, da je končni uporabnik potrošnik, ki zaradi končne uporabe ali potrošnje embaliranega blaga embalažo oddvoji od blaga ali jo izprazni, tako da nastane odpadna embalaža, in trgovec, ki zaradi nadaljnje prodaje blaga embalažo oddvoji od blaga

58

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

ali jo izprazni, tako da nastane odpadna transportna ali skupinska embalaža. Pravilnik pravi tudi, da mora končni uporabnik odpadno embalažo, ki jo oddaja ali vrača skladno s pravilnikom, hraniti ločeno, tako da se ne meša z drugimi odpadki, in da jo je mogoče zbrati in ponovno uporabiti, predelati ali odstraniti.

Poleg gospodinjstev, ki ločeno zbrano odpadno embalažo oddajo na ekoloških otokih, postavljenih v vsaki lokalni skupnosti, so tako končni uporabniki tudi trgovci, industrijski obrati, obrtniki, šole, vrtci, domovi upokojencev in dijaški domovi, ter vse javne ali zasebne ustanove, kjer ob opravljanju dejavnosti nastaja odpadna embalaža, ki se ne sme oddajati kot komunalni odpadek. Še več. Ti končni uporabniki morajo biti sposobni pristojnim službam z ustreznimi dokumenti (evidenčnimi listi) izkazati, da so z odpadno embalažo ravnali tako, kakor velevajo predpisi.

Za končne uporabnike je značilno, da ne izkoriščajo vseh možnosti, ki jim jih nudita zakonodaja in sistem ravnanja z odpadno embalažo družbe SLOPAK, čeprav pri njih nastajajo velike količine odpadne embalaže in čeprav že imajo sistem ravnanja z odpadki.

Za poenostavitev delovanja sistema je družba SLOPAK pripravila nekaj povsem ločenih in specializiranih projektov, ki končnim uporabnikom s preprosto vključitvijo v sistem omogočajo občutno zmanjšati stroške ravnanja z odpadki. Družba SLOPAK jim omogoča brezplačno svetovanje in izdelavo načrtov za ravnanje z odpadno embalažo. Ti so cenovno optimalni, prilagojeni možnostim in potrebam posameznih končnih uporabnikov ter skladni z veljavno zakonodajo.

Ker je spekter načinov, vrst in mest nastanka odpadne embalaže izredno širok, je družba SLOPAK d.o.o. na podlagi dejavnosti, ki jih končni uporabniki izvajajo in na podlagi količin odpadne embalaže, ki pri posamezni dejavnosti nastaja, končne uporabnike razdelila v naslednje skupine: • končni uporabniki, ki se ukvarjajo s trgovko dejavnostjo, • končni uporabniki iz industrije, • končni uporabniki iz zdravstva in z zdravstvom povezanih dejavnosti, • končni uporabniki, ki se ukvarjajo s storitveno dejavnostjo.

Končni uporabniki se lahko za prevzem odpadne embalaže z družbo SLOPAK dogovorijo priložnost-

no, ko za to nastopi potreba. Lahko pa z družbo podpišejo pogodbo o prevzemu odpadne embalaže, se tako registrirajo in si s tem zagotovijo uporabo vseh storitev in ugodnost, ki jih omogoča sistem SLOPAK. Registracija in podpis pogodbe sta za končne uporabnike preprosta in povsem brezplačna.

Po podpisu pogodbe družba in končni uporabnik naredita analizo stanja in glede na količino, vrsto in pogostost nastajanja odpadne embalaže ter ob upoštevanju individualnih možnosti in želja končnega uporabnika določita način in termine oddaje odpadne embalaže.

Vsi končni uporabniki, gospodinjstva, industrija, trgovci, zdravstvene ustanove, vzgojno-izobraževalne ustanove in drugi imajo možnost brezplačno oddati odpadno embalažo v številnih posebnih zbirnih centrih, ki jih je družba uredila v Sloveniji.

Pri lokaciji zbirnih centrov so bili upoštevani gostota poseljenosti in obseg nastajanja odpadne embalaže, porazdelitev že obstoječih zbiralnic embalaže in obseg prevzete odpadne embalaže.

V sistemu ravnanja z odpadno embalažo družbe SLOPAK je združenih več konceptov, ki se prilagajajo količini, vrsti in viru nastanka odpadne embalaže in so smiselno povezani v enoten sistem reciklaže in predelave. Družba želi sistem narediti kar se da prijazen in ga približati čim večjemu številu končnih uporabnikov. Ti lahko hitro spoznajo ekonomske učinke in prednosti, ki jih prinaša vključitev v sistem.

Ob pravilnem pristopu, ki bo omogočal izkoriščanje vseh potencialov, ki jih ima sistem, bodo rezultati ločenega zbiranja odpadne embalaže vidni zelo hitro, sadovi prizadevanj pa se bodo pokazali predvsem v lepšem in čistejšem okolju.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

PRAKTIČNE IZKUŠNJE PRI ZBIRANJU ODPADNE EMBALAŽE, KI JE KOMUNALNI ODPADEK mag. Mojca Letnik, Letnik-Saubermacher d.o.o.

1. UVOD Odpadki nastajajo in obstajajo, odkar obstaja človeški rod, zato so njegov stalni spremljevalec oziroma spremljevalec njegovega razvoja. Žal pa je »odpadkovni« razvoj obratno sorazmeren z razvojem človeštva. Razvoj človeške družbe temelji na ustvarjanju pogojev za vedno višji standard posameznika in zadovoljevanja vedno zahtevnejših lastnih in skupnih potreb, kar pa se odraža v proizvodnji novih in zahtevnejših izdelkov. Zato se odpadki kot posledica intenzivnih procesov industrializacije in urbanizacije družbe pojavljajo povsod, kjer se proizvaja, porablja, dela ali biva.

Spoznanje, da sta prostor za odlaganje odpadkov in naravne surovine vedno bolj dragocen naravni vir, zahteva drugačen pristop k obravnavanju odpadkov in način ravnanja z njimi.

Pravega pomena in problema z nastalimi odpadki smo se začeli zavedati zaradi pomanjkanja odlagalnih površin, posledic divjega odlaganja odpadkov v naravo, nevarnosti okužb in ekoloških nesreč.

Vse to je vplivalo na dvig okoljevarstvene zavesti, katere aktivnosti narekujejo iskanje rešitev za preprečevanje nastajanja odpadkov in skrbno ravnanje z nastalimi odpadki na predpisan način, ki bo dajal in omogočal ekološko in ekonomsko najoptimalnejše rešitve.

2. NAŠ KONCEPT GOSPODARJENJA Z ODPADKI Na podlagi večletnih izkušenj na področju gospodarjenja z odpadki je družba Saubermacher v Avstriji pred več kakor 25 leti razvila lastni koncept, imenovan sistem Bio Pa S, ki je danes usklajen s tehnično-tehnološko konkretizacijo Strateških

59

usmeritev Republike Slovenije na področju ravnanja z odpadki.

Konkretizacija strateških usmeritev temelji na postopnem preprečevanju nastajanja in zmanjševanja količin odpadkov in njihovega nevarnostnega potenciala na izvoru, ločenem zbiranju (zajemu) čim čistejših frakcij odpadkov, povečevanju izrabe snovne in energetske vrednosti odpadkov ter okolju sprejemljivim in varnim odlaganjem ostankov odpadkov.

Ločeno zbiranje odpadkov na izvoru njihovega nastajanja po sistemu Bio Pa S je kot model ravnanja z odpadki v praksi preizkušen in mednarodno uveljavljen sistem ravnanja z odpadki.

2.1 Izhodišče za nov sistem ravnanja z odpadki v Lenartu Do začetka uvajanja ločenega zbiranja odpadkov na izvoru njihovega nastajanja je odpadke na območju občine Lenart zbiralo komunalno podjetje Snaga iz Maribora in jih odlagalo na odlagališču Hrastovec pri Lenartu.

Usmeritev takratne občinske politike je bila, da se navedeno odlagališče čim prej zapre in sanira, kar pa je zahtevalo iskanje nove lokacije odlagališča ter prilagoditev novim pogojem oziroma zahtevam odlaganja odpadkov.

Iz teh razlogov je občina Lenart iskala izvajalca s sistemom, ki bo omogočal zmanjševanje količin odpadkov za odlaganje. Rešitev je ponudilo avstrijsko podjetje Saubermacher, ki je imelo takrat že več kakor 10-letne izkušnje pri ločenem zbiranju odpadkov.

2.2 Prvi pilotni projekt ločenega zbiranja odpadkov Pred uvajanjem novega sistema ravnanja z odpadki so se predstavniki občine Lenart seznanili z njegovim delovanjem, praktičnimi izkušnjami in rezultati, ki jih je podjetje Saubermacher dosegalo pri ločevanju odpadkov v Avstriji, in možnostmi in pogojih za prenos tehnologije na slovenski trg.

Po sprejemu odločitve, da se pristopi k uvajanju sistema podjetja Saubermacher, je bilo izbrano zasebno transportno podjetje Letnik iz Lenarta.

60

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Da bi preizkusili delovanje novega sistema v novi sredini, je bil izveden šestmesečni pilotni projekt v predelu mesta Lenart (individualna gospodinjstva, gospodinjstva v stanovanjskih blokih ter gospodinjstva na podeželju).

Kot pogoj za uspeh pilotnega projekta so bili postavljeni naslednji pogoji: – pripravljenost občanov za sodelovanje pri ločevanju odpadkov, – usposobljenost izvajalca za ravnanje z odpadki, – čistost zbranih sekundarnih surovin kot pogoj za njihovo oddajo v predelavo, – možnost oddaje ločeno zbranih sekundarnih surovin, – sprejemljivost novega sistema za občino in njene občane, – zmanjšanje količin odpadkov za odlaganje (pogoj 40 %).

Po izvedenem pilotnem projektu se je opravila analiza glede izpolnjevanja omenjenih pogojev. Ugotovljeni so bili pozitivni rezultati, kar je bil tudi pogoj za nadaljevanje ločenega zbiranja in poslovnega sodelovanja med podjetjem Saubermacher, podjetjem Letnik in občino Lenart.

Na teh osnovah je bila v letu 1990 podpisana 15letna pogodba o odstranjevanju odpadkov na celotnem območju občine Lenart ter ustanovljeno podjetje za ravnanje z odpadki Letnik-Saubermacher.

Tako je podjetje Letnik-Saubermacher kot prvo podjetje v takratni Jugoslaviji začelo ločeno zbirati odpadke na izvoru njihovega nastajanja. Vzpostavljen je bil temelj ločenega zbiranja odpadkov, ki smo ga poimenovali kar sistem Bio Pa S oziroma sistem ločenega zbiranja biorazgradljivih odpadkov, papirja, stekla in drugih frakcij od ostankov odpadkov in njihovo ločeno obravnavo do končne oskrbe.

Začetki niso bili lahki, saj je šlo za prvo tako storitev ravnanja z odpadki, brez izkušenj izvajalca o ločevanju odpadkov, brez ustrezne zakonodaje, prisotna je bila bojazen o nesodelovanju občanov, prevzemanje sekundarnih surovin je bilo neurejeno itd.

usmeritve usklajene z zakonodajo Evropske unije, potrebna je postopna implementacija.

Področje ravnanja z ločeno zbranimi frakcijami in ravnanje z odpadno embalažo urejajo štirje krovni dokumenti: – Zakon o varstvu okolja (Ur.l. RS, št. 41/2004), – Pravilnik o ravnanju z odpadki (Ur.l. RS, št.

84/1998, 45/2000, 20/2001, 13/2003, 41/2004), – Pravilnik o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur.l. RS, št. 104/2000, 12/2002, 41/2004), – Odredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (Ur.l. RS, št. 21/2001).

3.1 Predstavitev novega sistema ravnanja z odpadki Celoten sistem ravnanja z odpadki temelji na štirih zaporednih korakih, ki jih povzemajo tudi republiške strateške usmeritve pri ravnanju z odpadki. To so : – preprečevanje nastajanja in zmanjševanje nastajanja odpadkov, – ločeno zbiranje odpadkov na izvoru njihovega nastajanja, – ponovna uporaba, obdelava in predelava odpadkov brez dodatnega ogrožanja okolja ter – varno odlaganje ostankov odpadkov.

Osnovno izhodišče našega sistema ravnanja z odpadki je, da je to zaključen proces kroženja dobrin od proizvodnje izdelkov oziroma dobrin, porabe izdelkov za zadovoljevanje potreb, ponovnega izkoriščanja odpadkov in ponovne proizvodnje izdelkov, tudi iz materialov, ki so že bili odpadek.

Cilji ločenega zbiranja odpadkov: – zmanjšanje količin odpadkov za odlaganje in s tem povečanje življenjske dobe odlagališča, – zmanjšanje negativnih vplivov na okolje (izcedne vode, onesnažen zrak), – ponovna uporaba sekundarnih surovin in – aktivno sodelovanje občanov pri ravnanju z odpadki.

3. LOČENO ZBIRANJE ODPADKOV DANES V vidika zakonodaje je področje ravnanja z odpadki v Sloveniji dokaj urejeno, saj so sprejeti predpisi in

Prednosti ločenega zbiranja odpadkov: – zmanjšanje količin odpadkov za odlaganje in s tem povečanje življenjske dobe odlagališča,

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

61

– manj izcednih voda in onesnaženega zraka v okolici odlagališča, – možnost ponovne uporabe papirja, stekla, kovin, plastike in drugih sekundarnih surovin, – možnost predelave biorazgradljivih odpadkov v kompost oziroma njihova uporaba na bioplinskih napravah, – možnost razširitve sistema na dodatno zbiranje drugih vrst odpadkov, – možnost uporabe do sedaj uporabljene opreme.

sti, katerih cilj mora biti njegova varna končna oskrba oziroma odstranitev.

3.1.1 Preprečevanje nastajanja in zmanjševanje količin odpadkov

Pri ločenem zbiranju odpadkov se iz skupnega snovnega toka odpadkov izločijo posamezne frakcije, saj to omogoča izbiro in gradnjo lastnega sistema za vsako vrsto odpadka, doseganje optimalne ponovne izrabe snovnih lastnosti odpadkov ob minimalnih stroških priprave, čiščenja in zmanjševanja tveganja ter izvedljivost optimalnega načina končne oskrbe za odpadke, katerih snovnih lastnosti ni mogoče koristno izrabiti.

Preprečevanje nastajanja odpadkov predstavlja prvo in najzahtevnejšo fazo na poti reševanja problematike odpadkov, saj je najboljši odpadek tisti, ki sploh ne nastane. V to fazo morajo biti vključeni vsi, ki povzročajo odpadke.

Odločilen vpliv v tej fazi imajo strokovnjaki pri snovanju izdelkov in njihovih embalaž, pri izbiri tehnologij za njihovo proizvodnjo ter proizvodnjo potrebnih materialov, ki morajo biti nadomestljivi in zamenljivi, in porabniki dobrin, pri katerih zaradi zadovoljevanja njihovih in skupnih potreb nastajajo odpadki.

Za uspešno realizacijo sistema gospodarjenja z odpadki je potrebno, da je: – proces kroženja posameznih dobrin zaključen; od porabe surovin, proizvodnje in potrošnje dobrin, do ponovnega izkoriščanja odpadkov ter ponovne proizvodnje dobrin, s čimer se doseže visoka stopnja preprečevanja in zmanjševanja nastajanja odpadkov, – sistem gospodarjenja z odpadki usklajen z drugimi gospodarskimi sistemi ter medsebojno povezan na različnih ravneh sodelovanja, s čimer se doseže visoka stopnja ponovne izkoriščenosti nastalih odpadkov.

Cilj preprečevanja nastajanja in zmanjševanja odpadkov je, da odpadek sploh ne nastane, če pa že nastane, naj bo v čim manjših količinah in brez negativnih vplivov na okolje.

3.1.2 Ločeno zbiranje čim čistejših frakcij odpadkov Kadar preprečevalne aktivnosti niso dovolj uspešne in pride do nastanka odpadka, je treba z njim ravnati na predpisan način, ki mora vključevati vse aktivno-

Odgovornost za nastajanje odpadkov imajo njihovi povzročitelji oziroma imetniki, ki morajo izvajati zbiranje, v skladu s prednostnimi cilji oziroma usmeritvami strategije ravnanja z odpadki za vso državo in se vključiti v proces oskrbe, ki ga v javnem interesu izvajajo izvajalci gospodarske javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki.

3.1.3 Povečevanje izrabe snovne in energetske vrednosti odpadkov Postavljene cilje za povečevanje izrabe snovne in energetske vrednosti odpadkov je mogoče doseči z uporabo oziroma porabo odpadkov v njihovi naravni obliki ter vsebini in postopnim uvajanjem postopkov obdelav, predelav in odstranjevanja odpadkov, kar se zagotavlja z izvajanjem republiških gospodarskih javnih služb ravnanja z odpadki.

Pogoj za izkoriščanje odpadkov je, da so zbrani ločeno, kar se lahko zagotovi z ločevanjem v gospodinjstvih, na izvoru njihovega nastajanja ali v sortirnici, če so zbrani in pomešani.

V osnovi razlikujemo naslednje možnosti izkoriščanja odpadkov : – snovno izkoriščanje, ki vključuje predelavo za iste ali podobne namene (recikliranje) in/ali ponovno uporabo ter – termično izkoriščanje za pridobivanje toplotne energije (alternativna goriva) v industrijskih pečeh, cementarnah, termoelektrarnah …

3.1.4 Odlaganje ostanka odpadkov Kljub vsem aktivnostim za preprečevanje nastajanja in zmanjševanja odpadkov, snovnega ter energetskega izkoriščanja ostajajo nekatere vrste odpadkov, ki jih je potrebno odložiti. Odlaganje ostanka

62

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

odpadkov določa Pravilnik o odlaganju odpadkov, ki opredeljuje pogoje in obveznosti ravnanja pri odlaganju odpadkov, načrtovanju in gradnji odlagališča, obratovanju, zapiranju odlagališča itd.

4. KAKO DELUJE NAŠ SISTEM Upoštevajoč veljavno zakonodajo danes svojim strankam ponujamo ločeno zbiranje odpadkov, ki se lahko izvaja po naslednjih sistemih: – odnašalni sistem zbiranja odpadkov (holl sistem), pri katerem povzročitelji odpadke odlagajo v zabojnike pri sebi doma, na zbirnem mestu in jih na dan odvoza prestavijo na prevzemno mesto ter – prinašalni sistem zbiranja odpadkov (bring sistem), pri katerem povzročitelji odpadke prinašajo na skupna zbirna mesta, ki so obenem tudi prevzemna mesta.

(npr. vrečke, škatle, zaboji) na mestu nastajanja (zbirno mesto).

Zbrano odpadno embalažo povzročitelji prinašajo na skupno (centralno) odjemno mesto (zbiralnica ločenih frakcij in zbirni center), kjer odpadno embalažo ločujejo po vrstah glede na materialno sestavo, v postavljene zabojnike za papir, steklo, kovine in plastiko.

Pri tem je pomembna oddaljenost zbiralnice od mesta nastajanja odpadne embalaže, ki po naših izkušnjah ne bi smela biti več kakor 500 m.

S postavitvijo zbiralnic ločenih frakcij dobimo pokritost terena oziroma mrežo, ki naj bi imela gostoto ene zbiralnice za 20 do 30 gospodinjstev.

Frekvence prevzemanja odpadne embalaže niso vnaprej določene.

4.2 Holl ali odnašalni sistem

Ločeno zbiranje odpadne embalaže izvajamo v sklopu zbiranja ločenih frakcij komunalnih odpadkov, v zbiralnicah ločenih frakcij, zbirnih centrih in na prevzemnih mestih.

Pri uporabi tega sistema povzročitelji ločeno zbirajo posamezne vrste odpadne embalaže v ločeni zbirni embalaži (zabojnik in vrečka) za vsako posamezno vrsto na mestu nastajanja (zbirno mesto).

Skladno z uvajanjem ločenega zbiranja odpadkov smo uvajali različne tipe zabojnikov, po volumnih in barvah, ki so jih pozneje sprejela mnoga komunalna podjetja in občine:

Naloga povzročiteljev je, da zabojnike ali vrečke prestavijo na dan prevzemanja posamezne vrste odpadne embalaže z zbirnega na prevzemno mesto in zabojnik po izpraznitvi vrnejo na zbirno mesto. Zbrano odpadno embalažo s prevzemnih mest odpeljejo (zajemajo) izvajalci javne službe.

– za ostanke odpadkov – zabojnik črne barve, – za biorazgradljive odpadke – zabojnik rjave barve, – za papir – zabojnik zelene barve z rdečim pokrovom, – za steklo – zabojnik zelene barve z zelenim pokrovom, – za kovine – zabojnik zelene barve z modrim pokrovom, – za plastiko – zabojnik zelene barve z rumenim pokrovom, ter frekvence odvozov odpadkov: – ostanki odpadkov – štirinajstdnevni odvozi, – biorazgradljivi odpadki – tedenski odvozi, – papir, steklo, kovine in plastika – mesečni odvozi, – kosovni in nevarni odpadki – dvakrat letno.

4.1 Bring ali prinašalni sistem Pri uporabi bring sistema povzročitelji zbirajo vse vrste odpadne embalaže v skupni zbirni embalaži

Ta sistem uporabljamo, kadar nastajajo zadostne količine istovrstne odpadne embalaže za rentabilno prevzemanje (zadostno število vključenih gospodinjstev).

Sistem je zelo prijeten za gospodinjstva, ker ne zahteva daljših poti, vendar je povezan z višjimi stroški izvajalca (število zabojnikov, vrečke in povečana logistika).

Frekvence prevzemanja odpadne embalaže niso vnaprej določene.

4.3 Pogoji za vzpostavitev ločenega zbiranja Pred uvajanjem sistema ločenega zbiranja morajo biti izpolnjene naslednje minimalne zahteve: – občanom je treba ustvariti možnosti oziroma pogoje za ločeno zbiranje odpadne embalaže (po-

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

stavitev zbiralnic ločenih frakcij in zbirnih centrov, zagotavljanje rednega prevzemanja odpadne embalaže), – občane je treba pritegniti (motivirati) k aktivnemu sodelovanju oziroma prepričati za ločeno zbiranje in oddajanje odpadne embalaže (brez njihovega sodelovanja ni pozitivnih rezultatov in učinkov), – razpoložljive morajo biti zadostne količine odpadne embalaže za rentabilno zbiranje (finančno pokritje stroškov opreme, zbiranja in obdelave/ predelave v odnosu na druge sisteme ravnanja z odpadki), – obstajati morajo možnosti za oddajo odpadne embalaže v obdelavo in predelavo (obdelovalne/ predelovalne kapacitete, možnost uporabe novih »materialov in izdelkov«) ter zakonske podlage za uvajanje sistema ločenega zbiranja odpadne embalaže.

63

Poskusni projekt smo izvajali tri mesece in rezultati so bili iz meseca v mesec boljši. Sklepna ugotovitev poskusnega projekta je bila, da taka oblika zbiranja ločenih frakcij daje bistveno boljše rezultate kakor oblika z zbiralnicami, in kar je zelo pomembno, da je tudi veliko bolj priljubljena pri povzročiteljih (kar je potrdila anketa ob zaključku).

Preglednica 1: Rezultati poskusnega projekta ločenega zbiranja plastike z vrečkami PET ( v kg )

ostala plastika ( v kg )

SKUPAJ ( v kg )

kg/prebivalec 1,76

1. pobiranje

259

121

380

2. pobiranje

320

145

465

2,15

3. pobiranje

593

248

841

3,89

1.172

514

1.686

2,60

SKUPAJ:

Za tak sistem ločenega zbiranja plastike se je leta 2002 odločila občina Šentilj, ki je do zdaj tudi edina med občinami, ki uporablja tak sistem ločenega zbiranja ene frakcije.

5. IZBOLJŠEVANJE SISTEMA LOČENEGA ZBIRANJA ODPADKOV Družba Letnik-Saubermacher v skladu s postavljeno politiko in standardom ISO 9001/2000 nenehno skrbi za izboljševanje svojih storitev. V letu 2001 smo se odločili, da bomo skušali poiskati sistem, ki bo dal boljše rezultate pri ločenem zbiranju odpadkov, kakor jih daje klasični sistem z zbiralnicami.

6. REZULTATI, KI JIH DOSEGAMO Gospodarsko javno službo ravnanja z odpadki izvajamo v devetih občinah. Sistemi, ki so vzpostavljeni v posameznih občinah, so različni in so prikazani v preglednici v nadaljevanju:

Tako smo junija 2001 občanom mesta Lenart razdelili pakete z vrečami za ločeno zbiranje plastike (3 vreče za embalažo PET in 3 vreče za drugo plastiko).

Preglednica 2: Izvajanje ločenega zbiranja odpadkov v posameznih občinah OBČINA Lenart Benedikt Cerkvenjak Sv. Ana Šentilj Sv. Jurij Gornja Radgona Radenci Ormož LEGENDA: se izvaja

ostali odpadki X X X X X X X X X X

papir

steklo

kovine

plastika

X X X X X X X X X

X X X X X X X X X

– X X X X X X X –

– X X X X X X X –

se ne izvaja

–

biološki odpadki X – – – – – X X X

kosovni odpadki X X X X X X X X X

nevarni odpadki X X X X X X X X X

zbirni center – X X X X X X (delno) X (delno) –

64

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

6.1 Analiza prikazanih podatkov Pri analiziranju in uporabi prikazanih podatkov v tabeli 3 moramo upoštevati tudi dejavnike, ki vplivajo na rezultate zbranih količin.

Občine Benedikt, Cerkvenjak in Sv. Ana imajo skupno značilnost, so namreč manjše občine brez mestnega jedra, z manjšimi strnjenimi naselji in veliko razpršenostjo poseljenosti. Zbrane količine odpadkov v teh občinah bistveno odstopajo od količin, ki jih dosegajo občine z mestnim jedrom in večjimi strnjenimi naselji. Ugotovitev velja za vse ločeno zbrane frakcije.

Značilnost vzpostavljenega sistema v občinah Gornja Radgona, Radenci in Sv. Jurij je ta, da je mreža postavljenih zbiralnic izredno gosta, kar je posledica tega, da je bil sistem vzpostavljen že pred zdaj sprejeto veljavno zakonodajo.

Občina Šentilj pri ločenem zbiranju plastike potrjuje ugotovitev iz prejšnjega poglavja – povzročitelji so pripravljeni bolje in več ločevati, če jim je omogočeno, da to počnejo doma oziroma čim bližje domu.

Zbrane količine odpadne plastike namreč več kakor dvakrat presegajo povprečje vseh opazovanih občin.

Enako kot plastika v Šentilju to potrjujejo tudi zbrane količine bioloških odpadkov. V občini Lenart in Ormož je prevzemanje bioloških odpadkov zajeto v ceno ravnanja z odpadki, zato je tudi vključenost

gospodinjstev velika. V občinah Gornja Radgona in Radenci je vključitev v ločeno zbiranje bioloških odpadkov »prostovoljna« (če povzročitelji kompostirajo biološke odpadke sami), zato je vključenost nizka, zbrana količina pa majhna.

7. ZAKLJUČEK ALI RESNICA O LOČEVANJU ODPADKOV Vzpostavitev sistema ločenega zbiranja odpadkov niti ni tako zahtevna in draga. Postavitev zbiralnic oziroma ekoloških otokov, ki pokrivajo 500 prebivalcev na določenem območju, kakor je zapisano v Odredbi o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki, prav tako ni preveč zahtevno opravilo. Vprašljivi pa so rezultati.

Obstaja razlika med izvajalci: – na eni strani so tisti, ki imajo vzpostavljen sistem ločenega zbiranja odpadkov, zato ker je tako pač predpisano in – na drugi strani tisti, ki imajo vzpostavljen sistem ločenega zbiranja odpadkov, zato ker je tako pač predpisano, in hkrati v tem iščejo ekonomske in okoljske učinke.

Dokler bodo odlagališča odpadkov upravljali tudi izvajalci gospodarske javne službe, bodo obstajali tudi prvi. Sodobno gospodarjenje z odpadki je drago – sploh v primerjavi s cenenim odlagalnim prostorom.

Preglednica 3: Zbrane količine posameznih frakcij v letu 2004 po prebivalcu PAPIR

STEKLO

KOVINE

PLASTIKA

BIOLOŠKI ODPADKI

letna količina kg/prebivalec

letna količina kg/prebivalec

letna količina kg/prebivalec

letna količina kg/prebivalec

letna količina kg/prebivalec

10,40

6,77

1,17

2,49

13,93

RADENCI

9,81

7,13

1,65

3,27

5,58

SV. JURIJ

7,66

7,95

1,55

2,52

0,00

ORMOŽ

2,37

2,95

se ne izvaja

se ne izvaja

43,85

LENART

6,64

5,43

se ne izvaja

se ne izvaja

55,91

BENEDIKT

1,84

1,32

0,47

0,77

0,00

SV. ANA

2,06

1,57

0,39

0,75

0,00

CERKVENJAK

2,62

1,95

0,47

0,97

0,00

ŠENTILJ

4,70

4,37

1,01

5,34

0,00

SKUPAJ:

5,34

4,38

0,96

2,30

29,82

GORNJA RADGONA

*Biološki odpadki se zbirajo samo v mestnih jedrih

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Za tiste druge pa pomeni ločevanje odpadkov predvsem zniževanje stroškov – na dragem odlagalnem prostoru se odlaga manj odpadkov, z večjimi količinami ločenih zbranih frakcij pa se pokriva dražji sistem ravnanja z odpadki in tudi večji stroški odlaganja odpadkov.

Da bodo resnično doseženi ekonomsko in okoljsko pričakovani rezultati, moramo za učinkovitost sistema ravnanja z odpadki ob vlaganju v opremo, objekte in naprave za ravnanje z odpadki posvečati precej več pozornosti delu s povzročitelji odpadkov, ki morajo ponujeni oziroma predlagani sistem sprejeti za svojega in z njim živeti.

65

ENERGIJSKA IZRABA ODPADKOV KOT ALTERNATIVNO GORIVO mag. Janez Ekart, Surovina Maribor

1. SPLOŠNO Operativni program ravnanja z odpadki z zmanjševanjem biorazgradljivega dela odpadkov na odlagališčih do leta 2008 v RS zahteva uvedbo ukrepov, ki bodo zagotovili zmanjševanje količin odloženih odpadkov. Strategija ravnanja z odpadki v RS je povzela smernice EU, ki določajo prioritete načina ravnanja z odpadki, pri čemer obstajajo naslednje prioritete: – Prva prioriteta: zmanjševanje odpadkov pri izvoru z ločevanjem, – Druga prioriteta: snovna izraba odpadkov, – Tretja prioriteta: energijska izraba odpadkov, – Četrta prioriteta: odlaganje odpadkov.

Odlaganje odpadkov, ki je bilo do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja skoraj edina oblika končne oskrbe komunalnih odpadkov, je z uvedbo nove strategije po vzoru EU samo še nujna oblika končne oskrbe tistih odpadkov, ki niso primerni niti za snovno niti energijsko izrabo odpadkov. Sicer so pa splošne ugotovitve glede stanja odlagališč naslednje: • večina odlagališč se srečuje s pomanjkanjem odlagalnega prostora, • večina odlagališč je tehnično neustrezna in brez prostorskih in finančnih možnosti prilagajanja določilom pravilnika o odlaganju odpadkov, • več odlagališč je lociranih na območjih s povečanim tveganjem (kot na primer na poplavnem območju, kraškem terenu ipd.), • iskanje lokacij za nova odlagališča so navadno povezana z odporom lokalnih prebivalcev (NIMBY), • občine same v glavnem niso sposobne urediti ravnanja s komunalnimi odpadki v fazi zbiranja, predelave in obdelave ter v fazi odstranjevanja odpadkov; (Operativni program odstranjevanja odpadkov, Uradni list RS, št. 83/99).

Proizvodnja alternativnega goriva iz komunalnih odpadkov se v Evropski uniji vsako leto povečuje in je najbolj razvita v tistih državah evropske unije, ki

66

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Preglednica 1

Preglednica 2

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

imajo visok delež ločevanja odpadkov že pri izvoru (to je najbolje urejeno v Avstriji, Nemčiji in na Nizozemskem). Preglednici 1 in 2 prikazujeta podatke o količini celotne proizvodnje alternativnega goriva in delež posameznih držav. Ocenjena celotna proizvodnja alternativnega goriva v Evropski uniji je približno 3 milijone ton na leto in se povečuje, saj se gradijo dodatne tovarne. Ocenjuje se, da se približno 70 % proizvedene količine alternativnega goriva uporablja pri sosežigu.

Goriva, pridobljena iz odpadkov, predstavljajo širok obseg odpadnih materialov, ki so predelani tako, da ustrezajo industrijskim specifikacijam, predvsem zaradi visoke kurilne vrednosti. Med te odpadne materiale prištevamo ostanke iz recikliranja komunalnih odpadkov, industrijske odpadke, gospodinjske odpadke, odpadna blata ipd.

Izraz »Refuse derived fuel« se v angleško govorečih deželah nanaša predvsem na ločene gorljive frakcije predelanih komunalnih odpadkov. Uporabljajo se tudi drugi izrazi (4): – Recovered Fuel – REF – Packaging Derived Fuel – PDF Slika 1: Terminologija SRF in RDF

67

– Paper and Plastic Fraction – PPF – Processed Engineered Fuel – PEF – Processed Refuse Fuel – PRF (3) Izrazi »Secondary Fuel« in »Substitute Liquid Fuel« (SLF) se uporabljajo večinoma za industrijske ločene frakcije, npr. za gume.

Na sliki 1 je prikazana razlika v terminologiji med komunalnimi odpadki RDF, SRF in MSW. V Evropski uniji je bilo leta 2000 proizvedenih približno 1,4 milijone ton goriva, pridobljenega iz odpadkov, pričakovati pa je naraščanje te proizvodnje (na 13 milijonov ton), saj se biorazgradljivi odpadki ne smejo več odlagati na deponije. Države članice bodo tako morale poskrbeti za ločevanje odpadkov pri izvoru, za uporabo sortirnic za ločevanje biorazgradljivih odpadkov od komunalnih odpadkov ali za alternativno zmanjševanje odpadkov, kakor je sežiganje. Ostanki frakcij po sortiranju se lahko predelajo v RDF, saj imajo take suhe frakcije običajno višjo kurilno vrednost.

Tudi v državah, kjer ločevanje odpadkov pri izvoru še ni dovolj razvito ali pa prevladuje masovno sežiganje odpadkov, postaja proizvodnja RDF vse

68

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

pomembnejša, saj omogoča večjo fleksibilnost pri ravnanju z odpadki in kontinuirano zmanjševanje, ponovno uporabo in ločeno zbiranje odpadkov za reciklažo.

Leta 2002 je Evropski komite za standardizacijo (CEN) ustanovil tehniški komite – Technical Committee 343 Solid Recovered Fuels. Določili so pet delovnih skupin (WG – working group): 1. Terminologija in zagotavljanje kakovosti.

2. Specifikacija goriva in razredi.

3. Vzorčenje, zmanjševanje vzorcev in dodatni testi.

4. Fizikalno in mehansko testiranje.

5. Kemijsko testiranje.

Standardizacija bo izvedena v treh korakih. Najprej bodo izdelane tehnične specifikacije (TS), ki se nanašajo na SRF za pridobivanje energije pri sežigu ali sosežigu. Te se bodo nato ocenile, po dveh do treh letih pa se bodo vse tehnične specifikacije nadgradile v evropski standard (EN).

– naključni mešani komunalni odpadki in predhodno ločene frakcije: – papir, – plastika, – karton, – les.

Ko smo analizirali možnost uporabe odpadkov za proizvodnjo alternativnega goriva, smo preučili sestavo trdnih odpadkov iz naselij in mešanih komunalnih odpadkov. Ugotovitve kažejo, da bi bilo mogoče uporabiti oba izvora odpadkov, vendar smo uporabili tako imenovano lahko frakcijo. Lahka frakcija trdnih odpadkov iz naselij (območje Mestne občine Maribor in drugih občin, članic projekta CEGOR) je v svoji sestavi zelo heterogena, zato je za proizvodnjo alternativnega goriva v zdajšnjem postrojenju RVT d.o.o. primerna samo lahka frakcija, katere strukturo prikazuje slika 2, iz mešanih komunalnih odpadkov z istega območja.

Slika 2: Struktura gorljive lahke frakcije mešanih (kosovnih) odpadkov

Preglednica 3 prikazuje nekatere vrednosti nemškega, italijanskega in švicarskega standarda za SRF. 2. PREDSTAVITEV SISTEMA RVT Podjetje RVT tehnologija predelave ostankov d.o.o. iz Maribora uvaja proizvodnjo visoko kvalitetnega alternativnega goriva iz odpadkov iz industrije, obrti in komunalnih podjetij. Proizvodni sistem za alternativno gorivo je mehanski postopek, ki temelji na drobljenju, ločevanju in mešanju.

2.1 Surovine za proizvodnjo Kot osnovne surovine se bodo uporabili:

Preglednica 3: Primerjava nekaterih vrednosti za SRF različnih standardov Kurilna vrednost H (kJ/kg)

Klor (%)

Svinec (mg/kg)

Baker (mg/kg)

Nikelj (mg/kg)

Kadmij (mg/kg)

Nemški standard RAL GZ 724

17.500

Italijanski standard RDF (1998) Švicarski standard BUWAL

Živo srebro (mg/kg)

0,5–1,0

190

350

80

4

0,6

15.500

0,9

200

300

40

7

7

17.500

max 1

171,8

85,9

85,9

1,7

0,4

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Glede na zahteve kemijskih in fizikalnih lastnosti ter kurilne vrednosti alternativnega goriva, ki jih zahteva standard RAL, smo za proizvodnjo alternativnega goriva uporabili tri vzorce vhodnih surovin: – vzorec I, ki predstavlja naključne mešane komunalne odpadke, – vzorec II, ki predstavlja 40 % naključnega dela mešanih komunalnih odpadkov in določene deleže kontroliranih frakcij papirja, kartona, plastike, tekstila in lesa,

69

– vzorec III, ki predstavlja sestavljen vzorec glede na zahtevano kurilno vrednost (> 20 MJ/kg), vsebnost klora (< 0,5 %) in vsebnost vlage (< 20 %) izključno kontrolirane frakcije papirja, kartona, plastike, tekstila in lesa.

Preglednice 4, 5 in 6 prikazujejo strukturo odpadkov pri vhodu v tehnološko linijo predelave ostankov odpadkov v alternativno gorivo.

Preglednica 4: Energijske lastnosti vzorca I SNOV

Tekstil Karton Mehki papir Plastična folija Trda folija Plastenke Les Stiropor Skupaj Kurilna vrednost mešanega odpadka glede na maso

m Masni delež % 12,2 13,7 23,4 33,6 5,0 5,4 6,3 0,4 100,0

ENERGIJSKE LASTNOSTI KV KV x m Kurilna vrednost Kurilna vrednost glede na maso MJ/kg MJ/kg 16,65 203,13 17,49 239,61 10,10 236,34 40,14 1348,70 40,12 200,60 21,51 116,15 16,32 102,82 27,95 11,18 2458,54

24,58537

Preglednica 5: Energijske lastnosti vzorca II SNOV

Mešan odpadek Karton Plastična folija Trda folija Plastenke Les Skupaj Kurilna vrednost

m Masni delež % 40 30 7 3 5 15 100

ENERGIJSKE LASTNOSTI KV Kurilna vrednost MJ/kg 24,59 17,49 40,14 40,12 21,51 16,32 22,618048

KV x m Energijska vrednost MJ 983,41 524,70 280,98 120,36 107,55 244,80 2261,80

70

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Preglednica 6: Energijske lastnosti vzorca III SNOV

Tekstil Karton Plastična folija Trda folija Plastenke Les Skupaj Kurilna vrednost

m Masni delež % 20 35 20 10 5 10 100

Skupna kurilna vrednost lahke frakcije mešanega odpadka je bila izračunana po naslednji enačbi:

ENERGIJSKE LASTNOSTI KV Kurilna vrednost MJ/kg 16,65 17,49 40,14 40,12 21,51 16,32

KV x m Energijska vrednost MJ 333,00 612,15 802,80 401,20 107,55 163,20 2086,90

24,199 Proizvedeni vzorci alternativnega goriva so bili analizirani v Regionalnem tehnološkem centru Zasavje.

Preglednica 7 prikazuje rezultate analiz posameznih Slika 3: Odvisnost kurilne vrednosti in klora od deleža plastike in kartona

KV – kurilna vrednost m – masa (ali tudi masni delež podan v %) Kurilne vrednosti ločenih frakcij so povzete iz znanih podatkov kurilne vrednosti za posamezne frakcije.

Pri kontroliranih vzorcih II in III je zanimiv podatek odvisnosti kurilne vrednosti in klora od deleža plastične folije in kartona (slika 3). Vrednosti parametrov so izračunane.

Ugotovimo lahko, da se kurilna vrednost ob večanju masnega deleža kartona (in manjšanju plastične folije) zmanjšuje premosorazmerno (za 2,3 MJ/kg pri povečanju kartona za 10 %).

Glede na to, da niti v Sloveniji niti v EU nimamo standardov za alternativna goriva, bo alternativno gorivo kot proizvod RVT certificirano po standardu RAL – Gütezeichen, ki je bil določen v Bundesgütegemeinschaft Sekundärbrennstoffe e.V. s sedežem v Berlinu. Podjetje RVT d.o.o je postalo član tega združenja marca 2005 kot prvo slovensko podjetje, ki proizvaja alternativno gorivo iz ostanka odpadkov.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

vzorcev in njihovo primerjavo z nekaterimi pomembnimi parametri težkih kovin in drugih kemijskih elementov po standardu RAL: Pomembni so tudi podatki analize klora, sežigne in kurilne vrednosti, vlage in ostanka pepela, kar prikazuje preglednica 8.

71

sistema in kapaciteto predelave odpadkov v alternativno gorivo za okoli 25.000 ton/leto.

Slika 4 prikazuje blokshemo predelave odpadkov v alternativno gorivo s predpripravo odpadkov v reciklažnem centru komunalnih odpadkov v Surovini v Mariboru.

2.2 Proizvodnja 3. ZAKLJUČEK Sistem proizvodnje temelji na večstopenjskem mletju vhodnih surovin, izločevanju magnetnih in nemagnetnih materialov ter izločevanju anorganskih granulatov. Končna velikost mletih delcev gorljivih frakcij ostankov odpadkov je okoli 2 cm. Gorljive frakcije se v procesu skladiščijo v posebnih zalogovnikih ter naknadno po postavljeni recepturi mešajo v določenem razmerju v alternativno gorivo. Kot končni proizvod nastane točno predpisana mešanica surovin, bodisi v obliki palet ali v razsutem stanju.

Zmogljivost sistema glede na vhodne surovine bi naj bila maksimalno 7 t/h ali 90 t/dan pri dvoizmenskem delu, kar zagotavlja ekonomsko upravičenost

Glede na omejene zaloge primarnih energetskih virov postaja proizvodnja alternativnih goriv vse aktualnejša in ima dolgoročno perspektivo. To je spoznala večina držav članic EU, kjer se stalno povečuje delež alternativnih goriv pri porabi energentov.

Pričakujemo, da bo, na začetku verjetno v majhnem obsegu, alternativno gorivo iz odpadkov postalo tudi v Sloveniji pomemben dejavnik pri dopolnjevanju strategije ravnanja z odpadki in s tem prispevalo k zmanjšanju porabe primarnih energetskih virov v cementarnah, toplarnah in termoelektrarnah, pa čeprav v prvi fazi v majhnem obsegu.

Preglednica 7: Vsebnost težkih kovin v vzorcih Parameter

Enota

kadmij živo srebro arzen nikelj antimon svinec baker

mg/kg mg/kg mg/kg mg/kg mg/kg mg/kg mg/kg

Izražen kot Cd Hg As Ni Sb Pb Cu

Metoda

Vzorec I Vzorec II Vzorec III

DIN 38406-16 voltametrija voltametrija DIN 38406-16 voltametrija DIN 38406-16 DIN 38406-16

5,56 <1 <5 427 5,53 67,5 106

0,945 <1 <5 80,3 <5 77,39 80,6

0,665 <1 <5 53,8 <5 151 243

RAL srednja vrednost 4 0,6 5 80* 25 190* 350*

* velja za alternativno gorivo iz frakcij z visoko kurilno vrednostjo iz trdnih odpadkov iz naselij Preglednica 8: Podatki zgorevanja in vsebnosti klora v vzorcih Parameter klor vlaga pepel sežigna vrednost kurilna vrednost

Enota % % % MJ/kg MJ/kg

Izražen kot Cl

Metoda SIST ISO 9297 SIST ISO 5068 SIST ISO 1171 SIST ISO 1928 SIST ISO 1928

Vzorec I 0,44 4,57 16,55 22,30 20,96

Vzorec II 0,12 4,89 7,46 22,90 21,50

Vzorec III 0,15 4,14 7,47 24,17 22,65

72

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Slika 4: Blokshema proizvodnje industrijskega goriva v RVT d.o.o.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

73

VLOGA TERMIČNE OBDELAVE ODPADKOV V CELOVITEM KONCEPTU RAVNANJA Z ODPADKI NA REGIONALNI RAVNI CELJE doc. dr. Niko Samec, RR COT

74

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

75

76

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

77

78

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

79

80

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

81

82

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

83

84

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

RAVNANJE Z ODPADNO EMBALAŽO V POSLOVNEM SISTEMU MERCATOR, d.d., KOT ZAVEZANCU, KI LOČENO ZBERE NAJVEČJE KOLIČINE ODPADNE EMBALAŽE V SLOVENIJI Lučka Kavkler, Mercator, d.d.

1. UVODNA POJASNILA Prav zato, ker nekateri naravni viri niso več na razpolago v neomejenih količinah ali pa se ne morejo več kakovostno ali količinsko obnoviti, je gospodarski razvoj mogoč le kot uravnotežen trajnostni razvoj.

Uspešna sodobna podjetja morajo danes poleg dobrih poslovnih rezultatov dosegati tudi najvišje okoljske standarde. V Mercatorju, ki želi biti najboljši sosed v vseh pogledih – prijazen do ljudi in skrben do okolice in okolja – se tega zavedamo. Zato se hitro odzivamo na novosti v okoljskih predpisih in se odločamo za različne okolju prijazne rešitve.

V Mercatorju se zavedamo, da nekaj lahko dosežemo sami, v marsičem pa se trudimo skupaj z našimi dobavitelji. Verjamemo, da stanje okolja danes vpliva na sedanje in prihodnje generacije, zato je varovanje okolja vključeno v našo razvojno strategijo ter naše delovanje usmerjeno v zaščito narave in zdravja ljudi, ki prihajajo v stik z nami.

2. PODROČJE ODPADKOV V MERCATORJU V gospodarskem načrtu za leto 2005 je Poslovni sistem Mercator, d.d., določil »poudarjanje pomena širšega naravnega, družbenega in lokalnega okolja, v katerem Mercator posluje« kot eno od ključnih načrtovanih aktivnosti za leto 2005. Skrb za okolje pa je tudi eden od petih temeljnih strateških ciljev Skupine Mercator v obdobju do leta 2008.

Zato da bi vpeljali učinkovito okoljsko delovanje v trgovske družbe Skupine Mercator, smo se začeli januarja 2004 v okviru sektorja Lastne porabe ukvarjati s centraliziranim vodenjem vseh evidenc, spremljanjem zakonodajnih zahtev s področja varo-

vanja okolja in pripravljanjem predlogov stroškovno učinkovitega okoljskega delovanja.

V aktivnosti ohranjanja naravnega okolja v Mercatorju vključujemo tako učinkovito ravnanje z odpadki, zmanjševanje porabe surovin in energije, preučitev vpeljave zbiranja in recikliranja nevračljive prodajne embalaže, zmanjševanje nastalih količin CO2 in drugo. V letu 2002 je Mercator kot eden od ustanovnih družbenikov sodeloval pri ustanovitvi družbe za ravnanje z odpadno embalažo Slopak. Osnova za vzpostavitev učinkovitega sistema ravnanja z odpadki in odpadno embalažo v Mercatorju je bila v letu 2003 sklenitev pogodbe z družbo Slopak. Tako smo zagotovili ravnanje z odpadno embalažo po predpisanih zahtevah iz Pravilnika za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo. V skladu z zakonodajnimi zahtevami s področja embalaže smo v začetku leta 2003 vpeljali možnost, da kupci brezplačno oddajajo skupinsko in transportno odpadno embalažo na devetih prodajnih lokacijah Mercatorja po Sloveniji.

Zato da bi znižali stroške in zagotovili varovanje ter ohranjanje okolja, si prizadevamo tudi za zmanjšanje količine drugih vrst odpadkov, zato smo v letu 2004 pripravili Načrt gospodarjenja z odpadki v Poslovnem sistemu Mercator, d.d., za obdobje od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2007. Cilj teh prizadevanj je uskladiti gospodarjenje, vmesno skladiščenje in oddajanje odpadkov z veljavno zakonodajo ter načrtovanje predvidenega gospodarjenja z odpadki v obravnavanem obdobju. Ravnanje z odpadki je v Mercatorju standardizirano tudi z drugimi internimi predpisi oziroma je sestavni del standarda ISO 9001:2000. Danes poleg odpadne embalaže ločeno zbiramo tudi odpadna motorna in strojna olja, odpadno jedilno olje, organske kuhinjske odpadke, izrabljene avtomobilske gume, nevarne baterije, akumulatorje in drugo.

3. RAVNANJE Z ODPADNO EMBALAŽO V MERCATORJU V začetku leta 2004 smo v trgovske družbe Skupine Mercator vpeljali nov centraliziran način ravnanja z odpadno embalažo.

Skladno s 15. členom Pravilnika o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo smo ob koncu leta 2003 z družbo za ravnanje z odpadno embalažo Slopak sklenili Pogodbo o prenosu obveznosti. V vseh tr-

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

govskih družbah Skupine Mercator smo z družbo Slopak sklenili tudi Pogodbo o izvajanju storitev ravnanja z odpadno embalažo in se glede na prostorske in logistične zmožnosti odločili za opravljanje različnega obsega storitev ravnanja z odpadno embalažo. Postopno smo s prevzemanjem dejavnosti različnih trgovskih družb v nov sistem ravnanja z odpadno embalažo vključili tudi njih. S priključitvijo Živil Kranj, d.d., k Poslovnemu sistemu Mercator, d.d., je ta družba na obvladujočo družbo prenesla vse obveznosti ravnanja z embalažo in privzela novi način ravnanja z odpadno embalažo. Emona Maximarket, d.d., se je postopno s prevzemom oskrbe vključila v novi način ravnanja z odpadno embalažo, Alpkomerc, d.d., pa se v letu 2004 zaradi oskrbe maloprodajnih lokacij z lastnega distribucijskega skladišča še ni vključil v novi način ravnanja z odpadno embalažo.

Glede na potrebe smo v trgovskih družbah Skupine Mercator pri družbi Slopak registrirali zbirna mesta, na katerih smo odpadno embalažo začasno skladiščili, ponekod balirali in odpremljali ter sodelovali pri izbiri prevzemnikov odpadne embalaže, ki odpadno embalažo prevzemajo in prepeljejo v predelavo in reciklažo. V franšiznih prodajalnah Mercatorja je odvoz odpadne embalaže urejen prav tako kot v Mercatorjevih poslovalnicah. Tudi pri večjih eksternih kupcih smo v letu 2004 uvedli sistemsko urejen odvoz.

Ugotavljamo, da ločeno zbiranje odpadne embalaže na mestu nastanka in lasten prevoz do zbirnih mest zagotavljata večjo učinkovitost prevoza in precej manjšo obremenitev zraka ter povečevanje deleža odpadne embalaže za recikliranje.

4. KOLIČINSKO OVREDNOTENJE RAVNANJA Z EMBALAŽO V letu 2004 so trgovske družbe Skupine Mercator dale na slovenski trg v obliki izdelkov trgovske znamke Mercator in izdelkov lastnega uvoza več kakor 10.000 ton embalaže. Embalaža izdelkov trgovske znamke Mercator je predstavljala 28 % in embalaža izdelkov lastnega uvoza 72 % vse embalaže.

V Mercatorju ne uvažamo nevarnih snovi oziroma te niso vključene med izdelke trgovske znamke Mercator, zato na slovenski trg ne dajemo izdelkov z nevarno embalažo.

85

Preglednica 1: Deleži vrst odpadne embalaže, dane na slovenski trg v letu 2004 Vrsta embalaže Steklo Papir Prodajna embalaža Papir Skupinska, transportna embalaža Plastika Prodajna embalaža Plastika PET embalaža Plastika Skupinska in transportna embalaža Kovine Les Sestavljeni materiali I Sestavljeni materiali II Drugi materiali Nevarna odpadna embalaža Primarna embalaža SKUPAJ

Delež (v %) 9,48 4,74 31,52 6,21 4,85 15,00 4,52 19,53 4,04 0,01 0,10 0,00 100,00

Graf 1: Grafični prikaz deležev embalaže, dane na slovenski trg v letu 2004

86

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

V Mercatorju za embalažo, ki jo damo na slovenski trg, plačujemo embalažnino, ki predstavlja stroške storitev ravnanja z odpadno embalažo, dano na slovenski trg, v skladu z zahtevami in v obsegu, ki ga določata Pravilnik o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo ter Operativni program ravnanja z embalažo in odpadno embalažo. Storitve zajemajo po posameznih vrstah odpadne embalaže zbiranje, skladiščenje, predelavo in reciklažo ter odstranjevanje.

Da bi zmanjšali stroške ravnanja z embalažo, smo se v Mercatorju odločili za opravljanje storitev zbiranja, transporta in začasnega skladiščenja kartonske, plastične in lesene odpadne embalaže. Določili smo 34 zbirnih mest po Sloveniji, na katerih se odpadna embalaža začasno skladišči in od koder jo prevzame prevzemnik odpadne embalaže.

Na večini maloprodajnih mest se odpadna skupinska in transportna embalaža, ko se oddvoji od izdelka, zloži na zabojnik za zvitke. Polni zabojniki se z logistiko v nasprotni smeri vračajo v centralna skladišča, kjer se izpraznijo v večje zabojnike, ki jih odvaža prevzemnik odpadne embalaže. Na nekaterih maloprodajnih mestih (večji trgovski centri) in v distribucijskih skladiščih se zaradi velikih količin odpadne embalaže, ki tam nastaja, ta odlaga neposredno v večje zabojnike na teh lokacijah. Polne zabojnike nato prevzame prevzemnik odpadne embalaže.

no embalažo Slopak predstavljajo količine zbrane odpadne embalaže v trgovskih družbah Skupine Mercator okoli 19 % vse ločeno zbrane odpadne embalaže v Sloveniji.

Mercator Modna hiša do oktobra 2004 ni bil vključen v novi način zbiranja odpadne embalaže, saj nima ustrezne logistične podpore, po oktobru 2004 pa je obveznosti prevoza ločeno zbrane odpadne embalaže prenesel na preostale trgovske družbe Skupine Mercator. Količine odpadne embalaže, zbrane na lokacijah Mercator Modna hiša, so se v razmerju z geografsko razpršenostjo maloprodajnih lokacij te trgovske družbe porazdelile na druge trgovske družbe Skupine Mercator.

Graf 2: Grafični prikaz skupnih zbranih količin odpadne embalaže v letu 2004

Tako zbiranje odpadne embalaže nam je v začetku leta 2004 povzročalo manjše težave, vendar smo ta način zbiranja odpadne embalaže v večini trgovskih družb Skupine Mercator uspešno vpeljali do marca 2004. V letu 2004 smo v posameznih trgovskih družbah Skupine Mercator zbrali skupno 9350 ton odpadne embalaže. Tako je Mercator postal zavezanec za ravnanje z odpadno embalažo, ki ločeno zbere največje količine odpadne embalaže v Sloveniji. Glede na podatke družbe za ravnanje z odpadPreglednica 2: Količine zbrane embalaže (v tonah) pri opravljanju storitev po trgovskih družbah v letu 2004 Mercator, d.d.

Mercator SVS M – Dolenjska M – Goriška Skupaj

KARTON 4.580 1.076 496 500 6.652

PLASTIKA 594 102 92 53 841

LES 1.727 11 72 45 1.857

Skupaj 6.901 1.189 662 598 9.350

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Največji delež količin ločeno zbrane odpadne embalaže predstavlja kartonska embalaža, ki se najpogosteje uporablja kot skupinska in transportna embalaža. Sledi lesena embalaža, ki predstavlja predvsem skupinsko embalažo (lesene gajbice) za sadje in zelenjavo oziroma nevračljive transportne palete.

Izmed količin ločeno zbrane odpadne embalaže plastična embalaža predstavlja najmanjši delež, saj se v obliki skupinske in transportne embalaže pojavlja predvsem kot ovojna folija »strech«, ki je zelo lahka.

5. OKOLJSKO IZOBRAŽEVANJE V MERCATORJU V Mercatorju se zavedamo, da ozaveščenje zaposlenih vpliva na zmanjšanje porabe naravnih virov (pisarniški papir, voda, električna energija …) in iz njihove porabe izhajajočih stroškov. Prav tako je naša naloga izobraževati potrošnike in jim omogočiti aktivno vključevanje v okoljske aktivnosti zaradi vedno večje potrebe po varovanju okolja. Posebno pozornost posvečamo predvsem otrokom, ki so hitro učljivi in najbolj dojemljivi za novosti.

Da bi ozavestili vse zaposlene, smo zanje pripravili interno izobraževanje z okoljsko tematiko in serijo poljudnih člankov, ki jih mesečno objavljamo v našem internem glasilu. Kupce nameravamo ozavestiti z nadaljevanjem okoljskih aktivnosti, ki jih pripravljamo v sodelovanju z našimi dobavitelji, kakor na primer »Mercator in Tetra Pak skupaj za čisto okolje« – recikliranje kartonske embalaže za tekoča živila ter nagradno tekmovanje zbiranja kartonske odpadne embalaže za tekočine v ekošolah po Sloveniji pod geslom »Čisto okolje, veliko dobre volje«. Zbiranje smo pripravili s podjetjem Tetra Pak in družbo Slopak.

6. ZAKLJUČKI V Mercatorju uresničujemo načelo, da je podjetje dolgoročno ekonomsko učinkovitejše, če v zasnovo strategije lastnega razvoja vključi tudi skrb za čiste tehnologije, ekološko sprejemljive izdelke in okolje.

Temelj poslovanja v našem podjetju ostaja ekonomska racionalnost, vendar ob upoštevanju varstva okolja in uravnoteženega razvoja, ki sta ključna za okoljsko upravljanje, ki ima dva temeljna cilja: zaščititi naravo in varovati zdravje ljudi. Zato mora biti celovito in zazrto v prihodnost.

87

PRENOVA ECO MANAGEMENTA SKUPINE LUKE KOPER D.D. V FUNKCIJI OKOLJSKEGA OSVEŠČANJA, USKLADITVE Z ZAKONODAJO TER ZAHTEVAMI ISO 14001/2004 Vitomir Mavrič, Luka Koper d.d.

1. PRISTANIŠČE - STRATEŠKA ODLOČITEV SLOVENIJE PRED PETDESETIMI LETI PREDPOSTAVLJA, DA SE BO PODPORA RAZVOJU V PRIHODNOSTI ŠE NADALJEVALA Odločitev o izgradnji pristanišča v Kopru v petdesetih letih prejšnjega stoletja je bila strateška odločitev države Slovenije, ki je lastno pristanišče videla kot priložnost za razvoj nacionalne ekonomije. Odločitev je bila dobra, saj sta razvoj in delovanje pristanišča posredno in neposredno vplivala na razvoj mnogih infrastrukturnih objektov in gospodarskih dejavnosti. Hkrati s pristaniščem so se razvijale železniška in cestna infrastruktura ter transportna tehnologija. Spodbudo so dobile tudi trgovinske in proizvodne dejavnosti, ki so se oskrbovale prek pristanišča v Kopru, storitvene dejavnosti in tudi negospodarske dejavnosti, kakor so šolstvo, kultura in mnoge druge. Zdaj se prek koprske luke letno pretovori med 12 in 13 milijonov ton različnega blaga za slovenske potrebe in za mnoge druge evropske države. Učinki dejavnosti Luke so mnogostranski in v Inštitutu Pomorske fakultete so izračunali, da se vsak zaračunani tolar v Luki v slovenskem gospodarskem prostoru 13-kratno pomnoži. To pomeni, da zaradi dejstva, da imamo v Sloveniji trgovsko pristanišče, ustvarjajo prihodke in delovna mesta mnoga druga podjetja – od železnic in cestnih transporterjev, do ladjarjev, špediterjev, gradbenih podjetij in mnogih drugih, kakor so banke, zavarovalnice, državne inštitucije in organi. V koprskem pristanišču danes posluje več kakor 100 različnih podjetij, ki skupno zaposlujejo 4000 delavcev. K temu je treba prišteti vsaj še dvakrat toliko drugih delovnih mest v Sloveniji, ki so povezana z dejavnostjo pristanišča in transportom blaga in storitev prek naše luke. Glede na vse to velja, da samo pristanišče in z njim povezane dejavnosti letno ustvarijo okoli 200 milijard SIT prihodkov ali prek 100 milijard SIT dodane vrednosti.

88

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Pristanišče Koper Prometna vpetost Slovenije v osrčje Evrope z lastnim izhodom na morje je bila in bo pomembna primerjalna prednost našega gospodarstva. K Sloveniji gravitirajo države, ki nimajo lastnega dostopa do morja, so pa v svojem delovanju neposredno odvisne od čezmorske mednarodne menjave, ki stalno narašča.

Slovenija je zdaj del združene Evrope, vključena v globalizirano svetovno gospodarstvo. Pristanišče v Kopru je v mednarodne gospodarske tokove vpeto že dolgo, saj večino svojega prihodka iztrži na mednarodnem trgu v pogojih neusmiljene konkurence.

V teh pogojih je zelo pomembno, da znamo kar najbolj uveljaviti in unovčiti svoje primerjalne prednosti.

Slovenija ima možnost, da postane vodilna logistična in pristaniška smer za države srednje in vzhodne Evrope. Sposobni smo prodajati logistične in s temi povezane poslovne in finančne storitve našim partnerjem po konkurenčnih pogojih. To so proizvodi, ki jih v pogojih globalizacije tudi dolgoročno potrebujejo ekonomije vseh evropskih držav. Ustvariti milijardo evrov letnih prihodkov iz naslova blagovnega tranzita in vzporednih storitev, je cilj, ki si ga Slovenija srednjeročno brez težav postavi in s tem zagotovi nove zaposlitve mnogim visoko kvalificiranim kadrom.

Imamo vse potrebne resurse: geografsko pozicijo,

prometno infrastrukturo, pristanišče, morje, izobraževalne institucije, ki usposabljajo kakovostne kadre – zakaj torej tega cilja ne bi uresničili!

2.

PRISTANIŠKA DEJAVNOST ZAHTEVA PROSTOR IN V PRIMERJAVI Z DRUGIMI PRISTANIŠČI JE TUDI TO NAŠA PRIMERJALNA PREDNOST

Osnovni dejavnosti pristanišča sta pretovor in skladiščenje, ki pa se danes vse bolj nadgrajujeta z distribucijo in logistiko. Pristaniška dejavnosti poleg ustreznih maritimnih pogojev potrebuje razsežno kopensko infrastrukturo (operativne obale, dostopne ceste, železniške tire, komunalno infrastrukturo), sodobno pristaniško opremo ter velike odprte in zaprte površine za skladiščenje različnih vrst blaga. V svojem polstoletnem razvoju se je koprsko pristanišče razširilo na površino 260 hektarjev, ki je bila pretežno pridobljena s poglabljanjem morskega dna in nasipavanjem plitvega morja. Prostor je zagotovo bistvena prednost, ki jo ima koprsko pristanišče v primerjavi s številnimi pristanišči v svetu, ki jim utesnjenost v urbanem okolju onemogoča razvoj.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

3. GOSPODARJENJE S PROSTOROM, EKOLOGIJA – OBVLADOVANJE OKOLJSKIH VPLIVOV PO STANDARDU ISO 14001 – TRAJNOSTNI RAZVOJ JE DEL POSLOVNE POLITIKE DRUŽBE Velikost pristanišča, obseg dejavnosti ter občutljivost naravnega in življenjskega okolja ob slovenskem morju nalagajo posebno odgovornost podjetjem v koprskem pristanišču. V Skupini Luka Koper se zavedamo, da je za nas najbolj racionalna in poslovno smotrna taka razvojna politika, ki že v izhodiščih upošteva vse zahteve varovanja okolja, pri načrtovanju predvideva tudi možnosti vplivov na okolje in skrbi za kar najmanjše negativne posledice rabe prostora. Spremljanje in obvladovanje vplivov na okolje je postalo del rednih delovnih aktivnosti vsake organizacijske enote in vsakega posameznika v Luki. Sistem ravnanja z okoljem za vse pristaniške dejavnosti po standardu ISO 14001 smo zato vzpostavili že leta 2000 kot bistven integralni del našega poslovnega sistema. Smo edino pristanišče na Jadranu, ki imamo standard ISO 14001 in eno redkih v Evropi. Zdaj ga nadgrajujemo s prenovljenim standardom ISO 14001:2004.

Redno spremljamo in nadzorujemo okoljske vplive luških dejavnosti, pri čemer sodelujemo s pristojnimi strokovnimi institucijami. Z njihovo pomočjo in kontrolo redno opravljamo monitoring emisij in imisij snovi v okolici ter hrupa. Izsledki teh meritev so pokazali, da pristaniška dejavnost nima občutno škodljivih vplivov, saj so izmerjene vrednosti bistveno nižje od zakonsko dovoljenih.

Meritve z ustreznimi certifikati izvajajo: – Energetika, dimnikarstvo in turizem d.o.o. Koper, emisije kurilnih naprav; – Zavod za zdravstveno varstvo Koper, vodni izpusti; – Zavod za varstvo pri delu Ljubljana, prah, hrup.

Za kontrolo emisije prahu je Luka Koper naročila tudi posebno raziskavo, ki jo izvaja Primorski inštitut za naravoslovne in tehnične vede. Inštitut od leta 2000 vsako leto v primerljivem obdobju spremlja kakovost zraka na območju Luke Koper. Zadnje meritve so potekale od 20. aprila do 19. oktobra lani. V vsem tem obdobju (25 tednov) je bila samo v enem tednu izmerjena povprečna dnevna koncentracija prašnih delcev nad dopustno mejo 50 mikrogramov na kubični meter, in sicer za 3,1 mikrograma. To se je zgodilo v 24. tednu meritev, ko je nekega dne »udarila« tramontana in se je prašenje poznalo

89

celo na znamenitih fotografijah. Seveda pa gre v tem primeru za izredne razmere, kakor jih definira s predpisi določena metodologija meritev. Sicer pa je lanska polletna povprečna koncentracija znašala 27,9 mikrogramov/m3. V primerjavi s povprečjem prejšnjega merilnega obdobja je manjša za 13 %.

Poletno povprečje je torej globoko pod mejo, ki po naši zakonodaji in smernicah Evropske unije znaša 40 mikrogramov/m3. Omenjeno znižanje, ugotovljeno ob 25-odstotnem povečanju obsega pretovora razsutih tovorov, je verjetno mogoče pripisati tudi novi zaščitni ograji na terminalu, ugotavlja inštitut v svoji študiji.

Poleg monitoringa skrbimo za ozelenitev območja pristanišča in tako izboljšujemo vizualno podobo Luke Koper. Spremljamo porabo tehnoloških virov: vode in električne energije. Načrtno gospodarimo z odpadki. Uvedli smo ločeno zbiranje odpadkov in njihovo reciklažo. Zgradili smo sodobno kompostarno. Tako smo zelo zmanjšali količino neuporabnih odpadkov, izboljšali smo čistočo in podobo našega delovnega okolja, hkrati pa smo z vsem tem tudi povečali ekonomičnost našega poslovanja. Sedaj že več kakor 70 % vseh odpadkov v Luki ločeno zberemo in oddamo v reciklažo.

Ob novih naložbah, gradnjah in posegih v okolje dosledno iščemo in preverjamo možnosti za čim manjše negativne vplive na okolje. Hkrati pa izvajamo tudi naložbe v tehnične izboljšave in posodobitve tehnoloških procesov, ki so predvsem in neposredno namenjene omejevanju vplivov na okolje.

Uporaba primerne tehnologije, upoštevanje navodil za varno delo in redno izvajanje predpisanih vzdrževalnih posegov so bistveni za zmanjševanje vpliva luške dejavnosti na okolje.

Tehnični sistemi in tehnološke rešitve se nenehno spreminjajo in izpopolnjujejo. Na trgu se nenehno pojavlja nova, sodobnejša, zanesljivejša oprema.

Luka spremlja svetovne trende na področju luške tehnologije in pri svojem načrtovanju razvoja in investicijah v posodabljanje zmogljivosti skrbi zlasti za to, da zadosti vsem okoljskim zahtevam, standardom in predpisom.

Kot Skupina Luka Koper moramo Agenciji za okolje in prostor Republike Slovenije poročati o stanju okolja. Na predpisanih obrazcih pošiljamo podatke o: – – – –

izpustih v zrak iz kurilnih naprav; monitoringu odpadnih vod; spremljanju emisij prahu; spremljanju in evidenci ravnanja z odpadki (posebej ladijski in kopenski del).

90

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

K stalnemu prizadevanju in inovativnosti ter uvajanju koristnih predlogov v prakso nas zavezujeta mednarodna in domača zakonodaja o omejevanju emisij inhalabilnega prahu ter hrupa: Direktiva 2000/59/ES, Direktiva 1999/30/ES, Kjotski protokol (ki ga je RS ratificirala), Direktiva 2002/49/ ES in slovenski Zakon o varstvu okolja (Ur.l. RS, št.

41/2004), Pravilnik o ravnanju z odpadki (Ur.l. RS, št. 84/1998, 45/2000, 20/2001 in 13/2003), Uredba o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (Ur. l. RS, št. 189/2002), Kljub ugodnim rezultatom meritev imisij prahu v letu 2004 se zavedamo vplivov luške dejavnosti na prostor, v katerem živimo. Zato smo si letos postavili nalogo, da poskrbimo za 50-odstotno zmanjšanje imisij do leta 2010. To je tudi v skladu s Kjotskim protokolom, ki je obvezujoč za vse članice EU. Sicer pa smo lani začeli izvajati obširen program ukrepov za zmanjšanje imisij in že se kažejo zadovoljivi rezultati. Prepričani smo, da bomo z doslednim uresničevanjem tega programa omenjeni cilj dosegli. Eden od omenjenih ukrepov je postavitev protiprašnih in protihrupnih sten okoli terminala. Visoke so 11 metrov in onemogočajo vpliv vetrov, hkrati pa izboljšujejo vizualno podobo terminala.

Tudi drugi ukrepi (prhanje skladiščnih površin z vodno meglo; uvajanje sodobnejše tehnologije, v katero vlagamo velika sredstva) bodo zagotovili uspešnost programa. Obsega pretovora razsutih tovorov kratkoročno ne moremo omejiti, ker nas vežejo dolgoročne pogodbe. Naš program pa vključuje tudi postopno zmanjševanje skladiščenja premoga od leta 2015 naprej tako, da se bo do leta 2025 količina omejila na obseg potreb slovenske energetiko.

4. DRUGI STANDARDI, KI SO VPETI V POLITIKO DRUŽBE (ISO 9001, POSLOVNA ODLIČNOST, HACCP, ISP, BRC) Ker želimo dosegati maksimalne učinke ob najracionalnejši izrabi razpoložljivih virov, imamo poleg sistema ravnanja z okoljem po standardu ISO 14001 vpeljan tudi sistem opravljanja pristaniških storitev po standardu ISO 9001, zagotavljanja varnosti živil po sistemu HACCP ter varovanje informacij po standardu ISO 17799. V letu 2004 smo prejeli tudi certifikat za pretovor in skladiščenje gensko nespremenjene soje po standardu BRC in tako zagotavljamo ohranjanje identitete gensko nespremenjenih

živilskih dodatkov in izdelkov. Skladno z zahtevami EU smo kot eno izmed prvih pristanišč vzpostavili sistem varovanja, ki je usklajen z zahtevami Mednarodne konvencije o varstvu človeškega življenja na morju (SOLAS), Mednarodnim kodeksom o zaščiti ladij in pristanišč pred terorističnimi dejanji (ISPS Code) in z uredbo Evropskega parlamenta o povečanju zaščite na ladjah in v pristaniščih.

V družbi poslujemo po sistemu celovitega vodenja in v tem okviru vpeljujemo tudi izvajanje modela poslovne odličnosti po evropskem sistemu EQFM. Za uspešno izvajanje tega modela je družba v letu 2002 prejela priznanje Republike Slovenije za poslovno odličnost.

5. UMESTITEV KOPRSKEGA PRISTANIŠČA V PROSTOR Pristanišče ni bilo postavljeno v prostor kot linijski infrastrukturni objekt, ampak je postopno raslo, ustrezno zahtevam domačega in tujih trgov, vendar pa zmeraj v sozvočju z okolico in razvojno naravnanostjo mesta Koper. Kajti pristanišče je del Kopra in Koper je del pristanišča. Že v 13. stoletju je imel Koper veliko gospodarsko in upravno vlogo, Oglejski patriarhi so ga povzdignili med prva istrska mesta. Z razglasitvijo Trsta in Reke za svobodni pristanišči leta 1719 sta pomen Kopra in njegova gospodarska in upravna moč začela upadati, kar je trajalo vse do leta 1954, ko je bila cona B Svobodnega tržaškega ozemlja s podpisom mirovne pogodbe z Italijo priključena takratni FLRJ. Pri iskanju novih vsebin in ob takratni zastareli predelovalni industriji na slovenski obali se je porodila misel o razvoju pristaniške dejavnosti. K njeni realizaciji pa je predvsem prispevala zgodovinska pomorska tradicija Kopra. Od leta 1954 do 1957 je bilo izdelanih več različnih orisov bodočega pristanišča. Po tehtanju argumentov za in proti je bila izbrana različica, ki je predvidevala izgradnjo pristanišča severno od mesta pred Škocjanskim zatokom.

Leta 1957 je bil izdelan prvi investicijski elaborat za izgradnjo 153 m obale, ki je bila v naslednjem letu tudi zgrajena, to je t. i. Prvi vez.

Ob nadaljnjem intenzivnem razvoju obalne regije je bil v letu 1966 izdelan Urbanistični program občin Koper, Izola in Piran, kar predstavlja prvi pristop k organiziranemu urejanju prostora na osnovi razvojnih izhodišč in programov tedanje obalne regije. Pristanišče je bilo opredeljeno kot območje Luke Koper in je bilo takrat razdeljeno na 3 bazene, in sicer:

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

– Bazen I. za generalno blago, – Bazen II. za tekoče tovore, – Bazen III za razsute tovore.

Naslednji prostorski dokument, Urbanistični načrt Koper, sprejet leta 1974, pa je takratnemu območju dodal še industrijsko cono in tako opredelil: – velikost luške cone na 340 ha – industrijske cone na 210 ha Skupaj 550 ha Za leto 2000 je bil predviden promet 25 milijonov ton.

Teritorialno je pristanišče po tem dokumentu obsegalo območje industrijske luke do ceste Bivje–Ankaran, na morski strani pa vse do pomola San Nicolo’ v hotelskem kompleksu Adrie Ankaran.

V letu 1981 je bil sprejet Dispozicijski načrt industrijske Luke Koper, ki je upošteval vsa pretekla spoznanja in prihodnje načrte protagonistov razvoja oziroma konsenzualni prikaz bodočih dogajanj v prostoru. Po tem načrtu je bil predviden promet 10–15 mio ton do leta 1985. Zaradi potrebe po zaščiti habitata z rastiščem lanu se je tedaj po dispozicijskem načrtu predvideni prostor za razvoj III. pomola zmanjšal na 61,9 ha, kar pomeni drastično zožitev razvojnih možnosti. Že takrat je bila v 7. členu odloka o izvajanju dispozicijskega načrta zapisana naslednja obveznost bodočega investitorja: »Za vsako vrsto industrije je potrebno ugotoviti škodljive vplive na najbližja območja s sledečih vidikov: -

hrup, onesnaženje zraka, onesnaženje vode, zimzelene lokacije in drugo.

Ustrezno je potrebno urediti ozelenitev znotraj ureditvenega območja skladno s tehnološkimi in prostorskimi zmožnostmi!« Z realizacijo velikega dela programov družbe Luka Koper in skladno s spreminjanjem zakonodaje o prostorskem planiranju je bilo preostalo razvojno območje podrobneje definirano z Ureditvenim načrtom pomola III, sprejetim leta 1995. Bistvena sprememba, ki jo je prinesel novi dokument, je ponovno zmanjšanje površine, predvidene za multimodalni kontejnerski terminal z 61,9 ha na 34,0 ha. Vsebinsko pa je bil načrt dopolnjen z novima akvatorijema na severni strani pomola III, in sicer za privez vojaških plovil in za komunalne priveze prebivalcev.

Leta 1998 je bilo to območje še natančneje obdelano v sprejetem dokumentu Prostorskoureditveni

91

pogoji za trgovsko pristanišče v Kopru. Pomemben del tega dokumenta predstavlja tudi poglavje Prostorska presoja vplivov na okolje za PUP območja koprskega pristanišča, ki ga je izdelal Institut za krajinsko arhitekturo Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani. V poglavju Spremembe, ki jih v prostor vnaša PUP je ugotovitev, da »je pomembna sestavina prostorsko ureditvene rešitve v PUP-u prav ureditev pomola III in Ankaranskega zaliva. Slednji je bil močno skrčen z razvojem pristanišča Koper. To je bila ena najbolj opaznih in velikih sprememb obalne črte na celotnem obalnem območju Slovenije.« S sprejetjem ponovno usklajenega dokumenta Prostorske sestavine dolgoročnega in družbenega plana MO Koper julija 2004 je bil na zahtevo KS Ankaran obseg Pomola III za izgradnjo kontejnerskega terminala spet zmanjšan s 34 ha na 24 ha, kar je najmanjša mogoča površina, ki bo še zagotavljala dostop ladij na predvidenem kontejnerskem terminalu. Od tu naprej se ’’stroka’’ in logika končata, kajti ni mogoče razumeti, da kljub veljavnim prostorskim dokumentom in razpoložljivim sredstvom predvidenega razvoja slovenskega trgovskega pristanišča ni mogoče realizirati.

Seveda, vse je mogoče - mogoče je celo spremeniti namembnost prostora tudi v celotnem pristanišču Koper, racionalen pa tak korak zagotovo ne bi bil.

6. V RAZVOJNIH PLANIH NI LE PRISTANIŠČE, AMPAK VSI Z NJIM POVEZANI INFRASTRUKTURNI PROJEKTI Občinski in nacionalni razvojni plani pristanišča niso obravnavani brez povezave z vsemi drugimi infrastrukturnimi objekti, ki so posredno in neposredno vezani na njegovo delovanje. Luka se zdaj umika iz starega mestnega jedra in s tem Mestni občini Koper prepušča del stare obale in prek 22 tisoč m2 mestnih površin. To vidimo kot naš prispevek k ureditvi za prijaznejše razmejitve med mestnim prostorom in pristaniščem. Občina nove površine potrebuje za razvoj turizma, predvsem pa za gradnjo severne mestne obvoznice in potniškega terminala. Ob prenosu lastništva se je občina zavezala, da bo oddane površine luki nadomestila z zagotovitvijo zemljišča za tretji pomol, kar bi istočasno pomenilo tudi možnost ureditve razmejitvenega območja na Ankaranski strani luke.

V prostorske plane je bila umeščena tudi direktna navezava Luke Koper na avtocestni sistem, ki bo pomembno pripomogla k sprostitvi prometa na

92

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

koprski mestni vpadnici. Za delovanje luke je zelo pomembna izgradnja drugega železniškega tira kot dopolnitev zdajšnje železniške povezave po enotirni progi, ki je že na meji zmogljivosti. Sodobno železnico do notranjosti države ne potrebuje le pristanišče, ampak je nujna za razvoj vsega tukajšnjega gospodarstva.

7. POMOL III S tretjim pomolom bo razvoj pristanišča zaokrožen tako, kot je bilo to predvideno že v dolgoročnih in srednjeročnih planih občine Koper. Predvsem pa je novi pomol pomemben zato, ker bo na njem deloval novi kontejnerski terminal in se bomo s tem lahko ustrezno odzvali na izzive, ki nam jih ponujajo zdajšnji trendi v razvoju prometa in logistike. Kontejnerski promet v svetu vse bolj narašča. Po napovedih bo kontejnerski promet do leta 2010 v Evropi zrasel za 62 % do 75 %, na približno 100 milijonov TEU, od česar polovica odpade na območje južne Evrope in Sredozemlja. Jasno je, da bo del teh kontejnerjev pretovorjen v Jadranu. Brez novih vlaganj v Kopru teh tovorov ne bomo mogli sprejemati, saj naše zdajšnje kontejnerske kapacitete na prvem luškem pomolu niti prostorsko niti tehnološko ne ustrezajo več. Če hočemo ponujeno priložnost izkoristiti, moramo postaviti infrastrukturo in tehnologijo, ustrezno sodobnim potrebam ladjarjev ter železniških in cestnih prevoznikov. Na novem pomolu bo mogoče sprejemati tudi najnovejše ladje za prevoz kontejnerjev, ki pri obstoječih obalah zaradi premajhne globine morja ne morejo pristajati. Sosednja jadranska pristanišča intenzivno posodabljajo in povečujejo kontejnerske zmogljivosti. Če pristanišče v Kopru želi v korak s časom in ostati konkurenčno, mora z izgradnjo III. pomola in kontejnerskega terminala takoj zastaviti novi razvojni ciklus. Žal smo izgubili štiri dragocena leta na račun projekta VII. pomola v Trstu, ko smo verjeli, da je mogoče v okviru sodelovanja severnojadranskih pristanišč uresničiti skupni projekt kontejnerskega terminala v tržaškem pristanišču. Projekt ni uspel, vendar zato ni dobro, da se odrečemo ali odlašamo s projektom III. pomola in z izgradnjo novega kontejnerskega terminala v koprskem pristanišču. Državni lokacijski načrt je zagotovo ena od rešitev, njegova slabost pa je časovna stiska, ki nam bo ogrozila celoten projekt, saj ni pametno konkurenčne prednosti, ki jo zdaj ima Luka Koper, prepustiti sosedom. Treba je torej poiskati takojšnje rešitve, ki bodo omogočile začetek

investicije najpozneje v začetku leta 2006. Taka rešitev bi pomenila obnovitev študije vplivov na okolje, vključujoč vsa področja, ki jih zahteva nova okoljska zakonodaja.

Pri tem velja poudariti, da so kontejnerski tovori najmanj obremenjujoči za okolje in tudi med najbolj donosnimi. Hkrati pa se prav s kontejnerskimi pošiljkami odpirajo mnoge možnosti razvoja logističnih storitev in različnih spremljajočih dejavnosti, ki pretovorjenemu blagu dodajajo novo vrednost.

Novi kontejnerski terminal lahko postavimo le na predvideni lokaciji. Vse druge variante bi zahtevale nevzdržno visoke stroške naložbe. Tudi obstoječega II. pomola ni mogoče brez velikih investicijskih posegov in predelav nameniti kontejnerjem. Med drugim je tam problem tudi nosilnosti tal (3.000 kg/ m2), ki je odločno premajhna.

8. SODELOVANJE Z UNIVERZO NA PRIMORSKEM V družbi Luka Koper smo med našimi temeljnimi vrednotami na prvo mesto uvrstili znanje, zaposlenim pa smo prisodili vlogo strateškega bogastva.

Zavedanje o vrednosti znanja nas je spodbudilo, da smo že od samega začetka sodelovali in pomagali pri ustanavljanju višjih in visokih šol, Znanstvo raziskovalnega središča ter Visokošolskega središča v Kopru. Smo med prvimi podporniki ustanovitve Univerze na Primorskem. Ni nam šlo zgolj za razvoj izobraževalnih programov, ki jih potrebuje naša stroka, podporo smo namenili tudi znanstveno-raziskovalnemu delu, ki ima tukaj velike potenciale. Ti potenciali tu na Obali in v regiji še niso dovolj izkoriščeni in uporabljeni za potrebe lokalnega gospodarstva, čeprav se taka povezava ponuja sama po sebi. Z Univerzo na Primorskem sicer že plodno sodelujemo, ob tem pa pričakujemo, da bodo v duhu Lizbonske strategije nastajale nove sinergije med njo in gospodarskim prostorom, v katerem je nastala in se razvija.

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Zemljevid monitoringa stanja okolja

93

94

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

SISTEM RAVNANJA Z GRADBENIMI ODPADKI V SKUPINI CM CELJE, d.d., IN LOKALNE SKUPNOSTI Aleksander Kerstein, Zvone Britovšek, Natalija Divjak, CM Celje, d.d.

POVZETEK V okoljevarstvenih dokumentih Republike Slovenije je močno poudarjena reciklaža oziroma ponovna snovna izraba odpadkov. V Operativnem programu za ravnanje z gradbenimi odpadki pa je reciklaža opredeljena kot temeljna usmeritev.

Graditeljstvo je kot panoga največji porabnik nekovinskih mineralnih surovin, ki se navadno pridobivajo v kamnolomih in gramoznicah. V zadnjih letih je zaradi visokih zahtev glede kakovosti mineralnih surovin in njihovih izdelkov bolj poudarjeno pridobivanje v kamnolomih.

Cestogradbeni materiali so namensko pridobljene mineralne surovine, kakor so nasipni materiali, ali pa predelani v proizvode tipa cementnih betonov in asfaltnih mešanic. Reciklaža odstranjenih cementnih betonov in asfaltnih mešanic je zaradi velikih količin, ki se bodo v prihodnosti povečevale, izredno aktualna in zahtevna. Glede na ponovno snovno izrabo mineralnih surovin gradbenih odpadkov z reciklažo se bo za enako količino zmanjšala poraba pridobljenih mineralnih surovin in skladno s tem bolj kot do zdaj ohranjali naravni viri po načelih trajnostnega razvoja.

Avtorji v članku prikazujejo pristope in metode reciklaže gradbenih odpadkov, kamnolomi pa so prikazani kot primarna mesta za zbiranje in predelavo gradbenih odpadkov. Kot primer dobre prakse je predstavljen sistem za ravnanje z gradbenimi odpadki v CM Celje.

1. UVOD Odpadek je po definiciji vsaka snov v tekočem, plinastem ali trdnem agregatnem stanju, ki ga proizvajalec, lastnik ali imetnik ne more, ne želi uporabiti sam, ga moti oziroma mu škodi ali ga je zaradi

interesov varstva okolja oziroma drugega javnega interesa treba obdelati, predelati ali odložiti, kakor je predpisano.

Odpadki so razvrščeni in označeni s klasifikacijsko številko s seznama odpadkov, ki je priloga Pravilniku o ravnanju z odpadki. Poseben del odpadkov nastaja pri gradbenih delih, zato jih na kratko imenujemo gradbeni odpadki. Nastajajo v celotnem življenjskem ciklu gradbenega proizvoda – objekta.

To velja za začetek – gradnjo, za vzdrževanje in na koncu za rušenje objekta.

Gradbeni odpadki nastajajo pretežno v življenjskem ciklu vseh vrst objektov, nizkih in visokih gradenj.

Problematika gradbenih odpadkov je specifična in hkrati zapletena. Odpadki te vrste niso le vir obremenjevanja okolja, ampak jih je mogoče delno ali v celoti ponovno uporabiti, torej so lahko tudi surovine. Zato so obravnavani odpadki okoljska in gospodarska prvina.

Na splošno velja v Sloveniji, da je kljub velikim količinam gradbenih odpadkov njihova snovna izraba majhna. Namen tega članka je prikazati možnosti in usmeritve snovne izrabe teh odpadkov predvsem z reciklažnimi tehnikami in tehnologijami, delno pa tudi z odlaganjem. V Sloveniji imamo poleg strateških usmeritev za ravnanje z odpadki tudi Pravilnik o ravnanju z odpadki ter Pravilnik o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih. Slednji ima tudi dodatke, ki vsebujejo specifikacijo postopkov za ravnanje z odpadki z reciklažo in odlaganjem. Upoštevanje teh specifikacij je obvezno, zato bodo njihove zahteve v tem članku upoštevane. Prav tako bodo upoštevane tudi zahteve Pravilnika o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov in Operativnega programa ravnanja z gradbenimi odpadki. Sprejeta pravna regulativa na področju ravnanja z odpadki postavlja pred ravnalce z gradbenimi odpadki nove obveznosti, ki izhajajo iz funkcije ravnalca z odpadki.

2. KLASIFIKACIJA GRADBENIH ODPADKOV Gradbeni odpadki so razvrščeni kot odpadki v klasifikacijskem seznamu, ki je priloga Pravilnika o ravnanju z odpadki. Reciklaža je eden od postopkov predelave odpadkov, določenih v Prilogi št. 4 navedenega pravilnika.

Po definiciji te priloge je predelava odpadkov namenjena koristni uporabi odpadkov in njihovih sestavin ter zajema predvsem reciklažo odpadkov za predelavo v surovine in njihovo ponovno uporabo.

Postopki predelave so označeni s kodo »R«, ki izvi-

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

95

ra iz začetnic angleških besed za ponovno uporabo snovi (Recovery, Regeneration, Recycling).

V Prilogi št. 5 so navedeni postopki za odstranjevanje odpadkov, namenjeni končni oskrbi odpadkov, ki jih ni mogoče predelati, in zajema predvsem obdelavo odpadkov z biološkimi, tehničnimi ali kemično-fizikalnimi metodami in odlaganje odpadkov. Ti postopki so označeni s kodo »D« iz začetnice angleške besede za odstranjevanje (Disposal).

dev iz svoje pristojnosti spodbujati tak gospodarski in socialni razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb zdajšnje generacije upošteva enake možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij in omogoča dolgoročno ohranjanje okolja. Zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja morajo biti zahteve varstva okolja vključene v pripravo in izvajanje politik ter dejavnosti na vseh področjih gospodarskega in socialnega razvoja.

Vsi postopki, zajeti v kodah R in D, obsegajo šest obveznih točk: 1. Opis postopka.

2. Tehnološki princip.

3. Posebne zahteve glede lokacije objektov.

4. Vrsta odpadkov.

5. Okoljevarstveni ukrepi.

6. Razlike med podobnimi R in D kodami.

Gospodarstvo danes predstavlja enega večjih onesnaževalcev okolja, zato je uveljavljanje in uresničevanje načel trajnostnega razvoja v posameznih podjetjih bistvenega pomena.

3. KONCEPT TRAJNOSTNEGA RAZVOJA V GRADITELJSTVU

Graditeljstvo kot gospodarska dejavnost je po osamosvojitvi Slovenije doživelo pravi razcvet. Država Slovenija se je intenzivno usmerila v izgradnjo avtocestnega omrežja ter gradnjo in obnovo magistralnih, regionalnih in lokalnih cest na državni ravni ter gradnjo objektov visokih gradenj.

Temeljna izhodišča okoljske politike EU lahko strnemo okrog etike, pravice do bivanja v zdravem okolju in ekonomije. Prevladujejo večinoma ekonomska izhodišča, čeprav se še vedno bolj poudarjata etika in pravica do bivanja v zdravem okolju.

Usklajevanje zakonodaj držav članic je eden glavnih razlogov za celoten proces združevanja Evrope. Pogoj za delovanje notranjega trga so skupni okoljski standardi. Če okoljska zakonodaja ne bi bila usklajena, bi stroškovno obremenila tiste panoge, ki ravnajo okoljsko odgovorno, manj razvite pa bi ustvarjale dobiček na njihov račun. Neučinkovite okoljske rešitve povzročajo stroške, medtem ko investicije v nove neoporečne tehnologije ustvarjajo nove trge in nova delovna mesta. Ekološka posodobitev naše družbe je torej sestavni del ekonomske posodobitve.

Vedno več posameznikov se zaveda, da bo nadaljnje življenje mogoče, če bomo spremenili svoje etične vrednote in prilagodili način življenja naravnim danostim.

Javnost graditeljstvo pogosto ocenjuje kot negativni vpliv na okolje, saj je vezano na poseg in spremembo prostora ter človekovo bivalno okolje. Zanj so značilni tudi drugi okoljski vplivi v obliki emisij snovi v vode, zrak in tla. Odgovornost do okolja in upoštevanje načel trajnostnega razvoja odgovorne akterje v graditeljstvu usmerja v iskanje vedno boljših tehnoloških in okoljskih rešitev.

Trajnostni razvoj pomeni, da namesto omejenih naravnih dobrin izkoriščamo neomejene zmogljivosti našega razuma.

Juha Sipila

Zakon o varstvu okolja (Ur. list RS, št. 41/2004), ki velja od 7. maja 2004 naprej v Sloveniji, s pravnega stališča pomeni podlago oziroma temeljni pogoj za uresničevanje načel trajnostnega razvoja, ukrepe varstva okolja, spremljanje stanja okolja in informacije o okolju, ekonomske in finančne instrumente varstva okolja, javne službe varstva okolja in druga vprašanja, povezana z varstvom okolja. Zakon nalaga državi in občinam obvezo, da morajo pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov in načrtov in pri splošnih pravnih aktih ter izvajanju drugih za-

4. ELEMENTI TRAJNOSTNEGA RAZVOJA KAMNOLOMA VELIKA PIREŠICA Pojem trajnostni (sonaraven, zdržen) razvoj se je že dodobra uveljavil v sodobni Evropi, vendar ga večina še vedno pojmuje predvsem kot okoljsko uravnotežen, ne pa kot integriran okoljski, gospodarski in socialni razvoj.

96

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Trajnostno oziroma sonaravno razvijanje dejavnosti, bivanja in preživljanja prostega časa obsega bistveno večje vsebinsko področje kot okoljski razvoj oziroma njegovo načrtovanje.

Glavni cilji trajnostnega razvoja so: • vzpostavljanje ravnotežja med človekom in okoljem, • ohranjanje naravnih virov in biološke raznovrstnosti, • etika odnosa do okolja in narave sploh, • ohranjanje narave ter biotske raznovrstnosti in krajinske raznolikosti, • varovanje naravnih znamenitosti in vrednot, • kakovosten gospodarski razvoj ob fizičnih omejitvah virov in prostora, ob pogoju, da se bodo obremenitve okolja zmanjšale na raven, ki bo manjša od ohranitvene sposobnosti narave.

Navedeno se dosega predvsem z zmanjšanjem emisij v okolje, minimizacijo porabe energije in surovin ter z zmanjšanjem nastajanja vsakovrstnih odpadkov in drugih vidikov obremenjevanja okolja. Varovanje okolja z uresničevanjem trajnostnega razvoja je del poslanstva in vizije CM Celje, d.d., in s tem tudi kamnoloma Velika Pirešica. Rudarska dejavnost kamnoloma kot okoljski vidik izpostavlja številne probleme, ki večinoma niso rešljivi kratkoročno.

Sredi devetdesetih let se je k okoljski problematiki pristopilo sistematično in dolgoročno. Izdelana je bila strategija razvoja kamnoloma v njegovi življenjski dobi. Strategija je bila leta 1997 sprejeta na upravi delniške družbe in je vsebovala načelo nenehnega dopolnjevanja na podlagi novih spoznanj in načela »dobre prakse« uveljavljenega v razvitem svetu.

Na podlagi tega dokumenta, predhodnih predvidevanj in ukrepanj se je vedno bolj poglabljalo tudi razumevanje trajnostnega razvoja.

Po večletnih prizadevanjih je svet občine Žalec julija 2004 sprejel ureditveni načrt kamnoloma Velika Pirešica, ki je eden najpomembnejših virov mineralnih surovin v Sloveniji. Sprejeti prostorski akt kamnoloma obravnava razvoj kamnoloma skozi celoten življenjski ciklus, pogojen z opredeljenimi okoljskimi zahtevami, vključno z njegovim zaprtjem, rekultivacijo in namensko koristno rabo prostora kamnoloma po njegovem zaprtju. V času življenjske dobe obratovanja kamnoloma je opredeljena poleg eksploatacije kamnoloma tudi koristna raba njegovega prostora za zbiranje in predelavo gradbenih odpadkov.

V vsem preteklem obdobju obratovanja kamnoloma v Veliki Pirešici so bili prisotni negativni in moteči vplivi na okolje zaradi pridobivanja mineralnih surovin z razstreljevanjem, ki se je uporabljalo in se še vedno uporablja v kamnolomih. Razstreljevanje ima več negativnih vplivov na okolje in je bilo po standardu ISO 14001 prepoznano kot bistven okoljski vidik. Negativni vplivi na okolje so pri razstreljevanju potresanje tal, ki vpliva na objekte, detonacija in eksplozije, razmet kosov mineralnih surovin in motnje življenjskega utripa v okolju. Nekaj let smo si prizadevali izboljšati stanje z raznimi tehnološkimi ukrepi in z napredkom na področju razstreljevanja, vendar so bili doseženi rezultati vedno močno pod pričakovanimi. V vseh kompleksnih in zahtevnih vprašanjih v CM Celje praviloma iščemo primere »dobre prakse«. Tako smo v zadnjih letih spremljali napredek na področju mehanskega odkopavanja mineralnih surovin. V izvedbene razvojne programe smo za leto 2004 uvrstili projekt mehanskega odkopavanja v kamnolomu v Veliki Pirešici. V mesecu aprilu smo popolnoma opustili dotedanji način odkopavanja z razstreljevanjem in prešli na mehaniziran odkop. Dosegli smo pričakovane rezultate, saj smo popolnoma odpravili negativne vplive razstreljevanja in dosegli pozitiven odziv urbane javnosti.

Tako smo poleg okoljske odgovornosti pokazali tudi družbeno odgovornost naše delniške družbe in prispevali k uresničevanju celovitega trajnostnega razvoja. Predstavljeni podatki o celovitem pristopu k izboljšavam se kažejo v rezultatih nadzorovalnih merjenj in spremljanj.

V CM Celje, d.d., smo se v letu 2003 pretehtano odločili za novo poslovno dejavnost, to je ravnanje z gradbenimi odpadki v korist celotnega prostora celjske, savinjske in koroške regije. V letu 2004 pa smo projekt uvedbe sistema ravnanja z gradbenimi odpadki udejanjili, saj smo v decembru 2004 dobili dovoljenje Agencije Republike Slovenije za okolje – ARSO za zbiranje, predelavo, prevažanje in odstranjevanje nenevarnih gradbenih odpadkov v centralnem zbirnem centru v kamnolomu v Veliki Pirešici, ki smo ga temu primerno tudi uredili. Z uporabo obstoječih tehnologij in dodatnih postopkov se bo lahko letno v kamnolomu zbralo in predelalo od 150.000 do 300.000 ton gradbenih odpadkov v sekundarne surovine, ki bodo za toliko zmanjšale tudi porabo odkopanih mineralnih surovin. Tako smo leta 2004 v CM Celje začeli odgovorno uresničevati enega temeljnih načel trajnostnega razvoja.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

97

5. RECIKLAŽA CESTOGRADBENIH MATERIALOV

vplivov na okolje reciklaže, skladno z Zakonom o varstvu okolja.

Z vidika trajnostnega razvoja je metoda reciklaže cestogradbenih materialov smotrna, saj zagotavlja snovno izrabo, zmanjšuje porabo naravnih obnovljivih in neobnovljivih virov ter omogoča učinkovitejšo izrabo obstoječih proizvodnih kapacitet.

5.2 Postopki reciklaže posameznih vrst cestogradbenih odpadkov

5.1 Definicija reciklaže Koncept industrijske ekologije, v katerem je cikličnost snovi kar najbolj čista in uporabna, ima izredno velik pomen za varovanje okolja. Cikličnost edina zagotavlja, da je snov iz proizvoda na koncu njegove življenjske dobe lahko vrnjena v proizvodne snovne tokove tako, da se vgradi v nov proizvod. Učinkovitost cikličnosti je zelo odvisna od zasnove izvedbe projekta – proizvoda ali procesa – in iz tega sledi vsebinski pristop, projektiran za reciklažo (PZR), ki je eden najpomembnejših vidikov industrijske ekologije na splošno. Verjetno je najpomembnejša in temeljna zahteva za PZR minimalno število različnih snovi in posameznih uporabljenih komponent v projektiranju proizvoda.

Reciklaža je kompleksen proces s tehnološkega in okoljskega vidika, zato je njeno načrtovanje, izvajanje, spremljanje in nadzor obvezen in zavezujoč pristop.

Načrtovanje reciklaže se začne z zbiranjem predmeta reciklaže – odpadka. Značilnosti odpadka so odločilne za nadaljnjo načrtovanje reciklaže glede na lokacijo, tehnologijo, vplive na okolje, količine recikliranih snovi in ostankov snovi iz reciklaže, ki niso primerni za nadaljnjo reciklažo in je zato treba načrtovati tudi odlagališče.

Izvajanje postopka reciklaže zahteva visoko stopnjo tehnološke discipline in zato visoko stopnjo usposobljenosti osebja, ki sodeluje v teh procesih. Vse faze procesa se morajo obvezno dokumentirati tako, da omogočajo natančno zagotavljanje vzrokov mogočih odpovedi ali napak v izvajanju procesa.

Spremljanje in nadzor je zaradi okoljske naravnanosti procesa reciklaže treba izvajati z uvedbo in izvajanjem začetnih in obratovalnih monitoringov zaradi preprečevanja vplivov na zrak, vodo, tla in hrup.

Zaradi preprečevanja obremenjevanja okolja zaradi izvajanja procesov reciklaže je treba izdelati študijo

5.2.1 Reciklaža odpadnih betonov Pri reciklaži odpadkov betona uporabljamo dva načina recikliranja: – suho reciklažo odpadnih betonov, – mokro reciklažo odpadnih betonov.

Reciklažo suhih betonov izvajamo z drobljenjem betonskih proizvodov in njihovih ostankov v obliki odpadkov. Suha reciklaža betona poteka po postopku predelave drobljenja z drobilko, hidravličnimi kleščami ali hidravlično udarno iglo. Pri drobljenju železobetona potrebujemo poleg drobilcev še elektromagnetni seperator za ločevanje železa in betona.

Reciklaža mokrih odpadnih betonov je namenjena predvsem praznjenju in čiščenju premičnih avtomešalnikov in čiščenju sistema betonarne, predvsem pri čiščenju glavnega mešalnika betonarne.

Mokra reciklaža betona je razdeljena na: • predelavo gradbenih odpadkov (mokrih betonov), ki nastanejo kot posledica transporta betonov z avtomešalniki; predelava mokrega betona kot posledica transporta se izvaja na gradbiščih oziroma na mestih vgrajevanja betona, • predelavo gradbenih odpadkov (mokrih betonov), ki so posledica proizvodnje betona v betonarni Baumix II. 2.0/150 proizvajalca Ammanna, ki je stacionirana na lokaciji CM Celje, d.d., v Veliki Pirešici.

Postopek predelave mokrega betona, ki nastane kot posledica transporta betonov, poteka s praznjenjem transportnih mešalnikov betona po zaključku transporta in opravljenem delu na gradbišču v napravo, namenjeno za to. Separator ločuje mokri beton na dva osnovna elementa, kamniti agregat in vodo, ki vsebuje večjo količino cementa (cementno mleko).

Kamniti agregat zapušča separator prek transportnega polža in se skladišči v zabojniku, postavljenem za to. Cementno mleko prehaja iz separatorja v usedalnike, kjer se ločuje cement iz vode, in s tem pridobimo količino tehnološke vode, ki se vrača v proces proizvodnje betonov. Za transport tehnološke vode uporabimo avtomešalnik, ki se vrača po novo količino betona, potrebnega za gradbišče.

98

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Slika 1: Reciklaža odpadnih betonov.

Tako okolje s samim transportom ni dodatno obremenjeno, tehnološka voda pa se ponovno uporabi za izdelavo betona.

Postopek predelave mokrega betona, ki je odpadek proizvodnje betonov, poteka na način, da je potrebno v procesu proizvodnje betona pri vsakokratni menjavi recepture betona očistiti mešalnik z vodo. Tako nastane stranski proizvod proizvodnje – odpadni mokri beton. Odpadek prestavimo v separator, ki ločuje kamniti agregat in cementno mleko, ki je posledica spiranja mešalnika z vodo.

Cementno mleko nadaljuje pot v usedalne bazene, kjer se ločujeta cement in voda. V primarnem in sekundarnem usedalniku se nabira usedlina cementa kot posledica usedanja. V terciarnem usedalniku je voda toliko prečiščena, da je ponovno uporabna kot tehnološka voda betonarne in se vrača v proces proizvodnje betona. Pri tem postopku se kot tehnološka voda reciklira tudi kamniti agregat, ločen v separatorju. Pri vsaki spremembi recepture betona mora operater betonarne sprazniti in očistiti glavni mešalnik betonarne.

Po lokaciji, kjer poteka proces reciklaže, se postopki ločijo tudi v dve skupini. V prvo skupino spadajo postopki, pri katerih se procesi reciklaže odvijajo v asfalterskih obratih na stalnih lokacijah. Drugo skupino opredeljujejo postopki, imenovani »na licu mesta« ali reciklaža IN SITU. Skupna značilnost vseh naštetih metod je, da se pri rušenju ali predelavi objekta odvzete snovi morajo zdrobiti in presejati v zahtevane velikosti za vhod v proces reciklaže. Izjema je popravilo oziroma predelava asfaltnih površin, kjer se snovi odvzemajo z rezkanjem in se zahtevana velikost rezkancev zagotavlja v samem procesu odvzema snovi iz objekta.

Temeljna razlika med vročo in hladno reciklažo asfaltov je v obdelavi gradbenih odpadkov z vsebnostjo bitumenskih veziv v procesu reciklaže.

Hladna metoda reciklaže obsega mehansko predelavo gradbenih odpadkov z bitumenskimi vezivi tako, da ta postane sekundarna surovina, primerna za vnos v proces izdelave proizvoda, brez nadaljnjih fizikalnih in kemičnih predelav – v konkretnem primeru segrevanja in sušenja predhodno pripravljene surovine z mehansko obdelavo.

5.2.2 Postopki reciklaže odpadnih asfaltov Asfaltiranje z reciklažnimi asfalti – ARA – je v angleškem jeziku obravnavano na splošno kot RAP (Reclaimed Asphalt Pavement) in obsega proizvodnjo in vgrajevanje recikliranih asfaltnih zmesi. Uporabljata se dve osnovni metodi proizvodnje, in sicer vroča in hladna, obe pa imata svoje podvrste, ki opredeljujejo specifične tehnološke izvedbe procesov reciklaže.

Vroča metoda reciklaže asfaltnih odpadkov v stacionarnih asfaltnih obratih vključuje tudi toplotno obdelavo pred vnosom v proces vmešavanja v novo asfaltno zmes. Poleg procesne opreme za vročo reciklažo je najpomembnejši element dodatni sušilni boben za sušenje in segrevanje odpadnega asfalta. Pri tem nastajajo močne uparine, zmesi vodnih in bitumenskih par ter prahu, njihovo zajemanje in nevtraliziranje pa je nujen in zahteven postopek.

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Slika 2: Shema hladnega recikliranja asfaltnih odpadkov.

Slika 3: Oprema za hladno recikliranje asfaltnih odpadkov na asfaltni bazi CM Celje, Velika PireĹĄica.

99

100

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Slika 4: Shema vročega recikliranja odpadnih asfaltnih odpadkov.

Značilni za vroči proces recikliranja so veliki deleži odpadnih asfaltov v novi zmesi – proizvodu. Ta delež znaša od 30 % do 80 %, pogojen pa je s procesno opremo in zahtevanimi karakteristikami končnega proizvoda.

dne 3. decembra 2004 prejeli ustrezno dovoljenje za ravnanje z gradbenimi odpadki v savinjski in koroški regiji ter se tako vpisali v evidenco zbiralcev gradbenih odpadkov.

6.1 Izhodišča za sistem ravnanja z gradbenimi odpadki CM Celje

6. PRIMER DOBRE PRAKSE – SISTEM RAVNANJA Z INERTNIMI GRADBENIMI ODPADKI V SKUPINI CM Celje Približno leto dni pred sprejetjem Pravilnika o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih (Ur. list RS, št. 3/03), smo v CM Celje, d.d., ocenjevali vplive tega pravilnika na poslovno in operativno dejavnost naše delniške družbe. Ugotovili smo, da elementarno ravnanje z gradbenimi odpadki povzroča sorazmerno velike stroške. Razvitejše in premišljene oblike ravnanja z gradbenimi odpadki pa omogočajo tudi pozitivne ekonomske učinke, ki se z uvedbo procesnih pristopov razvijejo lahko tudi v ekonomsko opravičljivo dejavnost proizvodnih procesov.

Taka opredelitev ravnanja z gradbenimi odpadki je skladno s politiko in strateškimi cilji kakovosti in okolja postala izhodišče za razvojni program »Sistem ravnanja z gradbenimi odpadki v CM Celje, d.d.«, ki se je z razvojem dvignil na raven Skupine CM Celje.

Na podlagi vloge za zbiranje, transport in predelavo IGO, vložene na začetku leta 2004 na Ministrstvo za okolje in prostor, Agencijo RS za okolje, smo

S študijo izvedljivosti so bila postavljena naslednja izhodišča za vzpostavitev sistema za ravnanje z gradbenimi odpadki v CM Celje: 1. Sistem v CM Celje je osredotočen samo na inertne gradbene odpadke (IGO).

2. Skupina CM Celje razpolaga z ustreznimi lokacijami za zbiranje in predelavo ter odlaganje IGO. 3. V Skupini CM Celje so v operativni uporabi tehnologije, ki omogočajo predelavo in reciklažo večine inertnih gradbenih odpadkov.

4. Kapacitete sistema za ravnanje z inertnimi gradbenimi odpadki mnogokrat presegajo potrebe Skupine, zato se sistem odpre za javno uporabo v širšem območju nekdanje celjske regije in širše.

5. V Celju že deluje v okviru podjetja Dinos sistem za ravnanje z drugimi odpadki, ki ne spadajo v kategorijo inertnih gradbenih odpadkov, pogosto pa nastajajo skupaj z njimi (les, plastika, papir, kovine), kar omogoča večjo specializacijo ravnanja z inertnimi gradbenimi odpadki, ki so tipični za uporabo v tehnologijah CM Celje.

6. Sistem se opredeli z osrednjo lokacijo za ravnanje z inertnimi gradbenimi odpadki in osmimi satelitskimi lokacijami manjših kapacitet zbiranja in predelave z lokalnim značajem.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

7. Sistem ravnanja z inertnimi gradbenimi odpadki, ki obsega reciklažo, predelavo v sekundarne surovine in druge oblike ponovne uporabe pomeni na eni strani preprečevanje in zmanjšanje onesnaževanja okolja, po drugi strani pa zmanjšuje porabo neobnovljivih virov. To omogoča skladno s cilji EU racionalno izkoriščanje naravnih virov, ker v graditeljstvu porabljene mineralne surovine predstavljajo neobnovljive naravne vire.

6.2 Prostorski potenciali Skupine CM Celje za sistem ravnanja z inertnimi gradbenimi odpadki Prostorski potenciali Skupine CM Celje za sistem ravnanja z inertnimi gradbenimi odpadki so poraz-

101

deljeni znotraj skupine v centralno zbirališče predelave in reciklaže betonov in asfaltov v proizvodnem področju CM Celje, d.d., v Veliki Pirešici na dveh lokacijah, in sicer v kamnolomu in na eksploatacijskih etažah.

Centralno zbirališče in predelava inertnih gradbenih odpadkov V kamnolomu se na površini okoli 100.000 m2 odvijajo procesi zbiranja in predelave inertnih gradbenih odpadkov na teh predvidenih lokacijah osnovnega platoja eksploatacije. Premik procesa predelave inertnih gradbenih odpadkov z ene lokacije na drugo je pogojen z napredovanjem eksploatacije. Ciklus premika lokacije je okoli tri do pet let.

Slika 5: Lokacija zbiranja in predelave inertnih gradbenih odpadkov na osnovni etaži kamnoloma Velika Pirešica.

102

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Slika 6: Premični drobilnik tipa Ruble Master RO80 za predelavo IGO, vključno z odpadnim asfaltom, kar je prikazano na sliki.

Slika 7: Lokacije zbirnih centrov VOC, d.d.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Odlaganje inertnih gradbenih odpadkov je sestavni del rekultivacije kamnoloma, ki poteka sočasno z napredovanjem eksploatacije v globino kamnoloma, to je v vertikalni smeri. Kapaciteta odlaganja v življenjski dobi kamnoloma do leta 2040 je okoli 200.000 ton.

Reciklaža betonov in asfaltov poteka na prostoru asfaltne baze v Veliki Pirešici, kjer so instalirane proizvodne kapacitete asfaltnih zmesi in cementnih betonov. Kapaciteta letne reciklaže je okoli 25.000 ton recikliranih asfaltov in okoli 20.000 m3 recikliranih betonov.

Vhodni predelani asfalti in betoni prihajajo iz centralne zbiralnice in predelave inertnih gradbenih odpadkov v kamnolomu Velika Pirešica.

Na območju reciklaže na asfaltni bazi so začasne vmesne deponije s kapaciteto 2.000 do 5.000 ton.

Začasne deponije so integralni, vendar posebej označen del deponije proizvodnje asfaltov in betonov.

Lokalna zbirališča in predelava inertnih gradbenih odpadkov Lokalna zbirališča in predelave inertnih gradbenih odpadkov so porazdeljena v osmih lokacijah VOC, d.d., v tako imenovanih CVE (cestnovzdrževalnih enotah). Glavne značilnosti teh lokacij so: • ugodna teritorialna razporeditev v regiji, • lokacije že obstajajo in imajo obratovalna dovoljenja, • večji del predelanih inertnih gradbenih odpadkov se bo predvidoma porabil na območju teh lokacij, preostali del se bo transportiral v osrednjo lokacijo reciklaže in odlaganja.

7. UGOTOVITVE Trajnostni razvoj kamnoloma je zahteven projekt, ki je časovno orientiran na ciklus življenjske dobe kamnoloma, z načrtovanimi rezultati tega razvoja, ki bodo omogočili koristno rabo prostora tudi po prenehanju izkoriščanja kamnoloma. Načrtovana oblika končnih brežin zagotavlja urejen prostor z novim malim jezerom. Raba tega prostora se bo spremenila iz proizvodne v rekreacijsko, istočasno pa novo jezero predstavlja tudi pozitivno rešitev z vidika gospodarjenja z vodami, ki so naravni vir.

Dosedanje izboljšave stanja ravnanja z okoljem, z uvajanjem novih tehnologij in primerov dobre prak-

103

se v svetu posledično zmanjšujejo vplive na okolje oziroma jih odpravljajo.

Raba prostora kamnoloma za zbiranje in predelavo odpadkov v času izkoriščanja pa zaradi postopkov reciklaže gradbenih odpadkov pomeni tudi zmanjševanje porabe mineralnih surovin, ki so neobnovljiv naravni vir v skladu z načeli trajnostnega razvoja.

To pomeni, da pripravljamo potomcem nove ugodne pogoje gospodarjenja in bivanja v tem okolju. S temi opredelitvami lahko nedvoumno ugotovimo, da smo dosegli zahtevano stopnjo trajnostnega razvoja kamnoloma Velika Pirešica.

Vzpostavitev sistema ravnanja z inertnimi gradbenimi odpadki v Skupini CM Celje je skladna z načeli trajnostnega razvoja in z okvirnimi ter izvedbenimi razvojnimi programi sistema kakovosti ISO 9001:2000 in sistema ravnanja z okoljem ISO 14001, ki sta vzpostavljena in certificirana v CM Celje, d.d., kot del udejanjanja vizije, politike in strategije razvoja kakovosti in okolja matične delniške družbe. S tem je uresničen tudi podjetniški vidik sistema ravnanja z inertnimi gradbenimi odpadki, in sicer: • vzpostavljena je nova dejavnost (proizvodni program) znotraj družb skupine CM Celje, • odstranitev oziroma nastajanje novih delovnih mest, • zagotovljeno je zadovoljevanje potreb kupcev CM Celje po odstranitvi inertnih gradbenih odpadkov, • povezave s komplementarnimi družbami, ki imajo dejavnost ravnanja z odpadki, kakor je Dinos Celje za ravnanje z odpadki, kakor so les, kovine (ostanki betonskih armatur), papir, plastika in drugi.

Ekonomski stroškovni vidik se odraža v: • zmanjševanju porabe neobnovljivih virov (zmanjšanje stroška koncesij), • zmanjševanju nastajanja odpadkov (zmanjšanje stroška taks in trošarin), • zmanjšanju porabe energentov, • zmanjšanju stroškov odškodnin, • pozitivnih učinkih gospodarjenja z inertnimi gradbenimi odpadki (predelave, reciklaže in odlaganja).

Na podlagi teh ugotovitev lahko ugotovimo, da je v Skupini CM Celje vzpostavljena nova gospodarska dejavnost predelave inertnih gradbenih odpadkov, ki je poleg podjetniškega vidika koristna tudi s širšega družbenega vidika udejanja trajnostnega razvoja.

104

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

8. LITERATURA, VIRI 1. Strateške usmeritve RS za ravnanje z odpadki MOP, 1996, Ljubljana.

2. Pravilnik o ravnanju z odpadki, ki nastajajo pri gradbenih delih (Ur. list RS, št. 3/03).

3. Amalija Trauner, 1999: Slovenija v luči EU in okoljevarstveni pravni red – Delo in varnost št.

1, 2, 3, 4 letnik, Ljubljana.

4. Načrt ravnanja z odpadki CM Celje, d.d., 2003.

5. Herbert F. Lund, 2001: The Mc Graw – Hill Recycling Handbook second edition 6. Amalija Trauner, Milan Bizjak, 2004: Ravnanje z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih, Celje.

7. Pravilnik o ravnanju z odpadki, Ur. list RS, št.

84/98, 45/00, 20/01, 13/03.

8. Pravilnik o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih, Ur. list RS, št. 3/03.

9. Operativni program ravnanja z gradbenimi odpadki, MOPE, Ljubljana, 2003 10. Amalija Trauner, Milan Bizjak: Ravnanje z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih CM Celje, d.d. interno izobraževanje.

11. Graedel T.E., Allenby B.R: Industrial ecology, Prentice Hall, 1995.

12. Industrial Statement on the recycling of asphalt mixes and use waste pavement, EAPA, Breukelen, Netherlands, 2004.

13. Reclaimed Asphalt Pavement. http://www.tfhrc.gov//hnt20/recycle/waste/ rap 133.htm

14. Recycling and Beyond: Chapter 14 Construction and Demoliton Recycling http://www.nrc-recycle.org/member/curc/ book/HTML. 15. Florida Asphalt Recycling, Pioneer Still Leanding the Way. http://www.wastehandling.com/sept03/ florida.html 16. Performance of Recycled Asphalt Shingles in Road Applications Wermont Agency of Natural Resources 2003.

17. Kerstein A., Britovšek Z., Trauner A.: Sistem ravnanja z gradbenimi odpadki v CM Celje, d.d., Kongres o cestah in prometu, Portorož, oktober 2004.

18. Eugene, Clancy in drugi, 1998: Evropska unija, Slovenija in trajnostni razvoj, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Ljubljana.

19. Ogorelec Wanger, Vida: Agenda 21 za Slovenijo, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Ljubljana, 1995.

20. Zakon o varstvu okolja (Ur.list RS, št. 41/2004).

21. Zakon o urejanju prostora (Ur. list RS, št. 110/2002).

22. Zakon o ohranjanju narave (Ur. list RS, št. 22/2003).

23. mag. Andrej Trebar: ISO 9001:2000 Zahteve in komentar standarda.

24. Adolf Šoštar: Management kakovosti, Univerza v Mariboru, 2000.

25. Stane Možina et al.: Management nova znanja za uspeh, Didakta, Radovljica, 2002.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

ČEZMEJNO POŠILJANJE ODPADKOV Nada Suhadolnik Gjura, Agencija RS za okolje

105

106

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

107

108

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Postopki – režimi Odvisni od: destinacije (od kod prihajajo in kam gredo odpadki), n a m e m b n o s t i p o š i l j k e ( za o d s t r a n j e v a n j e – D ali predelavo – R), če za predelavo => postopek odvisen od – VRSTE ODPADKA, – od nevarnosti z vidika predelave (OECD lista):

seznam (Priloga II), seznam (Priloga III), – r d e č i s e z n a m (Pr i l o g a I V ) . ! Če jih ni na nobenem seznamu => nerazvrščeni => kakor da na rdečem seznamu.

– zeleni

– oranžni

Pošiljke zunaj EU – izvoz na D

na R – Odpadki zelene liste

– Priloga V, odpadki (nevarni)

Č len 14 p r e p o v ed a n i z v o z v s e h odpadkov na D, razen v države EFTA.

Členi 17(1)-(3) + Reg. 1547/1999 + Reg. 1420/1999 L a h k o p r e p o v e d a n a l i ne .

Postopek odvisen od vrste odpadka (zelen, oranžen, rdeč). Č l en 1 6 ( 1 ) prepoved

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

109

110

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Splošne dolo č be obveznost prevzeti vrnjene odpade, če se pošiljanje ne more izvesti, kakor je dovoljeno, ilegalni promet, obveznost pridobitve finančne garancije, države EU morajo določiti pristojne organe, informatorje, države morajo redno poročati.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

U r e d b a o č ezmejnem po šil janju določeni mejni prehodi za prevoz :

po cesti (Obrežje, Gruškovje, Jelšane), z letalom (Brnik), po morju (Luka Koper),

v s a k p r e v oz m o r a t a sp r e ml j at i f o t o ko p ij a d o v o l j e n ja in k o p i ja t r a n sp or tn eg a o b ra z c a , n a d z o r n i o r g a n i (I R S O P , p ol ic i j a, c a r i n a ) , k a z n i ( I R S O P , po l i c i j a , c a r i n a ) .

111

112

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

113

114

(Ne)uÄ?inkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

VLOGA INŠPEKCIJSKEGA NADZORA PRI UČINKOVITEM RAVNANJU Z ODPADKI V OE CELJE Aleksander Bukanovsky, Andreja Slapnik, Milan Bizjak, Inšpektorat RS za okolje in prostor – Območna enota Celje

KAJ JE ODPADEK? DEFINICIJO ODPADKA JE USTREZNO OPREDELIL ZAKON O VARSTVU OKOLJA (ZVO – UR. L. RS, ŠT. 32/93) Odpadek je vsaka snov oziroma predmet v plinastem, tekočem ali trdnem agregatnem stanju neznanega lastnika, ki ga proizvajalec, lastnik ali imetnik ne more ali ne želi uporabiti, ga ne potrebuje, ga moti oziroma mu škodi ali ga je zaradi interesov varstva okolja oziroma drugega javnega interesa treba obdelati, predelati ali odložiti, kakor je predpisano.

Z dnem uveljavitve Zakona o varstvu okolja (julija 1993) je prenehal veljati Zakon o ravnanju z odpadki (Ur. l. SRS, št. 8/78 in 29/86). Nadzor tega zakona je izvajal organ sanitarne inšpekcije.

S sprejetjem Zakona o varstvu okolja je bil v okviru Ministrstva za okolje in prostor kot organ v sestavi ustanovljen Inšpektorat za okolje in prostor. Za nadzor nad večino določb ZVO je bila določena inšpekcija za okolje. Ker inšpektorjev za okolje še ni bilo, je zakonodajalec te naloge naložil vodnogospodarskim inšpektorjem, ki so do sprejetja ZVO nadzirali izvajanje določil Zakona o vodah, njegove podzakonske predpise, in problematika odpadkov do sprejetja ZVO ni bila področje njihovega dela.

Delovno področje, ki smo ga dobili v nadzor, je bilo novo, zelo obsežno in neurejeno. Vodnogospodarski inšpektorji, ki so opravljali nadzor v manjših občinah, so bili v glavnem imenovani tudi za opravljanje nadzora na drugih področjih kot kmetijski, gozdarski, cestno-komunalni inšpektorji. S prehodom z občinske na državno raven so se skoraj vsi odločili za drugo delovno področje in tako je ostalo v celotni Sloveniji le štiriindvajset inšpektorjev za okolje.

Prehod inšpekcijskega nadzora na državno raven nekako sovpada z obdobjem, ko je naša industrija zašla v veliko gospodarsko krizo. Z razpadom Ju-

115

goslavije in osamosvojitvijo Slovenije se je v večini tovarn bistveno spremenil način poslovanja, saj je prenehala delovati večina trgov nekdanjih jugoslovanskih republik. Posledica prilagoditve novo nastalim razmeram so bili številni stečaji in likvidacije podjetij na ozemlju celotne Slovenije. Še posebno je bila izpostavljena kovinskopredelovalna industrija na Štajerskem. Po podatkih, ki smo jih pridobili v okviru akcije nadzora podjetij v stečaju, je na območju celjske regije šlo v stečaj več kakor 200 podjetij. Ker podjetjem, ki so tik pred stečajem, odpadki niso ravno glavna skrb, je postal problem ravnanja z ostanki opuščenih proizvodenj zelo pereč.

Problematika stečajev, denacionalizacije in lastninjenja podjetij je bila tako velika, da je zakonodajalec v ZVO predvidel obvezne načine ravnanja z odpadki.

Predpisal je, da je povzročitelj obremenitve kazensko in odškodninsko odgovoren v skladu z zakonom. Povzročitelj obremenitve oziroma njegov pravni naslednik mora odpraviti vir in posledico svojega posrednega ali neposrednega čezmernega obremenjevanja.

Lastninsko preoblikovanje podjetij in drugih pravnih oseb, prenos lastnine, vračilo lastnine v postopku denacionalizacije, postopku prisilne poravnave, stečaja in likvidacije mora obsegati tudi ovrednotenje in določitev okoljskega bremena.

Tako so tudi skoraj vsi odpadki, ki so bili deponirani na raznih bolj ali manj ustreznih lokacijah, dobili lastnika in skrbnika, ki je kot odgovorna oseba moral poskrbeti za njihovo ustrezno skladiščenje, predelavo ali odlaganje.

Na območju nadzora OE Celje so bila v inšpekcijskih postopkih odkrita obsežna neustrezna skladišča nevarnih odpadkov, ki so jih morali zavezanci v skladu z novimi predpisi ustrezno odstraniti.

Inšpekcija za okolje je poleg ZVO lahko pri svojem delu uporabljala Zakon o vodah (del, ki je obravnaval nevarne in škodljive snovi) in proti kršiteljem ukrepala le po njegovih določilih, Pravilniku o ravnanju s posebnimi odpadki, ki vsebujejo nevarne snovi (toda ta pravilnik ni predvideval sankcij), in Pravilniku o ravnanju z odpadnimi olji, saj je ZVO razveljavil Zakon o ravnanju z odpadki in dele zakona o komunalni dejavnosti.

Zgoraj citirani pravilnik je določal, da lahko onesnaževalci, ki imajo posebne odpadke, te skladiščijo na tovarniškem dvorišču, dokler ne bo znana rešitev

116

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

oziroma končna dispozicija. Inšpekcija za okolje je zato lahko opravljala le nadzor nad stanjem teh začasnih deponij, vodenjem osveženih evidenc o količinah in zahtevala izluževalne teste odpadkov ter identifikacijo odpadkov po kataloških številkah.

Glede problematike so bila na prvem mestu podjetja, v katerih so imeli v tehnoloških postopkih lakirnice z lakirnimi kabinami.

Na tovarniških začasnih deponijah na območju OE Celje so bili skladiščeni v glavnem ostanki barv, lakov, topil, mikrokapsul, odpadna maziva, olja in emulzije. Ti odpadki so se ponavadi deponirali v kovinskih dvestolitrskih sodih – bolj ali manj tesno zaprtih – ki so bili postavljeni na lesene palete. Ker so odpadki stalno nastajali, odstranjevali pa jih niso, so se deponije iz meseca v mesec večale.

V letu 1995 je GZ Slovenije objavila prvi seznam odstranjevalcev odpadkov, ki so posebej registrirani za to dejavnost. Tako je nastala možnost, da posamezni onesnaževalci zakonito odstranijo svoje odpadke.

Mnoga podjetja so izkoristila to možnost, ki pa je bila relativno draga, saj je odstranitev enega kilograma posebnega odpadka stala od 1 do 3 takratne nemške marke.

Ostalo pa je kar nekaj podjetij, kjer je bilo minulo breme posebnih odpadkov tako veliko, da ga niso zmogla, saj je bilo na začasnih deponijah skladiščeno več kakor tisoč dvestolitrskih sodov, zato je inšpekcija za okolje te deponije ustrezno evidentirala, saj je ugotovila, da bo ustrezna odstranitev odpadkov mogoča šele v okviru izvedbe sanacijskih programov. Velike začasne deponije posebnih odpadkov, ki so vsebovali nevarne snovi, so imeli v podjetjih EMO, AERO, Železarna Štore, SIP Šempeter, Libela, Klima, Alpos Šentjur in Gorenje GA. V nekaj letih se je problematika velikih začasnih deponij odpadkov na tovarniških dvoriščih ob stalnem nadzoru inšpekcije zakonito razrešila prek stečajev ali prek rezervacij sredstev za ekološke sanacije, ki so jih podjetja lahko uveljavljala v postopku lastninjenja. Kot zadnja je bila ob koncu leta 2002 izvedena sanacija katranske jame v Žepini podjetja EMO, iz katere so odstranili 980 ton katrana in onesnažene zemljine.

Danes lahko ugotovimo, da takih deponij na tovarniških dvoriščih ali drugod ni več, vsaj na območju OE Celje ne.

To je v glavnem posledica sistematskega dela Inšpekcije za okolje in mnogih izvršilnih postopkov z denarno prisilo strank, ki smo jih izvajali zaradi neizvršenih ukrepov, naloženih v odločbah.

S sprejetjem ustreznih podzakonskih predpisov ZVO, predvsem Pravilnika o ravnanju z odpadki (Ur. l. RS, št. 84/98, 20/01, 13/03), je tudi določena največja količina začasno skladiščenih odpadkov za odstranjevanje, ki ne sme presegati količine odpadkov, nastale zaradi delovanja ali dejavnosti v dvanajstih mesecih.

MOP je prek Agencije RS za okolje zagotovil ustrezne postopke, prek katerih se posamezni zbiralci, prevozniki, predelovalci in odstranjevalci lahko registrirajo za tako dejavnost in si pridobijo ustrezna dovoljenja.

DANAŠNJE STANJE NA PODROČJU RAVNANJA Z ODPADKI Z vstopom Slovenije v EU so se vsi predpisi EU začeli tudi na ozemlju Slovenije neposredno uporabljati, ne glede na to, ali so prevedeni v slovenski pravni red. V EU so odpadki tržno blago in zanj niso dopustne državne pomoči ali subvencije, zato veljajo na tem področju čiste tržne zakonitosti.

Materialno pravno področje odpadkov ureja ZVO skupaj z veljavnimi podzakonskimi predpisi (Ur. l.

RS, št. 41/04), ki v 20. členu določa osnovna pravila in obveznosti ravnanja z odpadki. Trenutno je v Sloveniji na področju odpadkov 44 podzakonskih predpisov, ki urejajo področje ravnanja z odpadki.

Ključni problem vseh podzakonskih predpisov, ki urejajo področje ravnanja z odpadki, je v tem, da najpogosteje ne predvidevajo prehodnega obdobja, v katerem bo neki predpis postal veljaven. Pravilnik začne običajno veljati v celoti naslednji ali petnajsti dan po objavi v uradnem listu. V množici predpisov, ki so objavljeni v Uradnem listu RS, je zato zelo verjetno, da zavezanci novih predpisov ne poznajo.

K uveljavitvi vsakega predpisa spada tudi nadzor nad njegovim izvajanjem, ki ga nad večino predpisov o varstvu okolja in odpadkov izvajajo inšpektorji za okolje. Ker zakonodaja ne dopušča dodatnih spodbud za zbiranje in predelavo odpadkov, je uveljavitev predpisov v praksi vezana na bolj ali manj uspešen nadzor pristojne inšpekcije in izrekanje ukrepov pri ugotovljenih nepravilnostih.

Inšpektorji za okolje delujejo v okviru Inšpektorata RS za okolje in prostor (v nadaljevanju IRSOP), ki je organ v sestavi Ministrstva za okolje in prostor. Inšpekcijski nadzor izvaja petdeset inšpektorjev, ki so lokacijsko razporejeni v osmih območnih enotah.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Ena od večjih območnih enot je Območna enota Celje. Inšpektorji za okolje poleg nadzora po ZVO1 izvajajo še nadzor po Zakonu o vodah, Zakonu o ohranjanju narave, Zakonu o varstvu podzemnih jam, Zakonu o gensko spremenjenih organizmih in številnih podzakonskih predpisih, izdanih na podlagi teh in nekaterih drugih zakonov.

INŠPEKCIJSKA ORODJA ZA DELO Splošnoprocesna zakonodaja je tista, ki poleg materialne zakonodaje (ZVO-1) in na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih predpisov daje pravno podlago za izvajanje posameznih dejanj v okviru inšpekcijskega nadzora in izrekanje ukrepov. V to skupino spadajo: – Zakon o inšpekcijskem nadzoru, – Zakon o splošnem upravnem postopku, – Zakon o prekrških.

Inšpektorji inšpekcijskih postopkov ne izvajamo po naključju oziroma samo na osnovi prijav, temveč je osnova za delo inšpektorata letni plan dela IRSOP, v katerega so vključena vsa tista področja nadzora, za katera je smiselno, da se izvajajo v okviru organiziranih akcij na celotnem ozemlju republike Slovenije, poleg tega pa se izvaja nadzor tudi na posameznih področjih dela, na osnovi lastnih zaznav o nepravilnostih ali po sprejetih obvestilih o domnevnih nepravilnostih. V planu dela so določene tudi prioritete, po katerih se izvaja inšpekcijski nadzor. Nadzor nad odpadki je uvrščen v prvo prioriteto.

INŠPEKCIJSKI POSTOPEK Inšpekcijski postopek se običajno začne z inšpekcijskim pregledom. Inšpektor ima pooblastilo, da lahko opravi inšpekcijski pregled (pri inšpekcijskem zavezancu) kjer koli in kadar koli (razen redkih izjem) brez predhodne najave in ne glede na obstoj suma o nepravilnostih.

Med inšpekcijskim pregledom mora zavezanec omogočiti inšpektorju ogled lokacije, naprav, objektov, skladišč itd., mu predložiti na vpogled zahtevano dokumentacijo in podati zahtevana pojasnila.

Sicer inšpektor v skladu z določili ZIN naloži zavezancu plačilo globe, pravni osebi (300.000 SIT) ali samostojnemu podjetniku (200.000 SIT) in odgovorni osebi (100.000 SIT).

117

Inšpektor opravi inšpekcijski pregled tako, da pregleda razpoložljivo dokumentacijo o odpadkih, to je načrt gospodarjenja z odpadki, letno poročilo o odpadkih in preveri, ali stranka izvaja določbe Pravilnika o ravnanju z odpadki in določbe drugih specialnih pravilnikov o odpadkih. Inšpektor v nadaljevanju, predvsem če obstaja sum, da se z odpadki ne ravna skladno s predpisi, sam oceni količine in vrste odpadkov, ki naj bi nastajali, in zahteva predložitev evidenčnih listov ali drugih listin o ravnanju z njimi. Če inšpektor pri pregledu ugotovi nepravilnosti, najprej zbere dokaze. To so v glavnem v zapisniku zapisane ugotovitve o ogledu, izjavah prisotnih in pregledu dokumentacije, kopije dokumentacije in posnete fotografije. Inšpektor že na kraju samem odredi odpravo manjših nepravilnosti z opozorilom oziroma izreče ustno odločbo, če ugotovi ogrožanje življenja in zdravja ljudi. Če inšpektor pri pregledu ugotovi nepravilnosti, za nadzor katerih nima pooblastila, o svojih ugotovitvah obvesti pristojnega inšpektorja.

ODPRAVA UGOTOVLJENIH NEPRAVILNOSTI Zakon o inšpekcijskem nadzoru nalaga inšpektorju, da odredi odpravo nepravilnosti, ki jih ugotovi pri izvajanju nadzora. Najpogosteje se odprava nepravilnosti odredi z odločbo. Ta je običajno pisna in se vroči zavezancu po pošti, v nekaterih posebnih primerih pa je lahko izrečena tudi ustno in zapisana v zapisnik.

Glede pravnih posledic je ustna odločba enakovredna pisni. Čeprav zavezanec ne sprejme odločbe, se ta po preteku 15 dni od dneva, ko naslovnik prejme obvestilo o dospeli pošiljki, šteje za vročeno. Tak način vročanja v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku velja od 1. 1. 2005 za vse dokumente inšpektorjev, v katerih je določen rok. Če inšpektor oceni, da gre za manjše nepravilnosti, za odpravo katerih ni potrebno izdati odločbe, odpravo nepravilnosti odredi s pisnim opozorilom v zapisniku. Če inšpekcijski zavezanec ne ravna po izrečenem opozorilu, inšpektor takoj naloži plačilo globe pravni osebi (300.000 SIT) ali samostojnemu podjetniku (200.000 SIT) in odgovorni osebi (100.000 SIT). Če zavezanec ne ravna na način in v roku, kakor je bilo odrejeno z odločbo, mu inšpektor naloži plačilo globe, pravni osebi ali samostojnemu podjetniku (1.000.000 SIT) in odgovorni osebi (450.000 SIT).

S plačilom globe se seveda postopek še ne konča.

Inšpektor doseže izvršitev naloge pri zavezancu v

118

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

nadaljnjem postopku s prisilno izvršbo, ki lahko glede na posebnosti primera poteka na dva načina: – s prisilo zavezanca k zaporednim denarnim kaznim tako dolgo, da izvrši obveznost, ali – z izvršitvijo ukrepa prek nekoga drugega (pooblaščenega izvajalca) na stroške zavezanca (npr. odvoz neustrezno odloženih odpadkov v predelavo ali odstranitev).

Kadar inšpektor ugotovi, da so na določeni lokaciji – parceli – odloženi odpadki, ki niso komunalni, in ne more ugotoviti, kdo je povzročitelj oziroma od kod izvirajo, se za zavezanca v inšpekcijskem postopku šteje lastnik zemljišča in se postopek uvede zoper njega. Če so neustrezno odloženi komunalni odpadki, je zavezanec v inšpekcijskem postopku občina, ki mora odpadke odstraniti prek izvajalca lokalne javne službe za ravnanje s komunalnimi odpadki.

POSTOPKI INŠPEKTORJA V ZVEZI S PREKRŠKI Večina nepravilnosti, ki se ugotovijo pri inšpekcijskem pregledu, predstavlja tudi prekršek. Zakon o varstvu okolja v zvezi z odpadki določa, da je prekršek vsako ravnanje v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja o odpadkih. Od začetka leta 2005 odločajo v postopkih o prekrških po hitrem postopku na prvi stopnji inšpektorji sami v primerjavi s prejšnjim sistemom, ko je inšpektor samo podal predlog za kaznovanje sodniku za prekrške.

Pričakuje se, da bo novi sistem bistveno izboljšal učinkovitost izrekanja sankcij za prekrške predvsem s tem, da bo izrek sankcije čim hitrejši po ugotovljeni kršitvi.

Ko inšpektor ugotovi, da je bila kršena katera od določb pravilnika, se odloči med naslednjimi možnostmi: 1. Če gre za kršitev neznatnega pomena, izreče kršitelju samo ustno opozorilo (npr. pri pomanjkljivem vodenju evidence).

2. Če gre za precejšnjo kršitev in je inšpektor kršitev osebno zaznal, napiše inšpektor na kraju samem plačilni nalog (ali ga napiše najpozneje v pisarni in vroči po pošti) in izreče globo pravni osebi ali samostojnemu podjetniku (1.000.000 ali 1.500.000 SIT) in odgovorni osebi (450.000 SIT).

Kršitelj ob plačilu v roku osmih dni plača samo polovico kazni.

3. Pri vseh drugih ugotovljenih kršitvah bo inšpektor odločil o prekršku z odločbo, s katero lahko izreče opomin (če je bila kršitev lažja in je storilec posledice sam odpravil) ali naloži plačilo globe pravni osebi ali samostojnemu podjetniku (1.000.000 SIT) in odgovorni osebi (450.000 SIT). V takem postopku inšpektor lahko tudi odloči o odvzemu s prekrškom pridobljene premoženjske koristi.

4. Inšpektor ima tudi možnost začasno zaseči predmete (npr. stroje), s katerimi se kršitev izvaja. V takem primeru pripravi obdolžilni predlog in ga skupaj z dokazi pošlje okrajnemu sodišču.

Inšpektorji za okolje poleg povzročiteljev odpadkov nadziramo tudi vse druge udeležence, ki sodelujejo v postopkih ravnanja z odpadki. To so prevozniki, zbiralci, predelovalci in odstranjevalci odpadkov.

Prav vsi morajo biti vpisani na sezname ravnalcev z odpadki pri MOP – ARSO, za vsako predelavo odpadkov pa si je treba pridobiti tudi okoljevarstveno dovoljenje.

Pri obratovanju brez okoljevarstvenega dovoljenja ali v nasprotju s pogoji iz dovoljenja inšpektor za okolje ugotovi nepravilnosti in poda obdolžilni predlog pri okrajnem sodišču.

Inšpektorji za okolje pri svojem delu pričakujemo aktivno sodelovanje vseh drugih udeležencev, vključenih v proces nadzora nad ravnanjem z odpadki, predvsem državnih organov in organov lokalnih skupnosti. Izkušnje kažejo, da samo tak pristop zagotavlja doseganje temeljnih načel, ki si jih je postavila naša država v naslednjih strateških usmeritvah za ravnanje z odpadki: – reševanje problematike odpadkov pri izvoru, – preventivno ukrepanje, – ločeno zajemanje snovnih tokov odpadkov, – vračanje snovi naravi, – vzpostavljanje racionalne mreže objektov in naprav za ravnanje z odpadki, – racionalno gospodarjenje s prostorom in varovanje naravne in kulturne dediščine, – inertiziranje odloženih odpadkov in saniranje neurejenih odlagališč.

Ta načela pomenijo prenos temeljnih strateških načel Evropske unije v slovenski prostor in dejansko uporabo temeljnih načel Zakona o varstvu okolja za ravnanje z odpadki.

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

119

Ob koncu nacionalnega okoljskega simpozija (Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih (evropski cilji predelave in reciklaže odpadkov), ki ga je v Celju organizirala Mestna občina Celje v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor, so udeleženci sprejeli izjavo za javnost.

IZJAVA ZA JAVNOST

udeležencev okoljskega simpozija z naslovom (Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih (evropski cilji predelave in reciklaže odpadkov), Celje, 18. in 19. maja 2005 Ugotavljamo, da so lokalne skupnosti v Sloveniji v preteklih letih storile velik korak naprej pri izvajanju nacionalnega operativnega programa ravnanja z odpadki in da se sistem iz leta v leto kot celota učinkoviteje izvaja. Vendar zahteva odgovornost do trajnostnega razvoja Slovenije učinkovitejše uresničevanje ciljev na področju ravnanja z odpadki. Posebej izpostavljamo naslednje cilje: • povečevali bomo količine ločeno zbranih odpadkov, • povečevali bomo število ekoloških otokov in zbirnih centrov, • načrtno bomo motivirali prebivalce za zmanjševanje nastanka odpadkov in ločeno zbiranje odpadkov, • spodbujali bomo vzpostavitev odgovornejšega sistema ravnanja z nevarnimi odpadki, • spodbujali bomo večjo snovno izrabo odpadkov in zmanjševanje obsega odlaganja odpadkov.

Temeljno odgovornost za učinkovito ravnanje z odpadki, kakovost okolja in s tem življenja ima vsak posameznik, ki lahko s svojim ravnanjem, motiviranostjo in ozaveščenjem bistveno pripomore k zmanjševanju odpadkov in ustreznemu ravnanju z njimi.

Ključni element za uspešnost okoljskih projektov, ki so povezani z učinkovitim ravnanjem z odpadki, je njihova celovitost in integralni, multidisciplinarni pristop k njihovemu snovanju. Za to so prvenstveno odgovorne lokalne skupnosti, ki se morajo razvojno usklajevati in povezovati. Bistven element vsakega okoljskega projekta je dvostransko komuniciranje z vsemi zainteresiranimi javnostmi, ki mora biti sestavni del projekta v vseh njegovih fazah (od načrtovanja, priprave, izvedbe do evalvacije). Država lahko veliko

pripomore k izvedbi celovitih okoljskih projektov na regionalni in lokalni ravni s poenostavitvijo upravnih postopkov in zakona o javnih naročilih, ki zaradi svoje zapletenosti močno zavirajo izvajanje sicer dobrih okoljskih projektov in povzročajo, da Slovenija izkoristi premalo sredstev iz evropskih skladov.

Osrednji poudarek simpozija je bil na ustreznem komuniciranju z vsemi strateškimi javnostmi, ki so ključni element demokratičnega odločanja in iskanja konsenzualnih rešitev za uspešne rešitve okoljskih problemov na vseh ravneh. Udeleženci simpozija predlagajo, da država in lokalne skupnosti vzpostavijo dolgoročne informacijsko-komunikacijske mreže, ki skrbijo za transparentno, pravočasno in strokovno informiranje javnosti o odgovornejšem ravnanju z okoljem in zmanjševanju t. i. učinka NIMBY. Glede na dinamični proces sprememb in dopolnitev različnih konceptov ravnanja z odpadki z uvajanjem sodobnih tehnologij za snovno in energijsko izrabo odpadkov je upravičeno predlagati preučitev danes veljavne strategije ravnanja z odpadki v Republiki Sloveniji. Pri tem je treba preučiti tudi rešitve energijske izrabe odpadkov kot ene izmed možnosti za pridobivanje alternativnega vira energije.

Pri pogovoru za okroglo mizo na temo Okoljski projekti padajo zaradi neustreznega komuniciranja z javnostmi? smo ugotovili, da posegi v prostor zahtevajo visoko strokovnost investitorjev in transparentnost postopkov pri pripravi in izvedbi projektov ter odgovorno komuniciranje z različnimi javnostmi.

V Sloveniji je še vse premalo opredeljena odgovornost vsakega posameznika za varstvo okolja.

Pri tem smo še posebno poudarili odgovornost medijev, njihovo veliko vlogo in profesionalnost novinarjev pri ustvarjanju pozitivnega ali negativnega odnosa javnosti do okoljskih projektov. Strokovni in nesenzacionalistični novinarski pristop precej prispeva k vzpostavljanju učinkovitega sistema ravnanja z odpadki in k uspešnemu uresničevanju okoljskih projektov.

Celje, 19. maja 2005

120

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

PRIHODNJE LETO Z MEDNARODNO UDELEŽBO

Strokovni simpozij (Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih (evropski cilji predelave in reciklaže odpadkov) je v letu 2005 Mestna občina Celje, Oddelek za okolje in prostor ter komunalo, organizirala v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor, in sicer 18. in 19. maja 2005 v Razvojno-inovacijskem in tehnološkem središču v Celju. Lanski simpozij z naslovom Trajnostni razvoj – od strategije do prakse je Celje organiziralo skladno s programom celovitega okoljskega komuniciranja in izobraževanja za odgovorno ravnanje občanov do okolja. Gre za inovativen projekt, ki vključuje kompleksen program komuniciranja z lokalno skupnostjo z brošurami, šolskimi programi, televizijskimi spoti, filmi, tekmovanjem osnovnošolcev na TV-kvizu in zbiranjem ekotočk, vse pa povezuje privlačna maskota Ekorg. Mestna občina Celje je s tem projektom na sklepni prireditvi tekmovanja Narodi v razcvetu v kanadskem mestu Niagara prejela srebrno nagrado v kategoriji mest do sedemdeset tisoč prebivalcev in posebno denarno nagrado.

Dober odmev prvega okoljskega simpozija je v Celju spodbudil odločitev, da postane takšno nacionalno strokovno srečanje tradicionalno. Letošnja tema o odpadkih ni bila izbrana naključno. Slovenija na leto proizvede okoli pet milijonov ton odpadkov. Kaj se zgodi z njimi? Kdo je za kaj odgovoren? Kakšna je individualna odgovornost vsakega človeka do odpadkov in okolja? Kako odpadke kar najbolj izkoristiti in v najmanjši količini odložiti na odlagališču?

Zdaj v Sloveniji odložimo še vedno več kakor 1,6 milijona ton odpadkov, nezakonitih odlagališč pa je v Sloveniji kar štiri tisoč štiristo devetinpetdeset. Nekaj tem, ki stroko in okoljske delavce zelo zanimajo, se je zaiskrilo tudi na celjskem simpoziju – zlasti o termični izrabi odpadkov. In kot kaže, bo problematika odpadkov še dolgo eden izmed prednostnih izzivov slovenske okoljske politike.

Vsebino simpozija je opredelil programski svet, ki so ga sestavljali: dr. Meta Gorišek, predsednica, Ministrstvo za okolje in prostor, Marko Zidanšek, Mestna občina Celje, dr. Avguštin Lah, Svet za varstvo okolja RS, Janja Leban, GZS, Barbara Avčin Tržan, Slopak, Martin Rahten, Lek, dr. Marko Notar, Zavod za varstvo okolja Ljubljana, Janez Ekart, Surovina Maribor, dr. Milena Horvat, Inštitut Jožef Štefan, mag. Bernarda Podlipnik, Ministrstvo za okolje in prostor, Barbara Benčina, Mollier Celje, prof. Tanja Mihalič, Društvo za okoljevarstveno vzgojo Evrope v Sloveniji, dr. Marinka Vovk, Eko Slovenske Konjice, Rudi Horvat, Saubermacher Slovenija, Aleksander Kerstein, Ceste mostovi Celje, Iztok Faganeli, Luka Koper INPO, Lučka Kavkler, Mercator, Jože Volfand, Fit media.

Program simpozija je bil naslednji: Odprtje: • film Celje, mesto, v katerem želim živeti • Bojan Šrot, župan, Mestna občina Celje Uvodni nagovor: • Širši razgled z grmade odpadkov, dr. Avguštin Lah, Svet za varstvo okolja RS Dosežki in problemi pri izvajanju operativnih programov ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih (komunalni odpadki) • Sofinanciranje projektov na področju ravnanja s komunalnimi odpadki s sredstvi proračuna RS ter s sredstvi evropskih skladov in umeščanje teh projektov v prostor, dr. Meta Gorišek, MOP • Koncept regionalnega centra za ravnanje z odpadki in financiranje s strani skladov Evropske unije, Milka Leskošek, Javne naprave, j.p., d.o.o.

Nerazvito okoljsko obveščanje in ozaveščenje v Sloveniji: • Vloga sistema EMAS pri komuniciranju z javnostmi, Vilma Fece, Gorenje d.d.

• Diagnosticiranje procesov, ki ogrožajo realizacijo projektov centrov za ravnanje z odpadki – primer pristopa k javnosti v projektu CERO Slov. Konjice, dr. Marinka Vovk, Eko d.o.o. Slovenske Konjice Aktualne naloge Ministrstva za okolje in prostor v letu 2005, Janez Podobnik, minister za okolje in prostor

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

Okrogla miza: • Okoljski projekti padajo zaradi neustreznega komuniciranja z javnostmi?

Poti in stranpoti pri doseganju evropskih ciljev pri predelavi in reciklaži odpadkov v lokalnih skupnostih: • Problemi in odgovornosti lokalnih skupnosti pri izvajanju programov za ravnanje z odpadki – mag.

Bernarda Podlipnik, MOP • Ravnanje z odpadno gospodinjsko opremo v povezavi z ozonu škodljivimi snovmi in F plini, Janja Leban, GZS • Nevarni odpadki iz gospodinjstev, Emil Nanut in Jure Ferlin, Kemis d.o.o.

• Izkušnje Slopaka pri doseganju operativnih ciljev v sistemu ravnanja z odpadno embalažo, Barbara Avčin Tržan, Slopak d.o.o.

• Praktične izkušnje pri zbiranju odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, mag. Mojca Letnik, Letnik - Saubermacher d.o.o.

• Energijska izraba odpadkov kot alternativno gorivo, mag. Janez Ekart, Surovina Maribor • Vloga termične obdelave odpadkov v celovitem konceptu ravnanja z odpadki na regionalni ravni Celje, doc. dr. Niko Samec, RR COT, Barbara Benčina, Mollier d.o.o. Celje • Ravnanje z odpadno embalažo v Poslovnem sistemu Mercator, d.d., kot zavezancu, ki ločeno zbere največje količine odpadne embalaže v Sloveniji, Lučka Kavkler, Mercator d.d.

• Prenova Eco managementa Skupine Luke Koper d.d. v funkciji okoljskega ozaveščenja, uskladitve z zakonodajo ter zahtevami ISO 14001/2004, Vitomir Mavrič, Luka Koper d.d.

• Sistem ravnanja z gradbenimi odpadki v skupini CM Celje in lokalne skupnosti, Aleksander Kerstein, Zvone Britovšek, Natalija Divjak, CM Celje d.d.

• Čezmejno pošiljanje odpadkov, Nada Suhadolnik Gjura, ARSO • Vloga inšpekcijskega nadzora pri učinkovitem ravnanju z odpadki v območni enoti Celje, Andreja Slapnik, Aleksander Bukanovsky, MOP • Komunikacijsko spodbujanje okolju prijaznih vedenj, dr. Tanja Kamin, FDV V vsebinski izvedbi simpozija je treba posebej omeniti okroglo mizo Okoljski projekti padajo zaradi neustreznega komuniciranja z javnostmi? in novinarsko konferenco, na kateri sta številnim novinarjem odgovarjala Janez Podobnik, minister za okolje in prostor, ter Bojan Šrot, župan Mestne občine Celje.

121

Okroglo mizo Okoljski projekti padajo zaradi neustreznega komuniciranja z javnostmi? je uvedel kratek film o različnih izkušnjah pri izvedbi okoljskih projektov. O mariborskih težavah je govoril Danilo Šalamon, podsekretar na Komunalni direkciji Mestne občine Maribor, o trboveljski boljši izkušnji pa Milan Žnidaršič, direktor Komunale Trbovlje. Vsi udeleženci pogovora, Jože Petrovčič kot moderator, Jože Kozmus, Prevent, Karel Lipič, SEG, dr. Pavel Gantar, Državni zbor RS, dr. Peter Novak, Svet za varstvo okolja RS, Rajko Dolinšek, Informa ECHO, Nina Mašat, Mestna občina Celje in Vanesa Čanji, Fit media, so poudarili vlogo strokovnega pristopa in pravočasnosti v obveščanju javnosti o pripravi okoljskih projektov.

Na novinarski konferenci pa je minister Janez Podobnik govoril predvsem o prednostnih projektih, s katerimi se bo Slovenija potegovala za sofinanciranje iz Bruslja, in o glavnih ciljih pri ravnanju z odpadki za leto 2005.

Na koncu simpozija so udeleženci sprejeli Izjavo za javnost, ki je objavljena v zborniku.

Za prihodnost nacionalnega strokovnega simpozija je pomembno, da je bil interes med udeleženci za tretjino večji kakor lani. To je dober obet. Prihodnje leto bodo organizatorji pripravili strokovni simpozij z mednarodno udeležbo.

Kot sponzorji so izvedbo simpozija podprli SLOPAK, družba za ravnanje z odpadno embalažo, Luka Koper INPO in družba Ceste mostovi Celje, glavni finančni prispevek pa je dala Mestna občina Celje.

Jože Volfand

122

(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih

In še nekaj utrinkov …

Novi tehnološko inovacijski center za obnovljive vire energije »Doslej smo v Sloveniji in po Evropi postavili že nekaj sto tehnoloških sistemov za ogrevanje z lesno biomaso in imamo pri tem več kot 30letno tradicijo. V maju pa smo realizirali projekt daljinskega ogrevanja občine Vransko z lesno biomaso. Tako je začel nastajati Tehnološki center za razvoj alternativnih in obnovljivih virov energije,« napoveduje razvoj Ivo Kreča, direktor družbe KIV Vransko, ki meni, da gre za projekt nacionalnega in mednarodnega pomena. Novi center je namreč del ekološke tehnološke platforme, kjer so se združili interesi več slovenskih podjetij, tehnoloških centrov, raziskovalnih in razvojnih inštitucij, fakultet, RRA Celje, Razvojno inovacijskega in tehnološkega središča, zbornic, občin, državnih organov in agencij.

Ali gre za nov mejnik v razvojni usmeritvi družbe KIV Vransko?

Ne gre za mejnik, bolj gre za nove izzive na ekološkem področju, kjer ima naše podjetje na trgu, še posebej tujem, dobre reference. Začeli smo z lesno biomaso kot energentom, potem nadaljevali s termično obdelavo odpadkov, mimogrede, zgodba pri iskanju obnovljivih virov se z njimi ne konča, tu so še veter, sonce in drugi, toda aplikativni projekti pri termični uporabi odpadkov kot alternativnim virom energije so eden največjih izzivov tega stoletja. Vprašanje je le, ali bomo v Sloveniji znali povezati in združiti interese industrije z uporabniki, z razvojnimi in raziskovalnimi potenciali, z izobraževalnimi ustanovami, mi zelo dobro sodelujemo z mariborsko in ljubljansko strojno fakulteto, skratka z vsemi, ki lahko sodelujejo pri pripravi in izvedbi aplikativnih projektov.

Naš pogled ne seže samo v Slovenijo, pač pa tudi v sosedne države. V srednjo in jugovzhodno Evropo. V izrabo obnovljivih virov energije s poudarkom na primerih dobre prakse.

Pobud za takšno razvojno inovativno ekološko in tehnološko usmeritev ni malo.

Res jih je veliko. Takšni projekti imajo ozadje v Kjotskem protokolu, v direktivah EU za ravnanje z odpadki, v nacionalnem okoljskem programu. Predvsem pa jih zahteva življenje, naša prihodnost, kakovost našega bivanja.

Dovolj je elementov, ki zahtevajo razvoj novih tehnologij, ki bodo okolju prijazne in ekonomsko učinkovite. Še posebej to velja za sisteme ravnanja z odpadki. Odpadek kot alternativni vir energije Evropa dobro pozna. KIV Vransko je zelo zgodaj začel razvijati tehnološke sisteme za lesno biomaso. Zdaj v slovenski energetski bilanci

lesna biomasa še ne pomeni veliko. Toda ko bo njen delež 12 %, Slovenija je ena najbolj gozdnatih držav v Evropi, pa to ne bo več zanemarljivo.

Zakaj takšna slaba izkoriščenost lesne biomase v Sloveniji?

V gozdovih je veliko ostankov lesa. Znanje in učinkovite tehnologije imamo. Tudi primerov dobre prakse ni malo.

Vranski primer daljinskega ogrevanja z biomaso je vzorčni primer v državi, je kakovostna demonstracija našega znanja, ki ga že kar nekaj let dobro tržimo na tujem. V Sloveniji smo podjetje z najdaljšo tradicijo na tem področju, lahko rečem, da smo edini, ki že tri desetletja razvijajo tehnološke sisteme za izgorevanje biomase.

Iščemo nove razvojne pristope in novi center na Vranskem daje odlične okoljske in ekonomske energetske učinke. Z ustrezno politiko in podporo države bi lahko postala lesna biomasa pomembnejši energent. Ne bi smeli prezreti tega, da so naše tehnološke rešitve po znanju in učinkih primerljive z EU in upoštevajo najzahtevnejša merila. Sicer pa o tem največ povedo naše reference v Švici, Avstriji, Nemčiji, Italiji, na Švedskem in drugod, pa tudi v Sloveniji, na primer šentjurski Bohor z osemmegavatno toplarno, enako v Železnikih, v Zagorju in drugod. Prepričan sem, da bi bila lahko izkoriščenost lesne biomase v Sloveniji večja.

Pri termični izrabi odpadkov je v tem trenutku zelo aktualen celjski projekt, ki nastaja v okviru Energetike Celje in Razvojno raziskovalnega centra okoljskih tehnologij?

Pri tem projektu, ki ima podporo Ministrstva za okolje in prostor, sodelujemo od začetka. Mislim, da gre za veliko priložnost slovenske industrije in znanosti. Obe razpolagata z dovolj znanja in referenc, da se lahko enakovredno kosata v konkurenci različnih ponudnikov.

KIV lahko s sodelovanjem partnerjev in stroke pristopi k izvedbi celotnega projekta termično-energetske izrabe odpadkov. To je za slovensko stroko velik izziv, ki ga lahko nedvomno uresničimo tudi z vidika najzahtevnejših pričakovanj investitorjev. Standardi evropske zakonodaje so znani. V Evropi narašča število tehnoloških sistemov za termično uporabo odpadkov. Slovenija se temu ne more izogniti. Celjski projekt je edini te vrste v tem trenutku v državi in je potemtakem tudi izziv za državo.

Z njim nadomeščamo uporabo fosilnih goriv, ki okolju niso prijazna. V projektu bodo uporabljene najboljše tehnološke rešitve, ki so boljše od zahtev, ki jih predpisuje evropska zakonodaja.

Slopak d.o.o.

Družba za ravnanje z odpadno embalažo

Kmalu tudi odpadna električna in elektronska oprema Družba SLOPAK d.o.o. deluje na področju ravnanja z odpadno embalažo v Sloveniji že od leta 2002. V tem času smo uspešno zagotovili izpolnjevanje obveznosti ravnanja z odpadno embalažo za več kot 1200 zavezancev v skladu s slovensko in evropsko zakonodajo.

Naš sistem ravnanja z odpadki deluje na celotnem ozemlju RS in zagotavlja tako prevzem komunalnih odpadkov od komunalnih podjetij kot tudi prevzem nekomunalnih odpadkov od končnih uporabnikov.

V skladu z Direktivo Evropskega Parlamenta in Sveta 2002/96/EC z dne 27. januarja 2003 o odpadni električni in elektronski opremi pa bomo dogradili sistem za odpadno embalažo še za področje odpadne električne in elektronske opreme, ki ga pri nas ureja Pravilnik o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo (Uradni list RS, št. 118/2004 ter spremembe 56/2005).

Na učinkovit način želimo pomagati pri izpolnjevanju s predpisi določenih obveznosti predvsem v zvezi z zbiranjem, ponovno uporabo, recikliranjem in drugimi oblikami predelave z namenom zmanjšanja odstranjevanja odpadne EE opreme, saj bodo morali proizvajalci, pridobitelji in distributerji (zavezanci) prevzeti odgovornost tudi za proizvode ali dele proizvodov po izteku njihove življenjske dobe.

Družba SLOPAK d.o.o.: � ima vzpostavljen sistem zbiranja in prevzema odpadkov na celotnem območju Republike Slovenije, kar omogoča vključitev celotne količine odpadne EE opreme, ki bo nastajala v prihodnjem obdobju; � ima vzpostavljen logistični in informacijski sistem, ki omogoča optimalne stroške transporta in organizacije ter sledenja nastanka odpadne EE opreme; � ima vzpostavljen sistem za reciklažo in predelavo vseh vrst odpadkov, kar omogoča tudi izkoriščanje obstoječih objektov za odpravo onesnaževanja, razgradnjo, drobljenje, predelavo in obdelavo pred odstranjevanjem, ter drugih dejavnosti, ki se bodo izvajale zaradi predelave oziroma odstranjevanja odpadne EE opreme.

V primeru morebitnih dodatnih informacij smo vam na voljo na telefonski številki 01/236 24 23.

� Vzorčenje, priprava in analize različnih vzorcev (vodni, talni, plinasti, rastlinski, živalski, živilski, energenti, produkti izgorevanja, vzorci iz filtrov in odpadkov) z najsodobnejšo laboratorijsko opremo � Meritve emisij snovi v zrak (prve meritve in obratovalni monitiringi za emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja) � Spremljanje kakovosti površinskih stoječih in tekočih voda � Spremljanje življenjske združbe v vodah hladilnih stolpov � Čistejše tehnologije uporabe premoga � Aktivacija biomase � Ocene odpadkov in načrti gospodarjenja z odpadki � Celoviti monitoringi na odlagališčih odpadkov (meteorološki parametri, izcedne, padavinske, podzemne vode, plini, vonjave, prašni delci) � Poročila o vplivih na okolje, ocene stanja okolja, strokovne ocene, ekološki pregledi in poročila (Environmental Due Dilligence Report) � Recenzije presoj vplivov na okolje in ocen stanja okolja � Monitoringi onesnaženosti tal � Monitoringi odpadnih in podzemnih vod, izdelava programa monitoringa podzemnih vod � Ekološki monitoring � Raziskave (temeljne, aplikativne, biomonitoring, bioindikacija) � Programi za podjetja in lokalne skupnosti (poročila o stanju okolja, študije ranljivosti okolja, programi varstva okolja, javnomnenjske raziskave, izobraževalni programi, odnosi z javnostjo) � Svetovanje pri uvajanju analiznih metod, sistema kakovosti in laboratorijske informatike, pri pripravi vlog za okoljsko dovoljenje za IPPC zavezance � Pooblaščenci za varstvo okolja v podjetjih v skladu s 30. členom Zakona o varstvu okolja

Kakovostno poslovanje (SIST ISO 9001/2000) Akreditiran laboratorij (SIST EN ISO/IEC 17025) 9 pooblastil Ministrstva za okolje in prostor ter Ministrstva za delo,družino in socialne zadeve Kontakt: ERICo Velenje, Koroška 58, 3320 Velenje, telefon: 03/898 1930; fax: 03/898 1942; URL: www.erico.si; e-mail: erico@erico.si

Od zaznave okoljskih problemov do strokovnih rešitev!

��������� � ��������� ����� ���������� � ������� ������� ������ �����������

� � � � � � ��� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � �� � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � � �� � � � � � � �

� ����

������������������������������������������������������������������

�� � �� �� � �� �� �

Storitve pri varstvu okolja d.o.o.

Sedež: Kidričeva 8, 2230 Lenart v Slov.Goricah, PE Murska Sobota, Matija Gubca 2 Telefon: 02/530-38-50, faks: 02/530-38-58 E-mail: info@saubermacher.si, internet naslov: www.saubermacher.si Podjetje za odstranjevanje odpadkov, Murska Sobota d.o.o.

Sedež : Kopališka 2, 9 000 Murska Sobota Telefon: 02/521-37-20, faks: 02/521-37-40 E-mail: branko.skafar@siol.net, internet naslov: www.saubermacher-komunala.si Odstranjevanje odpadkov, trgovina, transport in špedicija d.o.o.

Sedež : Sp. Porčič 4 / a, 2 230 Lenart v Slov. Goricah Telefon: 02/729-14-50, faks: 02/729-14-60 E-mail: info@letnik-saubermacher.si, internet naslov: www.letnik-saubermacher.si Podjetje za ravnanje z odpadki d.o.o.

Sedež : Koroška 37 / b, 3 320 Velenje Telefon: 03/896-87-11, faks: 03/896-87-19 E-mail: podjetje@pup-saubermacher.si, internet naslov: www.pup-saubermacher.si Dejavnosti: � ravnanje z odpadki iz gospodinjstev, obrti, industrije in storitvenih dejavnosti (ločeno zbiranje, obdelava, predelava in odstranjevanje); � kompostiranje bioloških odpadkov, čiščenje lovilcev olj in maščob, grezničnih jam; � upravljanje z objekti za ravnanje z odpadki; � delo z javnostjo pri gospodarjenju z odpadki, izdelava načrtov gospodarjenja z odpadki in priprava informacijskega gradiva za ravnanje z odpadki; � svetovanje pri pripravi predpisov s področja gospodarjenja z odpadki; � svetovanje pri uvajanju sodobnega gospodarjenja z odpadki; � prodaja opreme za ravnanje z odpadki.

Izvedbo strokovnega simpozija »(Ne)učinkovit sistem ravnanja z odpadki v lokalnih skupnostih (evropski cilji predelave in reciklaže odpadkov)« so omogočili Mestna občina Celje, sponzorji Ceste mostovi Celje d.d., Luka Koper INPO, Slopak d.o.o. in udeleženci iz naslednjih občin, podjetij in institucij: Cinkarna Celje d.d., Comet d.d., Čisto mesto Ptuj, Dinos Holding d.d., Eko d.o.o., Energetika Celje d.o.o., Era d.d., ERICo Velenje, Etol d.d., Gorenje d.d., HTZ Velenje I. P., d.o.o., IEI d.o.o., Inštitut IREET Ljubljana, Intrec Sro d.o.o., Javne naprave, j.p., d.o.o. Celje, Javno komunalno podjetje Grosuplje, Javno komunalno podjetje Radlje ob Dravi, Javno komunalno podjetje Slovenske Konjice, Javno komunalno podjetje Izola d.o.o., Javno podjetje Komunalno podjetje Tržič d.d., Javno podjetje Komunalno stanovanjsko podjetje Litija d.o.o., JP okolje Piran d.o.o., Komunala Novo mesto d.o.o., Komunala Radovljica d.o.o., Komunala Trbovlje d.o.o., Komunalno podjetje Ormož d.o.o., Kostak, komunalno stavbno podjetje, KSP d.d. Sežana, Občina Ilirska Bistrica, Občina Postojna, Občina Puconci, Občina Radovljica, OKP Rogaška Slatina d.o.o., Papir servis d.d., Pinus TKI d.d., Premogovnik Velenje d.d., Prevent NT, Publicus, d.o.o. Ljubljana, Saubermacher-Komunala d.o.o., Skupna občinska uprava Ptuj, Snaga javno podjetje d.o.o., Splošna bolnišnica Celje, Splošna bolnišnica Maribor, Surovina d.d., Termoelektrarna Trbovlje d.o.o., Unior d.d., Vigrad d.o.o., Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana, Zveza ekoloških gibanj Slovenije.