Zbornik 2010

zbornik

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

v sodelovanju

Celje, 2010

2

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Zbornik

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji Izdajatelj in založnik: Fit media d.o.o.

Zanjo: mag. Vanesa Čanji Urednika: Lucija Gornjak in Jože Volfand Pri pripravi zbornika je sodelovala: Irena Pilih Pokrovitelj: Mestna občina Celje Avtorji: mag. Katja Buda, Brigita Šarc, dr. Viktor Grilc, mag. Emil Šehič, Franci Lenart, Peter Schwarzbartl, Metka Vrhovšek Širca, Milka Leskošek, Jure Flerin, Emil Nanut, mag. Karmen Krajnc, Davorin Poherc, dr. Marko Pukl, Matej Hribar, Darja Potočnik Benčič, Lidija Savnik, Barbara Tišler, Karel Lipič, Peter Kovač, Drago Mir, Srečo Pavlin, Lidija Neveda Oblikovanje in grafična priprava: Boštjan Čadej Fotografije: GrupA Lektura: Tea Finžgar Plavčak Tisk: Tiskarna Formatisk d.o.o.

Naklada: 200 izvodov Celje, september 2010

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 628.4.04(497.4)(082) (NE)VARNO ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji : zbornik / [avtorji Katja Buda ... [et al.] ; urednika Lucija Gornjak in Jože Volfand ; fotografije GrupA]. - Celje : Fit media, 2010 ISBN 978-961-6283-38-0 1. Buda, Katja 2. Gornjak, Lucija 252340480

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

3

Vsebina Uvodni nagovori

STROKOVNE RAZPRAVE

dr. Marta Svoljšak Jerman, predsednica programskega sveta

mag. Karmen Krajnc, Urad RS za kemikalije

Nujen je načrt za sanacijo divjih odlagališč ........................................................... 4 Bojan Šrot, župan Mestne občine Celje

O odnosu do okolja največ povedo dejanja .................................................................. 5

UREDBA REACH IN ODPADKI................................ 53 Matej Hribar, Interseroh

Postavitev sistema zbiranja odpadnih zdravil in prve izkušnje................................. 55 mag. Bojan Dejak (MOP), mag. Katja Buda (MOP), Tatjana Bernik (Inšpektorat RS za okolje in prostor)

»Vi vprašujete, MOP pojasnjuje«................ 59 mag. Vanesa Čanji, direktorica Fit medie

Zeleni razvoj Slovenije.................................... 6

Darja Potočnik Benčič, mag. farm., spec., Lekarne Ptuj; Lidija Savnik, mag. farm., Lekarniška zbornica Slovenije

STROKOVNE RAZPRAVE

ZBIRANJE ODPADNIH ZDRAVIL – KAJ KAŽE PRAKSA................................................................... 62

mag. Katja Buda, Ministrstvo za okolje in prostor

DOSEGANJE CILJEV NA PODROČJU RAVNANJA Z NEVARNIMI ODPADKI V SLOVENIJI........................ 8 Brigita Šarc, ARSO

ŽIVLJENJSKI CIKEL NEVARNEGA ODPADKA: OD POVZROČITELJA DO RECIKLAŽE – RAZMERE V SLOVENIJI................................................................10 dr. Viktor Grilc, Kemijski inštitut

NEVARNI ODPADKI – SAMO ODPADKI ALI SEKUNDARNA SUROVINA?....................................16

PRIMERI PRAKS mag. Barbara Tišler, Slopak

RAVNANJE Z NEVARNIMI ODPADKI IZ GOSPODINJSTEV, LOČENO ZBIRANJE IN IZVAJALCI JAVNIH SLUŽB RAVNANJA Z ODPADKI...................67 Karel Lipič, Zveza ekoloških gibanj

PROIZVODNJA, PREDELAVA, SKLADIŠČENJE IN PREVOZI NEVARNIH ODPADKOV V URBANIH SREDIŠČIH (NIMBY IN NIMET EFEKT)....................76 Peter Kovač, Gorenje; Emil Nanut, Kemis

PRIMERI PRAKS

SANACIJA ODLAGALIŠČA GUDRONA V PESNIŠKEM DVORU................................................81

mag. Emil Šehič, ZEOS

Drago Mir, Saubermacher Slovenija

TRG IN MOŽNOSTI ZA UČINKOVITO RAVNANJE Z ODPADNO ELEKTRIČNO IN ELEKTRONSKO OPREMO TER PROBLEMI RECIKLAŽE................. 23 Franci Lenart, Karbon

PROBLEMATIKA RAZGRADNJE IZRABLJENIH VOZIL V SLOVENIJI IN NEVARNI ODPADKI............28 Peter Schwarzbartl, Dinos

Center za predelavo kovinskih odpadkov DINOS – NAKLO...................................................... 33 Metka Vrhovšek Širca in Milka Leskošek, Simbio

IZKUŠNJE IN PROBLEMATIKA PRI RAVNANJU Z NEVARNIMI ODPADKI IZ GOSPODINJSTEV V OKVIRU RCERO CELJE...........................................41 Jure Flerin in Emil Nanut, Kemis

MOŽNOSTI ZA UČINKOVITEJŠE RAVNANJE Z NEVARNIMI ODPADKI IZ GOSPODINJSTEV......... 46

VIDIKI SNOVNE IN TERMIČNE OBDELAVE NEVARNIH ODPADKOV S PRIMERI DOBRE PRAKSE....................................................................87 Srečo Pavlin in Lidija Neveda, Ekologija

NEVARNI ODPADKI PO OBDELAVI - ŠE NEVARNI ZA OKOLJE?............................................................ 89

4

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

UVODNI NAGOVORI

Nujen je načrt za sanacijo divjih odlagališč Varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji je del celovitega upravljanja z odpadki, za katerega si prizadevajo gospodarstvo, zakonodajalci in civilne iniciative. Programski svet je izbiri tem namenil skrben premislek z željo oblikovanja uporabnih zaključkov za nadaljnje aktivnosti, ki bi zagotavljale varno ravnanje z nevarnimi odpadki na gospodaren način.

V kolikor bo gospodarstvo ponovno zmoglo zagnati kolesje konjunkture, pristojni predvidevajo, da bo prebivalstvo globalno do leta 2030 še naraščalo, koncentriralo pa se bo v infrastrukturno razvitejših urbanih središčih.

Posledično se bo ustvarjala večja količina vseh vrst odpadkov, tudi nevarnih. V trenutni situaciji, ko moramo biti nemalokrat stroškovno učinkoviti pod razumno mejo, kjer se konča inženirska etika, se moramo še posebej truditi, da z odločno držo ne podpiramo takšnega pristopa, ki povečuje okoljska tveganja in verjetnost ekoloških nesreč, ki imajo številne dolgoročne posledice za okolje in človeka. Za sanacijo na koncu dneva plačamo bistveno oziroma neprimerljivo več, kot bi plačali za pravočasne preventivne ukrepe.

Upravljanje nevarnih odpadkov (kakor tudi vseh ostalih) mora preiti iz aktivnega pristopa, kjer čistimo/odstranjujemo/uničujemo, k proaktivnemu oziroma preventivnemu pristopu,

kjer preprečujemo nastajanje nevarnih odpadkov pri izvoru.

Najbolj pereča področja, na katerih bi morali aktivno začeti delati, so: –– izdelava načrta, tehničnega in finančnega, za sanacijo popisanih divjih odlagališč, na katerih se nahajajo predvsem nevarni odpadki, pri čemer bi bilo dobro oblikovati sklad za zbiranje finančnih sredstev in vključiti lokalne skupnosti ter MOP; –– optimiranje delovanja shem v operativnem smislu, predvsem pa strateška opredelitev glede optimalnega števila shem za posamezne vrste odpadkov; –– večje število okoljskih inšpektorjev – to kaže nujna potreba prakse, ker na področju družbene ozaveščenosti in motiviranosti za generiranje manjše količine odpadkov in ločeno zbiranje še nismo storili preboja.

Ena izmed naših nalog mora biti tudi neprestano osveščanje širše družbe o nevarnih odpadkih in možnih rešitvah, zato nas mora v bodoče voditi inovativna ambicija premika družbe "onkraj odpadkov" ali angleško "beyond the waste", še posebej nevarnih.

Dr. Marta Svoljšak Jerman, predsednica programskega sveta

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

5

O odnosu do okolja največ povedo dejanja Odgovorno ravnanje z okoljem in njegovo varovanje postaja v zadnjih letih zelo pomembna tema, o kateri beremo in slišimo skoraj na vsakem koraku. Tudi v Celju zadnja desetletja dajemo okolju prioriteto. O našem odnosu do okolja zagotovo največ povedo naša dejanja: Centralna čistilna naprava Celje, Regionalni center za ravnanje z odpadki Celje, projekt Celostnega urejanja odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda in varovanja vodnih virov na povodju Savinje, sanacija Šmartinskega jezera, strateško ravnanje z mestnimi gozdovi, ozaveščanje javnosti, zlasti otrok in mladine v okviru kluba Ekorg, in še bi lahko našteval.

Tudi okoljski simpozij, ki je potekal letos že sedmo leto, vsako leto znova odpira in opozarja na aktualne teme in probleme, s katerimi se ne srečuje samo Celje, ampak vsa Slovenija.

Med prednostnimi okoljskimi področji mora biti zagotovo tudi ravnanje z nevarnimi odpadki, saj so ti odpadki zaradi svojih lastnosti za okolje še posebej škodljivi. Da bomo lahko zajeli čim več nevarnih odpadkov, pa je potrebno poleg strateškega načrtovanja in dobro organiziranega sistema zbiranja in nadaljnjega ravnanja z odpadki posebno pozornost nameniti ozaveščanju in informiranju celotne družbe in posameznikov.

Izzivov je pred nami še veliko – odgovorna politika na nacionalni in lokalni ravni mora skupaj s stroko in prakso poiskati najbolj ustrezne rešitve. Vsi skupaj pa moramo skrbeti, da bo naš odnos do okolja čim bolj odgovoren.

Bojan Šrot, župan Mestne občine Celje

6

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Zeleni razvoj Slovenije Okolje je kompleksno in zelo občutljivo področje, ki zahteva nenehno povezovanje in komuniciranje. S komunikacijskimi znanji in ažurnim spremljanjem slovenskih in evropskih okoljskih smernic v Fit medii snujemo različne okoljske projekte, ki jih izvajamo pod skupno blagovno znamko Zelena Slovenija.

Skupnostjo občin Slovenije organiziramo tudi odmevno okoljsko akcijo - prvi slovenski natečaj za najbolj zeleno občino. Z natečajem želimo občine spodbuditi, da predstavijo svoja okoljska prizadevanja na področju varovanja okolja in trajnostnega razvoja.

V koprodukciji z RTV Slovenija pripravljamo serijo informativnih in izobraževalnih TV oddaj s področja odgovornega ravnanja z okoljem. Že od leta 2001 izdajamo specializirano revijo za embalažo, okolje in logistiko EOL, v kateri objavljamo članke in razmišljanja strokovnjakov iz Slovenije in tujine, založništvo okoljskih učbenikov pa je nadaljevanje okoljskega poslanstva, ki mu je Fit media d.o.o. zvesta že več kot desetletje.

Omenjeni okoljski projekti so namenjeni strokovni in širši javnosti, ki lahko preko različnih dogodkov dobi informacije o dogajanju na področju okolja, pogosto pa lahko nanj tudi vpliva. Lokalnim in regionalnim skupnostim svetujemo pri strateškem načrtovanju in izvajanju celovitih komunikacij na področju odgovornega ravnanja z okoljem (na primer pri velikih infrastrukturnih posegih v okolje: Regionalni center za ravnanje z odpadki Celje, Regionalni center za ravnanje z odpadki Zasavje, Celostno urejanje odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih vod in varovanja vodnih virov na povodju Savinje idr.), pri kreiranju komunikacijskih strategij in orodij za doseganje okoljskih ciljev pa sodelujemo z mnogimi podjetji. V ta namen smo razvili okoljski spletni portal Zelena Slovenija (www.zelenaslovenija. si), ki združuje vse ključne okoljske projekte in ponuja pomembne strokovne ter poljudne informacije s področja odgovornega ravnanja z okoljem.

Za zeleno Slovenijo torej.

Letos v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor, Združenjem občin Slovenije in

Mag. Vanesa Čanji, direktorica Fit media d.o.o.

V sodelovanju z Mestno občino Celje ter Ministrstvom za okolje in prostor od leta 2004 izvajamo nacionalne okoljske simpozije, ki vsako leto združijo glavne okoljske igralce in strokovnjake v povezavi s specifično okoljsko problematiko. Strokovne prispevke objavimo v zborniku, ki se povezujejo že v pravo knjižno zbirko. Letošnja tema o (ne)varnem ravnanju z odpadki ni bila izbrana naključno, saj so nevarni odpadki nekoliko na obrobju okoljske politike.

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

STROKOVNE RAZPRAVE

7

8

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Doseganje ciljev na področju ravnanja z nevarnimi odpadki v Sloveniji mag. Katja Buda, Ministrstvo za okolje in prostor

V EU letno nastane 70 bilijonov ton odpadkov, od tega 70 milijonov ton nevarnih odpadkov, kar predstavlja približno en odstotek vseh nastalih odpadkov. Če količino nastalih odpadkov preračunamo na prebivalce, potem vsakemu Evropejcu pripada 6 ton trdnih odpadkov. Na ravni EU se je trend nastajanja odpadkov nekoliko ustalil. Ob tem je potrebno na področju ravnanja z nevarnimi odpadki poleg trenda nastajanja količin nevarnih odpadkov spremljati in ocenjevati tudi njihov nevarnostni potencial. Že na začetku moramo področje ravnanja z odpadki in v tem okviru tudi področje ravnanja z nevarnimi odpadki umestiti v širši okoljski kontekst. Največji okoljski izziv v zadnjih letih so klimatske spremembe. V zvezi z njimi se je v zadnjih letih preverjal vpliv nastajanja in ravnanja z odpadki na klimatske spremembe.

Odpadki predstavljajo vir toplogrednih plinov.

Pri tem nastanejo direktne emisije CO2, in sicer pri transportu in obdelavi odpadkov, ter emisije metana iz odlagališč, sežigalnic in objektov za recikliranje. Po drugi strani pa govorimo o t. i."izogibljivih emisijah toplogrednih plinov". To pomeni, da je odpadek, tudi nevaren, vir energije in materiala v smislu ohranjanja naravnih virov. Tako bodo okoljski izziv prihodnjih desetletij "izogibljive emisije toplogrednih plinov".

Na ravni EU in OECD se nakazuje v novi okoljski strategiji, SMM – sonaravnem upravljanju s snovmi (materiali), in v evropski strategiji razvoja, EU 2020. To pomeni, da moramo cilje ravnanja z nevarnimi odpadki v prihodnje iskati skozi okoljske izzive sodobne družbe, ki želi postati družba recikliranja.

Nova okvirna direktiva o ravnanju z odpadki 2008/98/ES vsebuje določila, ki naj bi pripeljala EU v družbo recikliranja. Direktiva določa tudi sodobni pristop k ravnanju z nevarnimi odpadki. Nekatere določbe o ravnanju z nevarnimi odpadki iz Direktive Sveta 91/689/ EGS z dne 12. decembra 1991 o nevarnih odpadkih je bilo treba spremeniti, in sicer s črtanjem zastarelih določb in izboljšanjem jasnosti besedila. Zaradi poenostavitve zakonodaje Skupnosti so nekatera določila direktive 91/689/EGS vključena v novo okvirno direktivo o ravnanju z odpadki. Tako nova direktiva vsebuje pojasnitve, kdaj velja prepoved mešanja iz Direktive 91/689/EGS, ter kdaj morajo zaradi varstva okolja in zdravja ljudi odstopanja od prepovedi mešanja dodatno ustrezati najboljšim razpoložljivim tehnikam iz Direktive 96/61/ES. Uvrstitev odpadkov med nevarne odpadke med drugim mora temeljiti na zakonodaji Skupnosti o kemikalijah zlasti glede uvrstitve pripravkov med nevarne, vključno z v ta namen uporabljenimi mejnimi koncentracijskimi vrednostmi. Za nevarne odpadke veljajo stroge specifikacije, da se čim bolj preprečijo ali omejijo možni škodljivi vplivi na okolje ali zdravje ljudi zaradi neustreznega ravnanja. Poleg tega se ohranja sistem, s katerim so bili odpadki in nevarni odpadki uvrščeni v skladu s seznamom odpadkov, kakor je bil nazadnje oblikovan z Odločbo Komisije 2000/532/ES, da bi se spodbudilo usklajeno uvrščanje odpadkov in zagotovila usklajena določitev nevarnih odpadkov v Skupnosti.

Pomembno je, da so nevarni odpadki označeni v skladu z mednarodnimi standardi in standardi Skupnosti. Če se odpadki te vrste

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

zbirajo ločeno iz gospodinjstev, to ne sme pomeniti, da so gospodinjstva obvezana izpolniti zahtevano dokumentacijo.

Preprečevanje nastajanja odpadkov, še posebej zmanjševanja nevarnostnega potenciala nevarnih odpadkov, je eden ključnih poudarkov nove okvirne direktive. Države članice bodo zato morale do konca leta 2013 sprejeti programe preprečevanja nastajanja odpadkov. V programih preprečevanja se določijo cilji preprečevanja nastajanja odpadkov in opredelijo ukrepi, s katerimi bodo doseženi cilji. Namen takih ciljev in ukrepov je prekiniti povezavo med gospodarsko rastjo in vplivi na okolje, povezanimi z nastajanjem odpadkov.

Programi preprečevanja za nevarne odpadke vsebujejo poleg ukrepov preprečevanja tudi ukrepe za zmanjšanje nevarnostnega potenciala odpadkov. Primeri ukrepov na področju ravnanja z nevarnimi odpadki so: –– informacijsko-ozaveščevalne kampanje ločenega zbiranja nevarnih odpadkov kot del strategije ravnanja s komunalnimi odpadki, –– ločeno zbiranje nevarnih odpadkov z namenom zmanjševanja količin nevarnih frakcij v preostanku, –– zahteve za označevanje proizvodov z vsebnostjo nevarnih snovi, –– "eko-redesigne" izdelkov z vsebnostjo nevarnih snovi, –– posebna pomoč SME (small and medium entrerprises) pri ravnanju z nevarnimi odpadki.

V veljavni slovenski zakonodaji so nevarni odpadki definirani v Zakonu o varstvu okolja. Ta določa, da je nevarni odpadek tisti, ki je zaradi določenih nevarnih sestavin ali lastnosti s predpisom uvrščen med nevarne odpadke.

Podrobneje opredeljuje nevarne odpadke Uredba o ravnanju z odpadki, ki določa, da so v klasifikacijskem seznamu odpadkov med nevarne odpadke uvrščeni tisti odpadki, ki se uvrščajo v skupine ali med splošne vrste odpadkov iz priloge 2 in vsebujejo sestavine iz priloge 3 z lastnostmi iz priloge 4 Uredbe.

Posebej zakonodaje, ki bi urejala le nevarne odpadke, v slovenskem pravnem redu ni. So pa posamezni nevarni odpadki in ravnanje z njimi opredeljeni v posameznih predpisih, ki urejajo ali tok odpadka ali pa posebna

9

ravnanja pri obdelavi odpadkov. Pri ravnanju z nevarnimi odpadki moramo biti še posebej pozorni na določila Baselske konvencije, EU Uredbe 1013/2006 ter tudi določila OECD odločb in uredb. Iz obstoječe zakonodaje lahko povzamemo, da so cilji na področju ravnanja z nevarnimi odpadki naslednji: –– vzpostavitev zakonodajne strukture ravnanja z nevarnimi odpadki, –– vzpostavitev sistem prekomejnega prehoda odpadkov, –– obvladovanje posameznih tokov odpadkov, ki vsebujejo tudi nevarne odpadke.

Zakonodajna struktura se je v Sloveniji začela vzpostavljati leta 1998 s Pravilnikom o ravnanju z odpadki. Danes lahko rečemo, da je zakonodajna struktura glede ravnanja in obdelave nevarnih odpadkov v večini že vzpostavljena, prav tako tudi sistem izdajanja dovoljenj pri prekomejnem prehodu nevarnih odpadkov. Na področju uveljavljanja zakonodaje glede ravnanja z nevarnimi odpadki in spremljanja tokov nevarnih odpadkov pa nas čaka še veliko dela.

V Sloveniji smo z okoljsko zakonodajo postavili cilje, s katerim skušamo predvsem obvladati tok nevarnih odpadkov. Z novimi strateškimi in zakonodajnimi pristopi pa bo potrebno v prihodnje slediti zmanjševanju tveganj v celotnem življenjskem ciklu proizvoda, od načrtovanja do ravnanja z odpadkom.

Med razpravo

10

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Življenjski cikel nevarnega odpadka: od povzročitelja do reciklaže – razmere v Sloveniji Brigita Šarc, ARSO

V Sloveniji je v letu 2008 nastalo 7.034.000 ton odpadkov, od tega je bilo 153.839 ton nevarnih odpadkov. Vir nastajanja odpadkov delimo na nastajanje odpadkov v proizvodnih in storitvenih dejavnostih ter na nastajanje odpadkov v gospodinjstvih.

Uredba o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št.

38/08, v nadaljevanju Uredba) določa, da je nevaren odpadek tisti odpadek, ki se uvršča v skupino ali med splošne vrste odpadov iz priloge 2 in vsebuje sestavine iz priloge 3 z lastnostmi iz priloge 4. Vse te priloge so sestavni del Uredbe.

Na navedeno definicijo nevarnega odpadka skladno z Uredbo se velikokrat pozablja, še večkrat pa se pozablja, da Uredba uvaja načelo previdnosti glede pravilnega uvrščanja nastalih odpadkov. Najprej velja opozoriti, da je za pravilno uvrstitev odpadka v skupino ali podskupino odpadkov iz klasifikacijskega seznama odpadkov in za izbiro oznake odpadka v prvi vrsti odgovoren povzročitelj odpadkov, v primeru s predpisom omogočenega prepuščanja odpadkov pa je za pravilno izbiro oznake odpadka odgovoren prevzemnik odpadkov.

Ne glede na to, kdo je odgovoren za pravilno izbiro oznake odpadka, je potrebno vedeti, da je treba odpadek uvrstiti med nevarne, če je glede na njegove značilnosti možna uvrstitev med nevarne ali nenevarne odpadke, razen če je iz podatkov o sestavi odpadkov ali iz analize odpadkov s preskusnimi metodami razvidno, da ta odpadek nima nobene od lastnosti iz priloge 4.

Npr.: povzročitelj odpadka, investitor gradnje objekta, ima odpadek – izkopani material. Ta

odpadek se lahko uvrsti kot: –– 17 05 05* – izkopani material, ki vsebuje nevarne snovi, –– 17 05 06 – izkopani material, ki ni naveden pod 17 05 05. Če investitor z analizo odpadka s preskusnimi metodami ali iz podatkov o sestavi odpadka ne more z gotovostjo dokazati, da v izkopanem materialu ni nobene od lastnosti iz priloge 4, se mora odpadek označiti s 17 05 05*.

Na ta način je vsako nadaljnje ravnanje lahko težavnejše – manj je registriranih zbiralcev in tudi težje je zagotoviti predelavo. Vsekakor pa je v takem primeru bistveno bolj previdno ravnanje tako v odnosu do oseb, ki pridejo v stik s takim odpadkom, kot tudi v odnosu do okolja.

Tudi kadar so težave in se ne more najti prave oznake odpadke ter ostane edina oznaka za uvrstitev med odpadke s šestmestno številčno oznako, ki se zaključi z 99, se tak odpadek lahko tako uvrsti samo, če je iz podatkov o sestavi odpadkov ali iz analize odpadkov s preskusnimi metodami razvidno, da ta odpadek nima nobene od lastnosti iz priloge 4. Če je nevaren odpadek tisti odpadek, ki se uvršča v skupino ali med splošne vrste odpadkov iz priloge 2 in vsebuje sestavine iz priloge 3 z lastnostmi iz priloge 4, je dobro vedeti, katere skupine ali splošne vrste nevarnih odpadkov so uvrščene v klasifikacijski seznam odpadkov glede na njihovo naravo ali dejavnost, pri kateri nastajajo, kot jih določa priloga 2. Ti odpadki so lahko v tekočem, muljastem ali trdnem stanju in imajo lahko:

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

–– najmanj eno od lastnosti iz priloge 4 in vsebujejo: 1.anatomske snovi; bolnišnične in druge klinične odpadke; 2.farmacevtska sredstva, zdravila in veterinarske spojine; 3.sredstva za zaščito lesa; 4.biocide in fitofarmacevtske snovi; 5.ostanke spojin, ki se uporabljajo kot topila; 6.halogenirane organske spojine, ki se ne uporabljajo kot topila, razen inertnih polemiriziranih materialov; 7.soli za kaljenje, ki vsebujejo cianide; 8.mineralna olja in zaoljene snovi (npr. rezalne gošče ipd.); 9.mešanice olja z vodo, ogljikovodikov z vodo, emulzije; 10.snovi, ki vsebujejo PCB in/ali PCT (npr. dielektriki ipd.); 11.katranaste materiale, nastale pri rafiniranju, pri destilaciji in pri kakršnih koli pirolitičnih postopkih (npr. kotlovske usedline ipd.); 12.črnila, barvila, pigmente, barve, lake, loščila; 13.smole, lateks, mehčalce, lepila/adhezive; 14.kemijske spojine iz raziskav in razvoja ali poučevanja, ki še niso opredeljene in/ali so nove in katerih učinki na človeka in/ali okolje niso znani (npr. laboratorijski odpadki ipd.); 15.pirotehnične in druge eksplozivne materiale; 16.fotografske kemikalije in razvijalce; 17.katere koli materiale, onesnažene s katero koli snovjo, sorodno polikloriranemu dibenzofuranu; 18.katere koli materiale, onesnažene s katero koli snovjo, sorodno polikloriranemu dibenzo-p-dioksinu. ali –– katero koli snov iz priloge 3 in najmanj eno od lastnosti iz priloge 4: 19.živalska ali rastlinska mila, maščobe, voske; 20.nehalogenirane organske spojine, ki se ne uporabljajo kot topila; 21.anorganske spojine brez kovin ali kovinskih spojin; 22.pepel in/ali ugaske; 23.zemljino, pesek, ilovico, vključno z zemeljskimi izkopi; 24.soli za kaljenje, ki ne vsebujejo cianidov; 25.kovinski prah, prašek; 26.izrabljene katalitične materiale; 27.tekočine ali gošče, ki vsebujejo kovine ali kovinske spojine; 28.ostanke iz postopkov nadzorovanja onesnaževanja (npr. prah iz vrečastih filtrov ipd.), razen (29), (30) in (33); 29.gošče pralnikov; 30.blato čistilnih naprav; 31.ostanke dekarbonizacije; 32.ostanke ionskih izmenjevalcev; 33.blato komunalnih čistilnih naprav, neobdelano ali neprimerno za rabo v kmetijstvu; 34.ostanke čiščenja rezervoarjev in/ali opreme;

11

35.onesnaženo opremo; 36.onesnažene zabojnike (npr. embalažo, posode za plin ipd.), ki so vsebovali eno ali več sestavin, navedenih v prilogi 3 k tej uredbi; 37.baterije in druge električne celice; 38.rastlinska olja; 39.materiale, nastale pri ločenem zbiranju odpadkov v gospodinjstvih, ki imajo katero koli lastnost iz priloge 4 k tej uredbi; 40.katere koli druge odpadke, ki vsebujejo katero koli od sestavin, navedene v prilogi 3 k tej uredbi in imajo katero koli lastnost iz priloge 4 k tej uredbi.

Odpadki od 19 do 40 imajo lahko sledeče sestavine, zaradi katerih se uvrščajo med nevarne odpadke, kadar imajo lastnosti iz priloge 4: C1 berilij, berilijeve spojine, C2 vanadijeve spojine, C3 kromove (VI) spojine, C4 kobaltove spojine, C5 nikljeve spojine, C6 bakrove spojine, C7 cinkove spojine, C8 arzen, arzenove spojine, C9 selen, selenove spojine, C10 spojine srebra, C11 kadmij, kadmijeve spojine, C12 kositrove spojine, C13 antimon, antimonove spojine, C14 telur, telurjeve spojine, C15 barijeve spojine, razen barijevega sulfata, C16 živo srebro, spojine živega srebra, C17 talij, talijeve spojine, C18 svinec, svinčeve spojine, C19 anorganski sulfidi, C20 anorganske fluorove spojine, razen kalcijevega fluorida, C21 anorganske cianide, C22 naslednje alkalijske in zemljoalkalijske kovine: litij, natrij, kalij, kalcij in magnezij v nevezani obliki, C23 kisle raztopine ali kisline v trdni obliki, C24 bazične raztopine ali baze v trdni obliki, C25 azbest (prah in vlakna), C26 fosfor: fosforjeve spojine, razen mineralnih fosfatov, C27 kovinski karbonile, C28 perokside, C29 klorate, C30 perklorate, C31 azide, C32 PCB in/ali PCT, C33 farmacevtska sredstva ali veterinarske spojine, C34 biocide in fitofarmacevtske snovi (npr. pesticide ipd.), C35 infektivne snovi,

12

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

C36 kreozote, C37 izocianate, tiocianate, C38 organske cianide (npr. nitrile ipd.), C39 fenole, spojine fenola, C40 halogenirana topila, C41 organska topila, razen halogeniranih topil, C42 halogenirane organske spojine, razen inertnih polimeriziranih materialov in drugih snovi iz te priloge, C43 aromatske spojine, policiklične in heterociklične organske spojine, C44 alifatske amine, C45 aromatske amine, C46 etre, C47 eksplozivne snovi, razen tistih, ki so navedene drugje v tej prilogi, C48 žveplove organske spojine, C49 katero koli snov, sorodno polikloriranemu dibenzofuranu, C50 katero koli snov, sorodno polikloriranemu dibenzo-p-dioksinu, C51 ogljikovodike in njihov kisik; dušikove in/ali žveplove spojine, ki niso upoštevane drugje v tej prilogi.

Priloga 4 določa lastnosti, zaradi katerih se odpadki uvrščajo med nevarne odpadke. Tabela določa lastnosti označene od H1 do H14, opis teh lastnosti in način določanja. Metode, ki jih je treba uporabljati, so metode, opisane v prilogi 5 k Direktivi 67/548/EGS v različici, kakor je bila spremenjena z Direktivo Komisije 84/449/EGS (Ur. l. RS, 251/84, str. 1), ali s poznejšimi direktivami Komisije, ki so Direktivo 67/548/EGS prilagodile tehničnemu napredku.

Te metode temeljijo na delu in priporočilu pristojnih mednarodnih organov, zlasti OECD. Uredba tudi določa, kdo sme izvajati analize odpadkov, in sicer le osebe s pridobljeno akreditacijo akreditacijske službe za izvajanje analiz po metodah iz priloge 4 Uredbe.

1 Kje vse nastajajo nevarni odpadki?

Vira nastanka nevarnih odpadkov sta dva: –– pri opravljanju proizvodnih in storitvenih dejavnosti, kjer se nevarne odpadke oddaja in je za pravilno uvrstitev odpadka ter njegovo pravilno oznako odgovoren sam povzročitelj odpadkov, ter –– gospodinjstva, kjer se nevarni odpadki lahko prepuščajo v zbirnih centrih izvajalcev

lokalnih javnih služb zbiranja in prevažanja komunalnih odpadkov (v nadaljevanju IJS); lahko se oddajo v dvakrat letno izvedenih akcijah zbiranja nevarnih odpadkov iz gospodinjstev, za kar so zadolženi prej omenjeni izvajalci. Nekatere vrste odpadkov povzročitelji iz gospodinjstev lahko prepustijo kar distributerju (npr. prenosne baterije in akumulatorje, odpadna električna in elektronska oprema itd.). Ker gre v teh primerih za prepuščanje, je za pravilno uvrstitev odpadka in pravilno oznako odgovoren prevzemnik odpadkov.

Vir nastanka 2004 (t) 2005 (t) 2006 (t) 2007 (t) 2008 (t) Proizvodna in storitvena 108.882 126.848 102.476 103.236 150.915 dejavnost Gospodinj906 895 1.458 2.889 2.924 stva 109.789 127.744 103.935 106.126 153.839 SKUPAJ Tabela 1: Količine nevarnih odpadkov po viru nastanka v letih od 2004 do 2008

Količina nevarnih odpadkov v Sloveniji iz leta v leto narašča. Precej velik skok v količini nastalih odpadkov je nastal v letu 2005, nato tudi v letu 2008. Za obe navedeni leti takšno povečanje predstavljata dva izredna dogodka, ko se je pri posameznih povzročiteljih poskrbelo za ravnanje z nevarnimi odpadki za večjo količino le-teh.

Količina nevarnih odpadkov, ki se zberejo kot ločeno zbrana frakcija nevarnih odpadkov, iz leta v leto narašča. To pomeni, da se vedno več nevarnih odpadkov iz gospodinjstev ločuje in tudi prepušča na ustreznih mestih. Še vedno pa ni podatka, kakšna količina teh odpadkov konča med mešanimi komunalnimi odpadki, ki se jih je v preteklosti skoraj večina odložila.

Med 2.924 tonami nevarnih komunalnih odpadov, ki so jih zbrali IJS v letu 2008, je bilo zbranih: –– 2.538 ton iz gospodinjstev in –– 386 ton iz storitvenih dejavnosti.

Za te odpadke so IJS zagotovili sledeče nadaljnje ravnanje: –– 72 ton so skladiščili, –– 249 ton so oddali odstranjevalcem (ne

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

upravljavcem odlagališč), –– 617 ton so oddali predelovalcem, –– 1.676 ton so oddali drugim zbiralcem, –– 297 ton DROE, –– 11 ton so izvozili v tujino.

Sestava nastalih nevarnih odpadov iz gospodinjstev je bila sledeča: –– 15 01 10* – embalaža, ki vsebuje ostanke nevarnih snovi ali je onesnažena z nevarnimi snovmi: 206 ton, –– 15 01 11* – kovinska embalaža, ki vsebuje nevaren trden oklop, vključno s praznimi tlačnimi posodami: 5,5 ton, –– 20 01 13* – topila: 16 ton, –– 20 01 14* – kisline: 6,8 ton, –– 20 01 15* – alkalije: 1,7 ton, –– 20 01 17* – fotokemikalije: 1 tona, –– 20 01 19* – pesticidi: 39 ton, –– 20 01 21* – fluorescentne cevi in drugi odpadki, ki vsebujejo Hg: 16,5 ton, –– 20 01 23* – zavržena oprema, ki vsebuje klorofluoroogljike: 1.028 ton, –– 20 01 26* – olja in maščobe, ki niso navedeni pod 20 01 25: 77 ton, –– 20 01 27* – barve, tiskarske barve, lepila in smole, ki vsebujejo nevarne snovi: 236,5 ton, –– 20 01 29* – čistila (detergenti), ki vsebujejo nevarne snovi: 14 ton, –– 20 01 31* – citotoksična in citostatična zdravila: 6 ton, –– 20 01 33* – baterije in akumulatorji, ki so navedeni pod 16 06 01, 16 06 02 ali 16 06 03, ter nesortirane baterije in akumulatorji, ki vsebujejo te baterije in akumulatorje: 120 ton, –– 20 01 35* – zavržena električna in elektronska oprema, ki vsebuje nevarne snovi in ni navedena pod 20 01 21 in 20 01 237: 927 ton, –– 20 01 37* – les, ki vsebuje nevarne snovi: 221 ton.

Na področju nastajanja nevarnih odpadkov iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti je v letu 2008 nastalo največ sledečih vrst odpadkov: –– 19 – nevarni odpadki iz naprav za obdelavo odpadkov itd. (cca. 27 %; tu je vključen gudron), –– 07 – nevarni odpadki iz organskih kemijskih procesov (cca. 15 %),

13

–– 10 – anorganski odpadki iz termičnih procesov (cca. 14 %), –– 13 – odpadna mineralna olja (cca. 10 %), –– 18 – odpadki iz zdravstva in –– 16 – odpadki, ki niso navedeni drugje (6–7 %) itd.

Teh šest skupin odpadkov je prispevalo 80 % vseh količin nastalih nevarnih odpadkov iz tega vira nastanka.

Največjo količino predstavljajo odpadki iz skupine 19 – nevarni odpadki iz naprav za obdelavo odpadkov, ki jih je bilo preko 37.000 ton (od leta 2007 je porast v absolutni količini za 6,7-krat, kar gre na račun kislega gudrona).

2 Kakšno nadaljnje ravnanje je bilo zagotovljeno z nevarnimi odpadki v letu 2008?

Povzročitelji nevarnih odpadkov morajo za nastale nevarne odpadke zagotoviti obdelavo, tako da jih: –– oddajo ali prepustijo zbiralcu, –– sami obdelajo, v kolikor imajo za tako obdelavo izdano okoljevarstveno dovoljenje, –– oddajo predelovalcu ali odstranjevalcu odpadkov.

Navedeni načini zagotavljanja nadaljnjega ravnanja z nevarnimi odpadki so mogoči, v kolikor poseben predpis, ki ureja ravnanje s posamezno vrsto odpadkov, ne določa nadaljnjega ravnanja drugače. Taki predpisi so npr. uredba, ki ureja ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo; uredba, ki ureja ravnanje z odpadnimi baterijami in akumulatorji; uredba, ki ureja odstranjevanje odpadnih olj ipd.

Povzročitelj odpadka lahko obdelavo nevarnih odpadkov zagotovi tudi tako, da sam ali preko posrednika za nadaljnje ravnanje z nevarnimi odpadki poskrbi preko meja RS, pri čemer mora upoštevati določila Uredbe ES 1013/2006 o pošiljkah odpadkov.

V letu 2008 se je za nastale nevarne odpadke zagotovilo sledeče nadaljnje ravnanje: 2.1 Odlaganje Količina odloženih nevarnih odpadkov se iz leta v leto zmanjšuje. V letu 2008 se jih je

14

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

odložilo 45.837 ton, od tega največ: –– 17 – gradbeni odpadki in odpadki iz rušenja objektov: 39.382 ton, od tega predstavljajo izolirni materiali in gradbeni materiali, ki vsebujejo azbest, kar 29.201 ton, –– 10 – odpadki iz termičnih procesov: 6.345 ton, –– 05 – odpadki iz rafinerij nafte, čiščenja zemeljskega plina in pirolize premoga: 100 ton.

2.2 Obdelava V letu 2008 je bilo obdelanih 87.245 ton nevarnih odpadkov, od tega je bilo pridobljenih: –– iz Slovenije 62.429 ton, –– iz tujine 21.890 ton, –– iz skladiščenja 2.926 ton.

Od 87.245 ton obdelanih nevarnih odpadkov je bilo: –– 59.748 ton predelanih; –– 20.548 ton odstranjenih (brez odlaganja) in –– 2.521 ton danih na skladiščenje.

V 59.748 tonah predelanih nevarnih odpadkov je bilo predelanih največ sledečih skupin odpadkov: –– 16 – odpadki, ki niso navedeni drugje v seznamu: 33.979 ton (od tega je bilo predelanih največ svinčenih baterij – 29.191 ton), –– 19 – odpadki iz naprav za ravnanje z odpadki, iz čistilnih naprav in iz priprave pitne vode in vode za industrijsko rabo: 14.287 ton, ki v celoti prestavljajo trdni odpadki iz sanacije tal, vsebujoči nevarne snovi, –– 13 – oljni odpadki: 4.605 ton, –– 18 – odpadki iz zdravstva ali veterinarstva: 3.861 ton.

Glede na vrste postopkov predelave se je nevarne odpadke največ predelovalo po sledečih postopkih: –– R1: 8.874 ton, od tega največ skupine 13 – oljni odpadki in skupine 18 – odpadki iz zdravstva ali veterinarstva, –– R2: 296 ton, od tega največ skupine 14 – odpadna organska topila, hladilna sredstva in potisni plin in skupine 07 – NO iz organskih kemijskih procesov, –– R3: 527 ton, od tega največ skupine 13 – oljni odpadki in skupine 16 – oljni filtri, –– R4: 30.455 ton, od tega največ skupine 16,

in sicer svinčenih akumulatorjev 29.096 ton ter kovinski mulji iz brušenja, –– R9: 1 tona iz skupine 13 – oljni odpadki, –– R12: 532 ton, od tega največ skupine 16 in skupine 20 – komunalni odpadki, –– R13: 4.346 ton, od tega največ skupine 16 in skupine 20 – komunalni odpadki.

Od 20.548 ton odstranjenih nevarnih odpadkov (brez odlaganja) je bilo odstranjenih največ naslednjih skupin: –– 12 – odpadki iz postopkov oblikovanja in fizikalne in mehanske površinske obdelave: 6.871 ton, –– 13 – oljni odpadki: 5.300 ton, –– 17 – gradbeni odpadki in odpadki iz rušenja objektov: 2.076 ton, –– 07 – odpadki iz organskih kemijskih procesov: 1.685 ton, –– 08 – odpadki iz proizvodnje, priprave, dobave in uporabe sredstev za površinsko zaščito, lepil, tesnilnih mas in tiskarskih barv: 1.040 ton.

Glede na vrste postopkov odstranjevanja se je nevarne odpadke največ odstranjevalo po sledečih postopkih: –– D1: 1.966 ton (gradbenih odpadkov, ki vsebujejo azbest), –– D5: 73 ton (gradbenih odpadkov, ki vsebujejo azbest), –– D8: 4.214 ton (odpadkov iz skupine 13 – oljni odpadki in skupine 12 – odpadki iz postopkov oblikovanja ter fizikalne in mehanske površinske obdelave), –– D9: 12.059 ton (odpadkov skupine 12 – odpadki iz postopkov oblikovanja ter fizikalne in mehanske površinske obdelave in iz skupine 13 – oljni odpadki, pa tudi iz skupin 11, 07 in 08), –– D10: 2.092 ton (odpadkov iz skupine 07 – odpadki iz organskih kemijskih procesov in iz skupine 08 – odpadki iz proizvodnje, priprave, dobave in uporabe sredstev za površinsko zaščito, lepil, tesnilnih mas in tiskarskih barv), –– D13: 145 ton (odpadkov iz skupine 07 – odpadki iz organskih kemijskih procesov in iz skupine 08 – odpadki iz proizvodnje, priprave, dobave in uporabe sredstev za površinsko zaščito, lepil, tesnilnih mas in tiskarskih barv in skupine 19 – odpadki iz naprav za

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

ravnanje z odpadki, iz čistilnih naprav in iz priprave pitne vode in vode za industrijsko rabo).

Zbiralci odpadkov so poročali, da se je nadaljnje ravnanje z nevarnimi odpadki za 19.614 ton zagotovilo v tujini, in sicer se je vsa ta količina oddala v EU. Pri tem se jih je največ oddalo v tujino: –– iz skupine 07 – odpadki iz organskih kemijskih procesov: 7.087 ton, –– iz skupine 08 – odpadki iz proizvodnje, priprave, dobave in uporabe sredstev za površinsko zaščito, lepil, tesnilnih mas in tiskarskih barv: 3.592 ton, –– iz skupine 13 – oljni odpadki: 2.215 ton, –– iz skupine 18 – odpadki iz zdravstva ali veterinarstva: 1.710 ton, –– Iz skupine 16 – odpadki, ki niso navedeni drugje v seznamu: 1.102 ton.

3 Zaključek

Ne glede na nevarnost ali nenevarnost odpadkov se mora pri zagotavljanju nadaljnjega ravnanja upoštevati že sedaj predpisano hierarhijo ravnanja, ki bo postala vedno bolj zavezujoča za vse: za državo Slovenijo in posledično za vse nas, povzročitelje odpadkov.

Hierarhija ravnanja z odpadki je sledeča: 1. Preprečevanje nastajanja odpadkov.

2. Priprava odpadkov za njihovo ponovno uporabo.

3. Recikliranje odpadkov.

4. Drugi postopki predelave.

5. Odstranjevanje odpadkov.

Do sedaj smo se pri ravnanju z odpadki bolj ukvarjali z odstranjevanjem in drugimi postopki predelave ter recikliranja, nekaj več naše pozornosti pa bo potrebno nameniti prvima dvema stopnjama v tej hierarhiji: preprečevanju nastajanja odpadkov in pripravi odpadkov za njihovo ponovno uporabo.

V letu 2008 je o nastajanju odpadkov iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti poročalo 3.117 zavezancev, ki so skupaj povzročili 255 vrst nevarnih odpadkov. Število poročevalcev se je v primerjavi z letom 2007 povečalo za 22 %, pri čemer je število vrst odpadkov ostalo enako, skupna količina nevarnih odpadkov pa se je povečala kar za 41 %.

Zdi se, da povzročitelji nevarnih odpadkov iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti zagotavljajo ustrezno nadaljnje ravnanje z nevarnimi odpadki. Še vedno pa obstaja tudi verjetnost, da marsikateri povzročitelj neustrezno uvršča in označuje svoje odpadke, kar je lahko tudi posledica slabe ozaveščenosti in nepoznavanja predpisov, mestoma pa tudi sprenevedanja.

Izvajalce javnih služb skupaj z nosilci skupnih načrtov ravnanja s tistimi odpadki, kjer se uvaja sistem t. i. "podaljšane odgovornosti", čaka še veliko dela z ozaveščanjem gospodinjstev o tem, kaj se sme prepuščati kot mešani komunalni odpadek in česa ne, ter o tem, kje so zbiralnice in zbirni centri ter kaj se tja lahko prepušča.

15

Med predavanjem

16

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Nevarni odpadki - samo odpadki ali sekundarna surovina?

Viktor Grilc, Kemijski inštitut, Ljubljana

1 KAJ JE ODPADEK IN KATERI JE NEVAREN? Odpadek je vsaka snov, ki nehote nastaja v proizvodnih in storitvenih procesih in jo moramo zavreči1. Torej: kar ni tržni produkt, je odpadek. Odpadki se smejo odstranjevati le na predpisan način, kar je povezano s stroški.

Strošek je odvisen od količine in nevarnosti odpadka. Stroški odstranitve nevarnih odpadkov po enoti mase so nekajkrat, tudi desetkrat višji od nenevarnih.

Kateri odpadek je nevaren? Tisti, ki ima dovolj izraženo eno od nevarnih lastnosti H1-H142.

Status nevarnega odpadka ne prejudicira njegovega ravnanja (predelave, reciklaže, odstranjevanja ...), narekuje le obseg varnostnih ukrepov pri tem. Nevarnosti so mnogovrstne, zato so tudi načini njihove nevtralizacije številni.

2 PREDNOSTNI NAČINI RAVNANJA Z NEVARNIMI ODPADKI Evropska krovna direktiva3 o odpadkih v kontekstu uvajanja trajnostnega ravnanja z odpadki predpisuje prednostne načine ravnanja z njimi, ne glede na njihov nevarnostni status, t. i. (razširjeno) hierarhijo ravnanja. Prednostna sta pristopa preprečevanja, da odpadki v proizvodnem postopku ne nastanejo, oziroma ponovna uporaba odpadnih proizvodov. Nato sledijo postopki snovne izrabe (materialne 1 Pravno je termin odpadka definiran v Zakonu o varstvu okolja, Ur. l. RS, št. 39/06.

2 Vrste nevarnosti po prilogi 4 Uredbe o ravnanju z odpadki, Ur. l. RS, št. 34/08.

3 Waste Framework Directive, 2008/98/EC.

reciklaže) odpadkov oziroma izraba vsaj njihove toplotne vsebnosti; oba načina je praviloma možno izvesti šele po ustrezni pripravi odpadka. Šele končna stopnja dopustnega ravnanja je odlaganje odpadka na odlagališče (slika 1).

PREPREČEVANJE PONOVNA UPORABA / REUSE

BREZ ODPADKOV

RECIKLAŽA, KOMPOSTIRANJE ENERGIJA IZ ODPADKOV

ODPADKI

ODLAGANJE

Slika 1: Razširjena hierarhija ravnanja z odpadki

2.1 Preprečevanje Po definiciji OECD preprečevanje odpadkov vključuje vsaj enega od naslednjih ukrepov (slika 2): –– preprečevanje/zmanjševanje nastajanja odpadkov (nivo 1), –– izboljšanje ponovne uporabnosti ali reciklabilnosti odpadka (nivo 2), –– izboljšanje kakovosti odpadka oziroma zmanjšanje njegove nevarnosti (nivo 3).

V primeru nevarnih odpadkov je primarno pomembno zmanjševanje celotnega nevarnostnega potenciala, ki je zmnožek količine odpadka in njegove nevarnosti. Zato je pri nevarnih odpadkih manevrski prostor za zmanjševanje večji kot pri nenevarnih: lahko vplivamo na zmanjševanje količin nastajanja in na stopnjo nevarnosti odpadka, in sicer z optimizacijo procesa, recikliranjem, toplotno obdelavo, stabilizacijo ipd.

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Slika 2: Načelne možnosti za preprečevanje oziroma zmanjševanje nevarnih odpadkov

Nivo 1: Preprečevanje/zmanjševanje nastajanja nevarnih odpadkov Preprečevanje oziroma vsaj zmanjšanje lahko dosežemo edino na mestu nastanka. To lahko dosežemo s spremembo proizvoda ali s spremembo proizvodnega postopka za isti proizvod.

–– Sprememba produkta (npr. nova generacija) zahteva dolg in drag razvoj ter postavitev povsem nove tehnološke linije. Npr. praškaste ali vodne barve namesto tekočih – topilnih, litijeve polnilne baterije namesto nikelj-kadmijevih, električni avto namesto bencinskega ipd.

–– Spremembo procesa (za isti proizvod oziroma proizvod iste generacije) lahko dosežemo z organizacijskimi ukrepi ali s tehnološkimi spremembami. Organizacijske so npr. dobro gospodarjenje (preprečevanje izgub surovin in nastajanja nekakovostnih – "škart" izdelkov), ločeno zbiranje reciklabilnih surovin in polizdelkov ter njihova interna reciklaža, zamenjava nevarnih surovin z manj nevarnimi ali nenevarnimi (klorirana topila z nekloriranimi), uvedba čistejše tehnologije (npr. avtomatizacija, računalniško vodenje, izboljšanje kritične faze procesa, npr. suhi postopek namesto mokrega, nizkotemperaturni namesto visokotemperaturnega, anaerobni namesto aerobnega ...).

Organizacijske spremembe so poceni in hitre, a imajo omejen doseg, tehnološke so drage in zahtevajo čas, so pa lahko učinkovitejše.

Nivo 2: Ponovna uporaba Ta vključuje ponovno uporabo in reciklažo.

Ponovna uporaba je lahko obnovljen izdelek

17

ali njegov pomemben sklop ali embalažna enota. To v primeru odpadkov skorajda ne pride v poštev. Pomembnejše je recikliranje snovne vsebnosti odpadka (celotne ali delne – le določenih sestavin). Za potrebe zunanje reciklaže je praviloma potrebno odpadek pripraviti v reciklabilno obliko, saj v izvorni obliki pogosto ni primeren. V kolikor snovna recilaža ni mogoča (preveč degradiran ali onesnažen odpadek), ki pa je gorljiv, lahko izkoristimo njegovo toplotno vsebnost. Sežig odpadka prištevamo med reciklažne postopke le, če razpolagamo z napravo, ki koristno izkoristi vsaj 60 % toplotne vsebnosti odpadka.

Nivo 3: Obdelava odpadka v manj nevarno obliko Sem sodijo vsi postopki obdelave odpadka, ki ga naredijo manj nevarnega ali disperzivnega (razstrupljanje, stabilizacija, solidifikacija ...).

Včasih je dovolj že sprememba statusa iz nevarnega v stabilnega nevarnega, ki se ga lahko potem odlaga na odlagališče za nenevarne odpadke. Šele po izkoristku vseh zgoraj naštetih možnosti je dovoljeno odlaganje odpadkov v za to namenjene objekte (na odlagališča). Vse navedene stopnje ravnanja z odpadki morajo potekati brez ogrožanja javne varnosti, zdravja ljudi in čistosti okolja. Upoštevanje previdnostnega načela je še posebno pomembno, ko imamo opravka z nevarnimi odpadki.

2.2 Stranski proizvodi V novi krovni direktivi o odpadkih je tudi prvič uveden pojem stranski produkt, veljaven za odpadke, ki se jih da smotrno, brez predhodne priprave ali predelave, uporabiti namesto naravnih surovin. Pogoj za pridobitev statusa stranskega produkta je: –– da imajo zagotovljeno nadaljnjo uporabo brez predhodne posebne obdelave, –– da so proizvedeni kot integralni del rednega proizvodnega postopka, –– da je njegova uporaba zakonita, tj. da izpolnjuje vse produktne, zdravstvene in okoljske zahteve za specifično uporabo.

Uvedba statusa stranskega proizvoda je sicer prvenstveno namenjena konvencionalnim materialom, ki se masovno plasirajo na tržišče

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Indeks 2008/07

Let. količina (t)

Indeks 2008/07

Število vrst

Indeks 2008/07

V tabeli 1 so primerjalno prikazani podatki o vseh odpadkih in nevarnih odpadkih, nastalih in prijavljenih v proizvodnih in storitvenih dejavnostih RS v letu 2008 (brez komunalnih): število povzročiteljev, število vrst in letna količina, skupaj z indeksi za obdobje 2008/07. Razvidno je, da kar dobra polovica prijaviteljev povzroča tudi nevarne odpadke, ki tudi strukturno predstavljajo skoraj polovico vseh povzročenih vrst.

Od kataloških 313 vrst nevarnih odpadkov4 jih v Sloveniji povzročimo kar 81 %, kar je nenavadno in priča o silni raznolikosti in razdrobljenosti našega gospodarstva ter predstavlja velik problem za zbiranje in ravnanje. Število poročevalcev

84.428

90.908

96.888

136.870

Indeks

2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 83.064

Leto

-

1,03

1,09

1,02

1,08

1,07

1,41

Tabela 2: Količina nastajanja nevarnih odpadkov v RS po letih

3 VRSTE IN KOLIČINE NEVARNIH ODPADKOV V SLOVENIJI TER RAVNANJE Z NJIMI

Vsi odpadki Nev. odpadki

V tabeli 2 so prikazane količine in indeksi naraščanja količin, nastalih nevarnih odpadkov v RS v letih 2002–08. Razvidna je konstantna zmerna rast količin do leta 2008, ko beležimo močan porast zaradi odstranitve starega nevarnega bremena – kislega gudrona iz Pesniških jam in precejšnjega porasta nastajanja tudi nekaterih drugih odpadkov.

67.100

Določila nove krovne direktive v slovenski pravni prostor še niso prenesena.

Količinski delež nevarnih odpadkov v vseh odpadkih je majhen, le 1,7 %. Zaradi tega razmišljanja o njihovi večji izrabi niso toliko upravičena, primarni vidik mora biti varno ravnanje z njimi.

65.408

sekundarnih surovin in direktno reciklirajo v njihove matične proizvodne procese (kovine, steklo, plastika, papir). Vendar je uporaben tudi za posamezne vrste nevarnih odpadkov, ki nastajajo v čisti obliki (npr. kisline, lugi, soli, materiali) in jih je možno direktno uporabiti kot alternativno surovino v drugem proizvodnem ali pomožnem procesu (npr. alternativna nevtralizacijska sredstva za odpadne vode in pline). S tem se oba, povzročitelj in prevzemnik, razbremenita sedanjega odpadkarskega statusa s posledičnimi zadolžitvami poročanja in nadzora. Nova možnost bo spodbudila slovenske povzročitelje čistih nevarnih odpadkov k iskanju možnosti njihove direktne izrabe, kar bo lahko zmanjšalo sedanje stroške ravnanja in zagotovilo manjšo porabo primarnih surovin in energentov.

Količina (t)

18

5.588

1,22 548

0,97 5.553.235 1,05

3.117

1,12 255

1,01

Glede na podatke informacijskega sistema ARSO so količine in deleži nastalih nevarnih odpadkov po glavnih skupinah odpadkov v

Slika 3: Količine nastalih nevarnih odpadkov v letu 2008 po skupinah odpadkov, skupaj 136.870 ton (v količinah preko 10.000 ton letno nastajajo le štiri skupine)

letu 2008 prikazani v tabeli 3. Razvidno je, da največji delež povzročijo predelovalci odpadkov in odpadnih vod (tu je vključen tudi gudron), sledijo pa kemična, metalurška in kovinska industrija.

136.870 1,41

Tabela 1: Osnovna statistika o odpadkih v RS 4 Klasifikacijski seznam odpadkov, Uredba o ravnanju z odpadki, Ur. l. RS, št. 34/08.

Glavni predstavniki odpadkov iz posameznih skupin, ki v Sloveniji nastajajo v količini nad 500 ton, so prikazani v tabeli 4. Mnogi

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Skupina odpadkov 07 10 12 13 16 18 19 Skupaj

Naziv skupine Odpadki iz organskih kemijskih procesov Anorganski odpadki iz termičnih procesov Odpadki iz postopkov oblikovanja in površinske obdelave kovin in plastike Odpadna olja (razen jedilnih olj) Odpadki, ki niso navedeni drugje v seznamu Odpadki iz zdravstva in veterinarstva ter z njima povezanih raziskav Odpadki iz naprav za obdelavo odpadkov in odpadnih vod

19

Količina (t) Delež (%) Razmerje količin 2008 : 2007 19.860 14,5 1,58 19.559 14,3 1,06 8.074 5,9 1,08 14.793 8.689 9.457 36.949 117.434

10,8 6,4 6,9 27,0 85,8

1,28 1,13 0,72 6,36 1,41

Tabela 3: Količine in deleži nastalih nevarnih odpadkov po glavnih skupinah v letu 2008

Skupina 07

10 12

13

16

18 19

Naziv skupine Odpadki iz organskih kemijskih procesov

Glavni predstavniki ––organska topila iz industrije barv in lakov ––organska topila iz farmacevtske industrije ––raztopine in lužnice iz farmacevtske industrije ––destilacijski ostanki iz farmacevtske industrije Anorganski odpadki iz termičnih procesov ––trdni odpadki iz obdelave odpadnih plinov ––žlindre iz primarnega taljenja ––posnemki Odpadki iz postopkov oblikovanja in površinske ––izrabljene strojne emulzije obdelave kovin in plastike ––strojni mulji ––kovinski mulji ––vodne pralne tekočine ––odpadki iz razmaščevanja s paro Odpadna olja (razen jedilnih olj) ––ladijska (kalužna) olja ––mulji iz naprav za ločevanje olja in vode ––mulji iz lovilcev olj ––z oljem onesnažena voda iz naprav za ločevanje olja in vode ––mešanica odpadkov iz naprav za ločevanje olja in vode Odpadki, ki niso navedeni drugje v seznamu ––izrabljena motorna vozila ––zavržena elektronska oprema, ki vsebuje nevarne sestavine ––zavržene organske kemikalije ––vodne odpadne raztopine, namenjene obdelavi izven kraja nastanka Odpadki iz zdravstva in veterinarstva ter z njima ––odpadki, ki z vidika preventive pred infekcijo zahtevajo povezanih raziskav posebno ravnanje ––citotoksična in citostatična zdravila Odpadki iz naprav za obdelavo odpadkov, odpadki iz ––mulji iz drugih čistilnih naprav tehnoloških odpadnih vod sanacije tal, odpadki iz ČN za odpadne vode ...

––trdni odpadki, ki nastanejo pri sanaciji onesnažene zemlje (gudron!)

Tabela 4: Glavni predstavniki odpadkov iz posameznih skupin v RS

obetajo možnost reciklaže snovne ali toplotne vsebnosti.

3.1 Ravnanje z nevarnimi odpadki v RS a) Interno (pri povzročiteljih odpadkov) se predela in odstrani le okoli 10 % količin nastalih nevarnih odpadkov, vse ostalo gre k specializiranim zbiralcem, predelovalcem, odstranjevalcem in v izvoz. To pomeni, da povzročitelji odpadkov praviloma nimajo naprav za njihovo obdelavo ali odstranjevanje, ker ne dosegajo praga ekonomskih kapacitet teh naprav oziroma postopkov, poleg tega je upravni postopek pridobivanja dovoljenja za predelavo oziroma

odstranjevanje nevarnih odpadkov razmeroma zahteven. Če presojamo možnost zmanjšanja nevarnih odpadkov iz zgornjih skupin z že navedenimi pristopi, ugotovimo stanje, prikazano v tabeli 5, podrobneje po posameznih vrstah ravnanja pa v tabeli 6. Interna predelava (postopki R, npr. sosežig in regeneracija topil) prispeva le slabo četrtino v tej dejavnosti zajetih količin, ostalo je interno odstranjevanje (postopki D), predvsem s sežigom odpadkov v namenskih pečeh.

20

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Oznaka R1

Tabela 7: Načini zunanjega ravnanja z nevarnimi odpadki v letu 2008 po vrstah ravnanja

Tabela 5: Načini internega ravnanja z nevarnimi odpadki v letu 2008 v RS po glavnih vrstah ravnanja

4 Zaključki

b) Zunanje (izven mesta nastajanja nevarnih odpadkov) se je v letu 2008 predelalo skoraj 60 % nevarnih odpadkov.

Eksterno ravnanje z nevarnimi odpadki se izvaja pri specializiranih podjetjih za ravnanje z njimi, ki so registrirana za posamezne načine ravnanja in za določene vrste odpadkov. Zbirni podatki po skupinah odpadkov so za razne načine zunanje predelave in odstranjevanja prikazani v tabeli 7. Razvidno je, da je: –– zunanje ravnanje mnogo bolj razširjeno kot interno, saj se tako predela in odstrani kar 60 % vseh nastalih odpadkov, –– od tega se (v nasprotju z internim ravnanjem) 2,5-krat več količin nevarnih odpadkov predela za potrebe raznih načinov izrabe kot odstranjevanja, –– glavni načini predelave so recikliranje kovin (akumulatorji, odpadna vozila, barvne kovine) in drugih anorganskih snovi, sosežig v industrijskih pečeh (olja, gume, bolnišnični odpadki). Šifra R1 R2 R3 R4 R5

Vrsta zunanje predelave/odKoličina (t) stranjevanja 8.874 Uporaba načeloma kot gorivo ali drugače za pridobivanje energije Pridobivanje topil/ regeneracija 296 527 Recikliranje/vključno s kompostiranjem ali z drugimi procesi biološkega preoblikovanja Recikliranje/pridobivanje kovin 30.455 in njihovih spojin 14.717 Recikliranje/pridobivanje drugih anorganskih materialov (gudron!)

R12

Izmenjava odpadkov za predelavo s katerim koli postopkom pod R1-R11 R13 Skladiščenje odpadkov do enega od postopkov pod R1-R11 Skupaj zunanje predelano (kg)

532

Vrsta predelave/odstranjevanja Količina (t) Uporaba načeloma kot gorivo ali 915 drugače za pridobivanje energije R2 Pridobivanje topil/regeneracija 1.105 R4 Recikliranje/pridobivanje kovin 640 in njihovih spojin 406 R7 Predelava sestavin, ki se uporabljajo za zmanjšanje onesnaževanja Skupaj interno predelano 3.083 D1 Odlaganje 1.469 177 D9 Fizikalno-kemična obdelava (npr. stabilizacija, solidifikacija …)

D10 Sežiganje 9.010 Skupaj interno odstranjeno 10.677 Skupaj interno predelano in odstranjeno 13.761

D1 Odlaganje D8 Biološka obdelava D9 Fizikalno-kemična obdelava D10 Sežiganje Skupaj zunanje odstranjeno Skupaj zunanje predelano in odstranjeno

4.346 59.748 (74,4 %) 1.966 4.214 12.083 2.091 20.572 (25,6 %) 80.320 (100 %)

–– Nevarni odpadki predstavljajo razmeroma majhen delež vseh v Sloveniji ustvarjenih odpadkov, le 1–2 %, zato mora biti varno ravnanje z njimi prednostno – pred željo po njihovi čim večji izrabi.

–– Stroški odstranjevanja nevarnih odpadkov so bistveno višji od ostalih, zato so povzročitelji spontano zainteresirani za ravnanje v skladu z evropsko hierarhijo ravnanja.

Problem v Sloveniji je veliko število vrst odpadkov v relativno majhnih količinah, ki ne dopuščajo postavitve naprav/obratov z ekonomskim pragom predelavne kapacitete, zato se mnogo odpadkov izvaža.

–– Razdrobljenost količin nevarnih odpadkov ponuja tudi možnost nelegalnega ravnanja z nekontroliranim odlaganjem med nenevarne procesne ali komunalne odpadke. Delež nezajetih nevarnih odpadkov je zelo težko oceniti. Menimo pa, da vsaj v industrijskem sektorju ni velik; večji je v obrtnem in storitvenem sektorju, ki sta težko nadzorljiva in kjer okoljska zavest ni tako razvita.

–– Ne glede na to Slovenija predela ali odstrani okoli 70 % nevarnih odpadkov (večinoma industrijskih), od tega dve tretjini v smislu materialno-toplotne izrabe, eno tretjino pa se odlaga in sežiga. To je dober dosežek kljub skromnim tehničnim možnostim.

–– Novo vpeljan pravni status stranskega proizvoda omogoča poenostavitev pravnih postopkov izrabe tudi nevarnih odpadkov (bolj čistih vrst), kar bo prispevalo k povečanju deleža njihove izrabe in zmanjšanje stroškov.

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Skupina odpad- R1 kov

7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Skupaj Skupaj

4.203

809

3.861

8.873

R2

R3 188 36

71

295

ZUNANJA PREDELAVA R4 R5 R9

400

47 80

527

88

464 395

678

34 29.224

14.286

30.455 14.716

R12

1

10

59.748

R13

2 308

222 532

376 3.557

411 4.346

D1

ZUNANJE ODSTRANJEVANJE D5 D8 D9 D10 D13 126

1.119 2.948

800 1.963

1 1.966

21

73

73

557 538 5 286 867 5.769 2.296 18

392 39 831 20 77 2 4.213 12.083

982 483

17 18

42 6 54 59 309 91 36 59 75 2.091

144

20.572

Tabela 6: Zunanja predelava in odstranjevanje nevarnih odpadkov v l. 2008 po skupinah odpadkov (v tonah)

Viri: 1. FREEMAN, H. M. 1998. Standard handbook of hazardous waste treatment and disposal.

New York: McGraw-Hill.

2. BURKE, G., SINGH, B. R., THEODORE, L. 2005. Handbook of environmental management and technology. Hoboken: Wiley.

3. WILLIAMS, P. T. 2005. Waste treatment and disposal. Chichester: Wiley.

4. LUND, H. F. 1999. Recycling Handbook.

New York: McGraw-Hill.

5. GRILC, V., HUSIĆ, M. 2008–2009. Analiza podatkov iz letnih poročil o ravnanju z nevarnimi odpadki za l. 2007, KI-DP-2452, 2008, in KI-DP-2516, 2009.

22

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

PRIMERI PRAKS

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

23

Trg in možnosti za učinkovito ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo ter problemi reciklaže mag. Emil Šehič, ZEOS d.o.o.

1 POVZETEK 27. januarja 2003 je bila v Evropskem parlamentu sprejeta direktiva 2002/96/EC o odpadni električni in elektronski opremi (WEEE).

Osnovni namen te okoljevarstvene politike je ohraniti, zaščititi in izboljšati kakovost okolja, zaščititi zdravje ljudi in uporabljati naravne vire preudarno in racionalno. Bistvo direktive je, da se okoljska škoda popravlja pri izvoru in da jo mora onesnaževalec plačati. To pa je proizvajalec, distributer ali uvoznik opreme. Direktiva obvezuje k odgovornosti vse proizvajalce električne in elektronske opreme, od velikih ter malih gospodinjskih aparatov, računalnikov, televizorji, tiskalnikov do električnega orodja, opreme za razsvetljavo, plinskih sijalk, medicinskih naprav in dozirnikov za pijačo.

V pravni red Republike Slovenije je bila direktiva prenesena preko Uredbe za ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo (Ur. l.

RS, št. 107/06, v nadaljevanju Uredba), družba ZEOS pa je z njeno implementacijo pričela v začetku leta 2007. Po treh letih operativnega izvajanja Uredbe je možno analizirati rezultate ter ustreznost zastavljenih modelov zbiranja ter obdelave odpadne EE opreme (v nadaljevanju OEEO).

Izpolnjevanje obveznosti, ki jih Uredba nalaga tako proizvajalcem/uvoznikom/pridobiteljem kot nosilcem skupnih shem, ki v njihovem imenu izvajajo operativno ravnanje z OEEO, je vprašljivo. Problematika se nanaša na: –– t. i. "free-riderje", ki se izogibajo tako operativni kot finančni odgovornosti, –– zagotavljanje dolgoročnega doseganja ciljev zbiranja in obdelave,

–– ustreznost infrastrukture za obdelavo v Sloveniji, –– učinkovitost zbiranja v posameznih regijah, –– odnos do še posebej nevarne opreme znotraj OEEO (hladilno-zamrzovalni aparati, televizorji, monitorji, plinske sijalke), –– delitev obveznosti med posamezne nosilce skupnih shem oziroma t. i. "izravnalne sheme", –– sistematični pristop ozaveščanja prebivalstva s strani vseh vključenih.

Vsekakor je reševanje omenjene problematike projekt, v katerem sodelujejo vsi odločujoči partnerji, zato ni pričakovati učinkovitih enostranskih rešitev, ne s strani državnih organov ne s strani skupnih shem. Potrebne so dopolnitve obstoječe ter sprejetje dodatne področne okoljske zakonodaje, dosledno izpolnjevanje te zakonodaje s strani obvezujočih ter seveda učinkovita nadzor in sankcioniranje.

Kljub temu so rezultati zbiranja in obdelave v prvih treh letih spodbujajoči. Zbrana količina se na letni ravni povečuje za tretjino, število lokalnih služb, ki so vključene v mrežo zbiranja, se povečuje, obdelava in predelava se zagotavljata v celoti. Podatki, navedeni v tem prispevku, se nanašajo le na skupno shemo družbe ZEOS, d.o.o.

2 KLJUČNE BESEDE Direktiva 2002/96/EC (WEEE), implementacija direktive, ravnanje z odpadno EE opremo, skupne sheme, zbiranje, predelava, obdelava, odstranjevanje, financiranje, odgovornost proizvajalcev, izravnalna shema, ozaveščanje.

24

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

3 TRG ZAVEZANCEV ZA RAVNANJE Z ODPADKI Področje ravnanja z odpadki v grobem vključuje tri skupine deležnikov: –– proizvajalci/uvozniki/pridobitelji opreme ter izdelkov, –– povzročitelji, zbiralci, obdelovalci, predelovalci odpadkov, –– nosilci skupnih shem ravnanja z odpadki.

Razdelitev je opravljena predvsem na osnovi koncepta evropske in slovenske zakonodaje, ki v mnogih primerih poudarja ter definira t. i. "podaljšano odgovornost proizvajalcev". Ta temelji na dejstvu, da je proizvajalec tisti, ki že na začetku življenjske poti izdelka vpliva na varovanje okolja in zdravja ljudi. Njegovi izdelki namreč lahko bolj ali manj vplivajo na samo okolje že med uporabo izdelka, kasneje po zaključku življenjske dobe pa tudi na njegovo odstranjevanje. Proizvajalec je tako tisti, ki lahko že pri konstruiranju novega izdelka bistveno vpliva na rezultat ravnanja z njim, ko postane odpadek. Ta princip podaljšane odgovornosti proizvajalca se je v Sloveniji najprej uveljavil na področju odpadne embalaže, kasneje na področju odpadne električne in elektronske opreme, baterij in akumulatorjev, izrabljenih gum, nagrobnih sveč in odpadnih zdravil.

Seveda proizvajalci svoje obveznosti težko izpolnjujejo individualno, zato so se oblikovale skupne sheme. Kljub temu so se proizvajalci dolžni registrirati, za namen pokrivanja stroškov registra pri Carinskem uradu RS plačevati okoljsko dajatev, se vpisati v evidenco proizvajalcev ter skleniti pogodbo s skupno shemo, ki v njihovem imenu izpolnjuje njihove

obveznosti. Trg zavezancev je torej zelo obširen, saj veliko podjetij v svojem poslovanju na trg daje izdelke, za katere je potrebno po odsluženosti poskrbeti.

Njihove obveznosti lahko predstavimo v spodnjem diagramu, kjer so navedeni tudi ocenjeni deleži podjetij, ki teh obveznosti niso izpolnili.

Izpolnjevanje obveznosti vseh zavezancev je za nadaljnjo doseganje ciljev ter optimalne stroške izrednega pomena. V kolikor namreč določen proizvajalec ne izpolnjuje obveznosti, to breme nosi drug proizvajalec, ki je hkrati tudi njegova konkurenca. Pri tem ima nižje okoljske stroške in s tem boljšo pozicijo na trgu, kar je seveda nedopustno. Organizacija državnih organov (Agencija RS za okolje, Ministrstvo za okolje in prostor, Carinski urad RS, Inšpektorat RS za okolje) mora vzpostaviti učinkovit sistem nadzora in sankcioniranja.

4 REZULTATI UČINKOVITEGA RAVNANJA Z ODPADKI DRUŽBE ZEOS Družba ZEOS je ustanovljena s strani reprezentativnih proizvajalcev/pridobiteljev in uvoznikov električne in elektronske opreme. Med njimi so tudi trgovske mreže, ki omogočajo ne le učinkovito ozaveščanje končnih potrošnikov, temveč tudi dobre rezultate zbiranja skozi njihovo mrežo prevzemalnic (zbrali so kar 16 % vseh količin OEEO).

3.262.061 2007

4.271.268 2008

5.797.355 2009 Slika 2: Zbrana OEEO v kilogramih s strani skupne sheme ZEOS v 2007, 2008 in 2009

Slika 1: Trg zavezancev za ravnanje z odpadki

Prav zaradi strukture družbenikov ter ostalih pristopnikov skupni shemi ZEOS je odločeno, da se družba posveti učinkovitemu zbiranju in ravnanju z odpadki, ki izhajajo iz EE opreme ter baterij in akumulatorjev. Slovenski trg je namreč daleč premajhen, da bi se lahko zagotovile mejne količine odpadkov, ki bi

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

25

omogočale učinkovito delovanje več skupnih shem za enako vrsto odpadka.

ko so količine zbrane OEEO v jugovzhodni Sloveniji manjše.

Usmerjenost v specifično vrsto odpadka se kaže tudi v večanju količin zbrane OEEO.

5 PROBLEMI RECIKLAŽE OEEO

Količine so se letno povečevale za tretjino. Del teh se je realiziral zaradi vključevanja novih izvajalcev javnih služb, večji del pa zaradi učinkovitosti zbiranja, ozaveščanja javnosti, infrastrukture zbiranja ter vzpostavitve mreže zbiranja preko šol in vrtcev. Če primerjamo dosežene količine s ciljem zbiranja, ki po direktivi pomeni 4 kg OEEO/prebivalca letno, ugotovimo, da je skupna shema ZEOS, glede na svoj delež, ta cilj tudi izpolnila.

Problematika učinkovitega procesa obdelave in predelave OEEO v Sloveniji se nanaša predvsem na ustreznost infrastrukture ter odnos trga do tovrstnih odpadkov. Zbrane količine so namreč pri določenih skupinah premajhne, da bi bila smiselna investicijska vlaganja v infrastrukturo obdelave. Zato se določen del odpadne EE opreme obdeluje v ustreznih centrih za obdelavo v tujini, kamor se premešča preko ustreznih dovoljenj za čezmejno premeščanje odpadkov. Predvsem se omenjeno nanaša na ohišja hladilnih aparatov, slikovnih cevi TV in monitorjev ter plinskih sijalk.

Seveda pa je bila zbrana količina tudi ustrezno obdelana in predelana, tako doma kot v tujini (predvsem ohišja hladilnih aparatov, slikovne cevi TV/monitorjev ter plinske sijalke).

Količine OEEO, obdelane v tujini, iz leta v leto naraščajo, zato bo v prihodnje potrebno preučiti tudi možnost obdelave v Sloveniji.

Potencialno je še precej možnosti, da se zbrane količine OEEO povečajo, kar kaže tudi analiza zbiranja glede na območje oziroma regije v Sloveniji. Tako nedvomno po količini prednjačijo na Štajerskem in Gorenjskem, medtem

Problematika reciklaže pa se nanaša tudi na omogočanje dostopa nepooblaščenim posameznikom ter podjetjem do OEEO, ki odstranjujejo le vredne komponente in materiale,

Slika 3: Zbrane količine OEEO po regijah v letih 2007, 2008 in 2009, izražene v kilogramih na prebivalca

26

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

odpadkov ter tako dolgoročno dosegati ciljne količine, hkrati pa organizirati pošten in transparenten način prevzemanja, ki temelji na obveznostih posameznih skupnih shem. Te obveznosti izhajajo iz količin izdelkov, ki jih pristopniki tej shemi dajejo na slovenski trg.

Čezmejno premeščanje odpadne EE opreme 2009

2008

2007 0 SIJALKE

200 400 600 800 TV in monitrorji HZA

1.000

1.200

1.400

ton

medtem ko ostalo zavržejo. Takšni primeri so predvsem pri hladilnih aparatih ter TV/monitorjih. Pri hladilno-zamrzovalnih aparatih tako v letu 2009 beležimo kar 50 % aparatov, ki so bili obdelani brez kompresorja ter so vsebovali le 10 % hladilnih plinov (ozonu škodljivi klorofluoroogljikovodiki) v hladilnem krogotoku aparata.

Problematika se nanaša predvsem na omogočanje dostopa nepooblaščenim v procesu zbiranja, predvsem s kosovnim zbiranjem končnih potrošnikov, neprimerno manipulacijo z odpadnimi hladilnimi aparati, ozaveščenost ter neprimerno infrastrukturo zbiranja.

6 IZRAVNALNE SHEME Namen izravnalnih shem je ureditev prevzemanja odpadkov pri izvajalcih javne službe skladno z obveznostmi posameznega nosilca skupne sheme. Posledica nedorečenega postopka prevzemanja odpadkov od izvajalcev javne službe so: –– skupne sheme imajo interes prevzemanja le tistih odpadkov, ki imajo tržno vrednost oziroma jim povzročajo manjše stroške ter interes prevzemanja pri izvajalcih javne službe, ki so na ugodnejših lokacijah za transport, –– za odpadke, ki imajo negativno tržno vrednost (v primeru OEEO so to sijalke, TV/ monitorji, hladilni aparati), posebnega zanimanja med skupnimi shemami ni, –– reprezentativne sheme oziroma sheme, ki imajo večje deleže obveznosti, so prisiljene prevzemati odpadke pod slabšimi pogoji.

Cilj vzpostavitve zakonodaje ter modela izravnalnih shem je torej povečati zbrane količine

Predlog rešitve za izboljšanje trenutnega stanja prevzemanja odpadkov pri izvajalcih javne službe (IJS) je naslednji: –– vzpostavitev zakonske podlage, –– ustanovitev klirinške družbe, ki bi določala vrstni red prevzemov pri posameznih IJS, nadzirala izvajanje prevzemov ter izračunavala izravnave obveznosti med posameznimi shemami, –– delovanje klirinške družbe bi financirale skupne sheme, –– klirinška družba uporablja algoritem za določitev vrstnega reda prevzemanja odpadkov od IJS, –– poenotenje tehnologij oziroma načina zbiranja, –– unificirane posode, zbiralniki, kontejnerji, določitev minimalnih količin, priznanih stroškov, –– priprava ter uvedba tehničnih standardov prevzemanja ter manipulacije v sodelovanju z IJS. ALGORITEM PREVZEMANJA ODPADKA OD IJS Zbiralna skupina: VGA IJS: Komunala 1 OBVEZNOSTI Shema 1 Shema 2 Shema 3

PREVZEMI Količina prevzema

Določene Realizirane obveznosti obveznosti 60 % 100 % 42 % 61 % 48 % 63 % 25 % 0 % 58 % 39 % 30 % 22 % 15 % 0 % 0 % 0 % 22 % 16 %

Prevzem 1 Prevzem 2 Prevzem 3 Prevzem 4 Prevzem 5 5 7 6 5 9

Shema 1 Shema 2 Shema 3

5 0 0

5 7 0

11 7 0

11 7 5

20 7 5

Prevzemi kumulativno v masi

5

12

18

23

32

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

DOLOČITEV PREVZEMNE SHEME Shema 1 Shema 2 Shema 3

-60 %

40 %

-18 %

1%

-12 %

3%

-25 %

-25 %

33 %

14 %

5%

-3 %

-15 %

-15 %

-15 %

-15 %

7%

1%

Koraki določanja prevzemnika odpadka pri IJS so: 1. Določitev tržnih deležev shem (na osnovi podatkov Carinskega urada RS).

2. Algoritem določi vrstni red prevzemov (označeno z zeleno).

3. IJS naroči prevzem pri skupni shemi, ki je na vrsti za odvoz odpadka.

4. IJS posreduje evidenčni list klirinški družbi oziroma vnese podatke prevzema.

5. Klirinška družba vnese podatek o prevzemu (v kolikor tega ne stori IJS).

6. Algoritem izračuna delež prevzete OEEO ter določi naslednjo skupno shemo, ki je na vrsti za prevzem (to je tista shema, pri kateri je največja razlika med deležem prevzete OEEO in obveznostmi).

V primeru, da shema, kateri je bil naročen prevzem, le-tega ne opravi v sedmih dneh od naročila, IJS naroči urgentni prevzem pri shemi, ki je naslednja na vrsti. Ta se mora izvesti v treh delovnih dneh.

7 ZAKLJUČEK Implementacija okoljske zakonodaje na področju odpadkov je v večini primerov osredotočena na podaljšano odgovornost proizvajalcev. Le-ti so sicer tisti, ki neposredno že pri konstruiranju izdelka vplivajo na proces zbiranja ter obdelavo, ko ta izdelek postane odpadek. Vendar pa je potrebno zaradi stroškov, ki so povezani s tem procesom ter ne vplivajo na konkurenčnost, te obveznosti s strani države tudi nadzorovati. Izogibanje odgovornosti je pojav ne le v Sloveniji, temveč tudi v ostalih državah Evropske unije.

27

Na področju zbiranja OEEO v zadnjih treh letih beležimo 30-odstotno rast količin. Tako so v letu 2009 dosežene ciljne količine 4 kg/prebivalca.

V naslednjem obdobju se napovedujejo spremembe oziroma prenova Direktive o ravnanju z OEEO. Še posebej pomembna sprememba bo na področju ciljnih količin. Trenutni predlog je zbrati kar 65 % količin, ki so bile dane na trg v preteklih dveh letih. Približevanju tem ciljem je vsekakor težka naloga, ki bo zahtevala aktivno vlogo vsakega subjekta v tem procesu.

Zaradi tega je ozaveščanje prebivalstva izrednega pomena. Komunikacijski načrt, ki ga je sprejela družba ZEOS, tudi v naslednjem obdobju predvideva vrsto aktivnosti in kampanj, ki bodo pripomogle k dvigu stopnje ozaveščenosti ter s tem večjih ločeno zbranih frakcij OEEO. V ospredju bodo predvsem mali aparati, ki velikokrat končajo v zabojniku za mešane komunalne odpadke.

Poudariti je potrebno tudi slab odnos do še posebej nevarnih odpadkov, kot so plinske sijalke, televizorji in monitorji ter hladilno-zamrzovalni aparati. Zaradi nepravilne ter neustrezne manipulacije pri zbiranju ter nadaljnji manipulaciji prevečkrat pride do poškodb in s tem do izlitja oziroma sprostitve plinov, olj, prahu s težkimi kovinami itd. Zato je potrebno upoštevati pravilne postopke, ki to omejujejo ter preprečujejo dostop nelegalnih subjektov, ki želijo odstranjevati le vredne komponente, pri tem pa povzročajo okoljsko škodo.

Za učinkovitejše zbiranje ter pošteno delitev obveznosti med posamezne sheme je potrebno urediti model t. i. "izravnalnih shem", ki so ga v nekaterih državah že uvedli. V nasprotnem je pričakovati težave pri prevzemanju odpadkov pri izvajalcih javne službe ter slabše rezultate zbiranja oziroma stagniranje in nedoseganje ciljev.

28

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Problematika razgradnje izrabljenih vozil v Sloveniji in nevarni odpadki Franci Lenart, Karbon d.o.o.

1 UVOD Izrabljeno motorno vozilo (IMV) je nerabno ali zavrženo motorno vozilo, ki se mu je življenjska doba iztekla zaradi poškodb ali starosti ali drugih razlogov, zaradi česar je postalo odpadek. Ker se v sestavnih delih vozila nahaja več kot deset vrst materialov in snovi, ki po razgradnji postanejo nevarni odpadek, se kompletno izrabljeno vozilo do odvzema vseh nevarnih snovi uvršča med nevarne odpadke s klasifikacijsko številko 16.01.04*.

Zaradi velikega števila letno nastalih izrabljenih motornih vozil in potencialne okoljske ogroženosti pri nepravilnem ravnanju z njimi je za ravnanje z izrabljenimi motornimi vozili Evropska unija predpisala poseben pravni red. Z njo je zavezala proizvajalce oziroma uvoznike avtomobilov, da prevzamejo vse ali vsaj pretežni del stroškov ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili ter da prevzamejo izrabljena vozila nazaj pod enakimi pogoji, tako da lahko zadnji lastnik vozila preda le-to pooblaščenemu obratu za obdelavo brez dodatnih stroškov. Z omenjeno direktivo so postavljeni tudi cilji, ki so jih pri zbiranju izrabljenih vozil države članice dolžne dosegati: CILJ 1: Potrebno je uvesti sistem za zbiranje vseh izrabljenih motornih vozil in odpadnih delov, ki nastanejo pri popravilu motornih vozil, če je to mogoče.

CILJ 2: Na celotnem teritoriju je potrebno zagotoviti zadostno število obratov za zbiranje.

CILJ 3: Izrabljena motorna vozila je potrebno predajati v pooblaščene obrate za obdelavo.

CILJ 4: Vzpostaviti je potrebno sistem, v katerem je za odjavo izrabljenega vozila potrebno predložiti potrdilo o razgradnji.

CILJ 5: Vozila je potrebno dostaviti pooblaščenemu obratu za obdelavo brez stroškov za zadnjega imetnika.

CILJ 6: Pristojni organi morajo priznavati potrdila o razgradnji, ki so jih izdale druge države članice.

2 VZPOSTAVITEV SISTEMA ZBIRANJA IN RAZGRADNJE IZRABLJENIH VOZIL V SLOVENIJI Obveznosti iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o izrabljenih motornih vozilih z dne 18. septembra 2000 je Slovenija implementirala v svoj pravni red preko Pravilnika o ravnanju z izrabljenimi motornimi vozili (Ur. l. RS, št. 118/04) ter Uredbe o načinu, predmetu in pogojih opravljanja gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili (Ur. l.

RS, št. 6/05) z dnem vstopa v Evropsko unijo 1.

5. 2004. S temi dokumenti je Slovenija določila način vzpostavitve in opravljanja gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili.

V njej so kot storitve javne službe navedeni: –– prevzemanje izrabljenih motornih vozil, –– zbiranje, razvrščanje in skladiščenje izrabljenih motornih vozil, –– obdelava izrabljenih vozil, –– oddaja v ponovno uporabo, recikliranje, drobljenje ali odstranjevanje sestavnih delov.

Javna služba se izvaja kot koncesionirana gospodarska javna služba. V ta namen je Slovenija razdeljena na štiri koncesijska območja: 1. območje: upravne enote Celje, Domžale, Žalec, Šmarje pri Jelšah, Velenje, Kamnik, Krško, Brežice, Slovenske Konjice, Šentjur

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

pri Celju, Ravne na Koroškem, Sevnica, Laško, Slovenj Gradec, Mozirje, Ruše, Radlje ob Dravi, Hrastnik in Dravograd; 2. območje: upravne enote Ljubljana, Kranj, Škofja Loka, Radovljica, Jesenice, Litija, Zagorje ob Savi, Trbovlje in Tržič; 3. območje: upravne enote Nova Gorica, Koper, Ajdovščina, Grosuplje, Sežana, Postojna, Vrhnika, Tolmin, Trebnje, Črnomelj, Idrija, Piran, Ilirska Bistrica, Cerknica, Kočevje, Izola, Ribnica, Novo mesto, Logatec, Metlika; 4. območje: upravne enote Maribor, Ptuj, Murska Sobota, Slovenska Bistrica, Lendava, Gornja Radgona, Lenart, Ljutomer, Pesnica, Ormož.

Vsak koncesionar mora imeti najmanj en center za obdelavo izrabljenih motornih vozil, v katerem je možno odstraniti vso opremo iz izrabljenih motornih vozil, ki bi lahko pri nadaljnjih postopkih obdelave škodljivo vplivala na okolje, odstranitev sestavnih delov in njihovo skladiščenje pa mora omogočati ponovno uporabo in predelavo. Za učinkovito izvajanje javne službe mora koncesionar zagotoviti dovolj veliko število prevzemnih mest, tako da je na vsakem območju upravnih enot enake registrske oznake vsaj eno prevzemno mesto, razdalja po javnih cestah od prevzemnega mesta do stalnega prebivališča uporabnikov pa ni večja od 50 km.

Do leta 2007 so gospodarsko javno službo izvajali štirje koncesionarji po začasni koncesiji, ki jo je vlada zaradi neuspešno izvedenega prvega razpisa vsako leto podaljševala. V letu 2006 je bil objavljen nov javni razpis za podelitev koncesij za opravljanje gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili. Od aprila 2007 izvajajo gospodarsko javno službo v Sloveniji trije koncesionarji (en koncesionar pokriva dve koncesijski območji).

Cena za izvajanje storitev javne službe je bila v obdobju izvajanja začasne koncesije 0,088 EUR/kg izrabljenega motornega vozila + DDV, v novem petletnem obdobje pa je cena za izvajanje storitev znašala 0 EUR/kg, kar pomeni, da se morajo stroški razgradnje pokrivati iz naslova prodaje sekundarnih surovin.

29

3 TEHNOLOŠKI POSTOPEK 3.1 Zbiranje IMV Zadnji lastnik vozila dostavi IMV na prevzemno mesto, ki ima pogodbo s centrom za razgradnjo IMV. Na prevzemnem mestu se popišejo vsi potrebni tehnični podatki (št. šasije, št. motorja, znamka vozila …), ki so osnova za izdajo potrdila o razgradnji. Le-to služi kot osnovni dokument za odjavo vozila iz prometa.

V prevzemnem mestu se IMV ne obdelujejo, temveč le primerno skladiščijo do transporta v center za razgradnjo. Prostor mora biti ograjen, površine pa utrjene, da ne prepuščajo mineralnih olj in so odporne proti kislinam.

Razpolagati mora z napravami za prevoz IMV, z zadostnimi količinami veziv za iztekajoče tekočine in ustreznim številom gasilnih aparatov.

Priprave na prevoz IMV morajo potekati tako, da se preprečijo poškodbe sestavnih delov, ki vsebujejo tekočine. O IMV je potrebno voditi obratni dnevnik, v katerem so evidentirana vsa novo sprejeta in oddana IMV. 3.2 Transport Nakladanje na tovornjak se na prevzemnem mestu vrši s hidravlično dvižno roko, opremljeno s pasovi za dvig vozila. Kapaciteta nakladanja je odvisna od dovoljene teže nosilnosti tovornega vozila. Pri nakladanju je potrebno na IMV predhodno spustiti stekla, da jih ne poškodujemo.

3.3 Prevzem, tehtanje, razkladanje Tehtanje naloženega transportnega vozila z IMV se izvaja pred vstopom v center za obdelavo vozil.

Razkladanje se vrši pred obratom za osuševanje in razgradnjo IMV. Prostor je urejen z oljnim lovilcem, ki bi ob morebitnem razlitju olj oziroma nevarnih snovi preprečil njihovo odtekanje v meteorno kanalizacijo. Razkladanje se izvaja s pomočjo hidravlične dvižne roke, nameščene na tovornem vozilu. Poskrbeti je potrebno za pravilno razkladanje IMV ter odrediti nadaljnje ravnanje z IMV (skladiščenje, osuševanje) ter izpolniti potrebno dokumentacijo. Nato se

30

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

IMV z viličarjem, ki ima pod vilicami nameščeno lovilno posodo, transportira v skladišče neobdelanih IMV ali v prostor za osuševanje.

V obratu za obdelavo IMV je tudi prostor za opravljanje administrativnih del. Podporo nudi aplikativna programska oprema za sledenje IMV in kontrolo podatkov, ki obsega izdelavo delovnih nalogov, materialno poslovanje rabljenih delov, vodenje oddaje in prodaje nevarnih snovi, sekundarnih surovin, stroškovno spremljanje razgradnje, izdelavo statističnih poročil za Ministrstvo za okolje in prostor (MOP), povezave z Ministrstvom za notranje zadeve in Agencijo Republike Slovenije za okolje (ARSO) ter uporabo informacijskega orodja »IDIS« za razgradnjo vozila.

3.4 Osuševanje Osuševanje je najpomembnejši postopek razgradnje izrabljenega motornega vozila, pri katerem vozilu odstranimo vse nevarne snovi. S tem vozilo izgubi status nevarnega odpadka in je pripravljeno za mehansko razgradnjo ali začasno skladiščenje na deponijskem prostoru.

Pri osuševanju vozilo z dvigalom dvignemo na primerno višino, ki omogoča gravitacijski izpust posameznih nevarnih tekočin v ločene lovilne posode. Odstraniti je potrebno gorivo, motorno olje, zavorno olje, olje iz menjalnika, olje iz diferenciala, hidravlično olje, hladilno tekočino in tekočino za čiščenje stekla.

Odstraniti je potrebno tudi katalizator in rezervoar za bencin ter akumulator.

3.5 Razgradnja Razgradnja IMV obsega naslednje faze: odstranjevanje stekel, odstranjevanje sedežev, odstranjevanje tekstila in oblog, odstranjevanje plastičnih delov, odstranjevanje luči, odstranjevanje odbijačev, odstranjevanje kablov in odstranjevanje motorja in pogonskih elementov.

3.6 Skladiščenje odpadkov Vsi odpadki se začasno skladiščijo v odprtih ali zaprtih skladiščnih prostorih do

oddaje odpadkov pooblaščenemu zbiralcu ali predelovalcu.

Nevarni odpadki so skladiščeni v skladišču nevarnih snovi, eksplozivni odpadki (pirotehnična sredstva) pa v eksplozijsko varnem prostoru. Ostali odpadki so skladiščeni v odprtih ali zaprtih kesonih in zabojnikih na deponijskem prostoru ali v pokritem skladišču.

4 KOLIČINE IZRABLJENIH MOTORNIH VOZIL V OBDOBJU 2007–2009 Po ocenah Ministrstva za okolje in prostor v letu 2004 naj bi v Sloveniji nastalo letno med 40.000 in 50.000 izrabljenih motornih vozil. V pogodbah, ki so s štirimi izvajalci javne službe veljale do 31. 3. 2007, je bila opredeljena kapaciteta delavnic za razgradnjo, ki naj bi omogočala obdelavo 20.000 vozil letno na vsakem koncesijskem območju posebej oziroma 80.000 letno. Ob podpisu novih koncesijskih pogodb smo morali koncesionarji zagotavljati razgradnjo 8.000 vozil oziroma skupaj 32.000 vozil letno. V predlogu spremembe uredbe o izrabljenih motornih vozilih (MOP, 3. 7. 2008) in resoluciji (januar 2006) je navedeno, da v Sloveniji nastane med 50.000 in 60.000 izrabljenih vozil. Žal smo koncesionarji za izvajanje gospodarske javne službe v letih od 2007 do 2009 zbrali in skladno z okoljsko uredbo obdelali le malo več kot 5.000 vozil letno oziroma okoli 10 % letno predvidenih količin. Po ocenah Ministrstva za okolje in prostor naj bi okoli 20.000 izrabljenih vozil zadnji lastniki prodali v sosednje države zunaj Evropske unije, 30.000 vozil pa naj bi bilo "razgrajenih" v okviru sivega trga v Sloveniji (Revizijsko poročilo Računskega sodišča, junij 2010).

SB IMV SB 2008 IMV SB 2009 IMV 2007

KASTELEC KARBON SAUBER- SKUPAJ MACHER 537 459 0 2.186 1.214 1.062 5.458 1.188 191 0 2.311 839 1.047 5.576 749 146 0 2.580 948 860 5.283

Tabela 1: Število prevzetih starih bremen (SB) in IMV pri koncesionarjih Avtotransporti Kastelec s.p., Karbon d.o.o. in Saubermacher Slovenija d.o.o. v obdobju 2007 – 2009

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

količin je dosežena stopnja predelave 86,27 %. Predvidevamo, da enako stopnjo predelave dosegata tudi preostala koncesionarja.

5 MASNI IN UTEŽNOSTNI DELEŽI SUROVIN V IMV V družbi Karbon izvajamo gospodarsko javno službo razgradnje izrabljenih motornih vozil že od leta 2004 in o obdelavi izrabljenih vozil vodimo natančne evidence vhodnih in izhodnih masnih tokov, saj moramo na njihovi osnovi zagotavljati stopnjo predelave izrabljenih vozil, kot to zahtevata Direktiva EU in Uredba.

Na osnovi statističnih podatkov družbe Karbon so bili masni in utežnostni deleži izrabljenih vozil v letu 2009 naslednji: KOVINE BARVNE KOVINE PLASTIKA, STEKLO NEVARNE SNOVI GUME SKUPAJ

KG

628.420 19.633 158.330 8.800 20.460 835.643

%

31

75,20 2,35 18,95 1,05 2,45 100,00

Tabela 2: Masni (kg) in utežnostni (%) deleži IMV v letu 2009

Ustreznost nadaljnjega ravnanja z navedenimi razgrajenimi komponentami izrabljenega vozila velja in je dokazljiva le za vozila, ki so bila obdelana v enem od centrov za razgradnjo.

Predvidevamo, da se v okviru razgradnje na sivem trgu skladno z okoljsko zakonodajo ravna le s kovinami in barvnimi kovinami, ostali materiali pa povzročajo "nelegalnim razgrajevalcem" stroške, zato se utemeljeno postavlja vprašanje, kaj se dogaja z več kot dvajsetimi masnimi odstotki izrabljenih vozil oziroma kje v Sloveniji konča preko 5 milijonov kg odpadkov, od katerih je vsaj 250.000 kg nevarnih snovi.

6 DOSEGANJE STOPNJE PREDELAVE Skladno z zahtevami Direktive EU in Uredbe je potrebno pri obdelavi vozil dosegati stopnjo predelave 85 %. V družbi Karbon smo v letu 2009 dosegli stopnjo predelave 82,54 %, kar je nižja vrednost od zahtevane. Glede na mase vozil na vhodu predvidevamo, da so avtoodpadi, ki imajo dovoljenje za odvzem rezervnih delov pred oddajo vozil v razgradnjo za ponovno uporabo, odvzeli med 100 do 150 kg rezervnih delov. Z upoštevanjem teh

PONOVNA UPORABA SNOVNA PREDELAVA TERMIČNA OBDELAVA ODLAGANJE SKUPAJ

KG

226.800,0 663.613,0 26.440,1 145.950,0 1.062.803,1

%

21,34 62,44 2,49 13,73 86,27

Tabela 3: Dosežena stopnja predelave v Centru za obdelavo IMV Karbon v letu 2009

Seveda lahko to stopnjo predelave povezujemo le z evidentiranimi količinami prevzetih izrabljenih vozil pri izvajalcih gospodarske javne službe. Upoštevajoč utežnostne deleže vozil in dejstvo, da se 30.000 vozil razgradi na sivem trgu s stopnjo predelave največ 77,5 % (kovine in barvne kovine), lahko predpostavimo, da v okviru legalne in nelegalne razgradnje vozil v Sloveniji dosegamo maksimalno 78,8-odstotno stopnjo predelave, ki skoraj v celoti izključuje ustrezno ravnanje z nevarnimi snovmi.

7 UČINKOVITOST IZVAJANJA SISTEMA IN DOSEGANJE CILJEV DIREKTIVE Pravni red, ki ga je država Slovenija uvedla skladno z Direktivo, zagotavlja doseganje petih od šestih ciljev, navedenih v Direktivi (Uvod), najbolj problematična pa je implementacija pravnega reda za doseganje CILJA 3, ki določa, da morajo države članice storiti vse potrebno, da se vsa izrabljena motorna vozila oddajo v pooblaščene obrate za predelavo.

Eden od glavnih vzrokov neučinkovitosti sistema je dokument Izjava o lokaciji, ki zadnjemu lastniku omogoča, da poda izjavo s podatki o začasnem umiku vozila iz prometa. Lastnik vozila je namreč sam presojevalec, ali je vozilo izrabljeno (odpadek) ali pa bo zaradi različnih interesov le začasno umaknjeno iz prometa.

Lastniku vozila tako izjava o lokaciji omogoča, da svoje izrabljeno vozilo skladišči na svojem dvorišču, nevarne snovi pa mirno odtekajo v podtalnico. Lahko pa ga preda (ali proda) avtoodpadom kot nelojalni konkurenci javne službe ali drugim zbiralcem sekundarnih surovin. Onemogočen je nadzor nad obdelavo

32

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

izrabljenega vozila, ravnanjem z nevarnimi snovmi in doseganjem stopnje predelave.

Vendar lastnik vozila, ki je izrabljeno po predpisih o varstvu okolja, le-tega ne sme enostavno odstraniti s tem, da poda izjavo o lokaciji (in ga "začasno umakniti iz prometa"), temveč ga je dolžan odjaviti ob predložitvi potrdila o razgradnji. Kazen za kršitev znaša 250 evrov, za izvajanje nadzora pa so pristojni inšpektorji za okolje Inšpektorata RS za okolje in prostor.

8 ZAKLJUČEK Slovenija je v letu 2004 uspešno postavila pravni red na področju ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili, žal pa pri implementaciji pravnega reda ni bila tako uspešna. Le 10 %

izrabljenih vozil konča pri izvajalcih javne gospodarske službe, preostale količine pa zberejo nelegalni avtoodpadi in zbiralci sekundarnih surovin. Ker se v vsakem izrabljenem vozilu nahaja tudi preko 20 kg nevarnih snovi, se z izvajanjem sistema ne dosega tretjega cilja direktive, temveč se v okolju povzroča tudi nepopravljiva škoda. Za izboljšanje rezultatov in doseganje zastavljenih ciljev je potrebno takoj spremeniti vsebino izjave o lokaciji ter uvesti takso na začasno skladiščenje neregistriranega vozila. Poleg tega je potreben tudi poostren inšpekcijski nadzor nad delovanjem "legalnih" in "nelegalnih" avtoodpadov: komu in na osnovi katerih dokumentov so bili dani rezervni deli v ponovno uporabo.

Med predavanjem

Darja Potočnik Benčič, mag. farm., spec., Lekarne Ptuj, in dr.

Marko Pukl, Kemofarmacija, med odmorom

Med razpravo

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

33

Center za predelavo kovinskih odpadkov DINOS – NAKLO Peter Schwarzbartl, Dinos d.d.

1 Uvod V centru za predelavo kovinskih odpadkov Dinos Naklo se nahajajo: predtrgalec, ŠREDER s celotno šredersko linijo za ločevanje lahke in magnetne frakcije, sortirna linija šrederske lahke frakcije, pokrita hala za ostružke z lovilcem emulzij ter dva grabilnika, nakladalnik in viličar za manipulacijo materiala v centru za predelavo.

2.2 Rezalnik papirja Primer rezalnika papirja, ki ga proizvajalec prodaja kot "Deskside Strip Cut shredder". V bistvu gre za rotirajoče škarje, vendar je proizvajalec raje uporabil izraz "šreder", ki pa ne odraža dejanskega načina delovanja rezalnika.

Za zagotovitev okolju sprejemljivega dela je bilo narejenih 22.000 m2 betonskih neprepustnih površin, protihrupna zaščita celotne šrederske linije in filtracija izpustov v zrak z vodnim izmenjevalnikom.

Slika 2: Rezalnik papirja

2 Šreder

2.3 Rotirajoče škarje – rezalnik

Z besedo šreder se v splošni rabi in tudi v reciklažni industriji označuje različne stroje in osebe1.

2.1 Junak iz risank

Slika 3: Industrijski šreder SG 1800

Slika 1: Shredder, junak iz sveta ninja želv

Primer industrijskih rotirajočih škarij za razrez pnevmatik: industrijski šreder SG 1800, robustna 3-osna tehnologija za točno velikost razreza, ki izhaja iz preverjene 2-osne tehnologije rotirajočih škarij. Proizvajalec sam v nadaljevanju "prizna", da gre za rotirajoče škarje,

34

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

čeprav stroj poimenuje "industrijski šreder SG 1800".

Slika 6: Šrederska linija Dinos Naklo pred zagonom Slika 4: Industrijski šreder SG 1800

2.4 Mlin – grinder mill Z besedo šreder nekateri označujejo vertikalne mline.

3 Šreder 3.1 Osnovni podatki o šrederju Dinos Naklo Šreder v Naklem je s pogonskim motorjem nazivne moči 2000 KM med manjšimi, kljub temu pa dovolj zmogljiv za potrebe slovenskega trga.

Slika 5: Rotor vertikalnega mlina za mletje kovinskih odpadkov

2.5 Šreder Vsi prej našteti stroji in naprave se sicer lahko poimenujejo z besedo šreder, a pri predelavi kovinskih odpadkov se z besedo šreder misli na predelovalno linijo za drobljenje kovinskih odpadkov, kjer se material trga s pomočjo kladiv in nakoval. Ne gre torej za rezanje ali mletje, ampak za trganje in drobljenje. Slovenski izraz za šreder bi zato lahko bil trgalni drobilnik.

Slika 7: Pogled na šreder (srce šrederske linije) z vhodno drčo materiala med montažo

V rotorju se nahaja 16 kladiv zvončaste oblike: –– teža kladiva: 82 kg –– teža rotorja: 26 t –– teža šrederja: 150 t –– moč motorja: 1470 kW (2000 HP)

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

35

Slika 8: Pogonski motor šrederja z odprto viskozno sklopko in kardanskim prenosom moči na rotor Slika 11: Spodnje sito v šrederju, skozi katerega preide večina zdrobljenega materiala.

Slika 9: Rotor šrederja z vgrajenimi kladivi in zaščitnimi oblogami med vgradnjo

3.2 Princip delovanja šrederja

Slika 12: Šreder z odprtim zgornjim delom, v katerem se lepo vidi zgornje sito in rotor v sredini.

sam postopek šrediranja pa je zaradi predelave kovinskih odpadkov tudi hrupen. Material, ki vstopi v šreder, se v šrederju zdrobi in nato zapusti šreder v obliki majhnih delcev.

Slika 10: Princip delovanja šrederja

Material, ki po drči pada v šreder, kladiva na nakovalu raztrgajo na manjše kose. Ko so delci materiala dovolj majhni, zapustijo šreder skozi spodnje ali zgornje sito. Prevelik material se nadalje vrti v šrederju, dokler ni razkosan na dovolj majhne delčke. Luknje v situ so velikosti cca. 80 mm krat 120 mm. Šreder pri postopku drobljenja material trga in drobi. Med tem postopkom se sprošča prah,

Šrediran material je potrebno zato s postopki nadaljnje obdelave očistiti, odstraniti neprimerne delce in sortirati glede na sestavo materiala. Za zagotavljanje ustreznih okoljskih vplivov sta poleg šrederja nujni tudi odpraševalna naprava in protihrupna zaščita.

4 Šreder – dodatna oprema Za doseganje želene kapacitete predelave in okoljsko sprejemljivo predelavo kovinskih odpadkov je poleg šrederja potrebno vgraditi še veliko "dodatne" opreme:

36

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

–– predtrgalec, –– vstopni transportni trak, –– vhodno drčo za material s tlačno pridrževalnimi valji, –– vibracijsko korito pod šrederjem, –– odpraševalno napravo, –– opremo za ločevanje lahke in težke frakcije, –– magnetni boben za ločevanje magnetnih delcev, –– trakove, vibracijska korita ..., –– opremo za nadaljnje sortiranje (po želji).

4.1 Predtrgalec

Predtrgalec sestavljajo tri počasi vrteče gredi.

Vsaka gred je gnana s svojim hidromotorjem.

Na gredi se nahajajo "zobje" različnih velikosti, ki material raztrgajo in s tem pripravijo za nadaljnjo obdelavo.

4.2 Vhodni transportni trak Vhodni transportni trak omogoča primerno doziranje vhodnega materiala v šreder.

Spodnji del traku je v dolžini osmih metrov raven, kar omogoča pravilno in pravočasno zalaganje šrederja z materialom.

Predtrgalec z inštalirano močjo 500 kW skrbi za grobo razkosanje vhodnega materiala (predvsem za baliran material). S predhodnim razkosanjem materiala se bistveno poveča kapaciteta šrederske linije, zagotovi pa se tudi večja varnost postopka šrediranja, saj se bistveno zmanjša nevarnost vnosa nevarnih snovi in prevelikih kosov, ki bi lahko poškodovali rotor.

Slika 15: Vhodni transportni trak z zaščito nakladalnega korita – raven spodnji del traku

4.3 Odpraševalni sistem

Slika 13: Predtrgalec med montažo

Slika 14: Predtrgalec v zaščitnem "oklepu" med delovanjem

Odpraševalni sistem z dvema močnima ventilatorjema, dvema ciklonoma in vodnim izmenjevalnikom – odstranjevalcem prahu iz zraka omogoča stalno odsesavanje drobnih prašnih delcev in večjih lahkih materialov (plastike, tekstila, aluminija ...). S pomočjo ustrezne filtracije izhodnega zraka se zagotavlja ustreznost emisij v zrak.

Slika 16: Odpraševalni sistem med montažo

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

37

4.4 Protihrupna zaščita

4.6 Magnetni ločevalnik

Pri postopku šrediranja nastaja pri drobljenju materiala povečan hrup, zato je celotna šrederska linija zaščitena s protihrupno zaščito.

Poleg šrederja se znotraj protihrupne zaščite nahajajo tudi ventilatorji z motorji odpraševalne naprave, magnetni ločevalnik, vibracijske drče, transportni trakovi – vsi deli, ki povzročajo hrup. Protihrupna zaščita ima tudi vmesne protihrupne zaščitne elemente, ki naredijo delovanje šrederske linije navzven skoraj neslišno.

Vrtljiv magnetni boben omogoča avtomatsko ločevanje kovinskih magnetnih kosov materiala. Izločeni material predstavlja glavnino tako predelanega masnega materiala.

Slika 19: Pogled na magnetni boben (zgoraj) pred začetkom delovanja, zaradi česar je še modre barve

4.7 Ločeno zbiranje šrederske težke frakcije (ŠFT) Slika 17: Montaža protihrupne zaščite: na levi dobro vidna nosilna konstrukcija, na desni pa že vgrajeni patentirani protihrupni elementi

Kar magnetni boben ne odstrani iz drobljenega materiala, se imenuje šrederska težka frakcija. V njej se nahaja veliko barvnih kovin.

4.5 Sortirna kabina Material se po končanem postopku drobljenja in avtomatskega ločevanja dokončno pregleda v sortirni kabini, kjer se odstranijo preostale nečistoče in posamezne frakcije materialov.

Slika 20: Montaža traku za ločeno zbiranje šrederske težke frakcije

5 Sortirna linija za šredersko lahko frakcijo (ŠLF)

Slika 18: Sortirna kabina s prezračevalnim kanalom in sortirnimi odprtinami – jaški

Z odpraševalnim sistemom se iz drobljenega materiala odstrani vsa lahka frakcija (ventilatorji jo odpihnejo). V tej frakciji se poleg plastike, tekstila in drugih snovi nahaja še veliko

38

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

uporabnih lahkih materialov (pločevinke, Aldelci, jekleni drobni delci), ki se jih loči v dodatni sortirni liniji.

sposobnost odstranjevanja kovinskih delcev iz preostanka šrederske lahke frakcije, –– "eddy current separator" za izločevanje preostalih "nemagnetnih" kovinskih delcev.

Sortirna linija za ŠLF obsega: –– nadtračni magnet za izločanje magnetnih kovinskih delcev, –– bobnasto sito za odstranitev drobnih delcev velikosti do 20 mm, ki bi znatno poslabšali

Slika 24: "Eddy current separator" Slika 21: Sortirna linija za šredersko lahko frakcijo med montažo

6 Predelava materialov 6.1 Vhodni materiali

Slika 22: Nadtračni magnet za izločanje magnetnih kovinskih delcev Slika 25: Primer vhodnega materiala ob traku za zalaganje šrederja

Za predelavo na šrederski liniji so primerni sledeči materiali: –– osušena in očiščena (razgrajena) IMV, –– OEEO – VGA razen HZA, –– kovinski odpadki iz gospodinjstev (radiatorji, kolesa, kovinsko pohištvo ...), –– tanek kovinski industrijski odpadek – pločevina do 4 mm, –– kompozitni tanki materiali in drugo.

Slika 23: Bobnasto sito za odstranitev drobnih delcev

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

6.2 Izhodni produkti šrederja –– zdrobljen jeklen odpadek E-40, ki izhaja na koncu šrederske linije in je že končna surovina za ponovno predelavo v železarnah, –– smeti in druge nečistoče, ki se izločijo po obdelavi v vetrnem ločevalniku in nalagajo v betonski boks za odpadke, t. i. šrederska lahka frakcija, –– nemagnetni težki materiali (barvne kovine in drugi težji odpadki), ki se izločijo po obdelavi v magnetnem bobnu, t. i. šrederska težka frakcija , –– jekleni delci, ki jih izločamo iz šrederske lahke

frakcije z nadtračnim magnetnim trakom, –– droben material velikosti zrn do 20 mm, izločen iz šrederske lahke frakcije, –– barvne kovine, izločene iz šrederske lahke frakcije.

7 Zaključek Predelovalni center kovinskih odpadkov Dinos Naklo z edino okoljsko sprejemljivo šredersko linijo v Sloveniji omogoča ekonomično in okolju prijazno predelavo različnih kovinskih odpadkov, ki jih z drugimi postopki predelave ni mogoče primerno obdelati.

Jeklen kovinski odpadek E40

ŠLF

ŠTF

Izločene kovine iz ŠLF

Delci, manjši od 20 mm

Izločeni nemagnetni kovinski delci

Slike 26: Izhodni produkti šrederja

39

40

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Slika 27: Pogled na dokončano montažo šrederske linije pred zagonom proizvodnje

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

41

Izkušnje in problematika pri ravnanju z nevarnimi odpadki iz gospodinjstev v okviru RCERO Celje Metka Vrhovšek Širca, Milka Leskošek, Simbio d.o.o.

Milka Leskošek

1 UVOD 1.1 Kaj so nevarni odpadki?

Nevarni odpadki so odpadki, ki vsebujejo večje količine zdravju in okolju škodljivih snovi, zato jih ni dovoljeno odlagati skupaj z ostalimi komunalnimi odpadki iz gospodinjstev ter zahtevajo poseben način ravnanja glede na njihove nevarne lastnosti.

Nevarni odpadki nastajajo v industrijski, obrtni in kmetijski dejavnosti in tudi doma v gospodinjstvu. Z njimi se srečujemo vsak dan, tako v delovnem kot domačem okolju.

Nevarni odpadki, s katerimi se najpogosteje srečujemo v gospodinjstvu, so: ostanki barv in lakov, kozmetika, računalniška oprema, izrabljeni akumulatorji in baterije, ostanki pesticidov in insekticidov, stara zdravila, svetila, ostanki odpadnih strojnih in mazalnih olj, odpadna jedilna olja in podobno.

Skladno z uresničevanjem zahtev pri ravnanju z nevarnimi odpadki smo v podjetju Simbio v letu 2001 pristopili k izvajanju aktivnosti z naslednjimi koraki: –– Nakup ustreznega vozila in opreme Nabavili smo specialno vozilo z ADR opremo in atestiranim zbiralnim kontejnerjem za zbiranje in prevažanje nevarnih odpadkov.

Zbiralni kontejner je oblikovan, konstruiran in izdelan za varen cestni transport in premeščanje nevarnih odpadkov po ADR predpisih na želeno mesto. V kontejnerju je nameščenih 10 okroglih posod z volumnom 250 l, ki so izdelane iz nerjaveče pločevine s kovinskim vodotesnim pokrovom. Vsaka posoda je zavarovana pred morebitnim premikanjem z varnostno ograjo in preklopno prečko. Poleg okroglih posod je v posebnem ogrodju pritrjen še zabojnik za akumulatorje, izdelan iz še debelejše pločevine. Pokrov se varno zapira z zapirali, ki morajo biti varovana z R-varovalko. Ločeno oddajanje in hranjenje nevarnih odpadkov

1.2 Pristop in začetek izvajanja zbiranja nevarnih odpadkov Odredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki, ki je začela veljati spomladi 2001, določa, da mora izvajalec javne službe zagotoviti izločanje nevarnih frakcij iz celotnega snovnega toka komunalnih odpadkov ter zagotoviti njihovo varno odstranitev oziroma uničenje. Zagotoviti mora ločeno zbiranje in prevzemanje v zbiralnicah nevarnih frakcij ali v premičnih zbiralnicah ter v zbirnih centrih.

Specialno vozilo z ADR opremo in atestiranim kontejnerjem za zbiranje in prevažanje nevarnih odpadkov

42

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

preprečuje nezaželene reakcije med njimi, ki lahko povzročijo eksplozije, samovžige, razvijanje in uhajanje strupenih plinov in podobno.

Kontejner ima na podu pohodno rešetko in lovilno posodo v primeru razlitja tekočin.

Zbiralni kontejner je z zunanje strani opremljen z opozorilnimi znaki po RID in ADR predpisih.

–– Strokovno izobraževanje zaposlenih Poskrbeti je bilo potrebno za strokovno izobraževanje zaposlenih glede celotnega ravnanja z nevarnimi odpadki. Delavci so opravili ustrezne preizkuse znanja in se s tem usposobili za nadaljnje delo.

–– Osveščanje javnosti Pred začetkom izvajanja akcij zbiranja nevarnih odpadkov iz gospodinjstev je bilo potrebno organizirati promocijo v medijih.

Tako smo izvedli številne predstavitve v okviru tiskovnih konferenc, televizijskih in radijskih oddaj, objav v lokalnih časopisih ter ostalih tiskanih medijih, kot so zloženke in letaki, ki so jih občani prejeli na dom.

Predstavitve so potekale tudi na osnovnih šolah, kjer se je zbiranje nevarnih odpadkov delno že izvajalo, in sicer kot zbiranje odpadnih baterij v okviru projekta Otroci za pravilno ravnanje z odpadki, ki poteka že od leta 1997.

Izvajali smo že tudi zbiranje iztrošenih akumulatorjev, ki smo jih zbirali na terenu in na odlagališču ter jih posredovali v Tovarno akumulatorskih baterij Mežica.

–– Območje zbiranja nevarnih odpadkov Predvideli smo pričetek izvajanja akcij zbiranja

nevarnih odpadkov na celotnem območju dvanajstih občin, kjer smo izvajali dejavnost javne službe zbiranja in odvoza odpadkov.

Ko so bile dane vse možnosti za operativni začetek zbiranja, smo pripravili terminski in krajevni plan za vseh dvanajst občin z natančno določitvijo lokacije vozila z zbiralnim kontejnerjem, kjer je bilo možno oddati nevarne odpadke. Lokacije so bile dogovorjene s predstavniki lokalnih skupnosti in so običajno na najbolj obiskanih mestih, ob trgovinah, šolah, vrtcih, blokih. Obvestila v obliki letakov so bila poslana po pošti v vsa gospodinjstva, objavljena so bila v vseh sredstvih javnega obveščanja (lokalni časopisi, radio in televizija).

Letake smo dostavili tudi na osnovne šole, tako so lahko tudi učenci opozorili svoje domače na potek akcije.

Zbiranje je bilo organizirano v dopoldanskem in popoldanskem času, z najmanj triurnim postankom vozila z zbiralnim kontejnerjem na vsaki lokaciji. S tem so bile dane možnosti širšemu krogu uporabnikov za oddajo odpadkov. Nevarne odpadke je sprejemal strokovno usposobljen predstavnik podjetja, ki jih je ustrezno razvrstil. Zbrani nevarni odpadki so se ob zaključku dneva odpeljali na začasno skladiščenje v zbirni center. Po zaključku celotne akcije v vseh občinah pa smo zbrane količine nevarnih frakcij posredovali pooblaščenim prevzemnikom ali odstranjevalcem, ki nevarne odpadke presortirajo, homogenizirajo ali preembalirajo v ustrezne pošiljke, primerne za oddajo in transport do predelovalcev. To so specializirana podjetja za fizikalno-kemijsko obdelavo (kot je npr. destilacija odpadnih topil), sežigalnice in podobno.

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

43

Zbirni center Celje

Rezultati prve izvedene akcije so presegli pričakovanja, saj je bilo skupaj zbranih skoraj 45 ton nevarnih odpadkov, kar je predstavljalo kar 0,37 kg/preb. Odziv občanov je bil zelo dober, njihovi predlogi pa so bili, da se naj takšne akcije izvaja v spomladanskem in jesenskem času, saj običajno naši uporabniki nimajo na voljo rezervnega prostora za skladiščenje nevarnih odpadkov do oddaje.

1.3 Nadaljevanje aktivnosti Akcije zbiranja nevarnih odpadkov smo izvajali enkrat do dvakrat letno, v spomladanskem ali jesenskem času, vendar se je izkazalo, da zadostuje izvedba ene akcije letno. Med letom pa imajo občani možnost oddajanja nevarnih odpadkov v zbirne centre, kjer zanje poskrbi strokovno osebje.

Pred pričetkom izvajanja akcij občane obvestimo preko različnih medijev, prav tako pa jih

tudi med potekom akcije dnevno obveščamo o lokaciji premične zbiralnice. Izvajanje akcije smo nadgradili z nagradno igro Na varno odloži in nagradno igro sproži, v kateri so sodelovali vsi, ki so oddali nevarne odpadke.

V osnovnih šolah smo organizirali nagradne natečaje, kjer so sodelovali učenci z raznimi prispevki (literarnimi prispevki, fotografijami, izdelki iz odpadnih materialov …). Nagrajeni izdelki so bili tudi razstavljeni.

Učence smo spodbujali za zbiranje odpadnih baterij, izrabljenih kartuš, tonerjev, ki smo jih posredovali pooblaščenim prevzemnikom.

Prav tako smo sodelovali pri naravoslovnih dnevih v obliki delavnic, kjer smo predstavili načine varnega in pravilnega načina ravnanja z odpadki ter pripravljali prispevke kot uporaben pripomoček pri okoljski vzgoji in izobraževanju.

V skoraj desetletnem obdobju izvajanja akcij je bilo potrebno lokacije premičnega zbiralnega kontejnerja tudi spreminjati skladno s potrebami in željami krajanov ter jih pravočasno obvestiti o spremembah. Pogosto so se pojavljali problemi zaradi pomanjkanja prostora na lažje dostopnih lokacijah, še zlasti na parkiriščih, kar je zahtevalo veliko usklajevanja in dogovarjanja.

Zbirni center Žalec

44

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Rezultati leto količina [kg] porast [%] EVROPA porast [%]

2001 51.787 / + 12

2002 21.424 + 12

2003 33.354 + 55,7 + 12

2004 39.758 + 19,2 + 12

2005 51.637 + 29,9 +5

Količine nevarnih odpadkov 60.000

Drugi tovrstni odpaki; 29 %

2006 49.911 -3,4 +5

2007 51.170 + 2,5 +5

Neklorirana, motorna, strojna in mazalna olja; 18 %

50.000

2008 45.302 -11,5 +5

2009 30.386 -32,9 +5

Embalaža, ki vsebuje ostanke nevarnih snovi; 5 % Topila; 2 % Kisline; 0 %

40.000

Baze; 0%

kg

Fotokemikalije; 0 %

30.000

Pesticidi; 4 % Jedilno olje in maščobe; 5 %

20.000 Baterije in akumulatorji; 17 %

10.000 0

2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 leto

Citotoksična in citostatična zdravila; 2 %

Barve, črnila, lepila in smole, ki vsebujejo nevarne snovi; 17 % Detergenti, ki vsebujejo nevarne snovi; 1 %

Graf 1: Količine zbranih nevarnih odpadkov v kg v obdobju od 2001 do 2009

Graf 2: Struktura nevarnih odpadkov glede na vrsto odpadkov

1.4 Analiza rezultatov

1.5 Nevarni odpadki v postopkih obdelave RCERO

1. Iz prikazanih rezultatov je razvidno, da so bile količine zbranih nevarnih odpadkov v prvem letu izvedbe akcije precej visoke, kar kaže na to, da so imeli občani doma shranjene zaloge nevarnih odpadkov.

2. Dinamika zbranih količin po letih ne kaže bistvenega povečevanja kljub našim prizadevanjem za boljše rezultate. Nekatere vrste nevarnih odpadkov občani vračajo ob nakupu novih izdelkov.

3. Med posameznimi frakcijami je po pričakovanju največ akumulatorjev in odpadnih baterij, strojnih in mazalnih olj, ostankov barv, lepil, smol in podobnih odpadkov, odpadnih jedilnih olj, pesticidov in topil.

4. Primerjalno so količine posameznih frakcij nevarnih odpadkov približno enake, pri nobeni vrsti se ne odraža trend naraščanja.

5. Spremljanje količin zbranih odpadkov po posameznih občinah, kjer izvajamo javno službo, je pokazalo, da se sicer zberejo večje količine nevarnih odpadkov v večjih občinah, vendar izračun zbranih količin na prebivalca kaže, da so le-te večje v manjših občinah, kot sta npr. Tabor in Vransko.

Pri delovanju Regionalnega centra RCERO Celje predstavljajo nevarnost predvsem nevarni odpadki, ki so pomešani med mešane komunalne odpadke in so predvideni za obdelavo v objektih RCERO. Če so tovrstni odpadki večji in dobro vidni, se jih lahko ročno izloči (kot npr. akumulatorje), problem pa predstavljajo manjši nevarni odpadki.

Glede na vrsto tveganja, ki ga posamezne nevarne skupine povzročajo, lahko opredelimo tri večje skupine nevarnih snovi.

1.6 Zdravje zaposlenih Zaposleni lahko pridejo v neposreden stik z odpadki pri raznih delih – čiščenju strojev, vzdrževanju naprav, odstranjevanju nevarnih primesi itd.

Opravljeni so bili določeni ukrepi: –– izobraževanje zaposlenih, –– ustrezna zaščitna sredstva, –– cepljenje proti najpogostejšim povzročiteljem.

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

S pazljivostjo lahko zaposleni tveganje zmanjšajo na minimum, vendar je tveganje za zaposlene vedno prisotno.

Primeri možnih nesreč: –– vdihavanje mikroorganizmov pri trohneči mrhovini, –– vbod okužene igle, –– ureznine vseh vrst, –– razlitje kisline po koži.

Skrb za zdravje zaposlenih je zelo pomembno, zato je izrednega pomena osveščati uporabnike o nevarnih posledicah odlaganja nevarnih odpadkov med mešane komunalne odpadke.

Možnost nesreč na napravi Najpogostejše nesreče, ki jih povzročajo nevarne snovi: –– požar, –– eksplozija, –– izpusti kemikalij.

Izpusti kemikalij so zelo pogosti, saj ljudje odvržejo v originalni embalaži raznovrstne kemikalije. Po mletju se tlačenke predrejo in zaradi pritiska pride do izpustov po prostoru.

V napravi smo imeli že večkrat manjše požare.

Eksplozij na srečo še ni bilo.

Razni večji nevarni odpadki (v večini primerov akumulatorji in gume) predstavljajo tudi problem mletja, zato velikokrat prihaja do zastojev in poškodb na mlinu.

Sortirnica

45

1.7 Okvare in obrabe strojev Določene kemikalije lahko po daljšem času načenjajo nekatere dele naprave (npr. trakove).

Razni večji odpadki, predvsem akumulatorji, povzročajo lome naprav in poškodbe na strojih.

2 Zaključki in cilji Nevarni odpadki, pomešani med mešane komunalne odpadke, predstavljajo precejšen problem pri obratovanju naprav RCERO, zato bodo naše aktivnosti usmerjene predvsem k cilju izločiti čim več nevarnih odpadkov iz preostanka mešanih komunalnih odpadkov v gospodinjstvih.

Cilje želimo doseči z nadaljnjim osveščanjem občanov o nevarnih lastnostih in posledicah skupnega odlaganja odpadkov v zabojnike, in sicer preko sredstev javnega obveščanja, organiziranja nagradnih iger, vprašanj preko radijskih in TV-sprejemnikov. V osnovnih šolah že delujemo v tej smeri, saj smo pripravljali nagradne natečaje na temo nevarnih odpadkov in s tem približali tematiko šolski mladini, ki že kaže večjo okoljsko osveščenost. Osveščanje želimo razširiti tudi v vrtce.

Občanom želimo nuditi čim več možnosti za oddajo nevarnih odpadkov s povečevanjem možnih lokacij za premično zbiralnico ter možnostjo oddaje tudi med letom.

46

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Možnosti za učinkovitejše ravnanje z nevarnimi odpadki iz gospodinjstev Jure Flerin in Emil Nanut, Kemis d.o.o.

Emil Nanut

1 Povzetek Zbrane količine nevarnih odpadkov iz gospodinjstev strmo naraščajo iz leta v leto. Strm trend naraščanja odpadkov pripisujemo predvsem vedno večji ekološki zavesti prebivalcev, svoj delež pa nosi tudi vedno bolj dosledno ločeno zbiranje odpadkov na mestu nastanka in nadzor odlaganja odpadkov v posamezne zabojnike. Z odpiranjem zbirnih centrov za ravnanje z odpadki, v okviru katerih je tudi zbiralnica nevarnih odpadkov, se je močno povečala možnost oddaje nevarnih odpadkov, kar je tudi prispevalo k večjemu deležu zbranih tovrstnih odpadkov. Hitra rast količine zbranih nevarnih odpadkov pa na drugi strani predstavlja vedno večji problem ustreznega ravnanja, zbiranja in odstranjevanja, predvsem v zbirnih centrih. V prispevku so predstavljeni načini zbiranja, problemi pri zbiranju, pa tudi zakonodajni problemi pri ravnanju z nevarnimi odpadki. Ob koncu so predstavljeni predlogi za izboljšavo.

2 Predstavitev podjetja Kemis je družba, ki se ukvarja z zbiranjem, predelavo, odstranjevanjem, prevozom ter posredovanjem in trženjem različnih vrst odpadkov. Družba je bila ustanovljena 1. 4. 1983 in je kot prvo podjetje v Sloveniji leta 1991 izpolnjevalo pogoje za ravnanje s »posebnimi« odpadki. Od leta 2003 je v 100-odstotni lasti Gorenje d.d. Poleg matičnega podjetja v Sloveniji ima Kemis svoja podjetja še na Hrvaškem, v BIH in Srbiji.

Družba želi postati najboljše podjetje na področju gospodarjenja z nevarnimi odpadki

v Sloveniji in v državah bivše Jugoslavije. S svojo dejavnostjo zmanjšuje vpliv odpadkov iz proizvodnje, storitev in gospodinjstev na okolje. Kupcem ponuja strokovne, celovite, vsestransko varne in stroškovno sprejemljive rešitve na področju gospodarjenja z odpadki, pri tem pa se drži vrednot, kot so varnost, znanje, učinkovitost, odzivnost, zglednost in odgovornost.

Z namenom zagotavljanja visoke kvalitete storitev, ustreznega ravnanja z okoljem in ustreznega varstva pri delu je podjetje uskladilo delovanje z zahtevami standardov ISO 9001, ISO 14001 in OHSAS 18001.

3 Uvod 3.1 Zakonodaja Področje nevarnih odpadkov iz gospodinjstev pokrivajo naslednji predpisi: –– Zakon o varstvu okolja (krovni zakon), –– Odredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (Uradni list RS, št.

21/01), –– Uredba o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 34/08), –– drugi specifični predpisi, –– Klasifikacija vrste odpadkov, ki se zbirajo.

Kl. št. odpadka 15 01 10* 15 01 11* 20 01 13* 20 01 14* 20 01 15* 20 01 17*

Vrsta odpadka embalaža nevarnih snovi prazne tlačne posode topila kisline alkalije fotokemikalije

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

20 01 19* 20 01 21* 20 01 25 20 01 26* 20 01 27* 20 01 29* 20 01 33* 20 01 33* 20 01 99*

pesticidi fluorescentne cevi in drugi odpadki, ki vsebujejo živo srebro jedilno olje in maščobe olje in maščobe, ki niso zajete v 20 01 25 premazi, črnila, lepila in smole, ki vsebujejo nevarne snovi čistila (detergenti), ki vsebujejo nevarne snovi akumulatorji in baterije baterije ter nesortirane baterije, ki vsebujejo te baterije drugi tovrstni odpadki

3.2 Obveznosti izvajalca javne službe Skladno s 4. čl. Odredbe o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki, mora izvajalec javne službe za izločanje nevarnih frakcij zagotoviti: –– ločeno zbiranje in prevzemanje v zbiralnicah nevarnih frakcij, –– ločeno zbiranje in prevzemanje v premičnih zbiralnicah nevarnih frakcij, –– prevzem opreme, ki se uporablja v gospodinjstvu in vsebuje nevarne snovi, –– razvrščanje zbranih komunalnih odpadkov v sortirnici.

3.3 Nevarne lastnosti odpadkov Nevarne lastnosti odpadkov definirajo predpisi s treh področij, tako da razvrščanje poteka na osnovi: –– Uredbe o ravnanju z odpadki, –– Zakona o kemikalijah (Pravilnik o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih snovi, Pravilnik o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih pripravkov), –– ADR in RID predpisov o mednarodnem cestnem in železniškem prevozu nevarnega blaga.

Nevarne odpadke prepoznamo po oznakah nevarnosti: Xn

ŠKODLJIVOST ZA ZDRAVJE

Xi

DRAŽLJIVOST

N

NEVARNOST ZA OKOLJE

E

EKSPLOZIVNOST

T, T+

STRUPENOST

F, F+

VNETLJIVOST

O

OKSIDATIVNOST

C

JEDKOST

47

3.4 Izvor odpadkov Nevarne snovi v naših domovih uporabljamo vsakodnevno, posledično nastajajo nevarni odpadki iz gospodinjstev. Pri prepoznavanju nevarnih odpadkov si pomagamo s simboli nevarnosti, s katerimi mora biti označena embalaža, v kateri je nevarna snov. Nekateri najbolj pogosti izvori nastanka nevarnih odpadkov so: –– VZDRŽEVANJE HIŠ, STANOVANJ… (barve, laki, redčila, jedkala, čistila ipd.), –– VZDRŽEVANJE VOZIL (olja, akumulatorji, baterije ipd.), –– VZDRŽEVANJE OPREME (olja, baterije, sijalke ipd.), –– VRTIČKARSTVO (ostanki in embalaža pesticidov ipd.), –– ZDRAVLJENJE (pripravki s pretečenim rokom ipd.), –– HOBIJI (fotokemikalije, barve, laki, lepila, jedkala, kisline, lugi ipd.), –– OSTALO (petarde, karbid, živo srebro ipd.)

4 Načini zbiranja nevarnih odpadkov iz gospodinjstev 4.1 Zbiranje s premično zbiralnico V skladu z 12. členom Odredbe o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (Uradni list RS, št. 21/01) je v naseljih z več kot 1.000 prebivalci, v katerih ni zbiralnice

48

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

nevarnih frakcij, treba v okviru javne službe zagotoviti ločeno zbiranje teh frakcij najmanj enkrat v koledarskem letu s premično zbiralnico nevarnih frakcij. Če je premična zbiralnica iz prejšnjega odstavka tovorno vozilo, mora njegov postanek v posameznem naselju trajati vsaj tri ure.

Izvajalec javne službe mora povzročitelje komunalnih odpadkov v naseljih iz prvega odstavka tega člena najmanj štirinajst dni pred ločenim zbiranjem nevarnih frakcij v premični zbiralnici obvestiti o času in načinu prevzema z naznanilom, objavljenim na krajevno običajen način.

V Kemisu izvajamo zbiranje nevarnih odpadkov s premično zbiralnico, ki je lahko namenski kontejner za zbiranje nevarnih odpadkov, dostavno vozilo z ADR opremo ali tovorno vozilo z ADR opremo. Naročnik sam izbere način zbiranja, primeren terenu, in predvidene količine. Prednost premične zbiralnice je boljša dostopnost v oddaljenih krajih.

Posamezni načini zbiranja so prikazani na slikah 1, 2 in 3.

Slika 1: Dostavno vozilo

Slika 2: Namenski kontejner

Slika 3: Tovorno vozilo

4.2 Zbiranje v zbirnih centrih V skladu z 11. členom Odredbe o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (Uradni list RS, št. 21/01) je v okviru javne službe treba za ločeno zbiranje nevarnih frakcij urediti in opremiti najmanj: –– eno zbiralnico nevarnih frakcij v naselju z več kot 25.000 prebivalci, –– dve zbiralnici nevarnih frakcij v naselju z več kot 60.000 prebivalcev in –– eno zbiralnico nevarnih frakcij na vsakih 60.000 prebivalcev v naselju z več kot 100.000 prebivalci.

Podjetje Kemis na področju zbiranja nevarnih odpadkov iz gospodinjstev sodeluje z več kot 20 izvajalci javne službe ravnanja z odpadki, ki izvajajo svojo dejavnost v več kot 60 slovenskih občinah in pokrivajo približno tretjino prebivalstva Republike Slovenije. Pri tem se

Slika 4: Zbirni center

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

49

5 Ravnanje z nevarnimi odpadki Zbrane nevarne odpadke iz gospodinjstev se obravnava enako kot nevarne odpadke, ki nastajajo v industriji in drugih dejavnostih. Na mestu zbiranja, pa naj bo to premična ali stalna zbiralnica, se odpadke sortira po posameznih vrstah. Po sprejemu nevarnih odpadkov na našem skladišču se jih še enkrat dodatno pregleda, da se izloči možnost nesreč zaradi mešanja različnih vrst odpadkov.

PREGLED / SORTIRANJE / EMBALIRANJE / OZNAČEVANJE ODPADKOV RECIKLAŽA

Slika 5: Poseben prostor

IZRABA ENERGETSKE VREDNOSTI V TEHNOLOGIJAH / SEŽIGALNICAH FIZIKALNO KEMIČNA OBDELAVA DEPONIRANJE

Slika 7: Postopki ravnanja z nevarnimi odpadki

Na slikah 5 in 6 sta prikazana različna načina zbiranja nevarnih odpadkov v stalni zbiralnici.

2009

2008

2007

2006

2005

2004

2003

2002

2001

2000

1999

1998

Načini zbiranja nevarnih odpadkov iz gospodinjstev v stalnih zbiralnicah so prav tako kot pri zbiranju s premično zbiralnico različni. Prednost tovrstnega zbiranja je časovna dostopnost, saj je oddaja odpadkov možna praktično vsak dan, medtem ko je premična zbiralnica vezana na točno določen termin.

Poleg tega so zbiralnice nevarnih odpadkov postavljene v sklopu zbirnega centra, kamor poleg nevarnih odpadkov občani lahko oddajajo vse vrste odpadkov.

Zbrane količine nevarnih odpadkov iz gospodinjstev iz leta v leto strmo naraščajo, zanimivo pa je razmerje zbranih nevarnih odpadkov v premičnih in stalnih zbiralnicah. Količine so prikazane s sliko 8.

Količina

različni izvajalci odločajo za različne načine zbiranja, vedno več pa se jih odloča tudi za zbirne centre. Potrebno je poudariti, da se za odprtje zbiralnic nevarnih odpadkov izvajalci odločajo tudi tam, kjer to ne bi bilo potrebno, saj nimajo naselij, ki bi imela več kot 25.000 prebivalcev, kar je vsekakor pohvalno.

1997

Slika 6: Namenski kontejner

Diagram končne oskrbe odpadkov je prikazan s sliko 7, vedno pa se stremi k temu, da jih je kar največ možno reciklirati in šele nato izbrati druge, manj ekološko sprejemljive načine odstranjevanja. Vendar pa kljub temu naše izkušnje kažejo, da se največ nevarnih odpadkov odstrani z načinom izrabe energetske vrednosti v sežigalnicah.

Leto Premična zbiralnica

Zbirni centri

Slika 8: Letno zbrane količine

6 Problemi zbiranja nevarnih odpadkov Zaradi vedno večjih količin, zbranih v stalnih zbiralnicah nevarnih odpadkov iz gospodinjstev, prihaja do vedno večjih problemov pri

50

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

zbiranju. Najbolj pereči problemi so: –– z nevarnimi odpadki v zbirnih centrih ravnajo pretežno nestrokovne in/ali neusposobljene osebe, –– nevarne odpadke v zbirnih centrih se pretežno nepravilno zbira in skladišči – mešanje odpadkov med seboj, nepravilno odlaganje v neustrezne zabojnike ipd., –– premajhni in neustrezni prostori za zbiranje nevarnih odpadkov, –– širši spekter odpadkov – težje sortiranje odpadkov na mestu, –– več udeležencev akcij zbiranja, –– prevzemanje nesortiranih nevarnih odpadkov v zbirnih centrih lahko privede do nesreč na mestu prevzemanja ali kasneje med prevozom na skladišče za nevarne odpadke.

Na slikah 9 in 10 je prikazano nepravilno zbiranje nevarnih odpadkov v namenskem kontejnerju.

7 Problemi zakonodaje pri zbiranju nevarnih odpadkov iz gospodinjstev Sprejemanje nove zakonodaje na področju ravnanja z odpadki ne sledi smotrnosti zbiranja nevarnih odpadkov iz gospodinjstev. Tako je vedno več različnih vrst dokumentacije in prevzemnikov odpadkov, prav tako je vedno večji obseg logistike na tem področju. Ključni problemi so: –– prevzemanje odpadkov preko različnih shem: • več prevzemnikov različnih vrst odpadkov, • višji stroški prevzemanja, • večja obremenitev okolja zaradi transporta, • več birokracije.

–– izbor izvajalca zbiranja nevarnih odpadkov preko razpisov – največkrat je edino merilo ponudbena cena: • nižja kvaliteta storitev, • premalo osveščanja prebivalstva, • nekontinuirano sodelovanje – različni izvajalci.

8 Predlogi za izboljšavo pri zbiranju odpadkov

Slika 9

Slika 10

Zelo pomemben pogoj pri zagotavljanju ustreznega načina zbiranja nevarnih odpadkov v zbirnih centrih je ustrezen prostor za zbiranje.

Pri premičnih zbiralnicah na mestu prevzema prisotni strokovni delavci odpadke sortirajo v za to določene posode, uporablja pa se količinam odpadkov primerno vozilo. Tako je zagotovljeno, da se odpadki ustrezno ločijo in shranijo do prevoza na skladišče. V stalnih zbiralnicah pa je pogosto problem zagotovljen prostor za zbiranje odpadkov in osebe, ki znajo ravnati z nevarnimi odpadki. Predlogi za izboljšavo so sledeči.

–– Ustrezno opremljeni in urejeni prostori za zbiranje nevarnih odpadkov iz gospodinjstev: • ustrezna velikost zbirnega prostora, • lovilne palete ali lovilni jaški brez iztoka, • ustrezno označena embalaža za zbiranje odpadkov, • oprema za primer razlitja in primer nesreče.

–– Odgovorne osebe komunalnih podjetij poskrbijo, da: • nevarne odpadke prevzemajo samo usposobljene osebe in jih takoj odložijo ločeno v

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

za to ustrezne posode, • v prostoru za nevarne odpadke ne pride do mešanja različnih vrst odpadkov, • ne prihaja do razlitij, • je prostor pod nadzorom/zaklenjen, • ne pride do nesreče pri ravnanju z nevarnimi odpadki.

Slika 11: Zbirni center

Slika 12: Zbirni center

Slika 13: Zbirni center

51

–– Ustrezno obveščanje in osveščanje prebivalcev preko brošur, navodil na mestu zbiranja ali preko sredstev javnega obveščanja.

Na slikah 11, 12 in 13 so prikazani ustrezni načini zbiranja nevarnih odpadkov v stalnih zbiralnicah nevarnih odpadkov. Z zadostno velikostjo prostora, z vso ustrezno varnostno opremo in posodami za zbiranje odpadkov lahko usposobljen zbiralec zagotovi, da se odpadki varno odlagajo v za to namenjene posode in so primerno skladiščeni do odvoza na nadaljnje ravnanje. Prav tako se s tem optimizira frekvenco odvozov odpadkov, saj se ustrezno zbranih odpadkov lahko v nadaljnjo obdelavo odpelje neprimerno več kot nepravilno zbranih. Pri tem ni dodatnega dela s sortiranjem, zmanjšana pa je tudi možnost nesreč pri ravnanju z nevarnimi odpadki.

9 Predlogi za izboljšavo na področju zakonodaje Z uvajanjem novih shem, preko katerih se prevzema različne vrste odpadkov, se imetnikom odpadkov otežuje delo, saj se oddaja odpadke ločeno po posameznih shemah različnim podizvajalcem nosilcev shem.

–– Prevzemanje odpadkov preko različnih shem • REŠITEV – vse nevarne odpadke v zbirnih centrih naj prevzema pogodbeni izvajalec in jih LOČENO medfazno skladišči do oddaje preko različnih shem v končno obdelavo.

–– Izbor izvajalca zbiranja nevarnih odpadkov preko razpisov – edino merilo je praviloma ponudbena cena.

• REŠITEV – razpisi naj se izvajajo za večletna obdobja, večji poudarek pri izboru izvajalca naj bo pri: • kvaliteti storitev, • izobraževanju zaposlenih, ki ravnajo z nevarnimi odpadki, s strani izbranega izvajalca – kako se ravna in zbira nevarne odpadke, • izvedbi osveščanja, obveščanja in izobraževanja zaposlenih kot tudi prebivalcev z različnimi orodji (priprava člankov, letakov, navodil …), • partnerskem sodelovanju z naročnikom.

52

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

STROKOVNE RAZPRAVE

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

53

Uredba REACH in odpadki mag. Karmen Krajnc, Urad RS za kemikalije

Uredba o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), ki je bila sprejeta leta 2006 in je v celoti pričela veljati leta 2008, vzpostavlja nov sistem upravljanja s kemikalijami na ozemlju Evropske unije. Poleg že prej obstoječih mehanizmov: varnostnih listov, etiket ter ustreznega razvrščanja, pakiranja in označevanja uveljavlja mnoge dodatne zahteve, ki so naslovljene na proizvajalce in uvoznike kemikalij, predvsem registracijo in avtorizacijo.

1 Registracija Proizvodnja in uvoz snovi (snov kot taka ali v pripravkih) v količinah ene tone ali več letno na proizvajalca oziroma uvoznika sta mogoča le, če je bila snov registrirana pri Evropski agenciji za kemikalije (ECHA, v nadaljevanju Agencija).

Zavezanci so si s predregistracijo (neke vrste najavo namena registracije posamezne snovi) lahko pridobili pravico do prehodnega obdobja. Za zavezance, ki so izvedli predregistracijo, veljajo sledeči roki (slika 1).

2 Evalvacija Evalvacija je element, ki vključuje evalvacijo registracijskega dosjeja in evalvacijo snovi.

Agencija bo preverjala skladnost dosjeja z zahtevami po podatkih, ki izhajajo iz uredbe. Prav tako bo ocenila predloge strategij za testiranja.

Evalvacijo snovi (natančnejši vsebinski pregled) s prioritetnega seznama bodo izvedle posamezne države članice, medtem ko bo industrija tista, ki bo pripravila analizo kemijske varnosti.

S tem se odgovornost za oceno tveganja snovi

Roki za registracijo Preduvedba hodna REACH registracija ≥ 1000 ton/l CMR katergorija 1 ali 2 (rakotvornost, mutagenost in strupenost za razmnoževanje) ≥ 1 ton/l Zelo strupeno za vodne organizme (R50/53) ≥ 100 ton/l 100-1000 ton/l

1-100 ton/l

1. junij 1. junij 1. dec.

2007 2008 2008

30. nov.

2010

Slika 1: Trg zavezancev za ravnanje z odpadki

31. maj 2013

31. maj 2018

54

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

prenaša s strani držav članic (obstoječi sistem) na industrijo.

3 Avtorizacija Snovi, ki bodo vključene v Prilogo XIV uredbe REACH, bo mogoče uporabljati le, v kolikor bo za to pridobljeno posebno dovoljenje s strani Evropske komisije. Na ta seznam naj bi bile po posebnem postopku vključene snovi, ki predstavljajo zelo veliko zaskrbljenost (npr. PBTobstojne, bioakumulativne, strupene snovi), predhodno pa se snovi opredeli kot t. i. snovi SVHC (snovi, ki zbujajo veliko zaskrbljenost), z vključitvijo na t. i. "kandidatno listo", na kateri je trenutno trideset snovi.

Evropska komisija nato odloči, katere izmed teh snovi se bodo vključile v Prilogo XIV. Prva vključitev snovi v to prilogo je predvidena v drugi polovici leta 2010. Glavni cilj avtorizacije je, da se najbolj nevarne snovi postopno zamenjajo z manj nevarnimi, saj bo avtorizacijo lahko pridobilo le podjetje, ki bo dokazalo, da snov ne predstavlja tveganja, oziroma bo dokazalo, da socialno-ekonomske koristi bistveno pretehtajo tveganje.

4 Odpadki znotraj uredbe REACH 2. člen uredbe REACH sicer navaja, da "odpadki, kakor je opredeljeno v Direktivi 2006/12/ ES, ne pomenijo snovi, zmesi ali izdelka", kar bi na prvi pogled lahko dalo vtis, da so odpadki v celoti izključeni iz te uredbe, a v celoti ni tako.

4.1 Registracija in odpadki Odpadkov sicer ni potrebno registrirati, je pa zelo pomembno, da znamo ločiti med odpadkom in kemikalijo. V primeru recikliranja ali predelave odpadkov pogosto prihaja dejansko do proizvodnje kemikalij, torej je registracija potrebna, vendar ne odpadka, marveč novo pridobljene snovi. Evropska agencija za kemikalije je tako izdala celo posebne smernice (Guidance on waste and recovered substances, http://guidance. echa.europa.eu/docs/guidance_document/ waste_recovered_en.htm?time=1276086849).

4.2 Ocena kemijske varnosti in odpadki Ocena kemijske varnosti, ki jo mora izvesti proizvajalec ali uvoznik v primeru, da

proizvaja ali uvaža več kot 10 ton posamezne snovi na leto, mora vključevati oceno tveganja in predlagati ukrepe za vse faze življenjskega kroga kemikalije, vključno s fazo, ko kemikalija postane odpadek. Več o postopku priprave ocene kemijske varnosti je v smernicah Evropske agencije za kemikalije (Guidance on information requirements and chemical safety assessment, http://guidance.echa.europa. eu/docs/guidance_document/ information_ requirements_en.htm?time=1276505111).

4.3 Varnostni list in odpadki Priloga II uredbe REACH zahteva, da se v točki 13 navede tudi ustrezne metode ravnanja z odpadki z namenom pomagati pri določanju varnih in okolju prijaznih možnosti ravnanja z odpadki, ki se v skladu z Direktivo 2008/98/ES ujemajo z zahtevami države članice, v kateri je varnostni list predložen.

Kadar se zahteva poročilo o kemijski varnosti in kadar je bila opravljena analiza ravnanja z odpadki, so podatki o ukrepih ravnanja z odpadki skladni z identificiranimi uporabami iz poročila o kemijski varnosti in scenariji izpostavljenosti iz poročila o kemijski varnosti, navedenimi v prilogi k varnostnemu listu. Navedejo se sklicevanja na ustrezne določbe Skupnosti v zvezi z odpadki. Če jih ni, se navedejo sklicevanja na ustrezne veljavne nacionalne ali regionalne določbe.

4.4 Upoštevanje tveganj, ki jih povzročajo odpadki pri omejevanju dajanja v promet Čeprav odpadki kot taki niso predmet avtorizacije in prepovedi, so tveganja, ki jih odpadek lahko povzroča v okolju, prav tako zelo pomemben in dokaj pogost odločilen kriterij za uvedbo ukrepa. Eden od zadnjih tovrstnih primerov je prepoved prodaje termometrov, ki vsebujejo živo srebro, kjer glavni motiv za prepoved ni bila neposredna zaščita zdravja ljudi, marveč zaščita okolja, saj je tovrstne odpadke zelo težko nadzirati in z njimi ustrezno ravnati, še posebej če gre za izdelke, ki jih uporablja splošna javnost.

Tovrstno tveganje se oceni v okviru predhodno izvedene ocene tveganja posamezne kemikalije.

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

55

Postavitev sistema zbiranja odpadnih zdravil in prve izkušnje Matej Hribar, Interseroh d.o.o.

1 UVOD Pol leta je preteklo, odkar je v Sloveniji zaživel prvi sistem ravnanja z odpadnimi zdravili.

V tem obdobju svojo obveznost izpolnjuje 40 veletrgovcev, ki na domačem trgu prodajo preko 90 % masnega toka zdravil, preračunano na maso osnovnih prodajnih pakiranj. Kljub začetnim pomislekom in strahu, da bo sistem prinesel dodatne časovne in finančne obremenitve vpletenih, se to ni zgodilo. Članek predstavlja nekatera začetna vprašanja, s katerimi so se soočili ustvarjalci sistema, ter izkušnje začetnega operativnega izvajanja.

Uredba o ravnanju z odpadnimi zdravili nalaga veletrgovcem obveznosti zbiranja in predelave neuporabnih zdravil ter ostankov zdravil skupaj s stično ovojnino. Zbiranje je definirano kot neposredno prevzemanje in skladiščenje odpadnih zdravil od izvajalcev občinske gospodarske javne službe (komunalnih podjetij), imetnikov dovoljenj za opravljanje prometa z zdravili na drobno ter organizacij, ki opravljajo dejavnost veterinarstva. Zaradi potencialno nevarnih substanc v zdravilih je edini predpisani postopek predelave odstranjevanje.

Pri ustanavljanju sistema (sheme) je ključen izbor nosilca skupnega načrta. Čeprav uredbe o ravnanju z odpadnimi produkti vedno ponujajo tudi možnost lastne sheme, torej individualnega načrta, se le-ti v praksi pojavljajo zelo redko. Tako je Kemofarmacija d.d., Ljubljana, po pooblastilu sekcije veletrgovcev z zdravili pri Trgovinski zbornici Slovenije v sodelovanju z družbo Interseroh d.o.o. pripravila skupni

načrt ravnanja z odpadnimi zdravili. Pobuda in izbira nosilca skupnega načrta je logična, saj je Kemofarmacija vodilni veletrgovec v Sloveniji.

V fazi priprave načrta sta se ji kot prevoznika pridružila še Salus d.d. in Farmadent d.o.o., ki imetnikom dovoljenj za opravljanje prometa z zdravili na drobno skupaj dobavljajo večino zdravil.

2 IZZIVI PRI POSTAVITVI SKUPNEGA NAČRTA V procesu identifikacije pojmov se je odprlo pomembno vprašanje, kaj je odpadno zdravilo. Ena glavnih postavk pri vzpostavljanju sistemov ločenega zbiranja odpadnih produktov je cena, ki jo plačujejo zavezanci po uredbah za zbiranje in predelavo. Na področju ravnanja z odpadno embalažo, odpadno električno in elektronsko opremo, odpadnimi baterijami in akumulatorji, izrabljenimi avtomobilskimi gumami itd. je merilo za postavljanje tarife vedno teža produkta, ki je dan v promet, upoštevajoč zbirno-predelovalne kvote, predpisane na podlagi evropskih okoljskih smernic ali ustreznih slovenskih predpisov. Zakonodaja, ki pri nas ureja npr. ravnanje z odpadnimi nagrobnimi svečami ali z odpadnimi zdravili, kvot ne predpisuje, zato je potrebno zbrati in predelati vse, kar končni uporabniki oddajo.

Med zdravila sodijo tudi raztopine soli in vode za intravensko uporabo ali peritonealno dializo ter dodatki intravenskim raztopinam (iz skupine ATC v Registru zdravil). Ker so substance popolnoma nenevarne in se v veliki meri porabijo v celoti, dosegajo pa več kot 40 % mase vseh zdravil, danih na trg, je bilo potrebno to

56

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

skupino izločiti kot predmet zaračunavanja stroška za zbiranje in predelavo.

Vsa zdravila Raztopine soli in voda Citostatična in citotoksična zdravila Zdravila za uporabo v veterini

V tonah 2.700 1.120 12 54

Delež 100 % 42 % < 0,5 % 2%

Tabela 1: Ocena zdravil, danih na trg RS glede na vrsto in uporabo v letu 2009.

Vir: Kemofarmacija, IMS, 2009

Uredba izloča odpadna zdravila iz krvi ali plazme, ki jih urejajo predpisi o preskrbi s krvjo, ne predpisuje pa tudi obveznosti ravnanja z neporabljenimi ali neuporabnimi zdravili, ki so bila dana na trg, vendar jih je zaradi pretečenega roka uporabnosti potrebno zavreči.

Dolžnost posameznega veletrgovca je, da za tovrstna zdravila poskrbi in jih ustrezno odstrani. Podobno velja za zdravila ali ostanke, ki nastajajo pri proizvodnji (industrijski odpadek).

2.1 Oprema zbirno-prevzemnih mest in izvajanje Zbirno-prevzemna mesta – Imetniki dovoljenja za opravljanje prometa z zdravili na drobno – zunanje lekarne – Imetniki dovoljenja za opravljanje prometa z zdravili na drobno – specializirane prodajalne 2. – Imetniki dovoljenja za opravljanje prometa z zdravili na drobno – bolnišnične lekarne – Osebe z dovoljenjem za opravljanje zdravstvene dejavnosti po 73. členu ZZdr-1 3. – Osebe, ki opravljajo dejavnost veterinarstva 4. – Zbirni centri IJS Skupaj 1.

Število enot 334

30

104 68 536

Tabela 2: Obseg zbiranja odpadnih zdravil na zbirno-prevzemnih mestih Vir: Skupni načrt ravnanja z odpadnimi zdravili, 2010

Veletrgovci so po uredbi dolžni zbirati odpadna zdravila iz t. i. humane medicine, opravljanja veterinarske dejavnosti ter kot ločeno zbrano frakcijo komunalnih odpadkov, hkrati pa na zbirno-prevzemnih mestih zagotoviti zbiralnike. Nosilec skupnega načrta Kemofarmacija je skupaj s Salusom in Farmadentom, skladno z vsakodnevnimi dobavami zdravil, v zelo kratkem času opremil vse imetnike dovoljenj za opravljanje prometa z zdravili na drobno ter organizacije,

ki opravljajo dejavnost veterinarstva. Plastični sodčki s prostornino 28 litrov so opremljeni z ustrezno nalepko. Zbirni centri komunalnih služb so prejeli 150-litrske označene sode.

2.2 Problematika ločevanja odpadnih zdravil po izvoru Odpadna zdravila prevozniki prevzemajo po različnih klasifikacijskih številkah, glede na izvor (humana medicina, veterinarska dejavnost oziroma ločeno zbrane frakcije komunalnih odpadkov) in kemijsko sestavo odpadka (odpadna citotoksična in citostatična zdravila ter druga odpadna zdravila). Ne glede na izvor odpadka se odpadna zdravila pri imetnikih dovoljenja za opravljanje prometa z zdravili na drobno zbirajo v enem zabojniku. Končna destinacija odstranjevanja je za vseh šest klasifikacijskih številk odpadnih zdravil enaka, tudi strošek odstranjevanja je enak. Navedeni imetniki dovoljenja so dolžni voditi evidenco po izvoru odpadnih zdravil (iz zdravstvene dejavnosti – 18 01, iz veterinarske dejavnosti – 18 02 ter odpadna zdravila, ki se uvrščajo med komunalne odpadke – 20 01).

Nenevarni in nevarni odpadki – slednji so opremljeni z zvezdico – se zbirajo skupaj, z vsemi pa se ravna kot z nevarnimi, torej pod številko z zvezdico. Evidenčni listi, ki spremljajo odpadne produkte od prevzema do predelave, se ob prevzemu izpolnijo z ustrezno klasifikacijsko številko odpadka, in sicer glede na to, ali gre za odpadke iz gospodinjstva ali dejavnosti (humana medicina ali veterinarska dejavnost).

Bruto teži polnega sodčka se v fazi predhodnega skladiščenja odšteja teža sodčka, težo odpadnih zdravil pa vpiše na evidenčni list.

Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) je v postopku preverjanja skupnega načrta izpostavila pomembno vprašanje: na kakšen način bo nosilec skupnega načrta zagotavljal transparentnost delitve na citotoksična/citostatična ter druga zdravila. Izkušnje iz tujine in priporočila sistema zbiranja v Veliki Britaniji so močno prispevala k jasnosti razumevanja in ponudila rešitev. Neposredno ločevanje glede na klasifikacijsko številko odpadka je praktično nemogoče. Zdravila na primarni ovojnini nimajo posebnih oznak, ki bi jih ločevala na

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

citotoksična in citostatična ter druga zdravila.

Tudi na sekundarni oziroma prodajni ovojnini takih znakov ni, je pa zapisano mednarodno nelastniško ime zdravila (INN). Le-to lahko edino služi za dosledno ločevanje zdravil, ki pa ga lahko opravi le strokovna oseba z ustreznim znanjem. Ker uredba ne določa, da se lahko zbirajo le odpadna zdravila v sekundarni oziroma prodajni embalaži, niti da se lahko zbirajo le zdravila, ki imajo dovoljenje za promet v RS, je striktno ločevanje tehnično neizvedljivo.

Zdravila, ki jih končni uporabniki prepuščajo na zbirno-prevzemnih mestih, so pakirana v stično ovojnino, ki preprečuje neposredni stik z zdravilom in fizično mešanje zdravil, zato je vpliv odpadnih zdravil na osebe, ki z njimi rokujejo, in na okolje v celotnem postopku zbiranja, transporta in prehodnega skladiščenja do končne odstranitve s sežigom, nadzorovan. Poleg tega so zbirne posode, v katerih se bodo zbrana odpadna zdravila prevažala, certificirane tudi za shranjevanje in prevoz razsutih zdravil; to je zdravil, ki niso v stični ovojnini.

V lekarnah se torej zbirajo odpadna zdravila s klasifikacijsko številko odpadka 20 01 31* in 20 01 32, po posebnem, vnaprej posredovanem naročilu pa tudi 18 01 08* in 18 01 09, pri veterinarskih dejavnostih pa 18 02 07* in 18 02 08.

Izvor

Klas. št.

Opis odpadka odpadka Humana 18 01 08* Odpadna citotoksična in medicina citostatična zdravila 18 01 09 Druga zdravila Veterinarska 18 02 07* Odpadna citotoksična in dejavnost citostatična zdravila 18 02 08 Druga zdravila Ločena frakcija 20 01 31* Odpadna citotoksična in citostatična zdravila komunalnega odpadka 20 01 32 Druga odpadna zdravila Tabela 3: Odpadna zdravila po klasifikacijski številki Vir: Uredba o ravnanju z odpadnimi zdravili, 2008

Glede na statistične podatke je v Sloveniji in tudi v ostalih državah Evropske unije razmerje med prodanimi citostatičnimi in citotoksičnimi zdravili ter drugimi zdravili 1 : 250. Ocenjuje se, da je med zbranimi odpadnimi zdravili to razmerje približno enako. Kemofarmacija bo po vzoru nosilcev zbiranja odpadnih zdravil v ostalih evropskih državah (npr. v Veliki Britaniji) pri pripravi letnega poročila upoštevala navedeno razmerje v primerih, ko se v

57

istem zabojniku zbirajo nevarna in nenevarna zdravila.

2.3 Odpadki, onesnaženi s citostatičnimi zdravili V zadnjem času so se pojavile številne negotovosti, povezane z vprašanjem odpadkov, onesnaženih s citostatičnimi zdravili. Oprema in materiali, ki se uporabljajo v postopkih zdravljenja, sodijo pod enake klasifikacijske številke odpadkov kot odpadna zdravila, uporabljena v humani medicini ali veterinarski dejavnosti (18 01 08* in 18 02 07*). Ministrstvo za okolje in prostor je pojasnilo, da so to odpadki iz zdravstva in da je z okoljskega vidika in vidika varovanja zdravja pomemben postopek, torej povsem enako ravnanje kot pri obravnavanih odpadnih zdravilih – strokoven prevzem in odstranjevanje s sežigom. Razlaga je nujna predvsem z vidika stroškov veletrgovcev, saj bi se količine "odpadnih zdravil" v tem primeru lahko močno povečale, hkrati pa tudi finančna obremenitev.

V uredbi o ravnanju z odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene in veterinarske dejavnosti ter z njima povezanih raziskavah (Ur. l. RS, št. 89/2008), bo potrebno dodati zgoraj omenjeni številki, k njima pa dopisati, da gre za odpadke, onesnažene s citostatiki.

Odpadki se tako ne bodo zbirali v okviru skupnega načrta za ravnanje z odpadnimi zdravili, temveč bo strošek nosil imetnik odpadka sam.

3 SISTEM ZBIRANJA IN PREDELAVE V PRAKSI TER PRVE IZKUŠNJE Obveznost operativnega začetka zbiranja odpadnih zdravil je sovpadla z začetkom leta 2010, precej pred formalnim vpisom skupnega načrta v evidenco načrtov na ARSO. Postavitvi zbirnih sodčkov v javnih in bolnišničnih lekarnah ter veterinah je sledilo opremljanje zbirnih centrov izvajalcev javnih služb.

Transparentnost in enostavnejša kontrola evidenc sta bila dejavnika izbora le enega zunanjega pogodbenega izvajalca, in sicer za prevzem odpadnih zdravil pri izvajalcih javnih služb. Dejstvo, da je podjetje Saubermacher Slovenija d.o.o. v tej dejavnosti prisotno že vrsto let, in sinergijski učinki pri prevzemanju

58

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

več vrst odpadkov hkrati (odpadna embalaža, odpadna električna in elektronska oprema, odpadne baterije in akumulatorji ...), je ključno prispevalo tudi pri postavitvi ugodne tarife za veletrgovce oziroma skupni načrt.

V vsakem četrtletju prvega polletja 2010 je bilo tako s strani prevzemnikov (prevoznikov) ob dobavi novih zdravil in medicinskih pripomočkov v lekarne in veterine odpeljanih več kot 700 polnih 28-litrskih sodčkov, ki so končali v predhodnem skladiščenju v zbiralnici Kemofarmacije. Povprečna teža polnega sodčka je znašala cca. 6,5 kg, kar je posledica velike in hkrati lahke stične ovojnine ter druge embalaže. Tako je celotna količina odpadnih zdravil v prvem četrtletju presegla štiri tone, v drugem pa slabe štiri in pol. Po izvoru je pričakovano največ odpadnih zdravil iz gospodinjstev (klasifikacijska št. odpadka – 20 01 31*, 20 01 32), 10 % celotne mase odpade na odpadna zdravila iz dejavnosti opravljanja humane medicine, medtem ko je odpadnih zdravil iz veterinarske dejavnosti dokaj malo.

Saubermacher je pri izvajalcih javne službe prevzel precej manj odpadkov, porast količine v drugem kvartalu pa sovpada z akcijami zbiranja nevarnih odpadkov, ki jih občine in posamezni zbiralci organizirajo v mesecu aprilu.

Pričakuje se, da bodo zaradi postavitve zbirnih sodčkov količine pri izvajalcih javne službe v prihodnje pričele upadati.

Ob zaključku kvartala se skupne količine odpadnih zdravil iz zbiralnice Kemofarmacije in zbirnega centra Saubermacherja prepeljejo k pogodbenemu odstranjevalcu, družbi PINUS TKI d.d., v sežig.

Prevzemnik Klas. št. odpadka

Kemofarmacija, Salus, Farm­adent Saubermacher Slovenija

18 01 08* 18 02 07* 20 01 31* 20 01 31*

18 01 09 18 02 08 20 01 32 20 01 32

Količina odpadnih zdravil (v kg) I. kvartal II. kvartal 2010 2010 301 356 92 19 3.748 4.052 180 3.477

Skupaj 4.321 7.904 Tabela 4: Količine odpadnih zdravil po vrsti in prevzemniku Vir: Interseroh d.o.o., 2010

4 IN KAKO NAPREJ? Extended producers responsibility (EPR) ali razširjena proizvajalčeva odgovornost je relativno nov pojem, ki nalaga proizvajalcem tudi skrb za okolje, ko se njihovim produktom zaključi življenjska pot. Po principu, da plača onesnaževalec, morajo proizvajalci tudi finančno poskrbeti za zbiranje, recikliranje in/ali odstranjevanje odpadnih produktov. V evropske direktive, posledično pa v predpise posameznih članic EU vnešen pojem EPR, zavezuje tisto pravno osebo, ki produkte kot prva daje na trg določene države. V Sloveniji je to lahko proizvajalec, pridobitelj (s trgov znotraj EU) ali uvoznik (izven EU). Praksa evropskih držav v primeru odpadnih zdravil je dokaj različna, čeprav je vsem skupno to, da se odpadna zdravila na koncu odstrani. Ker za države članice ni predpisane krovne direktive, ki bi postavila smernice delovanja in ravnanja z odpadnimi zdravili, so plačniki ponekod veletrgovci, spet drugje lekarne, v nekaterih državah pa po EPR proizvajalci. V Sloveniji je bil na mizi pristojnega ministrstva predlog uredbe, v katerem so bili kot zavezanci definirani proizvajalci, vendar se predlog ni obdržal oziroma so ga zaradi neznanega vzroka umaknili. Kljub temu bi ga bilo smotrno ponovno preučiti in veletrgovcem omogočiti prenos okoljskih in finančnih obveznosti na proizvajalce (tudi tujih), s tem pa bi dobili manjše število zavezancev in bolj natančno količino zdravil, dane na trg.

Viri: 1. JAVNA agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke. 2010.

Seznam imetnikov dovoljenja za opravljanje prometa na debelo z zdravili. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.jazmp.si/files/ ijz/ImetnikiDovoljenjNaDebelo.pdf.

2. PHARMACEUTICAL Services Negotiating Committee. 2009. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.psnc.org.uk.

3. REGISTER zdravil Republike Slovenije. 2009.

Ljubljana: Ministrstvo za zdravstvo.

4. SKUPNI načrt ravnanja z odpadnimi zdravili.

2010. Ljubljana: Kemofarmacija.

5. UREDBA o ravnanju z odpadki. Ur. l. RS, št.

34/08.

6. UREDBA o ravnanju z odpadnimi zdravili. Ur. l.

RS, št. 105/08.

7. ZAKON o zdravilih (ZZdr-1). Ur. l. RS, št. 31/06 in 45/08.

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

59

»Vi vprašujete, MOP pojasnjuje« Tatjana Bernik, Inšpektorat RS za okolje in prostor mag. Katja Buda, Ministrstvo za okolje in prostor mag. Bojan Dejak, Ministrstvo za okolje in prostor

V okviru simpozija je bil pogovor s predstavniki Ministrstva za okolje in prostor.

Jože Volfand: Pred kratkim je potekala novinarska konferenca, na kateri je MOP predstavil predvidene spremembe pri ravnanju z odpadki v Sloveniji glede na revizijsko poročilo računskega sodišča. Vendar pa ni povsem jasno, kaj bodo glavne novosti. Kaj to torej pomeni za občine oz. izvajalce javnih služb ter kaj pomeni napoved, da bodo več okoljske dajatve sprejele tiste občine, ki bodo zbrale več ločeno zbranih odpadkov? Kaj namerava MOP storiti, glede na to, da so v Sloveniji le 3 odlagališča z IPPC dovoljenjem? mag. Bojan Dejak: Če vzamemo kot izhodišče revizijo računskega sodišča, so nam najbolj očitali, da nimamo vzpostavljenega sistema in nadzora ter da v določenih elementih nimamo jasne strategije. To velja za vsa področja ravnanja z odpadki, zlasti s komunalnimi odpadki.

Predlagamo spremembe po vseh elementih izvajanja sistema. Prvi tak element je strateški okvir, kjer pripravljamo novelacijo operativnih programov. Naslednja stvar je normativni okvir, kjer je v pripravi več dokumentov, ki naj bi zadostili potrebam oz. zahtevam računskega sodišča. Na tej osnovi pripravljamo Uredbo o ravnanju s komunalnimi odpadki, ki bo za izvajalce javnih služb bolj natančno določila cilje in obveznosti v tem okviru.

Naslednji del sistema so ekonomski instrumenti (taksa za odlaganje), kjer imamo komplicirano situacijo, in sicer Zakon o financiranju občin, ki je to prenesel na občine. Računsko sodišče nam očita, da s tem spodbujamo odlaganje, zato bomo v letošnjem letu uvedli

obratno-proporcionalni sistem, da večina takse v občini ne bo sorazmerna s količino odloženih odpadkov, ampak bo obratnosorazmerna – več ločeno zbranih frakcij bodo zbrali, več takse bodo dobili, zato moramo seveda prilagoditi tudi druge sisteme, kar bo trajalo še nekaj časa.

Naslednja stvar je institucionalni sistem znotraj MOP-a, kjer so nam očitali pomanjkanje koordinacije in s tem v zvezi je minister ustanovil koordinacijsko skupino, ki naj bi povezovala tako ARSO kot inšpekcije in tudi normativni del iz okolja, kot tudi nas, ki smo odgovorni za izvajanje javnih služb. Drug ukrep je, da smo okrepili sam Sektor za izvajanje javnih služb varstva okolja, tretji element pa, da smo v letošnjem letu uvedli tudi računalniško poročanje za izvajalce javnih služb glede komunalnih odpadkov, kjer smo dobili tudi že prve podatke iz tega sistema – zbranih je približno 90 %, kar je že dovolj reprezentativni podatek. V letu 2009 ugotavljamo zaustavitev trenda naraščanja komunalnih odpadkov ter odlaganja mešanih komunalnih odpadkov in zaznavamo povečanje ločeno zbranih odpadkov, tako da je sedaj to razmerje (75:25), ki se je uporabljalo še v akciji Očistimo Slovenijo, drugačno.

Naslednja zadeva je izgradnja infrastrukture, kjer zaostajamo. Na osnovi veljavnega operativnega programa smo imeli 15 centrov, s tem da je bilo rečeno, da so centri drugega reda samo izjemoma in da gre za geografske in morebitne druge značilnosti posameznih regij.

Tukaj smo naredili to spremembo, da so se te izjeme uveljavile kot pravilo in mislimo, da nam je sama interpretacija programa dala možnost, da smo planirano število regijskih centrov znižali. Na osnovi tega smo zasnovali tudi novelacijo Operativnega programa okoljske

60

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

in prometne infrastrukture, v katerem (razen tistih, ki že imajo odločbe) predlagamo samo še izgradnjo treh centrov v Sloveniji. Poudarek je tudi na termični obdelavi, kjer smo v stiku z Mestno občino Ljubljana in Mestno občino Maribor zastavili operativni plan, kako pride do teh dveh objektov. Mi namreč mislimo, da brez intenziviranja na tem področju celotne situacije ne moremo rešiti v tolikšni meri, da bomo primerljivi z drugimi državami.

Računsko sodišče je od nas zahtevalo tudi takojšnjo spremembo Zakona o varstvu okolja v tem smislu, da bi opredelili tudi odlaganje in predelavo odpadkov kot javno službo na državni ravni.

Tu smo mnenja, da lahko že v obstoječem okviru marsikaterega od teh ciljev dosežemo z določenimi spremembami operativnih programov.

Kaj bo z IPPC dovoljenji? V okviru ARSA je bila dana prioriteta doslej (glede na njihove limitirane kadrovske kapacitete) izdaja dovoljenj za industrijske objekte. V tem smislu so tako IPPC kot OVD postopki zaostajali, vloge so bile poslane, nekje so v pregledu, nekje so bile zahtevane dopolnitve, končnih odločb pa še ni bilo izdanih. Skupaj z drugimi ukrepi želimo, da bo ta končna služba takšna, da ne bomo z nekim administrativnim ukrepom povzročili to, da bi se znašli v neki neobvladljivi situaciji. Za vsakega od regijskih centrov, ki so zaprosili za IPPC dovoljenje, bomo naredili okvirno oceno o tem, kakšna je možnost, kaj morajo narediti in bomo z njimi to nekako predhodno skomunicirali. Ravno tako tudi za tiste, ki so vložili vloge za OVD. Naredili bomo torej nek logičen sistem zapiranja, tam, kjer regijski centri že obstojajo.

To bo pomenilo nek mehak prehod, ki pa bo seveda na drugi strani podprt z načinom dela inšpekcije, ki bo nadzirala, da se bodo postopki pred odlaganjem izpolnjevali.

Mag. Barbara Tišler, Slopak: Kaže se, da je tudi na področju nevarnih odpadkov več shem. Kdaj bo MOP na podlagi tržnih deležev družb določil deleže prevzemanja embalaže za letošnje leto (tako kot so bili določeni lansko leto), kakšna je realnost glede izravnalnih smeh, ali se urejajo tudi drugi odpadki, kot npr. zdravila. Lansko leto je bil Slopak pod budnim inšpekcijskim nadzorom. Kakšni so rezultati inšpekcijskih pregledov?

Mag. Katja Buda: Pomenljiv podatek, je, da samo 70% zavezancev poroča v roku.

Tatjana Bernik: Tako kot je bila pregledana družba Slopak, tako je lani bilo pregledano tudi podjetje Interseroh. Na tak način, kot smo delovali lani, delujemo tudi v letošnjem letu. Kar se tiče pregledovanja javnih podjetij, upravljavcev odlagališč in zbiralcev, pa smo za letošnje leto pripravili posebno akcijo nadzora, v katero so vključeni upravljavci vseh odlagališč in izvajalci javne službe zbiranja komunalnih odpadkov. Razlog za to je, da smo lansko leto podobno akcijo že izvedli, in ti pregledi so dali določena izhodišča oziroma ugotovitve, ki smo jih videli kot zelo pomembne in tako sklenili, da je z njimi potrebno nadaljevati.

Bistvo teh inšpekcijskih nadzorov je preverjanje, kako izvajalci odlagališč izvajajo postopke preverjanja odpadkov in ali se res odlagajo samo še obdelani komunalni odpadki.

Karel Lipič: V Zvezi ekoloških gibanj smatramo, da je 55 inšpektorjev za okolje premalo. Ali so inšpektorji sposobni obvladovati številne okoljske probleme ter hkrati reševati tudi stara bremena? Ali pripravljate reorganizacijo inšpekcijskih služb? Smatramo, da bi se moralo število inšpektorjev povečati za najmanj tretjino.

Tatjana Bernik: Se strinjam, da je inšpektorat kadrovsko podhranjen. Tudi organizacijsko je potreben prenove in prav tako v smislu prevetritve pristojnosti. Potrebovali bi tudi svoj zakon o delovanju inšpekcije, v katerem bi imeli bolj jasno opredeljena pooblastila, ukrepe itn. Pooblastila nekega inšpekcijskega organa ali kogarkoli se namreč lahko presoja skozi sistem, skozi organiziranost in v tej luči se ocenjuje njegova učinkovitost.

Edino orožje in orodje, ki ga inšpektor ima, je učinkovita zakonodaja in samo v tem okviru lahko inšpektor izreka ukrepe. Glede starih bremen pa inšpektorji trenutno v zakonodaji ne vidimo učinkovitega mehanizma. Kar se tiče nagrajevanja inšpektorjev - vsi inšpektorji za okolje in naravo smo univerzitetno izobraženi, uvrščeni pa smo v skupne plačilne razrede s policijo in carino, kar ni primerljivo.

Tudi spremenjen način nagrajevanja ne deluje motivirajoče na delo inšpektorjev. Ti ljudje so dnevno zelo izpostavljeni, kajti vsakdo, ki ga karkoli v tej državi teži, pokliče ali pride osebno in nanje znese svojo jezo in srd. Inšpektorji imajo program dela, ki ga morajo izpolniti, in pomembno je, da delajo kvalitetno.

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Sicer pa naša inšpekcija ni edini nadzorni mehanizem, ki ga zakonodaja postavlja, saj imamo še druge organe, ki jih je potrebno vzpostaviti (npr. lokalni, občinski nadzorni organi). Občine bi s svojimi odloki in nadzornimi sistemi gotovo lahko učinkovito pripomogle k boljšemu delovanju sistema. Zavedati se je potrebno, da sistema ravnanja z odpadki ne moremo vzpostavljati z inšpekcijskim nadzorom – ta namreč lahko samo preverja, ali se določena pravila izvajajo. Vsekakor pa bomo veseli, če bo ministrstvo prepoznalo to potrebo po reorganizaciji in okrepitvi Inšpekcije za okolje in naravo.

koliko shem imamo na prebivalca. Zakonodajo pa ponavadi še nekoliko zaostrimo, tako da je zadeva še bolj zahtevna tako za inšpektorje kot za izvajalce. Predlagam, da se pri naslednjih spremembah v postopke bolj vključijo tisti, ki se z odpadki dejansko ukvarjajo in da se izbirajo načini, ki opredelijo tudi dejanske stroške. Slišali smo, da bodo ustanovljene še dodatne sheme, pri tem pa je treba upoštevati, koliko vse to stane. Po drugi strani pa slišimo razmišljanja, da je na ministrstvu premalo zaposlenih. Pri teh stvareh je potrebno razmišljati tudi podjetniško, kjer je varčevanje ena od osnovnih zadev. Vendar pa je s postavitvijo zakonodaje, ki zahteva vedno več nadzora in klasične birokracije, potrebnih vedno več ljudi, torej je potrebno narediti korak nazaj - da se dejansko preverijo postopki, da se ugotovi, kaj je potrebno in kaj prinaša dodano vrednost.

Pomembno je, da imamo več znanja o odpadkih, masnih tokovih, stroških, ipd. in da smo primerljivi s tujimi državami. Dejstvo je, da ne moremo enostavno prenesti izkušenj Nemčije ali Francije na 2-milijonsko Slovenijo. V Franciji imajo eno shemo za 64 milijonov prebivalcev, kjer so jasno postavljeni cilji, kjer je eden od pomembnih ciljev tudi strošek, in cilj je, da vsako leto zberejo več z manjšimi stroški. V Sloveniji pa imamo tri sheme za 2 milijona prebivalcev. Vedno več sicer zberemo, kar je seveda prav, vendar pa vse te sheme, klirinške hiše in ostalo, pomenijo dodatne stroške.

Naš cilj more biti, da s čim manjšimi stroški dosežemo čim večji okoljski cilj.

mag. Bojan Dejak: Res je velik problem kadrovska podhranjenost na ministrstvu. Problem niso samo notranji sistemski predpisi, ampak tudi zunanji, se pravi, da imamo zelo velik pritisk glede informacij javnega značaja, glede pritožb in vsi odgovorni in strokovni kadri na ministrstvu so zato polno zasedeni.

Dr. Darko Drev, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo: Velik problem vidim v inženirskem oziroma tehnološkem delu, saj je ena izmed temeljnih okoljskih stvari tudi tehnologija. Dejstvo je, da je inženirski del zanemarjen, poleg tega se inženirska stroka, npr. Inženirska zbornica pa tudi državne institucije, premalo vključujejo v to področje.

Potrebujemo predvsem inženirje z nadgradnjo ekologije, ne pa ekologe brez inženirskega in tehnološkega znanja.

Mag. Katja Buda: Kar se tiče vključenosti stroke, se z določenimi podlagami vključujejo Inštitut Jožef Štefan, Inštitut za vode, Geološki inštitut ter Kmetijski inštitut, ki pomaga pri pripravi zakonodaje in zakonodajnih rešitev.

Te inštitucije so pravzaprav tudi programsko financirane. Na področju okolja, tako v našem sektorju kot tudi na Direktoratu za okolje, pa neke podobne inštitucije nimamo in pogosto ostanemo brez strokovnih podlag, tako da potem predpis pripravimo po svoji najboljši moči. Vsekakor tudi mi čutimo to potrebo in pomanjkanje dialoga s stroko.

Emil Nanut, Kemis: Predvsem se mi zdi, da za dvomilijonsko Slovenijo preveč nekritično prevzamemo evropsko zakonodajo in ne upoštevamo naših specifičnosti, števila prebivalcev in naše površine. Prepričan sem, da smo Slovenci med zmagovalci, če pogledamo

61

Mag. Katja Buda: Tudi sama ne vidim nobene potrebe, da imamo za zdravila in sveče 2 shemi. Z vidika, da to prepovemo, tega ne moremo napisati v zakonodajo. Zapisano je, da se morajo zavezanci obnašati kar najbolj racionalno oz. ekonomično, vendar je za nas ključno le to, da so izpolnjeni okoljski cilji.

Prepričana sem, da bi lahko tako na gumah, fitofarmacevtskih sredstvih, svečah in zdravilih imeli le eno shemo. In ne razumem, kako bodo zavezanci, ki bodo individualno izpolnjevali vloge, izpolnili pogoj uredbe in šli do vsake komunale. Ta ekonomičnost pri shemah je v veliki meri na zavezancih, se pa strinjam, da je popolnoma neracionalno, da nastaja toliko shem. ...

62

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Zbiranje odpadnih zdravil – kaj kaže praksa Darja Potočnik Benčič, mag. farm., spec., Lekarne Ptuj Lidija Savnik, mag. farm., Lekarniška zbornica Slovenije

Darja Potočnik Benčič

Zdravilo je po Zakonu o zdravilih (Ur. l. RS, št. 31/06, 45/08) vsaka snov ali kombinacija snovi, ki se lahko uporablja pri ljudeh ali živalih ali se daje ljudem ali živalim z namenom, da bi se ponovno izpostavile, izboljšale ali spremenile fiziološke funkcije prek farmakološkega, imunološkega ali presnovnega delovanja ali da bi se določila diagnoza. Iz definicije zdravila izhaja, da ima učinke na organizem. Vsako zdravilo ima tudi neželene učinke in njegova uporaba je vedno tehtanje med koristjo in tveganjem, vendar pri zdravljenju ali preprečevanju bolezni pretehta korist. Če pride v neposredni stik z zdravilom oziroma zdravilno učinkovino kateri koli živi organizem, ki tega ne potrebuje, takrat lahko govorimo samo o neželenih učinkih. Na ovojnini in v navodilih, ki spremljajo zdravila, naletimo na napotek: shranjujte nedosegljivo otrokom. Skratka, nobenega dvoma ni, da gre v primeru zdravila za "nevarno snov". To upoštevamo v proizvodnji, distribuciji, uporabi in moramo upoštevati tudi pri uničenju odpadnih zdravil.

Do l. 2004 so lekarne sprejemale odpadna zdravila na podlagi takrat veljavnega Pravilnika o pogojih za opravljanje lekarniške dejavnosti (Ur. l. RS, št. 37/92), ki v 3. členu navaja, katera strokovna dela obsega lekarniška dejavnost. Pod točko 12 navaja zbiranje vrnjenih zdravil in posredovanje dobaviteljem za strokovno uničenje.

Zdravniki neuporabljenih zdravil ne zavržejo V praksi je to potekalo tako, da smo v lekarnah zbirali odpadna zdravila, ki so jih ljudje prinašali v lekarno. Zdravila smo spravili v kartonske škatle in jih po dogovoru z veledrogerijo

predali le-tej. Kar na tem mestu je potrebno povedati, da smo z osveščanjem ljudi o tem, kako ravnati z zdravili, veliko spremenili.

Namreč, v preteklosti smo od ljudi prejeli odpadna zdravila, ki so bila v vrečkah skupaj s porabljenim sanitetnim materialom, medicinskimi pripomočki, očali in še čim. Kaj podobnega se danes, vsaj v našem okolju, ne dogaja. Dogajajo pa se druge nepravilnosti, ki so še bolj zaskrbljujoče. Pacienti svojim zdravnikom prinašajo neporabljena zdravila in ti jih dajejo naprej drugim pacientom. Ne glede na naša opozorila in ne glede na številne neprijetne situacije določeni zdravniki vztrajajo pri tem, da je to ustrezen način za varčevanje v zdravstvu.

Z novim pravilnikom (Pravilnik o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti in z njo povezanih raziskavah, Ur. l. RS, št. 47/04) so prišle spremembe. Za zbiranje odpadnih zdravil je bilo potrebno izpolnjevanje določenih pogojev, za kar pa se dobavitelji niso odločili, lekarne niso imele niti pogojev za zbiranje odpadnih zdravil, ki so jih ljudje prinašali nazaj (gre za komunalni odpadek), niti niso imele več možnosti, da jih posredujejo dobaviteljem (ti jih niso več sprejemali). Pravilnik je definiral odstranjevalce odpadkov iz zdravstva, povzročitelje odpadkov iz zdravstva in zbiralce. Za vsakega od teh je pravilnik natančno definiral pogoje, ki jih mora izpolnjevati. Še vedno pa so lekarne poskrbele za odpadke, ki so nastali pri opravljanju dejavnosti (npr. zapadla zdravila v lekarni, kemikalije), imele načrt ravnanja s temi odpadki in pogodbo s pooblaščenimi zbiralci. Javnost pa smo obvestili o natančnih podatkih za najbližjega "zbiralca" odpadnih zdravil.

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Z uveljavitvijo Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene in veterinarske dejavnosti ter z njima povezanih raziskavah (Ur. l. RS, št. 89/08) (v nadaljevanju Uredba) je prenehal veljati Pravilnik o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti in z njo povezanih raziskavah. Sprememba je v tem, da se Uredba, v nasprotju s Pravilnikom, ne uporablja za: –– odpadna citotoksična in citostatična zdravila iz zdravstva s številko 18 01 08*, –– odpadna zdravila iz zdravstva s številko 18 01 09, ki niso zajeta v 18 01 08*, –– odpadna citotoksična in citostatična zdravila iz veterinarstva s številko 18 02 07*, –– odpadna zdravila iz veterinarstva s številko 18 02 08, ki niso zajeta v 18 02 07*.

Uporablja pa se za odpadke, ki so tudi v prilogi 1 Uredbe (tabela 1).

Klasifikacijska številka odpadka 18 01 01 18 02 01 18 01 03 18 02 02

18 01 04 18 02 03

18 01 06 18 02 05 18 01 07 18 02 06

Opis odpadka iz zdravstva

Opis posod in vreč za hranjenje in začasno skladiščenje odpadkov iz zdravstva Ostri predmeti (razen Zbiralnik za ostre 18 01 03 oziroma 18 predmete 02 02) Odpadki, pri katerih Plastične posode za se zaradi prepreče- enkratno uporabo vanja okužbe zahteva (nepredušno zapiposebno ravnanje pri ranje) zbiranju in odstranitvi Odpadki, pri katerih Plastične vrečke ali posode za zbiranje in se zaradi prepreprevoz čevanja okužbe ne zahteva posebno ravnanje (npr. perilo, mavčni povoji, plenice, oblačila za enkratno uporabo) Kemikalije, ki vsebu- Plastične posode za jejo nevarne snovi enkratno uporabo (nepredušno zapiranje) Plastične posode za Kemikalije, ki niso enkratno uporabo zajete v 18 01 06 (nepredušno zapioziroma 18 02 05 ranje)

Tabela 1: Opis posod in vreč za hranjenje in začasno skladiščenje odpadkov iz zdravstva iz podskupine 18 01 in 18 02 iz klasifikacijskega seznama odpadkov

Dne 7. 11. 2008 je bila v Uradnem listu RS, št.

105/08, objavljena Uredba o ravnanju z odpadnimi zdravili.

Ta uredba se uporablja za odpadna zdravila, ki nastajajo zaradi uporabe zdravil pri

63

končnih uporabnikih ali pri prometu zdravil na debelo in drobno in se kot odpadki uvrščajo med: 1. odpadke iz zdravstva in veterinarstva ter z njima povezanih raziskavah: a. zdravstva – 18 01 08* (odpadna citotoksična in citostatična zdravila) in 18 01 09 (druga zdravila); b. veterinarstva – 18 02 07* (odpadna citotoksična in citostatična zdravila) in 18 02 08 (druga zdravila); Zdravila v obeh točkah so odpadki, ki nastanejo pri opravljanju dejavnosti, ravnanje z njimi je bilo prej določeno v Pravilniku o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti in z njo povezanih raziskavah, ter 2. zdravila, ki se uvrščajo med komunalne odpadke s klasifikacijsko številko 20 01 31* (odpadna citotoksična in citostatična zdravila) in 20 01 32 (druga odpadna zdravila).

To so odpadna zdravila, ki jih uporabniki oddajajo v lekarnah in na drugih ustreznih zbirnih mestih. Med temi zdravili so tudi odpadna citotoksična in citostatična zdravila, kar zahteva, da se obravnavajo odpadna zdravila kot nevarni odpadki.

Uredba se ne uporablja za: –– odpadne radiofarmacevtske izdelke in –– odpadna zdravila iz krvi in plazme.

Končni uporabnik (katera koli fizična ali pravna oseba) lahko prepušča odpadna zdravila, ki se uvrščajo med komunalne odpadke: –– izvajalcu javne službe v zbirnih centrih ali premičnih zbiralnicah ločeno po frakcijah; –– v lekarnah v posebnih zabojnikih, ki so nameščeni v lekarni (ni nujno, da je to oficina, mora pa biti v sklopu poslovnih prostorov lekarne); –– v specializiranih prodajalnah v posebnih zabojnikih, ki so v sklopu njihovih poslovnih prostorov; –– zbiralcu odpadnih zdravil (pravni osebi ali podjetniku, ki ima dovoljenje za opravljanje take dejavnosti) ob kampanjah.

Zdravila, ki se morajo po navodilih za uporabo zdravil kot neuporabljena vrniti v lekarno, mora končni uporabnik prepustiti osebi,

64

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

pooblaščeni za izdajo zdravil na zdravniški recept.

Zdravila kot odpadki, ki nastanejo pri opravljanju dejavnosti (velja za lekarne, zdravstvene in veterinarske ustanove v vlogi končnega uporabnika), se lahko oddajo: –– zbiralcu odpadnih zdravil (to je pravni osebi ali podjetniku, ki ima dovoljenje za opravljanje take dejavnosti), –– veletrgovcu, če ta lekarni dobavlja zdravila in je tako z njim dogovorjeno, –– lekarni (npr. zdravstveni dom, če mu lekarna dobavlja zdravila), če je to dogovorjeno.

Lekarna ima naslednje naloge: –– imeti mora prostor za zabojnik (po ločenih frakcijah), ki ga zagotovi veletrgovec; –– zagotoviti mora osebni prevzem zdravil, ki se morajo po navodilih za uporabo zdravil kot neuporabljena vrniti v lekarno; –– na vidnem mestu mora namestiti obvestilo o možnostih in pogojih brezplačnega prepuščanja odpadnih zdravil; –– prevzeta zdravila mora oddati zbiralcu ali veletrgovcem skupaj z evidenčnim listom.

Lekarna pa lahko (ni nujno) zagotovi brezplačen prevzem zdravil kot odpadkov, ki nastanejo pri opravljanju dejavnosti, če ima posebne zabojnike in če ji zbiralec zagotavlja oddajo prevzetih odpadnih zdravil.

Veletrgovci morajo zagotoviti prevzemanje ter nadaljnje ravnanje z odpadnimi zdravili od izvajalcev javnih služb, lekarn, veletrgovcev v skladu z 8. členom Uredbe. To pomeni, da veletrgovci zagotovijo zabojnik za lekarne in se z lekarnami dogovorijo o natančnih pogojih in poteku prevzemanja odpadnih zdravil (tistih, ki jih v lekarno prinesejo uporabniki, in tistih, ki kot odpadek nastanejo pri opravljanju dejavnosti, ali pa tistih, ki jih lekarna prevzame od npr. zdravstvenega doma).

Pri prevzemu zdravil se izpolni evidenčni list, v katerega se navede lekarna, ki odpadna zdravila predaja veletrgovcu, in teža oddanih odpadnih zdravil. Časovni okviri uveljavitve Uredbe Veletrgovci z zdravili so morali po tej uredbi svoje obveznosti izpolniti najpozneje do 31.

12. 2009.

Lekarna pa je od 31. 12. 2009 zagotovila, da so lahko končni uporabniki prepustili v zabojnikih odpadna zdravila, vendar le tista, ki so v trdnem stanju in zaprta v originalni, nepoškodovani in neonesnaženi stični ovojnini, in pa tista, ki so v prašnatem ali tekočem stanju, zaprta v originalni, nepoškodovani in neonesnaženi stični ovojnini, ki zaradi namena uporabe zdravila ni odprta, pretrgana ali drugače spremenjena.

Najpozneje do 31. 12. 2011 mora lekarna zagotoviti prepuščanje drugih odpadnih zdravil v lekarni, to je vseh zdravil, ki se uvrščajo med ločeno zbrane frakcije komunalnih odpadkov.

Obveščanje javnosti Lekarne smo skupaj z Lekarniško zbornico Slovenije vedno poskrbele za obveščanje javnosti. Po uveljavitvi Pravilnika o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti in z njo povezanih raziskavah (Ur. l.

RS, št. 47/04) smo pripravili obiskovalcem obvestila o zbiranju neuporabnih zdravil.

V Lekarnah Ptuj smo javnost obvestili preko tiskanih medijev, z obvestili v vsaki lekarni in, kar je najbolj učinkovito, s pojasnili obiskovalcem lekarn, ki so jih dajali naši strokovni delavci.

SPOŠTOVANI! Pravilnik o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti in z njo povezanih raziskavah (Ur. l. RS, št. 47/04), določa obvezno ravnanje z odpadki, med katera sodijo tudi neuporabljena zdravila. Naša lekarna ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, navedenih v pravilniku, zato tudi ne moremo in ne smemo sprejemati neuporabljenih zdravil, ki ste jih do sedaj prinašali v lekarne. Neuporabljena zdravila zbirajo posebej za zbiranje odpadkov pooblaščena in registrirana podjetja.

Obveščamo vas, da lahko vaša neuporabljena zdravila oddate na naslednjem naslovu: ČISTO MESTO PTUJ, d. o. o.

ROGOZNIŠKA CESTA 33, PTUJ Vsak delovnik od 7.00 do 15.00 ure (v poletnem času do 19.00 ure) in v soboto od 7.00 do 12.00 ure.

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Lahko pa zdravila varno (nedosegljivo otrokom) shranite doma in jih oddate takrat, ko poteka v vašem kraju akcija zbiranja nevarnih odpadkov, tudi zdravil. Podjetje, ki takšno akcijo zbiranja nevarnih odpadkov izvede, vas o tem tudi pravočasno obvesti.

Bodimo odgovorni do svojega okolja in oddajmo neuporabljena zdravila ustreznim, za to dejavnost registriranim in ustrezno usposobljenim institucijam.

Lekarne Ptuj

Po objavljeni Uredbi o ravnanju z odpadnimi zdravili (Ur. l. RS, št. 105/08) smo lekarne v sodelovanju z Lekarniško zbornico Slovenije pripravile obvestilo obiskovalcem glede izvajanja Uredbe.

Sledi primer s Ptuja.

ODPADNA ZDRAVILA Skladno z Uredbo o ravnanju z odpadnimi zdravili (Ur. l, št. 105/08) bomo v lekarnah znova uvedli zbiranje odpadnih zdravil. Da bi lahko zagotovili varno zbiranje le-teh, moramo v lekarnah skupaj z veletrgovci z zdravili poskrbeti za ustrezne pogoje (prostor) in opremo (zabojnike).

Predvidevamo, da bomo v lekarni omogočili zbiranje odpadnih zdravil najkasneje do 31. decembra 2009.

Večina neporabljenih zdravil sodi med nevarne odpadke, zato jih ne smemo zavreči med običajne odpadke. Že doslej so odpadna zdravila zbirala podjetja, ki so registrirana za zbiranje nevarnih odpadkov. Odpadna zdravila lahko oddate ob kampanjah zbiranja posebnih odpadkov ali izvajalcu javne službe, ki opravlja dejavnost ravnanja s komunalnimi odpadki. Naši lekarni najbližje zbirno mesto nevarnih odpadkov je: ČISTO MESTO PTUJ, Zbirni center Gajke, Dornavska cesta 26, Ptuj Skladno z Uredbo o zbiranju nevarnih odpadkov bomo v lekarnah sprva zbirali le zdravila, ki so v originalni, nepoškodovani in čisti ovojnini.

Zdravila, ki so v obliki praškov ali tekočine, pa morajo biti zaprta.

Ko bomo omogočili zbiranje odpadnih zdravil v lekarni, vas bomo o tem obvestili.

Lekarne Ptuj

65

Ob koncu leta 2009 smo v okviru Lekarniške zbornice Slovenije pripravili plakate in zloženke z obvestili o začetku izvajanja Uredbe o ravnanju z odpadnimi zdravili.

Zagotovo smo farmacevti med tistimi, ki se trudimo spoštljivo in odgovorno ravnati z okoljem. Še preden so nam to naložili predpisi, smo ustrezno skladiščili pri opravljanju dejavnosti nastala odpadna zdravila in kemikalije.

Aktivno smo se vključevali v osveščanje ljudi na področju ravnanja z odpadnimi zdravili, nismo jih samo usmerjali, kam zdravila oddati. S številnimi aktivnostmi si prizadevamo za racionalno rabo zdravil, po drugi strani pa s svetovanjem vplivati na to, da ljudje zdravilom zaupajo in da jih tudi ustrezno uporabijo.

Z optimalno zalogo zdravil v domači lekarni in s pravilno in dosledno uporabo zdravil bomo bistveno zmanjšali količine odpadnih zdravil. V zdravstvu bi moral biti to naš skupni cilj.

Zbiranje odpadnih zdravil prinaša v lekarne tudi določene "neželene učinke". Oficina lekarne je prostor, kjer ljudem vročamo zdravila.

Ta so v naši državi kakovostna in varna. Če v isti prostor ljudje prinašajo odpadna zdravila, lahko to v ljudeh vzbudi nezaupanje. Vemo, da je zaupanje v zdravilo eden osnovnih pogojev za uspešen izid zdravljenja. Vse lekarne pa žal ne morejo zagotoviti posebnega prostora z ločenim vhodom za zbiranje odpadnih zdravil.

Tako se v danih okoliščinah maksimalno trudimo, da se poti enih in drugih zdravil ne bi križale.

Pri zdravilih govorimo o tem, da so prednosti večje od tveganja. Tudi pri odločitvi o zbiranju odpadnih zdravil smo ugotovili, da so prednosti večje od negativnih učinkov. V skrbi za zdravo okolje moramo na vseh možnih nivojih poskrbeti za ustrezno zbiranje nevarnih odpadkov, kamor zdravila zagotovo sodijo. Ni pa dovolj, da omogočimo zbiranje nevarnih odpadkov – zdravil. Naša vloga je veliko širša.

Ljudem pojasnjujemo tudi, kako hraniti zdravila, da obdržijo kakovost, kako in kdaj jih ustrezno uporabiti in seveda kdaj zdravilo ni več uporabno ter ga je potrebno oddati kot odpadno zdravilo. To je zagotovo takrat, ko zdravilu poteče rok uporabnosti, ko zdravilo spremeni barvo, vonj ali konsistenco in v primeru, ko je

66

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

bilo zdravilo predpisano za neko nujno stanje in to v količini, ki je bila večja od potrebne (npr. v škatlici ostane nekaj tablet ali kapsul antibiotika), in ni priporočljivo, da bi zdravilo uporabili brez zdravnikovega pregleda.

Uspešna akcija Očistimo domačo lekarno Naloge, ki jih je Uredba naložila lekarnam in veletrgovinam z zdravili, smo uspešno zastavili. K temu je veliko pripomogla naša medsebojna povezanost. Ustrezna je bila tudi podpora s strani medijev, ki so že v decembru 2009 napovedali zbiranje odpadnih zdravil v lekarnah. V lekarnah smo nalepili tudi plakate in obiskovalcem lekarn razdelili zloženke z vsemi potrebnimi informacijami: katera zdravila in v kakšni obliki jih lahko prinesejo v lekarne, kdaj lahko to naredijo in katerih zdravil v lekarnah ne sprejemamo. Zaščititi je potrebno tudi strokovne delavce v lekarnah, zato je zloženka vsebovala tudi opozorila glede ostrih premetov, kemikalij ipd. Ljudem tudi zagotavljamo, da bodo v lekarno prinesena zdravila uničena in da ne obstaja nevarnost, da bi ta zdravila kakor koli prišla nazaj v uporabo. Te zloženke smo delili v prvih dneh januarja.

Odzivi so bili pričakovano pozitivni.

Obiskovalci lekarn so povedali, da je možnost vračanja odpadnih zdravil v lekarne zanje zelo dobrodošla, saj so lekarne dobro dostopne in ker strokovnim delavcem lekarne zelo zaupajo. Zabojniki za odpadna zdravila so se dokaj hitro napolnili v začetku leta, zdaj je dinamika bistveno počasnejša. Nekateri so natančno upoštevali navodila in prinesli odpadna zdravila brez zunanje ovojnine. Velika večina pa ne.

Tem smo znova pojasnili, da se zunanja ovojnina ne uvršča med nevarne odpadke.

Tudi odzivi strokovnih delavcev so pretežno pozitivni. Z zbiranjem odpadnih zdravil nam je naloženo dodatno delo, za katerega, kot je to praksa zadnjih nekaj let v financiranju lekarniške dejavnosti, nimamo dodatnih virov financiranja. Zelo nas je skrbelo tudi križanje poti zdravil, predvsem tam, kjer odpadna zdravila zaradi prostorskih pogojev zbiramo v oficini lekarne. Pozitiven odziv med farmacevti je posledica zavedanja, da moramo vsi skupaj poskrbeti za zaščito okolja. Z zbiranjem odpadnih zdravil v lekarnah se bistveno zmanjša možnost, da bodo ljudje odpadna zdravila

odlagali med ostale komunalne odpadke.

V lekarnah smo s koordinacijo Lekarniške zbornice Slovenije izvedli še teden zdravja s temo Očistimo domačo lekarno. Ta teden zdravja smo izvedli po akciji Očistimo Slovenijo. Naš projekt je imel velik odziv tako s strani laične javnosti kot s strani medijev.

Znova smo poudarili, kako ravnati z zdravili, kako jih hraniti in kam z odpadnimi zdravili.

Poudarili smo tudi nepotrebnost večje zaloge zdravil v domači lekarni. Poskrbeti je potrebno za ustrezno zalogo zdravil, ki jih nekdo redno uporablja. Zdravila, ki jih potrebujemo občasno, pa so dobro dostopna v lekarniški mreži po celotni državi. Če bo zdravnik predpisal zares samo tista zdravila, ki jih pacient potrebuje in to v ustreznih količinah, bo to prineslo dodatne prihranke zdravstveni blagajni.

Prav tako je pomembno, da pacienti jemljejo zdravila v skladu z navodili. Z manjšo količino odpadnih zdravil pa še korist za okolje.

V Sloveniji že petič poteka akcija Zemljo so nam posodili otroci. Osveščanje širše javnosti in predvsem vzgoja otrok sta pravi pristop za ohranjanje zdravega okolja. Zavedanje, da so zdravila za posameznika koristna in nujna, da izboljšajo kvaliteto življenja, da podaljšujejo in celo rešujejo življenja, moramo povezati z zavedanjem, da so ista zdravila lahko tudi nevarna. Nevarna, če niso uporabljena v skladu z navodili, in nevarna, če jih odvržemo med komunalne odpadke. Farmacevti bomo na vseh področjih, ki so povezana z zdravili, delovali tako, da bomo skrbeli za boljše zdravje ljudi v zdravem okolju.

dr. Darko Drev, Inštitut za vode RS

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Ravnanje z nevarnimi odpadki iz gospodinjstev, ločeno zbiranje in izvajalci javnih služb mag. Barbara Tišler, Slopak

67

68

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

69

70

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

71

72

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

73

74

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

75

76

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Proizvodnja, predelava, skladiščenje in prevozi nevarnih odpadkov v urbanih središčih (NIMBY in NIMET efekt) Karel Lipič, Zveza ekoloških gibanj

Vsak dan se po svetu prevaža več milijonov ton nevarnih snovi, in to po morju, jezerih, rekah, cestah in železnicah. Najbolj nevarne snovi so eksplozivne, vnetljive, jedke, radioaktivne, kužne, oksidirajoče, stisnjeni plini, posode pod tlakom, strupi, organski peroksidi, snovi, ki reagirajo z vodo, naftni derivati, komunalni in drugi odpadki ipd.

Pri tem prihaja do nesreč in s tem onesnaženja okolja ter negativnih vplivov na zdravje in življenje ljudi v vseh fazah transporta – pakiranja, nakladanja, prevoza in razkladanja.

Pri nesrečah največkrat pride do razsutja trdnih snovi, izlitja tekočin ali izhajanja plinov, pri čemer je še posebej nevarno, če snov reagira z vodo, zrakom ali je drugače nevarna (radioaktivna, kužna). Če strupenih snovi hitro ne odstranimo oziroma nevtraliziramo, pride do onesnaženja tal, zraka, vode in podtalnice.

Posebej nevarna so izlitja nevarnih snovi v morje, reke in jezera, saj se nevarna snov hitro razširi na širše območje in onesnaži velike količine vode in velike obalne površine. Že pri prevozu nevarnih snovi je treba poskrbeti za opremo vozil in izobrazbo ter usposabljanje šoferjev, pri nesreči pa morajo pomagati usposobljene ekipe.

Prevoz nevarnih snovi urejajo strogi predpisi, ki so posebej zahtevni pri prehodu nevarnih snovi prek državnih mej. Posebej strogi predpisi veljajo za transport odpadkov, ki so v večini primerov nevarne snovi.

Prevoz nevarnih odpadkov prek državnih mej

ureja v Evropi Baselska konvencija, ki je bila sprejeta leta 1989. Cilj te konvencije je čim bolj zmanjšati prevažanje odpadkov prek mej in preprečiti prevoz in odlaganje nevarnih odpadkov v manj razvite države.

1 PREVOZ PO CESTI Prevoz nevarnih snovi v mednarodnem cestnem prevozu je zajet v mednarodnem sporazumu ADR. ADR je Evropski sporazum o mednarodnem prevozu nevarnih snovi po cesti. Pripravila ga je Ekonomska komisija za Evropo pri Organizaciji združenih narodov v Ženevi.

ADR sestoji iz dveh prilog.

Priloga A vsebuje: –– splošne določbe o nevarnih snoveh in predmetih, –– seznam vsega nevarnega blaga, ki ga je treba prevažati kot nevarnega (vsaki snovi je določena enotna štirimestna številka, znana kot UN število ali identifikacijska številka, npr. UN 1789 klorovodikova kislina, 1203 bencin – blago je tako mogoče prepoznati v vseh državah, kar olajša tudi reševanje ob nesreči; vsako nevarno blago je uvrščeno v določen razred glede na prevladujočo nevarnost), –– določbe za pakiranje, –– postopke odpošiljanja, –– zahteve za izdelavo embalaže in cistern, –– določbe o pogojih za prevoz, nakladanje in razkladanje.

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

77

Priloga B vsebuje: –– določbe o prevozni opremi in prevozni dejavnosti, –– določbe o posadki vozila, opremi, prevozni dejavnosti in dokumentih, –– zahteve za izdelavo in odobritev vozil.

nevarnega blaga (TDG). V rabi je po celem svetu, in sicer v blagovnem in transportnem prometu. Nevarne snovi so označene s števili od 0001 do 3500. Običajno je pred številom še označba UN, da ne pride do zamenjave z drugimi števili.

2 IZVAJANJE SPORAZUMA

Če nevarna snov nima UN števila, je prepoznana pod NA številom (North American number).

To je štirimestno število, ki se začne z 8 ali 9 (npr. 9037 ali NA9037), ima pa enak pomen kot UN število.

Sporazum nima skupnega organa za kontrolo izvajanja. To pomeni, da posamezna država izvaja cestne kontrole na svojem ozemlju skladno s svojo domačo zakonodajo. ADR namreč ne vsebuje določil o kazenskih sankcijah. Glede na interes enotnega trgovinskega in gospodarskega območja v Evropski uniji so v vseh državah Evropske unije in še nekaterih drugih državah sprejeli prilogi A in B kot osnovo za domačo zakonodajo.

V Sloveniji ureja to področje Zakon o prevozu nevarnega blaga.

Zakon o prevozu nevarnega blaga (ZPNB) ureja pogoje za prevoz nevarnega blaga za posamezne vrste prometa, dolžnosti oseb, ki sodelujejo pri prevozu, pogoje za embalažo in vozila, imenovanje varnostnega svetovalca, usposabljanje oseb, ki sodelujejo pri prevozu, pristojnosti državnih organov in nadzor nad izvrševanjem zakona. Namen tega zakona je zagotoviti varen prevoz nevarnega blaga.

Ta zakon velja za prevoz nevarnega blaga: –– v cestnem prometu, –– v železniškem prometu, –– po morju in celinskih vodah, –– v zračnem prometu.

3 UN ŠTEVILO UN je število, ki se uporablja pri prevozih nevarnega blaga in je urejeno v Evropskem sporazumu o mednarodnem prevozu nevarnih snovi po cesti.

UN (United Nation) število se uporablja za označevanje nevarnih kemikalij ali razredov nevarnih snovi. To je koda nevarne snovi, sestavljena iz štirih številk. To oznako sta nevarnim snovem dodelila Ekonomsko-socialni svet Združenih narodov (ECOSOC) in Odbor strokovnjakov Združenih narodov za prevoz

Oznaka z UN številom se zahteva v transportnem prometu, kot so pomorski, železniški, cestni in zračni promet ter plovba po notranjih vodah. Oznaka je potrebna, da se ob nesreči lahko prepozna nevarno snov. Tako se lahko pravilno ukrepa, pazi na varnost posredovalcev ter onesnaženje narave in sanira posledice nesreče.

UN število je črne barve, vtisnjeno na pravokotni kovinski tabli velikosti 40 cm krat 30 cm.

Tabla je oranžne barve in je obrobljena s črno črto debeline 15 mm. Velikost table je zakonsko predpisana in je odvisna od količine nevarne snovi, ki se jo prevaža. Lahko je razdeljena na pol s črno črto. V zgornji polovici table je Kemlerjevo število, spodaj pa UN število. Ob požaru prevoznega sredstva mora tabla ostati cela in dobro vidna tudi po 15 minutah.

Označevalnih tabel z UN številom je več vrst.

Pri nas se največ uporablja tabla, opisana v prejšnjem odstavku. Obstajajo pa tudi table pravokotnih oblik, ki imajo vtisnjeno samo UN število, ter rombaste oblike, ki imajo poleg UN števila narisan še znak za nevarnost, npr. strupeno, smrtno nevarno, jedko, eksplozivno ipd.

V cestnem prometu mora biti vozilo, ki prevaža nevarno snov, označeno na vseh štirih straneh. Navadno je na tovornjaku oznaka spodaj.

Na prikolici ali cisterni mora biti oznaka vidna z bočnih strani ter od zadaj. Prav tako mora biti oznaka vidna z vseh štirih smeri na transportnih kontejnerjih, cisternah, vagonih in drugih prevoznih sredstvih.

Na embalažah in kartonastih paketih ali škatlah za pošiljanje mora biti oznaka natisnjena

78

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

vsaj na eni strani, in sicer s črno barvo ter obrobljena s črno črto v obliki pravokotnika.

UN število se lahko drži romba z oznako nevarnosti, in sicer ob stranici na spodnji desni strani, tako da je obrobljeno s črno črto, ki tvori pravokotnik.

V Sloveniji je urejena baza podatkov nevarnih snovi, ki so označene z UN številom. To bazo podatkov je uredila Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, imenuje pa se NevSnov.

4 MEDNARODNE OZNAKE 4.1 Številka nevarnosti in UN število UN število (na oranžni tabli) je sestavljena iz dveh ali treh številk ali je k temu dodana še črka.

6 = strupenost 7 = radioaktivnost 8 = nevarnost burne kemijske reakcije 9 = tveganje ob spontanih burnih reakcijah Tabela pomnoženih ali ponavljajočih se številk, ki označujejo povečano nevarnost: 22 = globoko podhlajen plin 33 = zelo vnetljiva tekočina 44 = trdna snov, ki je s taljenjem prešla v tekočino 55 = zelo močan oksidant 66 = zelo močan strup 77 = zelo močna radioaktivna snov 88 = zelo močno jedko sredstvo Kadar je druga številka 0, pomeni, da nevarna snov nima posebno močnih reakcijskih lastnosti.

Kadar število sestavljajo trije znaki, pomeni, da obstaja možnost verižne reakcije.

Prvo število (66) je KEMLERJEVO ŠTEVILO, drugo število je UN število (1557 – arzenove spojine).

Označba za prevoz nevarnih snovi (zgoraj stopnja nevarnosti, spodaj vrsta nevarnosti) Pomen prvega števila je: 1 = eksplozivna snov 2 = plini (pod tlakom) 3 = vnetljive tekočine, plini ali hlapi 4 = vnetljive trdne snovi 5 = oksidirajoče snovi ali organski peroksidi 6 = strupene snovi ali strupi 7 = radioaktivne snovi 8 = jedke snovi 9 = tveganje ob spontanih burnih reakcijah

Kadar je številkama dodan X, pomeni, da bo snov burno reagirala z vodo.

X = nevarnost pri stiku z vodo 4.2 Nalepke nevarnosti Eksplozivne snovi in plini (razred 1)

Eksplozivne snovi Plini (razred 2)

Vrste nevarnosti, ki jih označuje druga številka:

Gorljiv plin, negorljiv plin, strupen plin

0 = ni posebne nevarnosti 1 = nevarnost eksplozije 2 = nevarnost nastajanja plinov 3 = vnetljivost 4 = značilno samo za taline 5 = oksidirajoče lastnosti

Vnetljive tekočine (razred 3)

Vnetljiva tekočina

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

Vnetljive trdne snovi in snovi, ki tvorijo pline (razred 4)

Vnetljiva trdna snov, spontano vnetljiva snov, vnetljiva snov, če se zmoči Oksidirajoče snovi (razred 5)

Oksidirajoča snov, organski peroksid Strupene snovi (razred 6)

Strupena snov, kužna snov Radioaktivne snovi in plini (razred 7)

Radioaktivna snov Jedke snovi (razred 8)

Jedka snov Različne nevarne snovi in nevarni predmeti (razred 9)

Nevarna snov 5 DOKUMENTI, KI SO POTREBNI PRI PREVOZU NEVARNIH SNOVI Listina o prevozu nevarnih snovi: –– podatki o vrsti nevarne snovi (kemično, tehnično in trgovsko), –– oznaka ADR, razred, zaporedna številka, oznaka nevarnosti,

79

–– podatki o količini (bruto in neto masa, število kosov, volumen …), –– podatki o pošiljatelju, –– podatki o prejemniku, –– navedba pošiljatelja o izročitvi navodila o varnostnih ukrepih, –– podpis in pečat pošiljatelja in prejemnika.

Navodilo o posebnih varnostnih ukrepih: –– vrsta nevarnosti, ki obstajajo pri prevozu in ukrepi za zmanjševanje nevarnosti na minimum, –– kako ukrepati in pomagati, če pridejo v stik s snovjo ljudje; kako ukrepati v primeru požara; posebej navedena sredstva in oprema, ki se ne sme uporabljati; kako ukrepati če pride do poškodbe embalaže, iztekanj ali izhajanja, –– navesti oznako nevarne snovi, razred ali številko, številko za oznako nevarnosti in UN številko, če je določena.

Navodilo običajno napiše proizvajalec, včasih pa pošiljatelj.

Potrdilo o brezhibnosti vozila za prevoz nevarnih snovi: –– vozilo mora pridobiti potrdilo za prevoz določene snovi (obrazec B3 po ADR), –– navedene so nevarne snovi, ki jih je dovoljeno prevažati s tem vozilom, –– veljavnost je 1 leto, –– pogoj je tudi tehnični pregled vozila.

Potrdilo o šolanju za prevoz nevarnih snovi: –– opraviti je treba osnovno usposabljanje, –– seznaniti se z nevarnostmi pri prevozu, nakladanju ter razkladanju, –– seznaniti se s splošnimi predpisi, –– seznaniti se z varstvom okolja, z označevanjem, opremo, z voznimi lastnostmi vozil in –– s postopki v primeru nesreč.

Potrdilo je potrebno obnoviti vsakih 5 let.

Posebna dovoljenja za prevoz nevarnih snovi: –– potrebna so za prevoz nevarnih snovi razredov 1, 6.1, 7, –– vsebovati morajo navodila o: vedenju v času vožnje, času vožnje, zahtevanem spremstvu, določiti pot.

80

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

6 PREVOZ PO ŽELEZNICI Predpisi za prevoz nevarnih snovi v mednarodnem železniškem prometu so zajeti v RID. 7 POMORSKI PROMET –– Mednarodni pomorski kodeks nevarnega tovora (IMDG Code) –– Mednarodna konvencija o standardih za usposabljanje, pooblastilih in opravljanju straže pomorščakov (STCW) –– Mednarodna konvencija o preprečevanju onesnaženja morja z ladij (MARPOL)

Predpisi, ki spreminjajo dani predpis: 1. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozu nevarnega blaga (ZPNB-B), Ur. l. RS, št. 41/09 2. Zakon o prevozu nevarnega blaga (uradno prečiščeno besedilo) (ZPNB-UPB1), Ur. l.

RS, št. 33/06 3. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozu nevarnega blaga (ZPNB-A), Ur. l. RS, št. 101/05 4. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni inšpekciji (ZZdrI-A), Ur. l. RS, št. 2/04 5. Zakon o eksplozivih (ZE), Ur. l. RS, št. 96/02

8 ZAKONI Naslov:

Zakon o prevozu nevarnega blaga (ZPNB) Ur. l. RS, št. 79/99

Spremembe: Ur. l. RS, št. 96/02-ZE, 2/04-ZZdrI-A, 101/05, 33/06UPB1, 41/09

Delovno predsedstvo simpozija: Barbara Benčina, Jože Volfand, dr. Darko Drev in Samo Krč

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

81

Sanacija odlagališča gudrona v Pesniškem dvoru Peter Kovač, Gorenje d.d.

Emil Nanut, Kemis d.o.o.

Peter Kovač

1 POVZETEK Pri postopku rafinacije olj, zasnovanem na obdelavi s koncentrirano žveplovo (VI) kislino, nastaja smolnat preostanek, imenovan gudron. Predelava gudrona, ki je bil kot odpadek odlagan v jamo v Pesniškem Dvoru in predstavlja enega največjih starih bremen v Sloveniji, poteka na procesni opremi, instalirani neposredno ob odlagališču. Kisle sestavine odpadka se nevtralizirajo, neaktivni dodatki (žaganje, papirniški mulji ipd.) pa zagotavljajo ustrezno konzistenco (sipkost) produkta predelave.

Predelava je podprta s procesnim vodenjem.

Plinske emisije (predvsem SO2) se zajemajo z odsesavanjem in očistijo. Končni produkt predelave je sekundarno gorivo, po lastnostih podobno premogu, s katerim se sosežiga v nemški termoelektrarni. Vplivi na okolje so nadzorovani s sistemom monitoringa. Članek je osredotočen na ravnanje z gudronom (solidifikacijo), saj je to tehnološko, logistično in okoljevarstveno najzahtevnejši segment celovite sanacije odlagališča gudrona v Pesniškem Dvoru.

Ključne besede: gudron, staro breme, sekundarno gorivo, odpadek, solidifikacija.

2 UVOD Gudron, ki je preostanek rafinacije odpadnih mineralnih olj, vsebuje poleg tekočih, pastoznih in trdnih ogljikovodikov, še prosto in vezano žveplovo (VI) kislino, SO2 ter težke kovine (Pb, Zn, Cu ...).

Rafinerija odpadnih olj v Mariboru je v obdobju 1967–1983 gudron odlagala v okoliške jame,

od katerih je največja v Pesniškem Dvoru, severovzhodno od Maribora, in je v postopku celovite sanacije, ki obsega: 1. pripravljalna dela, 2. izkop in solidifikacijo1 gudrona in kontaminiranih zemljin ter transport, 3. končno oskrbo solidifikata z energetsko izrabo (sežigom), 4. demontažo procesne in druge opreme ter odstranitev objektov, 5. revitalizacijo območja s krajinsko ureditvijo in rekultivacijo.

Predvidevamo, da bo potrebno izkopati in odstraniti približno 17.500 t gudrona in 7.000 t kontaminirane zemljine.

Kl. št. odpadka (EWC): Nehlapno pri 105°C: Anorganske snovi: Gostota: Plamenišče: Kalorična vrednost (Hu): Vsebnost žvepla (kot S): Vsebnost PCB (6 izomer): Vsebnost org. vezanega Cl: Vsebnost Pb: Vsebnost Zn: Vsebnost Cu: Vsebnost Cd: Vsebnost B:

19 11 02* ca. 90 % 10-12 % 1,1-1,3 t/m3 195°C ca. 25 MJ/kg ca. 8-10 % < 1 mg/kg < 0,01-0,6 % ca. 1-6 g/kg ca. 1.000 mg/kg ca. 100 mg/kg ca. 1-5 mg/kg ca. 100 mg/kg

Tabela 1: Lastnosti gudrona

Na območju Maribora sta znani še dve podobni stari bremeni, ki ju bo potrebno sanirati: odlagališči gudrona na Studencih in v Bohovi.

1 Uporabljamo dosedanji ustaljeni izraz solidifikacija oziroma solidifikat v smislu pojma stabilizacija, kot ga definira Pravilnik o ravnanju z odpadki.

82

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

3 KRONOLOGIJA ODLAGALIŠČA IN Z NJIM POVEZANIH DEJAVNOSTI –– 1976–1983: odlaganje gudrona v Pesniškem Dvoru.

–– 1989: gradnja in zagon čistilne naprave za čiščenje vodnega sloja pred izpustom v potok Gačnik kot ključni ukrep pred zviševanjem gladine v odlagalni jami.

–– 1991: gradnja platoja za montažo tehnološke opreme in opornega zidu, ureditev ceste, začasnega propusta, lovilca olj, delna ureditev cevovodov in električne napeljave.

–– 1991–1992: predelava vodne plasti in plavajoče plasti odpadne oljne emulzije. Sanacija je bila uspešna zaradi zmanjšanja volumna in preprečene nevarnosti izlitja vsebine deponije v dolino potoka Gačnik in reke Pesnice.

–– 1995–2000: nadzor nad objekti in okoljem, vzdrževanje sistema, izvajanje obratovalnega monitoringa in študijsko delo pri iskanju optimalnejše rešitve.

–– 2001: tehnološka nadgradnja čiščenja odpadne vode s postopkom za izločanje žveplovodika in sulfidov.

–– 2001: dokončanje tehnološkega sistema za popolno odstranitev preostankov oljne emulzije s plavajočo zaveso in posebnim posnemalnikom.

Javni razpis za celovito sanacijo odlagališča kislega gudrona –– 22. 10. 2004: naznanilo javnega naročila v Uradnem listu RS. –– 11. 5. 2005: oddaja ponudb.

–– 15. 9. 2005: obvestilo o izbiri najustreznejšega ponudnika.

–– 5. 12. 2005: podpis pogodbe med Petrolom, Ministrstvom za okolje in prostor ter Gorenjem.

–– 3. 1. 2006: začetek veljavnosti pogodbe in začetek projekta.

Konzorcij Gorenje, ki je bil izbran kot najugodnejši ponudnik, sestavljajo: –– GORENJE d.d. (vodja konzorcija), –– HIDROOPREMA d.o.o. (izdelava projektov PGD, PZI in PID), –– MUEG G.m.b.H. (postavitev in upravljanje opreme za predelavo, logistika, prevzem predelanih odpadkov in končna uporaba/

odstranitev odpadkov), –– KEMIS d.o.o. (tehnična koordinacija, čezmejno premeščanje odpadkov, OVD za predelavo odpadkov, prevzem drugih nevarnih odpadkov).

Faze sanacije: 1 2 3 4 5

Načrtovani čas (mes) Pripravljalna dela 6+3 Izklop, solidifikacija in odvoz gudro11 na in kontaminirane zemljine Končna oskrba solidifikata (energet- sočasno z 2. fazo ska izraba) Demontaža procesne in druge 1 opreme, ter odstranitev objektov Revitalizacija obmnočja s krajinsko 3 ureditvijo SKUPAJ: 24 mesecev

Tabela 2: Terminski načrt celovite sanacije

4 TEHNOLOŠKI POSTOPEK PREDELAVE (SOLIDIFIKACIJA) ODPADKA Procesna oprema z zmogljivostjo predelave 10 t gudrona/h je instalirana v neposredni bližini odlagališča. Odpadek se zajema (koplje) z bagrom ali s hidravlično zajemalko, ki jo upravlja žerjav. Nato se ga prenese v sprejemnik za pripravo predzmesi za solidifikacijo, kjer se izločijo večji kosi motečih materialov, kot so les, kamenje in drugi, predvsem kosovni odpadki.

Z vmešavanjem nereaktivnih dodatkov (žaganje, mulji iz predelave papirja, osušeni mulj iz komunalnih ČN, premogov prah ...) se uravnava konzistenca zmesi, predvsem zrnatost in sipkost. Nastala predzmes se nato s transportnim trakom mimo magnetnega ločevalnika, ki odstrani morebitne kovinske kose, prenese v lamelni mešalnik. V njem se ob doziranju reaktivnih dodatkov (CaO , Ca(OH)2, CaCO3, alkalni pepel ...) kisle sestavine nevtralizirajo. Za čim boljši učinek nevtralizacije sta potrebna zadostno mešanje in zadrževalni čas. Konstrukcija tračnega transporterja, ki prenaša material iz mešalnika do pokritega skladišča za solidifikat, je zasnovana tako, da se material dodatno premeša ob zadostnem odvajanju reakcijske toplote. Izbor nevtralizacijskega sredstva je odvisen od sestave gudrona (vsebnost H2SO4, vode, hlapnih primesi, itd.) ter razpoložljivosti, cene in oddaljenosti lokalnih virov dobave.

Nekatere parametre, ki vplivajo na izbor nevtralizacijskega sredstva, prikazuje tabela 3.

Vsa procesna oprema je opremljena s

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

83

sesalnimi nastavki, ki zajemajo plinske emisije, ki jih predstavljajo predvsem SO2, hlapni naftni derivati in prah.

kot procesna voda, vračajo v deponijsko jamo za zaporni sloj ali pa prečistijo na obstoječi čistilni napravi ter izpuščajo v vodotok.

Manipulativne in skladiščne površine so narejene tako, da se morebitna razlitja in onesnažene padavinske vode zajamejo ali pa odvedejo v zbirne rezervoarje. Nato se lahko porabijo

Poenostavljeni shemi tehnološkega postopka in snovnih tokov sta prikazani na sliki 1 in sliki 2.

Tabela 3: Izbor nevtralizacijskega sredstva

Slika 1: Shema tehnološkega postopka

Slika 2: Shema snovnih tokov

5 NAKLADANJE IN ODVOZ SOLIDIFIKATA Velika količina izkopanega materiala, ki ga je potrebno predelati in prepeljati (predvidevamo količino večjo od 30.000 t), precejšnja razdalja (900 km), omejene skladiščne površine na

84

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

območju sanacije in vzporedni dovoz kemikalij in dodatkov, ki so potrebni za sam proces, predstavljajo zahteven logistični problem, ki ga rešujemo s kombinacijo železniškega in cestnega prevoza. Železniški prevoz poteka z zabojniki sistema AWILOG. Do ŽP Maribor, kjer se prelagajo na vagone, se prevažajo s triosnimi vozili z nakladalno hidravliko. Neto masa zabojnika je približno 7 t. Vzporedno poteka tudi neposreden cestni prevoz s polpriklopniki s prekucnikom, z neto maso približno 24 t.

Kamionov oziroma zabojnike polnimo s kolesnim nakladalnikom, ki ima vgrajeno tehtnico.

Za preprečevanje iznosa snovi izven področja sanacije je pred izvozom na javno cesto steza za pranje kamionskih pnevmatik.

6 ZAJEMANJE IN ČIŠČENJE ODPADNIH PLINOV V PRALNIKU Pri procesu solidifikacije poteka nevtralizacija, pri kateri se sprošča reakcijske toplota, ki je odvisna od uporabljenega reaktivnega (nevtralizacijskega) dodatka. Zaradi povišane temperature prihaja predvsem do intenzivne emisije SO2. Reakcijske pogoje v mešalniku in reaktorju je potrebno vzdrževati pod 100 °C, da tudi sama žveplova kislina in SO3 odhlapevata v čim manjši meri. Pri temperaturah pod 100 °C sta tudi izhlapevanje lažje hlapnih frakcij mineralnih olj oziroma sublimacija policikličnih aromatskih ogljikovodikov, ki se nahajajo v gudronu, manjša. Ključni deli procesne opreme, kjer bi sicer zaradi procesnih pogojev nastajale agresivne in moteče emisije, so pod podtlakom in odsesavani v skupni sistem odzračevanja in čiščenja.

Pred vstopom v pralnik odpadni plini prehajajo skozi izločevalnik trdnih delcev (prahu). Pralna tekočina je raztopina NaOH. Ko se nasiti, se jo zamenja, iztrošeno pralno raztopino pa se porabi za nevtralizacijo v osnovnem procesu solidifikacije gudrona.

Pline, očiščene kislih sestavin, vodimo pred izpustom v ozračje še skozi filter z aktivnim ogljem. Njegova vloga je odstraniti (adsorbirati) organske hlapne spojine.

7 OBVLADOVANJE OBREMENJEVANJA OKOLJA 7.1 Zrak Popolno obvladovanje emisij med izkopavanjem je sicer tehnično možno, vendar je stroškovno neopravičljivo. Z načinom izkopa, prenašanjem gudrona v zaprtih zajemalkah in z ustrezno debelino vodnega zapornega sloja so emisije (predvsem SO2) obvladljive v sprejemljivih mejah.

Sama predelava gudrona poteka v zaprtem sistemu, kjer z odsesavanjem ustvarjamo stalen podtlak. Vse emisije (predvsem SO2, prah in hlapne ogljikovodike) obvladujemo s pralnikom kislih plinov in filtrom z aktivnim ogljem.

Koncentracija SO2 v zraku je nadzorovana ob procesni opremi. Povezava s komandno kabino omogoča stalen nadzor in avtomatsko zaustavitev naprave v primeru prekoračitve mejne vrednosti.

Prašenje končnega solidifikata obvladujemo z ustrezno navlaženostjo in z nadstrešnico ter s pokrivanjem tovora med odvozom v končno predelavo.

Učinkovitost ukrepov za zmanjšanje emisij je nadzorovana z monitoringom imisij, ki obsega: –– meritev vetrovnih razmer na območju sanacije, –– neprekinjene meritve žveplovih oksidov in prašnih delcev na lokacijah v bližini stanovanjskih hiš, za katere na osnovi izmerjene rože vetrov predvidevamo, da bodo najbolj izpostavljene.

7.2 Tla Področje sanacije je razdeljeno na t. i. čisto in nečisto območje, kar definira površine, ki prihajajo v stik s predelovanim odpadkom, poleg tega pa takšna delitev preprečuje raznašanje materiala izven območja sanacije in obenem zagotavlja ustrezne higienske razmere za zaposlene.

Onesnaženje tal preprečujemo z naslednjimi tehničnimi (vse manipulativne površine, ki so (lahko) v stiku z gudronom, so v nepropustni

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

izvedbi, ustrezna skladišča nevarnih snovi, lovilne sklede ustreznih prostornin, vodotesnost interne kanalizacije, zaščitenost pred atmosferskimi vplivi …) in organizacijskimi (redno preverjanje brezhibnosti strojev, opreme in vozil, minimalne količine kemikalij …) ukrepi.

Na izvozu z delovišča je nameščena naprava za pranje koles kamionov.

7.3 Hrup Glavni viri hrupa so kamioni za dovoz in odvoz materiala, delo bagra, nakladalnika, buldožerja in ventilatorjev.

Z organizacijskimi ukrepi (izključeni motorji prevoznih sredstev in delovnih strojev med čakanjem ali med prekinitvami delovnega procesa, ugasnjeni ventilatorji) zagotavljamo, da naprave ne bodo po nepotrebnem obratovale in povzročale hrupa.

7.4 Vode Neposredno ob območju sanacije teče potok Gačnik, ki se izliva v reko Pesnico. Vanj spuščamo le čiste meteorne vode in vode, ki so obdelane v obstoječi čistilni napravi.

V postopku izkopa gudrona pravih tehnoloških odpadnih vod ni. Delno lahko mednje prištevamo vodni zaporni sloj, ki se ga bo po potrebi nevtraliziralo v ČN. Onesnažene padavinske vode, ki se zbirajo v zgrajenih zbirnih jarkih ob internih transportnih poteh na nečistem območju sanacije, se vrača v odlagalno jamo (v zaporni vodni sloj). V času izkopa gudrona je predviden odvod vode (po potrebi) iz zapornega vodnega sloja v rekonstruirano čistilno napravo v nevtralizacijo in vračanje večjega dela prečiščene vode v jamo; del te vode pa se bo uporabil tudi za tehnološke potrebe.

Tehnični in organizacijski ukrepi za preprečevanje onesnaženja vod so identični z ukrepi za preprečevanje onesnaženja tal.

7.5 Elektromagnetno sevanje V sklopu sanacije ne bomo uporabljali opreme, ki bi zahtevala posebno pozornost glede vplivov elektromagnetnega sevanja.

85

8 DESTINACIJA PREDELANIH ODPADKOV Odpadni gudron bo na lokaciji neposredno ob odlagališču predelan v nevtralno in stabilno obliko. Sledi prevoz v nadaljnjo predelavo (čezmejno pošiljanje z ustreznimi dovoljenji) v matični predelovalni obrat nemške firme MUEG Mitteldeutsche Umwelt und Entsorgung GmbH, D-06242 Braunsbedra, kjer bo predelan (postopek R3) v sekundarni energent, primeren za sosežig (postopek R1) v termoelektrarni Schwarze Pumpe.

Termoelektrarna za energent uporablja premog z visoko vsebnostjo žvepla, ki se ga iz dimnih plinov po obdelavi s suspenzijo apnenca izloči kot sadro (kalcijev sulfat), ki je tržni izdelek. Na ta način lahko TE sosežiga tudi sekundarna goriva, ki vsebujejo žveplo. Zmogljivost sosežiga sekundarnih goriv je 85 t/h oziroma 5 % masnega toka osnovnega energenta.

Onesnažena zemljina bo v odvisnosti od zakisanosti po potrebi predhodno obdelana z reaktivnimi dodatki (Ca(OH)2, CaCO3 ...), nato bo odpeljana v nadaljnjo predelavo (čezmejno pošiljanje z ustreznimi dovoljenji) po postopku R5 v Muegov matični predelovalni obrat, kjer bo predelana v gradbeni material.

Mejni parameter za razvrščanje na "gudronski odpadek" in "z gudronom onesnaženo zemljo" je vsebnost pepela. Vsebnost pepela > 40 % pomeni odpadek s klasifikacijsko številko 190304*, ki bo poslan na predelavo v gradbeni material, vsebnost pepela < 40 % pa pomeni obdelan gudron s klasifikacijsko številko 190204*, ki bo poslan na predelavo v sekundarno gorivo.

9 RAVNANJE Z ODPADKI IZ PREDELAVE Postopek predelave gudrona in onesnažene zemljine ne povzroča novih odpadkov. Izrabljeni adsorbent (aktivno oglje) in iztrošena absorpcijska raztopina NaOH, ki nastajata v postopku čiščenja zraka, se uporabita v postopku predelave (aktivno oglje kot nereaktivni dodatek, NaOH pa kot reaktivni dodatek za nevtralizacijo).

Med izkopom gudrona se lahko pojavijo kosovni in drugi odpadki, ki so bili nenadzorovano

86

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

odvrženi v deponijsko jamo. Vrsto in količino je nemogoče vnaprej določiti, bodo pa takoj po izkopu izločeni, razvrščeni ter predani Kemisu kot pooblaščeni organizaciji za ravnanje z odpadki.

10 DRUGI UKREPI ZA PREPREČEVANJE NENADZOROVANIH VPLIVOV ZA OKOLJE 10.1 Požarno varstvo Odpadki oziroma materiali, ki vstopajo in nastajajo v procesu predelave, so sicer gorljivi, niso pa vnetljivi. Zelo majhna je tudi verjetnost tvorbe eksplozijskih mešanic prahu ali hlapov nižjih ogljikovodikov z zrakom. Največja možnost nastanka požara je zaradi napake na elektroinštalaciji.

Zagotovljeno je zadržanje, čiščenje in nevtraliziranje onesnaženih požarnih voda ob morebitni intervenciji in preprečitev neposrednega izliva teh voda v sistem ponikovalnic ali neposredno v vodotok.

Slika 1: TE Schwarze Pumpe

Slika 2: Monitoring emisij CO2

10.2 Prevoz nevarnega blaga Dovoz reagentov in odvoz odpadkov v predelavo bo potekal v skladu z Zakonom o prevozu nevarnih snovi, razvrščanje in označevanje pa v skladu z Zakonom o kemikalijah. Predelani (solidificirani) gudron in onesnažena zemljina sta sicer označena kot nevarna odpadka, ne zapadeta pa pod nevarno blago v skladu z merili Zakona o prevozu nevarnih snovi.

10.3 Usposabljanje delavcev

Slika 3: Shema tehnološkega postopka

Delavci so usposobljeni v skladu z zakonodajo za ravnanje s kemikalijami in opremljeni z osebno in drugo varovalno opremo.

Viri: 1. E-NET OKOLJE d.o.o. 2006. Poročilo o vplivih na okolje za sanacijo odlagališča gudrona v Pesniškem Dvoru pri Mariboru, marec 2006. Ljubljana.

2. KEMIS d.o.o., Radomlje. Interna dokumentacija.

3. MUEG G.m.b.H., Braunsbedra. Interna dokumentacija.

4. PETROL d.d., Ljubljana in Republika Slovenija. Ministrstvo za okolje in prostor: Razpisna dokumentacija za projekt Sanacija odlagališča kislega gudrona v Pesniškem Dvoru, oktober 2004.

5. PROJEKTNA dokumentacija.

Hidrooprema d.o.o.

Ljubljana.

6. http://www.mueg.de 7. http://www.kemis.si

Slika 4: Montaža procesne opreme

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

87

Vidiki snovne in termične obdelave nevarnih odpadkov s primeri dobre prakse Drago Mir, Saubermacher Slovenija d.o.o.

Dejstvo, da se lahko nevarni odpadki uničijo samo s sežigom, že zdavnaj ne drži več.

Tako kot za nenevarne odpadke velja tudi za področje nevarnih odpadkov, da ima snovna predelava prednost pred termično izrabo, ta pa spet pred klasičnim sežigom odpadkov, ki je praviloma tudi najdražji način odstranjevanja. Seveda morajo biti za snovno predelavo in termično izrabo odpadkov izpolnjeni določeni kriteriji glede na: –– vrsto odpadka, –– ekonomsko upravičenost, –– tehnološko in ekološko sprejemljivost, –– predpisano zakonodajo.

1 SNOVNA PREDELAVA NEVARNIH ODPADKOV Glede na agregatno stanje odpadkov ločimo snovno predelavo: –– trdnih odpadkov, –– tekočih odpadkov.

Že uveljavljeni postopki snovne predelave trdnih nevarnih odpadkov so predvsem na področju: –– odpadne elektronske opreme, –– odpadnih baterij (akumulatorjev), –– odpadnih galvanskih muljev, soli, –– odpadnih rentgenskih slik.

V teh vrstah odpadkov se večinoma nahajajo težke kovine. S snovno predelavo teh odpadkov dosežemo dva pozitivna učinka, in sicer: –– preprečimo, da se težke kovine pojavijo v obliki emisij težkih kovin v vodi in zemlji, –– pridobivamo – recikliramo dragocene žlahtne kovine.

V praksi že uveljavljeni postopki snovne predelave tekočih odpadkov so predvsem na področju: –– organskih topil (halogenirana in nehalogenirana), –– zavornih tekočin – glikolov, –– odpadnih mineralnih olj, –– odpadnih fotokemikalij, –– odpadnih galvanskih kopeli, –– raznih vodnih koncentratov soli barvnih kovin.

2 TERMIČNA PREDELAVA – IZRABA NEVARNIH ODPADKOV

Slika 1: Prikaz postrojenja za razgradnjo elektronske opreme v podjetju Saubermacher

Osnovni namen termične predelave – izrabe nevarnih odpadkov je pridobivanje energije, in to na področjih, ki so energijsko najbolj potrošna. To so: cementarne, toplarne, termoelektrarne, železarne, opekarne ipd. V ta namen se

88

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

koristijo predvsem nevarni odpadki, kot so: –– odpadna mineralna olja, –– odpadne maščobe – masti, –– odpadna nehalogenirana topila, –– razni gorljivi mulji, t. i. CPO-mulji.

položaj in so same zainteresirane za čim večji delež koriščenja alternativnih nadomestnih energentov. Spremljajoča zakonodaja zagotavlja, da vse poteka lojalno in v okvirih, ki jih določa okoljevarstvena politika.

Vsaka termična predelava – izraba mora biti dobro nadzorovana in kontrolirana, tako kontrola odpadka kakor tudi termičnega procesa.

Ker večino odpadkov, primernih za termično izrabo, zberejo in pripravijo pooblaščeni zbiralci nevarnih odpadkov, morajo ti že v fazi zbiranja, obdelave in vmesnega skladiščenja skrbeti, da končni prejemnik dobi kvaliteto, ki bo sprejemljiva za nesporno koriščenje.

Okoljevarstvena zakonodaja skupaj z razpoložljivo tehnološko opremljenostjo objektov za termično izrabo nevarnih odpadkov določa okvir, v kolikšni meri se nek nevaren odpadek da termično izrabiti. Ni smiselna termična izraba nekega odpadka, kjer bi bilo za termični proces potrebno koristiti drug, dodatni energent, da bi se na tak način reševal problem odstranjevanja odpadka. Takšni in podobni primeri vlivajo nezaupanje v takšne objekte, kar nasprotniki (razne civilne iniciative) s pridom izkoriščajo za doseganje lokalnih političnih interesov.

Tudi v bodoče si ni moč predstavljati napredka na tem področju, v kolikor ni sodelovanja lokalne politike, zakonodaje in industrije, skupaj s podjetji na področju ekologije, ki so pooblaščena in kvalificirana, da zagotovijo industriji takšno kvaliteto sekundarnih energentov, ki bo sprejemljiva za energetsko izrabo.

Upamo, da bomo podobne primere dobre prakse v bodoče imeli tudi v Sloveniji.

3 DOBRI PRIMERI IZ PRAKSE Slika 2: Cementarna Lafarge Perlmooser v Retzneiu (Avstrija)

Podjetje Saubermacher iz Gradca, ki spada med največje zasebne zbiralce in odstranjevalce vseh vrst odpadkov v tem delu Evrope, je našlo način, kako sodelovati z industrijo, lokalnimi oblastmi in politiko pri izvajanju skupnih projektov, ki na eni strani zadevajo problematiko odpadkov, na drugi strani pa za industrijo dobavljajo dragocene nadomestne energente, ne da bi ob tem vznemirjali lokalno prebivalstvo in politično javnost. Dobra in strokovna osveščenost lokalnega prebivalstva pripomoreta k temu, da takšni objekti nesporno obratujejo in niso kamen spotike ne politiki ne lokalnemu prebivalstvu. Primer take cementarne je na avstrijskem Štajerskem v Retzneiu, ki je v lasti francoskega koncerna Lafarge.

Na primeru cementarn se je na področju koriščenja alternativnih goriv (trdnih in tekočih) vzpostavilo razmerje, ki cementarne brez koriščenja le-teh postavlja v nekonkurenčen

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

89

Nevarni odpadki po obdelavi še nevarni za okolje?

Srečo Pavlin, Lidija Neveda, Ekologija d.o.o.

1 Kratka predstavitev podjetja V podjetju Ekologija, d. o. o., se ukvarjamo z zbiranjem in obdelavo nevarnih ter nenevarnih odpadkov, ki nastajajo v proizvodnih procesih različnih panog industrije, zdravstva, farmacije in drugih obrtnih dejavnostih. Zbrane odpadke pretežno obdelamo sami z lastnimi proizvodnimi zmogljivostmi. Glede na vrsto odpadka uporabljamo tri različne postopke: –– klasični kemični šaržni postopek, s katerim obdelujemo odpadke, ki vsebujejo anorganske snovi, kot so npr. anorganske kisline, lugi, vodne raztopine soli, ki vsebujejo težke kovine ipd.; –– biološko obdelavo odpadkov, ki vsebujejo pretežno organske snovi, kot so organske kisline, odpadne kreme, šamponi, detergenti, vodne mešanice nehalogeniranih organskih topil ipd.; –– elektrokemični postopek, po katerem obdelujemo predvsem odpadke, ki vsebujejo večje vsebnosti kovin. To so večinoma kisle lužilne raztopine.

2 ODPADEK Odpadek je vsaka snov oziroma predmet v tekočem, plinastem ali trdnem agregatnem stanju neznanega lastnika oziroma ga proizvajalec, lastnik ali imetnik ne more ali ne želi uporabiti sam, ga ne potrebuje, ga moti oziroma mu škodi ali ga je zaradi interesov varstva okolja oziroma drugega javnega interesa treba obdelati, predelati ali odložiti, kot je predpisano.

V grobem jih delimo na odpadke iz gospodinjstva, kjer mislimo predvsem na tako imenovane komunalne odpadke, in na odpadke

iz gospodarskih dejavnosti, kjer so odpadki najprej ločeni po izvoru nastanka, nato pa še po sestavi oziroma vrsti. Posebno mesto med odpadki zavzemajo nevarni odpadki. To so odpadki, ki nepredelani zaradi fizikalnih, kemičnih ali kužnih lastnosti lahko povzročajo, prispevajo ali imajo za posledico ogrožanje zdravja, če niso izolirani iz okolja, ki posredno ali neposredno učinkujejo na organizme zaradi njihove izpostavljenosti ali nalaganja v njih preko prehranjevalne verige, zaradi vzajemnih učinkov ali drugače. Odpadki se štejejo za nevarne, dokler ni dokazano nasprotno.

3 OBDELAVA ODPADKA Nevarne odpadke zaradi njihovih nevarnih lastnosti ne smemo odlagati, zato jih je potrebno na tak ali drugačen način obdelati. Z ozirom na njihovo sestavo, lastnosti in tehnične možnosti se odločamo med odstranjevanjem in predelavo.

3.1 Odstranjevanje Za odstranjevanje se odločamo, ko ni možnosti za predelavo ali ko bi bili stroški predelave previsoki.

Sežig Sežiganje je eden izmed najbolj pogosto uporabljenih načinov odstranjevanja nevarnih odpadkov, saj lahko zmanjša njihovo prostornino za 90 % in njihovo težo za 60–70 %, obenem pa lahko proizvaja uporabno energijo, vendar je treba ostanke previdno odstraniti. Praviloma se največkrat uporablja za odstranjevanje odpadkov, ki vsebujejo organske snovi, kot so organske kemikalije, odpadna olja, barve, laki, različni kemični izdelki, zdravila, laboratorijske

90

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

kemikalije in podobno, ter ostale odpadke, onesnažene z nevarnimi snovmi (npr. embalaža, krpe). Sežig poteka pri zelo visokih temperaturah (več kot 1.200 °C). Odstranjevanje odpadkov pri teh temperaturah se običajno uporablja za odstranjevanje odpadkov z visoko termično vrednostjo. Predvsem v zadnjem času se z namenom zmanjševanja stroškov za pridobivanje toplote skuša termično obdelati čimveč za sežig primernih odpadkov. Najbolj razširjeno je sežiganje komunalnih odpadkov, ki pa morajo biti predhodno mehansko in biološko obdelani. V praksi to pomeni, da je iz odpadkov potrebno izločiti nevarne odpadke.

Le-ti namreč pri sežiganju sproščajo nevarne razpadle produkte, ki jih je potrebno izločiti iz dimnih plinov. V te namene se uporabljata kalcinirana soda in amonijačna vodica. Dimni plini se sicer očistijo, vendar pri tem nastanejo velike količine nevarnih trdnih odpadkov iz čiščenja.

Tako na primer pri sežigalnici s kapaciteto približno 25.000 ton letno nastane približno 1.000 ton nevarnih odpadkov iz čiščenja dimnih plinov in 2.000 ton nenevarnih odpadkov. Če povzamemo, so prednosti sežiga v pridobivanju toplote oziroma električne energije, slabosti pa v nevarnih odpadkih, ki nastanejo pri čiščenju dimnih plinov, in nevarnih ostankih po kosežigu.

Odlaganje Odlaganje v nespremenjeni obliki kot nevaren odpadek Odlaganje je kot najcenejši način ravnanja z nevarnimi odpadki še vedno zelo pogost način odstranjevanja odpadkov, vendar predstavlja zelo veliko nevarnost za resno onesnaženje okolja. Dolgoročno namreč težko zagotovimo, da nevarne snovi ne bodo uhajale v zrak, tla ali bližnje reke in jezera. Pogosto se na isto mesto odlagajo po sestavi različne vrste odpadkov, ki v primeru izhajanja lahko medsebojno reagirajo, pri čemer se lahko tvorijo še bolj nevarne snovi. Zato je še toliko bolj pomembno, da tem snovem preprečimo pobeg iz razpadajočih posod. V zadnjem času se kot odlagališča nevarnih odpadkov uporabljajo opuščeni rudniki soli, saj se zaradi suhe atmosfere zelo upočasnijo procesi razpadanja.

Odlaganje po obdelavi Običajno se na ta način odstranjujejo odpadki, pri katerih lahko s kemijskimi ali drugimi postopki iz odpadka odstranimo nevarno snov ali spremenimo njene lastnosti, tako da ni več nevarna. Največkrat so to odpadki, ki vsebujejo anorganske snovi in so okolju ali zdravju nevarni zaradi kislosti ali bazičnosti (raztopine kislin ali lugov), ker vsebujejo soli težkih kovin (raztopine za nanašanje galvanskih prevlek, kot so npr. elektroliti za niklanje, cinkanje, bakrenje ipd.), raztopine, ki vsebujejo strupene snovi (cianidi), ipd.

Pomanjkljivost tega postopka je v tem, da lahko kljub obdelavi v okolje še vedno uhajajo nevarne snovi. Največkrat se to pripeti zaradi pomanjkljivih podatkov, ki jih ima na razpolago odstranjevalec, oziroma pomanjkanja znanja ali malomarnosti odstranjevalca. Imetnik odpadkov podatke vede ali nevede zamolči, saj se na žalost ne zaveda, kako pomembni so vsi podatki o odpadku za odstranjevalca.

Pogosto se zaradi "mačehovskega" odnosa do odpadkov imetnik ne zaveda, da že samo onesnažena embalaža, v katero shranijo nek nevarni odpadek, lahko povzroči velike težave odstranjevalcu ali celo povzroči onesnaženje okolja. Pogosto ostanki neke snovi v embalaži reagirajo z odpadkom in mu spremenijo kemijske ali fizikalne lastnosti. Pogost primer je uporaba z oljem onesnažena embalaže.

Olje namreč onesnaži odpadek do te mere, da je potrebno z njim ravnati kot z odpadnim oljem, tj. sežgati. Težava nastane, če ta odpadek vsebuje veliko količino težkih kovin, ki jih sežigalnice ne morejo sprejeti. Še večji problem nastane, če se ne opazi, ko se različne snovi med sabo mešajo. Podobno zaradi nevestnega odnosa do odpadnih snovi prihaja do mešanja po lastnostih popolnoma različnih odpadkov, ki zahtevajo različno ravnanje oziroma postopek uničenja. V teh primerih je odstranitev izjemno težavna, predvsem pa običajno zelo draga. Strošek odstranitve odpadka je za mnoge imetnike nepotreben, predvsem pa nezaželen strošek, ki ga mnogi od njih ne upoštevajo pri izračunu stroškov proizvodnje ali druge dejavnosti. Tako v želji ali potrebi po doseganju čim nižjih stroškov odstranitve odpadka velikokrat posredujejo

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

nepopolne podatke o nevarnih snoveh, ki jih odpadek vsebuje. Zavedati se namreč moramo, da je skoraj nemogoče za vsak odpadek opraviti natančno analizo vseh možnih nevarnih sestavin. Ko imetnik odpadka po oddaji zbiralcu, odstranjevalcu ali predelovalcu ni več odgovoren za ravnanje z odpadkom, mu

Slika 1: Vodna raztopina, onesnažena z oljem

Slika 2: Odpadne krpe, onesnažene z barvami in pomešane s pločevinkami od barv

91

je v večini primerov vseeno, kaj se z njegovim odpadkom dogaja. A ne bi smelo biti tako.

Mislimo, da je imetnik ali povzročitelj odpadka dolžan skrbeti za ustrezno ravnanje z odpadkom, ki ga je povzročil s svojo dejavnostjo. Na ta način bi se izognili nevarnosti pomanjkljivega posredovanja podatkov, saj bi bilo v interesu imetnika, da obdelovalec na ustrezen način ravna z odpadkom. Poleg tega pa za imetnike ne bi bila več za izbiro zbiralca ali obdelovalca najpomembnejša najnižja ponujena cena.

Večina imetnikov danes približno ve, kolikšni so stroški za ustrezno ravnanje z odpadkom, kljub temu mirno odpadek prepustijo nekomu, ki ponudi bistveno nižjo ceno, kot so realni stroški odstranitve. S tem povzročajo, da tudi ostali zbiralci ali obdelovalci nevarnih odpadkov iščejo nelegalne ali pollegalne rešitve, vsekakor pa na trgu dosežene cene ne omogočajo nikakršnega tehnološkega razvoja.

Druga rešitev, ki jo odstranjevalci uporabljajo, če želijo znižati cene, je, da medsebojno mešajo odpadke, čeprav ta način odstranitve ni dovoljen. Na primer, ko z odpadno raztopino natrijevega hidroksida nevtraliziramo odpadno raztopino žveplove kisline. Zadeva ni sporna, če gledamo le na ustrezno uravnavanje vrednosti pH, tudi morebitne kovine, raztopljene v žveplovi kisline, se bodo oborile, vendar gredo v tem primeru v kanalizacijo ali vodotok velike količine topnega natrijevega sulfata, ki se nekje začne kopičiti, saj komunalne čistilne naprave tega niso sposobne odstraniti. Pri iskanju čim bolj ugodnega ponudnika odstranitve mora biti predvsem pomembno, da je ponudnik sposoben po ponujeni ceni legalno, ustrezno in dolgoročno obdelati odpadek.

Konkurenčnost oziroma nižja cena mora biti rezultat boljših tehnoloških postopkov, boljše opreme in boljše nadaljnje uporabe odpadka po obdelavi, ne pa nepopolne obdelave.

4 PREDELAVA IN VPLIV NA OKOLJE

Slika 3: Krpe, pomešane z lesom in pločevino

Postopki predelave nevarnih odpadkov so v marsičem podobni postopkom pri odstranjevanju, le da pri predelavi praviloma nevarno sestavino odpadka spremenimo v obliko, ki je primerna za vrnitev v nek proizvodni proces kot surovina. Pred izbiro načina predelave moramo zato vedeti, v kakšne namene ga želimo uporabiti. Od tega je odvisno, v kakšno obliko

92

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

ga želimo predelati oziroma katera izmed sestavin je v ustrezni obliki uporabna v nadaljnje namene. Vsak proizvajalec želi svojim kupcem dobavljati izdelke ustrezne kvalitete, zato potrebujejo tudi surovine, ki ustrezajo tem potrebam, četudi se kot surovina uporablja predelan odpadek. Zaradi tega je še toliko bolj pomembna sestava odpadka. Po možnosti naj bi bil odpadek vedno enake sestave, da ni potrebno vedno znova prilagajati tehnološkega postopka, predvsem pa ne sme priti do mešanja različnih odpadkov. Zato je še toliko bolj pomembno osveščanje imetnikov odpadkov o pomembnosti ustreznega sortiranja.

4.1 Postopki predelave

Slika 4: Reaktorji za predelavo po šaržnem postopku s filtrirnimi stiskalnicami

Fizikalno-kemijski postopek Gre za postopek, ki se po naši oceni najbolj pogosto uporablja pri procesu obdelave nevarnih odpadkov. Ko se ga uporabi pri odstranjevanju odpadkov, se "rezultati obdelave" odložijo na odlagališču, ko pa se uporabi pri predelavi, se "rezultati obdelave" uporabijo kot surovina v nekem proizvodnem procesu.

Zelo pogosto se ga uporabi tudi pri predpripravi odpadka pred nadaljnjim postopkom predelave (npr. uravnavanje pH vrednosti pred biološko predelavo).

Slika 5: Sušilnik mulja

Odpadki, ki se predelujejo po tem postopku, so največkrat nevarni zaradi vsebnosti težkih kovin. To so kisle ali alkalne raztopine, ki kot odpadek nastajajo pri kemijski obdelavi kovinskih izdelkov. Princip, ki se uporablja za predelavo, je zelo preprost. V reaktorjih po t. i. šaržnem ali kontinuirnem postopku z dodajanjem lugov, kislin ali drugih kemikalij dosežemo, da se kovine začnejo iz raztopin izločati v obliki težkotopnih kovinskih hidroksidov ali drugih težkotopnih kovinskih soli. Oborino ali mulje iz raztopin odstranimo s filtriranjem. Ta po filtriranju vsebuje še 70–80 % vode, zato jo je potrebno še posušiti. Izbira sušilnika je odvisna od načina ogrevanja, kapacitete, načina dela (šaržno ali kontinuirno). Po sušenju se iz hidroksidov kovine izločijo z metalurškimi postopki s taljenjem pod redukcijskimi pogoji. Pogosto je oborino po sušenju potrebno še zdrobiti ali zmleti na ustrezno velikost, predvsem v primerih, ko se kovine izločijo v obliki težkotopnih soli in se le-te uporabijo kot surovina.

Termični postopek Princip postopka: zaradi različnih vrelišč tekočin v mešanici posamezne tekočine izhlapevajo pri različnih temperaturah. Hlapi se v t. i. kondenzatorjih ohladijo in utekočinijo. To je najbolj pogosto uporabljen postopek za recikliranje odpadnih topil. S tem postopkom se lahko reciklirajo različni alkoholi in ostala halogenirana in nehalogenirana organska topila. Uporablja se za ločevanje vode in topila in za ločevanje različnih vrst topil iz mešanice v primeru, ko imajo topila v mešanici dovolj različna vrelišča.

Elektrokemijski postopek Princip postopka: pod vplivom električnega toka, ki teče skozi raztopino, se na elektrodah izločajo kovine ali drugi ioni. Zelo pogosto se ga uporablja pri izločanju srebra iz odpadnih fiksirnih raztopin. Po tem postopku lahko pri ustreznih pogojih iz odpadnih raztopin

(Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji

izločamo različne kovine že v elementarni obliki (kot kovino). Zelo je uporaben pri izločevanju različnih kovin iste raztopine. Ta postopek se lahko uporablja tudi v druge namene, kot je na primer oksidacija cianidov ali redukcija kroma v šestvalentni obliki.

93

V praksi se je pokazalo, da podobno kot pri uničevanju ali obdelavi pred odlaganjem največjo težavo predstavljajo mešanice odpadkov. Ti so lahko mešani po kemijski sestavi ali agregatnem stanju. Zelo veliko težavo predstavljajo tudi nepravilno označevanje in nepopolni podatki o odpadku. Velikokrat so razlogi za nastale težave v tehnološki nedisciplini pri imetnikih, zaradi tega je potrebno vzpostaviti zelo tesno sodelovanje med imetniki odpadkov in predelovalci ali odstranjevalci. Pogosto lahko že z majhnimi spremembami v proizvodnem postopku izdelka močno znižamo stroške nadaljnje obdelave odpadka.

5 Zaključek

Slika 6: Preproste kadi za elektrolizo

Biološki postopek Princip postopka: v bioreaktorjih brez prisotnosti kisika bakterije organske snovi predelajo v bioplin (metan), ki se v nadaljnjem postopku uporabi za pridobivanje električne energije in toplote. Dolgo časa se ta postopek že uporablja za predelavo organskih kuhinjskih odpadkov in predelavo muljev iz komunalnih čistilnih naprav. Kot kažejo naše prve raziskave in prve predelane količine, bi lahko po tem postopku po ustrezni predhodni obdelavi predelali še množico drugih organskih nevarnih odpadkov, ki jih danes še sežigamo.

Slika 7: Bioreaktorja

Ravnanje z odpadki postaja vedno bolj pomembna veja gospodarstva. Z namenom racionalizacije stroškov ravnanja z odpadki je po našem mnenju pomembna tesna povezava proizvajalcev kemijskih preparatov in drugih proizvajalcev različnih izdelkov s podjetji za obdelavo. Končni izdelki so sestavljeni iz različnih materialov ali vsebujejo različne snovi, zato je zelo pomembno čim bolj natančno poznavanje sestave odpadka zaradi odločitve o najbolj primernem načinu obdelave. Pri odločitvi o postopku obdelave moramo poznati rezultate obdelave in možnost vpliva obdelanega odpadka na okolje. Obdelavo odpadkov je potrebno sprejeti kot eno izmed "življenjskih obdobij" izdelka, za katerega je ravno tako pomembno, da se ga pri razvoju izdelka upošteva. Prav tako je potrebno sprejeti obdelavo kot eno izmed dejavnosti, ki se mora ravno tako razvijati kot vse ostale dejavnosti.

Zaradi posebne opreme, ki jo uporabljajo pri obdelavah odpadkov, je pametno, da se ta dejavnost prenese na specializirana podjetja, ki naj razvijajo same postopke. Pri razvoju je zelo pomembna sestava nevarnega odpadka, o kateri naj bi po možnosti dobili podatke od proizvajalca izdelka ali imetnika odpadka. Le-ti namreč najbolje vedo, kaj se z izdelki med uporabo dogaja, kako se z uporabo spreminja njihova sestava in podobno. Z izdelki seveda mislimo na nevarne preparate ali nenevarne preparate, ki po uporabi postanejo nevarni za okolje.

A5_V4_OK_PRESS.pdf 1 15.7.2010 9:30:57

K • • • •

Že ra te

vozim se 40% ceneje

• •

CENEJŠA PREDELAVA C

M

Y

CM

MY

CY

CMY

K

200€ + 30€

popusta pri vgradnji pogona na avtoplin

gratis avtoplina po vgradnji

NAGRADNA IGRA

6x 1200€ + 200

brezplačna predelava vozila na avtoplin v protivrednosti 1200€

praktičnih nagrad

Prodajalca povprašajte po zloženki, kjer boste izvedeli vse o ponudbi, prihrankih, skrbi za okolje, varnosti in predvsem predelavi, ki je dostopnejša in cenejša kot kdajkoli prej. Zloženki je priložen tudi nagradni kupon. Izpolnite ga in si priborite brezplačno predelavo vozila na avtoplin v vrednosti 1200€ ali eno od 200 praktičnih nagrad. Z vsakim kuponom vam nudimo 200 € popusta pri vgradnji in 30€ gratis avtoplina po izvedeni vgradnji.

Modro je poslati pravilno izpolnjen kupon!

Več o nagradni igri in projektu na:

www.petrol.si/avtoplin Projekt v sodelovanju Petrola in strokovnih partnerjev:

A

e, n ti a

Ker nam ni vseeno • za naše okolje

Delovanje Kemis-a je usklajeno z zahtevami standardov ISO 9001, ISO 14001 ter OHSAS 18001

• za naše otroke • za naše vnuke • ...

Želimo ostati najboljši na področju ravnanja z nevarnimi odpadki in s tem prispevati k: • zmanjšanju onesnaževanja okolja • zmanjšanju porabe naravnih virov!

KEMIS d.o.o. • Pot na Tojnice 42 • 1360 Vrhnika Tel.: +386 1 729 50 30 • Faks: +386 1 729 50 40 www.kemis.si • info@kemis.si

foto: Shutterstock

specializirani za okoljsko komuniciranje in ozaveščanje!

Specializirana revija za embalažo, okolje

Specializirana revija

za embalažo, okolje in

logistiko / Specialist

in logistiko / Specialist magazine for packaging,

magazine for packaging,

environment and logistics

environment and logistics

embalaža okolje logistika packaging environment logistics

50 Maj / May 2010

embalaža okolje logistika logistics packaging environment

51

julij / July 2010

Na trgu naj bo več povratne embalaže Ran v okolju vse več, inšpektorjev premalo Študentje prihajajo z vseh koncev sveta

Izbiramo NAJBOLJ ZELENO EMBALAŽO V SLOVENIJI!

Environmental Sores are on the Increase and there are not Enough Inspectors Students from All Over the World

Politika v resnici malo misli na okolje Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana

vprašanje – + Hamletovsko embalaža Taking a Bite povratna ali nepovratna + The Ministry grize v + Ministrstvotežave Out of Waste Issues Monitoring, smetarske + Operationalfrom monitoringi, Standards and + Obratovalni od Deviations s standardov odstopanja in slovenske klavnice

Slovenian Slaughterhouse

Poštnina plačana pri

Strokovna specializirana revija EOL Embalaža • Okolje • Logistika

že 10 let in 52 številk!

pošti 3102 Celje

Okoljski učbeniki Že v prodaji: ija ena Sloven Zbirka Zel

a rstvenja Okoljeva zakonoda

OkOljevarstvena zakOnOdaja, avtorica: mag. Adrijana Viler Kovačič

Napovedujemo: varstvO OkOlja, avtorica: dr. Jana Sterže

GOspOdarjenje z Odpadnimi vOdami, avtorja: dr. Milenko Roš, dr. Jože Panjan

OkOljevarstvene tehnOlOGije, avtor: dr. Darko Drev

Okoljske oddaje Koprodukcija z RTV Slovenija

Okoljski portal z dnevnimi novicami in aktualno knjižnico

www.zelenaslovenija.si www.fitmedia.si