ZBORNIK 2009 by Fit media d.o.o.

Celovito ravnanje z odpadki okoljsko ogledalo Slovenije Z B O R N I K

v sodelovanju

Mestna obÄ?ina Celje

Celje, 2009

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

Zbornik

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije Izdajatelj in založnik: Fit media d.o.o. Zanjo: mag. Vanesa Čanji Urednika: Lucija Lorger in Jože Volfand Pri pripravi zbornika sta sodelovala: Irena Pilih, Peter Mesarec Pokrovitelj: Mestna občina Celje Avtorji: mag. Katja Buda, mag. Bernarda Podlipnik, Irena Koželj, Andrej Sotelšek, Srečo Bukovec, Marko Omahen, dr. Gregor Radonjič, Janja Leban, Brigita Šarc, Valter Nemec, Milka Leskošek, dr. Niko Samec, Janez Peterman, dr. Filip Kokalj, Petra Kajič, Gerald Schmidt Fotografije: Sherpa Lektura: Damjana Bračič Grafična priprava: Mladen Kalinić Tisk: Dikplast Naklada: 300 izvodov Celje, september 2009

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 628.4(497.4)(082) CELOVITO ravnanje z odpadki - okoljsko ogledalo Slovenije : zbornik / [avtorji Katja Buda ... [et al.] ; urednik Lucija Lorger in Jože Volfand ; fotografije Sherpa]. - Celje : Fit Media, 2009 ISBN 978-961-6283-35-9 1. Buda, Katja 2. Lorger, Lucija, 1983 247142912

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

Vsebina Uvodni nagovori Bojan Šrot, župan Mestne občine Celje

SLOVENIJA NAJ ZADIHA ZELENO.............................. 4 dr. Marko Notar, predsednik programskega sveta

ODPADKI IN KAKO PREMIKATI GORE......................... 5

Brigita Šarc, Ministrstvo za okolje in prostor

PRIPRAVA NA NOVE SHEME PRI RAVNANJU Z ODPADNO EMBALAŽO IN DRUGIMI VRSTAMI ODPADKOV........................................................... 63 Valter Nemec, Snaga d.o.o.

LOČUJ IN ZMAGUJ V LJUBLJANI, PRIMER DOBRE PRAKSE............................................................... 67

STROKOVNI PRISPEVKI Učinkovitost sistemov vračanja, zbiranja in predelave odpadkov ter odpadne embalaže v Sloveniji

Milka Leskošek, Simbio d.o.o.

mag. Katja Buda, Ministrstvo za okolje in prostor

SODOBNI KONCEPTI RAVNANJA S KOMUNALNIMI ODPADKI ............................................................. 77

SLOVENIJA IN OPERACIONALIZACIJA NOVE OKVIRNE DIREKTIVE O RAVNANJU Z ODPADKI......................... 7 mag. Bernarda Podlipnik, Ministrstvo za okolje in prostor

REGIJSKI KONCEPT RAVNANJA Z ODPADKI IN NALOŽBE V OKOLJSKO INFRASTRUKTURO...............9 Irena Koželj, Ministrstvo za okolje in prostor

OPERATIVNI PROGRAM ODSTRANJEVANJA ODPADKOV V SLOVENIJI...........................................................17 Andrej Sotelšek, Slopak d.o.o.

TRG ODPADNE EMBALAŽE, POLOŽAJ SHEM IN KAKO DO SPREMEMB.................................................... 21 Srečo Bukovec, Mercator d.o.o.

VELIKE GOSPODARSKE DRUŽBE KOT ZAVEZANCI IN NJIHOVO MESTO V SHEMAH ................................. 23 Marko Omahen, Omaplast d.o.o.

TRG IN PREDELAVA ODPADKOV – PRIMER PREDELAVE ODPADNE PLASTIČNE EMBALAŽE............................41 dr. Gregor Radonjič, Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze v Mariboru

PREVENTIVNI PRISTOPI ZMANJŠEVANJA ODPADNE EMBALAŽE........................................................... 45 Janja Leban, GZS

GOSPODARSKE DRUŽBE – MED CILJI IN REZULTATI PRI RAVNANJU Z ODPADNO EMBALAŽO ................. 50 STROKOVNI PRISPEVKI Ločeno zbiranje odpadkov v Sloveniji – daleč od želenih ciljev? mag. Bernarda Podlipnik, Ministrstvo za okolje in prostor

AKTUALNA VPRAŠANJA IN IZZIVI PRI IZVAJANJU POLITIKE LOČENEGA ZBIRANJA ODPADKOV V SLOVENIJI; VPLIV NOVE METODOLOGIJE ZA OBLIKOVANJE CEN OBČINSKIH GOSPODARSKIH JAVNIH SLUŽB VARSTVA OKOLJA NA UREDITEV RAZMERIJ MED OBČINAMI IN IZVAJALCI JAVNIH SLUŽB.................................................................. 56

RCERO CELJE – IZKUŠNJE PRI IZVAJANJU REGIJSKEGA KONCEPTA RAVNANJA Z ODPADKI...... 72 dr. Niko Samec, Fakulteta za strojništvo Univerze v Mariboru

Janez Peterman, Energetika Celje, dr. Filip Kokalj, KIV Vransko d.d.

TOPLARNA CELJE - PRVE IZKUŠNJE IN STROKOVNI IZZIVI ................................................................... 94 Petra Kajič, Lafarge Cement d.d.

UPORABA ALTERNATIVNIH GORIV IN MATERIALOV V LAFARGE CEMENTU ............................................102 mag. Gerald Schmidt, Saubermacher Dienstleistungs AG

TEŽKA POT OD DEPONIRANJA DO TERMIČNEGA IZKORIŠČANJA ODPADKOV V DRUGIH DRŽAVAH (A, D, CZ, H).................................................................106 Okrogla miza:

BLATO IZ KOMUNALNIH ČISTILNIH NAPRAV – ODPADEK, GORIVO, GNOJILO ALI KAJ?.................. 114

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

UVODNI NAGOVORI

SLOVENIJA NAJ ZADIHA ZELENO Tradicionalni strokovni okoljski simpozij, ki ga Mestna občina Celje organizira in podpira skupaj z vsemi javnimi komunalnimi podjetji, prehaja v novo petletko. Ni bilo naključje, da se je pred šestimi leti Celje odločilo za redna letna nacionalna strokovna okoljska srečanja. Šlo je za zavedanje, kako je treba pristopiti k sanaciji okoljskih bremen preteklosti in kaj je treba storiti za drugačno kakovost življenja. Vse je šlo z roko v roki z načrtovanimi naložbami v okolje. Vedeli smo za priložnosti, ki jih ponuja EU za sofinanciranje okoljskih projektov – začeli smo s čistilno napravo, odprli toplarno, danes popoldne pa odpiramo Regionalni center za ravnanje z odpadki. Takšna srečanja, kot je okoljski simpozij, so dragoceni dodatki tistemu, kar zahtevata odgovorna okoljska politika v državi in trajnostni razvoj Slovenije. Letos je nekaj vročih okoljskih tem, o katerih morajo povedati svoje država, stroka, delavci v komunalnih podjetjih. Ne gre le za vprašanje, ali zapreti komunalna odlagališča, ki ne izpolnjujejo evropskih standardov. Ali pa, koliko objektov za termično obdelavo odpadkov bo imela Slovenija. Gre tudi za to, da premislimo nekatere odločitve okoljske politike, na primer tudi to, ali Slovenija ne gradi preveč regijskih centrov za odpadke. Poseben razmislek pa zahteva vprašanje, kaj mora Slovenija storiti za učinkovitejše in uspešnejše ločeno zbiranje odpadkov. To je med drugim ena izmed osrednjih tem letošnjega simpozija, ki je zbral vse najodgovornejše akterje s tega področja v Sloveniji. Simpozij naj kritično ovrednoti izvajanje okoljske politike v državi, a tudi v občinah, in s primeri dobre prakse prispeva, da bo Slovenija zadihala in razmišljala bolj zeleno. Bojan Šrot, župan Mestne občine Celje

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

ODPADKI IN KAKO PREMIKATI GORE Ravnanje z različnimi vrstami odpadkov že dolgo ni več zgolj monotono odstranjevanje in prelaganje okoljskega bremena na kasnejše generacije. Čeprav so širši družbeni cilji pravilno usmerjeni v preprečevanje nastajanja odpadkov, se ravnanje z odpadki v svetovnem merilu skokovito razvija in je preraslo v eno izmed močnih in relativno stabilnih gospodarskih panog. Navkljub dejstvu, da je gospodarska kriza z nespodbudnimi tržnimi razmerami prizadela tudi področje ravnanja z odpadki, predvsem sektor sekundarnih surovin, EU smiselno vztraja pri doseganju ciljev nove, krovne direktive o odpadkih. Pot za dosego omenjenih ciljev je v okviru že dorečenih in sprejetih okoljskih norm prepuščena nam, ciljna obdobja, ko bo tudi Slovenija na tem področju morala 'premikati gore', pa se neusmiljeno približujejo. Treba bo vložiti napore v pripravo odpadkov za ponovno uporabo. Smiselno in racionalno bi veljalo načrtovati in nadaljevati izgradnjo potrebne infrastrukture, ki bo posredno omogočila postopen prehod v družbo z visoko kakovostjo in učinkovitostjo recikliranja odpadkov. V obdobju, ko se izkazuje, da je EU izredno ranljiva tudi na energetskem področju, bo treba napore vložiti v smeri diverzifikacije energentov. V tem pogledu je priporočljivo, da svoje mesto v slovenskem prostoru najde tudi energetska predelava oziroma termična izraba alternativnega goriva iz odpadkov. Ob vsem naštetem bodo imeli pravilni ekonomski instrumenti ključno vlogo pri doseganju začrtanih ciljev. Celovito ravnanje z odpadki je hkrati indikator oziroma, kot smo poimenovali v naslovu simpozija, tudi okoljsko ogledalo države. Celovito ravnanje z odpadki je tudi pojem in orodje, ki ga predvsem nekatere srednje in velike gospodarske družbe že dalj časa uspešno uporabljajo za obvladovanje in ravnanje z odpadki nasploh. Morda bi veljalo v prihodnje del uspešnih znanj na tem področju črpati prav od tod. 6. okoljski simpozij 'Celovito ravnanje z odpadki' v Celju je dogodek, je priložnost in je ogledalo... Dr. Marko Notar, predsednik Programskega sveta simpozija

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

STROKOVNI PRISPEVKI Učinkovitost sistemov vračanja, zbiranja in predelave odpadkov ter odpadne embalaže v Sloveniji

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

SLOVENIJA IN OPERACIONALIZACIJA NOVE OKVIRNE DIREKTIVE O RAVNANJU Z ODPADKI mag. Katja Buda, Ministrstvo za okolje in prostor

Cilj zakonodaje o ravnanju z odpadki je preprečevati nastajanje odpadkov, zmanjšati vpliv ravnanja z odpadki na okolje in hkrati zmanjševati pritisk na naravne vire. Nova okvirna direktiva o ravnanju z odpadki je pripravljena kot sodobna direktiva, ki je integrirana v sodobno evropsko okoljsko politiko in ohranja strukturo veljavne okvirne direktive (Direktiva 75/442/EGS) o odpadkih in njene temeljne določbe.

temelji ravnanje z odpadki na življenjskem ciklu izdelka. V direktivi opredelitev odpadkov ni spremenjena, vendar je dodana definicija stranskega proizvoda. Merila, kdaj je snov ali predmet odpadek in kdaj stranski proizvod, bodo še izdelana. Pomembna so tudi določila, ki opredeljujejo, kdaj lahko štejemo, da snov ali predmet ni več odpadek. Tudi ta člen napoveduje pripravo kriterijev, in sicer vsaj za agregate, papir, steklo kovine, gume in tekstil.

Glavne spremembe okvirne direktive o odpadkih so: 1. uvedba okoljskega cilja; 2. pojasnitev pojmov predelava in odstranjevanje; 3. pojasnitev pogojev za mešanje nevarnih odpadkov; 4. uvedba postopka za pojasnitev, kdaj odpadki prenehajo biti odpadki za izbrane tokove odpadkov; 5. uvedba minimalnih standardov ali postopka za določitev minimalnih standardov za številne postopke ravnanja z odpadki; 6. uvedba zahteve za pripravo nacionalnih programov za preprečevanje nastajanja odpadkov.

1 Razjasnitve nekaterih pojmov

Okvirna direktiva o odpadkih postavlja temelje za evropsko sodelovanje pri ravnanju z odpadki. Določa minimalne standarde za notranji trg z odpadki za recikliranje in je bistvena za uporabo vseh drugih direktiv in uredb o odpadkih. Gre za okvirno direktivo, ki določa splošne norme za ravnanje z odpadki na ravni Evropske unije in hkrati dovoljuje državam članicam, da podrobneje določijo nacionalne ukrepe in postopke za doseganje ciljev. V nadaljevanju je povzetek najpomembnejših določil nove okvirne direktive. Eden od pomembnejših ciljev direktive je zmanjšati vplive na okolje zaradi nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi, pri čemer

Ponovna uporaba je opredeljena enako kot v Direktivi o embalaži in odpadni embalaži. Dodana je opredelitev o recikliranju, da se razjasni obseg uporabe tega pojma. Opredelitev zbiranja je spremenjena zaradi pojasnitve, da ta postopek zajema zbiranje in pobiranje odpadkov zato, da bi se taki odpadki lahko prepeljali na ustrezno območje za ravnanje z odpadki, pri tem pa niso zajeti postopki ravnanja z odpadki, povezani z mešanjem in sortiranjem odpadkov. Opredelitve „povzročitelj“, „imetnik“ in „ravnanje“ niso bistveno spremenjene. Direktiva vzpostavlja hierarhijo ravnanja z odpadki kot prioritetno načelo. Pomembna novost je opredelitev načela razširjene odgovornosti proizvajalca. To načelo poznamo že iz direktiv, ki urejajo embalažo in odpadno embalažo, odpadno električno in elektronsko opremo, izrabljene avtomobile, baterije in akumulatorje ter odpadne baterije in akumulatorje, pri katerih se uveljavlja odgovornost proizvajalca v celotnem življenjskem ciklu izdelka. Države članice morajo kar najbolj spodbujati ločeno zbiranje odpadkov, predvsem pa njihovo predelavo. Kot druge sodobne direktive tudi nova okvirna

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

direktiva določa okoljske cilje, ki jih morajo doseči države članice. Do leta 2015 morajo države članice vzpostaviti ločen sistem zbiranja vsaj za papir, kovine, plastiko in steklo. Države članice morajo, zato da bi naredile korak naprej k evropski družbi recikliranja, sprejeti potrebne ukrepe in do leta 2020 zagotoviti pripravo za ponovno uporabo in recikliranje najmanj 50 odstotkov skupne teže odpadnih materialov, kot so papir, kovine, plastika in steklo iz gospodinjstev in podobni odpadki. Prav tako morajo države članice do leta 2020 doseči 70 odstotkov priprave za ponovno uporabo, recikliranje ali druge oblike predelave gradbenih odpadkov. 2 Kaj pomeni obdelava odpadkov? Direktiva tudi določa obveznost pridobiti dovoljenja za obdelavo odpadkov. Obdelava odpadkov pomeni predelavo ali odstranjevanje vključno s pripravo pred predelavo ali odstranjevanjem. Postopki predelave in odstranjevanja so v prilogi okvirne direktive. Bistvena sprememba je pri kodi R1 – uporaba odpadkov kot gorivo ali za pridobivanje energije. Sežig komunalnih odpadkov po postopku R1 je mogoč, kadar je energetska učinkovitost nove naprave za sežig večja kot 0,65 oziroma obstoječih 0,6, sicer gre za postopek odstranjevanja. Direktiva dopušča izjeme pri izdaji dovoljenj. Za zbiralce, posrednike in trgovce pa direktiva določa, da morajo biti registrirani pri pristojnem organu. Direktiva tudi uvaja minimalne standarde za tiste obdelave odpadkov, ki niso navedene v Direktivi 96/61/EC (IPPC direktiva). Ti standardi bodo šele nastali skladno s postopkom, ki ga predvideva direktiva. Skladno z določili direktive morajo države članice za doseganje okoljskih ciljev pripraviti in sprejeti načrt ravnanja z odpadki, ki mora vsebovati tudi programe za zmanjševanje nastajanja odpadkov. Načrt in programe morajo države članice redno novelirati. Pri pripravi načrta in programov mora sodelovati javnost, države članice pa se morajo povezovati z drugimi državami članicami. Načrt in programe morajo države članice posredovati Evropski komisiji. Določila direktive bo morala Slovenija harmonizirati v dveh letih, potem ko direktiva stopi v veljavo, kar pomeni, da se bo morala spremeniti vsaj obstoječa Uredba o ravnanju z odpadki. Na ravni Evropske komisije se načrtuje tudi sprememba klasifikacijskega seznama odpadkov. Kratkoročno bo prišlo samo do sprememb na obstoječem seznamu, dolgoročno

pa se načrtuje povsem nov seznam odpadkov. Novi seznam odpadkov bo sledil posodobitvi okvirne direktive, za nevarne odpadke pa se bo bolj povezal z obstoječimi določili zakonodaje na področju kemikalij. Za doseganje okoljskih ciljev iz nove direktive bo morala Slovenija pripraviti najpozneje v petih letih načrt in programe za ravnanje z odpadki. Vsekakor pa bodo morali vsi, ki se ukvarjajo z odpadki, sprejeti nove usmeritve za ravnanje z odpadki, ki nakazujejo nadaljnji razvoj zakonodaje na tem področju. Predvsem pa bo nujno odgovorno pristopiti k uveljavljanju predpisanih določil, da bomo lahko dosegli cilje, ki jih uveljavlja nova direktiva o ravnanju z odpadki.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

REGIJSKI KONCEPT RAVNANJA Z ODPADKI IN NALOŽBE V OKOLJSKO INFRASTRUKTURO mag. Bernarda Podlipnik, Ministrstvo za okolje in prostor

Celovito ravnanje z odpadki â&#x20AC;&#x201C; okoljsko ogledalo Slovenije

PriÄ?etek simpozija

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

OPERATIVNI PROGRAM ODSTRANJEVANJA ODPADKOV S POUDARKOM NA RAVNANJU S KOMUNALNIMI ODPADKI Irena Koželj, Ministrstvo za okolje in prostor

1 Uvod Dolgoročni cilji, usmeritve in naloge Republike Slovenije (RS) glede varstva okolja so opredeljeni v Resoluciji o nacionalnem programu varstva okolja. Za njeno izvedbo in izvrševanje obveznosti iz ratificiranih mednarodnih pogodb, strategij in predpisov Evropske unije ministrstvo pripravi operativne programe varstva okolja, ki jih sprejme vlada. Za izvedbo vseh ciljev in obveznosti v zvezi z odstranjevanjem odpadkov in zmanjšanjem količin biološko razgradljivih odpadkov v odloženih komunalnih odpadkih, ki jih moramo postopno doseči v RS, skladno z zahtevami 5. člena Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih, je bil v letu 2004 sprejet Operativni program odstranjevanja odpadkov, zato da bi se zmanjšale količine odloženih biorazgradljivih odpadkov (OP BIOO). Ta program je bil marca 2008 že noveliran in pripravljen za obdobje 2009–2013. V obdobju približevanja Evropski uniji smo v Sloveniji pospešeno sledili zahtevam Direktive Sveta 1999/31/EC o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ki je bila objavljena julija 1999. Še isto leto je bil izveden popis obstoječih odlagališč, v katerem je bilo evidentirano 60 komunalnih in 27 industrijskih odlagališč, februarja leta 2000 pa je bil že sprejet Pravilnik o odlaganju odpadkov, ki je določal obvezna ravnanja in pogoje za odlaganje odpadkov, načrtovanje, gradnjo, obratovanje, zapiranje in ukrepe za zaprtje odlagališč. Že z veljavnostjo pravilnika je moral upravljavec odlagališča zagotoviti, da so bili na odlagališču odloženi samo obdelani odpadki, katerih onesnaženost ne sme presegati mejnih vrednosti parametrov onesnaženosti in mejnih vrednosti parametrov izlužka za nenevarne odpadke. Pravilnik o odlaganju odpadkov je v letu 2006 na-

domestila Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ki je v slovenski pravni red prenesla vsa določila evropske direktive. Namen uredbe je, da se v celotnem obdobju trajanja odlagališča zmanjšajo učinki škodljivih vplivov na okolje, zlasti zaradi vplivov onesnaževanja z izpusti snovi v površinske in podzemne vode, tla in zrak in v zvezi z globalnim onesnaženjem okolja zmanjšajo izpusti toplogrednih plinov in preprečijo tveganja zdravja ljudi. 2 STANJE GLEDE RAVNANJA Z ODPADKI V RS Po podatkih Statističnega urada RS je v letu 2007 v RS nastalo 885.595 ton komunalnih odpadkov, od tega 2.907 ton nevarnih. Glede na leto 2006 se je količina komunalnih odpadkov povečala za 2,3 odstotka, količina nevarnih komunalnih odpadkov pa za 99 odstotkov. Z javnim odvozom je bilo v letu 2007 zbranih za 1,8 odstotka več komunalnih in njim podobnih odpadkov kakor leto prej. Zbranih je bilo največ t. i. drugih komunalnih odpadkov, kar 84,7 odstotka, 7,5 odstotka je bilo ločeno zbranih frakcij, 3,6 odstotka odpadkov z vrtov in parkov ter 4,2 odstotka odpadne embalaže, vključno z ločeno zbrano embalažo. V letu 2007 je bilo v Republiki Sloveniji odloženih 341 kilogramov komunalnih odpadkov na prebivalca oziroma 402 kilograma vseh odpadkov na prebivalca. Glavni del odloženih odpadkov je bil odložen na odlagališčih za nenevarne odpadke (78,1 odstotka), 21,2 odstotka odpadkov je bilo odloženih na industrijskih odlagališčih in le 0,7 odstotka odpadkov je bilo odloženih na odlagališču za nevarne odpadke. Količina vseh odloženih odpadkov na odlagališčih za nenevarne odpadke se je glede na leto 2006 zmanjšala za 3,4 odstotka. Skladno s tem zmanjša-

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

njem se je znižala tudi količina odloženih komunalnih odpadkov, in sicer za 5 odstotkov. Po podatkih Statističnega urada RS je stanje pri ravnanju z odpadki v RS že nekaj let nespremenjeno in ne kaže trenda doseganja postavljenih ciljev. Ugotovitev zahteva takojšnje ukrepanje in uvedbo dodatnih vzvodov, ki bi večinski tok odpadkov preusmerili v postopke predelave. Nastajanje odpadkov je zaradi načina življenja in potrošništva v naši družbi dejstvo in ne odstopa od trendov v drugih evropskih državah. Zaostajanje za razvitejšimi članicami Evropske unije pa se nedvomno kaže v razmerju med nastalimi in odloženimi količinami odpadkov, ki za RS ni pohvalno. Na tem področju nas v prihodnjih letih čaka še obilo dela. 3 REGIJSKI KONCEPT RAVNANJA Z ODPADKI Ravnanje s komunalnimi odpadki je v RS v pristojnosti lokalnih skupnosti. Pretežni del načrtovanja pri zajemu komunalnih odpadkov, pripravi ločeno zbranih frakcij, določeni stopnji obdelave mešanih komunalnih odpadkov pred odlaganjem ter zagotavljanju odlagalnih površin se odvija na medobčinskem nivoju, v bližnji prihodnosti pa se bo odvijalo na nivoju pokrajin. Usmeritve za ravnanje s komunalnimi odpadki narekujejo aktivnosti na treh nivojih: Lokalni (občinski) nivo: – zbiranje komunalnih odpadkov, – zagotavljanje ločevanja odpadkov na izvoru, – sortiranje mešanih komunalnih odpadkov, preprostejši postopki obdelave komunalnih odpadkov ter – oddajanje ločenih frakcij v nadaljnjo predelavo v skladu s predpisi; Regijski (medobčinski) nivo: centri prvega reda (le izjemoma drugega reda): – sortiranje mešanih komunalnih odpadkov, – obdelava komunalnih odpadkov (kompostarne, MBO ...), – oddajanje ločenih frakcij v nadaljnjo predelavo v skladu s predpisi, – recikliranje in ponovna uporaba ločeno zbranih frakcij, – priprava komunalnih odpadkov za termično obdelavo in – odlaganje preostankov obdelanih komunalnih odpadkov.

Nadregijski (državni) nivo: – termična obdelava obdelanih komunalnih odpadkov z izrabo energije in – odlaganje preostankov teh odpadkov po termični obdelavi. V RS je treba problematiko komunalnih odpadkov reševati le v okviru zmogljivih regijskih centrov za ravnanje z odpadki. Glede na prostorske, naravne, poselitvene in druge danosti slovenskega prostora in tudi zaradi tehnično-tehnoloških možnosti, ekonomičnosti in logistike, družbene sprejemljivosti in usmeritve v načrtno ravnanje z odpadki je upravičen in izvedljiv le regijski ali medobčinski pristop. Glavna usmeritev ravnanja z odpadki v RS mora biti ločeno zbiranje odpadkov na izvoru in učinkovita obdelava (mehanska, biološka, termična) preostanka odpadkov po ločenem zbiranju ter, v primeru posameznih tokov odpadkov, odgovornost proizvajalca izdelkov, iz katerih nastanejo ti odpadki. Kot vodilno načelo zakonodaje in politike preprečevanja nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi se mora uporabljati petstopenjska hierarhija ravnanja z odpadki, po kateri je odlaganje odpadkov na odlagališčih najslabša možnost, ki se uporablja samo, kadar odpadkov ni mogoče predelati ali odstraniti drugače. Posebno pozornost je skladno z zahtevami 5. člena Direktive Sveta 1999/31/ES treba posvetiti postopnemu zmanjšanju količin odloženih biološko razgradljivih odpadkov v komunalnih odpadkih. Zahteve glede tega so v Uredbi o odlaganju odpadkov na odlagališčih jasne: količino biološko razgradljivih odpadkov v komunalnih odpadkih, ki se odlagajo na odlagališčih, je treba zmanjšati s 63 odstotkov v izhodiščnem letu 1995 na končnih 22 odstotkov v letu 2015. Direktiva omogoča državam članicam, ki so leta 1995 ali zadnje leto pred letom 1995, za katero so na voljo standardizirani podatki Eurostat, na odlagališča odložile več kakor 80 odstotkov svojih zbranih komunalnih odpadkov, da lahko prestavijo uresničitev ciljev za največ štiri leta, zato tudi RS (predvsem zaradi zamika pri gradnji regijske infrastrukture za obdelavo komunalnih odpadkov) razmišlja o podaljšanju roka za izpolnitev zadnjega cilja. Glede na to, da se bo morala količina odpadkov, ki jih bomo lahko odlagali, ob upoštevanju hierarhije precej zmanjšati, naj bi se tudi potrebe po odlagalnem prostoru precej zmanjšale. Novelirani OP BIOO zato predvideva največ 15 regijskih centrov z odlagalnim prostorom, kamor naj bi se odlagali le

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

preostanki odpadkov po obdelavi. Osnovno omrežje centrov za ravnanje z odpadki tvorijo centri prvega reda ali regijski centri za ravnanje z odpadki, ki so najvišja oblika medobčinskega združevanja in vključujejo najmanj 90.000 prebivalcev. Omrežje regijskih centrov izjemoma dopolnjujejo centri drugega reda, ki pokrivajo območja, kjer je med 55.000 in 90.000 prebivalcev. Predvideni regijski centri za ravnanje s komunalnimi odpadki: 1

BARJE, LJUBLJANA

BUKOVŽLAK, CELJE

DOBRAVA, ORMOŽ

LESKOVEC, NOVO MESTO

PRAGERSKO, SLOVENSKA BISTRICA

PUCONCI, MURSKA SOBOTA

KOPER

STARA GORA, NOVA GORICA

MALA MEŽAKLA, JESENICE

KOVOR, TRŽIČ

GLOBOKO, TREBNJE

GAJKE, PTUJ

ZMES, PREVALJE

UNIČNO, HRASTNIK

ŠPAJA DOLINA, GROSUPLJE

4 NOVOSTI V LETU 2009 Za vse članice Evropske unije je zavezujoč dokončen datum, ki izhaja iz Direktive Sveta 1999/31/ ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ki določa, da morajo države članice zagotoviti, da od 16. julija 2009 naprej ne obratuje nobeno odlagališče, ki ni povsem usklajeno z zahtevami direktive. Oba datuma izhajata tudi iz Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, s katero smo v RS v pravni red prenesli to direktivo. Zavezujoč je tudi datum iz Direktive Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (IPPC Direktiva), po kateri bi si morali vsi upravljavci odlagališč nevarnih in nenevarnih odpadkov (razen inertnih), pridobiti okoljsko dovoljenje v skladu s predpisom, ki ureja

vrste dejavnosti in naprave, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (dovoljenja IPPC) do 30. oktobra 2007. Oba datuma izhajata tudi iz Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih. V RS problem ni tako pereč v zvezi z odlagalnim prostorom, zaskrbljujoče stanje je glede ločenega zbiranja odpadkov, deleža predelave, prednostnega recikliranja, predvsem pa glede infrastrukture za obdelavo komunalnih odpadkov, ki ni bila pravočasno zgrajena. Eden od največjih razlogov, da se cilji po OP BIOO je ne dosegajo, je dejstvo, da kljub zahtevam iz Odredbe o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki, ki je bila sprejeta v letu 2001 in določa najmanjši obseg in vsebino ravnanja z ločeno zbranimi frakcijami, ki morata biti zagotovljena v okviru opravljanja lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (prehodni roki so potekli v letih 2001, 2003), še vedno veliko občin nima zgrajenih ustreznih zbirnih centrov, zbiralnic in sortirnic, ki so nujni za uspešno izvajanje operativnega programa. Ministrstvo mora zaradi obrazloženega mnenja EK glede prenosa Direktive o odlaganju odpadkov na odlagališčih in zaradi zamika pri gradnji regijske infrastrukture v predvideno novelacijo Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih vnesti nekaj novosti: - nova bo uvedba finančnih jamstev za upravljavce odlagališč nevarnih in nenevarnih odpadkov; v skladu z zahtevami Direktive o odlaganju odpadkov na odlagališčih morajo vsi upravljavci predložiti finančno jamstvo, s katerim zagotavljajo ustrezno zaprtje odlagališča in izvajanje potrebnih ukrepov po zaprtju odlagališča (za komunalne odpadke najmanj trideset let). Ministrstvo unovči finančno jamstvo, če na podlagi letnega poročila upravljavca odlagališča o izvajanju zapiranja odlagališča oziroma o izvajanju ukrepov po zaprtju odlagališča ali ob stečaju upravljavca ugotovi, da se ukrepi niso izvajali v skladu z zahtevami okoljskega dovoljenja; - novo bo predvidoma štiriletno podaljšanje zadnjega cilja glede odloženih količin biorazgradljivih odpadkov; zaradi zamika pri gradnji infrastrukture za obdelavo komunalnih odpadkov bo RS izkoristila možnost odloga uresničitve zadnjega cilja, ki ga omogoča 5. člen Direktive Sveta o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Ta določa, da države članice, ki so leta 1995 ali zadnje leto pred letom 1995, za katero so na voljo

- -

- - -

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

standardizirani podatki Eurostat, na odlagališča odložile več kakor 80 odstotkov svojih zbranih komunalnih odpadkov, lahko odložijo uresničitev ciljev za največ štiri leta. Slovenija bo uveljavljala možnost podaljšanja pri izpolnitvi zadnjega cilja, tj. zmanjšanja količin biološko razgradljivih sestavin v odloženih komunalnih odpadkih na 35 odstotkov glede na izhodiščno leto 1995; nova naj bi bila možnost obratovanja odlagališč po 16. juliju 2009 tudi za tista, ki niso opredeljena kot regijska in dokončna umestitev vseh občin v regijski koncept ravnanja s komunalnimi odpadki; novelirana uredba bo predvidoma dala pod določenimi pogoji možnost pridobitve okoljskih dovoljenj tudi upravljavcem odlagališč, ki niso v uredbi opredeljena kot regijska, in sicer do operativnosti regijskih centrov. Pogoji za pridobitev dovoljenja: upravljavec ima izdano okoljsko dovoljenje z veljavnostjo do 15. julija 2009; upravljavec obstoječega odlagališča ima za celotno obdobje nameravanega odlaganja še razpoložljivo zmogljivost za odlaganje obdelanih odpadkov, zagotovljena je taka obdelava mešanih komunalnih odpadkov, da količina biološko razgradljivih sestavin v komunalnih odpadkih ne presega predpisane vrednosti, za obstoječe odlagališča se izvaja monitoring onesnaževanja podzemne vode, za odlagališča na kraškem terenu pa tudi monitoring površinske vode, v katero se izliva podzemna voda iz vplivnega območja obstoječega odlagališča, na posameznem območju še ne obratuje regijski center za ravnanje s komunalnimi odpadki, priloženo finančno jamstvo, če upravljavec odlagališča za občine, za katere izvaja obvezno javno službo odlaganja ostankov po predelavi ali odstranjevanju, predloži podpisane pogodbe o uvrstitvi v enega od regijskih centrov.

5 PREDVIDENI UKREPI MINISTRSTVA Zaradi ugotovljenih dejstev, da okoljski cilji niso doseženi in da se v RS komunalni odpadki še vedno prednostno odlagajo, je treba najprej storiti vse, da se tako ravnanje ustavi in odpadki preusmerijo z odlagališč v druge postopke, prednostno v recikliranje. Na ministrstvu v letošnjem letu tudi v skladu z ugotovitvami revizije Računskega sodišča RS glede ravnanja z ločeno zbranimi frakcijami pripra-

vljamo Operativni program ravnanja z ločeno zbranimi frakcijami komunalnih odpadkov in novelacijo nekaterih drugih predpisov, na primer Odredbe o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki in zaradi opozorila Evropske komisije v zvezi s prenosom zahtev glede uvedb finančnih jamstev za upravljavce odlagališč tudi Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Na ministrstvu načrtujemo, da si bomo dodatno prizadevali za reševanje regijskega ravnanja s komunalnimi odpadki na področjih, kjer do konsenza občin še ni prišlo, in da bomo izkoristili možnost sofinanciranja pri gradnji javne infrastrukture iz vira kohezijskih sredstev. 6 SKLEP V slovenskem prostoru na žalost vse preveč govorimo o odlagališčih in odlaganju odpadkov, ne pa o pravih ciljih regijskega ravnanja s komunalnimi odpadki. Treba je storiti vse, da se tako ravnanje ustavi in odpadki preusmerijo z odlagališč v druge postopke, prednostno v recikliranje. Osnovna usmeritev mora biti, da se čim več odpadkov ponovno uporabi in predela ter da se ločeno zbirajo na izvoru, seveda ob upoštevanju realnih omejitev in zagotavljanju učinkovite predelave ločeno zbranih frakcij.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

SLOPAK – UČINKOVIT SISTEM RAVNANJA Z ODPADNO EMBALAŽO Andrej Sotelšek, Slopak d.o.o.

V Sloveniji količine odpadne embalaže iz leta v leto naraščajo, zato si v družbi Slopak prizadevamo za pravilno ravnanje z odpadno embalažo. Vloga družbe Slopak je namreč organizirati in voditi zbiranje in prevzemanje odpadne embalaže, ki nastaja pri opravljanju proizvodne, trgovinske in storitvene dejavnosti in ni komunalni odpadek, in tiste, ki nastaja v gospodinjstvu in je komunalni odpadek. Poleg tega zagotavlja predelavo in recikliranje prevzete odpadne embalaže in odstranjevanje ostankov, s čimer pomaga razbremeniti vpliv na okolje. Zelo pomembno vlogo pri vsem tem pa igra tudi ozaveščanje vseh vpletenih, saj le tako lahko pridemo do pozitivnih rezultatov. Podatek, ki priča o pozitivnih rezultatih družbe Slopak, je, da že vse od leta 2004 dosegamo in celo presegamo zahtevane deleže predelave, ki jih je za Slovenijo postavila Evropska unija. Tako je družba Slopak med letoma 2004 in 2009 zagotovila predelavo in recikliranje za več kot 380.000 ton odpadne embalaže in pripomogla k zmanjšanju odlaganja odpadne embalaže na odlagališčih odpadkov, kar je sicer dodatna obremenitev za okolje.

Delež zbrane in predelane embalaže (%)

Primerjava med zahtevanim deležem predelave in dosežki družbe Slopak za obdobje 2004 - 2008

tem družbe Slopak vključenih več kot 1500 podjetij, ki so obravnavani enakovredno in imajo neposredno kontrolo nad delovanjem sistema.

Graf 2: Količina zbrane odpadne embalaže v sistemu Slopak v letu 2008

Vendar pa se zavedamo, da je reciklaža več kot samo proces predelave odpadne embalaže. Je tudi ohranjanje čistega okolja in naložba za prihodnost okolja, kjer živimo. Na to mislimo, ko poskušamo ozaveščati širšo javnost o pomembnosti zbiranja in ločevanja odpadkov.

60 50 Min. zahteve EU za Slovenijo [%]

40 30

Dosegel SLOPAK [%]

20 10 0 2004

2005

2006

2007

2008

Leto

Graf 1: Primerjava med zahtevanim deležem predelave in dosežki družbe Slopak za obdobje 2004–2008

Zahvaljujoč vloženemu trudu v pravilno ravnanje z odpadno embalažo smo lahko ponosni, da je v sis-

Slika 1: Nečistoče dražijo sistem ravnanja z odpadno embalažo. Ozaveščanje potrošnikov o pravilnem razvrščanju odpadkov je nujno.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

Močno poudarjamo ozaveščanje najmlajših generacij, ki bodo v prihodnosti igrale pomembno vlogo pri odgovornem ravnanju z odpadki. Med drugim je bil organiziran likovni natečaj Embalaža je vsepovsod okrog nas, za katerega že lahko trdimo, da je tradicionalen, saj je letos potekal že petič zapored. Tako je v akcijah ozaveščanja družbe Slopak sodelovalo že več kot 125.000 otrok. S takimi akcijami si prizadevamo utrditi zavest javnosti o pomembnosti zbiranja in ločevanja odpadkov ter prepričati tiste, ki tega še ne počnejo. Dejstvo je, da se navade spreminjajo, kar se kaže v količini ločeno zbrane odpadne embalaže iz gospodinjstev, ki se je v lanskem letu povečala kar za 30 odstotkov v primerjavi z letom 2007.

Koli ina zbrane komunalne odpadne embalaže ( v tonah) 40.000 35.000 30.000 25.000 20.000 15.000 10.000 5.000 0

Koli ina ( v tonah)

Leto

Graf 3: Naraščanje zbrane količine odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, v sistemu Slopak za obdobje 2004–2008

Razvoj sistema je nujen na državni in občinski ravni, da bo stroškovna obremenitev zaradi odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, pravično razdeljena med vse akterje. Pri vsem tem pa je zelo pomembno dejstvo, da se je treba problematike ravnanja z odpadki lotiti dolgoročno, saj kratkoročne rešitve ne prinašajo želenih rezultatov za ohranitev okolja. Le z dolgoročnimi vizijami bomo uspešni v boju z naraščajočimi količinami odpadkov in s stroški, povezanimi z njimi.

Udeleženci simpozija

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

VELIKE GOSPODARSKE DRUŽBE KOT ZAVEZANCI IN NJIHOVO MESTO V SHEMAH Srečo Bukovec, Mercator d.o.o.

Celovito ravnanje z odpadki â&#x20AC;&#x201C; okoljsko ogledalo Slovenije

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

TRG IN PREDELAVA ODPADKOV – PRIMER PREDELAVE ODPADNE PLASTIČNE EMBALAŽE Marko Omahen, Omaplast d.o.o.

Trg odpadne plastične embalaže se je oblikoval kar dve desetletji. Razvoj je segal od trga, ki je potreboval dodatne finančne spodbude, da je sploh lahko zaživel, pa vse do trga, kot ga poznamo danes, ko je odpadna plastična embalaža tržno blago, ki dosega tudi zelo visoke cene. V začetku devetdesetih let so se v evropskih državah začele ustanavljati tako imenovane družbe za ravnanje z embalažo. Namen družb je bilo učinkovito ravnanje z odpadno embalažo (vso odpadno embalažo). Sistemi so bili financirani z embalažninami, zbrana sredstva pa so razporejali zbiralcem in predelovalcem odpadne embalaže. Trg surovin je bil takrat v povsem drugačni situaciji, saj prodaja zbranih frakcij ni bila mogoča. Družbe za ravnanje z embalažo so bile prisiljene prispevati doplačila za reciklažo odpadne embalaže, saj je bila prodajna cena recikliranih surovin nižja in tudi stroški predelave so bili manjši. Slovenija v tistem času še ni razmišljala o učinkovitem sistemu za ravnanje z odpadki. Razmere na trgu odpadne plastične embalaže so bile prepuščene iznajdljivosti in zmožnosti kreiranja lastnega sistema zbiranja odpadnih surovin, predvsem iz industrije. Pri komunalni embalaži dejansko ni bilo nobenih aktivnosti. Z razvojem globalizacije so se začele spreminjati razmere na tržišču. Povpraševanje po odpadnih surovinah je iz leta v leto naraščalo. Vsako leto so naraščale tudi cene primarnih surovin, ogromen vpliv pa je vsekakor imelo tudi splošno povpraševanje po nafti in njenih derivatih. Iz teh razlogov začnemo nekje leta 2000 zaznavati resen trg z odpadnimi surovinami. Podjetja, ki so izvajala storitve zbiranja in reciklaže odpadne plastične embalaže, so morala prilagoditi

svoje poslovanje cenam doplačil za opravljanje storitev, ki so se začele zmanjševati. Reciklažna podjetja so v zelo kratkem času celo izgubila doplačilo družb za ravnanje z odpadno embalažo, in sicer za vsako tono predelane plastike. Takih sprememb kar nekaj evropskih podjetij ni preneslo, saj je bilo treba spremeniti način poslovanja v podjetjih, ki so opravljala storitev predelave. Začele so nastajati prave tržne razmere. V Sloveniji se stanje glede zbiranja odpadne plastične embalaže v devetdesetih letih ni bistveno spremenilo. Slovenska reciklažna podjetja so še vedno zaradi svojih interesov predelovala in zbirala odpadne surovine. Z vstopom v Evropsko unijo je Slovenija morala začeti izvajati smernice glede ravnanja z odpadno embalažo. Ustanovilo se je prvo združenje, ki se je pozneje preoblikovalo v Družbo za ravnanje z odpadno embalažo. Družbe za ravnanje z odpadno embalažo so začele delovati v zelo ugodnem gospodarskem okolju. Ogromno zbranih in sortiranih frakcij odpadne plastične embalaže je mogoče ob minimalnem naporu zelo uspešno tržiti, saj povpraševanje nenehno presega ponudbo. Uspešno se začnejo možnosti reciklaže tudi tistih frakcij, ki so bile do pred kratkim nemogoče. V veliko primerih je družbam uspelo iztržiti pokritje stroškov ali celo minimalen profit. Za te iste frakcije so družbe v preteklosti plačevale stroške odlaganja na deponijo ali sežiga v cementarnah in sežigalnicah. Cene odpadne plastične embalaže nenehno rastejo. Cene ne postavlja prodajalec, ampak kupec. Praktično ceno oblikujejo kupci po principu, kdo plača več. Večinoma so vedno najmočnejša azijska podjetja, ki lahko zaradi ugodnih delovnih razmer plačajo več.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

1 Vrste embalaže, zanimive za trg Odpadna embalaža za trg še vedno ni zanimiva, če ni ustrezno sortirana in pripravljena za transport. Zbiranje in sortiranje je nujno opravilo, da lahko odpadno embalažo ponudimo trgu. Kakovost sortirane frakcije je odvisna od tehnologije, načina in učinkovitosti posameznega obrata za ločevanje odpadne embalaže. Za najboljše frakcije materiala veljata industrijska odpadna embalaža in embalaža iz logistike in transporta. V glavnem gre za enoten material (ena vrsta plastike), ki ga je že na izvoru, kjer nastaja, zelo preprosto ločevati in primerno zbirati. Taki materiali ne vsebujejo drugih odpadkov oziroma je delež nečistoč minimalen. Strošek zbiranja in priprave take embalaže je najnižji, medtem ko cena zbrane frakcije dosega najvišje vrednosti. Drugi del embalaže je komunalna embalaža. Že zaradi načina zbiranja je po navadi veliko bolj kontaminirana z različnimi primesmi. Največji delež ločeno zbranih frakcij predstavljajo plastenke in folije, ki se razvrstijo tudi po vrstah plastike. Pri komunalni embalaži je vedno prisoten določen delež nečistoč, ki jih pri samem sortiranju ni mogoče odstraniti. Te nečistoče se odstranijo šele pri reciklaži, kar pozneje pomeni dodaten strošek, ko je treba poskrbeti za ustrezen sežig ali deponiranje. Po izkušnjah predelovalcev je delež nečistoč v ločeno zbranih komunalnih frakcijah odpadne plastične embalaže od 8- do 14-odstoten. Od količine in prisotnosti veliko različnih primesi je tudi odvisna kakovost recikliranega materiala. Kadar kakovost recikliranega materiala ne ustreza normam, postane tudi tržno nezanimivo blago. Velik delež primesi posledično vpliva na končno ceno odpadne surovine. 2 Razvoj embalaže Pri samem razvoju nove embalaže ima največjo težo njen namen. Embalaža mora biti uporabna, pri prehrambnih izdelkih mora zagotavljati neoporečnost in obstojnost izdelka, z marketinškega vidika mora biti funkcionalna in opazna, da jo kupec prej zagleda na prodajni polici. Tisti okoljski vidik je sicer zelo priljubljen, vendar je vedno nekje na koncu preferenc, ki jih imajo snovalci nove embalaže. Pri razvoju in proizvodnji plastične embalaže je tehnologija izredno napredovala. Za potrebe prehrambne industrije so razvili plastenke, sestavljene iz treh slojev materiala različne vrste, pri folijah za

pakiranje hrane pa lahko dosežejo tudi od 8–10 slojev materiala različne vrste. Za zaščito potrošnika je to sicer izjemen dosežek, vendar z vidika reciklaže popolnoma nesprejemljivo početje. Večslojnih ali sestavljenih materialov ni mogoče reciklirati. Edini način ravnanja s tako embalažo je priprava v alternativna goriva in na koncu sežig. Da bi se izognili taki embalaži v prihodnosti oziroma da bi lahko financirali odstranjevanje, so se nekatere družbe v Evropski uniji odločile, da zaračunavajo večjo embalažnino podjetjem, ki dajejo sestavljeno embalažo na tržišče. Ponekod je cena take embalažnine tudi trikrat višja kot za nesestavljeno embalažo. 3 Reciklažna podjetja v Sloveniji V Sloveniji imajo reciklažna podjetja zgodovino, ki je primerljiva z drugimi državami Evropske unije. Skupne kapacitete so sicer skromnejše, kar je glede na obseg trga razumljivo. Dve podjetji, ki izstopata pri predelavi odpadne plastične embalaže, Omaplast d.o.o. in AD d.o.o., skupaj letno predelata skoraj 30.000 ton odpadne embalaže. Njuna izključna dejavnost je reciklaža plastike in odpadne plastične embalaže. Podjetje Omaplast d.o.o. predeluje embalažo LD PE, LLD PE, HD PE, in PP, medtem ko je AD d.o.o. specializirano izključno za plastenke PET. Druga podjetja, ki imajo okoljska dovoljenja in manjše obrate za predelavo, večinoma dopolnjujejo svojo proizvodnjo plastičnih izdelkov ali reciklirajo odpadke, nastale pri proizvodnji iz njihove primarne dejavnosti. Zanimivo je, da domača reciklažna podjetja od skupne predelane količine 30.000 ton pridobijo le približno 3 odstotke odpadne plastične embalaže iz obstoječih slovenskih družb za ravnanje z odpadno embalažo. Preostale količine zberejo podjetja sama po slovenskem tržišču ali pa embalažo pod ugodnejšimi pogoji uvozijo prek tujih družb za ravnanje z odpadno embalažo. 4 Recikliranje odpadne plastične embalaže Treba je ločevati med reciklažo, zbiranjem in sortiranjem odpadne embalaže. Pred samo reciklažo mora biti embalaža ustrezno pripravljena. Pomembno je ločiti materiale po vrsti odpadka in po vrsti plastike in jih ustrezno pripraviti za transport.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

Tovrstno ločevanje se opravi v fazi sortiranja. Tako pripravljena embalaža se transportira v stroje za reciklažo, kjer potekajo naslednje faze: Sortiranje (kontrola): Predsortiranje oziroma kontrola vhodnega materiala je potrebna zaradi prisotnih primesi v sortirani frakciji materiala, ki ga recikliramo. Ročno je treba izločiti največ, kar je mogoče. Predsortiranje se lahko izvaja tudi zaradi barve končnega granulata. Mletje: Vsa embalaža se v prvi fazi zmelje. Bistvo mletja je zmanjševanje volumna in omogočanje nadaljnjega doziranja materiala v pralne sisteme. Pranje: Pri pranju se izločajo delci kovin, papirja drugih plastičnih materialov, pesek, zemlja, lepila in druge primesi. Pranje poteka mehansko, pretežno brez dodatkov pralnih sredstev ali drugih kemikalij. Izjema je pranje plastenk PET, pri katerem se uporabljajo pralna sredstva zaradi odstranjevanja lepila od nalepk. Sušenje: Sušenje opranih materialov, saj drugače nadaljnja uporaba ni mogoča. Ekstruzija: Ekstrudiranje je faza, pri kateri se material plastificira, homogenizira in dodatno filtrira. Stopljena masa se potiska prek filtra, kjer ostajajo ostanki nečistoč, ki jih pri pranju nismo mogli odstraniti. Ob koncu postopka pridobimo granulat, ki je pripravljen za proizvodnjo novih izdelkov iz plastičnih mas. 5 Problematika pri reciklaži odpadne plastične embalaže Težave predstavljajo slabo sortirane frakcije odpadne embalaže. Slabo sortiranje pomeni slabšo kakovost končnega proizvoda. Pri tem imajo velik vpliv tudi večslojne in sestavljene embalaže. Izredno težko jih je namreč prepoznati in določiti vrsto, v katero spadajo. Ob tem moramo upoštevati dejstvo, da je tovrstno prepoznavanje izredno zamudno in neučinkovito. Problematičen je tudi strošek sežiga, priprave na sežig ali deponiranje rejektov iz reciklaže, saj strošek v celoti nosijo reciklažna podjetja, kot da je to njihov odpadek iz proizvodnje. Dejansko gre za odpadek, ki je bil komunalna frakcija in je končal pri predelovalcu zaradi neučinkovitega sortiranja teh odpadkov.

Velike obrabe in stroški vzdrževanja so stalni spremljevalci predelovalcev odpadne embalaže. Odpadne surovine vsebujejo močno abrazivne snovi, ki jih pred reciklažo ni mogoče odstraniti. Vsaka vrsta odpadka zahteva nekoliko drugačen postopek predelave ali tehnologijo predelave. Pri tem je treba upoštevati, da je za vzpostavitev določene tehnologije potrebna določena letna količina odpadkov. Zadostna letna količina zbrane frakcije omogoča rentabilnost predelave ali reciklaže. V Sloveniji je zagotavljanje zadostnih količin velikokrat težavno. Problem ni v tem, da količin ne zberemo dovolj, težava je v tem, da nekontrolirano izginejo. 6 Problematika trga odpadne plastične embalaže Preseženo povpraševanje po sortirani plastični embalaži v primerjavi s ponudbo je pripeljalo do visoke rasti cen. Predvsem Kitajski predelovalci so zgradili svojo mrežo nabave odpadnih surovin v Evropi. Zaradi ugodnih razmer za predelavo v Aziji in velikega povpraševanje se morajo evropska reciklažna podjetja podrejati visokim cenam vseh odpadnih surovin. Zelo agresivna so postala tudi podjetja iz Indije, Pakistana, Filipinov in Vietnama. Evropska unija ne omejuje izvoza odpadne plastične embalaže niti ne opredeljuje deležev količin odpadne embalaže, ki bi morala ostati domačim predelovalcem. Kakovost sortiranih frakcij se zmanjšuje. Ko namreč odpadna embalaža zapusti skladišča v Evropski uniji, reklamacije v glavnem niso več mogoče. Evropska reciklažna podjetja imajo možnost reklamacij, vendar pa so zaradi pritiska na dobavitelje začela izgubljati pogodbe za nove količine. Razlog je preprost, saj je mogoče prodati zbrano odpadno embalažo na azijski trg tudi z večjimi deleži primesi. Reciklažna podjetja morajo zaradi takih razmer plačevati višjo „tržno“ ceno za material in po predelavi še odlaganje ali sežig visokega deleža primesi. Ker je Evropska unija izvoznik odpadne plastične embalaže, je zato tudi zelo občutljiva za padec povpraševanja. Decembra leta 2008 je padlo povpraševanje in zato tudi cene. Kazalo je že, da se trg dolgo ne bo stabiliziral, kar je prestrašilo številne v tem poslu. V tistem trenutku so imeli evropski predelovalci presežke surovin v skladišču. Trg odpadnih surovin se je začel že ob koncu januarja stabilizirati, kar je srečen konec za družbe, ki skrbijo za ustrezno ravnanje z embalažo, vendar pa moramo pomisliti na posledice, če bi taka kriza trajala dlje.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

Trg je postal zelo nestabilen zaradi stalno spreminjajočih se cen nove plastike in vzporedno s tem tudi cen reciklirane plastike. Dejansko stanje je še dodatno obremenjujoče, saj je cena nafte na svetovnih trgih nizka, zato je nizka cena primarne plastike (novi granulati). Kadar je cena novih materialov nizka, je splošno povpraševanje po recikliranih materialih nižje in jih je mogoče prodati samo po zelo nizki ceni. Po začetku vsesplošne gospodarske krize so prodajne cene recikliranih materialov padle na nivo dejanskih stroškov predelave. Dodatno obremenjevanje cen omogoča tudi presežno proizvajanje novih granulatov, saj so bile samo v letu 2008 končane investicije v dodatne kapacitete, pri granulatih LD PE na primer kar 3.000.000 ton. Na drugi strani smo priča splošno nižjemu povpraševanju po plastiki. Povpraševanje po primarni plastiki se je zmanjšalo za 40 odstotkov. Po vseh predvidevanjih in statistikah se situacija ne bo bistveno spremenila v naslednjih dveh letih. Cena energije je pomemben element pri reciklaži odpadne embalaže. Glede na statistiko je poraba energije približno 1,0–,1,1 kW/kg. Stalna rast cen v Evropi je zelo obremenila predelovalce odpadne embalaže, ki pa se spet ne morejo primerjati s kalkulacijo azijskih držav, kjer je energija cenejša. 7 Problematika trga odpadne plastične embalaže v Sloveniji Družbe za ravnanje z odpadno embalažo v Evropski uniji večinoma operirajo samo s komunalnimi frakcijami. V Sloveniji je še vedno delež zbrane embalaže iz industrije, logistike in transporta večji kot delež zbrane embalaže iz komunalnih frakcij. Večina zbrane odpadne plastične embalaže konča na azijskih trgih. Gre predvsem za embalažo, ki jo je zelo preprosto zbrati in pripraviti za prodajo. Količine zbrane in sortirane komunalne embalaže so skromne. Vsekakor ne dosegamo želenih ciljev zbiranja in reciklaže komunalne embalaže, kar je zelo slabo. Družbe za ravnanje z odpadno embalažo namreč trdijo, da že zdaj ne morejo pokrivati stroškov zbiranja sortiranja in odstranjevanja. Zanimivo bo spremljati nadaljnje dogodke, ko se bodo začele zapirati deponije in bo treba vse komunalne odpadke pripraviti za reciklažo ali sežig. Kako bo takrat družbam uspelo obvladovati stroške? Verjetno je težava tudi v tem, da zakonodaja dopušča nenadzorovano odpiranje družb za ravnanje z odpadno embalažo. Pojavljajo se nove družbe, ka-

terih cilj je uveljavljanje lastnih interesov, nikakor pa doseganje okoljskih ciljev. Rešitev problema bi vsekakor bila ustanovitev enega neprofitnega sistema ravnanja z odpadno embalažo, kjer bi se dejansko pokazalo, kakšno je stanje na trgu odpadkov in kaj bi ta sistem mogel narediti za izboljšanje stanja. Tak sistem bi moral delovati pod nadzorom MOPE. Sedanji koncept žal omogoča samo izkoriščanje slabe zakonodaje za ustvarjanje novih profitov. 8 Zakaj je reciklaža pomembna? Mnogi se sprašujejo, zakaj sploh reciklirati odpadno embalažo. Trdijo namreč, da je precej lažje vso odpadno embalažo uporabiti kot energent. Je zadeva res tako preprosta ? Svetovna proizvodnja plastike vsako leto narašča. Po nekaterih statistikah se količina proizvedene plastike v Evropi približuje količini 300 milijonov ton na leto. Prepričani smo, da lahko velik del te plastike vrnemo v ponovno uporabo. • Skupaj lahko ohranimo dragocene naravne vire Reciklirani plastični granulati se proizvajajo brez uporabe surove nafte s procesi mehanske reciklaže. • Skupaj lahko ohranimo velike količine energije Za mehansko reciklažo se porabi 90 odstotkov manj energije na tono reciklirane plastike kot za proizvodnjo primarne surovine iz surove nafte. • Skupaj lahko preprečimo onesnaževanje ozračja Z vsako tono reciklirane plastike preprečimo tudi do 2 toni toplogrednih plinov, ki bi nastali pri običajni proizvodnji plastike v rafinerijah. • Skupaj lahko preprečimo onesnaževanje okolja Odpadno plastiko predelujemo z uporabo najnovejše tehnologije brez kemikalij in okolju nevarnih postopkov. Ob tem reciklaža ne predstavlja tveganj okolja in ljudi.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

PREVENTIVNI PRISTOPI ZMANJŠEVANJA ODPADNE EMBALAŽE dr. Gregor Radonjič, Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze Maribor

1 UVOD Preprečevanje nastajanja odpadkov (ne le embalažnih) naj bi v prihodnje predstavljalo enega večjih izzivov pri celovitem ravnanju z odpadki v Evropski uniji. Več tematskih okoljskih strategij Evropske unije, kot so Tematska strategija o preprečevanju in recikliranju odpadkov, Tematska strategija o trajnostni rabi naravnih virov in Integrirana politika proizvodov, eksplicitno vključuje in poudarja preventivne pristope za zmanjševanje nastajanja odpadkov (in drugih vplivov na okolje). S preventivnimi ukrepi pa ne zmanjšujemo le nastajajočih količin trdnih odpadkov, ampak posredno zmanjšujemo številne druge vplive na okolje, ki nastajajo zaradi pridobivanja in predelave primarnih surovinskih virov, rabe energije in deponiranja. Ob širšem družbenem pomenu imajo preventivni pristopi izjemno pomembno vlogo – okoljsko in ekonomsko – tudi v podjetniški praksi, saj pomenijo možnost za racionalizacijo stroškov in inoviranje. Embalaža spada v materialno intenzivno področje, zato se pojavlja pri obremenjevanju okolja kot precej velik dejavnik. Pojavlja se med industrijskimi in komunalnimi odpadki. Embalažna industrija in uporabniki embalaže porabljajo velike količine naravnih virov, zato da zadovoljujejo skoraj nenasitne zahteve svetovnih marketinških in distribucijskih sistemov. Zato je problematika odpadne embalaže visoko na seznamu okoljskih zakonodajnih prioritet. Kljub napredku pri zbiranju in predelavi odpadne embalaže v zadnjih letih njene količine naraščajo. Razlogov za ta pojav je več [1]: • sodobni vzorci potrošnje in razmah potrošniške družbe, • sodoben način življenja,

• pospešena globalizacija trga (vse daljše transportne in distribucijske poti), • spremenjeni socialni in demografski trendi (naraščanje števila gospodinjstev z enim ali dvema članoma, vse intenzivnejša urbanizacija), • neustrezno pakiranje številnih izdelkov, • neupoštevanje ekodizajna pri razvoju embalaže, • marsikje še ne dovolj razvita infrastruktura za predelavo odpadne embalaže, • ne dovolj razvit trg sekundarnih surovin. Čeprav predstavlja ravnanje z že nastalo odpadno embalažo izjemno pomemben del gospodarjenja z odpadki, se bo v prihodnje pozornost vendarle morala bolj preusmerjati v preventivne ukrepe. Namen prispevka je prikazati značilnosti preventivnih pristopov nastajanja odpadne embalaže in obenem opozoriti na specifično preventivno vlogo embalaže v distribucijskih sistemih in v širši družbi, po čemer se razlikuje od drugih skupin proizvodov. 2 SPLOŠNE SMERNICE PREPREČEVANJA NASTAJANJA ODPADNE EMBALAŽE Okvir za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo predstavlja Direktiva EU 94/62/ES [2]. Ko je bila leta 1994 ta direktiva sprejeta, je bil eden od njenih osnovnih ciljev – poleg razbremenjevanja deponij in postavitve okvira za delovanje notranjega trga – prav zmanjševanje oziroma preprečevanje nastajanja odpadne embalaže oziroma zmanjševanje njenih vplivov na okolje. V skladu s to direktivo morajo države članice Evropske unije v programe poleg ukrepov glede reciklaže in predelave odpadne embalaže vključiti tudi ukrepe glede preprečevanje nastajanja odpadne embalaže. Cilj okoljsko ozaveščene družbe je dvigovanje po hierarhični lestvici, prikazani na sliki 1: čim manj deponiranja in čedalje

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

več reciklaže in preventivnih ukrepov, in sicer tako, da odpadek bodisi sploh ne nastane bodisi nastane v manjših količinah.

dne embalaže, preprečevanju in zmanjševanju škodljivih vplivov na okolje zaradi materialov in snovi, ki jih vsebuje embalaža oziroma odpadna embalaža, ter preprečevanju in zmanjševanju škodljivih vplivov na okolje pri proizvodnji, prometu, razdeljevanju in uporabi, predelavi ali odstranjevanju odpadne embalaže [4]. Ta uredba tudi zahteva, da proizvajalec ali uvoznik lahko da embalažo v promet, če izpolnjuje zahteve glede izdelave in sestave embalaže in njene primernosti za ponovno uporabo in predelavo, vključno z recikliranjem. 3 PREVENTIVNA VLOGA EMBALAŽE

Slika 1. Hierarhija ukrepov celovitega ravnanja z odpadno embalažo v Evropski uniji

V skladu z definicijo, podano v Direktivi EU o embalaži in odpadni embalaži, pomenijo preventivni pristopi zmanjševanje količine in škodljivosti za okolje osnovnih in pomožnih embalažnih materialov med proizvodnjo, distribucijo, uporabo in uničenjem z razvojem novih okolju primernejših embalažnih proizvodov in tehnologij [2]. Privzeti evropski standard EN 13428:2004, ki podaja posebne zahteve za proizvodnjo in sestavo embalaže, opredeljuje preventivo kot proces doseganja minimalne potrebne mase ali prostornine embalaže pri identičnih zahtevah glede njenih končnih lastnosti [3]. Iz obeh definicij je razvidno, da preventivni pristopi pomenijo predvsem iskanje ukrepov pri razvoju in uporabi embalaže. Skratka, preventivni ukrepi niso prvenstveno povezani z razbremenjevanjem deponij z že nastalo odpadno embalažo, temveč gre za ukrepe, ki naj bi se izvedli še pred združitvijo embalaže z izdelkom. Zato gre pri tem za take razvojne in konstrukcijske koncepte, ki so povezani prvenstveno s proizvajalci in uporabniki embalaže, ki vplivajo na izbor osnovnih ter pomožnih materialov in na konstrukcijo. Trenutno veljavna Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo eksplicitno nalaga, da morajo biti pri izdelavi doma ali pri uvozu embalaže ali embaliranega blaga uporabljene najboljše v praksi uspešno preizkušene in na trgu dostopne tehnološke rešitve, ki vodijo k zmanjševanju količine odpa-

Preventivnih ukrepov glede embalaže in pakiranja ni mogoče celovito optimirati, če ni pravilno razumljena celovita vloga embalaže v dobavnih verigah blaga. Embalaža namreč opravlja več funkcij, izmed katerih je najpomembnajša prav preventivna. Zato ima embalaža v celovitem sistemu ravnanja z odpadki še dodatno vlogo v primerjavi z drugimi skupinami izdelkov. Tako je pojem preventive glede embalaže in pakiranja kompleksnejši, saj je najpomembnejša funkcija embalaže prav varovanje pakiranega blaga in s tem zmanjševanje količin odpadkov v dobavnih verigah. Preventivni pristopi nastajanja odpadne embalaže ne bodo učinkoviti, če se bo embalaža obravnavala izolirano od širšega konteksta preprečevanja nastajanja drugih odpadkov in racionalne (trajnostne) rabe primarnih virov. Pri uporabi nezadostne embalaže se povečuje rizik pokvarljivosti oziroma loma pakiranega blaga. Znano dejstvo je namreč, da se za pakirano blago porabi praviloma bistveno več snovnih in energijskih virov kot za embalažo, ker so pri poškodbah blaga nepovratno izgubljeni [1,5,6] Zato pretirano zniževanje mase (debeline) embalaže lahko privede do nasprotnega okoljskega učinka, kot ga želimo doseči

Slika 2. Potencialni vplivi embalaže na okolje glede na izbrano maso oziroma debelino

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

z zmanjševanjem njene mase oziroma debeline, kar prikazije slika 2 [1,7]. Ne glede na to so številni izdelki danes še vedno nepotrebno pakirani v preveč embalaže.

Vrsta embalaže

Leto

Prostornina embalaže

1960

1970

1980

1990

Aluminijska pločevina za pivo

0,33 l

Pločevinka za pivo

0,33 l

Pločevinka za hrano

400 g

37 25 Celostno ovrednotenje vplivov embalaže na oko- Nosilna vrečka iz PE 47 66 57 45 42 1 liter lje je pomembno tudi z vidika ravnanja z odpadno Plastenka iz PET (l.1983) (l.1985) (l.1987) embalažo. Poleg preventivnih ukrepov naj bi bil Steklenica za vino 450 350 0,75 l 210 130 0,25 l tudi v prihodnje eden od ciljev čim večja upora- Steklenica za pivo za jogurt iz PS 6,5 3,5 ba mehansko reciklirane embalaže. Vendar se v Čaša Folija za paletno 1400 350 1 paletna enota tem primeru lahko pojavijo nasprotujoči si učin- ovijanje iz PE ki. Zaradi slabših mehanskih lastnosti nekaterih Tabela 1. Zmanjševanje mase različnih embalažnih prorecikliranih materialov je treba na primer uporabiti izvodov [1,9]. več materialov v primerjavi s svežim materialom, kar Oblikovanje okolju primernejše embalaže (ekodipovišuje maso embalaže. Prav tako se z uporabo zajn) se uveljavlja kot eden najpomembnejših prereciklirane plastike povečuje rizik vnosa težkih koventivnih pristopov k embalaži. Z ekodizajnom ževin, kar je ponovno v nasprotju s tendencami po limo z uporabo ustreznih materialov, tehnologije in preventivi. konstrukcije zmanjševati rabo energije in materialov ter odpravljati uporabo škodljivih kemikalij, naš cilj 4 PRIMERI PREVENTIVNIH STRATEGIJ ZA je racionalna raba primarnih virov in omogočiti čim EMBALAŽO učinkovitejšo reciklažo. Ekodizajn naj bi temeljil na preventivnem pristopu v celotnem življenjskem ciklu Edini resnični način zmanjševanja ogromnih koliembalaže. Usmeritev k obravnavi življenjskega cikla čin odpadne embalaže in trošenja virov za njihovo in vključitev tega razvojnega koncepta v zakonodajo proizvodnjo bi bil le korenita sprememba delovanja Evropske unije se v ustreznih okoljskih tematskih sodobne potrošniške družbe. Ker pa je to iluzija, strategijah in drugih sorodnih okoljskih dokumenje treba poiskati drugačne metode in načine za tih Evropske unije pogosto omenja kot eno od pominimiranje in preprečevanje vplivov embalaže na membnejših orodij pri oblikovanju okoljske politike okolje v skladu z načeli trajnostnega razvoja. Tukaj in s tem preventive nastajanja odpadkov v prihodnje se mora z vzpostavitvijo sistemskih mehanizmov in [10–12]. vzvodov vključiti država, velik delež pa morajo z oblikovanjem sodobne, okolju primernejše embalaže Dejstvo je, embalaža ponuja podjetjem številne prevzeti proizvajalci embalaže in embalerji sami [8]. možnosti za preventivne pristope za proizvajalce in embalerje. Embalaža mora postati integralni del akDematerializacija – zniževanje mase na enoto pativne okoljske politike podjetja. Kot primer prikazujekiranega blaga – predstavlja enega izmed prevenmo nekatere smernice oziroma preventivne ukrepe tivnih pristopov k zniževanju količin odpadne embadveh znanih svetovnih podjetij [13,14]: laže. Na splošno v zadnjih desetletjih ugotavljamo neprestano zmanjševanje mase embalažnih izdelNIKE kov iz različnih embalažnih materialov. Za to obstaja • leta 2007 uveden seznam prepovedanih snovi ne le okoljski, temveč tudi pomemben ekonomski ter zahtev za oblikovanje embalaže za dobaviteinteres. Primeri dematerializacije embalaže so štelje ter oblikovalce vilni, nekateri so predstavljeni v tabeli 1. • vsi dobavitelji morajo dokazati, da se njihova embalaža lahko bodisi reciklira, kompostira ali Eden od preventivnih ukrepov je nedvomno tudi sežiga v skladu s standardi Evropske unije (npr.: uporaba vračljive embalaže. Vendar se morajo vsi pokrovčki, etikete, adhezivi ipd. morajo biti okoljski preventivni učinki uporabe tovrstne embalakompatibilni z reciklažnim sistemom škatel) že obravnavati v širšem kontekstu porabe virov. Kot • vsa plastična embalaža mora biti izdelana iz vsaj zelo vplivna dejavnika pri uporabi vračljive embalaže 25 odstotkov recikliranega materiala nastopata število ciklov uporabe (stopnja vračanja) • vsa papirna in kartonska embalaža mora vseboin dolžina transportnih poti [1]. vati vsaj 50 odstotkov recikliranega materiala

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

• proizvajalci papirne in kartonske embalaže lahko uporabljajo le les iz gozdov s certificiranim trajnostnim gospodarjenjem • nekatere vrste embalaže so lahko le enoslojne oziroma največ dvoslojne • posebne zahteve glede maksimalnega praznega prostora v embalaži WAL-MART • 2006: uvedba „Packaging Scorecard“ za dobavitelje embalaže z namenom ovrednotenja embalaže po načelu 7R: „Remove-Reduce-Reuse-Recycle-Renew-Revenue-Read“ • 2008: začetek uporabe „Packaging Scorecard“ za ovrednotenje sposobnosti dobaviteljev pri zmanjševanju porabe embalažnih materialov kot del okoljske analize dobavnih verig • z zunanjimi sodelavci razvito softversko orodje „Package Modeling“ kot podpora razvoju okolju primernejše embalaže ter prikaza vplivov na okolje • postavljeni cilj: zmanjšanje porabe embalaže za 5 odstotkov → letni prihranek okoli 255.000 kubičnih metrov goriva za prevoz s kamioni • 2007: odločitev o prehodu tekočih detergentov na koncentrirane kompaktne detergente → veliko zmanjšanje kartonske in plastične embalaže • 2006: zmanjšanje količine embalaže za 50 odstotkov na oddelkih elektronskih digitalnih naprav → povezava z Apple pri razvoju lažje embalaže za i-pod iz 100-odstotno obnovljive ter reciklabilne embalaže • 2005: sodelovanje pri razvoju embalaže z minimalno uporabljeno količino materiala za 300 različnih igrač 5 SKLEP Preventivni pristopi nastajanja odpadne embalaže bodo v prihodnje zagotovo predstavljali enega ključnih izzivov proizvajalcev in embalerjev. Tudi o t. i. celovitem reševanju problematike odpadkov ni mogoče govoriti brez aktivnega in prioritetnega vključevanja preventivnih ukrepov. Na področju odpadne embalaže so možnosti za preprečevanje njenega nastajanja v Sloveniji še gotovo velike. Mehanizmi za učinkovitejše preprečevanje nastajanja odpadne embalaže na državnem in podjetniškem nivoju še vedno niso vzpostavljeni v večjem obsegu.

Izhajajoč iz funkcij embalaže, ki jih ta mora optimalno realizirati, iz značilnosti sodobne potrošniške družbe in iz koncepta trajnostnega razvoja je interakcija embalaže s svojim okoljem bistveno kompleksnejša, kot je osredotočanje okoljske problematike le na nivo odpadkov, čeprav je ta seveda aktualen in pereč. Vedno ostrejša zakonodaja Evropske unije bo silila proizvajalce in uporabnike embalaže k iskanju inovativnih rešitev pri njenem razvoju. Sodobna metodološka orodja, kot sta na primer metoda LCA ali ekodizajn, ki se v razvitejših državah že intenzivno uporabljata, lahko pripomorejo k zmanjševanju porabe materiala na enoto embalažnega proizvoda, zmanjševanju emisij v različnih fazah življenjskega cikla ter k učinkovitejšim postopkom reciklaže. Pri tem pa je treba nujno upoštevati medsebojno soodvisnost v sistemu izdelek–embalaža–distribucija–potrošnik. LITERATURA IN VIRI [1] Radonjič, G. Embalaža in varstvo okolja – Zahteve, smernice in podjetniške priložnosti. Založba Pivec, Maribor, 2008. [2] Direktiva o embalaži in odpadni embalaži 94/62/ ES. Uradni list ES, L 365/10, Zv. 13, str. 349 – 362, 31.12.1994. [3] SIST EN 13428:2004. Embalaža – Posebne zahteve za proizvodnjo in sestavo – Preventiva z zmanjšanjem pri izvoru. [4] Uredba o embalaži in odpadni embalaži. Uradni list RS. 2006, 84:9178. [5] Kooijman, J. M. The Environmental Impact of Packaging Performance in the Food Supply System. Journal of Waste management and Resource Recovery. 1996, Vol. 3, 73–96. [6] Environmental Impact of Packaging in the UK Food Supply System. Industry Council for Packaging and the Environment. 1996. Reading. [7] Erlov, L., Lofgren, C., Soras, A. Packaging – a tool for the prevention of environmental impact. 2000. Packforsk, Kista. [8] Radonjič, G. Ocenjevanje vplivov embalaže na okolje. V: Zbornik predavanj 14. mednarodnega sejma embalaže, tehnike pakiranja, grafike, logi-

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

stike in transporta INPAK 2004. Gornja Radgona, 2004, str. 59–64. [9] Bürkle, D. H. Optimising Packaging: Fitness for Purpose, Together with Ecological and Economics Aspects. V: Product Innovation and Eco-efficiency, Chapter 27, J. E. M. Klostermann in A. Tukker (ur.). Dordrecht: Kluwer Academic Publishers. [10] EU Waste Policy – The Story Behind the Strategy. Dostopno: http://ec.europa.eu/environment/ waste/pdf/story_book.pdf [11] Thematic Strategy on the Sustainable Use of Natural Resources. Dostopno: http://ec.europa. eu/environment/natres/index.htm [12] Integrated Product Policy. Dostopno: http:// ec.europa.eu/environment/ipp/ [13] NIKE. Packaging Restricted Substances List and Design Requirements. September 2007. [14] Wal-Mart. Sustainable Packaging Fact Sheet. Dostopno: www.walmartstores.com/download/2339.pdf

Med predavanji

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

GOSPODARSKE DRUŽBE – MED CILJI IN REZULTATI PRI RAVNANJU Z ODPADNO EMBALAŽO Janja Leban, Gospodarska zbornica Slovenije

Ravnanje z embalažo in odpadno embalažo zavzema glede odpadkov posebno mesto, ne toliko zaradi količine tovrstnih odpadkov ali zaradi njihovega nevarnostnega potenciala, ampak zaradi razmeroma velikega volumna, precejšnjega deleža organskih snovi in izredne razširjenosti nastajanja odpadne embalaže v vsakdanjem življenju vseh ljudi. Odpadna embalaža nastaja v industriji, trgovini, obrti in drugih dejavnostih (odpadna embalaža ni komunalni odpadek) in v gospodinjstvih (odpadna embalaža je komunalni odpadek). Približno polovica odpadne embalaže izhaja iz komunalnih odpadkov; odpadna embalaža predstavlja približno 17 odstotkov komunalnih odpadkov glede na težo in od 20 do 30 odstotkov odpadkov glede na volumen (1). Področje ravnanja z embalažo ureja več predpisov; iz njih izhajajo številne obveznosti za zavezance za ravnanje z odpadno embalažo in tudi zahteve za samo embalažo, ki so usmerjene v preprečevanje nastajanja odpadne embalaže in doseganje določenih deležev predelave in reciklaže odpadne embalaže kot celote in po posameznih materialih. To sta tudi ključna cilja pri ravnanju z embalažo in odpadno embalažo.

liranega proizvoda. Bistvene spremembe obsega embalaže, dane v promet, se lahko dosežejo le s spremembo proizvodnih, potrošniških in distribucijskih vzorcev. To se izraža v omejenem uspehu do zdaj sprejetih preventivnih ukrepov. Čeprav je vidno zmanjšanje odvisnosti nastajanja odpadne embalaže od rasti BDP, se skoraj v vseh članicah Evropske unije povečuje absolutna količina odpadne embalaže (1)1. Količine odpadne embalaže na prebivalca v Evropski uniji v povprečju naraščajo, se pa po letih in od države do države močno razlikujejo. V letu 2006 je v EU-27 nastalo povprečno 165 kilogramov odpadne embalaže na prebivalca, največ na Irskem, 241 kilogramov na prebivalca, in najmanj, 56 kilogramov na prebivalca na Slovaškem in v Bolgariji. Slovenija se s 102 kilogramoma na prebivalca (2006) uvršča pod povprečje EU-27 (slika 1) (2, 3). Naraščanje količin odpadne embalaže ni v skladu s cilji direktive

1 Ali preprečujemo nastajanje odpadne embalaže? Preprečevanje nastajanja embalaže vpliva na celoten življenjski cikel embalaže od pridobivanja do odstranjevanja surovin in na življenjski cikel emba-

Slika 1: Nastajanje odpadne embalaže v izbranih državah v kilogramih na prebivalca (2,3)

1 Medtem ko poročilo COM(2006) 767 konč. navaja, da je vidno zmanjšanje odvisnosti nastajanja odpadne embalaže od rasti BDP, drugi viri (2) podajajo, da je bilo v obdobju 1998 – 2006 v EU- 15 zaznati rast količin odpadne embalaže in rast BDP, pri čemer je bila rast količin odpadne embalaže 15,5 odstotka v primerjavi z 20-odstotno rastjo BDP; nižja stopnja rasti odpadne embalaže v tem obdobju je zlasti na račun nižje stopnje rasti do leta 2001, po letu 2001 pa je bila rast količin odpadne embalaže celo hitrejša od rasti BDP. Podatkov za EU-27 za celotno to obdobje ni, saj se spremljanje količin odpadne embalaže v novih članicah in poročanje o njih zahteva šele v poznejših letih, od vključitve v Evropsko unijo naprej.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

EU – z zahtevami za zmanjšanje nastajanja odpadne embalaže. 2 Bistvene zahteve: ukrepi, ki pripomorejo k preprečevanju nastajanja odpadne embalaže Za preprečevanje nastajanja odpadne embalaže veljajo različni ukrepi; mednje spadajo tudi bistvene zahteve za embalažo. Opredeljene so v direktivi EU in v nacionalnih zakonodajah. Embalaža, ki se daje v promet, mora izpolnjevati zahteve glede izdelave in sestave embalaže in njene primernosti za ponovno uporabo in predelavo, vključno z recikliranjem. Z vidika preprečevanja nastajanja odpadne embalaže so pomembne zahteve, ki se nanašajo na prostornino in maso, ki naj bi bila čim manjša, hkrati pa mora embalaža zagotavljati nujno raven varnosti in zdravstvene neoporečnosti za embalirano blago in končnega uporabnika. Z vidika predelave in odstranjevanja so ključne zahteve glede vsebnosti nevarnih snovi, kurilne vrednosti, razpoložljivosti tehnologij reciklaže itd. Podane so tudi omejitve glede vsebnosti svinca, kadmija, živega srebra in šestvalentnega kroma; njihova koncentracija v embalaži ali embalažnem materialu ne sme presegati 0,01 odstotka (m/m). Posebno pozornost je treba posvetiti postopkom in materialom, pri katerih bi lahko prišlo do vnosa nevarnih snovi (postopki reciklaže, tiskarske barve itd.). V podporo pri izvajanju teh zahtev so bili sprejeti harmonizirani standardi, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti z bistvenimi zahtevami direktive. Sprejeti so bili naslednji harmonizirani standardi: • SIST EN 13427:2004: Embalaža – Zahteve za uporabo evropskih standardov na področju embalaže in odpadne embalaže; • SIST EN 13428:2004: Embalaža – Posebne zahteve za proizvodnjo in sestavo – Preventiva z zmanjševanjem pri izvoru; • SIST EN 13429:2004: Embalaža – Večkratna uporaba; • SIST EN 13430:2004: Embalaža – Zahteve za embalažo, primerno za predelavo s snovnim recikliranjem; • SIST EN 13431:2004: Embalaža – Zahteve za embalažo, primerno za energetsko predelavo,

vključno z določitvijo najmanjše kurilne vrednosti; • SIST EN 13432:2001: Embalaža – Zahteve za embalažo, primerno za kompostiranje in biorazgradnjo – Preskusna shema in ovrednotenje meril za sprejemljivost embalaže (popravek: SIST EN 13432:2001/AC:2005). Standarde dopolnjujeta še poročili: • SIST CR 13695-1:2001: Embalaža – Zahteve za merjenje in overjanje štirih težkih kovin in drugih nevarnih snovi v embalaži ter njihov izpust v okolje – 1. del: Zahteve za merjenje in overjanje štirih težkih kovin in drugih nevarnih snovi v embalaži; • SIST-TP CEN/TR 13695-2:2005: Embalaža – Zahteve za merjenje in overjanje štirih težkih kovin in drugih nevarnih snovi v embalaži ter njihov izpust v okolje – 2. del: Zahteve za merjenje in overjanje nevarnih snovi v embalaži ter njihov izpust v okolje. 3 Kaj vse vpliva na količino materiala, ki se uporabi za embaliranje blaga? Z vidika teže in prostornine embalaže, ki se uporabi za embaliranje blaga, je pomemben celoten embalažni sistem, ki ga sestavlja več različnih funkcionalnih enot. Ko se izbere neki sistem in specificirajo materiali, je treba zagotoviti, da je izbrani sistem minimalne teže in prostornine, pri tem pa je treba upoštevati tudi medsebojne vplive funkcionalnih enot. Sama izbira sistema in materialov se v postopku preverjanja skladnosti z bistvenimi zahtevami ne presoja. Merila – zahteve, ki vplivajo na količino materiala: • Zaščita proizvoda: zaščita proti vibracijam, stiskanju, vlagi, svetlobi, mikrobiološki kontaminaciji … • Proizvodni proces embalaže: oblika embalaže, toleranca v debelini, velikost embalaže, orodja, zahteve glede minimizacije količin odpadkov pri proizvodnji embalaže … • Proces polnjenja/embaliranja: mehanska trdnost, hitrost polnilne linije, stabilnost, odpornost proti vročini, način zapiranja, prostornina polnjenja, higienske zahteve … • Logistika (vključno s transportom, shranjevanjem in ravnanjem): zahteve glede ravnanja, izraba prostora, sistem paletiranja, odpornost proti poškodbam …

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

• Predstavitev proizvoda in marketing: vrsta/ opis proizvoda, razpoznavnost blagovne znamke, označevanje, deklaracije, zaščita proti kraji … • Sprejemljivost za uporabnika/potrošnika: velikost posamezne enote, ergonomska oblika, zaščita proti odpiranju, način priprave, privlačnost predstavitve … • Informacije: informacije o proizvodu, navodila, črtne kode, rok trajanja … • Varnost: zahteve glede varnega ravnanja, opozorila na nevarnost, varnost za otroke … • Zakonodaja: zahteve iz nacionalne ali mednarodne zakonodaje ali standardizacije. • Drugo, ki ni navedeno zgoraj, a je pomembno z vidika teže in prostornine embalaže.

Primer 1: Gorenje d.d.

4 Primeri dobre prakse preprečevanja nastajanja odpadne embalaže

Do leta 2000 se je teža embalaže na aparat vseskozi zmanjševala in dosegla optimum pri vrednosti okoli 2 kilograma na aparat.

Čeprav je zakonska zaveza, da mora embalaža ustrezati bistvenim zahtevam, se postavlja vprašanje, koliko podjetja uporabljajo navedene standarde v praksi, pri uvajanju nove embalaže ali presojanju ustreznosti obstoječe embalaže za embaliranje blaga. Uporaba standardov za embalažo in presoja skladnosti s temi standardi bi lahko postala sestavni del sistemov ravnanja z okoljem ali sistemov kakovosti; uresničevanju bistvenih zahtev za embalažo bo treba v prihodnje posvetiti več pozornosti.

Pri kuhalnih aparatih se je pozneje izkazalo, da navedena teža ne zagotavlja varnega transporta in varnih logističnih manipulacij. Zaradi zmanjšanja stroškov logistike, predvsem stroškov poškodb, so se spremenili embalažni materiali. Več je lesa, kar se odraža pri skupni teži embalaže. Ta je pri kuhalnih aparatih narasla z 2,2 kilograma na 4 kilograme na aparat (4). Primer 2: Paloma d.d. 62 60 kg embalaže/t izdelka

Mnoga podjetja so uvedla sisteme ravnanja z okoljem, svoje vplive na okolje objavljajo v svojih okoljskih poročilih, prek svetovnega spleta ali drugače. Poročajo o ravnanju z odpadki, o ciljih, ki jih dosegajo glede odpadkov, zmanjševanju nastajanja odpadkov, ločenem zbiranju odpadkov, med njimi tudi odpadne embalaže. Izpostavljajo zlasti ravnanje z odpadno embalažo z vidika končnih uporabnikov, ne pa tudi, kako uspešna so kot embalerji pri zmanjševanju količin embalaže za embaliranje blaga oziroma preprečevanju nastajanja odpadne embalaže. Redki so, vsaj širši javnosti dostopni, primeri dobre prakse, ki nakazujejo, da podjetja obravnavajo embalažo kot sestavni del razvoja nekega izdelka in kot embalerji uresničujejo cilje glede preprečevanja nastajanja odpadne embalaže.

Slika 2: Specifična poraba embalaže po letih, po izdelkih, Gorenje d.d. (4)

58 56 54 52 50 48 46

2003

2004

2005

2006

2007

2008

Slika 3: Specifična poraba embalaže (plastika in karton skupaj) po letih za družbo Paloma d.d. (5)

5 Kako učinkoviti smo pri doseganju deležev predelave in reciklaže Direktiva EU (94/62/EC) določa minimalne cilje glede predelave in reciklaže, ki jih mora doseči vsaka država članica. Roki, do kdaj je bilo/bo treba te cilje doseči, so različni, odvisni od tega, ali gre za države EU-15 ali nove članice. Tako je npr. Sloveni-

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

ja morala cilje, ki so veljali za države EU-15 za leto 2001, doseči v letu 2007; cilje, določene za EU-15 za leto 2008, pa mora doseči do konca leta 2012.

vajanje zahtev direktive. Kako učinkoviti smo, kaže primerjava med posameznimi državami. Minimalni cilj 50 odstotkov predelave za leto 2001 je doseglo 17 držav, 13 držav pa je že leta 2006 doseglo cilje, ki so določeni za leto 2008; nekatere članice te cilje močno presegajo (Belgija s 95 odstotki predelave, Danska s 94 odstotki, Avstrija, Nemčija in Nizozemska z 88 odstotki ...). Slovenija se s 46 odstotki predelave za leto 2006 uvršča pod povprečje EU-27 (69 odstotkov) na 20. mesto; cilj 50 odstotkov naj bi dosegla v letu 2007; ali je to tudi realizirala, bo razvidno šele na podlagi novejših podatkov in analiz.

Do 31. decembra 2007 so za Slovenijo veljali naslednji cilji: • predelava: najmanj 50 odstotkov in največ 65 odstotkov celotne mase odpadne embalaže; • reciklaža: najmanj 25 odstotkov in največ 45 odstotkov celotne mase odpadne embalaže in od tega najmanj 15 odstotkov mase posamezne vrste embalažnega materiala; do 31. decembra 2012 pa je treba zagotoviti: • predelava: najmanj 60 odstotkov celotne mase odpadne embalaže; • reciklaža: med najmanj 55 odstotki in največ 80 odstotki celotne mase odpadne embalaže in po posameznih embalažnih materialih najmanj: - 60 odstotkov za steklo, - 60 odstotkov za papir in karton, - 50 odstotkov za kovine, - 22,5 odstotka za plastiko in - 15 odstotkov za les.

Podobni rezultati so tudi pri reciklaži: 13 članic EU27 je že leta 2006 doseglo cilje, določene za leto 2008. Delež reciklaže se od države do države razlikuje, od 11 odstotkov na Malti, 25 odstotkov na Cipru in do 79 odstotkov v Belgiji. Slovenija se s 40 odstotki reciklaže uvršča pod povprečje EU-27 (57 odstotkov) na 20. mesto (2,3,6). Svoje obveznosti ravnanja z odpadno embalažo in doseganja deležev predelave in reciklaže zavezanci (embalerji, končni uporabniki brez predhodnega dobavitelja …) izpolnjujejo prek družb za ravnanje z odpadno embalažo (skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo), s katerimi so sklenili ustrezne pogodbe in jim plačujejo stroške ravnanja z odpadno embalažo (embalažnino). Možnost zagotavljanja ravnanja

Doseganje ciljev predelave po posameznih državah članicah EU-27 prikazuje slika 4. Čeprav v mnogih sredinah velja prepričanje, da smo v Sloveniji uspešni, če dosegamo cilje, je treba poudariti, da so to predpisani cilji; to je zaveza, ki jo je treba uresničiti. Nedoseganje ciljev pomeni neiz100%

80%

Minimalni cilj 2008 - 60% (RS: 2012) 60%

Minimalni cilj 2001 - 50% (RS: 2012)

40%

20%

Slika 4: Predelava odpadne embalaže po državah 2006 (6)

šk a Li tv om a un Bo ija lg ar ija C ip er M al ta

va Sl o

EU 27 It al ij a F Zd ra nc r. kr ija al je st v Šp o an ija

Ir sk rt ug a al M s ad k a ža rs ka Es to ni j Po a ljs ka La tv ij Sl ov a en ija

Be lg ija D Lu an sk ks em a bu r Av g st ri ja N iz oz em s Šv ka ed sk a Fi ns ka

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

z odpadno embalažo v okviru individualnih sistemov so podjetja izkoristila v zelo omejenem obsegu. Doseganje ciljev predelave in reciklaže je rezultat delovanja sistemov ravnanja z odpadno embalažo, ločenega zbiranja odpadne embalaže in zagotavljanja predelave in reciklaže. Podjetja kot končni uporabniki v okviru sistemov ravnanja z okoljem (ISO 14001, EMAS …) izboljšujejo sisteme ločenega zbiranja odpadkov, omogočajo predelavo in reciklažo ter prispevajo k doseganju predpisanih ciljev. Glede na to, da se okoli 80 odstotkov komunalnih odpadkov (leta 2007) še vedno odloži in da je sistem ločenega zbiranja komunalnih odpadkov po občinah sicer zelo različen, vendar v povprečju slabo razvit, ocenjujemo, da gre doseganje deležev predelave in reciklaže odpadne embalaže zlasti na račun odpadne embalaže, ki nastaja v industriji, trgovini in drugih dejavnostih. V zakonodaji je opredeljena odgovornost proizvajalca za ravnanje z odsluženim izdelkom (pri embalaži embalerja). Ne glede na to so možnosti vplivanja na družbe za ravnanje z odpadno embalažo, stroške ravnanja, sisteme ločenega zbiranja pri končnih uporabnikih, še zlasti v gospodinjstvih, in doseganje deležev predelave in reciklaže omejene. V letošnjem letu se je zaradi padca cen surovin pokazala tudi pomanjkljivost sedanjega sistema oziroma zakonodaje na tem področju. Medtem ko so v preteklih letih stroške ravnanja z odpadno embalažo krili embalerji s plačevanjem embalažnine družbam, so slednje v letošnjem letu začele zaračunavati določene stroške še končnim uporabnikom. Podjetja se z dvigom cen embalažnine in zaračunavanjem embalerjem ter končnim uporabnikom ne strinjajo; izpostavljajo vprašanje morebitnih večkratnih plačil za eno in isto storitev. Zahtevajo jasno zakonodajo, transparentnost delovanja sistemov, možnost vplivanja na storitve, ki jih plačujejo. Uvedba plačil stroškov ravnanja z odpadno embalažo, ki naj jih poravnavajo embalerji in končni uporabniki, pomeni odmik od odgovornosti proizvajalca za proizvod in uvedbo deljene odgovornosti. Podjetja pričakujejo čim nižje stroške ravnanja, transparentnost delovanja, možnost izbire sistemov ter racionalne, fleksibilne in administrativno čim manj obremenjujoče sisteme. Z jasno definiranimi obveznostmi oziroma zakonodajo, upoštevajoč navedena pričakovanja, in z okrepitvijo aktivnosti glede ločenega zbiranja od-

padne embalaže, zlasti iz gospodinjstev in manjših virov iz dejavnosti, bo v prihodnje mogoče dosegati predpisane deleže predelave in reciklaže odpadne embalaže. 6 Viri: 1. COM(2006) 767 konč. 2. CSI 017 - Generation and recycling of packaging waste - Assessment DRAFT created Feb 2009; http://ims.eionet.europa.eu 3. http://www.eea.europa.eu, EEA, Copenhagen, 2008. 4. Informacije Gorenje d.d. 5. Informacije Paloma d.d. 6. http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/ portal/waste/documents/PACKAGING_CP%20 20081218%20VALUES_DG%20ENV.XLS

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

STROKOVNI PRISPEVKI Ločeno zbiranje odpadkov v Sloveniji – daleč od želenih ciljev?

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

AKTUALNA VPRAŠANJA IN IZZIVI PRI IZVAJANJU POLITIKE LOČENEGA ZBIRANJA ODPADKOV V SLOVENIJI mag. Bernarda Podlipnik, Ministrstvo za okolje in prostor

Celovito ravnanje z odpadki â&#x20AC;&#x201C; okoljsko ogledalo Slovenije

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

PRIPRAVA NA NOVE SHEME PRI RAVNANJU Z ODPADNO EMBALAŽO IN DRUGIMI VRSTAMI ODPADKOV Brigita Šarc, ARSO

Način ravnanja z odpadno embalažo je v letih od 2002–2006, kot ga je določal predpis, ki je urejal ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, pomenil povsem nov način razmišljanja vseh oseb, ki so bile vpletene v življenjski krog embalaže. Povsem nedojemljivo je bilo dejstvo, da je embaler, proizvajalec t. i. servisne embalaže, uvoznik/pridobitelj embaliranega blaga, zato da bi dal embalažo na trg v Sloveniji, in uvoznik/pridobitelj t. i. servisne embalaže, odgovoren za to, da na svoje stroške zagotovi ravnanje z embalažo, ko bo ta postala odpadek kjer koli v Sloveniji. Postopoma je tak pristop prebil led in vedno več zavezancev za ravnanje z odpadno embalažo je začelo urejati svoje obveznosti tako, da so bodisi vse svoje obveznosti s pogodbo prenesli na družbo za ravnanje z odpadno embalažo bodisi da so za odpadno embalažo, ki ni nastala kot komunalni odpadek, zagotavljali ravnanje sami, za kar so si morali pridobiti potrdilo o vpisu v evidenco individualnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo. V letu 2006 je predpis doživel svojo preobrazbo v Uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uradni list RS, št. 84/06, 106/06 in 110/07), pri čemer pa se predpisano ravnanje z odpadno embalažo ni bistveno spremenilo. Še vedno velja, da morajo zavezanci na svoje stroške zagotoviti zbiranje svoje odpadne embalaže, ki jo dajo na trg v Republiki Sloveniji kot: - embalerji za embalažo, v katero je embalirano blago, ki ga sami uporabijo kot končni uporabniki embaliranega blaga ali ga dajejo v promet, - pridobitelji blaga za embalažo, v katero je embalirano blago, ki ga sami uporabijo kot končni uporabniki ali ga dajejo v promet,

- proizvajalci embalaže za embalažo, ki ni namenjena embalerjem iz prve alineje tega odstavka in jo dajejo v promet ali jo sami uporabljajo, in - pridobitelji embalaže za embalažo, ki ni namenjena embalerjem iz prve alineje in jo dajejo v promet ali jo sami uporabljajo. To lahko zagotovijo tako, da: 1. sklenejo pogodbo z družbo za ravnanje z odpadno embalažo, ki kot gospodarska družba v skladu s predpisi zagotavlja ravnanje z odpadno embalažo, ali 2. samostojno, če si pridobijo potrdilo o vpisu v evidenco individualnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo, vendar le za odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, ki jo pri končnih uporabnikih zbirajo sami in sami zagotavljajo njeno ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje, tako da so izpolnjeni predpisani okoljski cilji. 1 Odpustki za zavezance Glede zagotavljana obveznosti je citirana uredba prinesla nekaj „odpustkov“ za zavezance, ki dajo skupno na trg manj kot 15.000 kilogramov embalaže. Tem zavezancem ni treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, za katero morajo zagotavljati ravnanje skladno z navedeno uredbo, tako da bi svoje obveznosti prenesli na družbo za ravnanje z odpadno embalažo ali pa na podlagi potrdila o vpisu v evidenco individualnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo. Namen predpisa je, da bi se postopno do leta 2012 zagotovili predpisani okoljski cilji, ki izhajajo iz Direktive Evropskega Parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži (UL L št. 365 z dne 31.12.1994, str. 10, z

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

vsemi spremembami) in so v našem predpisu zapisani v 22. členu: 1. zagotoviti je treba predelavo odpadne embalaže, vključno z energetsko predelavo za najmanj 60 odstotkov celotne mase odpadne embalaže; 2. reciklirati je treba med najmanj 55 odstotkov in največ 80 odstotkov celotne mase odpadne embalaže; 3. za posamezno vrsto embalažnega materiala, vsebovanega v celotni masi odpadne embalaže, je treba zagotoviti najmanj naslednje deleže recikliranja: a) 60 odstotkov mase za steklo; b) 60 odstotkov mase za papir in karton; c) 50 odstotkov mase za kovine; d) 22,5 odstotka mase za plastiko, pri čemer se upošteva le material, ki se ponovno reciklira v plastiko; e) 15 odstotkov mase za les. Treba je poudariti, da so k doseganju predpisanih ciljev praktično zavezane le družbe za ravnanje z odpadno embalažo in tisti zavezanci, ki so vpisani v evidenco individualnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo, čeprav predpis določa pravila ravnanja za končne uporabnike, trgovce, distributerje in izvajalce javnih služb zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov in izvajalce javnih služb odlaganja preostanka komunalnih odpadkov. 2 Pod lupo tudi OEEO in fitofarmacevtska sredstva V letu 2006 se je v Sloveniji uvedel podoben sistem ravnanja, kot je bil uveden za ravnanje z odpadno embalažo še za dve področji: - ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo z Uredbo o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo (Uradni list RS, št. 107/06, v nadaljevanju Uredba OEEO) in - ravnanje z odpadnimi fitofarmacevtskimi sredstvi, ki vsebujejo nevarne snovi, z Uredba o ravnanju z odpadnimi fitofarmacevtskimi sredstvi, ki vsebujejo nevarne snovi (Uradni list RS, št. 119/06, v nadaljevanju Uredba FFS). Navedeni uredbi sta nadaljevali pristop „povzročitelj plača“, pri čemer se je določilo, da je „povzročitelj“: - proizvajalec, uvoznik ali pridobitelj električne in elektronske opreme, ki prvič da na trg v Sloveniji katero koli električno ali elektronsko opremo, ki

jo je uredba razdelila v deset razredov električne in elektronske opreme, - proizvajalec, uvoznik ali pridobitelj fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo nevarne snovi, ki prvič da na trg v Sloveniji fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo nevarne snovi. Oba predpisa nimata „odpustkov“. Praktično morajo vsi zavezanci na svoje stroške zagotavljati predpisano ravnanje, ne glede na to, koliko električne in elektronske opreme ali fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo nevarne snovi, dajo v posameznem letu na trg v Sloveniji. Predpisa določata pravila ravnanja za vse osebe, ki so vključene v življenjski cikel navedenih proizvodov: za končne uporabnike (za fizične osebe in pravne osebe oziroma samostojne podjetnike), distributerje, trgovce, zbiralce, predelovalce in proizvajalce. Uredbi namreč določata, da morajo vsi proizvajalci povzročitelji na svoje stroške zagotoviti: 1. na področju ravnanja z električno in elektronsko opremo: - da se OEEO od distributerjev in izvajalcev občinske javne službe prevzema redno in tako pogosto, da se pri njih ne kopiči; - prevoz odpadne opreme, prevzete od končnih uporabnikov brez predhodnega dobavitelja, distributerjev in izvajalcev občinske javne službe, v centre za obdelavo in zagotoviti nadaljnjo predelavo ali odstranjevanje obdelane OEEO; - zbiranje in prevoz OEEO, ki sta izvedena tako, da je v kar največjem obsegu mogoča ponovna uporaba celih naprav in recikliranje tistih sestavnih delov ali celih naprav, ki jih je mogoče ponovno uporabiti ali reciklirati; 2. pri ravnanju s fitofarmacevtskimi sredstvi, ki vsebujejo nevarne snovi: - zbiranje odpadnih fitofarmacevtskih sredstev od končnih uporabnikov, distributerjev in izvajalcev javne službe in za zbrana odpadna fitofarmacevtska sredstva na svoje stroške zagotoviti ponovno uporabo ali odstranjevanje. Kako naj to zagotovijo? Tu pa je sprememba glede na uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Uredbi namreč določata, da mora vsak povzročitelj izdelati svoj načrt ravnanja, ki mora biti vpisan v evidenco načrtov ravnanja po posameznem predpisu, oziroma lahko več povzročiteljev skupaj zagotavlja predpisano ravnanje s skupnim načrtom ravnanja, ki ga izdela in organizira nosilec skupnega

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

načrta ravnanja. Tudi skupni načrt ravnanja mora biti vpisan v evidenco načrtov ravnanja po posameznem predpisu. Po obeh navedenih predpisih je tudi predvideno, da se mora vsak povzročitelj sam na podlagi svoje vloge vpisati v evidenco proizvajalcev. Nosilec skupnega načrta ima samo nalogo organizirati izvajanje skupnega načrta in voditi evidence o izvajanju skupnega načrta ter na podlagi vodenja evidenc tudi poročati ministrstvu v skladu z določili posamezne uredbe. Odpornost proti doseganju predpisanih okoljskih ciljev ostaja na posameznem proizvajalcu. Če ne bodo doseženi predpisani okoljski cilji, bodo odgovornost za posamezen načrt nosili prestopniki tega načrta. 3 Še en paket predpisov V letu 2008 je bil sprejet spet nov paket predpisov, ki so uvedli t. i. „podaljšano proizvajalčevo odgovornost“, in sicer: - Uredba o ravnanju z baterijami in akumulatorji ter odpadnimi baterijami in akumulatorji (Uradni list RS, št. 78/08,) – rok 26. september 2009; - Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami (Uradni list RS, št. 78/08) – rok 31. junij 2009; - Uredba o ravnanju z odpadnimi zdravili (Uradni list RS št. 105/08) – rok 31. december 2009 in 31. december 2011. Kdo so povzročitelji, ki morajo zagotavljati predpisano ravnanje? 1. Po uredbi o ravnanju z baterijami in akumulatorji ter odpadnimi baterijami in akumulatorji so povzročitelji proizvajalci: – prenosnih baterij in akumulatorjev, – avtomobilskih baterij in akumulatorjev in – industrijskih baterij in akumulatorjev, pri čemer se za proizvajalca šteje pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ne glede na uporabljeno metodo prodaje, vključno s prodajo prek svetovnega spleta oziroma interneta kot storitev informacijske družbe v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov, na ozemlju Republike Slovenije zaradi izvajanja svoje dejavnosti daje prvič v promet baterije ali akumulatorje, vključno s tistimi, ki so vgrajeni v opremo ali vozila. Za proizvajalca velja tudi pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki na ozemlju Republike Slovenije daje prvič v promet baterije ali akumulatorje, pridobljene v drugih državah

članicah Evropske unije, uvožene iz tretjih držav ali proizvedene na ozemlju Republike Slovenije, vključno s tistimi baterijami in akumulatorji, ki so vgrajeni v opremo ali vozila. 2. Po uredbi o ravnanju z nagrobnimi svečami so povzročitelji zavezanci, ki morajo na svoje stroške zagotoviti predpisano ravnanje, proizvajalci, pridobitelji ali uvozniki nagrobnih sveč, pri čemer je proizvajalec oseba, ki za dajanje v promet proizvaja, embalira ali pakira nagrobne sveče v skladu s predpisi pod svojo blagovno znamko ali jih samo pakira v embalažo, na kateri je oznaka blagovne znamke te osebe. Če embalira ali pakira nagrobne sveče z blagovno znamko druge osebe, za proizvajalca velja imetnik blagovne znamke. 3. Po Uredbi o ravnanju z odpadnimi zdravili pa bo moral predpisano ravnanje na svoje stroške zagotavljati veletrgovec z zdravili. Ti predpisi so praktično v svojem sistemu enaki kot Uredba o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo. Nekaj sprememb pa vendarle je, zlasti glede upravnih postopkov oziroma vpisov v evidenco povzročiteljev. Povzročiteljem po teh uredbah se ni treba vpisati v evidenco proizvajalcev/pridobiteljev/uvoznikov na podlagi posameznih vlog, pač pa se vpišejo v to evidenco po uradni dolžnosti potem, ko se z odločbo vpiše načrt ravnanja v evidenco načrtov ravnanja oziroma skupni načrt ravnanja v evidenco skupnih načrtov ravnanja. Za doseganje predpisanih ciljev ostaja odgovoren povzročitelj. Še nekaj velja poudariti: v Uredbi o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo, Uredbi o ravnanju z odpadnimi fitofarmacevtskimi sredstvi, ki vsebujejo nevarne snovi, Uredbi o ravnanju z baterijami in akumulatorji ter odpadnimi baterijami in akumulatorji, Uredbi o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami in Uredbi o ravnanju z odpadnimi zdravili so postavljeni tudi dodatni pogoji, ki jih mora izpolnjevati zbiralec in obdelovalec, česar v Uredbi o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo ni. 4 Kmalu novi predpisi Napovedujejo se tudi novi predpisi, ki bodo na bolj ali manj podoben način „podaljšanje proizvajalčeve odgovornosti“ urejali ravnanje s posamezno vrsto odpadkov. Pričakovati je, da se bodo tudi ti predpisi nekoliko razlikovali od preteklih, saj se poskušajo na

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

podlagi pridobljenih izkušenj pri izvajanju izboljšati in nadgraditi novi sistemi. Skoraj vedno se naleti na odpor vpletenih oseb, zlati tistih, ki postanejo „povzročitelji“, čeprav odpadek ne nastane na njihovem dvorišču. Toda z ustreznim dialogom, ki mora biti vzpostavljen med pripravljavcem predpisa in vsemi vpletenimi, je mogoče poiskati rešitve. Ali so uvedene izboljšave in nadgradnje učinkovite, bodo pokazale analize rezultatov posredovanih poročil o izvajanju posameznih potrjenih načrtov. V prihodnosti se bo več pozornosti posvetilo analizam posredovanih poročil, ki bodo morala pokazati učinkovitost oziroma neučinkovitost postavljenih sistemov. Vse posredovane analize bodo morale z dokazili izkazovati posredovane numerične in opisne podatke v poročilih. Sklep Z izvajanjem predpisov, ki uvajajo t. i. „podaljšano proizvajalčevo odgovornost“, se skušajo doseči okoljski cilji, ki jih za posamezno vrsto odpadkov določajo predpisi. Na področju ravnanja z odpadno

embalažo se ugotavlja, da je skupni okoljski cilj za posamezno leto sicer dosežen, vendar pa je pri ravnanju z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ta cilj še daleč. Zdi se, da je z vidika ravnanja z ločeno zbranimi frakcijami do leta 2012 skoraj nedosegljiv. Da bodo cilji dosegljivi na vseh področjih, samo določitev pravil ravnanja brez ozaveščanja, nagrajevanja in žal tudi kaznovanja ne bo pripeljala do želenih rezultatov: zagotoviti čim več ponovne uporabe, reciklaže, energetske izrabe in čim manj sežiga ter najmanj odlaganja odpadkov. Postopno bo treba dvigniti okoljsko zavest vseh oseb, ki so (smo) vključene v življenjski krog vsakega izdelka, pa naj je zanj napisan poseben predpis ali ne. Preprosto se bo treba naučiti in zavestno ravnati z vsakim izdelkom, ki za nas ni več uporaben, tako da bo zanj mogoče zagotoviti vsaj njegovo reciklažo ali energetsko izrabo, če ponovna uporaba ne bo več mogoča.

Rudi Horvat, Saubermacher Slovenija, in Branko Rožič, Količevo karton, med odmorom.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

LOČUJ IN ZMAGUJ Valter Nemec, Snaga d.o.o., Ljubljana

Zadnja direktiva Evropske unije (2008) o ravnanju z odpadki še utrjuje dosedanje usmeritve, ki so veljale za njene članice, in jim postavlja jasen cilj: do leta 2020 morajo članice zagotoviti vsaj 50-odstotno snovno izrabo (recikliranje) odpadkov. Direktiva se dotika preprečevanja nastajanja odpadkov, njihovega recikliranja in snovne izrabe. Če to ni mogoča, je treba zagotoviti vsaj predelavo odpadkov, pred odstranjevanjem z odlaganjem pa poskusiti odpadke izkoristiti za pridobivanje energije. Da bi dosegli primerno stopnjo ločevanja odpadkov (v gospodinjstvih in različnih organizacijah), morajo pri njenem udejanjanju sodelovati akterji vseh družbenih sfer (politična, gospodarska …). Za uresničitev cilja evropske direktive moramo ločevanje odpadkov pri njihovem izvoru krepko povečati, in sicer na 75–80 odstotkov celotnega potenciala posameznih vrst odpadkov. Snaga Javno podjetje d.o.o., Ljubljana, tudi zato posebno pozornost posveča promociji ločenega zbiranja odpadkov in ukrepom za zagotovitev letnih ciljev ločevanja odpadkov. Kot izvajalec javne gospodarske službe ravnanja z odpadki nima pristojnosti zakonodajalca, zato se mora spoprijemati s tovrstnimi omejitvami in jih presegati z oblikovanjem inovativnih rešitev. Ena takih je tudi nagradna igra Ločuj in zmaguj, o kateri boste več izvedeli v nadaljevanju. 1 Uvodna pojasnila Snaga javno podjetje d.o.o., Ljubljana, izvaja javno gospodarsko službo ravnanja z odpadki za Mestno občino Ljubljana in devet primestnih občin. Na tem območju živi nekaj več kot 320.000 prebivalcev. Storitve ravnanja z odpadki obsegajo:

1. Zbiranje ločenih frakcij v zbiralnicah Sistem obsega 1900 zbiralnic, ki jih sestavljajo vsaj trije 1100-litrski zabojniki (za papir in karton, steklo in drugo embalažo). Zbrano embalažo in papir v Ljubljani odvažamo dvakrat tedensko, v primestnih občinah običajno enkrat tedensko, steklo pa se odvaža vsake tri tedne. Zbrane odpadke predamo v nadaljnjo predelavo družbi za odpadno embalažo SLOPAK. Sistem zbiralnic je začel delovati leta 2003, od tedaj pa ga nadgrajujemo. 2. Zbiranje nevarnih gospodinjskih odpadkov s premično zbiralnico Premična zbiralnica dvakrat letno obišče posamezno lokacijo za dva dni. V njej zbiramo nevarne odpadke iz gospodinjstev. 3. Zbiranje odpadkov v zbirnem centru V Zbirnem centru Barje lahko občani oddajo trideset različnih vrst odpadkov in nevarne odpadke. 4. Zbiranje organskih kuhinjskih odpadkov in biorazgradljivih odpadkov z vrtov Večina gospodinjstev zbira in predaja biorazgradljive odpadke v okviru sistema, ki obsega 16.500 posod. Tako zbrani odpadki se odvažajo večinoma enkrat tedensko, v predelavo pa jih predamo družbi KOTO. Zbiranje te vrste odpadkov smo uvedli leta 2006. 5. Zbiranje preostanka mešanih komunalnih odpadkov Ta sistem je najbolj razširjen in obsega 42.000 posod na 35.250 prevzemnih mestih. V Ljubljani večinoma praznimo posode dvakrat tedensko, v centru trikrat tedensko, v primestnih naseljih in drugih občinah pa enkrat tedensko. Zbrane odpadke odlagamo na odlagališču Barje. 6. Zbiranje kosovnih odpadkov Kosovni odpadki se sistemsko odvažajo dvakrat letno po vnaprej določenem urniku. Zbrane odpadke (po izločitvi lesa in OEEO) odložimo na odlagališču Barje.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

7. Zbiralne akcije zelenega odreza in listja V pomladnih mesecih (od 15. marca do 15. maja) odvažamo zeleni odrez in preostale odpadke z vrtov, jeseni pa odpadlo listje. Akcija odvažanja listja nima določenega datuma, saj je odvisna od vremenskih razmer. Te odpadke kompostiramo. 8. Poleg navedenega Snaga zagotavlja tudi posode za zbiranje odpadkov, njihovo vzdrževanje, zamenjavo dotrajanih posod, zamenjavo velikosti posode na željo stranke in pranje posod (dvakrat letno za MKO in štirikrat letno za BIO). Snaga uporablja posode različnih prostornin. V zbiralnicah ločenih frakcij so 1100-litrske posode, za organske kuhinjske odpadke so posode prostornine 80, 120 in 240 litrov, za zbiranje preostanka mešanih odpadkov pa posode prostornine 80, 120, 240, 550 in 770 litrov. Obstaja tudi še nekaj starejših posod drugih prostornin. Obračun storitev ravnanja z odpadki od leta 2001 temelji na velikosti posode za preostanek mešanih komunalnih odpadkov in števila mesečnih odvozov. Uporabniki lahko tako z doslednim ločevanjem odpadkov in s spremembo velikosti posode za MKO optimizirajo svoje stroške ravnanja z odpadki. Individualno posodo ima samo nekaj manj kot 23.000 uporabnikov, vsi drugi imajo skupne posode. Delitev stroškov pri skupni posodi se izvaja na osnovi dogovora uporabnikov, števila oseb v gospodinjstvih oziroma velikosti stanovanjskih prostorov. Prevladuje zadnje merilo, ostanek obračunavanja ravnanja z odpadki v preteklosti, ki je bilo oblikovano glede na velikost stanovanjske površine. Cena ravnanja z odpadki je v primerjavi z drugimi občinami v Sloveniji zelo nizka, predvsem zaradi nizke cene odlaganja. Povprečen mesečni račun na uporabnika (gospodinjstvo) znaša 6,5 evra. Dejansko je ta strošek še precej nižji, saj so v večstanovanjskih stavbah obračuni smetarine, ki jih plačujejo upravniki, razdeljeni na gospodinjstvo, precej nižji.

ralnica že na 160 prebivalcev; junija 2008 pa smo podvojili število odvozov papirja in preostale embalaže, saj so količine ločeno zbranih odpadkov stalno naraščale po relativno visokih letnih stopnjah rasti. Po sprejemu Pravilnika o zbiranju kuhinjskih odpadkov je Snaga organizirala in postavila tudi sistem ločenega zbiranja biorazgradljivih odpadkov. Rezultati in trendi so prikazani v Grafikonu 1, kjer so tudi izračunane povprečne letne stopnje rasti. (Iz izračuna smo izvzeli količine v letih grajenja sistema. Tako je za te odpadke izračunan indeks 2008/2007, za preostale frakcije smo kot osnovo uporabili leto 2004.)

Grafikon 1

Na osnovi podatkov o ločenem zbiranju odpadkov lahko sklenemo, da ozaveščenost občanov in posledično ločevanje odpadkov na področju, ki ga pokriva Snaga, narašča z zadovoljivimi letnimi stopnjami rasti več kot 17 odstotkov. Sejalne analize, ki jih opravlja Snaga, pa prikažejo popolnoma drugačno resnico. Rezultati analize, izvedene leta 2007, prikazuje tabela 1. Iz nje lahko razberemo, da kar 77 odstotkov preostanka mešanih komunalnih odpadkov predstavljajo ločene frak-

2 Ločeno zbiranje odpadkov Snaga je ločeno zbiranje papirja, stekla in druge embalaže na območju, ki ga pokriva, začela uvajati leta 2002, v celoti pa je bil sistem postavljen dve leti pozneje. Treba je poudariti, da se s tem dosežkom nismo zaustavili in smo med letoma 2004 in 2008 povečali število zbiralnic ločenih frakcij za skoraj polovico. Nadaljnje povečevanje števila zbiralnic ocenjujemo za nesmotrno, saj je trenutno ena zbi-

Tabela 1: Sejalna analiza 2007

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

cije, za katere obstaja sistem zbiranja. To pomeni, da ločeno zberemo le 20 odstotkov vsega potenciala. Če ocenimo, da rezultati ločenega zbiranja odpadkov niso ustrezni, se takoj pojavi vprašanje, kakšni rezultati so ustrezni. Vzor je lahko Danska, kjer zberejo 195 kg ločenih odpadkov na prebivalca. Morda bi si lahko Ljubljana in njene okoliške občine, ki jih pokriva Snaga, postavile za cilj doseganje vsaj 70– 75 odstotkov rezultata, ki ga dosega Danska. To bi pomenilo, da bi morali zbrati 140 kilogramov ločenih frakcij odpadkov na prebivalca, danes jih zberemo 70 kilogramov. V koliko letih lahko dosežemo ta cilj? V treh, če bodo letne stopnje rasti 26 odstotkov; v štirih, če bodo letne stopnje rasti 19 odstotkov, in v petih letih, če bodo letne stopnje rasti 15-odstotne. Realne stopnje rasti v družbi so nekaj odstotkov letno, izjemne so že med 5 in 10 odstotki na letni ravni. Če smo se v zadnjem času bolj posvečali okolju, podnebnim spremembam in odgovornemu ravnanju z odpadki, lahko ob vrsti dodatnih (podpornih) ukrepov računamo na stopnje rasti ločevanja odpadkov med 10 in 15 odstotki. Obenem je nujen tudi razmislek o ukrepih, s katerimi lahko dosežemo postavljene cilje. Navadno izbiramo med različnimi ukrepi in računamo tudi na njihovo sinergijo. 1. Najprej moramo občane ozavestiti in usposobiti za ločevanje odpadkov. Snaga že od leta 2002 namenja precejšnja sredstva izobraževanju in usposabljanju občanov. Tudi ankete, ki jih občasno izvajamo med občani, kažejo sorazmerno dobro usposobljenost anketirancev za ločevanje odpadkov. Večina anketirancev ločuje časopisni papir in steklenice, plastenke in pločevinke, ta delež pa upada, ko jih sprašujemo o kartonski embalaži zobnih krem ali embalaži zobnih krem, embalaži testenin in drugih živil. Vse pogosteje se srečujemo z zahtevnejšo embalažo in sprašujemo se, ali se zbira ločeno ali ne. Še posebno pogosto imajo občani težave, ko imajo opraviti s sestavljeno embalažo (plastika in karton, plastika in kovina ali celo karton, plastika in kovina). V anketah več kot 80 odstotkov občanov izjavlja, da ločujejo, nadzorna vprašanja, ki jih postavljamo v anketah, pa kažejo, da dejansko ločuje le okrog 25 odstotkov populacije, kar se sklada tudi s podatki sejalnih analiz.

2. Vsak sistem mora temeljiti tudi na motivaciji udeležencev. Državni nadzor cen komunalnih storitev in postavljanje cenovne politike na mejo lastne cene izvajalcev javne službe je zgrešena politika, ki ne samo da ne motivira občanov k družbeno zaželenemu obnašanju, pač pa tudi ne kaznuje družbeno neželenega obnašanja. Izjemno nizka cena oddajanja odpadkov naših gospodinjstev ne spodbuja k ločevanju. Ločevanje odpadkov je zamudno opravilo oziroma opravilo, ki zahteva specifično organizacijo gospodinjstva, prihranki pri stroških pa so v primerjavi z gospodinjstvi, ki ne ločujejo, zanemarljivi. 3. Mogoči so tudi ukrepi, ki omejujejo svobodo občanov in jih silijo v določeno ravnanje. Znani so primeri omejevanja velikosti posode za mešane odpadke ali dostopa do dodatnih vreč za čezmerno količino odpadkov. Ločevanju odpadkov lahko prilagodimo urnike odvozov in pogosteje odvažamo ločene frakcije, medtem ko mešane odpadke odvažamo v daljših časovnih intervalih. Taki ukrepi so manj priljubljeni, zato jih je v praksi težko izvesti, povezani pa so tudi z velikimi logističnimi spremembami sistema. 4. Noben sistem ne deluje brez nadzora in korekcij. Žal tudi nimamo uveljavljenega sistema nadzora upoštevanja predpisov, povezanih z ločevanjem odpadkov, kazni nadzornih institucij za nepravilno ločevanje odpadkov ne obstajajo. Ločevanje odpadkov je prepuščeno ozaveščenosti občanov in njihovi dobri volji. Analiza mogočih ukrepov je pokazala, da Snaga nima pristojnosti nadzora in sankcioniranja, kar pomeni, da lahko le spodbuja inšpekcijske službe k povečanju njihovih naporov in ukrepanja proti kršiteljem. Prav tako med ukrepe, ki niso mogoči, spada sprememba cen. Omejitve velikosti posod in sprememb urnikov so mogoče, vendar zahtevajo veliko časa za uvedbo (sprememba predpisov, menjava sistema odvažanja). Tako smo dejansko omejeni na promocijo ločenega zbiranja odpadkov, ozaveščanje in usposabljanje uporabnikov naših storitev ter večanje njihove motivacije za ločevanje. Na teh osnovnih izhodiščih smo razvili idejo o nagradni igri „Ločuj in zmaguj“. 3 Nagradna igra Ločuj in zmaguj Osnovna ideja je zelo preprosta: izžrebamo posodo za PMKO, analiziramo vsebino in – če je rezultat ustrezen – podelimo nagrado. Vendar je bilo pred

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

začetkom igre treba rešiti vrsto vprašanj, pravnih, finančnih, tehnično-operativnih in komunikacijskih. Pripraviti smo morali ustrezne predračune in zagotoviti finančno konstrukcijo nagradne igre, zato smo pripravili tudi več simulacij mogočega poteka nagradne igre in njenih sprememb, ki bi lahko vplivale na podjetje Snaga. Poleg osnovne ideje smo želeli prek rednega pojavljanja v medijih pozornost občanov usmeriti tudi na problematiko odpadkov in ravnanja z njimi, saj se o tem po navadi ne razmišlja dosti oziroma se s tem posamezniki ne želijo ukvarjati. Pojavljanje v medijih, povezano z nagradno igro, tako obenem izkoristimo tudi za usposabljanje občanov – za konkretne nasvete, kako ravnati z odpadki, kako jih pravilno in čim preprosteje ločevati, kakšne možnosti imajo občani na razpolago. Postavili smo tudi posebno spletno stran (www. snaga.si/locujzmaguj), kjer uporabnike svojih storitev obveščamo o žrebanju in višini nagrade v posameznem kolu, predstavljamo jim rezultate analiz, obveščamo jih o zbranih količinah posameznih vrst odpadkov, pravilih igre in posameznih prispevkih občanov. V nagradni igri sodelujejo vse pravne in fizične osebe, ki imajo in uporabljajo posodo Snage za mešane komunalne odpadke. Uporabniki so razdeljeni v tri skupine (A, B in C). Skupino A sestavljajo pravne in fizične osebe, ki uporabljajo eno ali več posod do skupne prostornine 240 litrov, v skupino B so razvrščeni uporabniki, ki imajo prostornino posod od 241 do 1500 litrov, v skupini C pa so uporabniki, ki uporabljajo posode skupne prostornine nad 1501 litrom. Dodaten pogoj za sodelovanje je, da uporabniki podajo pisno soglasje za sodelovanje v nagradni igri. Obrazec s pisnim soglasjem uporabnikom predamo v podpis, ko Snaga njihovo posodo odpelje na pregled. Igra bo potekala eno leto. Žrebanje je vsakih 14 dni, kar pomeni 26 krogov v celotni nagradni igri. V vsakem krogu izžrebamo tri odjemna mesta, in sicer izmenjaje najprej tri odjemna mesta iz skupine A, v naslednjem krogu pa dve mesti iz skupine B in eno mesto iz skupine C.

V vsakem krogu so predvidene tri nagrade. Začetna oziroma minimalna nagrada za skupino A je 200 evrov. Za skupino B sta predvideni dve nagradi po 450 evrov, za skupino C pa ena nagrada 1000 evrov. Višina nagrade se v vsakem krogu poveča za nepodeljeni znesek nagrad iz predhodnega kroga, pri čemer se upošteva(-jo) nepodeljena(-e) nagrad(-e) za vsako skupino posebej. Velikost posameznih skupin je razvidna iz tabele 2.

Tabela 2.2

Izžrebane zabojnike na dan rednega odvoza odpeljemo na Snago, kjer vsebino pregleda strokovna komisija. Ta odpadke razvrsti, stehta in pripravi ustrezen zapisnik. Nagrado podelimo, če v posodi manj kot polovico mase odpadkov predstavljajo odpadki, ki sicer spadajo v posode za ločeno zbiranje. Ne zahtevamo torej popolnega ločevanja, temveč nagrajujemo vzorno ločevanje. Obstaja tudi možnost, da nagrade kljub uspešnemu ločevanju ne podelimo. Za tak primer so v pravilih nagradne igre navedeni naslednji razlogi: – neurejenost odjemnega mesta (posode so tako polne, da ni mogoče zapreti njihovih pokrovov), – odpadki poleg posod so odloženi v neprimernih vrečah (dovoljene so samo vreče Snage), – hud prekršek je tudi odlaganje nevarnih odpadkov v posodo za mešane komunalne odpadke, – če se uporabnik ne strinja s sodelovanjem v nagradni igri. Namen nagradne igre je predvsem povečati obseg ločevanja odpadkov. Občane sicer seznanjamo z glavnimi skupinami ločevanja odpadkov z našimi rednimi brošurami, letaki in zgibankami. Prav tako so odpadki, ki jih je dovoljeno in prepovedano odlagati v posamezne posode, navedeni na nalepkah zabojnikov za ločeno zbiranje odpadkov, na naši spletni strani pa v publikaciji o odpadkih ABC lahko uporabniki najdejo navodila za odlaganje natančno opisanih posameznih vrst odpadkov. Kljub temu je znanje občanov verjetno prešibko, da bi lahko pričakovali popolno ločevanje. Včasih pa imajo občani

1 Rezultate vsakega žrebanja predstavimo v tiskanem mediju (celostranska opazna objava v mediju z velikim dosegom) in na spletni strani podjetja. 2 Vsi prikazani podatki veljajo za september 2008. Podatki se mesečno spreminjajo, zato sezname za žrebanje spreminjamo in vsak mesec posodabljamo.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

Tabela 3

objektivne težave pri določanju načina ravnanja s posameznim odpadkom. Pri nagradni igri poleg podjetja Snaga kot partnerja sodelujeta še Slopak in Žurnal. Sprotne rezultate nagradne igre, nasvete za učinkovitejše ločevanje odpadkov in zanimivosti ter pregled uspešnosti Ljubljančanov in Ljubljančank pri ločevanju objavljamo vsak drugi petek v časniku Žurnal 24.Od novembra 2008 do junija 2009 smo izvedli 14 krogov nagradne igre. Rezultati analiz najboljših devetih posod so razvidni iz tabele 3. Od izžrebanih 42 posod oziroma odjemnih mest štiri niso ustrezala pravilom igre (pokrovi posod so bili odprti, lokacija neurejena). Od 38 analiziranih posod smo v dveh našli nevarne odpadke, podelili pa smo tudi tri nagrade. Pričakovano najboljše rezultate dosegajo uporabniki, ki imajo samostojno posodo (najboljših šest rezultatov). Sedmi, osmi in deveti rezultat pa je bil dosežen pri večstanovanjskih objektih, kar kaže na to, da je mogoče tudi v takih skupnostih doseči visoko stopnjo ločevanja odpadkov. Razporeditev preostalih rezultatov analize posod (glede sestavin, primernih za snovno izrabo): • med 60 in 70 % 9 posod • med 70 in 80 % 5 posod • med 80 in 90 % 4 posode • več kot 90 % 9 posod Čeprav je distribucija rezultatov analiz posod pričakovana, razveseljuje podatek, da so bili najboljši rezultati doseženi v zadnjih kolih, kar kaže, da se nagradna igra uveljavlja in da občani vse bolj in bolj ločujejo.

V tabeli 4 prikazujemo še podatke o količinah zbranih vrst odpadkov od novembra naprej, ko smo začeli nagradno igro, in jih primerjamo z enakim obdobjem prejšnjega leta. Količine ločenih frakcij so se povečale v povprečju za 30 odstotkov. Najbolj se je povečala količina zbrane embalaže – kar za 57 odstotkov. Zelo razveseljuje podatek, da se je količina MKO zmanjšala za 7 odstotkov, kar je tudi resničen dokaz povečanje ločenega zbiranja odpadkov pri izvoru.

Tabela 4

Po šestih mesecih izvajanja nagradne igre smo pridobili nove izkušnje, dobre in slabe. Nekatere prvine nagradne igre bi na podlagi izkušenj spremenili, vendar pa so doseženi rezultati zelo spodbudni in nedvomno upravičujejo vlaganja v nagradno igro.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

IZKUŠNJE PRI IZVAJANJU REGIJSKEGA KONCEPTA RAVNANJA Z ODPADKI Milka Leskošek, Simbio d.o.o.

1 UVOD Med slovenskimi mesti ima Celje verjetno najbogatejšo tradicijo pri prepoznavanju in reševanju okoljskih problemov. Celje je bilo staro industrijsko mesto in po drugi svetovni vojni se je industrija izjemno hitro razvijala. K temu so pripomogli ugodna geografska lega, prometna povezanost, predvsem pa bogata tradicija in veliko visokokvalificiranih kadrov in visoko izobraženih strokovnjakov. To je bilo obdobje, ko je bilo treba graditi domovino in prispevati k razvoju. Povzročena škoda v okolju pa zaradi velike želje po višjem standardu ni bila tako očitna in opažena. Kmalu po letu 1970 so nekateri strokovnjaki različnih strok že začeli opozarjati tudi na negativne posledice razvoja za okolje. Tako so bile v Celju že kmalu po letu 1970 izdelane številne meritve in analize zraka in voda. Okrog leta 1980 pa se je že začela intenzivna sanacija obstoječih in mogočih onesnaževalcev. Pripravljeni in sprejeti so bili tudi številni programi in ukrepi, ki naj bi preprečevali onesnaženje in sanirali že storjeno škodo v okolju. Raziskani in pretežno tudi sanirani so bili skoraj vsi takrat prepoznani ogroženi segmenti okolja: Zrak: ugotavljanje stanja in izvedene številne sanacije pri onesnaževalcih. Površinske vode: ugotovljeno stanje in bistveno sanirane razmere pri onesnaževalcih. Pitna voda: ugotovljeno stanje in izvedene številne sanacije obstoječih in potencialnih onesnaževalcev. Onesnaženje zemlje: prvo območje v Sloveniji, za katero so bile izdelane natančne analize stanja, predvideni ukrepi in začeta sanacija, ki bo trajala daljše obdobje.

Ravnanje z odpadki: je bilo zadnje med segmenti okolja, ki so se intenzivno obdelovali. Zaradi dobre tradicije in izkušenosti strokovnjakov in vseh odgovornih, predvsem tudi političnih struktur in splošne okoljske naravnanosti prebivalstva, so bili tudi na tem področju narejeni veliki premiki. Ne glede na veliko težav in ovir, ki so specifične pri izvajanju projektov na področju ravnanja z odpadki, nam je uspelo zgraditi infrastrukturo, s katero bo mogoče celovito izvajati gospodarjenje z odpadki. To je bila zasluga pozitivno naravnane celotne sfere v občini, regiji in državi, strokovnjakov, nadzornih in upravnih institucij, političnih struktur in prebivalcev celotnega območja. 2 RAVNANJE Z ODPADKI V CELJU Tudi v Celju so nekdaj odpadke odlagali v jame na svojih parcelah ali v malo bolj oddaljenih kotanjah v okolici mesta. Odpadkov je bilo tudi zelo malo. V letu 1972 je občina odkupila večje površine zemljišč v Bukovžlaku za odlaganje komunalnih in delno industrijskih odpadkov. Naravni pogoji terena so bili ugodni za varnejše odlaganje, saj je bil teren precej nepropusten. Prvi načrti ureditve odlagališča in načinov odlaganja so bili izdani v letu 1977. V letu 1978 je občina sprejela Odlok o ravnanju z odpadki, ki je predpisoval najosnovnejše pogoje odlaganja in določal obveznosti vključevanja v organiziran odvoz. Zaradi povečanih količin odpadkov so začeli od leta 1980 naprej na odlagališču graditi najnujnejše tehnične objekte: perišče delovnih vozil, delavnice, sanitarije, vodovod in hidrant za protipožarno varnost. Pristop k intenzivnemu reševanju problema ravnanja z odpadki – leto 1990

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

Zaradi neurejenih razmer na območju odlagališča in čedalje večje okoljske zavesti so krajani iz naselij v bližini odlagališča zahtevali, da se odpadki na deponiji prenehajo odlagati. Protest je dobil široke, tudi politične razsežnosti. Strategija ravnanja z odpadki – leto 1992 Občinski svet je sprejel Strategijo ravnanja z odpadki, ki je natančno opredelila načine ravnanja z odpadki. Na osnovi sprejete strategije je bil uveden prispevek za investicijska vlaganja in tako so bile zagotovljene tudi finančne možnosti za pristop k reševanju problemov ravnanja z odpadki. Začeli so izdelovati analize stanja, načrte sanacije in sanacijo najnujnejših razmer. Sanacija obstoječe deponije in razširitev odlagališča – leto 1994 V tem letu se je začela intenzivna sanacija in nato še razširitev obstoječega odlagališča. Izvedene so bile predvsem naslednje ureditve: • Odplinjevanje deponije z gradnjo vertikalnih jaškov in povezovalne plinske mreže. Deponijski plin se izkorišča na mali plinski elektrarni za proizvodnjo elektrike. • Urejeno je bilo zajemanje izcednih vod, usedanje in gradnja kanalizacije za odvodnjavanje voda do centralne čistilne naprave. • Na delih odlagališča, kjer se je prenehalo odlagati, je bilo izdelano prekritje z glinenim materialom, humusiranje. Površine so bile rekultivirane in zasajene z avtohtonimi vrstami rastlin. • Ob vstopu na odlagališče sta bili postavljeni elektronska mostna tehtnica in vhodna kontrola odpadkov. • Zgrajena je bila nova cestna povezava prek industrijske cone do odlagališča. • Zgrajena je bila razširitev odlagališča skladno s sodobno tehnologijo in evropskimi standardi z ustrezno tesnitvijo dna deponije ter zajemom izcednih vod z drenažami in odvodnjavanjem meteornih vod in s tem zagotovljena možnost urejenega odlaganja do gradnje infrastrukture za obdelavo odpadkov.

in znanje posvetiti razvoju in razširitvi obstoječe lokacije odlagališča, da bo na tem mestu mogoča tudi gradnja centra za celovito ravnanje z odpadki, ki ne bo obremenjeval okolja. Pripravljalna dela za projekt Regijski center za ravnanje z odpadki so stekla v letu 1995, ko je bil izveden javni razpis za izbiro izdelovalca Programskih zasnov Centra za ravnanje z odpadki in idejnih projektov tehnoloških objektov centra. V letu 1996 je bila izdelana študija Programske zasnove za gradnjo Centra za ravnanje z odpadki, v kateri so detajlno obdelane vse prostorske sestavine, vplivi na okolje, postopki ravnanja z odpadki in izbrana makro- in mikrolokacija Centra za ravnanje z odpadki. Študijo je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo Celje, ki je sestavil tim strokovnjakov različnih strok in so bile v izdelavo študije vključene vse institucije, ki so tudi sicer pristojne za izdelavo strokovnih osnov in soglasij za posege v prostor. Isto leto je bila izdelana tudi idejna zasnova objektov centra. Ti dokumenti so bili osnova za opredelitev lokacije v dolgoročnem družbenem planu občine Celje. Dolgoročni družbeni plan – potrjena lokacija območja RCERO – leto 2001 Med izdelavo projektov in postopkom sprejemanja plana so bile izvedene številne javne obravnave in predstavitve projekta. V celotnem obdobju so se izvajali tudi odkupi potrebnih zemljišč na širšem območju. Začela se je tudi izdelava projektne dokumentacije za gradnjo tehnoloških in spremljajočih objektov oziroma za pridobitev gradbenega dovoljenja. Istočasno se je izdelovala tudi urbanistična dokumentacija za umestitev objektov v prostor in izdelavo lokacijskega načrta. Z vključitvijo Centra za ravnanje z odpadki Celje kot regijskega centra za ravnanje z odpadki v nacionalni program varstva okolja je Mestna občina Celje dobila možnost, da kandidira za nepovratna sredstva, ki jih Evropska unija namenja članicam za ureditev okoljskih problemov. Za pridobitev sredstev kohezijskega sklada Evropske unije je bila izdelana ustrezna tehnična in ekonomska dokumentacija.

3 NAČRTOVANJE REGIONALNEGA CENTRA ZA RAVNANJE Z ODPADKI – leto 1995

4 VKLJUČITEV OBČIN SAVINJSKE REGIJE V SKUPNI PROJEKT – leto 2003

Zaradi dobrega poznavanja prostora in vseh okoljskih parametrov je bila v Celju sprejeta odločitev, da ni primerno iskati in analizirati mogočih lokacij po celotni regiji, temveč je treba vse razpoložljive vire

Med celotno pripravo projekta so potekali dogovori z občinami Savinjske regije o skupnem sodelovanju pri izvedbi projekta.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

Znano je bilo, da so projekti te vrste ekonomsko upravičeni, saj obsegajo območje nad dvesto tisoč prebivalci. V letu 2003, torej pred prijavo za pridobitev sredstev kohezijskega sklada Evropske unije, je Dogovor o skupni gradnji RCERO podpisalo 24 občin Savinjske regije, kar pomeni dvesto šestnajst tisoč prebivalcev. Preostale občine v regiji so izrazile namero, da bi se k projektu priključile v prihodnjih desetih letih. 5 VLOGA ZA PRIDOBITEV SREDSTEV KOHEZIJSEGA SKLADA EVROPSKE UNIJE – leto 2004 Vloga za pridobitev sredstev za gradnjo prve faze RCERO je bila podana v letu 2004. Po manjših dopolnitvah vloge je bila ob koncu leta tudi odobrena. V prvi fazi so bili načrtovani osnovni objekti za ravnanje z odpadki. V vlogi pa je bilo napovedano, da je v pripravi tudi druga faza projekta, ki obsega mehansko biološko obdelavo odpadkov in termično obdelavo gorljive frakcije. Vloga za pridobitev sredstev za gradnjo druge faze RCERO je bila podana v letu 2005. V istem letu je bila izdana tudi odločba o odobritvi sredstev.

RCERO je dimenzioniran za prispevno območje dvesto petdeset tisoč prebivalcev Gradnja centra je bila zasnovana v dveh fazah: Prva faza obsega gradnjo osnovnih objektov za ravnanje z odpadki 1. kompostarna za obdelavo ločeno zbranih biorazgradljivih odpadkov (letna kapaciteta znaša najmanj 5.000 ton); 2. sortirnica ločeno zbranih odpadkov – plastike, kovin, papirja, embalaže (kapaciteta najmanj 5.000 t/leto); 3. demontaža kosovnih odpadkov; 4. gradnja novega odlagališča Bukovžlak za preostanek odpadkov (končna kapaciteta 1.900.000 kubičnih metrov); 5. vsa potrebna infrastruktura (upravna zgradba, utrjene manipulacijske površine, zunanja ureditev območja odlagališča, avtopralnica, plato za začasno shranjevanje gradbenih odpadkov, čistilna naprava za izcedne vode). Vrednost investicije in rok gradnje: Stroški gradnje, izvedbe projekta komuniciranja z javnostmi in nadzora znašajo 18.000.000 evrov Odobrena sredstva kohezije

Slika 1: RCERO Celje – pogled iz zraka (foto: Matevž Lenarčič)

8.877.480 evrov

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

Preostala sredstva so nepovratna sredstva RS, sredstva okoljske dajatve in lastna sredstva vključenih občin. Gradnja objektov se je začela leta 2006, investicija je bila končana leta 2009. Druga faza obsega:

Slika 2: Objekt sortirnice

1. Napravo za mehansko biološko obdelavo preostanka odpadkov za obdelavo 60.000 ton preostanka odpadkov. Odpadki se biološko obdelajo in ločijo na lahko in težko frakcijo. Težka frakcija se po biološki obdelavi odloži na odlagališču preostanka odpadkov, lahka frakcija pa se uporabi kot gorivo v načrtovani toplarni Celje. Objekt MBO je predviden za obdelavo 60.000 ton preostanka odpadkov. 2. Toplarna Celje, katere namen je zagotoviti toplotni vir za potrebe daljinskega ogrevanja Celja z možnostjo termične obdelave lahke frakcije iz preostanka odpadkov in blata iz čistilne naprave. Objekt je dimenzioniran za termično obdelavo 25.000 ton obdelanih odpadkov letno.

Slika 3: Sortirnica sekundarnih surovin – 5000 ton letno

Slika 4: Demontaža kosovnih odpadkov

Slika 6: Notranjost kompostarne

Slika 5: Kompostarna – 5000 ton letno

Slika 7: Odlagališče preostanka odpadkov – volumen 1.800.000 m3

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

Vrednost investicije in rok gradnje: Stroški gradnje, izvedbe projekta komuniciranja z javnostmi in nadzora znašajo 31.000.000 evrov Odobrena sredstva kohezije 20.331.730 evrov Gradnja objektov se je začela leta 2007, končana pa bo predvidoma leta 2009. Lokacija objektov: Lokacija naprave MBO je v območju RCERO Celje, ki je opredeljeno v ureditvenem načrtu za Center za ravnanje z odpadki Celje – RCERO; Ur. list RS, št. 65/03, julij 2003. Lokacija toplarne je v industrijskem predelu Celja in je opredeljena v lokacijskem načrtu Toplarne Celje; Ur. list RS, št. 24/04, februar 2005. 6 SPREMLJAJOČI PROGRAMI Postavljeni cilji ne bodo doseženi samo z gradnjo in obratovanjem infrastrukture za obdelavo odpadkov. Odpadki morajo biti že pri izvoru pripravljeni tako, da jih bo z novimi tehnološkimi postopki mogoče optimalno obdelati. Zato je nujna tudi izvedba spremljajočih programov, ki se v celjski regiji intenzivno izvajajo že najmanj petnajst let, še posebno intenzivno pa po letu 2000. Navedeni so le nekateri najpomembnejši programi: Ozaveščenje – vzgoja in izobraževanje Projekt ekološke vzgoje v osnovnih šolah poteka od leta 1997. V akciji sodeluje večina osnovnih šol v regiji. V okviru projektov gradnje RCERO potekata tudi dva kakovostna projekta Komuniciranje z javnostmi, ki sta postavljena zelo široko in bo treba o njiju spregovoriti obširneje v posebnem članku. Vključevanje vseh prebivalcev v organiziran odvoz Da bi zmanjšali in preprečili nastajanje novih divjih odlagališč, se izvajajo aktivnosti za vključitev vseh povzročiteljev v organiziran odvoz odpadkov. Zdaj je vključenih približno 97 odstotkov povzročiteljev, do konca leta 2010 pa naj bi bila vključenost stoodstotna. Ločeno zbiranje odpadkov Strateške usmeritve države in sprejeta strategija ravnanja z odpadki v Celju zahtevajo izločanje sekundarnih surovin iz odpadkov in njihovo ponovno uporabo. Ločeno se zbirajo papir, steklo, pločevinke, plastika in kosovni odpadki. Za ločeno oddajanje

teh odpadkov je namenjena posebna infrastruktura, in sicer zbiralnice na vsakih petsto prebivalcev in zbirni centri v občinah, ki imajo več kot tri tisoč prebivalcev. Ločeno zbiranje biorazgradljivih odpadkov Po gradnji kompostarne smo v letu 2007 začeli intenzivno izvajati ta zahtevni projekt. Biorazgradljivi odpadki se ločeno zbirajo na območjih gostejše zazidave, na redko poseljenih območjih pa se spodbuja individualno kompostiranje. Zbiranje nevarnih odpadkov Program zbiranja nevarnih odpadkov je bil uveden leta 2001. Izvaja se z mobilno zbiralnico, ki je v vsaki krajevni skupnosti enkrat do dvakrat letno. Občani pa lahko oddajo nevarne odpadke iz gospodinjstev tudi na vseh zbirnih centrih vse leto v času, ko centri obratujejo. Monitoring Skladno z veljavno zakonodajo je bil izdelan program obratovalnega monitoringa za celotno območje odlagališča. Izvajajo se redne meritve, ki zajemajo spremljanje kakovosti izcednih vod, površinskih vod in podzemnih vod, emisij v zrak, in meritve hrupa. Rezultati analiz kažejo, da parametri ne presegajo dovoljenih koncentracij. 7 CILJI PROJEKTA Projekt se nanaša na okoljske cilje, opredeljene v 174. členu Pogodbe Evropske skupnosti, in na cilje petega Okoljskega programa, ki jih v celoti izpolnjuje in so naslednji: – ohranjati, varovati in izboljševati kakovost okolja, – zaščititi zdravje ljudi in kakovost okolja v naseljih, – povečati delež na mednarodni ravni, ki se ukvarja z regionalnimi in globalnimi okoljskimi problemi, – gospodariti z naravnimi viri. 8 SKLEP Glede na potek aktivnosti verjamemo, da se bo uresničila namera, da v Celjski regiji ustrezno uredimo problem ravnanja z odpadki na okolju prijazen in ekonomsko učinkovit način do leta 2010. Seveda nam je to uspelo le z izjemnim sodelovanjem vseh pristojnih služb na nivoju občin, države ter krajanov. Vsekakor projekta ne bi mogli izvesti z lastnimi viri sredstev, zato je bilo ključnega pomena, da smo pridobili sredstva kohezijskega sklada Evropske unije in sofinanciranje proračuna Republike Slovenije.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

SODOBNI KONCEPTI RAVNANJA S KOMUNALNIMI ODPADKI dr. Niko Samec, Fakulteta za strojništvo Univerze v Mariboru

Celovito ravnanje z odpadki â&#x20AC;&#x201C; okoljsko ogledalo Slovenije

Razprava

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

TOPLARNA CELJE - PRVE IZKUŠNJE IN STROKOVNI IZZIVI dr. Filip Kokalj, KIV Vransko, Janez Peterman, Energetika Celje

dr. Filip Kokalj

Celovito ravnanje z odpadki â&#x20AC;&#x201C; okoljsko ogledalo Slovenije

100

Celovito ravnanje z odpadki â&#x20AC;&#x201C; okoljsko ogledalo Slovenije

Delovno predsedstvo

101

102

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

UPORABA ALTERNATIVNIH GORIV IN MATERIALOV V LAFARGE CEMENTU Petra Kajič, Lafarge Cement d.d.

1 Uporaba alternativnih goriv in materialov v Lafarge Cement d.d. Trbovlje Cementna industrija spada med dejavnosti, ki lahko bistveno pripomorejo pri postopkih ravnanja z odpadki, ker sta zaradi specifike procesa proizvodnje klinkerja in cementa mogoči snovna predelava in energetska izraba, gledano z vidika postopkov ravnanja z odpadki. In prav snovna predelava in energetska izraba bosta pridobili pomen v primerjavi z odlaganjem odpadkov, saj bo v juliju 2009 začela veljati zakonodaja o odlaganju odpadkov, ki bo prepovedovala odlaganje biorazgradljivih odpadkov in odpadkov s kurilno vrednostjo.

Slika 1: Cementarna nekoč in danes

2 PROIZVODNJA CEMENTA Cementarna v Trbovljah obratuje že več kot sto trideset let. V vsej dolgoletni tradiciji se je tehnološko spreminjala in posodabljala, kar ji je omogočilo obstoj vse do danes. V zadnjem desetletju je bil glavni poudarek na okoljskih izboljšavah in ekoloških posodobitvah tovarne ter avtomatizaciji proizvodnje, tako da dosega vse standarde sodobnih cementarn in se razvija v skladu s t. i. priporočili BAT (najboljše razpoložljive tehnike). Leta 2002 je cementarna v Trbovljah postala del skupine Lafarge, ki je vodilni proizvajalec cementa in agregatov ter pomemben proizvajalec betonov in mavčnih plošč. Lafarge deluje v šestinsedemdese-

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

tih državah sveta in zaposluje več kot devetdeset tisoč ljudi. Cementarna v Trbovljah glede na obseg dejavnosti spada med manjše cementne obrate s proizvodno zmogljivostjo okrog 1350 ton klinkerja dnevno oziroma okrog 0,5 milijona ton cementna letno. Lafarge Cement Trbovlje zaposluje okrog dvesto ljudi in je s tem pomemben lokalen delodajalec ter pomemben lokalen gospodarski subjekt, ki direktno in indirekten prispeva okrog 5 odstotkov BDP (bruto domači proizvod) na regionalnem nivoju [1]. Proizvodnja cementa spada med energetsko intenzivne panoge. Na splošno se proizvodnja deli na naslednje stopnje: – pridobivanje surovine, – priprava surovine, – pridobivanje klinkerja s procesom žganja surovine, – mletje klinkerja s cementnimi dodatki (oziroma cementa), – odprema cementa. Najzahtevnejši proces je žganje klinkerja, pri katerem so potrebne izredno visoke temperature v rota-

Slika 2: Tehnološka shema tovarne

103

cijski peči (temperatura materiala dosega 1450° C, temperatura plamena okrog 2000° C). Zaradi potreb po visokih temperaturah je poraba goriv velika. Da bi se stroški žganja znižali, hkrati pa bi se izkoristili energetsko bogati odpadki, so že v zgodnjih osemdesetih letih v ZDA začeli energetsko izrabljati nekatere predelane odpadke za nadomeščanje fosilnih goriv. 3 UPORABA ALTERNATIVNIH GORIV Zaradi visokih temperatur in stogih okoljskih zakonskih zahtev morajo t. i. alternativna goriva ustrezati vhodnim zahtevam. Zato morajo biti omenjena goriva predhodno sortirana in običajno tudi predelana (dodatno sušena, rezana do ustrezne velikosti, odstranjeni morajo biti kovinski in drugi tujki …), da zadostijo zahtevam in se lahko uporabijo za žganje klinkerja. Najpogostejši primeri uporabe alternativnih goriv v cementni industriji so odpadne gume, odpadna olja, frakcije gorljivih industrijskih ali drugih komercialni odpadkov, mulji iz čistilnih naprav in topila. Praksa uporabe alternativnih goriv v cementi industriji je dolga in Slovenija močno zaostaja za razviti-

104

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

mi državami. Podatki namreč kažejo, da energetska izraba iz leta v leto narašča in da zahodnoevropske države nadomeščajo že prek 50 odstotkov fosilnih goriv z alternativnimi [3], kar je bistveno več kot pri nas. Graf 1: Zamenjava fosilnih goriv z alternativnimi gorivi v Avstriji, Nemčiji, Švici in Franciji

Vir: VdZ Deutsche Zementindustrie

Uporaba alternativnih goriv pomembno vpliva na razvoj cemente industrije in z vidika predelave odpadkov, kar je trenutno ena izmed perečih tem v Sloveniji. Tako se z nadomeščanjem fosilnih goriv z alternativnimi zmanjšuje poraba fosilnih goriv, ohranja se krajina in s tem skrbimo za trajnostni razvoj. Na drugi strani pa uporaba energetsko bogatih odpadkov pomeni tudi sledenje nacionalnim programom o ravnanju z odpadki, s katerimi države poskušajo bolj ali manj uspešno znižati količine odpadkov, ki so se bodisi v preteklosti bodisi se zdaj odlagajo na odlagališčih. Nadomeščanje z alternativnimi gorivi zmanjšuje izpuste toplogrednih plinov (emisij CO2). Za primerjavo naj povemo, da premog pri zgorevanju emitira 101 kg CO2/GJ, petrol koks 108 kg CO2/GJ, medtem ko je za odpadne gume in odpadna olja ta faktor 70 kg CO2/GJ, za gorljive odpadke pa okrog 83 kg CO2/GJ [2]. Seveda ne moremo mimo ekonomskih učinkov. Z nadomeščanjem fosilnih goriv se znižajo stroški proizvodnje klinkerja na eni strani zaradi nižjih cen energentov, na drugi strani pa zaradi manjših izpustov toplogrednih plinov in nižjih pristojbin zaradi manjšega emitiranja ogljikovega dioksida. Vse to posledično vpliva na konkurenčnost na trgu in s tem omogoča dolgoročen obstoj in razvoj cementarne. Pomembno je tudi dejstvo, da so temperature pri žganju izredno visoke (okrog 2000 °C), kar pomeni, da so izkoristki energije maksimalni, da organske snovi pri teh temperaturah razpadejo na osnovne komponente in da pri zgorevanju alternativnih goriv

ne nastanejo odpadki, saj se pepel iz goriv vključi v klinker. Emisije snovi v zrak so pri sosežigu alternativnih goriv določene z Uredbo o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov in sosežigalnic, ki so bistveno strožje kot sicer, saj so emisije snovi v zrak določene po Uredbi o emisiji snovi v zrak iz naprav za proizvodnjo cementa. Primerjava zakonsko predpisanih mejnih vrednosti je podana v tabeli 1. Parameter

Zakonska meja za sosežig mg/Nm3

Zakonska meja pri uporabi fosilnih goriv mg/Nm3

Prah

SO2

400

NOx

800

1300

TOC

200

HCl

Živo srebro

0,05

0,2

Benzen

Dioksini/furani

0,1 ngTE/Nm3

Tabela 1: Primerjava zakonskih vrednosti pri uporabi alternativnih goriv in brez nje

Ob tem velja poudariti, da so študije pokazale, da sosežig ne vpliva bistveno na emisije snovi v zrak. Tako za emisije prahu, SO2, NOx, TOC in dioksinov/furanov ni bila dokazana direktna povezava med uporabo alternativnih goriv in emisijami v zrak. Za kloride, fluoride in težke kovine pa je ta vpliv odvisen od vrste uporabljenih goriv [4]. Alternativna goriva uporabljamo tudi v Lafarge Cement Trbovlje, in sicer od maja 2009 naprej, potem ko smo v aprilu tega leta prejeli okoljska dovoljenja. V skladu z dovoljenjem lahko uporabljamo za proces žganja klinkerja naslednje energente: odpadna olja, gorljive odpadke (klas. št. 19 12 10) in odpadne gume. Tako smo v maju začeli najprej testno dozirati gorljive odpadke in odpadna olja. Po testnem obdobju smo začeli kontinuirano dozirati. Odpadne gume v tem trenutku še ne moremo uporabljati, ker še nimamo postrojenja za doziranje odpadnih gum. Ko bomo tehnično uredili sistem za doziranje, načrtujemo, da bomo odpadne gume v primerjavi z odpadnimi olji in gorljivimi odpadki dozirali ob vstopu v peč, medtem ko bomo druga goriva dozirali prek gorilnika. Poudariti velja, da so po začetku uporabe alternativnih

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

goriv emisije snovi globoko pod zakonskimi zahtevami, ki jih predpisuje uredba o sežigalnicah in sosežigalnicah. Pri žganju klinkerja so se pojavile nekatere spremembe, ki smo jih pričakovali. 4 UPORABA SEKUNDARNIH MATERIALOV Poleg uporabe alternativnih goriv, ki spadajo med t. i. energetsko bogate odpadke, je cementna industrija pomembna predelovalka sekundarnih materialov, ki nastanejo kot stranski proizvod v termoenergetskih blokih, železarski industriji in drugje. Sekundarni materiali se lahko uporabljajo bodisi kot dodatek surovini pri stopnji priprave surovine ali kot dodatek h klinkerju pri stopnji mletja cementa. Sekundarni materiali, ki se dodajajo pri mletju cementa, morajo ustrezati zahtevam standarda SIST EN 197-1. Omenjeni standard med drugim obravnava tudi naslednje sekundarne materiale, ki se lahko uporabljajo kot cementni dodatek: granulirana plavžna žlindra, elektrofiltrski cement in mikrosilika. Za regulacijo vezanja cementa se dodaja sadra, ki nastaja pri razžveplanju dimnih plinov in se prav tako lahko uporablja v cementni industriji. Delež dodanega materiala je odvisen od vrste cementa. Sekundarni materiali se lahko uporabljajo tudi za nadomeščanje naravnih materialov, ki so potrebni za proizvodnjo klinkerja. V tem primeru standardnih zahtev ni, sta pa vrsta in količina dodanega materiala odvisni od kemijske sestave. Klinker je namreč proizveden s sintranjem natančno predpisane mešanice surovin, pri čemer nastanejo kalcijevi silikati, ki so ključni, da ima klinker (oziroma cement) hidravlične lastnosti. Najpogosteje se kot dodatek k surovini uporabljajo kotlovska žlindra, elektrofiltrski pepel, sadra, škaja, odpadna opeka in drugi materiali. V Lafarge Cement Trbovlje smo lani nadomestili približno petino klinkerja s sekundarnimi, t. i. cementnimi dodatki, medtem ko je bil ta odstotek pri pripravi surovine bistveno nižji, skoraj zanemarljiv. Vendar trend nadomeščanja naravnih surovin in klinkerja pri proizvodnji cementa narašča po svetu in pri nas predvsem zaradi ohranjanja naravnih surovin in zaradi poplave tovrstnih materialov na tržišču. Ekonomika uporabe je odvisna od vrste materiala in strateške uporabe določenega materiala. Večinoma so stroški nižji. 5 SKLEP Po 15. juliju 2009 bo prepovedano odlagati biorazgradljive odpadke in odpadke s kurilno vrednostjo

105

na odlagališča. Nekateri odpadki se lahko bodisi snovno bodisi energetsko predelajo v cementarnah. S tem na eni strani cementna industrija skrbi za vsesplošen sodoben problem človeštva, to je ravnanje z odpadki, na drugi strani pa si zaradi pozitivnih finančnih kazalnikov poskušajo posamezne družbe zvečati konkurenčnost z nižjimi stroški proizvodnje klinkerja in cementa. Tako kot drugje po svetu smo tudi v Lafarge Cement Trbovlje začeli maja 2009 delno nadomeščati fosilna goriva s t. i. alternativnimi gorivi. Vendar krepko zaostajamo glede na delež uporabe alternativnih goriv za drugimi razvitimi zahodnoevropskimi državami, kjer se nadomešča več kot 50 odstotkov fosilnih goriv. Rezultati uporabe v Lafarge Cement Trbovlje so trenutno pozitivni – emisije snovi v zrak so se zaradi spremenjenih zakonskih zahtev znižale, vključno z emisijami toplogrednih plinov, proces žganja klinkerja pa skrbno kontroliramo in analiziramo tudi vsakršne težave. Ugotavljamo, da je ozaveščenost glede tematike o ravnanju z odpadki zelo slaba in s tem tudi naklonjenost prebivalcev do tovrstnih vprašanj bodisi z vidika predelave odpadkov bodisi z vidika odlaganja odpadkov. Odpadki namreč niso problem sežigalnic ali sosežigalnic, med katere spada tudi cementna industrija, temveč je sodoben problem človeštva. In zato je treba iskati skupne in sodobne rešitve. LITERATURA: [1] Economic impact of the Lafarge Cement, d.d. Trbvolje on the Zasavje region, dr. M. Jaklič, dr. H. Zagoršek, Ekonomska fakulteta Univerza v Ljubljani, 2005. [2] Značilne neto kalorične vrednosti in emisijski faktorji za leto 2008, vir: spletna stran ARSO. [3] Environmental data of Cement industry, vdz Deutsche Zementindustrie, 2005, 2007. [4] Sustainable cement production, Cembureau, 2009.

106

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

TEŽKA POT OD DEPONIRANJA DO TERMIČNE OBDELAVE ODPADKOV V DRUGIH DRŽAVAH (A, D, CZ, H S KRATKIM POROČILOM I IN CRO) Mag. Gerald Schmidt, dr. Roland Pomberger, Saubermacher

1 Osnove Razvoj gospodarjenja z odpadki v določeni deželi lahko ponazorimo s fazami, kjer začetni fazi sledi naslednja faza z višjim tehničnim nivojem. Za premik iz nižje faze v višjo fazo sta potrebna tehnološki preskok in sprememba ekološkega zavedanja prebivalcev, kar skupaj opredeljuje meje med posameznimi fazami.1

Trenutno razlikujemo šest faz:

in se glede sodobnega ravnanja z odpadki uvršča k pionirjem v Evropi. Ta pot ustreza tudi dolgoročnim ciljem Evropske unije (Uredba o deponiranju, Uredba o količinah odpadkov), da bi se čim bolj oddaljili od deponiranja kot najpomembnejše rešitve in da bi se energijska vrednost odpadkov čim bolj izkoristila. V tem gradivu bo predstavljena pot prehoda med fazami od deponiranja do energijskega izkoriščanja v Nemčiji, Avstriji, Češki, Madžarski, Italiji in Hrvaški. Te države smo izbrali, ker imajo podobne cilje (zmanjšanje/preprečitev neposrednega deponiranja), a se način in postopki za doseganje teh ciljev zelo razlikujejo. 2 Avstrija 2.1 Zakonska predpostavka Leta 1996 je bila v Avstriji sprejeta Uredba o deponiranju. Bistvene vsebinske točke te Uredbe so: • prepoved deponiranja za materiale z > 5 % TOC, • možnost izjeme za uporabo mehansko-biološke obdelave (MBA) materialov, če je kalorična vrednost Ho < 6.000 kJ/kg.

Shema št. 1: Faze gospodarjenja z odpadki2

Prehod od deponiranja k termični obdelavi odpadkov je logičen razvoj in v skladu s predstavljenim faznim modelom, na primer prehod iz faze 4 „Rešitve izkoriščanja odpadkov“ v fazo 5 „Izkoriščanje odpadkov v industriji“. Slovenija gre po poti, ki so jo pred njo prehodile že Nemčija, Avstrija in Švica, 1 Klampfl, Gelbmann (2006), S. 1–2. 2 Klampfl, Gelbmann (2006), S. 27, dopolnitev faze 6.

Bistvene točke iz Uredbe o deponiranju so začele veljati 1. januarja 2004. Vsaka od devetih deželnih vlad v Avstriji je lahko podaljšala rok do 31. decembra 2008, kar so izkoristile štiri zvezne dežele. Mejna vrednost 5 odstotkov TOC v praksi pomeni, da se lahko, razen inertnih snovi, dejansko deponirajo le odpadki po sežigu (pepel). Izjemoma je mehansko-biološka obdelava odpadkov s postopkom gnitja mogoča samo, če snovni tok odpadkov vsebuje zelo visok delež bioloških

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

odpadkov (mešani komunalni odpadki iz gospodinjstev). Klasični odpadki iz obrti in industrije vsebujejo majhen delež bioloških odpadkov, zato ti odpadki niso primerni za biološko obdelavo. Vzporedno z Uredbo o deponiranju je bil uveden tudi Zakon o sanaciji starih bremen (ALSAG) – uvaja davek na deponiranje odpadkov, ki predvideva financiranje sanacije starih bremen s plačili dodatnega davka – ekološke takse (ALSAG) ob deponiranju. Višina tega davka se je z leti postopno poviševala (glej shemo).

107

Klasične sežigalnice odpadkov danes obratujejo samo v štirih od devetih avstrijskih zveznih dežel. Te so zmožne dokončno obdelati samo del celotnih odpadkov iz gospodinjstev. Za odpadke iz obrti oziroma industrije v avstrijskih sežigalnicah pravzaprav ni razpoložljivih zmogljivosti. Da bi preprečili propad Uredbe o deponiranju oziroma preprečili stisko pri ravnanju z odpadki, so bile nujno potrebne alternativne rešitve, ki so jih pretežno razvila zasebna podjetja za ravnanje z odpadki. Zato so družbe za ravnanje z odpadki razvile in izpeljale rešitve mehanskega ločevanja odpadkov (Splitting) in proizvodnjo alternativnega goriva.

Gibanje takse za deponiranje (ALSAG) v EUR/t deponiranih odpadkov 100

87,00

65,00

43,60

40 20

29,10 6,50

10,90

21,80

14,50

26,00

0 od 1996

od 1997

od 1998

od 1999

od 2001

od 2004

od 2006

Odpadki, ki izpolnjujejo kakovostne zahteve za deponiranje v skladu z Uredbo o deponiranju

Shema št. 2: Gibanje davka na deponiranje (ALSAG – davek na deponiranje odpadkov) v Avstriji od leta 1996 do 2006

2.2 Učinki v praksi Zaradi postopnega dviga ekološke takse (ALSAG) se je po eni strani povečalo snovno izkoriščanje, po drugi strani pa je bilo tako izkoriščanje omogočeno, zato da je prehod od cenenega deponiranja do drage termične obdelave potekal počasi in ni prišlo do nenadnega skoka cen. Ob objavi Uredbe o deponiranju je bilo predvideno, da bodo v vsej Avstriji klasične sežigalnice odpadkov (MVA) zgrajene pretežno z javnimi sredstvi. Zasebna podjetja za odstranjevanje odpadkov v Avstriji so bila večinoma premajhna, da bi lahko sama zgradila lastno sežigalnico. Kmalu se je izkazalo, da bo gradnja večine načrtovanih sežigalnic zaradi odpora prebivalcev propadla ali pa se je njihova gradnja močno zavlekla; sežigalnica odpadkov v mestu Zistersdorf3, načrtovana leta 1997, bo na primer začela obratovati šele v sredini leta 20094. V zvezni deželi Tirolski se še danes – trinajst let po objavi Uredbe o deponiranju – razpravlja, katera naprava naj bi se sploh zgradila za tirolske gospodinjske odpadke.

Shema št. 3: Poenostavljena razporeditev odpadkov glede na kalorično vrednost po posameznih postopkih obdelave (Senken)

Pri mešanih komunalnih odpadkih iz gospodinjstev se je delitev masnih tokov izvedla z mehansko-biološko napravo (MBA), pri odpadkih iz obrti in industrije pa z napravami za ločevanje/sortiranje odpadkov „Splitting“. Frakcija s srednjo kalorično vrednostjo s približno 12–15 MJ/kg (približno 25 odstotkov odpadkov iz gospodinjstev; okoli 60 odstotkov odpadkov iz obrti in industrije) se posreduje v posebej za to zgrajene naprave s ciklonskim vpihovanjem z visokim izkoristkom toplote (npr. RVL Lenzing), frakcija z visoko kalorično vrednostjo približno 18–24 MJ/kg (približno 10 odstotkov odpadkov iz gospodinjstev; približno 30 odstotkov odpadkov iz obrti in industrije) se posreduje v nadaljnje postopke obdelave in priprave (proizvodnja alternativnega goriva – EBS) za industrijo cementa.

3 Salzburger Nachrichten 24.06.97, Bürger stimmen für Müllofen, Kritik am Standort Zwentendorf (članek iz časopisa: Občani glasovali za sežigalnico odpadkov, kritika lokacije Zwentendorf). 4 www.asa.at

108

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

Kontrola uradnih ustanov zaradi premajhne kadrovske zasedbe ni bila zadostna.

Shema št. 4: Proizvodni obrat za pripravo EBS za cementno industrijo podjetja Termo Team v Retznei-ju.

Vseh devet cementarn v Avstriji povečano uporablja alternativno gorivo in s tem v povprečju pokriva skoraj 49 odstotkov potreb fosilnega goriva z alternativnim gorivom.

V nadaljnjih letih so bile zgrajene dodatne kapacitete v Avstriji in bližnji okolici. Trenutno v Avstriji že zaznavajo presežek kapacitet za sežig, zato se je tržna cena znižala. Dodatne naprave s skupno kapaciteto 580.000 t/a bodo začele obratovati v letu 2009, tako da se bo v kombinaciji s padajočimi količinami odpadkov zaradi gospodarske krize znižala tudi cena oziroma se bo zaostril boj za surovine – odpadke.

1.500.000 Presežek odpadkov 1.000.000 500.000 t/a

0 2004

2005

2006

2007

2008

2009

2010

2011

-500.000 -1.000.000 -1.500.000

Pom anjkanje odpadkov

-2.000.000 max

min

Shema št. 6: Razmerje količin odpadkov za obdelovalne kapacitete v Avstriji v letih 2004–2011 (netočnost zaradi nejasnih statistik odpadkov in prihodnjih potencialnih projektov) Shema št. 5: Uporaba alternativnega goriva in delež substitucije v avstrijskih cementarnah

Malo pred uveljavitvijo prepovedi deponiranja se je izkazalo, da bo v štirih od devetih avstrijskih zveznih dežel kljub podaljšanju roka za pet let premalo razpoložljivih kapacitet. Zato se je pričakovalo močno povišanje cen in stiska pri obdelavi odpadkov. 2.3 Avstrija po uvedbi Uredbe o deponiranju (uveljavitev 2004) Napovedana stiska pri obdelavi odpadkov in močno povišanje cen nista bila tako dramatična, kot se je sprva predvidevalo. Za to je bilo več vzrokov: • Deponiranje z visokim „kazenskim“ davkom je bilo v nekaterih regijah še vedno mogoče (= „ventil“). • Nastala so vmesna skladišča (žal tudi nezakonita). • Delno tudi nezakonito odstranjevanje doma in v tujini. • „Navidezno“ izkoriščanje, večinoma v deponije v vzhodni Nemčiji.

2.4 Povzetek in interpretacija Opomba Časovno obdobje za prehod

12 let

Predolgo, ker v prvih nekaj letih ni aktivnosti

Cenovna prilagoditev

Kratkoročno, od ene skrajnosti do druge

Izjemno težko za trg in stranke

Zakonite poti

Samo omejene zaradi vmesnega skladiščenja

Delno je to vodilo do težav in pregretja trga

Nezakonite poti

Delno izkoriščene

Politične težave s CZ, H in pravno siva cona „odstranjevalcev“ v glinokopih

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

3 Nemčija 3.1 Zakonske predpostavke Leta 1993 so bila v Nemčiji sprejeta tehnična navodila za odpadke iz gospodinjstev (TASI), ki so bila leta 2001 konkretizirana z Uredbo o odlaganju odpadkov. Bistvene točke so: • Prepoved deponiranja materiala vsebnosti > 3 % TOC. • Možnost izjeme za uporabo mehansko-biološke obdelave (MBA) materialov, če je kalorična vrednost Ho < 6.000 kJ/kg. Ta uredba velja za vso Nemčijo od 1. junija 2005. V primerjavi z drugimi državami pa ni bila uvedena ekološka taksa oziroma davek na deponiranje odpadkov. 3.2 Učinki v praksi Predvsem v pokrajini Nordrhein-Westfalen (NRW) že dolgo uporabljajo sežigalnice odpadkov. V drugih delih, na vzhodu, je bil največji poudarek na deponiranju. V prvih letih po razglasitvi Uredbe o deponiranju je bila tržna cena stabilna. Bolj ko se je bližal datum 1. junij 2005, tem bolj so deponije zniževale ceno deponiranja. Zlasti na vzhodu so bile ogromne deponije s prostimi kapacitetami. Na koncu tega obdobja so uporabljali velike časopisne članke oziroma oglase s ceno deponiranja od 10–15 evrov/t. To je povzročilo, da so bili zaradi stroškov odpadki iz vse Nemčije prepeljani na te deponije in so tako delno obstoječe naprave na zahodu zaradi pomanjkanja odpadkov morale začasno ustaviti svoje obratovanje. Pri načrtovanju in gradnji novih naprav je bil ob izkušnjah iz NRW največji poudarek na klasičnih sežigalnicah odpadkov MVA s sežigom nad rešetom. Rešitve, ki so ustrezne na velikih urbanih območjih, so drugod le pogojno uporabne. To so pokazale težave v praksi (zagotovitev količin inputa, optimalna velikost naprave, pomanjkljiva energijska izraba, sprejemljivost za prebivalce itd.). Številne regije so zato gradile mehansko-biološke naprave (MBA). Uveljavitev uvedbe TASI je pokazala, da v Nemčiji obstaja premalo naprav s potrebnimi

109

kapacitetami, pri čemer se je pričakovala regionalna „stiska odpadkov“ in močno povišanje cen. 3.3 Nemčija po uvedbi prepovedi deponiranja Nenadoma so cene zrasle za 10- do 15-krat. Sežigalnice so za prevzem odpadkov lahko zahtevale kakršno koli ceno. To je vodilo celo tako daleč, da so bile delno veljavne dobavne pogodbe enostransko prekinjene oziroma so se cene kljub drugače sklenjenim pogodbam prilagajale. Situacijo so čez čas omilili: • z velikimi vmesnimi skladišči, • s povečanjem izvoza odpadkov (zakonito in nezakonito), • s povečanjem (pol)legalnih poti odstranjevanja v glinokopih (po določilih rudarstva). Naslednja težava je nastala, ker je bilo zgrajenih veliko naprav MBA, vendar je močno primanjkovalo primernih naprav za termično izkoriščanje srednje kalorične frakcije. Zgrajene naprave so bile skoraj izključno klasične sežigalnice MVA s sežigom na rešetih, ki so idealne za kalorično vrednost približno 10 MJ/kg. Cementarne v Nemčiji uporabljajo predvsem materiale z >18 MJ/kg. Presejani materiali iz MBA, ki niso bili primerni za biološko obdelavo, so imeli kalorično vrednost med obema vrednostma. Za sežig zelo primerne naprave z vrtljivo pečjo pa so bile v Nemčiji le redke. Medtem se je stanje umirilo in tudi v Nemčiji je zaznati čezmerno kapaciteto sežigalnic s primerno upadlimi cenami.

Shema št. 7: Količine odpadkov in razvoj cen v Nemčiji v letih 2004-2012 (Vir: 11-12/2008 www.entsorga-magazin.de)

110

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

3.4 Povzetek in interpretacija Opomba Časovno obdobje za prehod

12 let

Predolgo, ker v prvih nekaj letih ni aktivnosti

Cenovna prilagoditev

Kratkoročno, od ene skrajnosti do druge

Izjemno težko za trg in stranke

Zakonite poti

Samo omejene zaradi vmesnega skladiščenja

Delno je to vodilo do težav in pregretja trga

Nezakonite poti

Delno izkoriščene

Politične težave s CZ, H in pravno siva cona „odstranjevalcev“ v glinokopih

(tečaj 1 evro = 26 CZK), tj. 23 evrov/t deponijske takse. Da bi se zmanjšala količina odpadkov za deponiranje, se češka vlada pravkar pogaja o osnutku, kako oblikovati pristojbino za deponiranje v prihodnjih letih. Se pa v češki vladi razpravlja tudi o kontraproduktivnem obdavčenju sežiga odpadkov in obdelave. Razvoj češke Uredbe o deponiranju v letih 2009– 2015 (od leta 2010 osnutek) Leto

tona odpadkov

2009–2010

600 CZK oziroma 23 EUR

2011–2012

700 CZK oziroma 27 EUR

2013–2014

900 CZK oziroma 35 EUR

2015–

1300 CZK oziroma 50 EUR

4 Češka Razvoj češke pristojbine za sežig in obdelavo od4.1 Zakonske predpostavke V primerjavi z Avstrijo in Nemčijo trenutno ne obstaja noben zakon, ki bi prepovedoval deponiranje v podobnih razsežnostih. Vendar obstajajo oblikovani cilji. Ciljne predloge na Češkem so: • 2010 nič neobdelanih odpadkov z biološko razgradljivim deležem, • 2015 prepoved deponiranja papirja, stekla, plastike, kovin, opeke, • 2020 prepoved deponiranja ponovno uporabnih odpadkov, • 2025 prepoved deponiranja vseh preostalih odpadkov. Obvezujoča je samo zahteva Evropske unije prek Uredbe o deponiranju EU. To pomeni : • do leta 2006 zmanjšanje deponiranja biološko razgradljivih odpadkov iz gospodinjstev na 75 (težnostnih) odstotkov skupne količine biološko razgradljivih odpadkov iz gospodinjstev, • do leta 2009 zmanjšanje na 50 (težnostnih) odstotkov in zapiranje deponij, ki ne ustrezajo standardom, • do leta 2016 zmanjšanje na 35 (težnostnih) odstotkov. Podobno kot v Avstriji obstaja tudi na Češkem davek na deponiranje odpadkov, ki naj bi se z leti postopoma povečal. Trenutno se plačuje 600 čeških kron

Leto

tona odpadkov

2011–2012

350 CZK oziroma 13,50 EUR

2013

500 CZK oziroma 19,20 EUR

padkov v letih 2011–2013 Kapacitete deponiranja so na Češkem trenutno še zelo velike. Skupaj imajo 290 deponij (stanje iz leta 2002), v naslednjih letih pa je pričakovati, da se bodo razpoložljive deponijske površine zmanjšale. Po letu 2009 bo za deponiranje odpadkov na razpolago samo še 60 deponij. Zakoni Evropske unije bodo še naprej vodili k temu, da se bodo odpadki, primerni za deponiranje, na Češkem zmanjšali najpozneje do leta 2012, kar pomeni pospeševanje sortiranja odpadkov. 4.2 Učinki v praksi Na Češkem obstajajo tri sežigalnice odpadkov MVA (Praga, Brno, Liberec), ki imajo zaradi ugodnih stroškov deponiranja velike težave pri zagotavljanju zadostnih količin odpadkov na prostem trgu. Obstoječih pet čeških cementarn že nekaj let uporablja nadomestna goriva in širi uporabo alternativnih goriv. Na osnovi cenenega deponiranja imajo cementarne velike težave pri pridobivanju primernega materiala s Češke, zato veliko uvažajo iz Nemčije in Avstrije. Tudi nekaj sežigalnic z vrtljivo pečjo je že začelo termično sosežigati manjše količine. Zaradi slabih možnosti za gospodarno uporabo EBS češki trg za termično izkoriščanje odpadkov trenutno stagnira.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

4.3 Povzetek in interpretacija Opomba Časovno obdobje za prehod

Še ni jasno

Težko za investitorje na področju termičnega izkoriščanja

Cenovna prilagoditev

Počasi, prek davkov

Trenutno termično izkoriščanje pogosto še prepoceni

111

zemljine iz rafinerij ali alternativno gorivo iz Avstrije in Nemčije. Nadomestna goriva iz Madžarske zaradi lokalne cenovne situacije ne igrajo omembe vredne vloge. Zaradi zakonskih okvirnih pogojev je pričakovati le počasno povečanje termičnega izkoriščanja odpadkov. 5.3 Povzetek in interpretacija Opomba

5 Madžarska 5.1 Zakonske predpostavke Madžarsko gospodarjenje z odpadki je zaznamovano s cenenim deponiranjem. Zakonodaja se omejuje z realizacijo Uredbe o deponiranju EU z naslednjimi stičnimi točkami: • do leta 2006 zmanjšanje deponiranja biološko razgradljivih odpadkov iz gospodinjstev na 75 (težnostnih) odstotkov skupne količine biološko razgradljivih odpadkov iz gospodinjstev, • do 15. julija 2009 zmanjšanje na 50 (težnostnih) odstotkov in zapiranje deponij, ki ne ustrezajo standardom, • do leta 2016 zmanjšanje na 35 (težnostnih) odstotkov. Za doseganje prvih dveh imenovanih ciljev dejansko zadostuje uvedba površinsko krite uvedbe ločenega zbiranja bioloških odpadkov. Enako kot v Nemčiji do danes na Madžarskem nimajo davka na deponiranje. 5.2 Učinki v praksi Z zadostno kapaciteto deponiranja in umanjkanjem davka na deponiranje je termična obdelava odpadkov na Madžarskem, razen nekaterih izjem, komaj prisotna. Na Madžarskem imajo samo eno sežigalnico odpadkov MVA v Budimpešti. Obstoječe štiri cementarne sicer uporabljajo EBS, vendar samo v skromnem obsegu in v glavnem posebne frakcije, kot so stare gume in kostna moka. Na Madžarskem so zanimive kalorične elektrarne. Tako ima na primer elektrarna lignita na vzhodu Madžarske dovoljeno kapaciteto 300.000 t/a nadomestnega goriva. Dejanski input pa so v glavnem z oljem onesnažene 5 6 7 8

Časovno obdobje za prehod

Še ni jasno

Mednarodno konkurenčna šibkost za potencialne uporabnike termičnega izkoriščanja (npr. cementarne) zaradi pomanjkanja EBS

Cenovna prilagoditev

Praktično nobena

Deponiranje je trenutno v primerjavi s termičnim izkoriščanje prepoceni

6 Kratko poročilo o drugih zanimivih državah 6.1 Italija Okvirni zakonodajni pogoji pri ravnanju z odpadki so v Italiji zavezani stalnim spremembam. V primerjavi z drugimi državami Evropske unije z dobro razvitim gospodarjenjem z odpadki se v Italiji smernice občasno nepopolno in z zakasnitvijo pretvorijo v zakonodajo in uredbe; občasno se tudi ustavijo. Izhajamo lahko iz dejstva, da bo razvoj v Italiji potekal podobno – samo z večjim časovnim zamikom – kot na primer v Nemčiji in Avstriji.5 Težišče odstranjevanja odpadkov v Italiji še vedno predstavlja deponiranje. Tako se je leta 2007 deponiralo 46 odstotkov (evropsko povprečje: 42 odstotkov) mešanih komunalnih odpadkov in samo 11 odstotkov (evropsko povprečje: 20 odstotkov) se je termično obdelalo.6 Razmere so lokalno zelo raznolike. Na eni strani so tipične razlike italijanski severjug, na drugi strani razlike glede na lokalne razmere razpoložljivosti deponije in cene deponiranja. Načelno so kapacitete deponiranja že zelo omejene, gradnja termičnih naprav za obdelavo odpadkov pa je pravno in politično zelo težko izvedljiva. Leta 2005 je obratovalo 52 sežigalnic – delno brez primerne tehnologije. Že nekaj let se električna energija, pridobljena s sežigom odpadkov, sofinancira s prispevki, zato so bile zgrajene številne sežigalnice

Vgl. Thome-Kozmiensky, Thiel: „Restabfallentsorgung in Europa“; 2007; S. 122. Vgl. Eurstat Pressemitteilung „Eine halbe Tonne kommunaler Abfälle pro Person in der EU27 im Jahr 2007“; 9.3.2009. Vgl. Thome-Kozmiensky, Thiel: „Restabfallentsorgung in Europa“; 2007; S. 122–125. Law 549/95: entnommen aus www.waste.eionet.europa.eu/factsheets/Italy am 19.02.2008.

112

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

na alternativna goriva (italijansko: Combustibile derivato da rifiuti – CDR), cilj pa je bil proizvajati električno energijo, za pridobljeno toploto pa pogosto ni bilo odjemalcev.7 Italija pozna davek na deponiranje odpadkov, ki je odvisen od vrste odpadka (na primer 10,33 evra/t–25,82 evra/t za trdne gospodinjske odpadke; 5,16 evra/t–10,33 evra/t za odpadke iz industrije).8

obdelavo odpadkov niso veliko napredovali. Pri termičnem izkoriščanju imata trenutno samo dve (od skupno štiri) cementarn dovoljenje za sosežig alternativnih goriv, pri čemer ima samo ena dovoljenje za sežig posebnih frakcij (izrabljene avtomobilske gume, odpadno olje, kostna moka). Novi realistični projekti, razen manjših izjem, niso znani, zato je pričakovati, da bo za načrtovano energijsko izkoriščanje odpadnih frakcij ob današnji situaciji na Hrvaškem premalo razpoložljivih kapacitet za termično izrabo. 7 Povzetek in sklepi Vsaka od štirih opazovanih držav ima v osnovi enak cilj – jasno zmanjšati oziroma odpraviti deponiranje odpadkov. Preseneča pa dejstvo, da želijo ta cilj doseči na zelo različne načine.

Shema št.8: Poti odstranjevanja odpadkov iz gospodinjstev v Italiji

6.2 Hrvaška Na Hrvaškem je največji poudarek na gradnji površinsko celovitega ravnanja z odpadki. Številne male, lokalne deponije je treba zapreti in istočasno zgraditi nove po standardih Evropske unije.9 Tudi Hrvaška ima davek na deponiranje odpadkov, ki pa je po regijah različno visok. Dejansko ni mogoče odpadkov iz ene regije deponirati na deponiji druge regije, zato so tudi različne cene deponiranja (približno 15 evrov/t na jugu do približno 120 evrov/t na severovzhodu). Strategija ravnanja z odpadki iz leta 2005 predvideva, da bo do leta 2010 razširjeno recikliranje in pridobivanje sekundarnih surovin in energije iz odpadkov. Obstoječe deponije naj bi se sanirale in večinoma zaprle. Skupno naj bi do leta 2012 obratovalo največ dvajset regionalnih centrov za ravnanje z odpadki, izvajala naj bi se mehansko-biološka obdelava in bistvene sestavine odpadkov naj bi se snovno in energijsko izkoristile.10 Na novozgrajenih deponijah se v primerjavi z obstoječimi ne smejo odlagati neobdelani odpadki. V praksi bo te ambiciozne cilje le težko realizirali. Projekti za gradnjo naprav za mehansko-biološko

• V dveh od štirih držav (Avstrija in Češka) obstaja davek na deponiranje. To se je izkazalo kot pozitiven učinek uravnavanja za zmanjšanje deponiranja in za blag prehod k energetskemu izkoriščanju. • Avstrija in Nemčija sta to fazno spremembo izvedli že v zadnjih letih. Sprememba je bila izvedena v Avstriji v štirih letih, medtem ko v Nemčiji na en sam prelomni datum. V obeh državah zdaj obstaja že preveč termičnih naprav za obdelavo in cene so se po začetnem povišanju v zadnjih letih zaradi čezmerne kapacitete naprav znižale. • Na Češkem trenutno še ne obstaja predpis, ki bi prepovedoval neposredno deponiranje. Imajo pa dolgoročne cilje. S stalnim povečevanjem davka na deponiranje je tudi na Češkem opaziti počasen prehod k termičnemu izkoriščanju. • Na Madžarskem, kjer ni takih predpisov in davka na deponiranje, še ni opaziti sprememb. • Časovno obdobje za spremembo (Avstrija 8–12 let; Nemčija 12 let) je pogosto daljše, kot je dejansko potrebno, saj se prvih nekaj let „prespi“. Pogosto se sprejmejo odločitve šele takrat, ko vsi udeleženci spoznajo, da se bo datum pravnega učinkovanja spremembe tudi dejansko upošteval.

9 ÖGUT: „Kurzzusammenfassung Umweltmärkte in Mittel- und Osteuropa sowie Südosteuropa“, Bericht 2004. 10 V. Mladineo: „Gründung und Ausbau der Zentren für die Abfallbewirtschaftung in der Republik Kroatien“, Graz 2008.

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

• V prehodni fazi ponudba in povpraševanje sistemsko pogojeno nekaj časa nista uravnotežena. Obstoj legalnih „ventilov“ (npr. vmesno skladišče, izvoz itd.) se je pokazal za smiselnega. Vendar ti morajo biti dražji od novih rešitev izkoriščanja, da za pravočasno izvedene investicije ne pride do konkurenčnega zaostanka.

113

[8] V. Mladineo: „Gründung und Ausbau der Zentren für die Abfallbewirtschaftung in der Republik Kroatien“, Graz 2008. [9] Vereinigung der österreichischen Zementindustrie, Wien, 2008, Information per Mail [10] 11/12/2008 www.entsorga-magazin.de

• Ob prehodu od deponiranja k termični obdelavi odpadkov je treba do vzpostavitve novega tržnega razmerja med ponudbo in povpraševanjem pričakovati povišane cene. • Razmere v Italiji in na Hrvaškem so regionalno zelo različne. V obeh državah prevladuje deponiranje odpadkov z nizkim davkom na deponiranje. Razvoj povečanega termičnega izkoriščanja je viden, vendar ni jasnih zakonskih pravil in časovnih načrtov. Literatura [1] Eurstat Pressemitteilung „ Eine halbe Tonne kommunaler Abfälle pro Person in der EU27 im Jahr 2007“; 9.3.2009. [2] G. Bayer, A. Kisliakova, B. Szelag, ÖGUT: „Kurzzusammenfasssung Umwelttechnikmärkte in Mittelund Osteuropa sowie Südosteuropa“; Auftraggeber Wirtschaftskammer Österreich; 2004. [3] Klampfl-Pernold Hannes, Gelbmann Ulrike, Quantensprünge in der Abfallwirtschaft, Graz 2006. [4] Law 549/95: entnommen aus www.waste.eionet.europa.eu/factsheets/Italy am Law 549/95: entnommen aus www.waste.eionet. europa.eu/factsheets/Italy am 19.02.2008 [5] Ministerium für Umwelt und Gewässer (KVVM) zitiert in www.gtai.de/fdb-SE,MKT20060905111353,Google. html. [6] Salzburger Nachrichten 24.06.97, Bürger stimmen für Müllofen, Kritik am Standort Zwentendorf. [7] Thome-Kozmiensky, Thiel: „Restabfallentsorgung in Europa“ in „Abfall- und Energiewirtschaft“, Band 3, Herausgeber A. Versteyl, K.J. Thome-Kozmiensky; 2007.

[11] www.asa.at [12] www.bmu.de/abfallwirtschaft/doc/1853.phb

114

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

OKROGLA MIZA: BLATO JE PODJETNIŠKA PRILOŽNOST

štvo in geodezijo, Inštitut za vode RS, Rok Mihelič, Biotehniška fakulteta, Rudi Horvat, Saubermacher Slovenija, Karel Lipič, Zveza ekoloških gibanj Slovenije. Moderator okrogle mize je bil Jože Volfand.

Sogovorniki: Brigita Šarc, ARSO, Roman Kramer, Mestna občina Celje, dr. Niko Samec, Fakulteta za strojništvo Univerze v Mariboru, dr. Darko Drev, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Inštitut za vode RS, Rok Mihelič, Biotehniška fakulteta, Rudi Horvat, Saubermacher Slovenija, Karel Lipič, Zveza ekoloških gibanj Slovenije Moderator: Jože Volfand

Jože Volfand: Izhodišče so glavna vprašanja oziroma dejstva: da je blato odpadek, s katerim imamo težave, ker ne vemo, kam bi ga dali, pri tem mislim na čistilne naprave in tudi na državo; da blato nekateri obravnavajo kot zlo, drugi pa v njem vidijo koristen odpadek, gorivo, gnojilo ali še kaj; in zelo bistveno, da imamo odpadek, s katerim država ne ve, kaj bi – tudi MOP ne poda ustreznega odgovora, čeprav je bila dana obljuba, da se bo problem uredil. Zdaj smo v pravem labirintu. Gospod Roman Kramer, prosim, povejte, v čem je problem in kaj mora storiti Slovenija. Roman Kramer: Dejansko je blato iz čistilnih naprav problem, s katerim se osebno srečujem že desetletje in več. Tudi ko smo v Celju leta 1999 začeli vse aktivnosti za gradnjo centralne čistilne naprave, smo se globoko zavedali tega problema in vseskozi opozarjali državo na formalnih in neformalnih ravneh o tem, da imamo v Sloveniji odpadek, ki še ni pereč, ker ga še ni veliko. Ampak da se bomo, glede na

Na šestem okoljskem simpoziju Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije so na okrogli mizi govorili o temi Blato iz komunalnih čistilnih naprav – odpadek, gorivo, gnojilo ali kaj? Ta tema je bila izbrana zelo načrtno, med drugim tudi zato, ker je povezana s Toplarno Celje. Pri pogovoru za okroglo mizo so sodelovali: Brigita Šarc, Agencija RS za okolje, Roman Kramer, Mestna občina Celje, dr. Niko Samec, Fakulteta za strojništvo Univerze v Mariboru, dr. Darko Drev, Fakulteta za gradbeni-

Okrogla miza

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

to, da smo sprejeli pogoje Evropske skupnosti, ki določajo, do kdaj moramo zgraditi tovrstne čistilne naprave, srečali z velikim problemom in z veliko količino odpadka in da ne bomo vedeli, kam bi ga dali. Jože Volfand: Za kakšne dimenzije gre? Roman Kramer: Če na hitro izračunamo dimenzije, lahko rečemo, da je v Sloveniji milijon prebivalcev priključenih na kanalizacijo (pa verjetno jih je že več) in ugotovimo, da nastane sto tisoč ton blata na leto, ki ima med 28 in 30 odstotki suhe snovi. Prihajamo do znamenitega julija 2009, ko bo prepovedano odlaganje blata iz komunalnih čistilnih naprav na deponije. Zdaj se pojavi vprašanje, kam z blatom, vprašanje, ki smo ga postavljali državi oziroma MOP že več let. In zakaj pravim državi? V Sloveniji smo prevzeli princip, da mora tisti, ki onesnažuje, poskrbeti za svoje odpadke. Če upoštevam, da so onesnaževalci državljani (govorim o komunalnih zadevah), je logično, da je država tista, ki mora podati koncept, kako ravnati z blatom iz komunalnih čistilnih naprav, zato se koncepti oziroma ideje pri MOP zelo spremenijo. V nekem trenutku smo se v Celju zavedali, da je edina možnost, da rešimo problem blata, sosežig oziroma poraba blata kot goriva v toplarni ali sežigalnici, ki je že zgrajena. Ko smo iskali okoljsko dovoljenje za to sežigalnico, so nam na ministrstvu rekli, da blata ne moremo sežigati, ker ga je treba odlagati na kmetijske površine. Potem so nam razložili pogoje. Blato je sicer teoretično mogoče odlagati na kmetijske površine, praktično pa si težko predstavljam, kako bi blato, ki nastaja dan za dnem, 365 dni v letu, odlagali enkrat ali dvakrat na leto na kmetijske površine in pod ustreznimi pogoji, s soglasji treh ministrstev. Gotovo bo eno od teh ministrstev zatajilo in tega soglasja ne bo izdalo. Mestna občina Celje pa nima dovolj kmetijskih površin za odlaganje blata. Srečo smo imeli, da nam je država le prisluhnila in nam v bistvu dala prav, da je tisto, kar so že prej zapisali v finančni perspektivi, da bomo namreč zgradili v Sloveniji dve veliki sežigalnici, še vedno utopija na državni ravni. Dovolili so ustanovitev gospodarske državne javne službe za sežiganje odpadkov in blata za Savinjsko regijo v Celju. Toda v Savinjski regiji je toplarna oziroma sežigalnica dimenzionirana samo za sosežig blata iz čistilne naprave Celje, tega pa je 5.500 ton na leto v Celju. To se pravi, da problem v Sloveniji nikakor ni rešen. In res me zanima, kako se ureja ravnanje z blatom, saj tega vprašaja ne obravnava nobena uredba. Pojavlja se seveda pogoj, kam se ne sme odlagati blata, kako in pod katerimi pogoji, ne obstaja pa operativni program za ravnanje z blatom, za

115

katerega je ministrstvo jasno in glasno reklo, da ga bo pripravilo že pred leti. Zato moram pozvati ministrstvo, da nam pove, kaj misli, ker tega odgovora do danes še nismo dobili. Jože Volfand: Predlagam, da še drugi kolegi povedo, kakšna je situacija, nato bi gospa Šarčeva odgovorila na vsa vprašanja. Roman Kramer je opozoril na problem kmetijstva. Kolega Rok Mihelič, ko smo se pogovarjali o pripravi okrogle mize, ste opozorili, da je lahko blato neprimerno za kmetijska zemljišča. Rok Mihelič: Problem je seveda zapleten, saj ga ne znamo rešiti že več let. Ampak obstajata dve nasprotujoči si stališči. Eno stališče je – če predstavim še drugo plat, da ne bomo govorili samo o problemih – da moramo razmišljati o recikliranju snovi, če želimo imeti neko trajnostno zasnovano družbo. Iz kmetijske zemlje gredo v obliki hrane hranila v mesto, v telesih ostane največ do 20 odstotkov hranil – fosforja 18 odstotkov, dušika 15 odstotkov, kalija 5 odstotkov, sekundarnih hranil in mikrohranil pa še manj. In kam gredo ta hranila? Večinoma seveda končajo v blatu iz čistilnih naprav in pretežno se ne vračajo na kmetijsko zemljo. Kako nadomestiti ta hranila, ki gredo iz kmetijske zemlje? Z mineralnimi gnojili. Mineralna gnojila kopljemo na raznih koncih sveta, kalijevih soli je še v izobilju, fosfornih – mehkih surovih fosfatov – pa je po ocenah pri zdajšnji porabi še za dvesto let. Vendar se bo poraba povečevala, ker bodo ljudje želeli imeti več hrane in uživati več mesa, pridelati bo torej treba več hrane. Po teh projekcijah so zaloge v svetu omejene za naslednjih petdeset let. Fosfor bo verjetno ena prvih surovin, ki bo postala strateško pomembna, ker ni nadomestljiv. To, kar se izpere v reke in morja, je preveč razredčeno, da bi se splačalo koncentrirati. Zato bi družbe morale začeti razmišljati tudi o recikliranju blata iz čistilnih naprav. Seveda so problem onesnažila. Težke kovine so dostikrat precej koncentrirane v blatih, ampak če bi imeli koncept recikliranja res zasidran, bi se s kontrolami pri izvoru dalo ugotoviti, kaj spuščamo v čistilne naprave. Drugo stališče, ki ustvarja slovenski problem, je previdnostni koncept, ki mnogokrat zanemarja ocene tveganja: za komposte iz ločeno zbranih odpadkov in za fermentirane ostanke imamo najstrožje normative na svetu. Za težke kovine imamo tako stroge normative, kot so mejne vrednosti za tla, zato pridemo pri gnojilih do absurda. Gnojilo je dejansko koncentrirana snov, ki jo damo zemlji v majhni količini, da pomaga rastlinam in zemlji povečati rodovitnost. Vendar pri konceptu, da je mejna vrednost enaka vrednosti, ki je v

116

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

tleh, ta snov ni več gnojilo. Navidezno okoljsko ravnanje oblasti postavlja res izjemno stroge kriterije, da ne bi onesnaževali, in blokira sistem recikliranja. Na koncu pa imamo večje okoljske težave in manj ustrezno ravnamo. Odpadki se kopičijo, ravnanje z njimi pa ni ustrezno. Če bi imeli manj stroge kriterije na podlagi pravilnih strokovnih ocen, bi lahko brez škode precej več reciklirali in koristili okolju. Bolj kot so mejne vrednosti koncentracijsko obravnavane, pomembneje je vedeti, koliko snovi količinsko damo na neko površino, npr. v kilogramih na hektar. In mislim, da bi moral zakonodajalec upoštevati to razmišljanje in ne izjemno strogih koncentracijskih mej. Potem namreč iščemo razne snovi, da bi na primer blato iz čistilne naprave razredčili. Prevažamo prazno lubje od daleč in porabljamo energijo, da pripravimo mešanico z dovolj nizko koncentracijo, pri tem pa imamo spet velike stroške, da hranilno prazno snov razvozimo na velike površine. Jože Volfand: Kako v Saubermacherju gledate na ta problem? Rudi Horvat: Želim povedati nekaj iz prakse. Sto tisoč ton blata na leto je napačna ocena, ker trenutno oskrbujemo letno okrog štirideset tisoč ton. Ljubljana ima okrog osemdeset tisoč ton, kjer se osuši na sušino okrog sedem tisoč ton; ta količina je že večja, saj se računa en kilogram blata na osebo. Druga zadeva je uporaba v kmetijstvu. Verjemite, da smo poskušali, zapravili smo precej denarja, napravili analize, dobili dovoljenje države, ko pa bi moralo priti (tudi po recepturi o vnosu v tla, o kateri je govoril kolega) do realizacije, je občina blokirala tudi tistega, ki ima kmetijske površine. Vprašljiva je postala celo njegova blagovna znamka, zdrava hrana in podobno. Ko sem bil na podobni razpravi v tujini, so obravnavali še en argument, zakaj blato ni primerno za kmetijska zemljišča: gre za prisotnost zdravil. Govori se o nekaterih zdravilih, estrogenih, ki se pojavljajo v blatu, kjer razpadejo in se vračajo. Usmeritve v tujini, kakor jih poznam, ne gredo v kmetijstvo, ampak v termično izkoriščanje. In ko smo iskali v Sloveniji različne rešitve, smo ugotovili, da razpolagamo s kapaciteto za predelavo zemljin do okrog deset tisoč ton. Ko smo želeli dobiti tehnologijo, smo prišli do tega, da je ekonomski vidik zelo pomemben,in znaša okrog sto tisoč ton. Rešitve smo iskali v tujini, in sicer v sosežigu v termoelektrarnah, kjer smo razvili svoje sisteme. Tak sistem smo ponudili tudi Sloveniji, vendar žal do njegove realizacije trenutno še ne more priti. Zato problem ostaja, z njim pa tudi mogoče zanimivost, da se bla-

to trenutno prevzema po nižji ceni kot mešani komunalni odpadki, ki se samo odlagajo in obdelajo. Jože Volfand: Samo še to, kolega Mihelič, ali ste sodelovali pri tem projektu Saubermacherja, da bi se blato vendarle uporabljalo tudi kot kmetijsko gnojilo oziroma kot kmetijski pospeševalec? Rok Mihelič: Ne, nismo sodelovali. Jože Volfand: Kako gledate potem na to vprašanje? Rok Mihelič: Dejansko se je ustvarila neka psihoza. Tudi Ministrstvo za kmetijstvo ni naklonjeno uporabi blata, ker so prisotni ostanki zdravil, ampak treba je preučiti naslednje: če pijemo vodo, kjer so hormonski distruktorji, je to dejansko bistveno nevarneje, kot če damo neko snov v zemljo in potem uživamo rastline, ki potegnejo iz korenin zelo malo organskih snovi. Ampak to so, kot rečeno, stvari za oceno tveganja in resno strokovno oceno. Problem je, ker se na splošno ustvarja nenaklonjena klima. V ekološkem kmetijstvu je blato iz čistilnih naprav a priori prepovedano, prav tako v integrirani pridelavi, torej v vseh sistemih, ki jih na primer blagovne znamke, ki želijo tržiti zdravo hrano, zahtevajo v deklaraciji. Gre za izrazit negativen odnos. Jože Volfand: No, zdaj sprašujem vse prisotne, kaj menite o tem problemu. Rudi Horvat: Samo še to. Dve tretjini blata, ki ga mi prevzemamo, je okuženo s salmonelo. To je značilnost slovenskega blata! Jože Volfand: Prav to sem želel vprašati. Ali sploh obstajajo analize? Rok Mihelič: Seveda je stališče, da mora blato biti kontrolirano obdelano, zagotoviti je treba, da v blatu ni patogenih organizmov, da je vsebnost onesnažil v okviru dovoljenih meja, da ni plevelnih semen itd. Ampak tehnologije za to so znane. dr. Niko Samec: Kot je že bilo rečeno, so osnovno izhodišče analize oziroma sestava tal, ki pa žal zelo niha, zato bi bilo tvegano iskati rešitve, vezane samo na sestavo tal ali na vsebnost posameznih onesnaževal, ker se bodo ti rezultati spreminjali. Gotovo je treba iskati rešitve na sistemskem nivoju, se pravi, da lahko rešijo problem ne glede na to, kako močno je to nihanje pri sestavi tal. Je pa res, da smo v Sloveniji zelo specifični, saj vedno iščemo rešitve tam, kjer jih običajno težko najdemo. Kar se blata tiče, je zadeva zelo preprosta. Vemo, da imamo težave z organskimi snovmi, vemo, da imamo težave s težkimi kovinami, tudi s prisotnostjo nekaterih antibiotikov itd., skratka, to zadevo je treba termično obdelati, druge rešitve ni, da zagotovimo najmanjše tveganje za okolje. Tehnoloških možnosti je veliko. Gre za

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

kombinacijo različnih postopkov, se pravi sušenja, sosežiga, sežiga in tako naprej. S tem se moramo sprijazniti. Če želimo imeti čiste vode, moramo to tudi vzeti v zakup, in seveda rešiti problem. Zato ne bi zdaj zahajali v podrobnosti o tehnikah metodah. Ne bi pa rekel, da je blato gorivo. Blato ni gorivo, je slabo gorivo, surovo blato, kot je dejal kolega Kramer, ima kvečjemu največ 30 odstotkov suhe snovi. To pomeni, da je kurilna vrednost 3,5 do 4 MJ/kg ali pa še manj, kar pomeni, da ga je treba sušiti in tako naprej. Skratka, blato je treba odstraniti. Če pa pri tem še kaj dobimo in če ga lahko osušimo z izkoriščanjem kakšne odpadne toplote, je pa lahko dober energent. Obstajajo postopki, ki omogočajo sušenje blata do 92 ali 93 odstotkov suhe snovi. Tako blato ima kurilno vrednost 13 ali 14 MJ po kilogramu, kar je že blizu rjavemu premogu. Možnosti za to je torej dovolj. Jože Volfand: Dr. Drev, ali razmišljate podobno? dr. Darko Drev: O nekaterih teh stvareh imam malo drugačno mišljenje. Na situacijo gledam bistveno bolj globalno. Če recimo material zažgemo, se preseka krog materiala v naravi. In dejstvo je, da bi se nekateri materiali morali vračati v naravo, ker se sicer izčrpavajo viri. Na drugi strani so fosilna goriva in tudi razni materiali, ki jih vračamo, iz nekaterih tudi pridobivamo umetna gnojila. Pri naslednji stvari pa imamo neko omejitev glede toplogrednih plinov, kajti pri sežiganju povzročamo nastanek dodatne količine toplogrednih plinov. Če pogledamo blato iz čistilnih naprav, blato, ki nastane iz usedalnika, ima nekaj procentov suhe snovi. Če ga želimo obdelati kemijsko, mehansko itd., dobimo nekje med 20 in 30 odstotki suhe snovi. To pomeni, da ima 70 odstotkov vode. Preverjal sem rezultate in ugotovil, da se pri sežigu blata približno 20 odstotkov izniči. To pomeni, da če ima blato za 20 odstotkov suhe snovi, dejansko ne dobimo nič toplotne koristi. V bistvu blato uničujemo. Če pa gledamo globalno, se vprašamo, ali je smiselno, da ga uničujemo. Če ni druge izbire, ga je treba uničiti, da se rešimo tega problema. Drugače pa morajo biti tehnike take, da je blato sekundarna surovina, ki se vrača. Direktiva o čiščenju komunalne vode 91/271/EGS, 4. člen, opredeljuje, da se blato, ki ostaja pri čiščenju odpadne vode, če je mogoče, ponovno uporabi. To pomeni, da direktive svetujejo, naj se blato porabi, če je le mogoče. Toda kako? Najprej je pomembna tehnologija. Prav zdaj se pogovarjamo o projektu, da bi blato kompostirali. Mogoče bomo projekt dobili. Blato bi stabilizirali z dodatkom drugih organskih gnojil in spremenili v ustrezen kompost, ustrezne

117

zemljine. Pri specialnih blatih bomo dodali specialne dodatke, da bodo primerna tudi za kontanimirana zemljišča s težkimi kovinami. Tudi take rešitve so mogoče. Druga rešitev je, da se iz odpadkov lahko dela koristen proizvod, potrebna pa je tehnologija – morda bo prišla celo v Slovenijo. Dogovarjajo se, da bi iz odpadkov delali bioalkohol, alternativno tudi biodizel, torej surovino, ki je omejena. Tudi iz koruze in pšenice, torej iz hrane, bi proizvajali gorivo. Iz odpadka bi delali koristen proizvod. Seveda gre spet za tehniko, ta pa je problematična. Baje je bil včeraj govor o batih (Best Available Technology), ki bi se pripravljali pri nas. Sem član upravnega odbora Inženirske zbornice in vem, da zbornica ni vključena v ta projekt, celo z univerze ni nikogar. Mislim, da mora biti vključena predvsem stroka, projektanti. Prosil bi, da mi nekdo pove, koliko recenzij in projektov je opravil tisti, ki bo proizvajal bate, ker je to pomembno. V Nemčiji bate pripravlja njihova Inženirska zbornica, ki izpolnjuje inženirske normative. Bojim se, da bodo prevladali lobiji glede tehnologije, če ne bodo sodelovali inženirji in stroka. Obstaja bojazen, da ne bo uporabljena optimalna tehnologija. Če gledam čisto okoljsko, tudi v svetovnem merilu, spoznavam, da so problematične vse tiste snovi, ki ne krožijo. Tudi pri ljudeh: onesnaženost zaradi toplogrednih plinov je nastala samo zato, ker smo ta ciklus presekali. Emisije so večje od resursov, ki so na razpolago, da bi ogljikov dioksid porabljali iz zraka. Saj CO2 lahko pridobimo iz zraka brez problemov, vzamemo CO2 in H2O, nastaneta sladkor in celuloza, torej gorivi. To pomeni, da moramo podpirati tehnologije, da bodo vračale naravni ciklus. Če pa nekaj presekamo, pač ne moremo vračati. Sežig nastopi pravzaprav takrat, ko žal ne moremo reciklirati. Jože Volfand: Kolega Lipič, kimali ste, ko je dr. Niko Samec rekel, da je termična obdelava edini mogoč koncept. Dr. Drev govori precej bolj vizionarsko, tako se mi zdi. Ne vemo, kako je z novimi tehnologijami v tem trenutku. To je v Sloveniji problem. Kaj zdaj? Karel Lipič: Prihajam iz nevladne okoljske organizacije in bo moje razmišljanje mogoče nekoliko drugačno, kot so bila razmišljanja do zdaj. Najprej seveda razmišljanje o blatu. Rekel bi, da gre za gnojnico, ki jo predvsem velike kmetije množično uporabljajo kot nanos na rodovitna zemljišča. Te kmetije dejansko onesnažujejo okolje, onemogočajo predelavo zdrave prehrane, onesnažujejo podtalnico, vodne vire, njihovo početje je dolgoročno. Na to ekologi zelo resno opozarjamo in ugotavljamo, da

118

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

je blato mogoče samo termično obdelati. To je prvo izhodišče. Drugo, kar sem želel povedati, je naslednje: včeraj je bil napovedan minister, gospoda Erjavec. Nekaj smo slišali na otvoritvi centra MBO, opozoril bi na termični sežig odpadkov. Mislim, da sedanji minister mogoče ne bo naredil iste napake kot njegov predhodnik. Morda se boste spomnili, da je minister Podobnik na Gospodarskem razstavišču, kjer nas je bilo dvakrat več, v desetih minutah, kolikor časa je imel, povedal, da bomo postavili prvi obrat za termični sežig do leta 2009, drugega pa do 2011, potem je pogledal na uro in odšel. Danes ni nobenega od teh obratov niti v Celju niti v Mariboru in niti v Ljubljani. Ministri so politične opcije in politične opcije so tiste, ki soodločajo o teh stvareh. Zato je zelo pomembno, kaj so napisali v svojih programih (stranke so v koaliciji) in kako bodo te programe izvajali. Menim, da je izjemno pomembno, da smo ministra Erjavca podprli tudi v nevladni okoljski organizaciji, da bo dosledno začel izvajati okoljsko zakonodajo in dejansko prenašal teorijo v prakso. Toda naj se vrnem k temi, o kateri danes govorimo, o problemu ravnanja z blatom in obratih za termični sežig, konkretno tudi o celjski toplarni. Znano je, da podpore ta toplarna v celoti nima, nima je pa verjetno zato, ker jo odklanjajo nekateri posamezniki, ki so organizirani kot civilne iniciative v Celju. Teh je zdaj 607, eden od teh akterjev tudi zelo resno opozarja na toplarno oziroma na novi obrat, ki naj bi pri sežigu blata povzročal emisije dioksidov, dodatne bolezni itd. To je delno res, kot okoljevarstvenik moram to priznati, vendar ne morem prisluhniti oziroma prikimati takim razlagam ob tem objektu. Sem namreč edini predstavnik nevladne okoljske organizacije in bi bilo seveda zelo dobro, da bi na področju okoljskega ozaveščanja, izobraževanja in novih tehnologij tudi na takih posvetih, kot je današnji, bili prisotni predstavniki civilnih družb nevladnih organizacij, ki bi spremljali novosti na področju varovanja okolja in novih tehnologij. Papir prenese vse, še lažje pa tisk, marsikaj piše, kar ni v skladu z realnostjo oziroma ne koristi reševanju okoljskih problemov. Zavedamo se problema mulja in blata, ker vsebuje težke kovine in druge snovi, ki smo jih že navajali, vendar so ta vprašanja rešljiva. Bolj kot vprašanja, kako in s kakšnimi tehnologijami, je za nas pomembno, da ima Slovenija razmeroma dolgo tradicijo javnega ozaveščanja o donosu do naravnega okolja. Predvsem mislim, da bo treba v prihodnje reševati probleme, ki se pojavljajo pri umeščanju teh objektov v prostor, zato bo treba dosledno izvajati domačo in tujo okoljsko zakonodajo in zelo po-

membno Aarhuško konvencijo. Ta konvencija govori o tem, da je treba že v najbolj zgodnjo fazo pritegniti krajane, predstavnike nevladne, civilne družbe, in da se načela, kot so načelo sodelovanja, odgovornosti, dostopnosti do okoljskih informacij in načelo soodvisnosti, v vseh teh procesih upoštevajo. Če bomo znali na vseh nivojih (državnih, lokalnih, nevladnih in seveda drugih, predvsem pa strokovnih) uveljavljati stališča, mislim, da bo civilnih iniciativ, ki jih je zdaj že 120, precej manj in da bomo znali stvari hitreje reševati. Seveda se dajo problemi reševati različno, predvsem s strokovnega vidika, ozaveščanja in izobraževanja mlade generacije v ekošolah, prek javnih komunalnih podjetij, občin itd., in da se tej problematiki nameni več finančnih sredstev, ki omogočajo izvajanje projektov. Ena izmed oblik je tudi okoljsko samozavedna mediacija. Imel sem priložnost, da sem bil na okoljski mediaciji za odlagališče v Tenetišah. To so dolgoročni procesi, razgovori trajajo tudi v noč, in mogoče je priti do rezultata. Zato bo treba postoriti še marsikaj. Smo na prelomnici, poleti se bo obravnavala sprememba Zakona o varstvu okolja, ki je krovni zakon in nakazuje pomembna področja delovanja. Zapisano je, kako bo na tem področju delovala civilna družba, nevladne organizacije, kako bomo okoljsko ozaveščali družbo, kaj je delo javnih komunalnih služb in podjetij. Mislim, da se bo treba zelo potruditi, da bodo spremembe tega zakona boljše in da jih bomo seveda tudi izvajali v okviru javnega in državnega nadzora. Z državnim nadzorom mislim na delo inšpekcijskih služb – republiških in lokalnih – kar pa brez njihove reorganizacije ne bo šlo. Seveda bo treba uveljaviti tudi javni nadzor, kar pomeni v večjem obsegu vključiti civilno družbo, nevladni sektor. Omenim naj samo še en zelo pomemben segment, ko govorimo o blatu. Vsi govorimo o tem, kaj bo po 16. juliju 2009, kam z odpadki, kam z blatom itd. Zakonske osnove poznamo, zato ne bi želel, da bi se stanje na področju črnih odlagališč, poznamo jih med 15 in 20 tisoč, slabšalo. Lahko se nam zgodi, da bodo ta odlagališča še bolj polna, še več nečistoč bo v naravi. Drug problem, ki sem ga v Sloveniji opazil, je prek deset tisoč kamnolomov oziroma gramoznic. Marsikje so že tone odpadkov, tudi ljubljanski župan marsikaj zakoplje. Stvari, ki bi morale končati na deponijah (ki jih seveda še nimamo povsod), končajo ilegalno in se preprosto prekrijejo z zemljo, dolgoročno povzročajo podtalnici izredne probleme. Zato je pomembno, da se k temu problemu celovito pristopi in tu vidim vlogo nevladnih organizacij in civilne

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

družbe. Seveda pa pričakujem, da bo imela država za to več posluha. Jože Volfand: To je bila popularizacija civilne iniciative, kar je prav. Dr. Niko Samec, prosim. Dr. Niko Samec: Rad bi podal samo nekaj pojasnil, da ne bo pomote. Zelo podpiram nove tehnologije, ki ugodneje vplivajo na okolje in povzročajo manjše stroške kot obstoječe. Ampak zavedati se moramo, da je problem blat iz čistilnih naprav prisoten tu in zdaj. Takoj ga moramo začeti reševati. In pri tem moramo uporabiti tiste trenutno najboljše razpoložljive tehnike, ki obstajajo. Seveda pa je čas absolutno naklonjen razvoju novih tehnik, ki bodo zamenjale obstoječe, ki bodo bolje vplivale in učinkovale na okolje. In to se mora vzporedno razvijati. Vedno ločim znanstveni pristop reševanja problemov, ki je oddaljen v prihodnost, in tisti trenutni pristop, ki ga moramo uveljavljati z obstoječim stanjem tehnike na nekem področju. Samo v tem je razlika. Smo omejeni, kajti če bi človeštvo čakalo na idealno bivalno zgradbo, sem prepričan, da bi še danes živeli v votlinah. Idealne bivalne zgradbe še ni, se pa stvari spreminjajo in evolucija je vseskozi prisotna, na vseh področjih. Toda odločiti se je treba za način reševanja nekega problema, ker je tako stanje, kot je zdaj, zelo škodljivo za okolje. Kar koli bomo naredili, bomo naredili bolje, kot je zdaj. To je seveda treba upoštevati. Jože Volfand: Kaj bomo naredili, gospa Brigita Šarc? Brigita Šarc: Ko poslušam to razpravo, ugotavljam, da se že strokovnjaki med sabo ne strinjajo povsem, pa so pravzaprav vsi na isti liniji. Dejstvo je, da 16. julija 2009 z uredbo o odlaganju odpadkov na odlagališčih za odlaganje blata iz čistilnih naprav ne bo mogoče, če ne bodo obdelana, če ne bodo izpolnjevala predpisanih pogojev, torej predpisanih mejnih emisijskih vrednosti za odlaganje odpadkov. Razpravljati zdaj o tem, kaj bo, ko bo, če bo, ni smiselno, gre za stvari, ki so prenesene v leta 2012, 2015, nobene termične obdelave ne bomo vzpostavili v dveh mesecih, razen celjske, ki jo že imamo, in po vsej verjetnosti bo stanje 16. julija tako, da bomo na Agenciji pravzaprav založeni z vlogami za izvoz oziroma za pošiljke odpadkov prek meja, torej izdajanje soglasij. Drugih rešitev pravzaprav ni, tudi zakonodaja jih ne ponuja. Imamo sicer uredbo o uporabi blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijske namene, vendar je bistveno premalo kmetijskih površin, kamor bi blato sploh bilo mogoče odlagati. Če izdamo dovoljenje, se upre lokalna skupnost. V zakonodaji je predvideno, da se obdelana blata iz

119

komunalnih čistilnih naprav ali kompost z neomejeno uporabo na nerodovitnih površinah ne sme uporabljati. To določilo je v zakonodaji zelo skrito. Preseneča me, da vsi dobro poznate zakonodajo. Na agenciji smo zato, da izpolnjujemo zakonodajo; če je trapasto napisana, bog pomagaj, taka je. Nimamo pravice, da bi prikrojili zakonodajo vsakemu, ki pride z vlogo k nam in smo nekako tiste „deklice s Tromostovja“. Predpise je treba upoštevati. Operativni program (se opravičujem, ne vem, ali nastaja ali ne, ker nimam podatka z ministrstva. Gospo Podlipnikovo sem prosila za nekaj podatkov.) tudi z vidika ravnanja 16. julija ne bo rešil ničesar. Premalo časa je bilo zanj, premalo raziskav je bilo narejenih, premalo je bilo ugotovitev stanja. Kaj bi pravzaprav radi dosegli v tej državi in kako? Ukrepe iz operativnih programov je treba prenesti še v zakonodajo. Če operativnega programa ne objavimo v uradnem listu, če je to prehudo in predrago, pade regijski koncept s sodbo upravnega sodišča na odlagališčih. Te zadeve res niso preproste. Tudi za blata iz komunalnih čistilnih naprav velja enak princip ravnanja z odpadki kot za vse druge odpadke: ponovna uporaba, snovna reciklaža, energetska izraba, na koncu sežig ali zadnja opcija, če ni nobene druge, odlaganje. To je hierarhija ravnanja z odpadki, ne glede na to, ali gre za blato iz komunalnih čistilnih naprav, mešani komunalni odpadek ali žlindro iz Livarja. Kaj več bi težko povedala. Vsa razmišljanja g. Miheliča, g. Dreva in g. Samca bom prenesla na ministrstvo, ker je problematika zanimiva. Zagovarjala bom mnenje, da se je treba teh zadev lotiti bolj projektno, privabiti več strokovnjakov k pisanju predlogov zakonodaje, več tehnologov, ki poznajo tehnike, in tistih, ki se ukvarjajo z razvojem na teh področjih. Jože Volfand: Gopod Kramer, potem pa vprašanja. Roman Kramer: Imam samo en pomislek. Mislim na tisto piramido, ki smo jo včeraj videli v prvem predavanju, hierarhijo ravnanja z odpadki – čisto na vrhu je bilo priporočilo, da je treba zmanjševati nastanek odpadka. To je pri blatu težko. Rudi Horvat: Z ustreznimi tehnologijami se lahko količina blata oziroma nastanek blata zmanjša. Centralna čistilna naprava Novo mesto na primer bo imela kombinacijo tehnologij, blato je veliko starejše in nastane ga bistveno manj. Pričakuje se približno 50 odstotkov manj blata, saj imate tudi v tej soseski tako obdelavo blata, da nastane bioplin. Roman Kramer: Mislil sem na to, da blato nastane pri človeku, pri izvoru.

120

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

Urša Drugovič, ČN Celje (iz občinstva): V praksi si sploh ne predstavljam, kako naj bi bilo videti odlaganje blat in snovi iz komunalnih čistilnih naprav na kmetijske površine. Ne predstavljam si, kakšna administracija bi bila potrebna za vse načrte, monitoringe in dovoljenja ministrstva in kaj bi to pomenilo tudi cenovno. Mi smo javno podjetje in moramo gledati ekonomsko, sprašujem se, kaj bi pomenila dodatna obdelava blata – kaj bi to pomenilo za ceno, ki jo plača končni uporabnik, se pravi vsak prebivalec mesta Celje. Pri tako dragi obdelavi in pri zabetoniranih cenah komunalnih storitev res ne vem, kako bi bilo to v praksi izvedljivo. Jorg Hodalič (iz občinstva): Vsekakor so nove tehnologije zelo dobrodošle in kolikor vem, že obstaja tehnologija, ki blato spreminja v uporabne oziroma gradbene materiale in tukaj je gotovo rezerva. Poznam tudi tehnologijo čistilnih naprav in mislim, da bi se dalo dejansko ločeno reciklirati fosfor v nekaterih čistilnih napravah. Naša zakonodaja na tem področju je v resnici, kakor je bilo že prej opozorjeno, zelo nesmiselna. Brigita Šarc: Res je, da je v predpisu kar nekaj napak in upam, da bodo čim prej odpravljene. Zdaj, ko se pripravlja operativni program, je treba zadevo pogledati z vseh kotov. Nekje z letom 2004 in 2006, ko so se začela pojavljati integralna okoljska dovoljenja, se je začelo razmišljati (tudi na državnem nivoju), da je treba neko zadevo pogledati integralno, z vseh vidikov. In prav blata iz čistilnih naprav, odpadna voda in greznični mulj so tisto mejno področje, ki ga na ministrstvu skoraj strogo ločujemo, dejansko pa pri Sektorju odpadkov in Sektorju odpadnih voda prihaja do nekega prepletanja. Pri izvajanju je treba najprej pogledati, kaj ponuja zakonodaja, kakšno je stanje na terenu, potem je treba postaviti cilje in določiti ukrepe, te pa potem prenesti v zakonodajo. Upam, da bo z novim vodstvom na ministrstvu do tega počasi prišlo, da se bodo posamezni segmenti okolja začeli med sabo pogovarjati in povezovati tudi pri pripravi operativnih programov in zakonodaje. Dr. Darko Drev: Slovenija je država v Evropski uniji in evropskim trendom se bomo morali prilagoditi, ker gre za osrednje direktive oziroma določene prioritete. Druga stvar pa je problem toplogrednih plinov na svetovnem nivoju (poznamo na primer kupone za zmanjšanje toplogrednih plinov itd.). Kar se tiče vod, je tehnika prišla do te stopnje, da se izvaja reciklaža. Danes zmore tehnika vračati naravi, kar ji jemlje človek, problem je samo cena. Glede onesnaževanja s toplogrednimi plini pa tehnika še

ni prišla do te stopnje. Za zdaj je to še prepuščeno gozdovom in travam, kajti nimamo obrata, ki bi čistil ozračje. Druga stvar pa je, kaj lahko država pri tem naredi. Če ima na primer dovolj naravnega gnojila, se ne sme uporabljati umetno gnojilo. To pomeni, da gre za razne mehanizme – finančne spodbude – in za to, da se na te stvari gleda globalno. Vendar je v slovenskem prostoru včasih problem, da ljudje ne verjamejo nekaterih tehničnih zadev. Pogledal sem monitoringe za ARSO in ugotovil, da prikazuje nerealne podatke. Vsak tehnolog bi ugotovil, da je to nemogoče. Zato obstaja pri nas dostikrat čisto realna osnova, da ljudje ne zaupajo raznim analizam in monitoringom. Roman Kramer: Mislim, da sem iz današnje razprave, kar se tiče blata, razumel, da rešitve nimamo. Moja ideja je, da je blato v tej krizi velika podjetniška priložnost in da se v javnem sektorju ne ukvarjajo z idejo, kako iz tega blata narediti posel. Mislim, da je to tako, kot je bilo včasih s kemičnimi stranišči: bila so poslovni izziv, danes pa so nekaj povsem običajnega.

Vprašanje iz občinstva

Utrinek iz razprave

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

121

Prva knjiga v sloven{~ini, ki prina{a celosten in vsestranski pregled podro~ja embala`e s poudarkom na varstvu okolja.

Format 16 x 24 cm, 320 strani, dvobarvni tisk, bro{irana vezava z zavihom; knjiga je natisnjena na papirju z evropskim certifikatom European Flower, ki upo{teva okoljske kriterije. Cena 32 �

zgodovinski pregled in vloga embalaè v dru`bi osnovni pojmi in funkcije embalaè vplivi embalaè v dobavnih verigah blaga zna~ilnosti embala`nih materialov ter njihove prednosti in pomanjkljivosti smernice okoljske zakonodaje za embalaò stro{ki pakiranja vpliv demografskih sprememb in ìvljenjskih navad problematika nanoembalaè, biorazgradljive embalaè ravnanje z odpadno embalaò metoda ocenjevanja okoljskega ìvljenjskega cikla embalaè okoljsko oblikovanje embalaè embalaà v lu~i sodobne porabni{ke dru`be {tevilni primeri iz prakse promocija

� � � � � � � � � � � � �

Naro~ila in informacije: t 02 250 08 28, f 02 250 08 29, www.zalozba-pivec.com, info@zalozba-pivec.com

122

Celovito ravnanje z odpadki â&#x20AC;&#x201C; okoljsko ogledalo Slovenije

CRO Vrhnika d.o.o.

promocija

Pot na Tojnice 40, 1360 Vrhnika

Koši za ločeno zbiranje odpadkov ECOLOGEC®

ECOLOGEC®

www.plamas.si

www.ecologec.eu

Celovito ravnanje z odpadki – okoljsko ogledalo Slovenije

123

Program ECOLOGEC NOTRANJI PROGRAM pisarniški koši koši za dom veliki koši zidni koši vozički ZUNANJI PROGRAM veliki koši zidni koši SERVIS SVETOVANJE PRODAJA VREČK

Plamas z.b.o. Tomačevo 1, SI-1000 Ljubljana Davčna številka: SI54327172 TRR pri NLB d.d.: 02085-0014391091 Tel.: 01 537 20 11 ali 01 537 14 82 Fax.: 01 537 44 98 E-mail: biserka.sarec@plamas.si plamas@plamas.si

promocija

Zastopa in prodaja:

ECONO d.o.o., Dimičeva ulica 16, 1000 LJUBLJANA Tel: 01 280 27 60, Fax: 01 280 27 62, E-pošta: info@e-cono.si, www.e-cono.si

TEHNOLOGIJE ZA OKOLJE • Celostni koncepti ravnanja z odpadki • Projektna in investicijska dokumentacija s področja gospodarjenja z odpadki • Načrtovanje novih površinskih in podzemnih odlagališč • Sanacija, rekonstrukcija in zapiranje obstoječih odlagališč • Načrtovanje ločenega zbiranja, zbirnih centrov in sortirnic odpadkov • Projektiranje objektov in naprav za biološko in mehansko obdelavo odpadkov GEOTEHNOLOGIJA, GEOLOGIJA, GRADBENIŠTVO RUDARSTVO

Če je kje potrebno povezovanje in komuniciranje, je to pri okoljskih projektih. Lokalnim in regionalnim skupnostim svetujemo pri strateškem načrtovanju in izvajanju celovitih komunikacij na področju odgovornega ravnanja z okoljem. Razvijamo strategije in programe razvoja podeželja, ki se sofinancirajo z evropskimi sredstvi. S podjetji sodelujemo pri kreiranju komunikacijskih strategij in orodij za doseganje ciljev, povezanih z okoljem.

promocija

Odgovarjamo na izzive okolja!

fit media d.o.o. Kidričeva ulica 25, 3000 Celje tel.: +386 (0)3 42 66 700, fax: +386 (0)3 42 66 702 e-mail: info@fitmedia.si , http://www.fitmedia.si